Poštnina plačana v gotovini
Sped. in abbon. postale - II Gruppo 70'
Katoliški
UREDNIŠTVO IN UPRAVA:
34170 Gorica, Riva Piazzutta, 18 - Tel. 83-177
PODUREDNISTVO:
34135 Trst, Vicolo delle Rose, 7 - Tel. 414646
Letna naročnina, Italija	. .	Lir	8.000
Lelna inozemstvo ....	»	13.000
Letna inozemstvo, USA	dol.	15
Poštno čekovni račun:	štev.	24/12410
m	
	9
Wk
Leto XXIX. - Štev. 19 (1452)
Gorica - četrtek, 12. maja 1977 - Trst
Posamezna številka Lir 200
SkUMDStl Itrštrnlieu IManla Politične perspektive v Italiji
V	našem času dobivajo v Cerkvi vedno večji pomen majhne skupine, »Temeljne skupnosti«, »Skupnosti krščanskega življenja«. Dosti se o njih piše in razpravlja. Literatura je o njih zelo obširna. Zatrjuje se, da bo od njih v veliki meri odvisna bodočnost krščanske vere. Zato ne bo brez koristi, če si nastajajoče Skupnosti krščanskega življenja nekoliko od bliže ogledamo.
Nekaj podobnega kot so te skupnosti, je Cerkev imela v vseh časih. To je bila skupina 12 apostolov, to so bile srednjeveške bratovščine, skupnosti redovnikov in redovnic, dalje verska društva: Marijine družbe, Katoliška akcija, Marijina legija... Zaradi velikih sprememb v današnji družbi in v Cerkvi po drugem vatikanskem koncilu pa dobivajo vedno večji pomen te nove skupnosti. Skupnosti baze niso samo cerkveni, verski, liturgični pojav, ampak so tudi kulturni pojav, so posledica modeme civilizacije. Obstoje tudi skupnosti s svetnimi cilji. Nas pa tu zanimajo samo krščanske skupnosti, ki nastajajo med kristjani.
RAZLOGI NJIHOVEGA NASTANKA
Nastale so najprej iz želje, da bi v majhni skupini mogli bolje izražati svojo vero v konkretnem življenju. Ko se udeležujejo zakramentalnega življenja, naj bi se to pokazalo v njihovem osebnem, poklicnem, družbenem življenju. V skupinah naj bi bolj spoznali svoje zemeljske obveznosti v družini, pri delu, raznih drugih odgovornostih in bi v njih črpali moč, da bodo (udi živeli dosledno svojemu krščanskemu prepričanju.
Značilno za krščanske skupnosti je odločitev vsakega člana, da drug drugemu pomagajo reševati razne probleme in skupaj iščejo rešitve. Ne shajajo se samo za to, da delajo načrte za določene cilje, marveč se tudi medsebojno tesneje povežejo. Zanimajo se drug za drugega, pomagajo si med seboj v težavah. Odnosi med njimi so bolj osebni. Ne druži jih samo skupnost vere, skupni cilji, ampak tudi želja, da skupaj rešujejo svoja vprašanja. Medosebni odnosi pa so lažji v majhnih skupinah. Tu je lažje priti do enotnosti mišljenja, življenja in delovanja.
Skupnosti se počasi oblikujejo. Zbirajo se, uresničujejo življenje v konkretnem Položaju. Vsi člani so delavni. Vsi sodelujejo pri pripravi sestankov, pri določitvi ciljev in nalog, pri obhajanju liturgije v skupnosti. Vsa pozornost je uprta na dogodke vsakdanjega življenja. Temeljno krščansko skupnost označuje vera njenih članov v Kristusa, zato vse presojajo z ozirom na zadnji cilj krščanskega življenja, ki ni tu na zemlji, ampak v onstranstvu. .Evangelij zavzema v skupnosti odlično mesto. Pomeni zadnji, najvišji kriterij, merilo, po katerem presojajo vsa svoja dejanja. Delovanje v svetu in transcendentna usmerjenost predstavljata os, okoli katere se razvija vse življenje skupnosti.
NOVE OSNOVNE CELICE
Dolgo časa je bilo pojmovanje Cerkve osredotočeno na hierarhijo. Predstavljali s° Jo papež, škofje in duhovniki. V skup-n°stih je poudarek na božjem ljudstvu. Mišo verniki zaradi duhovnikov, ampak so duhovniki zaradi vernikov, duhovniki so v službi božjega ljudstva. Cerkev ljudem razlaga evangelij in v njih utrjuje zavest, da je treba družbo spremeniti tako, da v nJej ne bo več zatiranih in zapostavljenih.
Takšna je bila Cerkev v začetku. Tekom stoletij pa se je središče od skupnosti Vernikov preneslo na vodstvo, na papeža, škofe in duhovnike. Zdaj skupnosti baze delajo na to, da se zopet pokaže prvotna, *>rava podoba Cerkve, božjega ljudstva.
verniki živijo v človeški stvarnosti mo-derne dobe. Danes na splošno vsak odrasel človek more vplivati na javne zadeve. Zgre-Sen° bi bilo, če bi se verni zapirali v cer-in se za svet ne bi zmenili. Verske skupnosU se sicer razlikujejo po svojih cNjih. Tako imenovane »Binkoštne skupnosti« se trutiijo samo za versko stran: za
oznanjevanje evangelija, za bogoslužje, za študij sv. pisma. Večina skupin pa se zavzema za versko življenje in za vse krščanske obveznosti v svetu.
Nekateri mislijo, da so krščanske skupnosti nove osnovne celice, ki bodo nadomestile sedanje župnije. Potem ne bo več krščenih ljudi, ki bi bili kristjani samo po imenu. Vsi bodo v skupnostih baze živeli po veri, podobno kakor je bilo v prvih krščanskih občinah, ki jih je ustanovil apostol Pavel s svojimi pomočniki in so jih ustanovili drugi apostoli. Po sedanjem ustroju Cerkve bodo gotovo še precej časa župnije ostale. Nujno potrebno pa bo, da se v obsegu župnij oblikujejo mnoge skupnosti krščanskega življenja, ki bodo življenje po veri zanesle v vse družine, na vsa področja človeškega življenja in delovanja.
JP
Umrl je prijatelj narodnih manjšin
Pred kratkim je v Kopemhagnu umrl bivši glavni tajnik Federalistične unije evropskih narodnostnih skupnosti (FUENS) Povl Skadegard. Dolga leta je vodil z veliko vnemo evropsko manjšinsko zvezo, ki ima med člani tudi predstavništva slovenske manjšine v Italiji in v Avstriji. Povl Skadegard je bil v Gorici leta 1966, ko so oblasti prepovedale takratni kongres zveze v našem mestu. Imel je precej stikov s predstavništvi Slovencev v zamejstvu in poznal našo manjšinsko problematiko. Lik pok. glavnega tajnika EUENS-a je počastil tudi deželni svet Slovenske skupnosti v Kmiinu, ko je deželni tajnik Štoka orisal njegovo osebnost in vlogo. Naj dodamo, da je tudi SSk v deželi Fur-laniji-Julijska Benečiji članica te manjšinske mednarodne organizacije.
M Dva dni se je mudil v Rimu avstrijski zunanji minister 'VVillibald Pahr. Imel je vrsto razgovorov s predsednikom vlade Andreottijem, z Leanejem, s Farlanijem in ministrom za zunanjo trgovino Ossolo. Ob zaključku svojega obiska je Pahr dejal, da vprašanje Južne Tirolske še vedno ni rešeno, vendar ne ovira več odnosov med obema državama. Prav zaradi tah neurejenih odnosov so v Avstriji štiri leta odlašali z obiskom zunanjega ministra v Italiji. Morda bi bilo prav, da bi se tako vedla tudi Jugoslavija do Avstrije, ko Dunaj ostaja brezčuten za pravice slovenske in hrvaške manjšine v Avstriji.
■	V sicilskem kanalu so tunizijski pa-troilni čolni zajeli štiri italijanske ribiške ladje, ki so verjetno zašle v tunizijske obalne vode. Italijansko zunanje ministrstvo in ministrstvo trgovinske mornarice sla takoj posredovala v obrambo zajetih ribičev, iki jih je 42.
Življenje neke države je danes bolj kot kdaj prej odraz neke družbe. Temelji družbenega življenja in dogajanja pa so vedno posledica različnih silnic, ki sovpadajo ali pa se spopadajo v medsebojni dialektični igri. Vse to čutimo danes najbolj otipljivo na lastni koži prav najbolj v Italiji, kjer je družbeno dogajanje polno notranjih in zunanjih nasprotij. Socialni nemiri, kontestacije na šolah in v skoraj vseh vidnejših panogah javnega življenja, iskanje novega mesta sindikatov in njih vedno močnejša politizacija, iz dneva v dan naraščajoče politično nasilje in skoraj nezajezljiv kriminal, izsiljevanje na vseh ravneh — to je le nekaj potez današnjega družbenega življenja v državi.
V takem družbenem okviru se mora odvijati tudi politično življenje. Vlada je danes skoraj brez moči in se naslanja na politične sile, ki ji v parlamentu sicer niso dale nezaupnice, pa ji tudi niso izrekle zaupnice. Vse to predstavljajo stranke »ustavnega loka« od liberalcev do komunistov. Krščanska demokracija pa mora iskati nove prijeme, da si podpore teh močno različnih sil v tem težavnem trenutku ne zapravi.
Jasno si lahko predstavljamo, da je vodenje take politike v današnji Italiji vse prej kot lahko. V diskusiji je že sama država kot inštitucija, ki jo vse mogoče skrajne skupine in skupinice skušajo izpodjesti. Država pa ni le kaka metafizična bitnost, kot jo hočejo nekateri prikazovati, nekako božanstvo, ki mu je treba služiti. Oče italijanske liberalne tradicije Benedetto Croce pravi, da država ni nič drugega kot človek v svojem praktičnem delovanju in da izven delujočega človeka nima nikake stvarnosti. Tako piše mislec tiste filozofske tradicije, ki je v državi videla nekaj božanskega in nadčloveškega. Ljudje so torej tisti, ki dajejo državi določeno smer in jo pravzaprav edini usmerjajo. Ljudje pa so del družbe, tiste družbe, ki je danes v italijanski (pa gotovo ne samo v tej) strukturi bolna. Krivi so torej ljudje. Krive so predvsem njih zgrešene ideje.
POTREBA PO POLITIČNI RAZJASNITVI
Iz teh uvodnih misli lahko povzamemo predvsem slednje: da je namreč družba v Italiji potrebna
Nenavaden poziv papeža Pavla VI.
■	Nenavaden poziv je izrekel sv. oče Pavel VI. v nedeljo 8. maja ob beatifikaciji špansike redovnice Marie Rose Molas y Valve. Pozval je levičarske ugrabitelje zunanjega ministra srednjeameriške države El Salvador Maurioia Borgonovo, naj ga takoj izpustijo na svobodo. Ozadje tega poziva je nevarnost, da desničarska vlada izžene jezuite, ki jih dolži, da so levičarsko usmerjeni. Eden od njih je bil ubit, obdolžen simpatij s komunizmom, dirugi pa aretiran, češ da je pripravljal delavsko manifestacijo za 1. maj. Rešiti jezuite in ministra je bil očividno namen tega do sedaj edinstvenega nastopa sv. očeta ob neki versiki prireditvi. »Prosim ob vznožju nove blažene — je dejal sv. oče —, da enkrat za vselej prenehajo človeške drame te vrste.« Sv. oče je še dodal, da spoštovanje človeške osebe danes ogrožajo zločinsko nasilje, razširjanje in uživanje ma-
mil, oboroževalna tekma, zakonito priznani splav, silna beda v raznih državah Azije in Afrike, trgovina z orožjem in ugrabitve oseb, ki jih je samo Italija doživela 28 v enem letu.
■	V Rimu zaseda plenarna sikupščina italijanskih šikofov, iki se bo zaključila v petak 13. maja. Navzoči so tudi zastopniki jugoslovanske, poljske, francoske in španske škofovske konference. Uvodno poročilo je podal kardinal Poma, predsednik italijanske Škofovske konference. V poročilu, dolgem 26 tipkanih strani, je omenil glavne probleme, >ki stiskajo italijansko družbo kot razkroj družine, sprejetje zakona o splavu, ljubimkanje s Cerkvijo neskladnimi ideologijami, naraščajoča nezaposlenost, šolstvo v neredu, organizirani uboji in ugrabitve, uživanje mamil, skriv-ljamje resnice v sredstvih javnega obveščanja, pornografija.
korenitega zdravljenja. Za javno zdravstvo skrbi medicina, za javno zdravje v širšem pomenu besede, za sanacijo družbenih ran pa mora skrbeti politika. Ne delamo si nikakih utvar po možnosti magične prognoze (diagnoze nam skoraj ni treba več), vendar ni še vse zapravljeno. Tega se danes zavedajo vse odgovorne politične sile v državi in v tem smislu gre, z različnimi prijemi seveda, njih delo.
Andreottijeva vlada je odvisna od dobre ali slabe volje svojih polzaveznikov. Zato si je Krščanska demokracija zadala cilj, da preveri sedanji politični položaj in v obnovljenih stikih z vsemi temi silami poišče kako novo formulo. Politični tajnik DC Zacca-gnini je v zadnjem času zelo aktiven ter išče v dvostranskih razgovorih izhoda za sedanjo vlado. Največ zanimanja je seveda vladalo za srečanje s komunisti. Vsi se zavedajo dejstva, da je danes PCI hočeš nočeš tista sila, ki nekako vsaj posredno odloča o vladi in njeni usodi. Tega se zaveda prav dobro sam Berlinguer, ki je pred časom v Madridu skupno s španskimi in francoskimi komunisti postavil temelje evrokomu-nizma. Gre namreč za to, da bi italijanska komunistična stranka prišla bolj ali manj postopno na oblast in si prek delitve oblasti z DC zagotovila politični monopol v državi. V tem je nekako središče političnega načrta PCI, ki je danes gotovo v državi nekaka »vlada v senci«, mimo katere tudi ostali politični dejavniki ne morejo.
Vsega tega se zaveda tudi Zac-cagnini. Prav v zvezi z možnostjo političnih premikov je voditelj italijanskih krščanskih demokratov izjavil, da pri tem na vsak način ne gre za kak politični sporazum, pač pa za programski sporazum na nekaterih točkah. Če pa smo odkriti, moramo priznati, da je pravzaprav težko ločiti politični sporazum od programskega, saj je program neke stranke in vlade pravzaprav le odraz določene politične usmeritve. Obstoji torej nevarnost začaranega kroga.
Kaj pa pravijo druge stranke? Socialisti so v tej igri previdni a tudi negotovi. PSI je v današnji politični situaciji sila, ki izgublja na samostojnosti. Sama se vedno sklicuje na nekakšno levičarsko fronto, sama vedno zahteva vse-pričujočnost PCI, na drugi strani pa se mora le zavedati, da bi v primeru komunističnega vzpona na oblast prav ona izgubila na pomenu. V primeru sporazuma DC-PCI gotovo ne bi bilo več mesta za PSI! To je možnost, ki je sam tajnik PSI Craxi ne more izključiti. V nekem nedavnem intervjuju je namreč zelo previdno odgovarjal na vprašanja o položaju svoje stranke v primeru levičarske alternative (ki jo PSI stalno zagovarja!) in ni hotel ali ni mogel dati točnega odgovora. Tudi druge stranke so zaenkrat previdne. Tako je npr. bivši predsednik republike Saragat za PSDI dejal, da pri teh razgovorih z DC ne gre za priznanje ali nepriznanje vstopa PCI v vladno večino. Povsod je opaziti veliko opreznosti.
ITALIJA V MEDNARODNEM OKVIRU
Medtem ko se v notranjem oziru ti poskusi razčiščenja nadaljujejo (prišlo je celo do nenavad-
nega srečanja med DC in predstavniki Democrazia nazionale, disidentov misovske stranke), je pa v zunanjepolitičnem okviru Italija ponovno v iskanju novih sredstev za svojo stabilizacijo. Po eni strani se aktivno udejstvuje v evropskem okviru in si prizadeva za čim trdnejše temelje obstoječih evropskih skupnosti. Te si je zadnji čas še bolj utrdila, saj je npr. prav leto dni pred prvimi volitvami v evropski parlament zasedel prestižno mesto predsednika zbornice v Strasburgu bivši predsednik vlade Colombo. Na drugi strani pa gre zlasti za vzporeditev italijanskega gospodarstva z velikimi ekonomskimi silami zahodnega sveta. To kaže zlasti delovanje na monetarnem področju. Zadnje dni pa je vse to prišlo posebej do izraza v londonskem srečanju sedmerice zahodnih sil Evrope, ZDA, Kanade in Japonske, na katerem je bil prisoten tudi ameriški predsednik Carter. Italijanski ministrski predsednik Andreotti je postavil zahtevo, naj bi velike go-skodarske sile svoje ekonomije vzporedile z ekonomijami manj stabilnih držav, med katerimi je tudi Italija. Italijansko gospodarstvo je gotovo potrebno novih injekcij. Težave pa bodo nastale verjetno tudi z vstopom treh novih držav v Evropsko skupnost. Grčija, Španija in Portugalska bodo namreč v marsičem izpodnesle Italiji mesto v določenih gospodarskih sektorjih, za kar vlada že sedaj precej zaskrbljenosti.
Težave so torej objektivne in nelahke. Občasno jih vsaka politična sila skuša po svoje reševati. Tudi razni »vrhi« posameznih strank na evropskem ali dvostranskem nivoju skušajo k temu nekaj prispevati. Tako italijansko-francoski komunistični vrh v Rimu, kjer sta Berlinguer in Mar-chais iskala novih skupnih poti za politično strategijo. V tem so se predvsem francoski komunisti približali italijanskim in nekoliko spremenili dosedanje negativno stališče do evropskih volitev. Podobno tudi nedavni socialistični vrh v Madridu, kjer so Soares za Portugalsko, Craxi za Italijo in Gonzales za Španijo skušali u-stvariti pogoje za nekak »evroso-cializem«, kot se je to zgodilo prav v Madridu pred časom za »evro-komunizem« v srečanju Carillo -Marchais - Berlinguer. Delovna pa je tudi evropska zveza krščanskih demokratov, ki se je pred kratkim sestala v Bruslju in v kateri je za Italijo vodilna osebnost bivši ministrski predsednik Rumor. Tudi tu je v ospredju problem bodoče Evrope in nova ravnovesja sil.
Prvenstveno pa je, da se v današnjem iskanju novih ravnotežij v Italiji ne izgubi izpred oči zlasti problema ohranitve demokracije in svobode. Brez teh osnovnih vrednot ne bomo izšli iz krize. To pa mora temeljiti na spoštovanju višjih etičnih in duhovnih načel, za katere je tudi država poklicana, da jih spoštuje in brani. V tem je neka višja resnica, ki se ji niti država ne sme izmakniti. »Država potrebuje resnico,« pravi katoliški mislec Maritain. Ali pa bodo tega zmožne tiste sile, ki izvirajo iz nesvobodnih ideologij, pa si danes tudi v Italiji prizadevajo dokopati se do oblasti pod vabljivim plaščem pluralizma in politične svobode?
Veličina Matere božje
FRANCE BALANTIČ
ZBRANO DELO
Na angelsko nedeljo, 1. septembra pred sedemdeseti leti, je škof Jeglič slovesno kronal milostno podobo Matere božje na Brezjah. Bila je velika slovesnost. Jeglič sam jo je popisal v svojem dnevniku. Ko je pritrdil zlato krono na Marijino glavo, je govoril: »Kakor te naše roke kronajo na zemlji, tako naj nas Jezus Kristus, tvoj Sin, po tebi s slavo in častjo krona v nebesih.« Potem se je med potrkavanjem zvonov in pokanjem topičev po polju razvila mogočna procesija, med katero je pevski zbor pel novo pesem: »O angeli božji, hitite in zlato ji krono nesite, krono Mariji Devici, svoji nebeški kraljici.« Te veličastne sedemdesetletnice se bomo letos spominjali. O da bi tudi mi danes Marijo tako častili, kakor so jo takrat naši predniki!
V	pridigah mnogo slišite o prenovi verskega življenja; prenovi, ki jo pripravljamo. V naši domovini hočemo izvesti koncil in zato zlasti obnoviti prejemanje zakramentov, ki so srčika verskega življenja. Zgodovina krščanstva nas pa uči, da nobene prenove ni brez globokega češče-nja Matere božje. Zato moramo, če si prizadevamo za prenovo, skrbeti tudi za bolj prisrčno češčenje svoje nebeške Matere.
Nekatoliški kristjani nam radi očitajo, da katoličani Marijo preveč častimo. Neki bogoslovni pisatelj takole odgovarja, ko piše o Mariji: »Ne preveč, temveč veliko premalo v katoliški Cerkvi častimo Marijo, zato ker jo premalo poznamo.« Zato posvetimo to pastirsko pismo razmišljanju o veličini božje Matere, da jo bomo tem vneteje častili in tako pripravljali našo duhovno prenovo.
Dva temeljna razloga sta, zakaj moramo Mater božjega Sina posebej častiti. Prvič zato, ker je božja mati, drugič zato, ker je pri našem odrešenju sodelovala.
Največja Marijina odlika, zaradi katere so ji bile podeljene mnoge druge prednosti, je ta, da je bila po večnem božjem sklepu izbrana za božjo mater. Ko ji je nadangel Gabrijel oznanil Jezusovo rojstvo, ji je rekel: »Sveto, ki bo rojeno, bo Sin božji.« S temi besedami je Mariji napovedal, da bo mati božjega Sina, torej božja mati. Elizabeta, napolnjena s Svetim Duhom, jo je pozdravila: »Okod meni to, da pride k meni mati mojega Gospoda? — to je v hebrejskem jeziku: mati mojega Boga.
Marija je dala Jezusu človeško naravo, ki je bila od prvega trenutka spočetja združena z drugo božjo osebo. Zato je Marija rodila božjo osebo, Sina božjega.
Ko so na cerkvenem zboru v Efezu leta 431 koncilski očetje slovesno razglasili resnico, da je Marija v resnici božja mati, jih je ljudstvo od veselja spremilo domov z gorečimi plamenicami in vse mesto je bilo tisti večer razsvetljeno.
Božje materinstvo je najvišja Marijina odlika. Po njej je Marija povzdignjena nad vse stvari, celo nad vse zbore angelov, in postavljena, rekli bi, v družinski odnos s presveto Trojico. Tistega, ki mu je nebeški Oče govoril: »Moj Sin si ti, danes sem te rodil!«, tudi Marija imenuje svojega sina.
Marijo imenujemo tudi tempelj Svetega Duha. Sveti Duh je pod Marijinim srcem uopodobil božjega Sina in Marijo ozaljšal z mnogimi prednostmi, da je postala vredna božja mati. Zato jo častimo bolj kot angele in svetnike.
Drugič častimo Jezusovo mater zato, ker je dejavno sodelovala pri našem odrešenju. Dala je telo božjemu Jagnjetu, ki nas je s svojo smrtjo na križu odrešilo. Na veliki petek, ko so razen sv. Janeza vsi apostoli zbežali, je stala pod križem, se v duhu združila z Jezusovo daritvijo in svojega edinca darovala v spravo nebeškemu Očetu. Pod križem je postala mati bolečin, tu je njeno dušo prebodel meč, kakor ji je pri darovanju v templju napovedal starček Simeon.
Papež Pij XII. je v svoji okrožnici o Kristusovem sjrivnostnem telesu to takole povedal: »Marija je bila s svojim sinom Jezusom vedno najtesneje povezana. Na Golgoti ga je kot nova Eva za vse Adamove otroke, omadeževane z grehom, darovala nebeškemu Očetu.« Zato isti papež in za njim koncil Marijo imenuje Odreše-nikovo družico.
Ker je Marija pri našem odrešeju sodelovala s svojim sinom Jezusom po njegovi volji, zato je zdaj v nebesih delivka vseh milosti. Imenujemo jo zato srednico vseh milosti. To se pravi, da noben človek ne dobi nobene milosti brez Marijinega posredovanja. Edini srednik pri Očetu je Kristus, Marija pa je srednica pri Kristusu. Posreduje nam ne samo milosti, za katere prosimo, temveč tudi tiste, za katere njo izrecno ne prosimo. Ker nam je s Kristusom pod križem vse milosti zaslu-
žila, je božja volja, da pri njih razdeljevanju vedno sodeluje.
Tako uči papež Leon XIII., ki pravi: »Iz veiikega zaklada milosti se nam nič ne podeli razen po Mariji, ker Bog tako hoče. Bog je hotel, da imamo vse po Mariji.« Sv. Efrem nagovarja Marijo takole: »O moja gospodarica, razdeljevalka vseh dobrin, za Tolažnikom druga tolažnica in za Srednikom druga srednica vsega sveta, pokaži, da vse moreš in da imaš moč vse doseči v nebesih in na zemlji.« Podobno govori carigrajski patriarh sv. German: »Nihče ne doseže zveličanja razen po tebi, o najsvetejša. Nikomur se ne podeli dar milosti razen po tebi.« Nežni častilec božje matere sv. Bernard, imenovan zadnji izmed cerkvenih očetov, pa je v svoji božični pridigi rekel: »Taka je božja volja, ki je hotela, da imamo vse po Mariji.« Zato že cerkveni očetje Marijo upravičeno imenujejo prosečo vsemogočnost.
Zaradi teh Marijinih odlik jo častimo. Sama je to preroško napovedala v svojem spevu Magnificat: »Odslej me bodo blagrovali vsi rodovi.« Prva častilka božje matere je bila Elizabeta, ki je rekla: »Blagoslovljena si med ženami in blagoslovljen sad tvojega telesa.«
V	katoliški Cerkvi nimamo svetnika, ki bi ne bil poseben častilec božje matere. Kjer cvete pobožnost do Marije, cvete tudi nravnost in versko življenje, kar potrjuje zgodovina. Sv. Bonaventura je rekel: »Nihče ne more priti v nebesa, razen če vstopi po Mariji, ki je nebeška vrata.« Sv. Leonard Portomavriški pa pravi: »Nemogoče je, da se zveliča, kdor Marije ne časti.« Zato celo cerkveni zakonik naroča: »Predvsem naj bi vsi verniki z otroško vdanostjo častili preblaženo Devico Marijo.«
Med Marijinimi pobožnostmi papež Pavel VI. v svojem pismu o Marijinem če-ščenju posebej priporoča angelovo češčenje in rožni venec, ki ima, kakor pravi papež, evangeljski značaj. Na koncu piše, koliko dušnopastirsko vrednost ima Marijino češčenje za prenovo krščanskega življenja. Ko se pri nas prizadevamo za to prenovo, mora biti nekaj naravnega in samo po sebi umevnega, da začnemo z otroškim češčenjem svoje nebeške Matere.
(Iz pastirskega pisma ljubljanskega nad-šikofa za leto 1977, 1. del).
• Zadnje tedne se papeževih skupnih avdienc udeležuje izredno veliko ljudi. V Rim prihajajo namreč razne šole na izlet in ga po možnosti povezujejo s sprejemom pri sv. očetu, ki je vsako sredo. Sprejem se vrši za nekatere skupine v baziliki sv. Petra, za druge pa v prostorni dvorani za avdience. V baziliki se zberejo obiskovalci italijanskega jezika, v dvorani pa romarji drugih jezikov. Sv. oče je videti kar pomlajen, kadar ima pred sabo tisoče mladine, ki ji potem spregovori s toplo besedo in (jo vabi k idealom krščanskega življenja. Pred kratkim je bila pri sprejemu tudi skupina grških pravoslavnih vernikov. Sv. oče jih je posebej pozdravil in se razgovarjal z duhovniki, ki so jih vodili.
• Poljski škofje so poslali vladi spomenico, v kateri izražajo zaskrbljenost zaradi padca rojstev na Poljskem in zaradi sedanje družinske politike v državi. Po mnenju škofov je zelo važno vprašanje gradnje novih stanovanj. Manjka jih skoro milijon. Leta 1975 je bilo sklenjenih trikrat več novih zakonskih zvez kot pa zgrajenih novih stanovanj. Drugo pereče vprašanje je tudi prevelika zaposlitev mater. Dalje bi bilo -treba povečati družinske doklade in zmanjšati davke družinam s številnimi otroki.
® Na povabilo poljskega primasa Višinskega se je konec aprila mudil na Poljskem pet dni predsednik nemške škofovske konference kardinal Hoffner. Obiskal je več škofijskih sedežev, udeležil se je slovesnosti v čast Škofa svetega Vojteha, v Oswieczinu (Auschwitzu) pa je vodil somaševanje v čast bi. p. M. Kolbeju, M so ga Nemci umorili v tamkajšnjem kazenskem taborišču.
• Tajnik madžarske škofovske konference škof Josef Csherhati je objavil v madžarskem katoliškem mesečniku »Vigilia« članek, v katerem je začrtal meje in pogoje za sodelovanje med Cerkvijo in državo. V prvi vrsti verni ljudje v družbi nikakor ne smejo biti državljani »drugega reda«. Morajo imeti kot drugi možnost za delo, ki ustreza in odgovarja njih sposobnostim. Cerkvi je treba dati gotovost in
Znižana kazen dvema
obsojencema v Ljubljani
Slovenski javnosti sporočam, da je prizivno sodišče v Ljubljani znižalo kazen sodniku Francu Miklavčiču in esejistu Viktorju Blažiču, ki sta bila zavoljo člankov, objavljenih v »Zalivu«, in Miklavčič tudi zavoljo idej, izraženih v osebnem dnevniku, obsojena Miklavčič na pet let in osem mesecev strogega zapora, Blažič pa na dve leti strogega zapora. Sodniku Francu Miklavčiču je prizivno sodišče zdaj znižalo kazen na dve leti in pol strogega zapora, Viktorju Blažiču pa na štirinajst mesecev strogega zapora.
Do tega ukrepa je prišlo predvsem zavoljo časovne bližine sestanka, posvečenega spreverjanju sporazuma v Helsinkih, ki bo junija v Beogradu, pa tudi po zaslugi raznih intervencij, predvsem Amnesty International, ki se je zelo zavzela za oba obtoženca. Zato uredništvo »Zaliva« čuti dolžnost, da se tudi na tem mestu zahvali vsem zasebnikom in ustanovam, predvsem Amnesty International, za njihove akcije v prid obsojenima sodelavcema revije.
Kakor pa je lahko vsakdo upravičeno zadovoljen, da je bila po krivem obsojenima znižana kazen, je vendar nezaslišano, da po desetih mesecih samice slovenski kulturnik Franc Miklavčič, nagrajenec med drugim tudi za zasluge v svobodil-nem boju, zdaj preživlja svoje dneve v kaznilnici v Dobu, in da mora sposobni časnikar in esejist Viktor Blažič te dni spet v ječo, da prebije preostanek kazni.
Zato se podpisani obračam na vso slovensko javnost, na slovenske razumnike, predvsem na slovenske pravnike, da se zavzamejo za čimprejšnjo osvoboditev obeh zapornikov, ki sta se ravnala po načelih Splošne deklaracije o človeških pravicah in v smislu Helsinške listine, to je dveh mednarodnih dokumentov, ki ju je podpisala tudi Jugoslavija.
Naj dodam, da je Viktorju Blažiču, ko je 4. maja moral spet v ječo, skupina slovenskih razumnikov poslala sledečo brzojavko: »V teh težkih trenutkih zagotavljajo solidarnostno bližino številni prijatelju.« Podpisani pa je Viktorju Blažiču brzojavno naslovil sledeči tekst: »Na predvečer nove preizkušnje prejmite izraze globokega spoštovanja in iskrene pozdra-
nuditi varnost v poučevanju verouka, možnost ocenjevati sodobna življenjska vprašanja v luči evangelija in to tudi izraziti po sredstvih obveščanja.
• Poljski borci iz druge svetovne vojne so se zbrali na slovesnosti, ki se je je udeležil tudi kardinal Višinski. V svojem govoru je med drugim dejal, da je prva naloga poljskega gospodarstva zadovoljiti nujne potrebe ljudstva, potem šele pridejo drugi gospodarski in politični cilji. Vsakdo je dolžan spoštovati dostojanstvo svojega bližnjega. Pravičnost in ljubezen zahtevata, da mora vsak delavec uživati sadove svojega dela.
• 2e leta 1972 je predsednik Filipinov Fennando Marcos razglasil obsedno stanje v državi, ki še vedno traja. Opravičuje ga s podtalnim delovanjem komunizma na severu države in muslimanskih upornikov na jugu. Posledico te diktature vedno boilj občuti tudi katoliška Cerkev. Dva katoliška tednika sta bila prepovedana, čeprav je posredoval apostolski nuncij. Cerkvena radijska postaja v Tagumu je zaprta. C< r-kev ne sme izreči nobene kritike na račun vlade, ko tepta najbolj osnovne človečanske pravice. Vsak tak nastop je za vlado že podtalno delovanje.
• V Indiji ustava sicer priznava svobodo verovanja in versko enakopravnost, a dejansko so zlasti katoličani socialno močno zapostavljeni. Po zadnjih volitvah imajo katoličani več upanja, da se bo obrnilo na bolje, kajti vlada Morardža Desaja si je vzela v svoj program tudi odpravo razlikovanja po kastah in verski pripadnosti. Seveda pa to ne bo lahko, saj je Indija močno zakoreninjena v svojih tisočletnih tradicijah.
• Predsednik bivše portugalske kolonije Mozambik Samora Machel je Cerkvi malo naklonjen. V svoji poslanici političnim funkcionarjem piše: »Ljudi je treba osvoboditi od vsakega pritiska, ki ga nanje izvaja Cerkev. Ljudi je treba osvoboditi od dolžnosti, da gredo k nedeljski mašii. Ko teh obveznosti ne bo več, bo vera počasi izginila. Katoliško Cerkev bomo uničili, če bomo vsi pospeševali politični boj in gospodarsko proizvodnjo.«
Izšlo je na 230 straneh v Buenos Airesu lani v Cankarjevem letu, z obširnim uvodom Franceta Papeža, kot stota knjiga Slovenske kulturne akcije .(SKA). Na prvi notranji strani najdemo ponatis lastnoročnega podpisa pesnika Balantiča, na drugi strani Balantičev portret. Uvodnik je nadroben prikaz pesnikovega življenja in dela. Uvodnikar ga sklene z besedami: To je Balantič, strast in hrepenenje, vera in upor...
Balantičeva zapuščina je zbrana v naslednjih ciklih: Pesmi, Srca nemir, Žarki, Prvi venec, Daj me k ustom, Drugi venec, Prevodi iz tujih jezikov in Balantič France 3741 Gonars — pesnikovi zapiski in snovanja iz časa njegove internacije; številka je pesnikova taboriščna številka. Ob koncu še opombe k posameznim pesmim in na-
E
9	V Bruslju so se zbrali pod predsedstvom M. Rumorja predstavniki raznih demokrščanskih strank, ki so povezani v Svetovni zvezi. Zasedanja sta se poleg raznih evropskih politikov (iz Italije Zacca-gnini, Andreotti, Fanfani in Colombo) udeležila tudi dva bivša predsednika iz Južne Amerike, Eduardo Frei iz Čila in Caldera iz Venezuele.
■ London je bil pet dni naj večje svetovno politično prizorišče. 7. in 8. maja se je v britanski prestolnici vršila vrhunska gospodarska konferenca sedmih najbolj razvitih zahodnih industrijskih držav, od 9. do 11. maja pa je istotam zasedal svet Atlantske zveze. Gospodarske konference so se udeležile ZDA s svojim predsednikom Carterjem na čelu. Tema konference je bila inflacija, brezposelnost, energetska in jedrska kriza ter odnosi med razvitimi in nerazvitimi državami.
H V Ženevi se je 9. maja sestal predsednik Sirrje Assad s severnoameriškim predsednikom Carterjem. Assad je namreč odklonil, da bi se srečal s Carterjem v ZDA kot so to storili drugi arabski voditelji. Pretekli mesec se je Assad mudil v Moskvi in vzpostavil diplomatske stike, ki so postali po sirski intervenciji v Libanonu precej hladni.
M V Bonnu je umrl v starosti 80 let Lud-wig Brhard, kateremu so navzdeli ime »oče nemškega gospodarskega čudeža«. Pod vlado Konrada Adenauerja je vodil finančno ministrstvo ter s preudarno gospodarsko politiko hitro pomagal Zahodni Nemčiji do gospodarskega vzpona. Leta 1963 je postal kancler zahodnonemške vlade, a ni dosegel svojega prednika v njegovih sposobnostih. Ko so socialni demokrati nasledila krščanske demokrate v vodstvu držaive, se je umaknil iz političnega življenja.
■ Zahodnonemške oblasti so prijele tajnico v kabinetu kanclerja Schmidta, ki je vohunila v korist »neke komunistične obveščevalne službe«. Podobno afero so pred Jeti odkrili tudi v kabinetu kanclerja \Villyja Brandta. Zaradi razkritja afere je bil Brandt prisiljen odstopiti.
« Velik požar je popolnoma uničil hotel »Polen« v samem središču Amsterdama na Holandskem. Več osob je izgubilo življenje.
■ V bolnišnici za zdravljenje opeklin v San Antoniu (ZDA) je umrl še en potnik, ki je bil hudo ranjen med trčenjem dveh letal tipa Boeing 747 na letališču Santa Cruz na španskem otoku Tenerife. Tako se je število žrtev te največje nesreče v zgodovini civilnega letalstva povzpelo na 581.
■ Polkovnik Haile Mariam Mengitsu, vodja vojaškega odbora, ki po strmoglavljenju cesarja Haileja Selastjeja vlada v Etiopiji, je obiskal Moskvo in seveda iskal podporo za svoj socializem in za boj proti gverilcem, ki hočejo Eritrejo ločiti od Etiopije. Na proslavi 1. maja je Mengitsu napovedal, da bo vlada strla »napad reakcionarjev tor uničila vse svoje nasprotnike«. Da misli resno je razvidno iz poročil francoske agencije France Presse, ki je objavila vest, da so 29. in 30. aprila postrelili v etiopski prestolnici 700 do 1000 študentov, češ da so delili letake, ki so napadali vojaško vlado in revolucijo.
M Prebivalstvo francoske kolonije Džibu-ti ob Adenskem zalivu se je z veliko večino izreklo za neodvisnost. Od 105.962 vpisanih volivcev se je udeležilo referenduma 81.847 oseb, tj. 77,2 odstotka. Od teh je za neodvisnost glasovalo kar 80.864, proti pa komaj 199. Neodvisnost Džibutija bo proglašena 27. junija letos.
drobno slovstvo o Balantičevem življenju in delu.
SKA iz Buenos Airesa si je z izdajo tega zbranega dela za svojo stoto jubilejno knjigo postavila neminljiv spomenik delovanja za slovensko kulturo in izpričala svojo visoko kakovostno raven. SKA ni samo kulturna ustanova in založba, ampak po svojem delovanju očividno akademija slovenske kulture v zdomstvu, ki izpopolnjuje praznino na območju, katero bi sicer ostalo nezajeto in neobdelano. Nepristranska slovenska književna zgodovina jo bo uvrstila v določenem času povojnega obdobja med najpristojnejšo zastopnico slovenske kulture.
Balantičeva pesniška izpoved je na slo venskem duhovnem polju gotovo nekaj edinstvenega in doslej nepoznanega. Balantič je pesnik groze, ognja, agonije, saj jo je sam doživljal, doživel strahoto zadnje -vojne — zgorel živ v obkoljeni, od topovskega ognja zažgani hiši na domobranski postojanki v Grahovem pri Cerknici, star komaj 22 let — pesnik doživetij, lju bežni, pomladi in posmrtnih videnj: Nocoj naj tvoja kri me vrže med pijance... Oblaki trupla so... Goreti hočem, sebi, no vim dnevom... Ležim v globini tiho, tiho... Joj, lep je molk s prstjo zasutih ust!
Vsem, ki se zanimajo za zbrano delo, sedaj prvič v celoti objavljene zapuščine, za odkritje novega "velikana v slovenskem pesništvu, sporočamo, da imamo nekaj izvodov njegovega zbranega dela na voljo tudi na upravi našega lista. Dobijo pa se tudi po slovenskih knjigarnah v zamejstvu. Cena broširani knjigi je 3.000 lir, vezani 4.000 lir . - ki
NamšLZalv"
Pretresljiv je tokrat njegov uvodnik »Osimo je samo sekvenca«, ki ima na začetku Kosovelove besede: »Moja bolečina je ponosna in molčeča. Bolj kot ljudje, jo razumejo bori na gmajni in brinjevi grmi za skalami...«
Enzo Martin, ki je prevajal Bevkova dela v italijanščino, objavlja svoje dopisovanje s pisateljem. Katalonski znanstvenik Guiu Sobiela-Caanitz spregovori o tipologiji posegov na področju (jezikovnega) pouka. Nadaljuje se študija Josipa Merkuja o tržaškem okoličanskem bataljonu, ki ji v slovenskem krajevnem zgodovinopisju najbrž ni primere. Boris Gombač spregovori o tržaškem pristanišču in njegovih potrebah.
Zelo uspel je zapis Aleksandra Rojca za desetletnico smrti tržaškega skladatelja Ivana Grbca. Alojz Rebula pa objavi tokrat kratko razmišljanje o dveh letošnjih uspelih slovenskih predstavah na tržaških odrih, Tomizzovo dramatsko priredbo Cankarjevega Martina Kačurja (Idealista) in Pavleta Merkuja opero Kačji pastir (Li-bellula). Vinko Ošlak objavlja liste iz dnevnika 75-76, razmišljanja in vtisi z izredno širokim duhovnim razponom.
Emidij Susič poroča o po potresu prizadeli beneški vasi Tipana. Boro Ban nadaljuje roman »Moč v belem« iz zdravniškega življenja. Jošt Žabkar pa objaivlja dolgo pismo uredništvu revije s kritičnimi razmišljanji. Boris Pahor, idejni oblikovalec »Zaliva« tudi tokrat nadaljuje svoj dnevnik z besedo, ki teče gladko, in mislijo, ki ob branju sprosti. Njegovi so tudi nekateri kritični prebliski, nanašajoči se na vlogo domovine matice, na pluralistična stališča.
Vinko Ošlak objavlja tudi drugi zapis, kritično razmišljanje o Cankarju »Pravda za Cankarjevo dušo«. V njem zavrača poskuse, narediti Cankarja za brezverca, kljub temu da je bil v/jkliknil: Mati, domovina, Bog. če je bil Cankar socialist, izvajajo uradni knjižni zgodovinarji v Sloveniji, potem da ni mogel obenem tudi verovati. Cankarja torej pretolmačiti. Sledijo še odlične kratke predstavitve knjig, ki lahko zanimajo slovenskega izobraženca: Moj obračun (Koblar), o Bakuninovem revolucionarnem katekizmu, o poezijah D. Valerija, o Bogoslužnem molitveniku, o tisoč kulturah, Učenci sonca (G. Marolta) in končno odprto pismo slovenskemu PEN, če je kaj ukrenil v zvezi z obsodbo ljubljanskega sodnika F. Miklavčiča zaradi objav v »Zalivu«.
»Zaliv« je po mnenju mnogih najboljša slovenska revija. To potrjuje tudi nagrada iz sklada Dušana Černeta, ki jo je leto« za svoje delo prejela. In končno ne gre le za slovenstvo. Tržaško mesto bi moralo biti hvaležno, da ima publikacijo, ki sega na evropsko raven ter prinaša ime kultur-nega Trsta med slavistične in literarne kroge na univerzah in drugod po čelen’ svetu.
ve.«
Boris Pahor, urednik revije »Zaliv«
VERSKE NOVICE
nm m im
Zadaie predstave iiriškeu abonmaia odšla sta dva ..hrvaška “Slovenca
KRATKE ILOVICE
Letos se na žalost gledališka abonmajska sezona v Gorici zelo pomanjkljivo odvija. Abonenti se sprašujejo, zakaj so med eno predstavo in drugo tako dolgi časovni premori, a vodstvo SSG iz Trsta o tem molči. Poleg tega lahko letos preštejemo na prste ene roke, koliko predstav je bilo. In kakšne so bile? Skoro bi rekla, take, da niso omembe vredne.
Na odru smo letos med drugim lahko »občudovali« igro neznanega avtorja »Be-necanka«, ki je bila, vsaj kot jo je predstavilo tržaško gledališče, zgolj erotična igra, čeprav so kritiki videli v njej globljo vsebino. Prava škoda je, da morajo dobri igralci igrati take nesmiselne stvari. Morda umetniško vodstvo misli, da mora slediti času in italijanskim ali drugim skupinam, ki izvajajo že skoro same avantgardne igre, ob katerih gledalec ostane prazen in razočaran.
Naši gledališčniki bi se morali posvetovati pri izbiri iger, kajti golota in seks se že obilno ponujata v kinodvoranah; sicer se tudi te polagoma praznijo. Ljudje so namreč naveličani tudi tega. Gledalci si spet želijo pristne, zdrave igre. Še posebno radi imajo komedije, da se lahko vsaj enkrat iz srca nasmejejo.
To smo lahko opazili, ko je gostovalo PDG iz Nove Gorice z Goldonijevo komedijo »Pahljača«. Na tej predstavi se je zbralo veliko število ljudi — kar se zgodi 'e redko — ki je nagradilo igralce z dolgim, prisrčnim aplavzom.
Pri predstavah je vedno manj občinstva. Sicer pa se temu ne smemo čuditi, saj so igre tako slabe, da si jih večkrat res ni vredno ogledati. To dejstvo je zelo žalostno. Gledališče je namreč zelo važna ustanova, hram kulture vsakega naroda. Tega se žal ne zavedajo naši gledališčniki. Morda se bodo zbudili, ko bo prepozno, ko bodo igrali praznim dvoranam.
Tudi v sredo 4. maja publika ni bila zadovoljna s predstavo. Ploskala je igralcem, ki so igro dobro odigrali, vendar ne delu samemu, saj so se mnogi spraševali, kaj je Hieng sploh hotel povedati. Hotel nam je prikazati lažno kulturo, »civilizacijo harmonike in kontrabasa«, »kulturo klobas in potic«, »desetletje laškega špu-manta«?
Mislim, da je Hieng naperil svojo ost ravno v našo konsumistično družbo, v kateri se vsak bori in dela samo, da bo imel hišico ob morju, v hribih, velik avto, gospodinjske stroje itd. Razgalil je pa tudi lažni sentimentalni humanizem, ki v -resnici ne služi nikomur. 'Ni prizanesel niti večnemu in propadlemu študentu, ki kritizira in ne odobrava svojega bogatega strica, vendar ni dovolj močan, da bi se odtrgal od takega življenja in bi začel svo-
bodno živeti in si služiti kruh, ne pa biti parazit bogataša.
Najmočnejša v igri je pa tašča, ki je uprizorjena kot poslednja zadostitev propadlemu staremu svetu. Prikrito gibalo igre in izvor presenetljivega konca je lov za resnico davnega dogodka, ki se spretno izmika protagonistom in ki ga verjetno sploh ni bilo. Najbolj grenko spoznanje je Vidino, ko ob koncu igre pravi: »Vi ste en sam ogromen Zalokar.« Ob zaključku igre pa Zalokarji propadejo vsi po vrsti.
—Iša
Adi Gruden
Iz Karlovca smo prejeli vest, da je tam ob koncu preteklega leta po kratki in mučni bolezni umrl Adi Gruden. Doma je bil iz Idrije. Po prvi vojni je bil nekaj časa bančni uradnik v Gorici, kjer je aktivno sodeloval pri društvu »Mladika«, potem se je pa izselil v Jugoslavijo in se ustavil v Karlovcu. Tam je ustanovil kulturno prosvetno društvo »Slovenski dom Triglav« in bil do smrti tudi njegov predsednik.
Novi znaki v, italijanski Cerkvi
V	italijanski Cerkvi se zadnje čase poraja nekaj novega, skoro nepričakovanega. Dokaz te novosti so skrbno pripravljena in uspela velika zborovanja v Milanu, Rimu, Firencah, Anconi, Neaplju, Palermu in drugod po državi, da imenujemo le najvažnejša. Ta zborovanja nimajo nič kaj opraviti z nekdanjimi, ki so večkrat imela triumfalistični prizvok. Levici in vsemu laicističnemu svetu to ne gre v račun, zato o teh novih pojavih najraje ne poroča ali jim da svojo enostransko razlago. Skratka jih jezi.
Nevidno nasilstvo je tisto zakulisno in podtalno delo, ki ga opravlja že več let enostranski tisk z dograjenim aparatom, ki mu zadnje čase pomagajo še radio, televizija in šola, predvsem višja.
Ves ta aparat bi hotel spraviti sedanjega človeka do tega, da bi mislil kakor in kolikor hoče ali dovoljuje centrala, te vet let pravimo temu delu »pranje možganov«.
Zdelo se je, da gre vse v to smer, pa se pojavi prava novost v smislu, da je še veliko ljudi, ki hočejo misliti s svojo gla-
vo in povsem drugače, kakor bi nekateri hoteli. Tudi najboljšemu stroju se kdaj zatakne.
Pri nas ni kaj drugače. Centrala hoče spraviti tudi nas v isto plitvost, v vrsto, kakor je pač hotel režim, ki je le uradno padel pred leti 25. aprila. Danes se je spremenila barva, a pritisk je večji.
Kako se upira tem načrtom slovenski trezni človek? Govori s posameznikom, pa boš opazil, da le uporablja svojo glavo, samo v javnosti je še plah. Prefinjena taktika je zavita z besedami svobode, napredka in ljudstva. Obstajajo vidni znaki upora temu konformizmu.
Opažamo vedno več teh znakov, najbolj v tisku. Važno vlogo zavzemajo tu dragocene številke »Zaliva«, kljub raznim pomanjkljivostim premočrtnost »Katoliškega glasa«, tu pa tam tildi »Novi list«, »Mladika«. Za trenutek se je prikazal mali list »Sveder«, a žal ga ni več.
Ti naj bodo glasniki, ki bodo pomagali slovenskemu človeku misliti s svojo glavo.
Tržačan
Pramih štrukljev in kromirla v Podoori
Naša vas praznuje 5. maja vaškega pa-trona sv. Gotarda. Zato se je v nedeljo popoldne 8. maja za cerkvijo v Podgori vse razživelo ob tradicionalnem vaškem prazniku štrukljev, ki je letos postal tudi praznik krompirja. Saj je napovedovalec v uvodnih besedah prav povedal, ko je rekel, da je krompir najmanj možno ponarediti, kakor to delajo z drugimi živili. Ocvrti krompir je vsem zelo ugajal in je bilo po njem veliko povpraševanje.
Na tem prazniku smo z zadovoljstvom sledili igrici »Dve teti«, ki so jo predvajala domača dekleta. Tudi šolski otroci, katere so pripravili njih učitelji, niso zaostajali s petjem to rajanjem. Sodelovali
Lyon z baziliko La Fourviere na griču. V tem zgodovinskem mestu, ki sega še v čase Pred rimskim cesarstvom, se bodo uslavili Iržaško-goriški romarji v sredo 6. julija zvečer in tam prenočili, drugi dan pa imeli sv. mašo v baziliki, število romarjev je omejeno, le 200 oseb, zato pohitite z vpisom!
so tudi šolski otroci iz Rupe pod vodstvom učiteljice Lidije Jarc.
Velik delež prazniku pa so dali zbori, ki so zelo znani po naši deželi in izven nje, kot je povedal Mladen Uršič, ki je povezoval ves program. Prvi zbor je bil moški zbor »Andrej Paglavec« iz Podgore, ki je ubrano zapel šest pesmi pod vodstvom Marjana Cigliča. Zelo lepo nam je podal štiri pesmi tudi moški zbor iz Štmavra, katerega vodi prof. Gabrijel Devetak. Z veseljem smo sledili tudi petju moškega zbora iz Krmina^Plešivega, ki 'je pod vodstvom neutrudnega Zdravka Klanjščka zapel med drugimi pesem »Slovenc Slovenca vabi«. Isti dirigent se je predstavil še z moškim zborom Rupa-Pee, ki je svoj nastop sklenil z Vodopivčemimi »Žabami«. Zborovsko petje je zaključil moški zbor »Oton Zupančič« iz Štandreža, katerega vodi Aleš Hoban in nam podal štiri melo-diozne skladbe. V razvedrilo pa nam je ansambel Lojzeta Hledeta iz Števerjana zaigral nekaj poskočnih in veselih.
Slavnost se je nato nadaljevala ob cvrtem krompirju, štrukljih in drugih dobrotah in dobri kapljici iz Štefanove kleti.
Tako se je po naklonjenosti vremena vse to veselje zavleklo pozno v noč, ko so se polagoma udeleženci zadovoljni začeli razhajati. V prepričanju, da so preživeli nekaj prijetnih in veselih ur, jim organizatorji kličejo: Nasvidenje prihodnje leto ob istem vaškem prazniku!
Zahvala. PD Podgora izrablja to priložnost, da se vsem zborom, šolski mladini z njenim učiteljstvom, dekletom iz Podgore ter ansamblu Lojzeta Hledeta iskreno zahvali za sodelovanje na tako lepo uspelem prazniku.
Čeprav je toliko let živel v hrvaškem okolju, ni pozabil na Primorsko in Gorico, kjer je dokonča! gimnazijo. V tej ljubezni se je ieta 1969 pojavil v Gorici in stavil predlog, da hi društvo »Triglav« prišlo gostovat v naše mesto. Zveza slov. katoi. prosvete je njegov predlog sprejela in tako so v oktobru istega leta prišli Karlovčani prvič gostovat v Katoliški dom. Marsikdo se gotovo še spominja tega obiska.
Naslednje leto so šli Goričani v Karlo-vac. Zbora »Lojze Bratuž« in »Mirko Fi-lej« sta nastopila v karlovškem mestnem gledališču s celovečernim koncertom. Zelo prijazno so nas takrat sprejeli v Karlovcu in vsi hranimo najlepše spomine na ta obisk.
Lani marca so Karlovčani znova gostovali v Katoliškem domu in znova jih je vodil Adi Gruden. Bilo je opaziti, da njegovo zdravje ni bilo najboljše. Sedaj pa vest, da je umrl. Z njim smo Primorci in zlasti še Goričani izgubili velikega prijatelja. Upamo, da se bomo oddolžili njegovemu spominu še letošnje leto tudi v Karlovcu, saj je na programu za prihodnjo jesen obisk pevskega Zbora iz Doberdoba in ansambla »Lojze Hlede« v Karlovcu. Ob spominu na Adija Grudna bo ta obisk še bolj obvezen.
Dr. Josip Sedej
Drugi Slovenec, ki nas je zapustil, je dr. Josip Sedej, nečak nadškofa Fr. B. Sedeja in brat pok. števerjanskega župnika Cirila Sedeja. Ugasnil je v Zagrebu 1. maja, pokopali pa so ga na zagrebškem Mirogoju v četrtek 5. maja.
Usoda dr. Josipa Sedeja je podobna usodi številnih slovenskih izobražencev na Primorskem po prvi svetovni vojni. Ker doma ni dobil zaposlitve, je moral v Jugoslavijo. Pok. Josip Sedej je bil doma iz Cerknega, kjer se je rodil leta 1899. Gimnazijo je študiral v Gorici, toda zaradi vojne z Italijo jo je moral končati v Ljubljani. Na svoj 18. rojstni dan je moral k vojakom, kot pravi narodna pesem: »Fantič sem star komaj osemnajst let, cesar me hoče k vojakom imet.« Poslali so ga v Tirale, kjer so ga Italijani zajeli. Leta 1919 se je vrnil iz ujetništva, toda kmalu je uvidel, da zanj ne bo kruha v novi državi. Skrivaj je odšel v Jugoslavijo in sicer v Zagreb, kjer se je vpisal na univerzo in jo dokončal. Postal je odvetnik in ostal v Zagrebu vse ostale dni življenja. Tam si je ustvaril svoj dom in družino. Imel je sina in hčer. Toda Primorske ni pozabil. Po zadnji vojni se je rad vračal ne samo v Cerkno, temveč tudi v Gorico in števerjan, dokler je bil tam živ njegov brat.
Zelo je bil navezan tudi na strica nadškofa, na katerega ni pozabil. Svojo hvaležnost mu je izkazoval, kadar in kjer je mogel, zilasti da bi se ne pozabil njegov spomin. Tako je za 404etnioo nadškofove smrti sestavil in v samozaložbi izdal leta 1971 v Zagrebu knjižico z naslovom »Fran Borgia Sedej, knezonadškof goriški«, cerkvi v Cerknem pa je daroval doprsni kip nadškofa Sedeja, ki se sedaj hrani v župnišču in je delo kiparja Bojana Kunaverja.
Iz otroških lat je bil prijatelj dr. Andreja Kobala, s katerim sta bila sošolca v Cerknem in v Gorici. Tega slavnega cerkljanskega rojaka je pregovoril, da je začel pisati spomine. Ti so izšli v dveh delih pri Goriški Mohorjevi družbi. Kdor jih je prebral, ve, kako so ti spomini zanimivi in koliko je v njih gradiva za bodočega zgodovinarja. Tudi zaradi tega zasluži dr. Josip Sedej, da mu Primorci ohranimo hvaležen spomin.
K. H.
					
ANDREJ MAJCEN SDB
Tri tedne pri slovenskem kirurgu dr. Janežu
(Priredil Anton Vode SDB)	(8)
Taiwan je zelo napredoval v civilizaciji, toda lotunški pacienti so vedno eni in isti: največ ribiči, kmetje, delavci, revmi, ubo-2i in preprosti ljudje. Imajo samo tri sobice za duhovnike, misijonarje in misijonarke, ki so za spoznanje lepše. Kdor ima denar, naj gre v Taipeh, kjer zdravniki b°gatijo. Dr. Janež je reven prišel na Ki-ta.isko, revno živi in hoče revno umreti, brez pogrebnega blišča, ki nima pomena Za dušo.
*-JUBEZEN DO KRISTUSA GA PRIGANJA
Tako mi pripoveduje tukajšnji predstoj-kamiljancev. Svoj članek končuje z Vclikimi črkami:
Janež je med naj večjimi dobrotniki
Formoze. Pred nekaj dnovi, pravi p. Crotti, sva se zaupno pogovarjala. Zamislil se je in mi resno dejal: Mislim, cla ljudje menijo, da sem pravi norec... Cigaretni dim se je težko sukljal navzgor... med težkimi mislimi. Zares me je iznenadila ta njegova misel, ki je v pravem nasprotju s tem, kar ljudje zares o njem mishjo. Dejal som mu, pravi p. Crotti, da je težko uganiti, kaj pravzaprav ljudje natanko mislijo. Eno je gotovo: ljudje ga cenijo, spoštujejo, občudujejo, čeprav ne morejo doumeti najvišjih nagibov, iz katerih se doktor žrtvuje. Gotovo ne dela za čast in slavo; in ker ni redovnik, ne dela, ker bi ga predstojniki silili, naj se žrtvuje. Pater Crotti povzame vse z eno besedo: Doktor dela, ker je brez primere srčno dober. Niti mi, ki imamo ta junaški zgled vedno pred očmi, ga ne moremo doseči v njegovi velikodušnosti in nesebičnosti. Rešil je na tisoče kitajskih življenj! Kolikokrat je p. Crotti slišal: Njemu se moram zahvaliti, da še živim! Nikdar nisem mislil,
da bom srečal ljudi, ki znajo tako ljubiti, ljubiti tudi tiste, ki jih niso nikdar poznali in jih tudi sedaj ne poznajo. Tu se uresničuje Pavlova beseda: Ljubezen Kristusova nas priganja.
AM: Ko mi je pri malici, o kateri sem prej pravil, kazal tisto frančiškansko kuto, se je zakotalila na tla škatlica s kolajno, ki jo je dobil od sv. očeta, ko je bil imenovan za viteza sv. Silvestra, če se ne motim. Pa se skoraj nespoštljivo zareži: Lahko bi si kupil viteško obleko, saj bi mi jo radi naredili. A kaj mi pomagajo kolajne in obleke in civilna priznanja! Od vlade sicer sprejmem, a le zato, da me pustijo v miru delati in garati za ljudi. Ne bom hodil v Taipeh po kolajne na tiste bleščeče sprejeme. Neki višji državni uradnik, ki dobro pozna doktorja, je dejal: Ta je eden najbolj zaslužnih mož na Formozi!
Zaključna beseda p. Crottija zveni takole: Najbolj zaslužna osebnost na Tai-wanu: zdravnik misijonar, mož, ki ne dela
za en narod, marveč za vse človeštvo. V zgodovini jih je malo, ki bi bili tako uglašeni na pravi dobroti, na pravi ljubezni. Naš doktor je svetla, visoko postavljena luč, ki ji zlepa ni enake.
•{*
Predragi bralci tega mešanega Crotti-Majcenovega poročila! Moja želja bi bila, da bi ta luč, ki sveti iz Lotunga ob Pacifiku, svetila tudi mladim slovenskim fantom in jih spodbujala, da usmerijo svoje življenje v prekoristno in prepotrebno darovanje samega sobe v blagor bližnjega, nesebično, po Kristusovem zgledu in po zgledu velikih sinov slovenske zemlje, med katerimi ima odlično mesto naš dr. Janež. Naj vaše molitve spremljajo njega, pa tudi mene, ki sem vedno
Revček Andrejček
Taipeh, na dan sv. Frančiška Šaleškega, 24. januarja 1917, v 66. letu Kitajske republike.
KONEC
• Pred desetimi leti je izšla socialna okrožnica Pavla VI. »O delu za razvoj narodov«. V odstavku 28 je rečeno: »Tudi de-
lo	je lahko dvorezno, saj obeta denar, uživanje in moč. Ene vabi k sebičnosti, druge pa k uporu. Delo je le tedaj človeško, če ostane razumno in svobodno. Tedaj razvija poklicno vest, čut dolžnosti in ljubezen do bližnjega.«
• Slušatelji grškega bogoslovnega vseučilišča so napravili študijsko potovanje v Makedonijo, kjer so se srečali s katoliškim škofom v Skopju kot tudi s poglavarjem makedonske pravoslavne Cerkve metropolitom Dositejem.
• V Amsterdamu na Nizozemskem je bil prvi svetovni kongres o zaščiti verske svobode. Udeležilo se ga je 300 zastopnikov iz 30 dežel. Tajnik Ekumenskega sveta Cerkva pastor Philip Potter iz Ženeve je naštel dežele, v katerih ni zadostne verske svobode. Kristusov nauk uči, da je treba tistim, ki so v ječi, pomagati, ubogim nuditi pomoč in skrbeti za ljudi, ki so v stiski.
Šport
11. Turnir prijateljstva
Moški šesterki 01ympije je uspel podvig, namreč dostop v finale tega mednarodnega turnirja. Poleg goriške ekipe se je od zamejskih odbojkarskih moštev uvrstil tudi tržaški drugoligaš Bor kot prvi. S solidnimi konkurenti, od katerih sta najvidnejša Bor in Kras, ki igrata v višjih ligah, niso goriški predstavniki igrali podrejene vloge; vsestransko pozitivna izkušnja pa je obratno potrdila, da spada Olympia med najboljše odbojkarske šesterice v zamejstvu z zelo obetavnim naraščajem.
01ympia-Kras (Zgonik) 2:1. Marsikateri »izvedenec« je hotel videti 01ympijo pokopano že v tem srečanju. Tekma, kot tudi naslednja z Borom je bila v Nabrežini pretekli teden. Prvi set je pripadel Zgoni-čanom, ker so naši začeli precej živčno; za to pa nosi glavno krivdo prav sodnik, ki je dosojal napake z dvojnim merilom.
V drugem in tretjem nizu so se olympijci pošteno potrudili, igrali so pogumno, z lepimi kombinacijami, predvsem pa brez popuščanja. Pokazali so veliko homogenost in končno tudi zasluženo slavili zmago. Kras se je v kritičnih trenutkih zatekal le k izkušenemu Grilancu, ki kljub vsej dobri volji ni mogel opraviti vsega.
Bor-01ympia 2:1. Po tekmi s Krasom, ki ji je skorajda zagotovila drugo mesto, je 01ympija lahko zaigrala bolj sproščeno in spet pripravila presenečenje: osvojila je prvi set. S 'tem je bil finale neizbežen.
V naslednjih dveh setih, to je petem in šestem, pa so fantje občutili napor, saj so igrali vseskozi brez menjav, in so zato tudi popustili. Presegli so rezultat, ki so si ga zastavili, proti vsem pričakovanjem in to jim je zadostovalo.
Olvmpia-Dom 2:1. To srečanje pa se je vršilo v Gorici in je odločalo o tem, kdo bo drugi finalist na Turnirju prijateljstva poleg Bora. Zaradi boljšega količnika v setih je našim zadostoval le še on set za matematično gotovo kvalifikacijo. Toda plavi so morali začeti v skrajno nepopolni postavi: s petimi standardnimi in enim mlajšim, ki je bil po naključju prisoten.
V tem je tudi videti vzrok dokaj slabe igre in poraza v prvem setu. Potem ko sta prišla iz Trsta pričakovana odbojkarja, ki sta dopolnila vrzel, je šlo lažje skozi, čeprav brez bleska.
Po tem uspehu so Goričani postali eden izmed štirih finalistov (dva iz Jugoslavije in dva iz zamejstva), ki se bodo v nedeljo 15. maja zjutraj v Dolini pri Trstu potegovali za »Pokal prijateljstva«.
Ginnastica-01ympia 0 : 3
To je sedma zaporedna zmaga 01ympije v 1. moški diviziji. 01ympija je dopotovala v Pordenon le s šestimi igralci in morda prav zavest, da ne bo pomoči od »zaledja« pripomogla k premišljeni igri od strani vseh. S točnimi servisi in sistematičnim iskanjem lukenj v nasprotnikovi obrambi ter blok-outom, ki sicer ne spadajo k za oko lepim prvinam odbojke, a so izredno učinkovite, je Olvmpia kopičila točko za točko. Pordenončani so kmalu izgubili zaupanje vase in v tričetrt ure so bili že na kolenih. Na srečo se nobeden naših predstavnikov ni poškodoval, kajti tudi prihodnjo soboto bodo morali stopiti na igrišče v okrnjeni postavi. Tekma bo v goriški telovadnici na Komu ob 18. uri.
V	goste bo prišel Libertas iz Sacila, ki trenutno zaseda drugo mesto na lestvici.
P. T.
Moški zbor »Mirko Filej« na svojem koncertu v Katoliškem domu v Gorici 17. aprila ob desetletnici svojega delovanja. Na skrajni levi dirigent zbora Zdravko Klanjšček
V nedeljo 22. maja bo nastopil v Milanu moški zbor »Mirko Filej« iz Gorice« ter za ondotne slovenske rojake priredil
KONCERT
POLIFONSKIH, UMETNIH IN NARODNIH PESMI
■ Ob 15. uri je srečanje v cerkvi San Fedele (trg San Fedele), kjer maša ob somaševanju več duhovnikov.
■ Po maši koncert v dvorani San Fedele.
■ Po koncertu kratko srečanje v dvorani cerkve sv. Tomaža v ulici Broletto.
VABLJENI VSI SLOVENCI IZ MILANA IN OKOLICE!
Lep praznik goriške slovenske duhovnije
Goriška slovenska duhovnija se je strnila v nedeljo 8. maja okoli svojih najmlajših, ki so v cerkvi sv. Ignacija prejeli prvo sveto obhajilo. Lahko rečemo, da je bil to lep družinski praznik, saj nas nihče tako ne poveže v enoto kakor otroci. Nad trideset dečkov in deklic je klečalo pred glavnim oltarjem. Skrbno sta jih pripravila gg. župnik in katehet, ki sta se dolgo z njimi trudila in jih učila.
Na kom je prepeval otroški zbor, izmenoma pa se je oglasil tudi zbor prvoob-hajancev. Pri evangeliju so mali ponovili krstne obljube in prinesli na oltar svoj dar za črnske otroke v Bouake. Prvoo-b-hajanci sami so izrekli prošnje ob darovanju in prosili Jezusa blagoslova zase in za domače. Nato sta še v imenu njih staršev mati in oče izrekla svoje prošnje. Pri podajanju rok je g. katehet segel v roko vsem prvoobhajancem, nakar so si oni sami med seboj izmenjali pozdrav.
Slovesen je bil trenutek, ko so malčki prvič prejeli Jezusa v svoje srce in je vsa cerkev za njimi pristopila k sv. obhajilu. Lepe besede g. kateheta so gotovo pripomogle k še večji zbranosti in globokemu doživetju svetega trenutka. Deževno vreme ni prav nič zmanjšalo slovesnega razpoloženja, ko so se prvoobha-janci pred cerkvijo srečali s svojimi domačimi, se fotografirali in srečni odšli na svoje domove.
Letošnji Espomego
V primeri z lanskim v bistvu nič novega. Občutiti je še posebej razmeroma šibko prisotnost vzhodnih držav, pa tudi srednjeevropskih. Avstrija je zastopana z nekaj varljive koroške turistične idile. Češkoslovaška vabi na ogled svojih zgodovinskih krajev in na letovanje v gore, na jezera in reke. Ogrska se predstavi z nekaj salamami, Poljska z opremo za pomorski šport, Romunija prikaže uspelo leseno letno hišo. čutiti je, skratka, poslovno in go-skodarsko krizo vzhodnoevropskih držav, obenem pa tudi premajhno strokovno razgledanost goriških poslovnih krogov, oziroma organizatorja sejmišča, ki bi se moral boljše vživeti v gospodarske razmere evropskega vzhoda, organizirati večjo propagando v prostoru med Gorico, Milanom, Miinchnom, Dunajem, Prago, Budimpešto in Bukarešto.
Organizatorjem manjka pravega cilja. Za mednarodni sejem geslo »vsega po malem za vse« lahko maši luknje v organizaciji, ne more pa dati poleta sejemski prireditvi brez poprejšnje poglobljene raziskave vzhodnega tržišča in potreb evropskega Zahoda in Sredozemlja. Vzhod mora predvsem izvažati, ker potrebuje tehnologijo, ki jo mora v zameno kupiti na Zahodu. In tu bi se moglo pokazati, če je Gorica zmožna privabiti evropski Vzhod
Občinska seja. V sredo 29. aprila je bila v števerjanu občinska seja, ki jo je vodil župan Klanjšček. Prisotni so bili vsi svetovalci. Dnevni red je obsegal šest točk, med katerimi je bila najvažnejša sprememba postavke v občinskem proračunu za leto 1977.
Svet namreč prosi državo za podporo in ne posojilo 55 milijonov lir za kritje proračuna tega leta in to v smislu deželnega dekreta iz decembra 1976, ki vključuje števerjansko občino v področje, poškodovano od lanskega potresa. Je pa tudi možnost, da bo država krila proračun oz. obračun tudi za teto 1976.
Svet je nadalje odobril razdelitev podpore dijakom nižjih in višjih šol v znesku 360.000 lir, ki ga je predlagala občinska šolska 'komisija. Ta denar je bil namenjen najrevnejšim dijakom, komisija pa je pri razdeljevanju tudi skušala pomagati dijakom, ki študirajo na višjih šolah, da s tem pospešuje izobraževanje naše mladine — tako je poročal župan.
Svat je nato odobril stroške prevozov šolskih otrok, kajti znano je, da je šte-verjanska občina poskrbela za prevoz vseh šoloobveznih otrok z lastnimi avtobusi bodisi iv občini kakor tistih, ki obiskujejo nižjo srednjo šolo v Gorici.
Kar se tiče šolskih stavb, je odbornik Terpin poročal, da gredo obnovitvena dola na »stari šoli« (poškodoval jo je namreč lanski potres) h koncu, saj manjkajo samo še ploščice. Kar se tiče nove šole, pa so dela že zelo napredovala, kajti šola
na svoje sejmišče, s tem da bi mu nudila nove možnosti v izmenjavi z Zahodom.
Tega doslej še ni. Espomego ne najde ravnovesja med mednarodnim vzorčnim in krajevnim potrošnim sejmom. Zato prevladuje potrošniška stran, to je poku-šanje vin, likerjev, prigrizek s pršutom in salamo s požirkom vina. Vse to je daleč od zares mednarodnega sejma, še posebno takega, ki bi bil nekakšen most v izmenjavi med Vzhodom in Zahodom. Goriški poslovni krogi še ne najdejo povsem poti iz zgolj maloprodajne miselnosti. Manjka jim, kot omenjeno, ustreznih strokovnih prijemov.
Sejmišče na Rojcah bi zaživelo, če bi znalo organizirati več posebnih razstav in sejmov, bodisi krajevnega kot meddažel-nega obsega, medtem ko bi bil Espomego pridržan dobro organiziranemu vzorčnemu sejmu za Vzhod.
Zdi se, da je pomanjkljivost organizacije tudi v tem, da večinski gospodarsko-politični dejavniki ne pritegnejo k sodelovanju moči iz vrst slovenske skupnosti v zamejstvu, vsaj tistih, ki se spoznajo na gaspodarskojpolitični položaj v nekaterih vzhodnoevropskih državah, ki v nekaterih primerih, recimo v češkem, poljskem ali romunskem nikakor ni preprost.
Goriške mednarodne, obmejne in srednjeevropske pobude bodo zaživele šele takrat, ko bo njih organizacija slonela na strokovni podlagi, na pritegnitvi sposobnih moči -in čim manj na nacionalnem ločevanju ter večinskostrankarskem odlo-ločanju. - l. i.
Odprt deželni avditorij v Gorici
Prejšnji četrtek so v -našem mestu slovesno odprli nov deželni avditorij v ulici Roma. Velika modema dvorana s 470 sedeži in vsemi potrebnimi napravami in udobnostmi je prav primerna za goriško mesto, saj bo gotovo dostojen sedež raznih prireditev, kongresov in srečanj. Svečanosti so se udeležile glavne deželne in mestne oblasti, -predstavniki strank, izvoljenih svetov in javnega življenja. Nadškof Co-colin je prostore blagoslovil, nakar sta govorila župan De Simone in deželni odbornik Tripani. Ta je med drugim dejal, da je deželni odbor sklenil poimenovati dvorano po furlanski kulturi. V avditoriju sta bila nato že dva uspela -koncerta, ki sta ju imela Trio iz Trsta in Symposium musieum iz Prage.
-Ne moremo pa mimo tega, da so pri vsem tem popolnoma pozahili na slovensko prisotnost. Avditorij sam bi med drugim veliko bolje nosil ime po Evropi (kot je bilo menda prvotno zamišljeno) in bi na ta način prišle v poštev VSE tu prisotne kulture. Dodamo naj še, da ne ustrezajo niti razne -razstavljene nalepke in listine, ki ali sploh ne upoštevajo ali po ne zajamejo v vsej objektivnosti slovenske prisotnosti v goriškem mestu.
ima že vsa notranja dela izgotovljena razen tlakov, oken in vrat. Prav gotovo bo že v jeseni dokončana. To je za nas zelo razveseljiva vest in so svetovalci večine (SSk) lah-ko zadovoljni z opravljenim delom v korist občinske skupnosti.
Proslave 1. maja. Poleg tradicionalnega mlaja, ki ga postavljajo vsako leto fantje člani društva »F. B. Sedej«, prireja društvo »Briški grič« že več let kulturni praznik, ki je povezan s pokušnjo vin iz štever-jana in Oslavja. Priložnostni govori so pa na trgu p-red cerkvijo.
Vse bi bilo prav i-n na mestu, ako bi to društvo znalo ohraniti prazniku slovenski značaj. Tako je bilo treba tudi letos poleg slovenskega govornika, pripadnika italijanske socialistične stranke, poslušati še predstavnika italijanske komunistične partije, ki nam je dokazoval »napredek« italijanske družbe in razlagal probleme vsedržavnega značaja. Tako zgleda, da se Štever-janci še nismo otresli svojega večstolet-neka kolomstva, kajti komaj smo odpravili z grofi in baroni, ki so nam gospodarili, smo sii poiskali novega gospodarja, tj. italijansko komunistično partijo, da nam soli pamet na vsaki taki ljudski manifestaciji.
Fantje od SKPD »F. B. Sedej« pa zaslužijo vso polivalo, da s postavitvijo mlaja ohranjajo ljudsko navado in izročilo, ne da bi postavljali na slovanski mlaj kakršne koli zastave, ki so izraz določenega miselnega tabora, -pač pa hočejo z nestrankarskim mlajem dokazati najprej pripadnost slovenskemu narodu!
Materinska proslava v Štandrežu
Na povabilo otrok in mladine so se v nedeljo zvečer zbrale številne matere v župnijski prosvetni -dvorani. Mladina -jim je za materinski dan pripravila prijetno proslavo v znak hvaležnosti in ljubezni. Za pozdrav jim je -mladinski zbor zapel him-no »Mamica je kakor zarja« in jo spremljal z rajanjem in godbo. Nato so vsem mamicam poklonili lepo vrtnico ali nagelj.
Kot prvi so nastopili na odru učenci osnovne šole in s šaljivimi ter resnimi recitacijami zabavali navzoče. Mladinski zbor se je predstavil z nadaljnjim petjem in rajanjem. Recitatorji pa so nanizali cel venček pesmi o mamici, katerega so zaključili s Cankarjevo črtico »Mater je zatajil«.
Zadnja točka sporeda -pa je bila enodejanka Ljubke Šorlijeve »Materin rojstni dan«, v kateri je lepo nakazana podoba sodobne matere, ki ljubi svoje otroke, a se jim ne more zadostno posvetiti. Splošno navdušen-je in odobravanje je pričalo, da so mladi igralci dobro odigrali svoje vloge.
Z voščilom »KoTkor zvezdic je neba, tol’ko let naj Bog vam da« so otroci in mladi pozdravili mamice in vse udeležence.
■ Pretekli -teden je bil teden pobegov iz italijanskih kaznilnic. Naj-prej je 3. maja ušlo šest zapornikov iz kaznilnice San Vit-tore v Milanu, nato 6. maja 9 zapornikov iz kaznilnice za mladoletne v Turinu; tem se je 8. maja pridružilo še pet moških iz kaznilnice v Ravenni. Na otoku Pianosa so ušli -trije zaporniki, a so bili ujeti na begu. Vse to priča, da je italijanski kaznil-niški sistem za naše čase nezadovoljiv.
DAROVI
Za sklad Katol. glasa: Jože Ron-ko 2.000; Marija Šuligoj, Toronto, 4.000; N. N. 2.000 lir.
Za Alojzijevišče: L. B. 20.000; verniki v Dolu 10.000; drožbenica 10.000; Silvija Fer-Iat 20.000; Cilka Kovač o-b 45-letnici mamine -smrti 10.000; družina Boris Marušič iz Sovodenj namesto cvetja na grob Marije Černigoj 5.000; N. N. 30.000 lir.
I.M.P., Gorica, za Alojzijevišče in cerkev sv. Ivana po 5.000 lir.
Anton Ravnik, USA: za Zavod sv. Družine in za Sv. goro -po 20. dolarjev; za tiskovni -sklad Katoliškega glasa 10 dol.
N. N. ob deveti obletnici sestrine smrti daruje za sklad Katol. glasa, za Alojzijevišče, za Zavod sv. Družine in za slov. duhovni jo v Gorici po 5.000 lir.
Za goriške skavte: N. N. 50.000 lir.
Za števerjansko cerkev: družina Klanjšček, Vale-rišče, -namesto cvetja na grob Avguštine Humar 20.000 lir.
Za Marijin dom pri Sv. Ivanu v Trstu: ob srebrni poroki Parovelovih darujeta slavljenca in družina 40.000; ob prvi obletnici smrti Edvarda Krapeža daruje družina 10.000 lir.
Za cerkev na Opčinah: Karla Gombač 3.000; družina pok. Marije -Ferluga v njen spomin 800; An-namaria Foa-Polič v spomin moža Branimirja 6.000; mati v spomin hčere Mimi Holstein za zastavo sv. Jerneja 20.000; Edi Plesničar ob krstu sinčka Boruta 8.000; razni 8.000 lir.
Za cerkev v Boljuncu: N. N. 10.000; Uča i-n Nada Berce v spomin na moža in očeta Otona 20.000; družina Žerjal, Boljunec, 20.000; N. N. 10.000; družina Adamič-Šik 5.000; Milka Keber in Olga Prendivoj namesto cvetja na grob Vladimira Slavec 10.000; Dorka Vodopivec v spomin i-stega 5.000; Marija Curma-n 5.000; Ol-ga Mavro 5.000; skupina boljuns-kih žena 15.000; Zorka Prašelj namesto cvetja na grob tete Nine Sancin 10.000; Mil-ka Prašelj v spomin -sestre Nine 20.000; N. N. namesto cvetja na grob Sante Antonimi 10.000; Rado Žerjal v spomin Sante Antonini 20.000 lir.
Za Mladinski dom v Boljuncu: N. N. 10.000; družina Tomšič 10.000; Uršula Korošec v spomin Vladimira Slavec 10.000 lir.
Za lačne po svetu: -N. N. v spomin pok. g. Bernardina Godniča 10.000 -lir.
Vsem plemenitim darovalcem Bog povrni, rajnim pa daj večni pokoj!
OBVESTI IA
Praznik Gospodovega vnebohoda, ki se
obhaja letos po liturgičnem koledarju v četrtek 19. maja, je -bil v Italiji p-renesem na prihodnjo nedeljo 22. maja. Četrtek 19. maja je torej navaden delavni -dan.
Poletna ura stopi -letos v veljavo o polnoči od 21. do 22. maja. Kazalce ur bo treba pomakni-ti za 60 minut naprej. Na sončno uro se bomo vrnili 25. septembra.
V Društvu slov. izobražencev v Trstu bo imel v ponedeljek 16. maja predavanje inž. Boris Sancin »Iz zgodovine tržaškega radia od prvih oddaj v slovenščini do Radia Trst A«. Predavanje bo v ul. Donizetti 3 ob 20.15.
Slovenski kulturni klub v Trstu priredi v soboto 14. maja filmski večer v društvenih prostorih v ul. Donizetti 3 ob 19.15.
SSG iz Trsta priredi v tarok 17. maja ob 20.30 v Verdiju za goriški abonma igro v treh dejanjih »Zaen-krat smo se izmazali«. Avtor Thormton Wilder.
Svečano odprtje navili prostorov Narodne in študijske knjižnice v Trstu bo v torek 31. maja ob ilil. uri v ul. sv. Frančiška 20/1.
Zaključna šolska prireditev. Učenci in učenke osnovne šole pri Sv. Jakobu v Trstu vabijo starše in prijatelje mladine na zaključno šolsko prireditev, ki bo v Kulturnem domu v soboto 14. maja ob 18. uri. Na sporedu so razni prizori, recitacije, petje in folklorni plosi.
Bazovica. Birmance, starše in botre vabimo na srečanje, ki bo v Bazovici v nedeljo 22. maja ob 15.30. Spored: zbiranje v Slomškovem domu; sv. -maša v župni cerkvi; veselo srečanje v Mladinskem domu ob petju in glasbi.
Za romanje v Fatimo, Lizbono, Madrid (ob 17. do 23. avgusta) je na voljo še nekaj mest. Potovanje je z letalom. Stroški za vse 350.000 lir. Vpis pri -Fortunatu v Trstu ali na upravi našega lista v Goric-i.
Slovenska družina, ki živi v Italiji, išče stalno gospodinjsko pomočnico. Pismene ponudbe na upravo lista ali telefonsko na št. (059) 695791 ali (0428) 61027.
Občinska seja in prui maj v Števerjanu
UlTPSl/l
^——m———
Časnikarski programi ob nedeljah: Poročila ob 8., 12., 19; kratka poročila ob 11., 14; novice iz Furlanijc-Julijske krajine ob 1!., 14., 19.15. Ob 8.30 kmetijska oddaja, ob 9. sv. maša.
Časnikarski programi od ponedeljka do sobote: Poročila ob 7., 10., 13., 15.30, 19. Kratka poročila ob 9., 11.30, 17., 18. Novice iz Furlanije-Julijske krajine ob 8., 14., 19.15. Spored od 15. do 21. maja 1977 Nedelja: 9.00 Sv. maša iz župne cerkve v Rojanu. 9.45 Vedri zvoki. 10.30 Orkester.
11.05 Mladinski oder: »Deček Kristijan in mornar brez glave«. 1-1.35 Nabožna glasba. 13.00 Ljudje pred mikrofonom. 13.15 Slovenske ljudske pesmi. 14.05 Operete.
Ponedeljek: 8.05 Tjavdan. 9.30 Obletnica tedna. 9.40 Koncert. 12.00 Glasba po željah.
14.05 »Dolina meseca«, roman. 17.00 Simfonični -koncert. 18.05 Čas in družba. 18.25 Slovenski zbori.
Torek: 8.05 Tjavdan. 9.30 Šolska oddaja.
9.40 Koncert. 14.05 »Dolina meseca«, roman. 14.30 Glasbeni vestnik. 16.30 Za najmlajše. 17.05 Simfonični koncert. 18.05 Problemi slovenskega -jezika. 1-8.15 Zborovska glasba.
Sreda: 8.05 Tjavdan. 9.30 Rojstna hiša naših velmož. 9.40 Koncert. 11.40 šolske oddaje. -14.05 »Dolina meseca«, roman. 14.30 Izbirajte sami. 16.30 Za najmlajše. 17.05 Deželni solist-i. 18.05 »Anonimno pismo kardinalu«, drama.
četrtek: 8.05 Tjavdan. 9.30 Nekoč je bilo. 9.40 Koncert. 11.40 šolska oddaja. 14.05 »Dolina meseca«, roman. 14.30 Glasba. 16.30 Za najmlajše. 17.05 Koncert.
Petek: 8.05 Tjavdan. 9.30 Zenska imena.
9.40 Koncert. 11.00 šolska oddaja. 12.50 Pristopanje k deželnim oddajam. 14.05 »Dolina meseca«, roman. 14.30 Glasba. 16.30 Za najmlajše. 17.05 Deželni skladatelji.
18.05 Kulturni dogodki v deželi.
Sobota: 8.05 Tjavdan. 9.40 Koncert. 14.05
»Dol-ina meseca«, roman. 14.30 Glasba. 15.35 Poslušajmo spet. 17.05 Mi in glasba. 18.05 »Mreža in zvezde«. Igra. 18.45 Vera in naš čas.
Iz dnevnika pok. Jožice Lasič
SKAVTINJA . . .
Gospod Jezus, daj da bo moja vest prema kot smreka, ki se dviga proti nebu, da bo moja velikodušnost studenec, ki vedno daje in se nikdar ne izčrpa, da bo moja duša kristalno čista kot potoki, ki jih rode brezmadežni snegovi, da bo moja volja kot granit, ki se ne okruši, da bo imela moja mladost po vseh gorskih stezah Tebe za druga svoje neprestane poti navzgor, da bo križ ob poti kakor srečanje s prijateljem, tako bodi vedno. Amen.
NA DAN POROKE ...
Vse mine, tudi jaz in ti. Toda najina ljubezen, ki dosega prozorno nebo, naj ostane nespremenljiva, neskončna v dan, ki ga živimo. V trudnih težkih dneh naj nama bo v pomoč spomin na današnji dan, na najine združene roke. Ljubezen naj naju zvesto spremlja do srečne starosti.
Ob prvi obletnica smrti naše nepozabne
Jožice Lasič por. Čefarin
se je z nezmanjšano -ljubeznijo spominjajo
starši, mož Marjan in sestra z družino
Sovodnje -Gorica, 8. maja 1977
OGLASI
Za vsak mm višine v širini enega stolpca: trgovski 100 lir, osmrtnice 150 lir, k temu dodati 14% davek IVA.
Odgovorni urednik: msgr. Franc Močnik Tiska tiskarna Budin v Gorici
Izdaja Katoliško tiskovno društvo