11. štev.
November. — 1884. Letnik VIL
Bil I GLASBENIK.
Organ Cecilijinega društva v Ljubljani.
Izhaja po enkrat na mesec in velja za celo leto z muzikalno prilogo vred 2 gold., za ude Cecilijinega društva in za cerkve ljubljanske škofije 1 gold. 50 kr. Vredništvo in opravništvo sta na mestnem trgu št. 10.
Nekoliko besedi cerkv. pevcem in njih vodjam.
(Dalje.)
Psalme moliti in prepevati je do današnjega dne glavni del naše li-turgične službe božje: tako pri večernicah, kakor pri slovesni maši, ako se mašni teksti popolnem pojo. Kadar mašnik k altarju pride, zadom kot slovesni začetek svete daritve psalm (iintroitus), psalmi se glase kot odgovor na berilo ali list (graduale), psalmi se čujejo med tem ko mašnik kruh in vino daruje (offertorium) in sveta večerja se opravlja med prepevanjem psalmov (communio). Žalibože, da so ravno spremenljive pesni psalmov pri sv. maši skoraj povsodi popolnem utihnile, in da se celo psalmi pri večernicah mnogokrat okrnjeni in pokvarjeni pojo.
Jezik za liturgično petje (pri slovesni maši in officium-u) je bil vedno latinski, jezik večnega Rima, kjer je sv. Peter umrl, in od koder se je sv. vera k nam zasejala. Tudi edinost v jeziku daritve, v jeziku liturgičnega petja je nekaj velikanskega. Izobražen cerkveni pevec naj potuje v najbolj oddaljene tuje kraje, v cerkvi pri sv. maši čuti se doma. Mašnik zapoje „ Gloria" na isti način, kakor v dragi domovini, poje „Sursum cordakakor pri nas, „Benedictus" in „Agnus Dei" so mu dobrd znani glasovi. — Tudi Izraelci poznejših časov držali so se pri službi božji vedno starohebrejskega jezika, dasi tudi ga priprosto ljudstvo nij več razumelo. Enako je pri nekaterih razkolih, n. pr. pri Koptih v Afriki, kateri pri službi božji navadnemu ljudstvu nerazumljiv jezik rabijo. Vtis skrivnosti se pomnoži, če se pri sv. daritvi ne rabi navadni jezik. Kar podučevanju ljudstva služi, n. pr. razlaganje evaugelija in pridiga, govori se, kakor se samo ob sebi razume, povsodi v domačem jeziku. Tridentinski cerkveni zbor zapoveduje duhovnikom, da morajo svoje verne o osebini latinskih molitev in pesen pridno podučevati. Prav posebno pa naj bi se cerkveni pevci, kateri ne razumejo cerkvenega, t. j. latinskega jezika, s prevodi iz misala pomagali, da bodejo to, kar jezik poje, z umom dosegli in v srci čutili. Kjer manjka razuma, manjka petju glavne reči — duše. In prav to prepričanje napotilo je vrednika „Cerkv. Glasbenika", da mesec za mesecem pevcem podaja tekst in prevod »spremenljivih pevskih molitev pri sv. maši za vse nedelje in praznike". Tekst in prevod stalnih mašnih pesen ali „ordinarium
missae" hrani pa cerkvena pesmarica »Cecilija". Izgovor nekaterih, češ, da ne razumejo latinskih maš, je toraj zdaj uičev in ne more nikogar več opravičiti zavoljo njegove nemarnosti ali svojeglavnosti.
Cerkvena glasba bila je skozi stoletja koral. V poznejšem srednjem veku nastalo v povekšanje svečanosti več glasno cerkveno petje. Posebno slavo kot skladatelj pridobil si je bil za 16. veka rimski glasbenik Palestrina. Še pozneje spremljevali so petje z instrumenti. Pri tihih mašah, pri popoludanski službi božji in pred pridigo bila je že pred takozvano „re-formacijo" narodna pesen v navadi.
Orgle nahajamo že v zgodnjem srednjem veku. Omenja jih sicer že sv. Avguštin (Expos. in Ps. 57. et 150.) in tudi Casiodor; a ne tako, da bi se bile že takrat v cerkvah rabile. Nekateri menijo, da so bile že za papeža Damasa (366 — 384) v cerkev vpeljane; kardinal Bona pa trdi, da se je to zgodilo stoprav za časa papeža Vitalijana (657 — 672). Gotovo je, da je bizantinski cesar Konstantin Copronim 1. 757. poslal Pipinu Malemu orgle in malo let pozneje tudi njegovemu sinu Karolu Velikemu, katere so bile postavljene v Ahenski stolnici.
2. Kakošen prizor se nam kaže na marsikaterem cerkvenem koru! — Nekdaj so pevci stali, polni svetega spoštovanja, v cerkvenih oblačilih, okolo altarja, z angelji zedinjeni v Bogu dopadljivem petji, — in dandanes — kolikor le moč od altarja oddaljeno — je pevališče čestokrat gnjusoba na svetem kraji. So-li to — vprašal bi tu pa tam — leviti nove zaveze? nasledniki pevcev v katakombah? namestniki svetih redovnikov prošlih časov? Kako so se oddaljili ocl svojega vzora, ki nij nihče drugi, kot Jezus Krist sam! Kadar marsikak pevec „Kyrie eleison" (Gospod usmili se) poje, glasi se iz njegovih ust, kakor zasramovanje — jezik kliče „Glorificamus te" (poveličujemo Te) in isti jezik krade z nesramnim šepetanjem že v cerkvi Bogu njegovo čast — „Sursum corda" se glasi in pevci odpevajo „Hdbemus ad Bominum" (imamo jih srca pri Gospodu). Je-li ta odgovor vsim resnica? ali nij v marsikaterih ustih laž? grda laž na svetem kraji? laž v slovesnem trenutku? — Marsikateremu pevcu manjka celo trdne vere! Kako more tak iz dna svojega srca v Credo-u peti: „Verujem v eno, sveto, katoliško in apostolsko cerkev?" Marsikomu manjka spodobnega življenja. — „To ljudstvo me moli z ustnicami, srce njegovo pak je daleč od mene." In kako slabo je tii pa tam petje samo na sebi, kako slaba melodija in tekst? Je-li prav, da se na mnogih krajih, kjer nikakor ne manjka pevskih moči, pri slovesni sv. maši ne poje v liturgičnem jeziku v kljub cerkveni prepovedi? Čestokrat se tudi sliši skrajšan „Gloria" in samo polovico „vere". Kakor bi bilo pregrešno, ako bi mašnik samo polovico prefacije pel ali subdijakon le pol lista bral, češ, saj jo mašnik natihoma bere: je enako pevskemu zboru prepovedano, mašne tekste skrajševati. Izbere naj se za navadne nedelje le kratka „Gloria" in „ Čredo"; prva traja koralno prepevana 3 — 4 minute, koralni Čredo pa 5 — 6 minut. Mnogokrat se v cerkvi prepeva ne Bogu v čast, temuč da se pevec skazuje ali pa za borne novce. Kar se tiče melodije, pravi škof naše dobe, Pankracij Avgsburgski: „ Toliko more vsakdo, da-si tucli nij veščak v glasbi, čutiti, da se je doslej v cerkvi pri sv. daritvi
in drugih cerkvenih opravilih veliko veliko predavalo in se še predava, kar se bolj spodobi plesišču, nego kraju, na katerem je treba z angelji v navzočnosti Sinu Božjega dar svojega srca prinesti". V mnogih skladbah prevpivajo instrumenti, kateri smejo petje samo spremljati in podpirati, vsak človeški glas in vsaktero petje. Posvetna glasba, katera ušesa segače in na pete vpliva, se šopiri še na mnogih krajih. Koralno petje, lastno in pravo dete sv. cerkve, prognalo se je zoper vso pravico s kora — k večemu pri službi božji za rajnke in veliki petek so ga še pripustili, in celo takrat le v sramotni obleki siromašnega predavanja. Vse pritožbe svete cerkve na njenih shodih ostale so neuslišane; sovražniki pak so zasmehovaje dejali: „Glejte, kakošno glasbo goji katoliška cerkev, kako spodtikljivo na svetem kraji!" Treba, da se tempelj očisti!	»
3. In kako naj bode drugači? Hvala Bogu! — marsikje je že drugači postalo. — Lepo je že število cerkva, kjer so se nekdaj culi posvetni napevi in se zdaj, odkar se snujejo cecilijina društva, sliši zopet sveta glasba. Da, vnema za reformo cerkvene glasbe se čedalje bolj širi. Še enkrat: hvala Bogu! Toda, ako hočemo, da se stanje sv. petja povsodi zboljša, je nam delati na to, da se vsi povrnemo k duhu Jezusa Krista, kateri je vzor vsim pevcem, bodi si pri altarji ali na koru.
Jezus, ki je bil pokoren do smrti, do smrti na križi, daje nam pred vsem — tudi kot pevec — izgled pokorščine. Gospod je pel se svojimi učenci pri sv. večerji to, kar je bilo predpisano; in pel je tako, kakor je bilo zapovedano. Pel je Hallel - psalme popolnem in ne okrajšane, kakor je cerkev stare zaveze, ki je imela tedaj še svojo pravico, zahtevala. Pel je je po predpisanih melodijah, — lep izgled cerkvenemu zboru in njegovemu vodji. Katoliški vodja cerkv. petja je pred Bogom in svetom k zvestobi do cerkvenih določeb zavezan. Vsled tega izbira vestni pevovodja za svoj zbor le ono glasbo, katero cerkev ali zapoveduje (t. j. za gotove čase koral), ali ki jo priporoča t. j. večglasno petje, ali katero vsaj dovoljuje t. j. razen adventa in posta instrumentalno glasbo; toda instrumentalna glasba ne sme petja prevpiti in mora dihati cerkvenega duha. S posebno marljivostjo goji pa koral, ki je edino dete svete cerkve, posvečeno po petji Izveličarja samega.
Izveličar je dal pri sv. večerji izgled svetega spoštovanja pri petji. Petje v hiši božji je slovesna molitev, je pogovor z Bogom. Pevski zbor nadomestuje srenjo. Kadar z Bogom govorimo, n. pr. pri Kyrie v imenu srenje milosti prosimo, spodobi se naj veča spoštljivost. „ Služite Gospodu se strahom in pojte mu s trepetom", pravi psalmista. O ruskih pevcih dvorne cerkve v Petrogradu se bere, da s križanimi rokami z najspošt-ljivejšim obnašanjem pojo!! Za nespodobnosti na mnogih katoliških peva-liščih bi bil dober Izveličarjev — bič. Tudi to priča o pomanjkanji spoštovanja do hrama božjega, če se kje iz pomanjkanja darežljivosti ali radi prepičle vaje brez pripravljanja in zato slabo poje. Za službo Gospodovo je baš le najboljše zadosti dobro.	(Konec prih.)
Spremenljive pevske molitve pri sv. maši
ob nedeljah in zapovedanih praznikih l. 1884. (po direlctoriji ljubljanske škofije.)
(Dalje.)
9. novembra. Dom. XXIII. p. Pent. Varstvo B. D. M. (Patroeinii B.
M. V.) dup. maj.
Vse, kakor v praznik sv. rožnega venca, str. 80.
16. novembra. Dom. XXIV.p. Pent. (G. rest.p. Epiph.) Sv. Jedert, devica.
(S. Gertrudis V.) dup.
Introitus.
Dilexisti justitiam, et oclisti iniquita-	Ljubila si pravico in sovražila krivico;
tem: propterea unxit te Deus, Deus tuns zatorej te je Bog, tvoj Bog mazili! z oljem oleo laetttiae prae consortibus tuis. Ps. veselja bolj ko tvoje tovarišice. Ps. Iz srca Eructavit cor meum verbum bonum: dico mi vrč dobra beseda: svojo pesen pojem ego opera mea Begi. fr. Gloria Patri. Ton. kralju. V. Čast Očetu. Ton VIII. VIII.
Graduale.
Specie tua, et pulchritudine tua, intende,	V svoji brhkoti in v svoji lepoti začni,
prospere procede, et regna. tr. Propter ve- srečno bodi in kraljuj. V. Zavoljo resnice, ritdtem, et mansuetudinem, et justttiam: et in pohlevnosti, in pravice: in čudovito te deducet te mirabttiter dextera tua. Alleluja, bode vodila desnica tvoja. Alleluja, alleluja. alleluja. "P. Adducentur Begi virgines post V. Peljane bodo h kralju device za njo: nje eam: proximae ejus afferčntur tibi in lae- družice bodo k tebi peljane v veselji. Alleluja. titia. Alleluja.
Offertorium.
Filiae regum in hondre tuo, astitit re-	Hčere kraljev (so) v tvojem veličastvu,
gina a dextris tuis in vestttu deaurato, cir- kraljica stoji na desnici tvoji v zlatem obla-cumdata varietate.	čilu, ograjena s pisano obleko.
Communio.
Quinque prudentes virgines acceptrunt	Petere pametne device so vzele olja v
ileum in vasis eum lampddibus: media au- svojih posodah se svetili vred: o polunoči tem noete clamor factus est: Fcce sponsus pa je šum nastal: Glejte, ženin gre, pojdite venit, extte dbviarn Christo Ddmino.	naproti Kristu Gospodu.
23. novembra. Dom. XXV. et uit p. Pent. Sv. Felicita, mučenica.
(S. Felicitatis M.) dup.
Introitus.
Me expectaverunt peccatores, ut perde-	Grešniki so na me prežili, da bi me po-
rent me: testimonia tua, Domine, intellexi:	končali: jaz pa sem razumela tvoja spriče-
omnis comsumationis vidi finem: latumman-	vanja, o Gospod: sleherne popolnamosti sem
datum tuum nimis. Ps. Beati immaculdti	videla konec: tvoja postava pa je neskončna.
in via: qui ambulant in lege Domini. tr.	Ps. Blagor nedolžnim na potu: ki hodijo
Gloria Patri. Ton. II.	po Gospodovi postavi. V. Čast Očetu. Ton II.
Graduale.
Dilexistijustttiam, et odisti inirjuitdtem.	Ljubila si pravico in sovražila krivico.
t. Propterea unxit te Deus, Deus tuus oleo V. Zatorej te je Bog, tvoj Bog mazilil z laetltiae. Alleluja, alleluja. t. Specie tua, oljem veselja. Alleluja, alleluja. V. V svoji et pulchritudine tua intende, prospere pro- brhkoti in v svoji lepoti začni, srečno hodi cede, et regna. Alleluja.	in kraljuj. Alleluja.
Offertorium.
Communio.
Principes persecuti sunt me gratis, et	Poglavarji so me preganjali brez vzroka,
a verbis tuis formidavit cor meum: laeta- pa le tvojih besedi se je balo moje srce: bor ego super eloguia tua, quasi qui ime- veselim se tvojih besedi, kakor kdor veliko nit spdlia multa.	ropa najde.
30. novembra. I. Adventna nedelja. (Dom. I. Adventus, 1. cl.) De ea,
sem.
Introitus.
Ad te levavi dnimam meam: Deus meus, in te confido, non erubescam: neque irri-deant me inimici mei: itenim universi, qui te expectant, non confundentur. Ps. Vias tuas Domine, demdnstra mihi: et sSmitas tuas edoce me. t. Gloria Patri. Ton. VIII.
K tebi povzdigujem svojo dušo: moj Bog, v te zaupam, naj ne bodem osramoten: in naj me ne zasmehujejo sovražniki moji: zakaj nihče ne bode osramoten, kdor tebe čaka. Ps. Pota svoja mi pokaži, o Gospod: in uči me svoje steze. t. Čast Očetu. Ton VIII.
Graduale.
Universi, qui te expectant, non confun dčntur, Domine. V. Vias tuas, Domine, notas fac mihi, et semitas tuas edoce me. Alleluja, alleluja. V. Ostende nobis, Domine, misericordiam tuam, et salutare tuum da nobis. Alleluja.
Offertorium.
Ad te levavi . . . kakor introitus do Ps.
Nihče ne bode osramoten, kdor tebe čaka, o Gospod, f. Pota svoja mi pokaži, o Gospod, in uči me svoje steze. Alleluja, alleluja. V. Pokaži nam, o Gospod, svojo milost in dodeli nam svoje zveličanje. Alleluja.
Communio.
Dominus dabit benignitatem: et terra	Gospod deli dobroto: jn naša zemlja
(Konec prih.)
nostra dabit fructum suum.
daje svoj sad.
Dopisi.
— Z Gorenjskega. — (Poročilo o tretjem občnem zboru cecilijinega društva Kranjske dekanije.) Silno slabo vreme je bilo, zakrita je bila vsa gorenjska stran z gosto meglo. Dežja padalo je neprenehoma obilo in preobilo. A kljubu tem zaprekam zbralo se nas je 9. oktobra lepo število udov in prijateljev cerkvene glasbe k tretjemu občnemu zboru cecilijinega društva Kranjske dekanije. Sveto mašo služil je predsednik društva č. g. Josip Lavtižar. Razne pevske točke (kaj se je pelo, naznanili ste v zadnji številki ^Cerkvenega Glasbenika") pel je pevski zbor s toliko preciznostjo, tako gladko in prisrčno, da mu v resnici vso hvalo izrekati moramo. Pisatelj teh vrsta bil je navzoč pri obeh prvih zborih, a mora pripoznati, da nikedar se nij pelo toliko gotovo, tako pazeč na dinamična znamenja in torej tudi toliko vneto in do srca segajoče, nego ta dan. Bil sem priča cerkvenemu petju že po mnogih cerkvah, poslušal sem, — a naj govorim odkritosrčno: nikedar še ni petje napravilo na-me tako globokega vtisa. To zadostilo smem dati takoj v početku svojega poročila pevskemu zboru. Koliko je bilo število sodelujočih oseb, mi ni natančno znano; menim, da je bilo okolu petnajst glasov, moških in ženskih.
Po dokončani službi božji zborovali smo v župnijskej dvorani. Zbralo se je vkljubu slabega vremena okoli 30 udov.
Naj sledi tii natančneje poročilo zborovanja.
Gospod predsednik J. Lavtižar pozdravi navzoče nekako s temi besedami: „Pre-častita gospoda! Predragi društveni tovariši! Danes smo 6e zbrali k tretjemu občnemu zboru cecilijinega društva Kranjske dekanije. Pri prvem občnem zboru smo se videli 1. 1882. v Kranji, pri drugem občnem zboru smo se snideli 1. 1883. v bližnjem Šentjurji,
danes pa zborujemo tu v prijaznem Šmartnem. Iz srca bodite torej pozdravljeni vsi pre-častiti gospodje in dragi društveni tovariši, ki ste se sošli od blizo in daleč k današnjemu zborovanju. Pri božji službi ste se prepričali, da ima naše društvo namen, altar in kor spraviti v soglasje, to je: cerkveni pevski zbor združiti z mašnikovimi molitvami. Če se je znabiti pri petji opazila kaka pomanjkljivost, imamo vendar-le veselo zavest, da se ravnamo v oziru liturgije strogo po cerkvenih zapovedih. Mi Cecilijanci se bojujemo — bi rekel — za fundamentalne člane cerkvenega petja, in ti fundamentalni člani so izgovorjeni v besedah: »Pokorščino cerkvi tudi v liturgičnem obziru!" In ravno zato, ker ste vsi pričujoči gospodje gotovo zavzeti za zboljšanje cerkvene glasbe, ravno zato ste udje tega društva, zato se vdeležujete današnjega zborovanja.
Imenitno nalogo ima cerkveno petje, ki je tako tesno zvezano se sveto mašo in vzvišen je poklic tistih, ki na koru delujejo. Zato odpravimo iz hiš božjih vse napeve, ki niso cerkveni, zakaj druga zapoved v dekalogu: „Ne imenuj po nemarnem božjega imena!" velja tudi o cerkveni glasbi. Velik kinč vsaki cerkvi so lepi altarji, umetne slike in dragoceni paramenti: pa ravno tako lep kinč je vsaki cerkvi pravilno in dobro naučeno petje. Petje, pravi pregovor, ima peruti in seže velikokrat še dalje, kakor pridiga. Petje ima neko tiho, skrivnostno moč, ki prevzame človekovo srce takrat, ko se še razum zoper-stavlja. Skrbimo torej vsak po svoji moči, da naše društvo, katero smo z mnogim trudom ustanovili, ne bo hiralo zaradi naše brezskrbnosti, ampak, da se bo vsako leto lepše raz-cvitalo in vedno več sadu obrodilo. O da bi pač tudi današnji dan nekoliko pripomogel k zboljšanju cerkvene glasbe po Kranjski dekaniji, da bi ogrel, kar je mlačnega, utrdil, kar je slabega in pokrepčal, kar je dobrega! O da bi bili po harmonijah, katere smo danes v cerkvi slišali, tudi naši duhovi harmonično prevstvarjeni! O da bi bila po veličastnosti in ljubeznjivosti napevov tudi naša srca navdušena in razvneta, da bodemo za-naprej z novimi močmi delovali tam, kjer se gre za čast božjo in sv. Cerkve!"
Gospod tajnik Fr. Pezdič na to v kratkem razvije društveno delovanje v prošlem letu. Naznani, da ste bili dve seji; v prvej se je določilo, katere muzikalije naj bi se nakupile letošnje leto. V drugej seji (7. avgusta) določilo se je, naj se snide odbor vsako četrtletje vsaj enkrat v posvetovanje; nadalje tudi, da bo letos občni zbor sklican v Šmartno pri Kranji. Slednjič prebere zapisnik vseh muzikalij, kolikor si jih je društvo uže nabavilo.
Zatem sledi poročilo blagajnikovo.
Gospod blagajnik A. Vavken govori tako: „častita gospoda! Danes mi je dana čast, da v drugo predložim račun „Cecilijinega društva Kranjske dekanije". Vpisanih udov šteje naše društvo 76 (kar se razvidi iz tu priložene knjige). Vplačalo se je, to je od začetka 19. oktobra 1882. 1. do danes 9. oktobra 1884. 1. znesek 154 gld., izdalo se je 114 gld. 45 kr. Ako se torej dohodki primerijo se stroški, ostane v blagajnici 39 gld. 55 kr.
Kakor vidite, častiti gospodje, gospodarilo se ni slabo (toda omeniti moram izdatno svoto ranj. mil. knezoškofa, vis. č. g. dekana, deloma tudi č. g. župnika Golobiča), vendar pa pri vsem našem varčnem gospodarstvu, kakor se kaže, društvo ne bode moglo dolgo časa obstati, kajti udje so v svojem letnem donesku zaostali. Prejel sem za 1. 1883. malo svoto v znesku 24 gld. Kakor pa vam je, častita gospoda! znano, so muzikalije drage, tedaj se s tako malim zneskom ne more veliko kupiti; da bi vedno eno in tisto godli, to pa ne gre. Novih muzikalij moramo imeti, in sicer bi jaz svetoval nekaj prav prav lahkih, in to bi bilo za deželo, kajti na deželi ne gre tako hitro, kakor bi se mislilo. Saj se razume, da nekateri pravijo, to pa to smo peli; da, — peli ste — toda kako? Boljše je toraj bolj lahke reči izbrati, kakor pa težke, da so le v cerkvenem duhu napravljene. Delati moramo tudi na to, da bode vsaki ud vedel, kake muzikalije da imamo. Skušati moramo, da se napravi skupni pregled vseh muzikalij, katere ima cecilijino društvo, potem si vsakdo lahko izbere, kar potrebuje. Na ta način bi imeli č. g. udje dobiček od društva in vsakdo bi potem plačal z veseljem mali letni donesek". (Zbor: dobro.)
K četrti točki programa: Govori iu razni nasveti, pozdravi g. predsednik č. g. tajnika ljubljanskega cecilijinega društva Jan. G n j e z d o , proseč, naj 011 najprvo izpregovori nekaj besed. Na to govori č. g. Gnjezda tako: »Pozdravljen od č. g. predsednika, dovolite, da izpregovorim pri današujem zborovanji nekaj besedic. Latinski pregovor pravi: „Salutare humanitatis, resalutare officii", in pozdravljen od Kranjskega cecilijiuega društva, prinašam vam pozdrave ljubljanskega cecilijinega društva in sicer tem gorečniše, ker sem danes imel priliko prepričati se o krasnem cerkvenem petji, katero tukaj gojite. V resnici! daleč ste prišli. Duša tega društva je g. predsednik Lavtižar, a telo tajnik in regens chori gosp. Pezdič. Kjer pa duša- in telo skupno delujeta, ondi je delovanje živega človeka. Kakor nadalje pri človeškem delovanji pomagajo udje, tako tudi pri vašem društvu. Udje so pevci in pevke vašega zbora, tako, da po vsej pravici smem imenovati društvo vaše čvrsto, zdravo truplo, na katerega sme ponosna biti vrla dekanija Kranjska. Res, da se nam stavljajo zapreke, res, da se bojevati moramo, a zaprek, boja ne ustrašimo se. Zdi se mi, da ravno nam v pogum bodoči veljajo svete besede iz današnje »Communio", ki slovejo: „Dico autem vobis amicis meis: ne terreamini ab his, qui vos persequuntur". (Povem pa vam, prijatelji moji: ne ostrašite se teli, ki vas pregaujajo.) Preganjanja sicer nimamo dandanes, kri ne teče zaradi Cecilijanstva, a hudobni jeziki nas obrekujejo in to — tudi boli. Toda ne strašimo se, ne bojmo se obrekljivih jezikov, bojmo se marveč malomarnosti, nedelavnosti. Voda, ki teče, je zdrava; katera pa stoji, začne gnjiti; iz nje se prično vzdigovati miazmi, ki vso okolico okužajo. Tako tudi iskreno želim, da bode to društvo tudi v bodoče delovalo živo in goreče v prospeh lepega cerkvenega petja. Zatorej kličem iz vsega srca: Vivat, creseat et floreat, naj živi, naj raste in cvete cecilijino društvo dekanije Kranjske".
Zbor te toplo govorjene besede sprejme z navdušenimi dobro-klici. (Konec prih.)
— Z Bohinjske Bistrice. — Treba je, da se čez tri leta zopet oglasim in poročam o stanji in napredku cerkvenega petja pri nas. Pevcev nas je 1 sopran, 2 alta, 3 tenorji in 4 basisti; o velikih praznikih tudi več. Navadno pojemo ob nedeljah in praznikih pri jutranji službi božji sami možki, ter smo za vsaki glas po dva. Vsi pevci so že sekiric navajeni. O velikih praznikih pojemo vso mašo latinsko; le na konci zapojemo še pesen dotičnega praznika ali svetnika; »Asperges", A. Foerster-ja, P. Ang. Hribarja in G. Ett-a; »Vidi aquam" od dr. F. Witta. »Tantum ergo": P. Angelika vsih 8 zapored, A. Foerster-ja in P. Hug. Sattner-ja in iz prilog »C. Gl-a". Tudi za Veliko noč nam služijo pesni teh skladateljev; za sv. Telo pa »Sacris solemniis" in »Verbum supernum", zl. Leitner; »Adoro Te", zl. Witt; „Jesu dulcis", „0 salutaris hostia" in več druzih pesen za možke glase. Marijinih pesen in Svetnikov imamo obilo. Latinske maše imamo naslednje: „Missa S. Caeciliae", zl. A. Foerster; „Missa c-dur", zl. J. B. Molitor; za možke glasove: „Missa in hon. S. Joannis", zl. Rob. Burgarell; „Missa S. Jacobi", zl. A. Foerster; „Missa Jesu Redemptor", zl. Fr. Witt; pripravljamo se tudi na ,,Missa in hon. B. M. V." in „Missa in hon. Cone. Immaculatae" (katerega skladatelja? Vr.) in upam, da se jih bodemo kmalu naučili. Slovenskih maš, katere pojemo o manj slovesnih prilikah, znamo brez števila. Pri mašah za mrtve pojemo, kadar imamo kaj več časa in nas več v cerkev priti more, P. Angelika „Requiem"; sicer pa Riharjev: ,,Usliši nas". Tako sem omenil bolj poglavitne reči vse. Pevske vaje imamo brez gotovega vzroka po dvakrat na teden. Tudi otroci šolarji (kakih 6) se pridejo večkrat učit in tudi že znajo iz knjižice sv. Detin-stva vse; le škoda, da imajo od neke strani vedno zapreke, sicer bi se dalo še več storiti. Tudi mi starejši pevci še nismo brez nasprotovanja in se moramo kolikor toliko boriti s takimi, katerim je v cerkvi vse predolgo in tudi s takimi, ki bi nas morali še podpirati: pa to nam je deveta briga; naj le brusijo jezike, mi pa ostanemo pri svojem dobrem prepričanji. Da so le preč. g. župnik vedno z nami, pa smo na trdnem in tudi veseli. G. župnik pa nas spodbujajo in podpirajo z besedo in v dejanji, ker nakupujejo potrebnih napevov, da-si tudi gre pri nas silno trda za denar zaradi nove cerkve. Toda g. župnik dobro ved6, da ima dobro cerkveno petje veliko upliva na srce faranov, in prav zato nas
tudi podpirajo in o novem letu navdušujejo s podučljivimi iu tolažljivimi besedami ter razveselijo nas pevce še z darilom. Upati smemo, da, do dobrega smo prepričani, da bode g. župnikova skrb za cerkveno petje še obilnejša potem, kadar bode cerkev dokončana, in kadar bode treba nastaviti k novo postavljenim orglam (ki so je izdelali gg. Zupan in sir novi v Kropi) orglavca — orglavca, kateri bode kos svojemu svetemu poslu glede pravega cerkvenega duha in temeljite izobraženosti v glasbi.	L. B.
— Iz Novomesta, 24. sept. — Obljubil sem bil v št. 12. „C. Glasb." 1882 čez leto dan zopet spregovoriti o Podgrajskih orglah, katere so izdelali Zupan in sinovi. Še-le pretekli mesec sem zamogel iti vPodgrad. Sedel sem k orglam in prav z veseljem igral dobre pol ure, ter se prepričal, da so res izvrstne v glasu. Za devet spremenov imajo v resnici izboren glas. Piščali imajo široko menzuro, in metal, najvažniši faktor, je izvrsten. Kakor me je mehanika iznenadila, ker v naših krajih še nisem videl stožkov, tako me je na drugi strani zadovoljila. Les pravilno izbran in v resnici lep. Vse teče gladko, da-si je v majhni cerkvici včasih zelo soparno in vlažno. Manual je jako eleganten in priročen. Cele orgle delajo po stavbi in glasu jako prijeten vtis, in po pravici smem reči, da so se Zupani s temi orglami res skazali.
Čul sem v Ljubljani, da je sostavil gosp. Goršič tudi orgle na stožke, in sicer za Borovniško cerkev. Urno se podam k njemu; a žal! Orgle so bile že do malega razdrte in gospoda Goršiča ne doma. Ne morem si pa kaj, da ne bi razodel svojega veselja nad tem, da se je začelo med nami tako živo tekmovanje v izdelovanji orgel, da je zaslovelo ime naših orglarjev že daleč preko meje naše ožje domovine. Naj bi se le vselej delo pravim mojstrom izročilo, potem bo cerkvam marsikaka sitnost in denar prihranjen.
P. Hugolin Sattner.
Razne reči.
—	Tretji občni zbor Cecilijinega društva Kranjske dekanije dne 9. oktobra v Šmartnem pri Kranji izvršil se je sijajno. Ker dopis z Gorenjskega v današnjem listu o njem natančneje poroča, nij nam treba, tu njegovih posameznosti še enkrat razkladati; vendar pa si štejemo v dolžnost, g. pevovodji Pezdič-u, kateri je pevski zbor s toliko vztrajnostjo vežbal iu s tolikim razumom vodil, iz dna srca častitati in mu svoje brezpogojno priznanje očitno razglasiti. G. Pezdič je zopet pokazal, kaj se da storiti, da je le dovolj glasbene izobraženosti in dobre volje. Slava mu!
—	Letošnje šolsko leto šteje orglarska šola „Cec. društva v Ljubljani" 16 učencev, med katerimi je 6 novincev. Šola se je pričela 1. oktobra; učni načrt je isti, ko doslej.
—	Visoka šola za cerkveno glasbo, t. j. cerkveno-glasbena šola v Ratisboni, prične svoje 11. leto na god sv. Cecilije, dne 22. oktobra in ga bode končala v praznik sv. Janeza Krstnika dne 24. junija. Kdor hoče to šolo obiskovati, mora dokazati 1) da je že 18 let star, 2) da je veren in lepega obnašanja, 3) da je zadosti v glasbi podučen, zlasti v harmoniji teoretično in praktično. Podučevali bodo kanonik dr. Jurij Jakob, stolni orglavec Jos. Ilanisch, stolni kapelnik Ign. Mitterer in prof. Jos. Benner.
—	Stolni kapelnik v Olomuci, P. Pavel Križkovsky, katerega smo bili v 8. št. „C. Gl-a" že mrtvega naznanili, hvala Bogu! — še živi. Bil je pač od mrt-vuda zadet, in je moral posel stolnega kapeluika odložiti; zdaj pa mirno živi v svojem samostanu v Starem Brnu in je upati, da zopet okreva. Bog daj!
—	(Odlikovani cecilijanci.) — G. kaplanu Baumkerju, po cerkv.-glasbenem svetu dobro znanemu možu, je podelil kralj Saksonski, Albert, vitežki križ Albreht-ovega reda; stolnemu kapelniku v Mogunciji, g.Weber-ti, pa je podelil veliki vojvoda Hesen-Darmstadt-ski zlato svetinjo za umetnost in vedo. G. Weber je vodil pevski zbor pri zadnjem občnem zboru splošnega nemškega Cec. društva v Mogunciji.
Pridana je listu 11. štev. prilog.