429
V veliki bolesti je zastokal hrabri vitez Radivoj:
„Pomiluj, Gospod! Kje umirajo tužne Bosne nesrečni sinovi! Ah, nam pregnancem ni sojeno počivati v sladkem krilu rodne zemlje ..."
Vrla roka se je dotaknila rame žalujočega viteza,  drhteč  glas  ga je tolažil:
„Ne žaluj, če umrješ tu ali tam: Vsa zemlja je Gospodova last! Bridek nam je ta dan — pa tudi ta mine, moj sin, ker minljivo je časno trpljenje!"          (DALJE.)
GRIŠA:
VIHAR NA MORJU.
rod vetrom kostanji šume, ob dušo mi morje bije, v viharno brezkončnost se lije morja svobodni ukaz.
V prah se drobijo skale, oskrunjeni stari maliki, bogovi prastari, veliki skrivajo plašni obraz . . .
Sam Pozejdon kraljuje nocoj v svoji slepi oblasti in meče v naročje propasti Gejin slabotni rod !
Obstoj, krvnik brez postave, ki trupla moriš črviva, glej, duša je neumrljiva  — ne dvigaj krvavih rok! . . .
GRISA:
ENA ŽALOSTNA
1 ežko je na svetu meni, popotniku brez ceste, težk6 je življenje meni brez družice zveste.
Ni je v urah težkih k meni roke srebrne, da mi čelo obriše, da mi solzo utrne . . .
Prijatelji so moji temni gozdovi, bolne, brezplodne želje moji sinovi.
V boli so pognala brez brstov in cveta, žalostna, brezupna moja mlada leta!