ZGODOVINA ZA VSE 97 KOSE KORENIN ZAVEMO Katarina Kobilica, Andrej Studen: Volja do dela je bogastvo. Mikrozgodovinska študija o ljubljanskem stavbnem podjetniku Matku Cur- ku (1885 - 1953) in njegovi družini; Korenine, Nova revija; Ljubljana 1999; 148 strani. Premišljevanje o knjigi Katarine Kobilica in Andreja Studna bi lahko naslovili tudi z »ko je bil svet še v redu«, prav to nam namreč pride na mi- sel, ko se v prvem delu srečamo s pravcato »zgodbo o uspehu«, ki je siromašnega fantiča iz Šturij v Vipavski dolini najprej privedla v ajdov- sko tekstilno tovarno, od tam pa na številna gradbišča in končno v obrtno šolo v Ljubljani, ki mu je že pred prvo svetovno vojno določila na- daljno, vsekakor izjemno uspešno življenjsko pot. Prvi del študije je namenjen ljudem - pa- triarhu družine Curk, njegovi družici, njunim otrokom in »sopotnikom« - številnim članom njihove »velike družine« (služinčadi, delavcem in podnajemnikom). Avtorja nam najprej izjem- no predstavno opišeta okolje, v katerega so se na začetku družbenega vzpona preselili Curki (Mirje), njihove sosede in končno še njihovo domovanje. Z njima se sprehodimo skozi labi- rint prostorov, si ogledamo opremo in se spoz- namo s stanovalci. Prav zapisi o njih, njihovem vsakdanjiku, medsebojnih odnosih, vrednotah in strahovih, so po moje biser te študije. Skozi oči portretirancev namreč zremo v vsakdan ljubljanskega višjega srednjega sloja, v katerega je Fortuna (z dobro mero truda in drznosti) končno privedla stavbenika Matka Curka in nje- govo družino. Curkovi dnevniški zapisi resda ne odkrivajo prelomnih političnih dilem teda- njosti, v njih hvalabogu zaman iščemo narod- njaško-politikantsko dušebrižništvo in puhlo- glavo hlepenje po žrtvovanju za politično-stran- karski narodov blagor, vseeno pa s svojo živ- ljenjskostjo in pragmatizmom orišejo precej ve- rodostojnejši portret dobe kot marsikateri »veli- ki memoari«. Popreproščeno bi se lahko reklo, da sta avtorja ubrala pot preučevanja družbe »od posameznega k splošnemu«, od družine k družbenemu razredu. Pri tem pristopu je zani- mivo in vredno pozornosti prav vse - od naku- pa družinskega avtomobila, radia, francoskega vrtca, plesnih vaj pri Jenku do natančno določe- nega jedilnika in večernih gospodarjevih obi- skov krčme. Vse to je namreč v enaki meri kot Curkom, lastno tudi vsem drugim družinam is- tega socialnega kroga. Predstavljena družina je dosegla družbeni vzpon mimo »srebrne žlice« in podedovanih cekinov. Zlasti gospodarju je treba šteti v dobro, da se kljub družbenemu vzponu ni ponižal s papagajskim prevzema- njem maloumnih muh ljubljanske »čaršije« in je sebi in družini znal ohraniti določeno pokon- čnost in skromnost, ki jo zasledimo v izboru »le- tovišč« za otroke (Vrhovo pri Radečah, Vipav- ska dolina), v simpatično stiskaških, mollierov- skega opisa vrednih oblačilnih in prehrambe- nih prebliskih ter nenazadnje tudi v njegovem življenjskem vodilu, ki sta ga avtorja izbrala za naslov svoje knjige. V drugem delu avtorja natrosita nekaj utrin- kov iz Curkovega poklicnega delovanja (precej pozornosti namenjata njegovemu sodelovanju z Jožetom Plečnikom) in popišeta tudi tri po- membnejše družabne dogodke, ki so se po- vsem v nasprotju s Curkovim siceršnjim nezani- manjem za formo in meščansko družabnost, globlje odrazili v njegovem življenju - gre za opis praznovanja šestdesetletnice Curkovega znanca in slovenskega pisatelja Frana Šaleškega Finžgarja (1931), ki je župnikoval v Trnovem, za II. jugoslovanski evharistični kongres (1935) ter tabor z razvitjem prapora prosvetnega društva v Trnovem (1937), ki je za družino Curk pomenil svojevrstno družbeno odlikovanje, saj je bila Zora Curk ob ljubljanskem županu Adlešiču iz- brana za botro prapora. V bistvu sta oba dela pripovedi neločljivo po- vezana - mojstrovo uspešno poklicno uveljav- ljanje je njegovo družino gmotno in socialno kvalificiralo v višji meščanski sloj, zgodovina njegovega, iz skromnih začetkov vzniklega gradbenega podjetja pa je postala del urbane zgodovine narodove prestolnice. Precej črnila (in žolča) je bilo že prelitega o najslavnejšem graditelju Ljubljane in končno je napočil čas, da nekaj svetlobe posije tudi na človeka, ki je šte- vilnim mojstrovim stvaritvam vdahnil življenje. Zatorej moramo ob Plečnikovih Žalah, NUK-u, ljubljanskih tržnicah in številnih drugih spome- nikih arhitekture z dolžnim spoštovanjem ome- njati tudi ime človeka, ki je znal sanje genija pre- liti v materialni svet. Pisca sta uvrstila v študijo osem gradenj, ki jih je izvedlo Curkovo gradbe- no podjetje - adaptacijo trnovske cerkve (1929; sém je Curk z družino redno hodil k maši), grad- njo kraljevega lovskega dvorca v Kamniški Bi- strici (1933), gradnjo cerkve na Barju (1937), za- VSE ZA ZGODOVINO 98 ZGODOVINA ZA VSE vetišča sv. Jožefa (1938), cerkve na Rakeku (1936 - 1938), pa gradnjo NUK-a (1936 - 1941), Žal (1938 - 1939) in ureditev nabrežja Ljubljani- ce (1930 - 1932) s tržnicami (1940 - 1942). »Voljo do dela« priporočam zgodovinarjem meščanstva, ljubiteljem svežega, a nikakor ne »lahkotnega« branja o preteklosti ter seveda za- ljubljenim v Ljubljano. Aleksander Žižek SNAGA IN RED VZDRŽUJETA SVET Georges Vigarello: Čisto in umazano. Telesna higiena od srednjega veka naprej; Založba /*cf., Rdeča zbirka; Ljubljana 1999; 320 strani. Od prešernega vzajemnega pljuskanja, čofo- tanja in potenja v srednjeveških »kopelih«, kjer se je klientela obeh spolov še najmanj posveča- la telesni čistoči (pa toliko bolj sproščujoči dru- žabnosti), preko sramežljivega pokrivanja veči- ne telesne površine, »zatesnjevanja« por na koži ter selektivnega umivanja vidnih delov, »suhe higiene« z drgnjenjem, preoblačenjem perila in dišavljenjem do (vnovičnega) spoznanja o po- življajočem in zdravilnem učinku kopeli ter či- stoče v današnjem pomenu besede. Takšno je potovanje po zgodovini osebne (in javne) hi- giene, ki nam ga oriše Georges Vigarello. Seveda se za tem skriva mnogo več - zaveda- nje lastnega telesa in skrb zanj, prilagajanje vsa- kokratnim normam družbene sprejemljivosti je determinanta posameznikovega mesta v druž- bi. »Čisto« in »prav« sta vedno atributa, ki tudi v higienizaciji pripadata vladajočemu sloju. Uma- zanost je značilnost družbeno inferiornih. Či- stost navzven vseskozi obeta tudi notranjo či- stost (poštenje, delavnost) - čisti sloji (in ljud- stva v celoti) so seveda večvredni, postavljeni nad one, ki že s svojo »umazanostjo« (nespre- jemljivostjo) dajejo vtis divjosti in primitivizma. Prav tu se stakneta in prepleteta motiva obeh »vej« zgodovinopisja - klasične (zazrte navzven, v družbene prelomnice, tektonske premike »ra- zredov«) in »moderne« (usmerjene v manj bom- bastične pa dolgotrajnejše procese in nenazad- nje v posameznika in njegov odnos ter vlogo v prej omenjenih prelomnejših procesih). Šele ob upoštevanju obeh komponent realnosti/zgodo- vine (zunanje/širše in ponotranjene/»manj po- membne«) dobi ukvarjanje s tematiko, ki bi se pravovernemu zgodovinarju še pred leti zdela naravnost bogokletna, svoj smisel. Praktično vsem prelomnicam na področju higienizacije lahko najdemo protiutež (pa tudi izvor) v do- godkih in procesih družbenega razvoja - že omenjeno igrivost skupnih kopeli je upihnila črna smrt, telo pokrila in z grešnostjo stigmatizi- rala pa poznosrednjeveška zazrtost v krščanski »onstran«. Napudrane lasulje, čipke in razkošno perilo so iznajdba družbe, ki je uživala v bližini in življenju, strahu pred vodo in umivanjem pa se še ni otresla. Odkrivanje naravne (»rustikal- ne«) jedrosti, svežine in čistoče je otrok osvobo- ditve meščanstva in njegovega vzpona. Poslans- tvo vsakokratne elite je oblikovanje sistema »vrednot« - tudi v higienizaciji in medsebojnem obnašanju, in nenazadnje prosvetljevanje ne- privilegiranih. Plemstvo piše o napol podivja- nih, zamazanih in zanemarjenih kmetavzih, meščanstvo o podobnih prebivalcih zgodnjeka- pitalističnih mest. Vsem opisom je skupna ne- kakšna privoščljiva mrščavica in morbiden uži- tek pri popisovanju razmer, ki se tako boleče razlikujejo od »družbeno« sprejemljivih. Odslikavi evropske zgodovine čistoče sledi spremna študija Andreja Studna, ki predstavi tu- di trenutno stanje slovenskega raziskovanja zgodovine higienizacije, bralcu pa ponudi bo- gat izbor dodatnega branja - pač v skladu z za- snovo zbirke, ki temelji na predstavljanju (izda- janju) del, ki ne ponujajo končnih (zacementi- ranih) modrosti, temveč usmerjajo v nadaljnje iskanje in preučevanje obravnavane teme. Aleksander Žižek VSE, KAR STE VEDNO ŽELELI VEDETI O LISTINAH Božo Otorepec, Dragan Matic: Izbrane listine Zgodovinskega arhiva Ljubljana 1320 - 1782; Gradiva in razprave št. 19; Zgodovinski arhiv Ljubljana 1998; 85 (1 - Fotografije) in 192 strani (2 - Transkripcije z regesti in komentarji). Pričujoča objava listin je zagledala luč sveta v jubilejnem 1998. letu, ko je ZAL proslavil svojo stoletnico. Praznovalo se je skozi vse leto, razen VSE ZA ZGODOVINO