OCENE IN POROČILA U. Bah ad ir Al k im, Anatolia I. From the beginnings to the end of the 2nd millenium B.C. London, Barrie & Rockliff: The Cresset Press, 1969, 280 str., 61 barvnih in 97 črno-belih ilustracij, 1 kronološka tabela, zemlje­ vid 8°. . V zadnjih petindvajsetih letih je arheologija Anatolije doživela prese­ netljiv vzpon. Pred drugo svetovno vojno so bila raziskana le redka najdišča (Bogazköj, Troja, Tarsus, Mersin, Alisar, Demirci Hüyük in še nekaj manjših). Obdobja paleolitika, neolitika in zgodnje bronaste dobe so bila praktično neznana. Sële s hetitsko dobo (srednja bronasta doba) je bila arheološka slika jasnejša. • Po drugi svetovni vojni pa se je aktivnost domačih turških in tujih ar­ heoloških institucij v Anatoliji zelo. okrepila. Skoraj vsako leto je prineslo kaj novega. Leta 1945 je H. T. Bossert v Karatepeju odkril feničansko-hiero- glifno luvijsko bilingvo, ki je odločilno pomagala pri razvozljàvanju hetitskih hieroglifov. Pri izkopavanjih od 1947. leta dalje v jami Karain pri Arttalyi je K. Kokten odkril vrsto paleolitskih plasti in prvega neandertalca v Anatoliji. Nadaljevala so se izkopavanja v Tarsusu (od 1946. leta dalje) in Metsinu (od 1946 dalje). Izkopavanje L. Woolleya v Tell Açani (Alalah) med 1947-49 so osvet­ lila kulturne oVlnoše med Anatolijo, Mezopotamijo in Sirijo od -konca 3. do konca 2. tis. pr. n. e. L. 1948 so se nadaljevala pred vojno začeta izkopavanja v Kültepeju (karum Kaniš), ki so v mnogočem pojasnila razmere v Anatoliji v predhetitski in zgodnji hetitski dobi. Prav tako izkopavanja v Karahüyüku. Izkopavanja Béycesultana in Hacilarja so prikazala razvoj neolitika, hal- kolitika in zgodnje bronaste dobe v Anatoliji v popolnoma novi luči. Deutsche Orient Gesellschaft je nadaljevala (od leta 1952 dalje) izkopavanja v Bogaz- köyu. Našteli bi lahko še dolgo vrsto najdišč, kjer so se vršila oziroma se vršijo intenzivna izkopavanja. Leta 1964 jih je bilo 66, sedaj jih je gotovo precej več. Kartografiranih najdišč je okrog 600. Vso to množico novih dognanj in podatkov je avtor, profesor na univerzi v Ankari, skušal strniti v pregledni in razumljivi obliki. Knjigo je razdelil na naslednja poglavja. • ' I.: Predzgodovinska in predklasična arheologija Male Azije (pregled zgo­ dovine izkopavanj), str. 17—40. Avtor deli zgodovino raziskovanja Anatolije na obdobja: tri pripravljalna obdobja in obdobje temeljitih raziskovanj. Prvo pripravljalno obdobje naj bi bilo 19. stol., ko so popotniki zbirali topo­ grafske podatke in so se pričela prva izkopavanja (Troja, Bogazköy, Zin­ carli). Drugo pripravljalno obdobje naj bi bilo 1900—1918. Pričele so se prve sistematične raziskave v Bogazköyu, Sakcagözü, Karkemišu. Hrozny je v tem času razrešil uganko hetitščine in s tem postavil temelje hetitologiji. Tretja pripravljalna doba naj bi obsegala obdobje 1918—1945. Razvila se je hetitska arheologija in hetitsko jezikoslovje, odkrita je bila vrsta predklasičnih je­ zikov Anatolije. Pričela so se izkopavanja vrste pomembnih najdišč (1925 Kültepe, 1927-32 Aliçar, 1934-39 Tarsus, itd.) in nadaljevala raziskovanja naj­ dišč iz druge dobe (Bogazköy, Troja). Mlada turška država je v tem obdobju organizirala prve domače institucije, ki so se bavile z anatolsko arheologijo. Doba po drugi svetovni vojni (1945 dalje) pa naj bi bila doba temeljitega in vsesplošnega raziskovanja anatolske prazgodovine. V času, ko je avtor pisal knjigo, je bila toliko raziskana, da je lahko podal sliko razvoja kultur v vseh obdobjih in v vseh pokrajinah današnje Turčije. 295 IL: Anatolija v kameni dobi, str. 41—Ш Paleolitik Anatolije je najbolje raziskan v južni Anatoliji v okolici Antalye. V jami Karain je bil najden molar Neandertalca in ostanki skeletov homo sapiensa. Stratigrafia najdišč 'obsega obdobja od spodnjega, preko srednjega do gornjega paleolitika. Kul­ ture so približno paralelne evropskim. Najvažnejša najdišča so: Karam, ba- mandag, Magaračik in Beldibi. . . O mezolitiku Anatolije vemo zaenkrat zelo malo. v jamah Karam, üel- dibi in Belbagi so arheologi našli nekaj mikrolitskega materiala. Kdaj se je v Anatoliji pojavilo poljedelstvo točno še ne vemo. V pre­ hodno razdobje naj bi sodila plast B v jami Beldibi. V Mersmu m v Hacilarju je bil odkrit predkeramični neolitik. Izkopavanja v Çatal Huyuku so popol­ noma spremenila sliko neolitika Anatolije. Najdišče obsega 32 arov m je tako med največjimi najdišči te dobe sploh. Datirajo ga od 6800 pr. n. e (plast XII) do 5700. Prebivalci Çatal Hüyüka so imeli visoko razvito poljedelstvo. Posebno pozornost je vzbudila njihova umetnost: kipci ljudi in živali, re­ liefi na zidovih »svetišč«, freske na zidovih, ki prikazujejo lovske in kultne prizore. Kultura Hacilarja (I—IX) nadaljuje razvoj kulture Çatal Huyuka, prav tako Suberde, 48 milj jugovzhodno od Konye. Poleg teh najdišč je bila izkopana še vrsta manjših (Görüklük Tepe, Teli ez-Zeheb, itd.), ki dopolnju­ jejo sliko anatolskega neolitika, ki kulturno ni v ničemer zaostajal za so­ dobnimi kulturami Mezotopamije. . ., , Izkopavanja v Hacilarju in Çatal Hüyüku so delno razjasnila odnose med Kreto in Anatoli jo. Evans in F. Matz sta domnevala, da je neolitska kultura v Knossosu prišla iz Anatolije. Njuni teoriji sta se izkazali kot pra­ vilni Freske v Knossosu in Çatal Hüyüku se stilno in motivno v mnogocem ujemajo, prav tako je na Kreti in v Anatoliji razširjen kult »boginje matere*. III.: Anatolija v halkoiitiku, str. 69—80. V tem času so se y Anatohjo priselile različne kulturne skupine in nastala je vrsta lokalnih kultur. Ne­ katere, npr. kultura Konye in jugozahodno področje, ne kažejo nobenih tujih vplivov. Povezave z Mezopotamijo se kažejo v široki uporabi nalatske in ubaidske keramike predvsem v vzhodni in jugozahodni Anatoliji. Cilicija se je tesneje povezala s Sirijo, severozahodna Anatolija pa je sprejemala vpli­ ve ostale Anatolije pa tudi Balkana in Obdonavja. Plemena, ki so na koncu, halkolitika vdrla v Anatolijo so bila brahikefalna, starejše prebivalstvo pa dolihokefalno in mesokefalno. ; . .„ , IV • Anatolija v zgodnji bronasti dobi, str. 81-128. Njen pricetek lahko postavimo v 31.—30. stol. pr. n. e. V tem času so prebivalci z rudami bogatili področij južne Anatolije pričeli taliti in obdelovati kovine. Pričela se je tudi trgovina z Mezopotamijo. Anatolija se je kulturno in družbeno razvila do stopnje ko so se pojavile prve mestne državice. Pisanih virov se ni, arhe­ ologija pa nam o tem prinaša dovolj dokazov. Primer srediscatake mestne državice je Alisar. Mesto je obdajalo močno obzidje. Najdbe kažejo trgovske zveze s Sirijo in Mezopotamijo. Prav tako utrjeno mesto je bil Alaca Huyuk. Tako imenovani »kraljevski« grobovi nam z bogastvom pridatkov (razni okras­ ni in kultni predmeti iz brona in zlata, kipci živali, keramika) govorijo o vi­ soki civilizaciji, ki se je razvila v osrednji Anatoliji, pa tudi o socialni di­ ferenciaciji, saj najdemo poleg bogatih grobov tudi revne grobove zle nekaj lončenimi posodami. Podobno sliko nam dajo tudi druga večja najdišča: Ko- çumbeli, Yazir Hüyük, Beycesultan, Troja, itd. Posebej moramo omeniti Kul- tepe (nekdanji Kaniš). Stratigrafija najdišča sega od zgod. bron^dobe Ido kasne bronaste dobe. Na koncu zgod. bron. dobe je tu bilo središče asirskih trgovskih postojank. V arhivih, ki so nam ohranjeni, je ohranjen bogat ma­ terial o poslovanju asirskih trgovcev, pa tudi o političnih in gospodarskih razmerah v Anatoliji v tistem času. Ce odštejemo na pol mitična poročila iz akadske dobe, so to prva pisana poročila o anatolski zgodovini. V.: Anatolija v 2. tis. pr. n. e., str. 145—220. Na začetku 2. tis. je v Ana­ tolijo vdrlo več valov Indoevropskih narodov. Etnična struktura se je spre­ menila. Vseeno pa so se v srednji in kasni bronasti dobi ohranile lokalne 296 karakteristike, čeprav v ne tako izraziti obliki, kot v prejšnjih dobah. Z iz­ jemo zahodnega področja, kjer ni bilo najdenih pisanih virov, Anato-lija sedaj stopi v zgodovino. Na njenem področju se razvije hetitska država, doseže višek na koncu kasne bronaste dobe in ca. 1200 propade, s tem pa se tudi konča bronasta doba Anatolije. Bibliografija (str. 241—259) je skrbno zbrana in zajema najvažnejša dela s področja anatolske arheologije in za hetitsko dobo tudi zgodovine. Dodana je še pregledna in natančna kronološka tabela ter zemljevid Anatolije z naj­ važnejšimi najdišči. Knjiga je izšla v poljudnoznanstveni zbirki »Ancient civilizations« in je namenjena predvsem laikom, ki jih zanima arheologija in ki bi radi dobili splošne informacije o kulturnem razvoju določenega področja. Mislim, da pričujoče delo presega okvir take zbirke. Pisano je zgoščeno, v njej se tare podatkov o keramiki, orodju, stavbah, kronologijah, sosledju plasti in kro­ noloških povezavah znotraj Anatolije in s sosednjimi pokrajinami. Anatolijo je razdelil po pokrajinah (Cilicija, Hatay, jugovzhodna, centralna, vzhodna, severovzhodna, severna in zahodna Anatolija)-.-V okviru vsake pokrajine pa našteje najdišča, značilna za dobo, ki jo obravnava, z vso stratigrafijo in stratigrafskimi povezavami z okolico. Značilnosti dobe pa se dotakne le mimo­ grede. Laik, ki se bo prebil do konca knjige, jo bo zaprl z občutkom, da je arheologija Anatolije nekaj zelo zapletenega in navadnemu (nepoučenemu) smrtniku nerazumljiva. S pridom pa bo po delu posegel arheolog. V njej so strnjeni vsi najno­ vejši podatki z izkopavanj in vsa najdišča, ki še niso dokončno raziskana, ozi­ roma še ni izšla dokončna publikacija. Razvrščena so po dobah in pokrajinah. Poleg stratigrafije samega najdišča so podane paralele v materialu z drugimi anatolskimi najdišči. Tako najdišču da trdno kronološko oporo, obenem pa nakaže kulturne povezave in vplive med posameznimi najdišči oziroma kul­ turnimi kompleksi. Arheologu ju podan izčrpen in podroben pregled razvoja anatolskih kultur od paleolitika do konca hetitske države. Crnobelein barvne ilustracije prinašajo poleg že znanega materiala tudi mnogo novega, kar je bilo izkopanega v zadnjih petnajstih letih (npr. stenske slikarije" in plastika iz Çatal Hüyüka, pečati iz Kiiltepeja, drobna plastika iz Bogazköya, izkopavanja Tilmen Hüyüka). Kot je bilo že rečeno, knjiga ustreza bolj znanstvenim, kot poljudno­ znanstvenim kriterijem in bi laiku bolj "priporočali delo Horsta Klengla »Die Hethiter«, ki je izšlo 1. 1970. Marko Vrbanija Die mittelalterlichen Urbare des Benediktinerstiftes St. Paul in Kärnten 1289/90 und 1371/72. Herausgegeben von Walther Fresacher (österreichische Urbare. Herausgegeben von der österreichischen Akademie der Wissen­ schaften. III. Abteilung. Urbare geistlicher Grundherrschaften. 3. Band. Die mittelalterlichen Stiftsurbare Kärntens. II. Teil. St. Paul 1289/90 und 1371/72). Wien 1968 — CVIII + 354 strani, 2 tabeli, 7 kart. Izdaja šentpavelskih urbarjev sodi kot drugi del v "skupino srednjeveških koroških cerkvenih urbarjev, katerih prvi del obsega krške urbarje, ki jih je 1951 izdal Hermann Wiessmer (prim. M. Kos, ZC, 17/1963, str. 269—275). Šent- pavelski samostan je prednjačil po bogastvu med vsemi podobnimi ustanovami na Koroškem. Sčasoma si je pridobil obsežno posest, katere glavnima se je ši­ rila predvsem v območju Drave in je tako segala od Koroške daleč proti vzho­ du na ozemlje Slovenske Štajerske; samostanu je pripadala tudi manjša posest v Furlanijii ter nekaj hub tudi na Kranjskem (v Šujici, Notranjih Goricah in Plešivici), vendar kranjska posest ni pognala globljih korenin. Dobršen del nekdanje šentpavelske posesti je danes vključen v našo državo. Objavljena, zelo dobro ohranjena urbarja sta nastala v razmaku dobrih osemdeset let in je 297