0 oclgoji. Spisal Jos. Ciperle.*) Predno se začne človek pečati s kakim predmetom, je potrebno, da premisli, kaj in kako bo začel ž njim, da ga dobro izverši. Ako bi se ga namreč kar brez premisleka polotil, zadel bi na marsiktere težavnosti, ki bi se s časom tako pomnožile, da bi moral ustaviti ali pustiti svoje delovanje. Tako je tudi pri odgoji. Odgoja se ima baviti s človekom, ki to še ni v polnem pomenu, ki ima še le po odgoji postati človek. Ali kakor itnenitna je tudi, vender se izveršuje tolikokrat s tako majhnim razumom, s tako pičlo znanostjo, kot nobeno drugo delo ne. Vsakdo razvidi, če hoče brati, pisati, narejati obleko itd., se mora učiti; ali za odgojevanje se misli vsak dosti sposobnega. Jaz ne mislim tu na učitelja, ki je imel v šoli dovolj priložnosti se izobraževati za ta posel; pač so mi pa v mislih stariši, kterim je v pervi versti izročen otrok. Koliko je pač starišev, ki še ne sanjajo, koliko nalogo so prevzeli s tem, da so postali stariši! Oni ne vedo, kolik in kako važen zaklad jim je izročen z otrokom, kteri postane lahko enkrat njihova sreča, njih blagoslov, ako so ravnali previdno ž njim; in veče nesreče, večega prokletstva se tudi ne da misliti, nego je otrok, ki se je slabo odgojeval. Kolikokrat se pač zgodi, da tak otrok vzame življenje bitju, ktero mu je samemu pripomoglo v življenje. *) Močno nas veseli, da se mladi gospodje bavijo s tako resno stvarjo. — Žlahtni kamni so skriti v globoki zemlji, na očitnih potih jih ne najdemo, kdor hoče resnico prav izpoznati, treba mu je veliko premišljevati in skuševati. Z navadnimi frazami o ljubezni, stvar še ni obdelana. Vr. Taki prigodki se dostikrat verše pred našimi očmi. Niti šola, niti cerkev, niti deržava s kaznimi jih ne more odstraniti. Napačna bi bila pa tudi misel, da je človeku že prirojena ta slabost. Človeška duša ima res že pri rojstvu otrokovem nektere moči in lastnosti, ki so podlaga vsetnu razvitku. Ali zdaj je važno, na kak način se te moči in lastnosti dalje razvijajo. Otrok sam jih ne more razviti ne dopolniti, na njega morajo vplivati, kakor Rousseau pravi, stvari, ljudje in cela natora. Stvari in natora niso odvisne od nas, le ljudje so, ktere zamoremo prevladovati; vender tudi te le pogojno; kajti kdo zamore čuvati vedno pogovore ljudi, ki obdajajo otroka. Zato je treba paziti, da je ravnanje ljudi natori in stvarem enako; kajti, kjer tega ni, tam se ne more govoriti o pravi odgoji. Iz tega je razvidno, koliko premisleka je treba pri odgoji. En izgled iz navadnega življenja naj nam to pojasni. Ako ima pri kaki stvari več ljudi besedo, tam skoro ni nikoli edinosti; kajti kolikor glav, toliko misli. In pri odgoji, koliko jih je pač tu? Pervič natora in stvari; drugič ljudje, in kako različni so ti: stariši, tovariši, posli, učitelji in sploh vsi, s kterim pride otrok v dotiko. Vendar se lehko ugovarja, da tudi ljudje, ki nimajo nobenega pravega pojma o odgoji, vse eno odgojajo otroke. To je pač slučajno in jako redko; kajti nasprot tudi ljudje, ki imajo dokaj znanosti o odgoji, dostikrat izrejajo malopridneže. Rekli smo že, da se odgojuje le človek. Ako se pa hoče kdo s človekom pečati, mora pred vsem jasen pojem imeti o njem. Odgovoriti nam je tedaj najpervo na vprašanje: Kaj je človek? — Lep odgovor nam da na to slovensko jezikoslovje. Beseda človek se razlaga iz slovek. Slovek pa ima svojo koreniko v besedi slovo, ki pomenja v druzih slovanskih narečjih to, kar pri nas beseda. človek je tedaj stvar, ki ima besedo, t. j. ki more in zna govoriti. Pomenljivo se razlaga ta beseda tudi iz ruščine. Rusi imajo namreč za to ime besedo čelovek, t. j. stvar, ki ima čelo za vek (večnost). Oglejmo si tedaj natančneje človeka. Že popolnost njegovih udov, ga povzdiguje nad vse druge zemeljske stvari. Kako krasna je njegova postava! On ni navezan na en kraj kot mnoge živali, pod vsakim podnebjem zamore prebivati; najrazličniša jedila lehko vživa in v starosti prekosi skoro vse živali. On je vladar vse natore. Oa predere gore, moija spreminja v rodovitna polja, divje živali si vdomači, celo v zemljino osredje se podaje, na dno morja si upa. Le on ima pamet, prosto voljo in dar jezikov. Ali njegova duša ga dviga nad zemljo. Telesnim očem nevidna izveršuje dejanja, ki so od telesnih čisto različna. Brez nje tudi telo ne more ničesa početi. Tudi živali imajo neko dušo, kajti ko bi je ne imele, bi se ne mogle niti gibati, niti čutiti. Vendar je človeška duša različna od živalje. Ona ima nekaj posebnega, česar živalja nima in ta posebnost se iraenuje duh. — V navadnem življenji se besedi duša in duh dostikrat zamenjate; ali vednost loči natanko ta dva pojma. Duh je natnreč ena moč naše duše, ki jo stori sposobno, se povzdigniti do nadzemeljskih stvari; duša v ožjem pomenu se pa imenuje ono bitje, ki biva v telesu, ter mu daje življenje in gibčnost. To imajo tudi živali. Človek je tedaj stvar iz duše in iz telesa. Ne sme se pa misliti, da biva v telesu duša sarna za se, da mu le zapoveduje. Ne, duša prešinja tudi vse človeško telo. Ona je odvisna od telesa, med tem ko ima ona zopet velik vpliv nanj. Tako na pr. vpliva kervnost, telesna sostava, spol, bolezen itd. na dušo. Preobilna hrana pomnoži kerv, jo nakopiči v možgamh, in človek postane len; prepičla hrana slabi telo in ž njim tudi duha. Že star pregovor pravi, da poln trebuh ne študira rad; nasproti tudi prazen nima nikacega veselja do učenja. Tudi ni vse eno za duha, ako so jedila, ktera vživa človek mesnata ali močnata. Narodi, ki se žive samo ob mesu, so divji; narodi pa, ki vživajo le močnata jedila prepohlevni in slabotni na duhu in telesu. Omikani narodi pa, ki delajo s telesom in duhom, jedo oboje. (Konec prih.)