Dr. Nikolai Mikhailov, Jezikovni spomeniki 2 zgodnje slovenščine - Rokopisna doba -slovenskega jezika (od XIV. stol. do leta 1550), S Trst, Mladika, 2001 (Ob izidu knjige) ^ Irena Orel ^ Pri založbi Mladika v Trstu je spomladi izšel slovenski prevod monografije ^ Jezikovni spomeniki zgodnje slovenščine - Rokopisna doba slovenskega jezika (od ja* XIV. stol. do leta 1550) mladega ruskega jezikoslovca, preučevalca baltske in slo- ^ vanske mitologije, romanista, klasičnega filologa, slavista in slovenista dr. Niko- ^ laja Mikhailova, ki se tudi poklicno od leta 1998 posebej posveča slovenistiki kot profesor slovenščine in predstojnik katedre za slovenistiko na Univerzi v Vidmu. Delo je nastalo po sistematični raziskavi slovenskih pisnih dokumentov izpred več kot pol tisočletja. Ob tem dragocenem znanstvenem prispevku avtorja k zgodovini > slovenskega jezika ne moremo mimo dejstva, da je v povojnem obdobju prvi zbral, O pregledal, predstavil in ovrednotil slovensko jezikovno dediščino v času po Brižin- j skih spomenikih in pred začetkom protestantskega knjižnega razcveta. ^ Verjetno ni naključje, daje knjiga izšla prav med Slovenci v Trstu, saj so q med deseterico daljših srednjeveških besedil kar trije z beneškoslovenskega jezi- ^ kovnega območj a, s skrajnega zahodnega roba slovanskega sveta, stičišča z roman-skim in germanskim živijem, kjer se je slovenski jezik gojil, krepil in ohranjal na ^ vsej burni in razburkani zgodovinski poti (Videmski rokopis iz 1. 1458 z imeni ^ števnikov, Starogorski rokopis z zapisi treh molitvenih obrazcev iz Stare Gore (Ca- ^ stelmonte) nad Čedadom (1492-98) ter Černjejski ali beneškoslovenski rokopis z 52 slovenskimi zaznamki ustanovnih maš z Gorenje Černjeje v Terski dolini (od 1497 dalje). Zato je delež tujerodnega znanstvenika, avtorja monografije, kije posvetil svoje sveže ustvarjalne sile in raziskovalno moč prav odstiranju prahu pozabe z našega najbolj oddaljenega in mračnega srednjeveškega pismenstva, toliko večji, saj je zapolnil zevajočo vrzel v kulturno- in jezikovnozgodovinskem preučevanju predknjižnega obdobja. Bera slovenskih pisnih virov je morda skromna le po obsegu, fragmentarnosti, vsekakor pa ne po besedilni raznovrstnosti in večfunkcional-nosti ter jezikovni nadnarečnosti oz. večnarečnosti, ki nas nehote sili k misli, da se je že tedaj izoblikoval pisni jezik za splošnejšo rabo, ki ni izhajal le iz določenega narečja oz. govora, temveč je moral vsebovati povezovalne prvine širšega prostora. Slovenski jezik je že v zadnjih stoletjih srednjega veka dosegel raven, kije omogočila izražanje tako nabožnih, uradovalno-pravnih kot tudi umetnostnih vsebin, in nudil trdno podlago, na kateri je v novem veku lahko v novih družbenih in ob boljših tehničnih pogojih pred 401 letom nastala prva slovenska knjiga, da se je lahko razbohotil kar v 53 protestantskih tiskih. Tisoč let slovenskega jezikovnega obstoja se odraža v svoji prvi predknjižni polovici v 14 doslej evidentiranih rokopisnih zapisih (z eno izjemo, tj. interpolira- Irena Orel: Dr. Nikolai Mikhailov, Jezikovni spomeniki zgodnje slovenščine - rokopisna nimi slovenskimi besedami v nemškem tiskanem protipuntarskem letaku iz 1. 1515). r;J Po zadnji znanstvenokritični izdaji naših najstarejših srednjeveških rokopisov, tj. ^ Brižinskih spomenikov, pri SAZU v Ljubljani ter izdaji Stiškega rokopisa s študija-M mi 1. 1992 pri Državni založbi Slovenije smo Slovenci po zaslugi avtorja dobili ^ celostni prikaz, novo skupno objavo, strokovnoliterarni pregled vseh obravnav in O omemb ter jezikoslovno obdelavo vseh 13 doslej znanih in ohranjenih srednjeveš-& kih rokopisov in fragmentov, ki so nastali po Brižinskih spomenikih do začetka tr* slovenskega knjižnega jezika v drugi polovici 16. stoletja. 0 Filološko in jezikoslovno znanstveno delo, delno predstavljeno v knjigi, je ^ sad avtorjeve doktorske disertacije, ki jo je pripravljal od junija 1996 do februarja ^ 1998 in istega leta uspešno zagovarjal na Rijksuniversiteit v Leidnu na Nizozem-^ skem pri prof. dr. F. Kortlandtu. Kot je avtor poudaril v uvodu k objavljeni doktorski disertaciji v nemškem jeziku 1. 1998, je bil namen dela »obnovljena objava in N zgodovinskojezikovna analiza nekaterih »zgodnjeslovenskih« (izraz uporabi na-> mesto dvoumnega pridevnika »staroslovenskih«) rokopisov 14., 15. in 16. stoletja ^ do prve slovenske tiskane knjige 1. 1550«. Predhodno je moral avtor po knjižnicah *»* in arhivih poiskati izvirnike (razen dveh izgubljenih, in sicer Auersperškega in Kranj-^ skega rokopisa, je ugotovil, da je izginil tudi Starogorski rokopis iz videmskega nadškofijskega arhiva), jih natančno grafološko pregledati in na novo zapisati. V ^ svoji doktorski disertaciji jih je nato natančno jezikovno razčlenil, kritično objavil in ovrednotil delež do sedaj odkrite slovenske jezikovne zapuščine v predknjižnem ft obdobju. Raziskovalne rezultate je predstavil kar v treh knjigah, ki so izšle v različ-*x> nih jezikih: italijanskem (1997), nemškem (1998) in sedaj tudi slovenskem (2001). It To obdobje je po avtorjevem mnenju ostalo neraziskano iz več razlogov: objektivni w vzrok je majhno število rokopisov oz. slovstvenih virov v obdobju med prvimi za- 1 pisi (Brižinski spomeniki) in prvo knjigo, subjektivni pa osredinjenost na dva naj-^ pomembnejša mejnika (izhodišče zgodovine slovenskega jezika in reformacija). Neravnotežje v preučevanju jezika v obdobju med obema mejnikoma je s to monografijo uravnovešeno, saj je z znanstvenim jezikoslovnim in filološkim opisom 13 zvrstno različnih slovenskih zapisov v drugem tisočletju srednjega veka potrjeno pisno izročilo in večzvrstna raba slovenskega jezika ob latinskem in nemškem: poleg nabožnih (Celovški/Rateški rokopis (1362-1390), Stiski rokopis (1428-1440), Starogorski rokopis (1492-1498), Načrt za pridigo (16. stol.)) so to tudi pravna (Kranjski rokopis iz verjetno prve polovice 16. stoletja), uradovalno-administrativ-na (Černjejski rokopis (od 1497 dalje)), umetnostna - slovenski verzi (Oswald von Wolkenstein (1416/1417), Auersperški rokopis (15. stoletje), velikonočna kitica Stiškega rokopisa (1440), Ain newes lied von den kraynerischen bauren (1515) kot prvi tiskani dokument s slovenskim jezikom) in tematska besedila oz. zapisi (zapis pozdrava koroškega vojvode B. Spanheimskega v pesniškem delu Frauendienst Ulricha von Li(e)chtensteina (1227), Videmski rokopis s števniki (1458), Škofjeloški rokopis z imeni mesecev (1466) ter po 1. 1997 odkrit tribesedni zapis Wiljema Prauns-pergerja iz 1. 1544 v Turnirski knjigi Gašperja Lambergerja (iz knjige D. Kosa). Knjiga, odeta v zimzelene platnice z belimi sledovi zapisanih besed iz Čer-njejskega rokopisa, obsega čez 250 strani. Slovenska izdaja je v primerjavi z objavo 444 celotne disertacije v nemški izdaji manj obsežna in poljudnejša, saj izpušča vse Irena Orel: Dr. Nikolai Mikhailov, Jezikovni spomeniki zgodnje slovenščine - rokopisna ... jezikovne komentarje kot tudi ves kritični aparat pri objavah spomenikov. V predgovoru je avtor poudaril, da slovenska izdaja monografije o zgodnjeslovenskih jezikovnih rokopisih ne pomeni prevoda, temveč skrajšano in dopolnjeno (zlasti bibliografsko) verzijo z objavo vseh doslej znanih besedil. Vsebuje I. razdelek z naslovom Zgodovina preučevanja zgodnjeslovenskih rokopisov, in sicer: 1. splošni seznam, 2. zgodnjeslo venski rokopisi v strokovnih in znanstvenih delih (od Radicsa 1879 do Mikhailova 1997a); 3. objave in raziskave posameznih (13) rokopisov. Prvo poglavje je - kot v obeh prejšnjih knjigah - namenjeno pregledu zgodovine preučevanja zgodnjeslovenskih jezikovnih spomenikov: v prvem razdelku po avtorjih, v drugem po jezikovnih spomenikih, oboje urejeno v kronološkem zapovrst-ju. Prispevek raziskovalcev tega obdobja slovenskih pisnih virov oz. pregled razprav je avtor obdelal v 24. enotah: prvo mesto pripada P. Radicsu, kije skušal sistematično našteti, delno reproducirati in podati nekaj ugotovitev o vlogi slovenskega jezika v srednjem veku (LMS 1879), sledijo še razpravljanja V. Oblaka (1889), J. Glaserja (1894), J. Grudna (1911), L. Lenarda (1913), F. Ramovša (1924), F. Kidriča (1928/32; 1938), M. Kosa (1931), I. Grafenauerja (1931, 1934/35, 1942, 1973), F. Petreta (1955), L. Legiše, F. Tomšiča (1956), J. Pogačnika (1961, 1972, 1990), A. Cracine (1973), B. Pogorelec (1974), E. Stankiewicza (1981), J. Toporišiča (1981, 1991), R. Lenčka (1982), V. Habjana (1988), S. Bonazze (1988), N. Mikhailova (1997). Obravnava jezikovnih spomenikov po avtorjih s splošnega strokovnolite-rarnega stališča je prikazana tudi v preglednici. Avtor ugotavlja, da sta samo dva avtorja (Radies, 1879, in Lenard, 1913) skušala zajeti vse rokopisne dokumente in nekatere tudi reproducirati in kulturno-zgodovinsko ali jezikovno analizirati. Drugi del prvega poglavja zajema predstavitev objav in raziskovanja posameznih (13) zgodnjeslovenskih rokopisov. Na koncu poglavja sta dodani še dve preglednici: tabela z datacijami vseh rokopisov pri posameznih raziskovalcih in »geografija zgodnjeslovenskih jezikovnih spomenikov« s podatki o zapisovalcu, mestu nastanka, kraju odkritja in sedanjem nahajališču rokopisa. Osrednji drugi razdelek (Zgodnjeslovenski rokopisni dokumenti) zajema novo izdajo devetih obsežnejših rokopisov: Celovškega/Rateškega, Stiškega, Kranjskega, Videmskega, Škofjeloškega, Starogorskega, Černjejskega, Auersperškega rokopisa in Načrta za pridigo, vendar brez obsežnih tekstoloških in jezikoslovnih komentarjev, ki jih vsebuje nemška objava celotne disertacije (Frühslowenische Sprachdenkmäler - Die handschriftliche Periode der slowenischen Sprache (XIV. Jh. bis 1550), Studies in Slavic and general Linguistics, Rodopi, Amsterdam - Atlanta, GA 1998). Izdaja zajema izvirna besedila v avtorjevem zapisu, sledi »fonetični prepis«, ki je pravzaprav le poknjižen zapis izvirnika, in priredba besedil v sodobni slovenščini. Slabo polovico knjige zajemajo dodatki: seznam literature, dragoceno abecedno urejeno kazalo citatnih oblik z navedbo mesta ter okrajšanim virom (52 strani), nadalje prvič objavljena avtorjeva bibliografija (133 bibliografskih enot), ter 16 reprodukcij spomenikov (Rateškega, Videmskega, Škofjeloškega, Černjej skega (11 strani) in Načrta za pridigo). Knjigo je uredila in besedilo jezikovno redigirala Ivanka Hergold, prevedla Helena Ošlak, oblikoval pa Matej Sušič. Avtorje v tretjem sklepnem poglavju začrtal tudi nadaljnje naloge raziskovanja jezika v rokopisnem obdobju: opis stanja jezika (poskus rekonstrukcije tudi Irena Orel: Dr. Nikolai Mikhailov, Jezikovni spomeniki zgodnje slovenščine - rokopisna . ^ za nezajeta področja v vzhodnem in južnem delu slovenskega ozemlja) in pravilna ^ zgodovinska uvrstitev jezika in njegovih nosilcev v etnogenetski in jezikovni raz-^ voj Slovencev, prevajalska tradicija (iskanja virov) in sožitja slovenščine z drugimi jeziki, težnja po oblikovanju knjižnega jezika. Avtor mešani jezik spomenikov z ^ različnimi narečnimi značilnostmi, ki kaže na nedoslednosti in je »znamenje jezi-O kovne neustaljenosti« (Sklep, 137), razlaga tudi kot »prizadevanje za skupni stanem dardni jezik, »težnjo po formiranju slovenskega knjižnega (pisnega in ustnega) je-zika, ki naj bi bil razumljiv za večino ljudi« (137). Odpira pa tudi vprašanje krono-O logije nekaterih glasoslovnih in oblikoslovnih pojavov. Ob koncu izraženo avtorje-4* vo upanje, da bodo rezultati »pripomogli k novim pogledom na zgodovino sloven-^ skega jezika in nemara pomenili tudi neke vrste spodbudo ter izhodiščno gradivo za ^ nastanek nove zgodovine slovenskega jezika, kar se je, kot upamo, izkazalo za potrebno« (139), je nedvomno utemeljeno, saj je s svojim strokovnim pregledom in N jezikoslovnim opisom omogočil celosten vpogled v ohranjeno rokopisno zbirko > predknjižnega obdobja. *3 Izčrpna in sistematična monografija o zgodnjeslovenskih jezikovnih spome- « nikih dr. Nikolaja Mikhailova je celovit besedilni in literarnozgodovinski prikaz ^ ohranjenih pomnikov v predknjižnem, kulturnem obdobju slovenskega jezika in neprecenljiv prispevek k jezikovni in kulturni zgodovini slovenskega jezika, kije tako tuji in sedaj tudi širši slovenski javnosti, učiteljem in študentom, jezikoslovcem in vsem zainteresiranim približala izredno pomembno in nezanemarljivo, a malo poznano in raziskano poznosrednjeveško obdobje slovenskega pismenstva, ki is? bo morda z novimi odkritji še nadalje razširjalo in dopolnjevalo vedenje o začetnih 2 razvojnih stopnj ah slovenskega j ezika. 446