A. Koder: Na Jadranskem morji. 613 Na Jadranskem morji. Potni spomini. Spisal Anton Koder. Et dixit tenui murmure lingua: vale! Ovidij. I. eh verzov Ovidijevih sem se spominjal ozirajoč se dne 4. avgusta 1886. 1. raz krov Llovdove ladje »Sultan« proti severnim istrijskim otokom, katere je zlatilo večerno solnce, potapljajoče se v sinje morje. Videl sem dokaj sveta. Vozil sem se že nekaj dnij po raznih jezerih srednje Evrope. In vendar, tako resen se mi ni dozdeval niti moj morski ,debut', kaker to slov6 od tožne istrijske obale. Ponosno je jadral mogočni »Sultan« proti daljnemu jugu. Kakor da hoče potopiti s šumenjem svojim različne misli maloštevilnih popotnikov svojih na krovu, rezal je temnovišnjeve valove puščajoč leskečo pot, kakor srebrno nit daleč, daleč za sabo. »V južno Dalmacijo, na mejo slovanskih sosedov naših, junaških Črnogorcev«, slove ukaz, ki je združil nas malo število potnikov v Jadranskem morskem pristanišči, da služimo v daljni Dalmaciji s svetlim mečem domovini. Mnogi izmed nas je prišel iz najoddaljenejše avstrijske dežele, nevede, koliko zaprek se stavi potnemu njegovemu črtežu na Jadranskem morji. Angelj smrti, ki je stopil nepričakovan na slovansko obalo in že zahteval po strahoviti koleri mnogo žrtev, preprečil je tudi nam sredi morskega pota vhod k južnim avstrijskim bratom. Tihota, mir in beg italijanskih rodbin proti severu, o katerem so pričale vse železniške postaje na slovenskem Koroškem in Kranjskem, bilo je znamenje, da prete ostre prepovedi potnikom na jug. Poslednje je bilo resnično. Najlepši prizor v Dantejevih »vicah« je brezdvojbeno oni v osmem spevu. Prekrasno je tu naslikan večer pred vicami. Iz globo-čine srca se dviguje molitev tu odrešenja čakajočih duš pred prestol Najvišjega. Sredi molitve priplava angelj božji z višave, ki tolaži uboge duše ter jim obeta pomoč svojo na težavnem poti do svetlih nebes. S tem tolažečim angeljem sem prispodabljal resno zdravniško-politično komisijo, ki nas je ogledala pred odhodom na krovu »Sultanovem«. »Osemdnevna kvarantena sredi morja nasproti stolnega mesta Zadra«, velel je razglas komisijski. Kakor obledeneli: »Continuere omnes, attentique ora tenebant.« 614 A. Koder: Na Jadranskem morji. Strmeli smo in nejevoljno poslušali neizprosni »veto«, ki je uničil v trenutku potni naš vsp6red: »Nemudoma v južno Dalmacijo!« Komisijskemu naznanilu posledica je bila stroga vizitacija mogočnega »Sultana«. Naše kajute, jedila, voda, perilo, prtljaga in naposled naš osebni počutek je bil ozbiljen predmet, o katerem se je napisal obširen komisijski zapisnik. »Kdor čuti, da je slaboten, bolehen, kdor ima drisko itd., javi se nemudoma. Dolgih dvanajst dnij je prisiljen živeti sredi morja brez zdravniške pomoči, brez najmanjšega upanja, da stopi ta čas v kateremkoli slučaji na suho zemljo,« veleva z važnostjo izgovorjeni opomin komisijskega predsednika. Strme smo poslušali te res slovesne besede. Vojaki, vsi od prvega do zadnjega prepričani, da: »slovanski vojak strahu ne pozna«, oglasil se ni nihče o tem opominu. In vendar, bila sta dva izmed nas, kakor sta se izpovedala pozneje, bolehna že nekaj dnij. A koga ne oživi in ne ozdravi potno oduševljenje v službi na slavo domovine! »Lasciate ogni speranza voi, chi siete sulla barca,« klicali so nam mornarji v zadnji pozdrav, kadar se je jela pomikati naša ladja proti jugu. »Vsi možje na krov!« čul se je v tem trenutku ukaz ladijskega kapitana. Gromoviti »živio!« in »evviva!« odzdravljal je oduševljeno raz krov naše ladje suhi zemlji poslednji pozdrav. v Se v pozno noč so se glasile potem na krovu šumeče napitnice, strinjajoče se vse v Horacijevih verzih: »Nune vino pellite curas!« II. Pallida mors pulsat pede nostrum taberna. Horaoij. Nepopisna vročina pripeče z visokega neba na Jadransko morje. Nobena sapica ne pihlja, noben val se ne gane. Miren kakor zid stoji mogočni naš »Sultan« sredi morja nasproti stolnemu mestu Dalmacije. In ondu štiri morske milje oddaljen, leži otočec smrti, kjer kažejo nove gomile brez križa, brez spomenika nenadejano počivališče marsikaterega za kolero umršega potnika na Jadranskem morji. Že šesti dan živimo v tem morskem prognanstvu. Kratek čas, in kako dolg! Za nami angelj smrti, pred nami strogi ukaz: niti za korak dalje, krog in krog neizmerna morska širina! A. Koder: Na Jadranskem mdrji. 615 Kakor duše v Dantejevem »purgatoriji«, očiščujemo se tu sredi sinjega morja. Od ranega jutra do poznega večera se oziramo zastonj na vse svetovne strani. A ne prikaže se v nebni višavi angelj z vejico odrešenja. Ves teden nismo že culi glasu iz domovine. Niti pismo, niti časopis iz predrage rojstvene dežele ne nahaja poti k pregnancem sredi morja. Ogiblje se nas vse, kar diha in živi. Ako zanese samotnega ribiča Kiožijota neprijazen veter v obližje naše, prekriža se boječe pred nami. Zolta zastava, vihrajoča na ladji naši, oznanja mu, da čakajo tu zapuščene, okužene duše rešenja. In naš resni Minos, sivolasi kapitan, ki je prebrodil tolikrat vsa svetovna morja, čuje kakor skrben oče nad usodo našo. Vsi smo in biti moramo njegovi pokorni otroci. Njegov ukaz je neovržen zakon, njegovi besedi se klanja vse, kar tu sope in žije. Onemu, ki bi se upiral strogim kapitanovim poveljem in redu na ladji, zadostil bi pogled proti iztoku, kjer se dviga iz morskih valov skalnati otočec in na njem nove gomile, pokopališče okuženim morskim potnikom. In vendar ginejo dnevi in noči nenavadno hitro v morskem našem pregnanstvu. . Ze vshajajoče solnce nas izvabi iz kajut v trebuhu ladje na elegantni krov. Krasna panorama je razgrnena krog in krog. Sumeči valovi, ki se ubijajo ob mogočnem »Sultanu«, pozdravljajo nas kakor srebrne ovčice na širi morski livadi. Morske ptice obletujejo kriče našo ladjo in plavutni morski prebivalci obkrožujejo vesele se novega dne dom naš v vodni samoti. Kdo bi se čudil, da pozabimo v takih prekrasnih prizorih tudi mi, ladjini jetniki, usode svoje? Vesela pesem zazveni v vodni tihoti. Radostna zabava je prvo delo naše v novorojenem dnevi. Saj živimo resnično brezdelno in brez skrbno kakor ptica pod nebom. Naš »Sultan« je obdarjen razven s svobodo, s tako obilimi svetnimi darovi, da se primerja lahko s prvimi hoteli v največjih mestih. Francosk, eleganten kuhar skrbi na vse zgodaj za ukusen zajtrk, za bogato, pravo knežje kosilo in za jednako večerjo. In ladijski kletar, podoben je mogočnemu vojskovodji. Brezštevilnim buteljskim baterijam najfinejših vin, šumečemu šampanjcu in ukusnemu plzenskemu in graškemu pivu ukazuje on s svojim mogočnim glasom in streže z nenavadno eleganco nam, »vedno žejnim« potnikom. 616 A. Koder: Na Jadranskem mdrji. In neverjetno, ladijska naša republika ima celo finančnega ministra brez deficita, brez praznih blagajnic. »Denar« je pri nas »ver-bum profanum.« »Hleba in kar je treba« imamo v obili meri in povrhu še do-klado v »cvenku«, ki nas odškoduj za podobo: »pallidae mortis« v mor- v skem pregnanstvu. Čudno hitro se razvija tudi politično naše soci-jalno življenje v republiki »Sultan«. Razvili so se že prvi dan različni stanovi. Najznamenitejši je naš stan, takozvani »kvartopirci pro-fessionis« ali tarokarji, »kvartopirci nobiles« ali »vist-igralci« in kvartopirci »minorum gentium« ali »preferanclarji.« Razvil se je tudi stan ribičev in sicer brez sposobnostnega obrtnega izpričevala. Jako mogočen je takisto stan visokih politikov, stan ladijskega biblijotekarja in naposled stan, sicer malo čislan, namreč bralcev, takozvanih »Bucherwurm«. Najimenitnejši in najpriljubljenejši je stan pivcev in ladijskih pevcev. Poslednja dva sta tudi v kartelni zvezi in ves dan in v pozno noč neločljiva. Naša republika si je izvolila celo žurnalista svojega in političen korespondenčni urad. Poslednje opravilo je bilo sicer dolgo problematično. Stoprav tretji dan se nam je odprla po jedenkrat na dan komunikacija »par distance« s stolnim mestom Dalmacije. Prvi ladijski poročnik namreč je spremljal našo pošto v luko. Oddal jo je naproti mu hitečemu možu »di sanita« in sicer privezano na dolg drog, kajti »tekniti se barke naše, ali le kake stvarce naše, prepovedano je ostro in smrtno nevarno,« slove ukaz. Naša pisma, denar naš se čisti potem na obali v čistilni peči in kadi z žeplom ter kropi s karbolno vodo. Na jednak način dobivamo tudi nekaj jedil iz luke. Kdo bi tajil, da ni komunikacija naša naj interesantnejš a v devetnajstem veku in vredna, da se zabeleži v prometno kroniko! Tudi stan naših navdušenih politikov prihaja vsak dan v večjo zadrego. Preti mu celo neizogiben konkurz. Politik brez časopisov in pivec brez pijače utihneta in izgineta kakor senca brez sledu. Najidiličnejši je posel moj. Sel sem v ribiče. Ladijski prvi poročnik mi je posodil trnek svoj in zaboj s črvi. Vsako jutro in po-poludne se zibljem odslej v čolniči ob ladjinem trebuhu in pomačem trnek v valove. Geniti si ne upam niti s trepalnico pri tem imenitnem opravili, da ne preplašim obilih rib in ribic v globini, ki se maste s črvi na trnku, zasmehuje obrt moj brez sposobnostnega izpričevala. Josip Stare: Na oknu. 617 Kar mi ostaja časa poleg obligatnih dveh, po dve uri trajajočih obedov, čitam in pregledujem precej izborno nemško, italijansko in francosko knjižnico na ladji. Duševni mogotci vseh narodov se zi-bljejo v knjižnici na »Sultanu«, ki jadra jedino le ob slovanskem obrežji. — In vendar narod slovenski, nepoznan si tudi tu! »Buči, morje Adrijansko!« Tako živimo vesele in brezskrbne dni v morskem svojem pregnanstvu. Z izvrstnimi vinskimi buteljami očiščamo okužni svoj život. Sredi zabav in bratovskega življenja nas preseneti skoraj odrešenja dan. Ladjin stroj se že snaži in pripravlja za daljno vožnjo na jug. Jutri, ko se dvigne prva zarja iz morskih valov, odplavamo dalje, dalje. Danes zvečer praznujemo slovo od osemdnevne ječe. Krasno je razsvetljen ladjin salon. Šampanjec se leskače v srebrnih kupah in vesela družba se raduje v veselem razgovoru. Prva napitnica velja tebi: »Maris, ventorumque pater!« Zadnji, pobratimstvu posvečeni in najoduševljeneje pozdravljeni toast konča o polunoči banket naš. In dalje, dalje še do ranega jutra vršimo zvesto potem napitnice zlate besede: »Carpe diem, quam minimum credula postero! Cras ingens iterabimus aequor!« Na krovu Llovdove ladje »Sultan« na Jadranskem morji dne 12. avgusta 1886. 1. Na oknu. v * Črtice iz veliko-mestnega življenja. Spisal Josip Stare. oba bi bila; majhna je sicer, ali svetla je in zračna, in dru-zega ne trebam.« Tako sem rekel, ko sem se prvikrat nastanil v velikem mestu P., da bi v njem dovršil višje nauke, predno nastopim življenja težavno pot. Postrešček je odložil moje stvari ter se priporočil, če bi ga kdaj kaj trebal; starikasta gospodinja pa je brisala prah po malem pohištvu in mi v jedno mer govorila, koliko časa je ta in oni pred menoj stanoval pri nji in kako težko se je ločil od prijazne sobe; in kdo ve, kaj bi mi bila še vse rada napovedala, da sem jo hotel po-