POROČILA IN OCENE – REPORTS AND REVIEWS 129 POLHARSKA DEDIŠČINA LOŠKE DOLINE Avtorji Magda Peršič, Anton Šumrada, Lojze Mlakar in Janez Šumrada. Izdal Javni zavod za kulturo, turizem in medgeneracijsko sodelovanje Snežnik, Stari trg pri Ložu, 2022, 166 str. (Foto: Marjan Toš) Izpod peresa kar štirih avtorjev in pod dobrim uredniškim vodstvom znane- ga slovenskega zgodovinarja dr. Janeza Šumrade smo dobili berljivo knjigo o polharski dediščini Loške doline. Tak- šen je tudi njen naslov in na 166 stra- neh lahko prebiramo najrazličnejše dogodivščine, opise, zgodbe, pripovedi in polharske nezgode kot del kulturne dediščine in svojevrstnega bogastva te- ga dela Slovenije. Knjiga bo najbrž bolj pritegnila starejše lovce, ki bodo lahko nostalgično obujali spomine na čase polhanja, ne bo pa odveč tudi mlajšim bralcem, ki te dediščine ne poznajo in o polhariji vedo le nekaj malega ali ce- lo nič. Prepričan sem, da bodo po njej segali tako nelovci kot tudi lovci, saj je del slovenske zelene bratovščine pove- zan tudi s to tradicijo. Knjiga je skrbno pripravljena, pisana v poljudnem in razum ljivem jeziku in z dodanim ob- širnim znanstvenim aparatom in mor- da celo s preobiljem opomb pod črto. Nekatere opombe bi lahko avtorji in urednik zaradi njihove sporočilnosti mirne duše vnesli v besedilo, da bi bilo bralcem branje in razumevanje lažje. Kljub tej pripombi je treba uredniku izreči priznanje za velik trud in oprav- ljeno delo, kar velja tudi za lektorico Vesno Telič Kovač in za oblikovalca Mateja Nemca . Avtorji, ki očitno odlično poznajo polhe, polharijo in njeno bogato zgo- dovino, tradicijo in s polharijo po- vezana doživetja, v glavnem pišejo o večplastnem razmerju med človekom in polhom, o značilnostih stoletnega lova na polhe v Loški dolini, o nek- danji kožarski tradiciji in izdelovanju polhovk v Ložu ter o jedeh iz polšjega mesa v slovenski kulinariki. Menim, da je tovrstno čtivo pomembno ravno zaradi ohranjanja tradicije, ki je del naše dediščine. In kot zanimivost – s polharijo se že dolga desetletja ukvar- jajo tudi v Halozah, torej na Štajerskem, kar so mi povedali lovci iz Podlehnika in Žetal. A pustimo to in se vrnimo k polhom v Loški dolini. Magda Peršič je napisala poglavje z naslovom Človek in polh, Anton Šumrada prispevek z na - slovom O polhih in polharstvu v Loški dolini. Lojze Mlakar je predstavil tra- dicijo strojenja polšjih kožic in izdelavo polhovk. Magda Peršič je tudi avtorica poglavja z naslovom Polharska zbirka 130 ČASOPIS ZA ZGODOVINO IN NARODOPISJE 2022/4 Notranjskega muzeja pri gradu Snežnik. Urednik dr. Janez Šumrada je zabeležil nekaj zanimivosti o polhih v slovenski kuhinji. Njemu je pripadla tudi uvodna beseda, v kateri je med drugim zapisal, da je bil »jesenski lov na polhe v obdobju pred- in zgodnjeindustrijskega načina življenja na zemlji in od zemlje med naj- bolj prepoznavnimi prvinami ljudske kulture na Notranjskem in Dolenjskem, deloma pa tudi v drugih predelih Slo- venije. Najširšim slojem podeželskega prebivalstva je zagotavljal dodatne pro- teine v zimskih mesecih in nezamenljiv vir zaslužka«. Kot dober poznavalec te- matike je dodal, da je polšji lov sestavni del identitete in kulture teh krajev, nič manj od ostrnic, kraških pojavov, sobi- vanja človeka z visoko divjadjo ter ime- nitne naravne in kulturne dediščine. V tem je veliko resnice in tudi zaradi te knjige bodo zanamci to dediščino laž- je razumeli in jo bolj cenili. Urednik je del bogatega sporočila knjige zgradil na pobudi iz leta 1977 , ko se je med pripra- vami na praznovanje petstoletnice po- delitve mestnih pravic Ložu porodila ideja, »da je treba domače izročilo polš- jega lova ter nekdanjega strojarstva in kožarstva – to je v veliki meri temeljilo prav na predelavi polšjih kož – popisati in predstaviti javnosti. Te naloge sta se lotila domačina Lojze (Ljubo) Mlakar in Anton Šumrada ter svoje gradivo ob- javila pred 45 leti v prvem zvezku No- tranjskih listov«. Loška dolina s širšo okolico je zago- tovo eden od tistih predelov v kraški in gozdnati južni Sloveniji, kjer je bilo polharstvo vedno razširjeno in nekoč tudi gospodarsko pomembno. Še da- nes obstaja kot turistična zanimivost in ostaja tudi del lovske tradicije. Ob tem avtorji dodajajo, da je presenetlji- va ugotovitev, da se »poleg podedovane polharske strasti ohranja tudi kontinui- teta tradicije oz. da ta ostaja v bistvu nespremenjena«. Magda Peršič je izpo- stavila, da gre pri tem za načine lova, lovne naprave, delno za nošo, šege in uporabnost polha (meso, mast, kože), in to kljub novostim pri izdelavi lovil- nih naprav in novostim, povezanim z načinom življenja v drugi polovici 20. stoletja. Pripominja, da so spremembe od tradicionalnih oblik polšjega lova najopaznejše pri uporabi novejših sve- tilnih naprav za razsvetljavo pri lovu na polhe ponoči, pri uporabi transport nih sredstev, v prilagajanju lovnih terminov (lovopust) na spremembe lovske zako- nodaje, pri uporabi polšjih izdelkov kot posledice gospodarske in ekološke na- ravnanosti in, ne nazadnje, pri namenu lova. O posameznih segmentih ome- njenega podrobneje pišejo ostali avtorji v kontekstu svojih prispevkov, ki so vsi po vrsti izvirni, obogateni z mnogimi praktičnimi primeri in predvsem z zgodbami. In če poenostavimo – zgo- dovina je zgodba ali več zgodb in tudi pri polhariji ni nič drugače. Slikovito so predstavljeni polharska oprema, tehni- ke in načini lova, vključno z nekaterimi posebnostmi v posameznih delih No- tranjske in Dolenjske. V ospredju se- veda ostaja polharska tradicija v Loški dolini, kar je tudi jedro vsebine knjige. Izvemo vse o pregledu pasti, o vabah, o posamičnem in skupinskem lovu, o izdelovanju pasti, o polharskem ognju, lovu, prehrani, pijači in – kar je še mor- da najbolj zanimivo – o statistiki ulova. Ne boste verjeli, da so po statističnih podatkih iz leta 1873 na Notranjskem in Dolenjskem ulovili okoli 800.000 polhov letno. Fascinantna številka, ki jo danes težko razumemo. V dobrih POROČILA IN OCENE – REPORTS AND REVIEWS 131 lovnih letinah so polharji povprečno ujeli po 400 polhov, leta 1925 pa naj bi skupaj ulovili okoli enega milijona pol- hov. Leta 1926 so ujeli 100.000 polhov, potem pa so številke različne, vse odvi- sno od letine. A poročil o milijonskih ulovih več ne najdemo. Knjigo bogatijo izbrane fotografi- je, vključno z akvarelno sliko polha v Valvasorjevem delu Polh. Ne gre niti brez polhovke (tudi sam si jo v mr- zlih dneh ponosno nadenem, čeprav nisem polhar, sem pa jo dobil na Ko- čevskem), Gasparijeva samopodoba v polhovki, polharski plašč gospe Karle Šumrada iz leta 1953, fotografije pasti in posnetek prizorišča Polharske zbirke Notranjskega muzeja v pristavi gradu Snežnik. Dober izbor, sploh kar se tiče predstavitve pasti za lov polhov, ki so precej raznolike, a vse s funkcijo ujeti polha. Veliko je napisanega o uporabi polhov v prehrani in tudi o zdravilnem učinku polšje masti. Polhe so kmetje zaradi mesa vedno radi lovili; to nam poročata tudi Valvasor in Steinberg, ki izpostavljata 17. in prvo polovico 18. stoletja. Lovili so jih zaradi okusnega mesa, masti in kožic, ki so šle v denar. Verjamem, da bodo bralci o vsem tem izvedeli skoraj vse, če bodo knjigo vzeli v roke in jo prebrali. Branje je prijet- no, sploh ker so objavljene zanimivo opisane zgode in nezgode polharije in na koncu še recepti za pripravo polš- jih jedi. Med avtorji receptov je tudi ugledni slovenski etnolog prof. dr. Ja- nez Bogataj. Knjigo zaključuje obšir- ni seznam etnoloških virov, literature in elektronskih virov, ki mu je dodan še slovarček manj znanih in narečnih besed iz Loške doline. Ta del knjige je ured nik dr. Janez Šumrada, zgodovi- nar in nekdanji slovenski veleposlanik v Franciji, opravil z odliko in za to iz- virno in posrečeno uredniško potezo mu velja dodatno priznanje. Marjan Toš VEKOSLAV GRMIČ – ŠKOF PRIČEVALEC Založba Kulturni center Maribor, Zbirka Frontier (Teorija) 158, Maribor 2022, 220 strani (Foto: Marjan Toš) Zaradi spleta okoliščin (epidemija covi- da-19 in smrt ene od članic uredniškega odbora in avtorice osrednjega prispev- ka) smo dobili zbornik o Vekoslavu Grmiču – škofu pričevalcu s skoraj dve- letno zamudo. Zamuda pa v ničemer ne zmanjša pomena publikacije, pod