P iš č a I k a.
(Po ruskem iz Karamzina.)
Ko še mlad sem bil neveden                              Pa nobeden mi ne vgane,
Komaj let sem štel še sedem,                             Koliko piščal me stane,
Mati penezov so dali,                                         Le pozneje, ko zvedo,
I veleli ukazali:                                                 Mi smeje naštevajo:
,,Kupi si kaj lepega                                           Kaj bi kupil lahko vse,
,,Lepega, koristnega.'?                                         Za izdane peneze.
Hitro tje na somenj tečem,                                Večji sem po svetu hodil,
Zbiram, pravim ,,tega nečem",                            Dežela velik' ubhodil,
Zdaj piščal ugledam zalo,                                   V slednjej druge šege videl,
Serce se mi zasmejalo,                                       Z znanci sem povsod se snidel;
Dal veselo, rad seia vse,                                     Tu sem videl pridnega
Za piščalko peneze.                                             Tamkej zopet lenega.
Naglo jo prot domu mahnem.                            Tii skopuha sem ugledal,
Tukaj se še le oddahnem,                                  Ki po dnarji le je aegal,
Ker veselje ine je gnalo,                                    Sebi le v žep vse grabil,
Da imel sem zdaj piščalo;                                 Reveže pa čisto zabil,
Jel doma sem piskati                                         Ta plačuje prav drago,
Veselit se, vriskati.                                            Mislil sem si piščalko.
Vidši je' ki plosk lovijo, Hvalo z razno zvijačijo, Gospodarstvo popustijo, In nazadnje vse zgubijo, MiBlil sem si, oh ljudje! Xak so drage piščalke.
* •                     *
In tako tedaj prav mnogi V širocem zemskem krogi, So nesrečni le zato, Ker piščal preplačajo.
Ivan Gabršek