Pravo samoodiočitve liudstva — edino prava podlaga za uredl- tev države. Lastovice slovensko ljudstvo smatra kot oznanilke spomladi. Ena sicer ne zadostuje v to svrho, toda če jih pride več, je učinek gotov. Prve dni letošnje spomladi so prišle v Beograd politične lastovice. Poslalo jih je vcdstvo hrvatske seljačke stranke. Pašič se Jih ni razveselil, ker njihov prihod za njega ni oznanjal pomlajenja in življenja, marveč zimo in smrt. Od početka letošnje spomladi je za Pašiča zapihal mrzli veter, ki piha naprej. Pašič je dobil hud nahod, kateri se je počasi razvil v nevarno prehlajenje. Nastopila je kriza. Temperatura je rastla. Tudi Pribičevič, ki je na giasu kot izvedenec v centralizmu in njegovih bolečinah, ni ttnogel pomagati ter zmanjšati temperature. Kriza Pašičeve vlade še ni rešena. Izpočetka se je Pašič preteče nevarnosti hotel rešiti z razpustom narodne skupščine. Bo prenehal oster veter, ki veje iz parlamenta, tako si je mislil Pašič. Pa se mu je ta nakana izjalovila. Pašič je od vladarja dobil nalogo, da se mora s protivnim vetrom boriti v parlamentu, ki se ne sme razpustitu Dobil je od kralja naročilo, da sestavi vlado šiiroke koncentracije, to je vlado, ki bi naj dbsegala kolikor mogoče vse večje stranke^ "etudi so si prej bile še tako protivne. Tega naročila ni mogel izvršiti. Voditelj opozicionelnega bloka Davidovič, ki je za Pašičem dobil isto naročilo, tudi ni mogel sestaviti koncentracijske vlade, ker jo je Pašič v imenu radikalne stran ke odklonil. Mogel pa bi bil sestaviti delovno vlado, ki sicer ne bi obsegala Pašič-Pribičevičevih korupcionistov, pa bi vendar imela za seiboj večino parlamenta. Ta Davidovičeva ponudfoa ni bila sprejeta, marveč je Pašič dobil od vladarja nalogo, da sestavi ali boijše rečeno obnovi in podolži svojo prejšnjo vlado, ki mora delati v in s sedanjim parlamentom. Tako se je za zdaj rešila pomladanska kriza Pašičeve vlade. Taka rešitev ne odgovarja parlamentarnemu zakonu, ki se vobče ni vpošteval v celem poteku krize. Pašič nima večine za delo v parlameniu, torej tudi nima pravice za vlado v parlamentarni državi. To so ugotovili voditelji opozicionalnih strank v svojem proglasu na ljudstvo, izdanern dne 21. maja t. 1. V tem proglasu opozicionalni vodifelji javno protestirejo proti tej in taki rešitvi krize, s katero rešitvijo se ruiijo temelji pravnega reda v naši državi. Vlada, proti kateri je večina narodne skupščine, ne more delati s to skupščino. Njej preostaja samo, da ali skupščino zaključi ter protiustavuo podaljša opravljanje poslov v zavesti, da je večina skupščine prcti njej, ali pa da z novimi volitvami poizkusi z nasiljem in falzificiranjem dobiii skupščino,, v , kateri bi imela formalno večino. Četudi vlada Pašiča tega ne bi priznala pismeno in ustmeno po svojih časnikih in pristaših, po vsem tem, kar se je dogajalo poslednja dva mesca, je jasno, da se ljudje, ki Sft v sami narodni skupščini z izigravanjem zakonov in z najbolj sramotnimi izpadi zadrževali voljo večine, da ni prišla do izraza, ne bodo ustrašili nobenih sredstev, da obdržijo vlast v svojih rokah. Rešitev krize, ki je že sama po sebi neparlamentarna in zato neustavna, bo imela za posledioo še hujše gaženje ustave in zakonov, v katerem se že danes kažejo zli duhovi osebnega režima. Kaj namreč zahteva parlamentarno načelo? Opozicionalni voditelji izjavljajo v svojem proglasu to-le: »V parlamentarnih monarhijah — in naša država mora biti parlamentarna država ne semo zato, ker je tako določeno v ustavi, temveč zato, ker je to brezdvomno in odločna volja celokupnega ljudstva — odločujeta dva faktorja v državni politiki: ljudstvo s svojim parlamentom in krona. Celokupni parlamentarni sistem je organiziran tako, da omogoča sodelovanje teh dveh faktorjev in da prepreča, da med njima ne pride do borbe in bojev. Samo radi tega je med njima postavljena taka vlada, ki je odgovorna parlamentu. Da pa mora biti vlada v resnici in samo ona odgovorna, mora imeti ne samo zaupanje krone, temveč tudi zaupanje ljudstva. Pašičevi vla,di manjka ta drugi elemenf. Ta vlada nima ljudskega zaupanja in vsled tega ni sposobna, da nosi odgovornost, ki jo je prevzela.« Opozicija hoče pailarnentarno delo v smislu snbskohrvatskoslovenskega sporazuma: »Združili smo se za skupno delo po jasnem in določnem programu: da ustvariimo možnost za bratski sporarum med vsemi narodnimi elementi, posebno med Srbi in Hrvati Mi šmo združeni, da pripravimo tla sporazunvu za upostavitev reda in zakonitosti s pobijanjem korupcije, strankarstva in nestrpnosti. Dotbili smo za ta program večino v sedanji narodni skupščini, izvoljeni pod Tadikai^") vlado, in vemo, da bi ta večina le še narasla, če bi se vršile nove in dejansko svobodne volitve. Z ozirom na to smo bili pripravljeni, po parlamentarnih načelih prevzeti tudi odgovornost za to politiko in smo Jo tudi mogli prevzeti, ker bi p sfcupno z nami delila narodna skupščina — zastopnica ljudstva.« Politlka v naši državi je zašla na pota, kamor ne bi smela, na stranpotav ki izključijo idejo in izvršitev bratskega spoTazuma. »Mi pa ostanemo skupaj«, tako izjavljajo voditelji opozicije, »da privederno do sporazuma Sfbe, Hrvate in Slovence.« Ta ideja bo pretvorila našo državo. Ona bo dovedla do »načina, po katerem bodemo sodelovali na končnoveljavni organizaciji naše države in njene uprave. Udruženi ostanemo, da se boximo za stvar, za katero obstoji soglasnost vseh Srbov, Hrvatov in Slo- vencev, za ustavnost in parlamentarnost.« In kakšna mora biti ta nova, edino prava ureditev naše države? Njena podlaga je piavo samoodločbe naroda. »Ako je kaj sporno v naši državi«, svečancf'izjavljajo opozicionalni voditelji, »eno je nespomo, da namreč vsi Srbi, Hrvati in Slovenci ihočejo in sprejmajo samo takšno ureditev države, ki ljudstvu zajamčuje pravo, da samo odločuje o svoji usodi.« Da^ da, edina prava in trajna podlaga za ureditev države je pravo o samoodločitvi ljudstva. Ljudstvo samo mora odločevati o svoji usodi v občini, v okraju, v deželi in v državi. Ta samoodlooba je dvojna: samouprava in sainozakonstvo, s kratko besedo: avtonomija. In to je temeljna točka programa Slovenske ljudske strnke. Naša stranka odklanja strogi in izključni centralizem, ker on zanika pravo o samoodločbi naroda ter je protiven ideji avtonomije. Naša stranka se je vedno z vso odločnostjo borila zoper tiste, ki pravo samoodločbe Ijudstva teptajo z nogami ter hočejo IJudske pravice vkleniti v okove centralizma in nadvladstva. V svoji vstrajni in dosledni boiibi si je pridobila dosti sobojevnikov, ki so tudi prišli do prepričanja, da brez prava o samoodločitvi ljudstva ni prave in solidne podlage za moderno državo. Ta bonba traja naprej. Kriza Pašičeve vlade )e z\jh nanji izraz foorbe za notranjo ureditev države. Začasno je ta kriza bila rešena s podaljšanjem Pašičere vlade. To ne bo trajalo dolgo, ker ne mcre trajati. Vse, kar ne temelji na pravu in zaJconu, nima lobstoja. Prišel bo čas, ko bo odsel tudi Pašič. Z njim bodo odšli vsi tisti, ki načelo o samoodločitvi ljudstva in o suverenosti naroda teptajo v prah. Zmagala bo ljudska volja, ki bo položila pravilne, trdne in trajne stebre za ureditev države. >,