NWAM
V-/ članki: Številka
Vsebina št. 5
-6.
Članki: Številka 478 (Narte Velikonja) 138. — Podobe iz sanj (Ivan Cankar) 143. — ^ V ruskem Turkestanu (Dr. Ivan Knific) 147. — Legende o sv. Frančišku (Ksaver Meško) 155. — Balade v prozi (Ivan Pregelj) 160. — Zunanji vplivi na slov. narodno pesem (Dr, Fr. Kimovec) 163. — Sen kresne noči (Dr. Leop. Lenard) 168. — Literarna tradicija v »Evangelijih in listih« (Dr, A. Breznik) 170. — Pomlad (J. Pahor) 175.
Pesmi: Eno uro (Silvin Sardenko) 137, — Dante Alighieri: La Divina Commedia (Prevel in razložil J, D.) 141. — Ranjenec (France Bevk) 146, — Skrita pesem (Silvin Sardenko) 146, — Sirota (France Bevk) 167. — Goriške trte (Joža Lovrenčič) 181.
Književnost: Fr. Omerza: Homerjeva Iliada (J. Debevec) 182. — Carniola (V. B.) 183. — Kresalo duhov (J. Debevec) 183. — Iz češke literature (Dr. Stribrny) 184, — Pavel Flere: Avstrijska slava (France Bevk) 184. — Fran Bohuslav: Za črnim zastorom (France Bevk) 185. — Pedagoški letopis (V. B,) 185,
Glasba: Otajstveni uznik — Evharistični jetnik (Dr. Fr, Kimovec) 185, — f Fran Gerbič (Man-tuani) 186.
To in ono: Vprašanja preteklosti in sedanjosti (Ivan Grafenauer) 188.
Naše slike: Iz Tolmina (Ivan Vavpotič). — Bošnjak (Ivan Vavpotič). — Ulica v Tolminu (Ivan Vavpotič). — Straža (Ivan Vavpotič). — Razdejana hiša (Ivan Vavpotič). — Tolminske razvaline (Ivan Vavpotič).
DOM IN SVET izhaja vsakega prvega v mesecu (med vojsko šestkrat na leto v dvojnih zvezkih). — Naročnina K 10*—, za dijake K 7*—. Odgovorni urednik dr. Izidor Cankar, Ljubljana, Marijanišče. Upravništvo v Ljubljani, Katoliška tiskarna.
Eno uro.
Boj, miruj eno uro vsaj!
Rad bi slišal slavcev glas, ki se v meji prebudi, ko zaspita vrt in vas in se rosa poezije kakor sen razlije tihi noči čez oči.
Rad bi videl vigred mlado. List šumi ob beli roži, bel metulj nad njima kroži. Roža nedotaknjena, v solnčni žar zamaknjena!
Rad bi slišal tajni spev večne himne z visočin. V duši nosim njen odmev; kot iz katedrale pesem polna hvale vstane včasih iz globin.
Rad bi videl v rosni zori tisto divno prebujenje domotožno hrepenenje blaženih duhov, ki se vračajo domov.
Bog je blizu, vendar tuj. Boj, miruj
eno uro vsaj
i!
Siluin Sardenko.
Številka 478.
Pismo iz ujetništva. Narte Velikonja.
». , . Cela vrsta nas je; sedimo okoli dolge mize in smolimo ovitke. Sam Bog večni vedi, čemu bodo. Okoli druge mize sede ženske; vsaka ima svoj posebni znak. Ona v sredi govori počasi in mirno, modro tehta besedo in se redkokdaj smeje; poročena je in mož je v vojni. Ob opoldanskem premoru plete zanj nogavice in je včasih solzna. Dekle na koncu ima navado, da se zadirčno smeje, gleda izpod trepalnic, in kadar ni nadzornika, vpije, da so vsi nejevoljni. Vsaka ima svojo posebno navado, ženska se razlikuje od ženske, le mi, kar nas je moških, smo si podobni kot krajcar krajcarju; zdi se, da se naše roke že od rojstva gibljejo v taktu, naše oči se obračajo kot na povelje zdaj na levo zdaj na desno, vse hkratu, hkratu. Kaj mislimo? Jaz menim, da vsi eno in isto, da mislimo, kdaj bo poldne, ko bodo roke prenehale, ko se bodo trepalnice za hip zaprle, ko ne bo nihče nič mislil in ko bodo v otopelosti misli leno obvisele v temi kot ptica v zraku. Kadar zazvoni poldne, vrže zidar žlico na tla, ravnotako ostanejo nedokončane naše misli, vsem enako . ..
Kdo si je izmislil izenačiti človeštvo? Toda ne samo obleke, ne samo stanov, temuč misli, možgane, kretnje in poglede! Bil sem nekoč v vasi žebljarjev, oči jim čudno strme, kakor bi gledale čez plot, mojim sosedom pa gore oči, kakor bi gledale nazaj, vase, kot bi jim nekdo skozi njihove oči gledal v srce skozi mreže. In opazivši v zrcalu, da je tudi moj pogled tak, sem natančno videl, da so res moji možgani sčrtani v kvadrate, da res gledam svet, tovariše in sebe skozi mreže,
Snoči je bil nekdo izmed nas ukral kokoš in jo spekel za plotom, danes nam je bila zato odvzeta prikuha. Niti na misel ni prišlo komu od nas, da bi zamrmral; drug drugemu smo enaki in kdo more reči, da bi bil kokoš pustil, če bi bil mogel do nje? Bog ve, kolikokrat je že kdo med nami mislil nanjo, pa je bil sam prelen, da bi jo zadavil.
In že par dni delamo ovitke, povsod ista kretnja, povsod isti pogled. Nič me ne zanima, čemu jih bodo rabili in kaj pomenijo, vznemirja me samo to, da se ovitek, ta mrtva stvar, noče pokoriti moji roki. Zraven mene sedi sosed Skalar, ravnotako je oblečen, ravnotako giblje z rokami, ničesar ne reče, samo včasih vzdihne; nje-
govi ovitki so najboljši, najbolj pravilni, le kadar je vzdihoval, je smolil samo dva roba namesto treh, je zvijal in rezal ovitke samo napol.
Moji ovitki so pa zelo neokretni in nepravilni; če jih gledam, imam ravno tak občutek, kakor bi stal pred menoj človek s predolgimi ploščatimi rokami in skrivljenih nog. In kdaj je bil tak človek podoben komu drugemu razen samemu sebi, kdaj sta si bila dva moja ovitka slična? In ovitek je vendar mrtva stvar! Čim bolj se trudim, tem manj se mi posreči. Pred dobro uro me je paznik zmerjal, da sem neroden, neokreten, da sem neumen, nemaren, površen in nepazljiv; odtod moji slabi ovitki, Zagrozil je, da me zveže in pretepe, Jaz sem se v prvem hipu hotel opravičiti in mu obrazložiti: »Jaz mislim , , ,«
Še zdaj se me loteva smeh; za hip je zavladala v dvorani tišina, tako smrtna tišina, da se mi je zdelo, kot bi slišal šum trepalnic, ki so jih začudeno, prestrašeno in občudovaje dvignili tovariši in zastrmeli vame, samo za tisoči del hipa so se jim bile odprle oči, a vsem so se potem pogledi hkratu kot na povelje povesili na roke, na ovitke in mizo. Paznik se je pa nakremžil, kot bi mu bila sedla muha na rdeči, vedno nekoliko mokri nos in bi hotel kihniti:
»Kaj? Kako? — Enkrat za vselej!« je vpil, ves rdeč v obraz in gornja čeljust mu je zlobno legla čez spodnjo, da je zažvižgalo: »Tu nimate ničesar misliti!«
Če mi tisti hip ni bilo jasno, mi je sedaj, to minuto. Edino, kar me še muči, je vprašanje, zakaj je toliko možganov zadovoljnih s to razlago? Še na obrazih mojih tovarišev sem videl, da sem jaz pogrešil in da ima nadzornik prav: Kdor je manj raztresen, ta dela lepše ovitke, kdor- čez dan najmanj misli, ta je zvečer pohvaljen.
Odkar so uvedli pri nas večerno pohvalo, se tudi obrazi že ritmično pregib aj o in mišice imajo tako predpisane poteze, kakor bi bile nabrane na vrvico, samo moj obraz ljudem še ni pogodi, kei je moja leva stran nekoliko slabše razvita in se ne more pretvarjati.
Kmalu nato je prišel k nam nadpaznik in stopil k mojemu kupu,
»Ti,« je dejal, »tebi je tudi zeljnata glava kvadrat!« Vzdignil je ovitek, ki je bil nekoliko zmeč-
kan, in mi ga vrgel v obraz. Meni je primera zelo ugajala in nasmehnil sem se:
»Saj drži, tudi če ni tako natančno izrezan!«
»Kaj drži in kaj ne drži?! Predpisi, to drži — in režal se ne boš. Jaz sem sicer dober človek, toda da bi se mi kdo režal in smejal, tega, tega . . .« vzpel se je in stopil tik k meni, da mi je njegova smrdljiva sapa puhnila v lice . . . »tega ne trpim in zato ne boš ugovarjal!«
Videl sem, da misli resno. Molčal sem in si nisem ničesar mislil.
»In ali misliš, da si na paši?! S kom govoriš?«
Jaz sem trdovratno molčal, kot nežen klic mi je zazvenelo v srcu in davno, davno pozabljeni greh se mi je zbudil v njem. Tako kakor bi na komaj zaceljeno rano usul žerjavice.
Še majhen deček sem ležal na goličavi, gledal v nebo in se dolgočasil. Okoli mene so se pasle krave. Poznal sem vsako že po muljenju in prhanju. Čisto za menoj je stala Rdečka; podrsavala je z gobcem in gledala razumno. Mene je zani^ mala, ker ni marala modrih cvetov in se ogibala bele detelje. Sam ne vem, kako sem prišel na to; vstal sem, vzel vrv in privezal kravo na pesek pod smreko; Rdečka se ni branila in me je gledala zaupno, razumno in zvesto. Nato sem v svoji hudobiji šel, nažel modrega cvetja in bele detelje in vrgel šop pred njo.
Ona je povohala, stresla glavo in me tako očitajoče pogledala, da me je zabolelo v srce. Sram me je bilo; odvezal sem vrv. Ko sem jo hotel potrepljati po vratu, kar je prej tako rada pustila, je otresla z rogom in se obrnila v stran. Žalosten, osramočen in s kesanjem v srcu sem legel med grmovje in niti to me ni razveselilo, da je Pirha planila odnekod in nabrani šop v hipu požrla.
V čudno tolažbo mi je ta spomin; izza stoterih krivic, ki sem jih storil, gleda tudi veliko užaljeno oko, ki iz neznanega vzroka ni maralo za belo deteljo.
Od tistega časa mi je znano, da ima tudi vsaka žival čisto svoje posebno življenje. Naš veliki pes Turčin je imel to navado, da je učeno mežikal in oblajal vsakega moža z vrečo, krošnjarjem se je pa dobrikal. In kolikokrat je bil tepen raditega, pa ni opustil.
Tudi jaz sem mislil, da se ne bom nikoli privadil novemu življenju, toda danes mi niti napol ni tako hudo kot iz začetka, ko so nam dajali vsem isto enako brozgo kot danes, ko smo bili vsi enaki, vsi kot krajcar in smo začeli gibati roke, oči, noge in posamezne prste v enem, vedno istem ritmu od jutra do večera. Prve dni smo še rekli polglasno
besedo, toda zdaj že dober čas samo molčimo, otopeli molčimo. Zadnje dni pa že vemo za misli; v vsakem je ena in edina misel, da bi bili vsi ovitki enaki, da bi slišali zvečer pohvalo. Meni se zdi, da smo ptičke, ki so nas zaprli v teman zaboj; nekaj časa smo butali ob pokrov, dokler se ni telo utrudilo. Zdaj pa hodi že vsak isto pot, iz kota v kot, vedno isto pot okoli po zaboju, in čim dalje hodi, tem bolj mu postajajo možgani in misli in naklepi sčrtani v majhne kvadrate, kakor postajajo ovitki vedno bolj umerjeni in lični, dasi si niso nikoli prav do cela enaki; mi pa, ki jih delamo, smo si podobni kot krajcar krajcarju, le letnica je morda različna.
Nekoč sem si dejal: »To je tako kakor po smrti' Tam ni razlike med knezom in med beračem.« In dobro mi je bilo ob tej misli. Toda pred-snočnim mi je prišla pred oči čudna vest, in ko sem jo prebral, sem prvi hip mislil, da sanjam:
Na samotnem otoku je morje vrglo na breg pet mrtvih ožganih in razbitih trupel. Pastir, iščoč ovce, je naletel nanje, ko so bili že sami kostenjaki, ko so solnce in dež in ptice ujede že strgale z njih zadnji košček mesa. Spravili so jih v mrtvašnico in poizvedovali za rod in stan in starost. Zaman. Že so jih mislili pokopati, ko je od nekod pritavala starka, se vrgla na najbolj preperelo truplo in za-plakala nad mrtvim sinom. Nihče ni mogel razumeti, kako ga je spoznala in na čem; pravijo, da s srcem.
Mene je ta zgodba pretresla. Ali ne bomo po smrti vsi enaki in se bomo bolj razlikovali kot sedaj?
Včeraj zjutraj smo korakali po cesti. Na oni strani je stala Andulka, moje ljubljeno dekle. Včasih, ko me nihče ne vidi, se splazim do plota; pod hruško me čaka ona. Samo da ji smem pogledati v oči! In če ni nikogar blizu, ji smem stisniti roko. Čisto take oči in ravnotako drobno roko ima moja sestra, Andulka je stala in gledala v trop in mi vendar ni odzdravila. Tisti dan sem bil potrt in zmeden; moji ovitki so bili zanič in čez polovico sem jih raztrgal.
In ko sva se snoči srečala, sem ji osorno in očitajoče pogledal v obraz. Deklica se je začudila kot po krivici karan otrok.
»Kje si bil danes cel dan; ali si bil bolan?«
»Bolan? Kdo te je davi pozdravil?«
»Pozdravil? Kdo?«
Nikoli ne bom pozabil njenih velikih, začudeno odprtih oči, ki niso razumele mojih besed.
»Veš kaj,« je dejala čez hip, »če se norčuješ . . . če , , , če , , .«
Beseda ji ni šla in povesila je pogled:
»Jaz te ne razumem!«
Njene besede so bile tako odkritosrčno žalostne, njene majhne roke tako vdane in krotke, da sem bil v zadregi.
»Pa sem te vendar pozdravil; v vrsti smo šli, a nisi odzdravila!«
»To je tisto!« je vzkliknila, da sem se preplašeno ozrl. »To je tisto! Ko ste vsi enaki! Prvi trop je šel in tebe ni bilo, šel je drugi, pa te nisem videla; ko je šel tretji mimo, sem bila žalostna, vsi ste enaki in ni vas razločiti. Zakaj tako enako mahate z rokami!« je potožila in nagnila glavo.
»Kdo more zato! Ali prišel bo čas, ko bomo isti ko nekoč, in takrat te popeljem s seboj!« Sicer se ne morem spominjati, kaj sem vse dejal, rad bi ji bil nekaj razodel, nekaj sladkega, ki bi vsaj za hip pridržalo srečo in sanjo in vso blaženost srca, nekaj, v čemer bi pozabil svoje življenje in bi mislil, da sem spet človek, ki hoče do neba, ljubeč dekle, ki je dobra in vdana do smrti.
Sklonil sem se na njeno toplo lice in jo rahlo poljubil na ustnice.
Ona se je stresla, nato tiho in drhteče vprašala:
»Ali me res vzameš s seboj?«
»Vzamem, vzamem te, deklica moja!«
»Številka 478!«
Izza vogla se je razlegel glas, kot bi se bila preklala deska. Meni je bilo, kakor bi me bil udaril po glavi: zdelo se mi je, da je vse izginilo iz mojega srca, kar se je razodelo lepega v oni kratki minuti.
»Moram iti!« sem dejal in hotel oprostiti roko.
»Samo še hip!«
»Toda za zlodja, kje je številka 478?« je ro-bantil glas. »Mrhovina, gotovo leži kje za plotom!«
Začuli so se trdi koraki in par krepkih kletev.
»Pusti me, Andulka, videli naju bodo!«
»Naj vidijo; če bom smela s teboj, lahko vidijo!«
»Ne bodi nespametna!« sem vzkliknil in iztrgal roko iz njene. Meni je bilo tako pusto in žalostno v srcu, kakor ob odprtem grobu. Kako včasih človek zasanja z odprtimi očmi in brez besed vso sladkost svobode in prostosti. Toda za hip in Bog ve odkod pride glas, kličoč številke. Iz človeka, ki je bil v meni, je postala številka 478.
Ko sem snoči ležal v temi na pogradu, sem strmel v strop in izza tramovja in raztrgane obleke, izza špranje in lin je kukala v barako moja številka. Vedno lepša mi je bila in naenkrat se mi je od nekod zabliskal njen pomen. Sam jo imam, to je tisto. Pišem se Janez Vrba, in koliko se jih piše tako, toda moja številka je moj dan in moja noč, je moje novo ime in je samo moja. Hoteli so izenačiti ljudi in sčrtati možgane, a kot zasmeh na njihovo prizadevanje so številke, ki jih nosimo pri-šite na rami. In nihče, ki jih nosi, jih ne bo pozabil; zajedle so se nam pregloboko v srce. In na sodnji dan bodo vtisnjene dušam.
Andulka, Andulka, deklica moja, in zdaj se poslavljam, ne da bi te mogel videti! Moram proč, ker sem te ljubil!«
Kar je bilo naprej, je črtala cenzura; pod široko modro črto sem izluščil še ta stavek:
»Ali je močnejši duh ali pest? Toda čemu duh, če vlada pest? Ali naj duh prepeva slavo in čast lastni sramoti? . . .«
Prebral sem pismo in sem zmajal z glavo:
»Kako more sploh tako misliti? In da potem tudi napiše, človek neoprezni!«
42%
Dante Alighieri: La Divina Commedia.
Prevel in razložil J. D.
Drugi del: Vice.
Spev XVI.
V zadnji tercini prejšnjega (XV.) speva nam je Dante povedal, da silno gost dim napolnjuje ves četrti krog Vic, v katerem se zdaj nahajamo: v tem ostrem, sršastem dimu trpe j e z 1 j i v c i, ki jim je v življenju jeza zatemnjevala uma jasni pogled, in neprestano zboroma molijo: Agnus Dei, miserere nobis, Agnus Dei.. . dona nobis pacem (Jagnje božje, podari nam mir!). V življenju so se kregali, prepirali med seboj; zdaj so vsi miroljubni, vsi enih misli,*v popolnem soglasju! — Iz gostega dima nagovori nekdo Danteja. Lombard Marko je, po rodu morda Benečan; stari letopisi pripovedujejo o njem, da je bil ugleden mož, darežljiv, a nagle jeze. Sicer pa le malo vemo o njem. Ena beseda njegova —• v. 48.! — še bolj potrdi našega pesnika, ki je že v XIV. spevu, vsled besed Gvidona del Duca (v. 37.— 39.), začel premišljati o vzrokih nravne propalosti sodobnega sveta, o dvomu, če ni morda vpliv zvezd vzrok nenravnosti. (Nam, v 20. stoletju, se ta dvom zdi morda smešen; takrat, v 13. in 14. stoletju, so o tem resno razpravljali. Sv. Tomaž Akv., Dantejev sodobnik, razmotriva to vprašanje v svoji Summi theol., p. I„ qu. 115., kjer uči — proti astrologom! — da nebesna telesa ne vplivajo naravnost in nujno na človeško voljo.) Marko poučuje Danteja (v. 65.—114.) takole: Zvezde dajo človeku časih pobudo za kako dejanje, a svobodne volje mu ne ovirajo; svobodna volja zmaga vse ovire in borbe, če jo človek z dobro hrano — samozatajevanja in premagovanja — vzgaja; podanik je človek samo eni višji volji, božji, in milosti božji, pa tudi proti tej ostane svoboden; človeška duša je tako ustvarjena, ker pride iz rok dobrega, milega Stvarnika, da hrepeni po sreči; a revica se najprej moti, iščoč srečo v praznih rečeh; zato sta človeku potrebni dve oblasti, duhovska (papež), ki mu kaže večni namen, in svetna (kralj, ali po Dantejevem vzoru: rimski cesar, ki bi vladal nad celim svetom in ohranjeval zunanji mir, predpogoj duhovnega napredovanja); rimski cesar mora biti — četudi ni svetnik — vsaj plemenit voditelj narodov in mora vsaj v glavnih obrisih poznati večni namen človekov (»ki so mu znani Resnice stolpi v dalji vsaj megleni«); a žalostno je, da je oblast cesarjeva v Italiji čisto propadla, po krivdi papeštva, ki je postalo čisto posvetno; rimski papež je kakor tiste nečiste živali, katerih Judje niso smeli jesti: sicer spada med prežvekovalce (zna razlagati sv. pismo!), a parklje ima nepreklane (ne živi sveto); ljudstvo si v svoji pohlepnosti miri in tolaži vest, videč, da je duhovska oblast prav tako lakomna in pohlepna: slabi voditelji torej, slabi pastirji, so vzrok nravne propalosti! — Po njih sadu jih boste spoznali! Tako kliče Lombard Marko: dokler se ni za vlade Friderika II. (f 1250) začel usodni prepir med svetno in du-hovsko oblastjo, je bilo v Lombardiji mnogo poštenih, dobrih ljudi, zdaj žive ondi samo še trije, ostanki starih, dobrih časov, očitek novi dobi, in ti so: 1. Conrado da Palazzo iz Brescie, katerega so zaradi velikih vrlin razna mesta izvolila za svojega podestä; 2. Gherardo da Cammino, pravični vladar v pokrajini Treviso, znan tudi po vsej Toskani kot »dobri Gerard«, dobra duša, toda oče razuzdane hčere Gaje,
ki jo ima že nova doba na vesti; in 3. Guido da Castello iz Reggia, gostitelj Dantejev, zvan pri Francozih »pravi Lombard« (il semplice Lombardo), v katerem ni zvijače.
Ne mrak pekla ne noč najbolj temačna, z nobeno zvezdico razsvetljevana, pod mračnimi oblaki še bolj mračna,
4 ni spredla goščega še pajčolana
očem, kot bila dima tam koprena, ki zdela iz srsti se je setkana.
7 Očem bila neznosna srst je njena.
Pristopil torej drug je vešči, zvesti in svojega pomoč mi dal ramena,
10 Kot slepec za vodnikom gre po cesti, da ne zaide al se kam ne udari in smrti ne zada si al bolesti,
13 tak jaz sem med dušečimi šel pari za vodjo, ki je djal opomin j a je: »Ločiti se od mene — bogobvari!«
16 Kar odneköd začujem uzdihljaje:
za mir, usmiljenje — se zdi — žebrali so k Jagnjetu, ki vzelo greh sveta je,
19 Venomer Agnus Dei ponavljali so enoglasno tisti vsi glasovi, soglasje so polno razodevali,
22 »Kar slišim, učenik, so to duhovi?«
dem jaz. In on: »Zadel si! Prav umeješ: jezljivosti se tu jim tro okovi,«
25 »»A kdo si ti, ki skozi dim nam speješ in govoriš o nas, ko da življenja si sam še čas po urah, dnevih šteješ?««
28 To rekel neki glas je iz dimenja.
Tedaj: »Brž odgovori!« mojster de mi »in vprašaj, kod se pot nadaljnja vzpenja,«
31 Dem jaz: »O duša, ki se čistiš v temi, da k Stvarniku vrnila bi se zala, povem ti čuda, — al skoz dim me spremi!«
34 »»Rad spremim te,««—se duša je odzvala — »»dokoder smem; če v dimu ti okö je, beseda naju vsaji bo vezala,««
37 Jaz jel sem: »Gori grem, odet v ovoje, ki razvežo človeku se, ko umrl je; prišel sem iz pekla, od strašne hoje,
40 Pri milosti, ki Bog me v njo zaprl je
tako, da njegov dvor smel bodem zreti (ki davno, kar zemljan ga zadnji zrl je),
43 ne taji nama, kdo si bil na sveti,
in to povej, če tod prelaz dobiva; po uku tvojem hčeva dalje speti,«
46
49
52
55
58
61
64
67
70
73
76
79
82
85
88
91
94
»»Marko Lombard — tegä sem bil naziva; _ 97 poznal sem svet, čast viteško sem cenil, za ktero zdaj ne proži se tetiva.
Da prideš v vrh, na pravo pot si krenil.«« 100 Še to: »»Ko prideš, kamor jaz se spešim, priprošnje prosim te!«« — je pripomenil.
»Prisežem,« dem mu jaz, »prošnjo ti utešim; 103 al zdaj me je nek dvom težak osvojil, ki zaduši me, če se ga ne rešim.
Enkraten prej, se zdaj mi je podvojil;	106
to tvoja povzročila je izjava, ki z ono prej sem slišano jo spojil:
res, svet — kreposti prazna je puščava,	109
v tem rad pritegnem tvoji tej besedi, vse zlobe je zalega in naplava.
Al kje je temu vzrok, to mi povedi;	112
naj vem ga, da ga drugim bom razložil; ker tem nebo, svet drugim vir je bedi.«
Globok izdih, ki v »joj!« se mu je zožil	115
v bolesti, in potem: »»Svet zatemnjuje slepota, vsi ste slepci tam,«« —- je tožil —
»»ker pamet vaša vse zlo pripisuje	118
neba telesom, češ, da njih vrtilo rodi vse zlo vsled neizprosne nuje.
Če stvar je ta, potem je le slepilo	121
svoboda volje v vas, potem je ludo, ljudem dajati kazen al plačilo.
Nebo daje ti, ljudski rod, pobudo,	124
ne dem: za čine vse; pa dem naj tudi: saj luč imaš, da ločiš dobro in hudo,
in prosto voljo, ki, da le ne utrudi	127
se v prvih borbah z nebom, druge bore vse zmaga, če se prava jed ji nudi.
Močnejše sile, boljše ste natore	130
podaniki svobodni; z njo je v rodi vaš duh, ki vpliv mu zvezd kar nič ne more.
Zato, če svet po krivih potih blodi,	133
je krivda v vas, v vas išči vzrok se zloče. Da najdeš ga, naj nauk moj te vodi:
iz Njega rok, ki ljubi že jo vroče,	136
še preden jo je ustvaril, kot deklica, ki smeje po otročje se in joče,
vsa preprosta, pride na svet dušica,	139
nevedna vsega, le, kot hčerka Očeta veselega, k veselju željna klica.
Za prazno je dobrino najprej vneta;	142
v njej varana, vendar, če sli se njeni vodnik ne upre al brzda, za-njo leta.
Zato kot brzda zakoni cerkveni	145
so nujni, nujen kralj, ki so mu znani Resnice stolpi, v dalji vsaj megleni.
So zakoni; pa od koga izpolnjevani? Pastir, ovčic vodnik, pač prežvekuje, a parklji so njegovi nepreklani.
In čreda, ki pastirjev opazuje
pohlep po vsem, kar v njen gre golt goltavi, hlasta po tem; po božjem ne vprašuje.
Zdaj vidiš: le pastirjev slabi nravi so pravi vzrok, ki svet so pokvarili; ni v vaši spačeni ga pre naravi.
Dve solnci nekdaj v Rimu sta svetili, v središču, ktero svetu red je dalo: skoz svet in k Bogu z lučjo sta vodili.
Pa ugaslo je drug drugo; s pastoralo
kar vkup je meč, slabo gre oboji oblasti, ker živo ju nasilje je skovalo
in v zvezi nima druga druge v časti. Ne veruješ? Dreves se spomni in sada: iz semen zlih vrl klas ne more vzrasti,
V pokrajini voda Adiže in Pada vse viteške so cvele kdaj vrline, dokler ni vnela s Fridrikom se svada;
denes brez skrbi preko te ravnine potuje vsak, ki sram ga tovaršije je vrlih mož al le njihne bližine.
Le starci tamkaj še živijo trije, očitek novi dobi; a žele si, da Bog v življenje boljše presadi je,
Konrad s Palazza in dobri Gherard te si želita milosti — pa Gvid s Kostela, ki v Frankih ,prav Lombard' dobil je ime si.
Priznaj torej: kar rimska Cerkev vzela je v roko meč duhovski in kraljevi, je v grez zašla, v nečast še zvanje dela,««
»Moj Marko,« djal sem, »prav deš v tej zasedaj urnem, zakaj bila odbita [devi: je dediščina vsemu rodu Levi,
Pa kdo je ta Gherardo, ki očita — ostanek dobe, ki jo krije ruša — tej dobi, da je malo plemenita?«
»»Al vara me tvoj jezik al me skuša,«« je djal, »»Toskanec si, pa taka klama, da nisi čul, kdo je Gherard, ta duša?
Neznana zanj mi druga je zaznama, razen še to, da njega hči je Gaja, Zdaj zbogom! Dalje več ne morem z vama,
ker skozi dim spet beli dan prihaja, in moram se vrniti, da ne ugleda me angel, ki se bliža, varuh kraja,«« —
Ni več dosegla moja ga beseda,
(Dalje.)
Podobe iz sanj.
Ivan Cankar.
XIII. Strah.
Troje jih je sedelo za mizo; eden je imel grbo, drugi je šepal, tretji je bil bebec.
Bebec je zapel z lepim in čistim glasom:
»Kaj nam pa morejo — morejo — morejo —«
Grbec je natooil vina sebi in obema onima ter je rekel šepavcu:
»Tako se mi zdi, ko točim, kakor da bi mi trije ne smeli sedeti za mizo. Še v kotu ne. V veži in na tleh je po pravici naša miza!«
Šepavec se je ozrl po izbi, ki je bila gluha in nema.
»Kar ostanimo, dokler je vse prazno!«
Tedaj je grbec povesil glavo.
»Preveč je prazno! Nikoli nisem maral takih izb, kjer človek devetkrat sliši lastno besedo. Že otroka me je bilo strah, kadar sem bil sam, četudi ob belem dnevu. Zdelo se mi je: zdajle se odpro duri, prav počasi, prav tiho, še kljuka ne bo klenk-nila; in ko bodo odprte nastežaj, bo stopil v izbo — kdo?«
»Kdo?« je mrko izpod čela vprašal šepavec ter se je ponevedoma ozrl proti durim.
»Saj to je najhujše — kdo? Ne bilo bi strahu, da bi človek vedel, kdo in kakšno je strašilo, tista prikazen, ki čaka pred durmi, da nagne kljuko, se priplazi v izbo. Strah je bolezen, ki snuje v samotnem srcu prečudne podobe, dokler jih nekoč ne vtelesi. Le slutnja je neznanega, izvenčloveškega; zato umrje človek od strahu, ker mora umreti; kako bi živel med glasnimi ljudmi, ko je bil že pogledal na ono stran?«
Bebec je buljil predse s praznimi očmi in je pel brez nehanja:
»Kaj nam pa morejo — morejo — morejo —«
Šepavec je smehljaje pokazal nanj.
»Ta je tudi pač že pogledal na ono stran! Ali veš, kaj se mu je pripetilo, ko je bil še otrok? Bil je nekoč sam doma, v veliki izbi, in pozen mrak je že bil; domači so bili šli nekam na svatbo zijala prodajat. Otrok se je stisnil v kot in je gledal, kako se plazi noč po prstih zmerom bliže proti njemu. Tedaj se spomni nanj sosed, stric Šimen, ter ugane koj prav posebno burko. Poišče votlo bučo, ji napravi oči in usta ter pritrdi vanjo prižgano svečo. To bučo si postavi na glavo, nato si ogrne še dolgo belo rjuho in tak se napoti v
vežo. Prav tiho, prav počasi odpira duri, odpre jih nastežaj, stoji na pragu visok in strašen in ne reče nobene besede. Kakor je bil prišel, tako odide, prav tiho in počasi zapre duri za seboj. Nato ugasne zunaj svečo, vrže bučo in rjuho stran ter se povrne v izbo ves vesel in glasen. ,No, Mihec, kaj pa ti, da si tako sam in tih in da se skrivaš v kot? Ali te je morda strah?' Otrok ne zine, tišči se k zidu, se trese po vsem telesu in šklepeče z zobmi. ,No, Mihec, kaj bi se tresel — saj sem jaz, stric Šimen!' Otrok molči. Jezik se mu je pač še razvezal, pamet pa mu ni shodila nikoli. . . Kaj, ali je ta tudi pogledal na ono stran, ko je videl strica Šimna z bučo in rjuho?«
»Tudi ta je pogledal na ono stran . . . blagor mu, da je pogledal tako zgodaj!« je zamišljen in žalosten odvrnil grbec. »Saj ni videl strica Šimna! Če bi bil koj takrat, kar pred njim snel bučo, vrgel rjuho stran ter se mu zasmejal naglas, bi otrok ne verjel, da prikazen ni bila prikazen, temveč da se je bil našemil stric Šimen. Ker v hipu, ko so se odprle duri nastežaj in se je visoko pred njim zasvetilo dvoje rdečih oči, je ugledal tisto, kar je bilo v samoti zasnovalo že njegovo splašeno srce samo . . . Blagor se mu! On poje . . . nama se noče, ker nisva še ugledala strica Šimna!«
S čudnim smehljajem, ki ni bil prav nič vesel, se je ozrl šepavec proti oknu; mračilo se je.
»Zdi se mi, da je že blizu!«
»Tudi meni se zdi!« je zavzdihnil grbec. »Strah mojega srca ga oznanja. Ko bi se le dalo pobegniti kam iz samote, iz tišine; ali ne da se; človek nosi to samoto seboj, kamorkoli nameri korak , . . Ali jih slišiš?«
Zunaj se je oglasilo prešerno vriskanje in petje, prišlo je bliže, šlo mimo hiše ter se razleglo v klanec nizdol. Bebec je zavrisnil in skočil proti oknu, šepavec ga je surovo potegnil za rokav nazaj ter ga posadil na stol.
»Molči, pokveka ... ali te ni sram?«
Grbec je globoko povesil glavo ter skril oči v dlani.
»Morda bodo že jutri gledali smrt ... ali smrt ni strašilo, ni neznana prikazen, ki se potuhnjeno priplazi skozi mračno vežo; nezastrta, velika in jasna stopi pred človeka in ga vzdigne v naročje... Morda bodo okusili hude bolečine; ali bolečina ni .. .«
»Ni stric Šimen z votlo bučo na glavi in z rjuho na plečih!« je rekel šepavec.
»Ti, nesrečnež, ne boš gledal smrti, kakor jo bodo gledali vriskajoči fantje tam zunaj . . . priplazila se bo nekoč tiha in grda izpod postelje, strašilu podobna. Ne boš okusil bolečine. Zavržen si, proklet, da sediš v samoti, se oziraš proti durim, čakaš in trepečeš, kdaj da se prikaže tisto, kar se mora prikazati! Že je v tvojem srcu to neznano strašilo in kmalu bo vtelešeno . . . Ali niso duri samo priprte? Zdi se mi, da je zapihal hlad iz noči.«
»Že je blizu, pravim, že je v veži!« se je stresel šepavec, »Kaj pa ti, mali moj Mihec, kaj ti se nič ne bojiš, se ne bojiš, da bi zdajle prišlo tisto, silno do nebes, pogledalo te s svetlimi očmi in . . ,«
Bebec se je široko zasmejal ter je zapel z zvonkim glasom:
»Nič nam ne morejo — morejo — morejo —« Iz daljave, iz doline se je glasila ubrana pesem: »Oj ta soldaški boben . . .« V izbi se je strnila gosta noč, da ni bilo razločiti nobenega lica več.
Grbec in šepavec sta umolknila. —
XIV. Ugasle luči.
Kaj je res že jesen? Kaj je res nebo že nizko, mrzlo in megleno, listje velo na kostanju, senožet gola? Ali pa se je morda le mojega srca tehtnica nagnila na črno stran? Zares, moje motne oči so morda le vame zamaknjene, strme v ta pusti hram, ki je hladen in prazen kakor ob selitvi, strme v bledega gosta, ki trka na moje duri, pa ga vidijo preplašene povsod, na nebu, na kostanju, na senö-žeti. Ker je tako, da srce nikoli ne gleda drugam, nego v ogledalo.
Rajni Resman, krasnobradi, mi je tožil nekoč, da v mladih ljudeh ni več navdušenosti, ne več veselega, ponosnega razmaha, ne svetega ognja čudodelnega, ki gori s plamenom v duši, sije iz oči, greje in pali iz besed. Še je rekel, da se mu zde obrazi otrok prezgodaj dozoreli, trudni in postarni, oči da so ugasle in kakor v jamah zasute, život da je ohlapen in sključen, brez kosti, korak omahujoč, klekajoč, glas šibek, ne smeha in ne pesmi nič. Rod, kakor da ga je prenasičenost ustvarila in lakot spočela. Poželenje mu odpira usta, ali gnus mu jih zapira. Za čednost ne ve, kaj da je, za greh pa je prelen in preslab. Smrt se bo začudila, kadar pride ponj, ker prišla bo po okostnik brez duše . . . To strahotno podobo mi je pokazal in kmalu nato je umrl.
Jaz, pravi sin tistega rodü, sem vedel, da gori s plamenom ogenj v moji duši, ker me je žgal in palil, da bi kričal od bolečine in sladkosti. Tudi sem vedel, koliko je ljubezni v meni; če bi žejne roke zajemale dan in noč, bi ne segle do dna. Ali umirajoče oči so videle smrt.
Kaj je res že jesen? . . . Daj, tovariš, ki nisi bolan, posodi mi oči, da pogledam po pravici! Čeprav je že pust in hladen moj ubogi hram, čeprav že trka na moje duri bledi gost, bi rad videl in občutil, da je sojena ta prezgodnja jesen le meni edinemu, drugod pa da prepeva še vesela pomlad . . . Ne, tovariš, tudi tvoje oči, kf so bistre in ne lažejo, tudi tvoje oči ne prikličejo pomladi v ta mrtvi gaj!
Vse luči so ugasle, vse pesmi so utihnile, mladosti ni več. Nad vso prostrano zemljo se je bila strnila dolga, dolga noč, nasula je nanjo strupene slane, nobenega bore cveta ni več ... Po cesti grem in čeprav je leto šele v novembru in je solnce še toplo, me zebe vjica in v dušo. Kamor se ozre zbegano, žalostno oko, vidi čemerno jesen, vidi obnemogel, truden mrak. Koliko let ti je, ti golobradi fant? Sodim, da komaj sedemnajst. Pa so že odzorele in "upale tvoje oči, so izžete tvoje ustnice, je oskrunjeno tvoje čelo in hripav tvoj smeh. Ali se je zmotilo spoznanje, da se je prelilo v posodo, ki še ni bila dodelana in pripravljena?... Dekletce ti, kdo je potrgal šmarnice s tvojega čela, vijolice iz tvojih oči? Kdo je brezsramno posegel v to negodno srce, s črno roko prevrnil oltar, ugasnil luč? Ah, ni mu lica in ne imena;.še Smrt ima ime; ta strahota, ki se je bila v dolgi, dolgi noči zgrnila na zemljo in na srca, ga nima.
Srečal sem fanta, ki sem ga nekoč poznal; nekoč, to se pravi pred nočjo, še včeraj. Pozdravil me je, kakor pozdravljajo starci; leno, komaj napol je iztegnil roko ter se nasmehnil samo z enim licem. Levo oko je imel prevezano s črnim trakom, desno je bilo kalno.
»Po kakšnih potih?« sem ga vprašal.
»Kam neki? V krčmo!«
Tudi hodil je, kakor hodijo starci; klonil je glavo in pocincaval sunkoma z dolgim životom.
»Pripoveduj!« sem ga prosil, ko sva sedela ob vinu. »Povej mi, kaj da si izkusil in kaj občutil! Saj te vse razodeva, da si v eni sami noči, morda v eni sami uri živel dolgo in strašno življenje.«
Pogledal me je začuden, nato se je nasmehnil postrani, le v kotu ustnic.
»Vsakdo bulji in izprašuje in si misli, da je tam bogvedi kaj posebnega! Pa je čisto navaden — šmir! Naravnost puščoba in dolgčas! Tam in
Ivan Vavpotič: Bošnjak.
tukaj, kamor stopiš in kamor pogledaš! Zdi se človeku, da je nekakšno prazen, votla posoda brez dna in pokrova; noč brez luči in brez teme . , . nič!«
Nenadoma se je zasmejal naglas.
»Nekaj pa mi je ostalo v spominu in se mi povrne vselej, kadar ugledam močnik na krožniku,, ali kakšno tako vodeno, sivkasto zmes . . . Marširali smo noč in dan, dan in noč, da se Bog usmili. . . brez ceste in poti, čez polje in močvirje, kar dalje, kdo ve kam. Tovariš me je vodil za roko, zato ker nisem videl skoraj nič; levo oko mi je bilo izteklo, desno se je solzilo. Bolelo me ni posebno, tudi truden pravzaprav nisem bil preveč, samo lačen sem bil, lačen od sile, da bi jedel travo, če bi je kaj bilo. Naletela sva na kopico trupel, ki so ležala tam že morda tri dni. Pokleknila sva, pa ne da bi molila za uboge duše, temveč . . . Tornistri so bili vsi prazni, morda so naju bili že drugi prehiteli. Tipal sem po suknjah, po hlačah in res sem nazadnje obtipal nekaj, kar je bilo podobno zdrobljenemu prepečencu, namočenemu v luži in krvi, zabeljenemu z mrtvaškim duhom. Tisto zmes sem pojedel vse do kaplje in trohe.«
Spet se je nasmehnil čemerno in porogljivo, izza kota ustnic, vse po šegi starcev.
In še včeraj je prepeval . . .
Jaz pa vem, kam pojdem, jaz pa vem, kje so luči prižgane — kako, da se nisem že prej domislil? K zibki pojdem; dvoje milih plamenov, neugasljivih, se tiho in mirno smehlja iz nje; angel božji drži roke nad njima, dokler ne zašije zarja nad gorami, —
XV. Pobratimi.
Mnogokdaj se primeri, da se v enem samem trenutku odprö vsa srca in skozi široka vrata pri-kipi duša v lica, v oči in na jezik, tako da so si ljudje mahoma podobni kakor brat bratu; ker bratje so si v najsvetejših globočinah. Združijo se v veliki radosti, ali v silni bolesti, v blagoslovu ene milosti, pod težo enega udarca; vsi glasovi so en sam vrisk, en sam vzdih. Ena luč obžari obraze in v njenem svitu so si enaki, so vsi enako spo-mladanji ali enako mrtvaški.
Časih odpahne narahlo prislonjene duri src le bežen dih; prikaže se le ozka, svetla špranja, komaj za hip, toda prikaže se. Zgodi se v gledališču, zgodi se na cesti, da se spogledajo ter se smehljaje pozdravijo tujci ob eni sami besedi, ki je ljuba vsem, ob enem samem veselem solnčnem žarku, ki je nepričakovan zablisnil izza oblakov.
Pozdravili so se in koj so si tujci, ne poznajo se, ne mislijo več drug na drugega; svetla špranja je ugasnila, tiho so se zaprle duri. Ali kakor je bil bežen tisti trenutek, bratje so si bili v njem in srce se je poljubilo s srcem.
Kadar pa buti v vrata vihar, jih odpre šiloma in sunkoma nastežaj, da zaječe in se stresejo v tečajih. Takrat ni več nobenih skrivnosti; kar bi drugače molčalo navekomaj, privre kvišku brez strahu. Srca, prej zaklenjene izbe, so prostrane, svetle veže, kamor stopi s ceste, kogar je volja. »Ob tisti uri so se ljudje, ki se prej nikoli niso videli, kar na očitnem trgu objemali in poljubo-vali.« Čigava je bila roka, ki je samolastno odpah-nila vrata zaklenjenih človeških src? Ni zapisano in tudi ni poglavitna stvar. Poglavitna stvar je, da so se ob tisti uri ljudje objemali in poljubovali, da so se spoznali v svojem bratstvu. Srce hrepeni in čaka željno, da bi se smelo razodeti srcu, tako da bi se zrušili vsi jezovi in bi se do kaplje pre-lilo drugo v drugo. Bog usliši to željo po svoji modrosti, kadar je čas, in pošlje na svet nezaslišano radost, ali brezmejno gorje.
Med jetniki sem bil in v spominu komaj še razločim obraz od obraza, glas od glasü. Vse oči so gledale enako, ena skrb je bila v njih, ena bridkost, en strah, eno upanje. Poprej so si bili tujci, življenje jim je teklo v tako različnih, oddaljenih strugah, da bi se pač nikoli ne bile srečale, nikdar spojile; govorili so različne jezike, mislili različne misli, gospodje so bili in hlapci. Zdaj so si bili blizu, so se poznali do najtišjih celic, kakor da so ležali nekoč v eni zibki. Kmalu so si bili podobni v lica in celo po govorici in hoji; ker srca so bila odprta in so bila eno ter so ustvarila le eno podobo. Tudi kadar so se sporekli med seboj do hudega, so se sporekli bratje; ni je bilo moči, tudi v njih samih ne, ki bi bila mogla zaloputniti duri, odprte nastežaj. Če se izlije iz tvojega srca le ena kaplja v srce človeka, ki gre mimo, ostane tam za zmerom, te za zmerom druži z njim, ki je morda že v grobu. Kadar se spomnim nanje, se spomnim na vse, vendarle razločim en sam obraz, ene same oči, slišim le en glas, ki mi je mil in ljub, kakor je bolesten in poln grenkobe.
Mnogokdaj se mi je sanjalo, da vidim brezštevilna mrtva trupla, nakopičena na poljani, ki se razprostira brez konca. Ta trupla so okrvavljena in oblatena; toplo spomladansko solnce sije nanja, ali ne ganejo se. Vselej, kadar se mi je tako sanjalo, se mi je zdelo, da so ti bledi obrazi, ki več ne gledajo in več ne dihajo, čisto enaki drug drugemu, kakor da je bila v zadnjem trenutku ena
sama misel okamenela na vseh; in da se roke, te koščene in krvave, trdno oklepajo druga druge. Tako, s to zadnjo mislijo v srcu in na licu in s temi sklenjenimi rokami so se napotile duše po-bratimov na ono stran.
Razbolele so moje oči, vsaka podoba se jim prikaže prevelika, prenasilna, morda celo popačena; ali če jih zatisnem, vidim toliko jasneje, kar je: srce gleda z očmi, ki nikoli ne lažejo. Če stopim na cesto, se mi zdi, da nosijo ljudje očitno znamenje, vsi enako — kakor žebelj, s kladivom v čelo zabit. Kdo ve, morda ima vsakdo med njimi še svoje posebne skrbi, še svoje posebno življenje tam kje za plotom, kakor nosi vsak svojo suknjo in svoj klobuk; to znamenje pa jih druži in brati, tako da ni nobene skrivnosti med njimi. Ena sama misel je, velika, težka in grenka. Vse njih nehanje, vsaka beseda in vsak korak se ravna po neizprosnih ukazih te misli; njeni sužnji so. Časih
morda poskušajo, da bi se otresli tega strašnega suženjstva; ali ne da se, niti s trenom trepalnice ne; še v smehu se razodeva, še v vinski popevki, še v pohotni kvanti. Kdor se upira tej misli, kdor bi ji hotel pobegniti kam vstran, v toploto, pod solnce, tisti je hinavec; in koj se mu na očeh in v besedi pozna, da je hinavec. Naširoko so odprta srca in žalost se preliva v žalost, groza v grozo. Srečaš tujca iz daljnih krajev in nič ti ni tujega v njem. »Kako je tebi, brat moj?« ga pozdraviš; in že te je sram vprašanja.
Ali ura pride nekoč, ko bo odprl srca topel spomladanski veter, ko si bodo obrazi enaki v veselju, ne v bridkosti, ko se bodo ljudje pozdravljali s cvetjem ovenčani in z glorijo ljubezni. »Kako je tebi, brat moj, ki si mi bil brat v bolesti? , . .« Morda jih bo še nekaj, vsaj nekaj, ki bodo dočakali tisto blagoslovljeno uro. O, da bi bila med njimi tudi ti in jaz! —
Ranjenec.
Veter tuli. Blisk se vžiga iz noči, oči slepi. V moji duši smrt divja. V žični ograji visim in moja kri v črnem curku v sneg kaplja.
Mesec vzhaja in razliva nad polje sijaj. Vzrl sem smrt — glej, nje oči so bele in lepe ko drevo cvetoče, ko je maj. Ah, še niso rane mi izkrvavele!
Kaj ne diham vonja rož v bližini? Kaj gre skoz noč in kliče? — Mati? Otrok? Žena? O, kaj kriči v daljini? V bolečini vas ni več spoznati.
Veter tuli. Tudi v duši je zamrl glas. Kako ima groza prelepe oči! Ognjene peruti so padle na samotno vas. Se zvezda se je utrnila. Le smrti še ni.
France Bevk.
Zapel sem polju pesem o Tebi, skriti Bog. Glej! in polja so pšenična mojo pesem razumela in skrivnostno zadrhtela: „Tvoja pesem je resnična." Proti svetemu šotoru vila so se v šumnem zboru — polna cerkev prošnjih rok.
Skrita pesem.
Zapel sem jo veselo pod zvezdnato nebo. In krdela so visoka tajno pesem razumela in jasneje zažarela: „Tvoja pesem je globoka." Doli k svetemu šotoru gledala so v enem zoru eno blaženo oko.
Zapel sem jo v bolesti vsem bratom kroginkrog. Množicam je neumljiva; slušali so jo z nasmehom in prišteli tajnim grehom: „Tvoja pesem je sumljiva." Grem, pokleknem sredi hrama: „Ah! kako godi se vama, skrita pesem, skriti Bog!"
Si Ivin Sar den ko.
V ruskem Turkestanu.
Dr. Ivan Knific.
13. Na bazaru med Sarti.
Svetovnoznani so b a z a r i (sejmišča) po vzhodnih deželah. Podobni so si, da pozna vse, kdor je videl enega. Razlikujejo se le po velikosti. Taškentski glavni bazar je zelo razsežen; v njem so našteli 4000 prodajalnic in delavnic. Kakor po vseh srednjeazijskih naselbinah, se nahaja tudi v Taškentu sejmišče ravno sredi starega mesta; krog tržišča so zgradili šele druge mestne dele. Kakor žarki iz solnca, se raztekajo ulice od bazara v predmestja.
Sejmišče je podobno labirintu; pota drže po njem na vse kraje, se križajo in zavijajo; nikjer nikakih napisov, niti uličnih, niti trgovskih. Zgubil bi se v blodnjaku, da si nisem bil v knjigarni omislil mestnega in bazarovega tlorisa.
Taškentski bazar je tak-le: Ulice so prav široke, mnogo širše nego v starem mestu. Čez cesto so položili od ene strehe do nasprotne tramove, ki so jih pokrili s preprogami iz bičevja. Na tako preprost način so oslabili prehudo solnčno svetlobo, ki v orientu kar žge oči; obenem so zmanjšali neznosno vročino, ki žehti med zidovjem starega mesta. Ulice vrhutega polivajo z vodo, da je na sejmišču prav prijetno hladno.
Kraj ceste stoje zdržema lesene kolibe, ki jih uporabljajo kot prodajalne za vse mogoče blago ali pa kot delavnice; kajti rokodelci izvršujejo obrt kar javno na bazaru. Vse kolibe so enake in prav nič podobne našim prodajalnam. Visoke so 3 m, dolge 4—6 m. Na ulico nimajo nikakršne stene, marveč so spredaj popolnoma odprte; ostale tri stene so iz ilovice in tramovja; tudi streha je lesena in pokrita z ilovico in bičevjem. Tla so pol metra višja nego cesta; pogrnili so jih s preprogami. Oken in vrat kolibe nimajo; ob vsakem letnem času in ob vsakršnem vremenu trgovci prodajajo in rokodelci delajo v odprtih lokalih. Ponoči kolibe zapro s stenami iz desk ali bičevja. Kdor ne more blaga zvečer spraviti domov, tudi prenočuje v prodajalni.
Trgovci in rokodelci sede na preprogah v kolibi ali pa pred njo. Stolov, da bi na njih sedeli po naše, Turkestanci ne rabijo. Ob slovesnih prilikah: v mošeji, pri molitvi in ob sprejemu pri višjih dostojanstvenikih pokleknejo na tla in sedejo »na pete«. Tako sedeti dalj časa je za Evropejca utrud-
ljivo. Nekdo1 pripoveduje, da ga je buharski emir sprejel v daljši avdijenci; sedel je v črni suknji in ozkih hlačah ves čas na petah! Navadno pa Turkestanci počepnejo na tla in prekrižajo noge pred seboj tako, da stopala pritegnejo k životu, prav kakor sede Turki ali pa nekateri krojači. Tudi kupec počepne poleg prodajalca, če ne jezdi na konju; v tem slučaju trgovec prinese blago iz kolibe in ga ponudi jezdecu.
Sarti se prav radi ukvarjajo s prodajo nadrobno; mislijo namreč, da na ta način združujejo prijetno s koristnim. Ničesar se bolj ne boje nego dela, nič pa jim bolj ne ugaja, nego sedeti na bazaru in preživljati se s kupčijo. Kdor ima količkaj premoženja, prične s trgovino. Zato je malih trgovcev silno veliko, mnogo preveč, dobiček je seveda neznaten. To pa Sarta ne moti, saj živi zelo skromno; če zasluži na dan po 60 vinarjev, se prehrani brez skrbi. Vsa krošnja navadnega prodajalca ni veliko vredna. Kdor ima blaga za 400 do 600 K, je — veletrgovec. Mali trgovci imajo v kolibah blaga za 40 do 60 K. Čudno pa je, da, kdor kupi večje množine, dostikrat blago dražje plača kot oni, ki kupi kaj malega, Sart se izgovarja: Če mu kdo pokupi vse blago, ki bi ga sicer prodajal mesec dni, mu sne celomesečni dobiček; kje si more trgovec v kratkem času priskrbeti novega blaga? Stalnih cen ne poznajo, vedno se je treba pogajati. Medsebojno se ne sleparijo; če pa kupuje tujec, preplača trikrat, celo desetkrat. Kupcev ne vabijo, o reklami ni govora. Mirno čaka trgovec, da kdo prostovoljno stopi v prodajalno- Če se ne zedinita in kupec odide k sosedu, se prvi trgovec ne jezi in ubeglega niti z besedico ne kliče nazaj, marveč sede na staro mesto in čaka novega kupca, — Čudno je, da Sarti še ne poznajo javne razprodaje (dražbe). Tudi krošnjarstvo v starih časih ni bilo v navadi, najbrž zato ne, ker tujec ne sme stopiti v hišo, če ga ni povabil gospodar. Šele Rusi so v Turkestanu zaredili krošnjarje.
Z malo trgovino se ukvarjajo le Sarti; drugi rodovi so prepošteni, da bi tekmovali s takimi prebrisanci. Trgovci so skoraj vsi mohamedani. Židje morajo v domačinskih državah plačevati dvakratne davke. Le v Buhari je mnogo Hebrej-cev, ki so znani kot srednjeazijski ali buharski
1 Schwarz, »Turkestan«, str. 288. Glej opazko v zadnjem »Dom in Svetu«, str. 105.
Židje. Vzeli so takorekoč v nakup trgovino z barvano svilo.
Turkestanski bazari imajo to posebnost, da v posameznih ulicah prodajajo le istovrstne predmete, da stoje torej trgovine z enakim blagom druga poleg druge. Kupec mora samo vedeti, v katerem oddelku se nahaja stvar, ki je potrebuje; tam dobi toliko istovrstnih prodajalnic, da ima blaga na izbiro.
Ko sem stopil v bazar, sem najprej opazil kolibe, koder prodajajo kruh. Peko ga v obliki tankih, okroglih mlincev ali oblatov različne velikosti: od najmanjše »cesarske« žemljice do velikanskega hleba. Kruh, tenek kot papir, uporabljajo Sarti mesto krožnikov, ker nimajo lončene in porcelanaste posode. Na take pladnje nalože jedi; po zaužitem obedu pojedo še — krožnike. Kruh peko iz neprekvašenega testa, iz pšenične ali ječmenove moke. Rži do prihoda Rusov Turke-stanci niso sejali.
Ginljivo je, kako domačini spoštujejo kruh; najmanjšo drobtino skrbno poberejo s tal. Leta 1875. so se ruski odposlanci v največjem sijaju napotili k buharskemu emiru. Pred njimi so jezdili dvorni maršali in višji uradniki v najdragocenejših oblačilih. Naenkrat se procesija ustavi. Na čelu sprevoda je jezdil najvišji zapovednik buharske vojske, oblečen v kraljevska oblačila, V prahu poleg pota je zapazil neznaten košček kruha. Stopil je s konja, ne oziraje se na to, da se je ustavil velikanski sprevod, pobral drobtino in jo - shranil v obleki, vezeni z zlatom in dragimi kamni,1
Domačinom se zdi greh, živino krmiti s kruhom. Ruski uradnik1 je potoval v gorovje, kjer ni bilo dobiti krme za konje. Imel je pa s seboj mnogo kruha in je ukazal, konje nasititi s kruhom. Dva dni kesneje opazi, da so konji povsem izstradani, da ne morejo dalje. Zvedel je, da hlapci niso izvršili povelja, ker se jim je zdelo greh, konjem dati kruh, ki je namenjen samo ljudem; rajši so pustili konje dva dni brez vsakršne hrane.
Iz krušne ulice pridemo do trgovin, kjer prodajajo sveže in suho sadje, najvažnejše hra-nivo Turkestancev. Sadja pridelajo silno veliko. Po nekaterih kolibah so nagrmadili cele sklada-nice užitnih buč (melon), ki so jako poceni. Po stojnicah pa so razstavili: jabolka, hruške, smokve, češplje, mandlje, jagode, orehe in lešnike. Navadni Sarti so glede hrane zelo skromni. Preprost delavec zaužije za kosilo ploščo kruha in kos melone, kar ga stane tri ali štiri vinarje; na jesen se po-
1 L. c., str. 273 si.
sladka še z grozdjem, ki ga je v deželi na pre-ostajanje. Pravijo, da reven Sart porabi poprečno za hrano, obleko in stanovanje po šest do osem kron na mesec.
Značilen smrad nam naznanja, da smo zašli k — mesarjem. Živino koljejo kar na ulici, kjer jo denejo iz kože in razobesijo po stenah in stebrih, kakor v drugih kolibah obleko, posodo itd. Poleti prične meso takoj dišati; muhe in drug mrčes ga obletava. Par korakov od mesnic so javne kuhinje, kjer cvro in kuhajo v kotlih, pražijo pa na vilicah nad preprostim ognjiščem, seveda kar na prostem ali vsaj v odprtih prostorih. Tudi odtod se širi daleč naokrog dim in smrad pokvarjene masti.
Meso si privoščijo premožnejši, reveži pa le ob velikih praznikih. Sarti uživajo samo bravino (ovčje meso) in kuretino, malokdaj govedino, svinjine pa seveda nikoli, ker je mohamedancem ravnotako prepovedana kot Židom. Tudi ne jedo kameljega in konjskega mesa, ki ga Kirgizi cenijo kot slaščico. Bolj čudno je, da Sarti ne marajo divjačine in rib, dasi jih je v obilici ter jih vera ne prepoveduje. Krave rede vsled mleka in jih za-koljejo šele, ko se postarajo. Ker goveda slabo krmijo, je govedina žilava; tako meso uživajo samo reveži, ker je mnogo cenejše kot ovčje. Bravina pa je sočna in okusna. Ob velikih pojedinah speko celega janjca.
Najpriljubljenejši jedili sta piläv in šašlik.
P i 1 ä v je pristno mohamedanska jed. Ko so ruski poslanci prvikrat prišli v Buharo, so moslimi razmišljali, bi li »nevernikom« ponudili sveto jed; slednjič sta zmagali politika in gostoljubnost. Piläv prirejajo iz bravine, masti, riža, korenja in rozin tako, da najprej scvro v kotlu ovčjo mast, meso razrežejo na majhne koščke in jih denejo v razbeljeno mast, temu primešajo razsekljanega korenja, z rozinami in poprom pomešanega riža in vse skupaj v zaprti posodi kuhajo eno uro. Najvažnejše pri tem je ovčje meso, ki mu bogatini pridenejo še kuretine, reveži pa govedine. Le domačini znajo skuhati dober piläv, Evropejcem pa se jed sprevrže v riževo kašo, Pilava snedo Sarti ogromne množine; kakor mi kruha, se Turkestanci pilava nikdar ne naveličajo; bogatini ga uživajo celo dvakrat ali trikrat na dan. Ni ga skoraj obeda brez pilava, Vrhutega je taka jed zelo poceni; za 50 vinarjev pilava ne bi snedel nihče. Imenitnim gostom ga prineso velikansko posodo, ki bi zadostovala za dvajset mož, Sarti namreč mislijo, da gosta tem bolj počaste, čim večje množine jedil mu ponudijo.
Š a š 11 k se je po Kavkazu in Srednji Aziji tudi zelo razširil. Kakor Ezav za lečo, bi Gruzinec ali Sart prodal prvenstvo za šašlik. Prireja se iz ovčjega mesa in masti. Oboje razrežejo v koščke, ki so veliki kot orehi, jih osole in opoprajo, nasade na paličice tako, da se med dvema koscema mesa nahaja kosec masti, in vse skupaj pražijo na žerjavici. Meni šašlik ni ugajal; zdel se mi je pre-masten.
Nožev, žlic in vilic domačini ne rabijo; z roko zajemajo iz skupne sklede. Pred kosilom si mora vsakdo umiti roke. Ko gostje čepe krog »mize«, t. j. krog prta, ki so ga razgrnili po tleh, prinese v boljših hišah služabnik pred obedom umivalnik in vlije vsakemu gostu vode na roke; isto se zgodi po kosilu.
V sosednjih trgovinah sem ugledal raznovrsten sladkor, ki ga uvažajo iz Evrope, testenine, med njimi pristne makarone, butarice lesa, poleg njih pa odprte vreče, napolnjene z okroglimi ploščami — posušenimi kravjeki, ki jih reveži rabijo kot kurivo. V naslednjih ulicah prodajajo žito (riž, pšenico, ječmen, oves, proso), razna seme-n a (konopljeno, laneno, makovo in solnčnih rož) in poljske sadeže: turščico, grah, lečo, fižol, čebulo, kumare, peso, korenje, zelje, krompir itd. Ta oddelek me ni zanimal, kakor tudi ne prihodnji: kovinska obrt, kjer so razstavili železne in bakrene predmete. V stranski ulici so hudo razbijali — kovači; le oddaleč sem gledal, kako so izdelovali podkve in jih kraj ulice konjem nabijali na kopita. Iz daljave so se oglašali kleparji, nožarji, žebljarji, brusači, ki so povzročali tak ropot, da sem se v velikem ovinku izognil njih delavnicam.
Hodil sem po bazaru s knjižico, kamor sem zapisoval posamezne predmete. Radovedno so me gledali z vseh strani; nekaj nenavadnega se jim je zdela moja črna nedeljska obleka, kakršno uradniki nosijo samo ob slovesnih prilikah, in moj slamnik, ki na Ruskem in v orientu ni v navadi.
Zašel sem med usnjarje in čevljarje.
Ker je v Turkestanu mnogo živine, je tudi usnja več kot ga potrebujejo. Strojijo kože ovac, koz, konj, oslov in goved. Zanimivi so mehovi, ki jih rabijo za vodo, da jo prenašajo z vodnjaka v stanovanja, da škrope ulice in dvorišča, ali pa da jo vzamejo s seboj, ko potujejo po puščavi. Kadar odirajo janjca, mu ne prerežejo kože, marveč mu jo slečejo z života. Nastavke nog in vratu zadrgnejo, dokler je koža še sveža, s tankimi jermeni, da meh nima nikakega šiva in ne pro-pušča vode.
Sarti ne rabijo nikakršnih nogavic; saj jih niti plesti ne znajo. Pač pa nosijo — moški, ženske in otroci — do kolen segajoče škornje iz mehkega usnja, brez peta in trdih podplatöv. Täko gibljivo obuvalo jim nadomešča nogavice, Vsekdar pa, ob najlepšem in najslabšem vremenu, nosijo tudi — galoše, večinoma zelenkaste barve, ki se »škornjem« natančno prilegajo. Kadar stopijo na preproge ali v stanovanje, kakor tudi med molitvijo, odlože opanke. Da na pragu mošeje sezujejo galoše, ni morda verska zapoved ali spoštovanje, izkazano hiši molitve, marveč le splošna navada; kajti po stanovanjih in mošejah nimajo stolov in klopi, marveč vsi sede na preprogah, ki morajo biti kolikor moč snažne; opanke so pa navadno zaprašene, ob slabem vremenu tudi blatne do skrajnosti.
Čevljarji na bazaru so si delo razdelili: nekateri izdelujejo samo »čevlje«, drugi galoše, tretji navadne opanke, četrti močne škornje za jezdece; polovica jih prirezuje usnje, druga polovica šiva posamezne kose. Po mnogo kolibah samo krpajo staro obutev; ti krpači so tudi med Sarti pro-letarci čevljarskega stanu. Obuval ne izdelujejo po naročilu; zato nosijo domačini navadno prevelike čevlje; dobra lastnost take obutvi je ta, da Sarti ne poznajo — kurjih očes. Šivajo pa čevlje tudi ruskim naseljencem; pravijo, da je taka obutev ne samo cenejša, marveč tudi mnogo trpež-nejša nego evropska. Vzrok je ta, da mora živina turkestanskih nomadov leto in dan, v mrazu in vročini prebivati na prostem, da je torej njih koža veliko močnejša kot pa koža naše pomehkužene živine, ki večji del svojega žitja prebije po hlevih.
Poleg čevljarjev so se nastanili sedlarji, ki se pečajo s konjsko opravo, za ježo in za vožnjo. Izdelujejo pa še druge predmete iz usnja: kovčege, torbe in torbice, nožnice za orožje, biče nagajke itd. Tudi med sedlarji se vsak rokodelec bavi le z eno vrsto blaga.
Na tlorisu sem čital, da v sosednji ulici prodajajo t i b e t e j k e (čepice). Glede pokrival so Sarti, kot mohamedanci sploh, zelo natančni. Vera jim ukazuje, da si morajo lase briti. Da jih pozimi v glavo ne zebe, poleti pa solnce ne peče, nosijo podnevi in ponoči majhne, okrogle, pisane čepice iz svile, polsvile ali žameta, po obliki podobne kapicam naših redovnikov. Sešita je tibetejka iz štirih izsekov in je nizka, da se kolikor moč prilagodi glavi. Bogatini si čepico okrase še z zlatimi in srebrnimi našivi, Tibetejka nadomešča Sartom fes, ki ga verska navada zapoveduje Turkom, vendar pa ima povsem drugačno obliko nego ta.
Kadar nastopijo javno, si krog čepice ovijejo še turban, ki se v Turkestanu nazivlje »čal-ma«. Turban je znamenje pravovernega moslima; zato je v azijskih neodvisnih državah vsem »never-nikom«, posebno pa Židom, prepovedano nositi čalmo, Turban je Sartom istega pomena, kot pri nas črna suknja in ponekod še cilinder: ob slovesnih prilikah ga mora nositi vsakdo. Sestoji pa turban iz več metrov dolgega, širokega traku iz svile ali bombaževine. Mohamedanski aristokrati: begi, učenjaki, sodniki, hodže, mulle in dijaki-visoko-šolci nosijo snežnobele čalme iz najboljše svile, trgovci in meščani pa rdečkaste ali modrikaste iz pavole. Važno je ne samo, kake barve in iz kake snovi je turban, marveč tudi, kako širok da je. To se ravna po družabnem stališču moslima. Preprost človek se zadovolji s par metri, turbani visokih dostojanstvenikov pa so zviti iz 20 do 30 metrov blaga; pod tako ogromnim pokrivalom skoraj izgine obraz. Turškega sultana, poglavarja vseh mohamedancev, si Turkestanci ne morejo misliti drugače nego s čalmo, dolgo vsaj 50 metrov, »Ko sem jim pravil,« pripoveduje moj mentor,1 »da sultan sploh ne nosi turbana, marveč tibetejko (-— fes), mi niso verjeli; med Sarti namreč samo najrevnejši berači vedno nosijo le tibetejko, sicer si pa vsakdo kupi čalmo, bodi še tako preprosto, da jo pokrije ob slovesnostih,«
Zelo se trudijo moslimi, da si turban ovijejo krog glave kar najbolj umetno. Večkrat sem jih opazoval pri tem delu; če se mu ni zdel dovolj umetno zavit, ga je razdrl in ovil še drugič in tretjič. Predvsem si trdno privije tibetejko, da se turban in čepica dobro sprimeta; nato pa ovija blago krog glave više in više, Tibetejka tvori dno turbana in gleda zgoraj iz njega. Oba sta združena tako, da se turban in čepica dvigneta hkrati, ne da bi ovoji razpadli. Konec blaga imenitnejši skrijejo med ovoje, pri preprostih pa izza ovojev pada na levo uho. Turban je baje izvrstno sredstvo zoper solnčarico, ker ne varuje samo glave, ampak tudi obraz in tilnik pekočih solnčnih žarkov.
Doma, posebno pri delu, preprosti Sart poleti ne nosi drugega nego srajco, spodnje hlače in neizogibno tibetejko, ki je tudi ponoči ne odloži. Vsi, celo bogatini, hodijo poleti po hiši bosi. Poljski delavci pa imajo ob največji vročini na sebi samo tibetejko in spodnje hlače, ki jih zavišejo nad kolena, da se zdi, kakor bi hodili v plavalnih hlačicah.
Križem bazara stoje prodajalci napitkov, nikakor ne alkoholnih, saj je vino Mohamed strogo
1 L. c. 265.
prepovedal, temveč raznovrstnih pokalic, ki jih Rusi nazivljejo »kvas«. Marsikje sem se ustavil, da sem si utolažil žejo s sladkim sirupom in ana-nasnim kvasom. Ob hudi vročini voda kar usahne onstran grla, da se je treba neprestano zalivati. Prodajalec dene v kozarec še kos ledu, da se tekočina tembolj ohladi. Domačini imajo sladkarije zelo radi, posebno še sladoled, ki ga poleti zauži-jejo velike množine. Izdelujejo ga na preprost način, Prodajalec ima v zalogi mogočen kos ledu, dvomljive čistoče. Led pridobivajo pozimi iz umazanih jarkov in ribnikov, V njem se nahaja trava, perje, konjski gnoj in mrčes, Z nožem odlušči prodajalec par koščkov na krožnik, polije s sirupom, zmeša, in sladoled je gotov.
Prispel sem v oddelek, kjer se prodaja oble-k a. Ta »je pri Srednjeazijcih skoraj edina stvar, kjer moremo govoriti o razkošju. Medtem ko so stanovanja večinoma taka, da bi Evropejec razmišljal, je li varno v takem brlogu nastaniti konje in goveda, se oni, ki jim razmere količkaj dopuščajo, ponašajo s svilnatimi, žametastimi, z zlatom pretkanimi oblačili, ki v žgočem solncu bleste v najkrasnejših barvah. Ko bi se k zborovanju sešli ugledni domačini in ruski dostojanstveniki, bi z zlatom in srebrom vezene, z odlikovanji pokrite uniforme uradnikov in častnikov kar obledele. Ne samo, da je obleka domačinov iz dragocenega, zelo pisanega blaga, razkošje obstoji tudi v tem, da si nadenejo kolikor irfogoče veliko oblačil. Čeprav pripeka vročina, da kaže toplomer v senci 48" C, si bogatin ob slovesnih prilikah nad spodnje perilo obleče do šest sukenj različne barve; družabno stališče in bogastvo domačina moremo deloma uganiti že po številu vrhnjih sukenj.«1
Z razkošnimi oblačili pa se ponašajo le — moški. Ženske so na ulici opravljene kot — nune; njih vrhnji plašč je zelo preprost- Mohamedova vera zahteva, da ženska ne nastopa v javnosti, Vrhutega mora biti vsaka Sartinja na ulici popolnoma zagrnjena. Ko bi se napravila v najdragocenejša oblačila, bi vendar nihče ne vedel, kakšna Evina hči se skriva za svilo in zlatom. Ker se za obleko zanimajo le moški, se »moda« v Srednji Aziji nič ne spreminja; kakor so se oblačili pred sto in dvesto leti, se oblačijo še dandanes, in če si kdo nadene suknjo, ki jo je kupil pred 30 leti, je ta še vedno — moderna.
Oblačijo se Turkestanci vsi na enak način: Sarti, Buharci, Hivanci, Turkmeni, Uzbeki, Kaš-garci, Tadžiki in kolikor je še drugih stalno naseljenih narodov od Kaspiškega jezera do kitajske 1 L. c. 256.
meje. Le pokrivalo je mnogovrstno, sicer so pa razlike malenkostne.
Obleka Sartov je prav — ohlapna. Evropejci nosimo dokaj ozke čevlje in tesna oblačila; ne govorim o modi nekaterih zastopnic nežnega spola, ki si z moderno obutvijo kvarijo noge, s pretesnimi jopiči in stezniki mučijo telo, da ne morejo niti pravilno dihati. Sarti pa skrbe za to, da je obleka kolikor mogoče široka in udobna; nikjer ne sme telesa stiskati ali ovirati. Njih obleka nima niti gumbov niti zaponk. Na perilo in oblačila so prisili trakove, ki jih poljubno pritegnejo ali spuste, kakor se jim zdi primerneje. Ne nosijo ovratnikov in ovratnic; vrat je vedno prost. Taka noša je čedna in bolj zdrava kot naša. Če bi postavili vštric častitljivega Sarta v dolgih, širokih oblačilih in pa evropskega velikomestnega gizdalina, bi vsakomur, kdor ima kaj zmisla za lepočutje, azijska noša bolj ugajala, ne glede na to, da bi se zdravniki brez dvoma izrekli za ohlap-nejšo obleko. Srednjeazijcem pa se zdi naša tesna obleka, moška in ženska, naravnost — pohujšljiva.
Oblačil ne izdelujejo po naročilu, marveč že izgotovljena prodajajo na bazaru. Le za perilo in otroška oblačila kupujejo blago, da gospodinje doma sešijejo, kolikor je treba za družino.
Obleka nima nikakršnih — žepov; kar mi spravimo v žep, spravijo Sarti — za pas. Kdor vzame s seboj mnogo predmetov, si obesi za pas še usnjato torbico. Pač pa rabijo velike »žepne« robce, kar je navidez samo s seboj v protislovju; saj, kjer ni žepov, tudi ne more biti žepnih robcev. Zataknejo si jih za pas, ali pa enostavneje: kar opašejo se z robcem. Tudi jih ne moremo imenovati »njuhalni« robci; tako nazivanje pri Sartih ne bi imelo nikakega pomena, ker — ne njuhajo tobaka. Rabijo robce prav pogostokrat, da si otirajo pot in brišejo roke; Turkestanci se namreč umivajo po večkrat na dan: pred molitvijo, pred jedjo in po jedi in ob nešteto drugih prilikah,
Sart obleče predvsem široke spodnje hlače in dolgo srajco, ki mu sega čez kolena. Nosi pa srajco nad hlačami po »sarmatskem« načinu, kakor je navada tudi pri ruskih mužikih. Srajca nima ovratnika in je razklana do pasu; le sredi prsi jo zapnö s prišitima trakovoma in krog ledij prevežejo s pasom ali robcem. Poleti, vsaj v domači hiši, ne nosijo drugih oblačil. Kadar pa gre Sart med ljudi, si nadene še več »sukenj«, prav podobnih našim »spalnim« suknjam; nadomeščajo mu vsa vrhnja oblačila. Razlikujejo se od spalnih sukenj v tem, da nimajo ne ovratnika, ne žepov, ne vrvice za prepasovanje, pač pa zelo dolge rokave, ki so
zgoraj široki, medtem ko se navzdol vedno bolj zožujejo, in so mnogo daljši kot roke; zato pozimi Sarti ne rabijo rokavic, marveč spuste rokave čez dlan. Na ulici so take suknje pripravne, toda ročno delo zavirajo, ker rokavi vedno silijo čez prste. Sicer pa suknje pri delu ne nosijo, ampak jo na-denejo šele, če stopijo na ulico, podobno kot Rimljani, ki so oblekli togo samo takrat, ko so šli z doma. Pozimi Turkestanci ogrnejo krajšo, z volno podšito suknjo s kratkimi, širokimi rokavi. Ob mrzlem vremenu je to edina vrhnja obleka delavca in kmeta. Bogatini pa oblečejo dve, tri in še več sukenj, da je dragocenejša vedno vrhu manjvredne. Njih število se ravna po temperaturi, tako da Sarti govore o »mrazu dveh, treh, štirih in več sukenj«.
Vrhnjo obleko izgotavljajo iz najrazličnejše robe. Dragocene suknje iz rdečkastega, z zlatom vezenega brokata, podobne našim bogoslužnim oblekam, nosijo v neodvisnih pokrajinah princi pa dvorjani. Suknje iz rdečega, zelenega in modrega žameta oblačijo uradniki, župani, sodniki. Meščani si nadenejo ob slovesnostih pisana svilnata odela. Ob delavnikih se poslužujejo trgovci ter nižji uradniki napol svilnatih, navadni meščani, rokodelci in kmetje pa bombažastih sukenj. Le hlapci, dninarji in poljski delavci nosijo plašče iz surovega platna, ki se drugače rabi za vreče, V takih suknjah prenašajo tudi bremena; konce potegnejo čez ramo, da nastane velik »nahrbtnik«, kamor nalože breme: les, opeko, žito, celo — gnoj. Podobna oblačila uporabljajo Sarti kot deževne plašče; dežnikov in solnčnikov Turkestanci ne poznajo; zato si pa ob slabem vremenu plašč zavišejo čez glavo.
Suknje prevežejo s pasom, t. j. 3—6 metrov dolgim pisanim trakom, podobnim onemu, ki si ga ovijajo krog čepice; mnogi rabijo isti trak kot pas in kot turban. V ta pas zatakne Sart, kar mi spravljamo v žepe. Tamkaj shrani tobačnico, nož, bič in koran, v vojnem času bodalo, samokres in meč, na potovanju pa kruh, sadje in čaj. Ko se vrača z bazara, si zatakne ali pa obesi za pas vse, kar je nakupil, tudi čevlje in posodo. Denarnic Sarti ne rabijo. Denar zavijejo kar v žepni robec in vtaknejo za pas. Denarja ne nosijo s seboj, navadno le takrat, ko gredo na bazar. Komur zmanjka prostora, obesi na pas še usnjate in svilnate torbice, kamor spravi ostale predmete.
Ženske se nosijo podobno kot moški, le da je obleka bolj pisana, daljša in dragocenejša; prav rade si nadevljejo svilnata oblačila. Na ulici nosijo posebno »uniformo«, ki je za vse ženske enaka, naj so že mlade ali stare, revne ali bogate, omo-žene ali samice. Obleči morajo temnosiv plašč, ki
ga ne ogrnejo samo čez rame, ampak ga potegnejo čez glavo- Plašč sega do tal in zakriva vse telo. Na temenu je na plašč prišita mreža iz črne konjske žime; pajčolan zakriva obraz, visi do pasu in je tako gost, da potez obraza ne moremo videti. Dekleta nosijo mesto črne mreže bel, prosojen za-stor iz tkanine, vdove pa, ki bi se rade še enkrat omožile, rdečega. Taka povsem zakrita ženska je podobna staroveški mumiji, ki je ubežala iz egiptovskih grobišč in zašla v orient, ali pa Lotovi ženi, ki se je vsled prevelike radovednosti spremenila v solnat steber. Uniforma je poleti prava muka za nežni spol, ker je silno vroča. Kadar ženska na ulici ne vidi moškega, odpne plašč in dvigne pajčolan, ki ga pa takoj spusti, če zagleda bradača. Le ob uličnih oglih se včasih primeri, da gospodar stvarstva nenadoma uzre ženski obraz, toda le za trenutek; takoj se namreč angelsko bitje okrene in zagrne. Doma pa se bogate Sartinje, kakor pišejo, oblačijo prav čedno in si nadevljejo mnogo nakita: srebrnih ali pozlačenih zapestnic, prstanov in uhanov. Krog vratu si obešajo verižice, ki so nanje nanizale bisere, pisane kamenčke ali pa dolgo vrsto zlatih in srebrnih novcev. Mnogo dragocenosti vpletajo tudi v kite, ki jih umetno podaljšajo s konjsko žimo ali črno svilo. Žal, da lepo-tičja ne morejo kazati tujcem, ampak edinole možu in znankam.
Mladina do desetega leta se oblači povsem enako. Ker dostikrat tudi dečkom puščajo kite in se otroci po obrazu ne ločijo, je marsikdo v dvomu, ima li pred seboj deklico ali dečka. Sicer se pa mladi nosijo prav kakor stari.1 —
Od daleč začujem nenavaden hrup, ki narašča boljinbolj. Izza ogla se pojavi pet moških v raztrganih oblačilih, ki — prepevajo koran, »D e r-v i š i !« mi šine v glavo. Radoveden jih počakam, da si ogledam orientalsko zanimivost, Slok mladenič poje naprej, najbrž kako suro iz korana, ostali štirje, bradati starci, zanemarjeni do skrajnosti, pa mu stalno odgovarjajo: »Lävlav lävlav, la ilaha i lavläv«. Tako sem si zapisal v beležnico; natančno (arabsko) besedilo mi ni znano; zmisel celotnega stavka pa je mohamedanska veroizpoved: Bog je Bog, ni ga Boga razen Boga, Na sekirice dejati glasov ni mogoče, ker pevci ne pojejo po naši glasbeni lestvici; tudi posnemati bi jih bilo težko,
Dervišev je v Turkestanu veliko. Najrajši nastopajo po bazarih, ker je tod največ občinstva. Beračijo posamezno ali pa v gručah. Če pojejo, kriče, da se razlega daleč naokrog. Že prej me je srečal kak berač, ki je ropotal s kovinskim orod-1 L. c. 257—272.
jem in vpil: »Amämbuli, amämbuli!« Ko nisem takoj segel v žep, mi je toliko časa vpil na ušesa, da sem mu položil denar v skledico. Čeprav so derviši nesramno nadležni in zoprni, čeprav jih je mnogo preveč, jim vendar vsakdo kaj podari. Poznavalci orienta trdijo, da jih verni moslimi celo — spoštujejo. Nam je to neumljivo; saj domačini vedo, da so derviši samo leni postopači, ki se jim ne ljubi delati in rajši žive od žuljev drugih ljudi. Pravijo, da tudi z razuzdanim življenjem ne delajo časti Mohamedu. Nekateri so blazni, drugim se slaboumnost bere z obraza. So pa veliki gorečneži. V neodvisnih pokrajinah derviši po ulicah in bazarih nastopajo kot pridigarji, ki ljudstvo navdušujejo k verski gorečnosti in sovraštvu do »never-nikov«. Po ruskih gubernijah so jim javne govore prepovedali, Derviši ne delajo ničesar, samo beračijo, Miloščine ne prosijo, marveč — zahtevajo. Hvaležnosti ne kažejo nikakršne; nasprotno, derviši mislijo, da oni vernikom izkazujejo dobrote, ker jim s pobiranjem miloščine nudijo priliko, izvrševati Bogu dopadljiva dela.
Derviši nosijo posebno »uniformo«. Značilno je njih pokrivalo: izredno visoka, štulasta, suknena kapa, kakršne sicer nima nihče. Darove pobirajo v nenavadno piišico: podolgasto bučo so razdelili na dvoje; v spodnji, širši del pobirajo denar, zgornji del pa je nekak pokrov; oba dela sta z vrvicami zvezana približno tako, kakor pri naših cerkvenih kadilnicah, V levici drže dve paličici, združeni s kovinskim obročkom; z njima ropotajo, da opozarjajo ljudi nase, V desnici nosijo debelo gorjačo; tudi nanjo včasih obesijo ploščice, da rožljajo z njimi. Oblačilo imajo na sebi samo eno: suknjo, prevezano z vrvico. Nanjo so našili brez števila pisanih krp različne oblike in velikosti. Suknja je zamazana in razcapana; koščki cunj in volnene podloge vise z uniforme; skozi večje in manjše luknje pa se kaže golota, da ni več -— dostojno. V primeri s turke-stanskim dervišem bi bil starogrški Diogenes pravcati gizdalin. Našite krpe so bistven del uniforme. Če si derviš omisli novo suknjo, prišije nanjo pisanih cunj; od daleč bi vsakdo mislil, da je suknja že stara, od blizu pa se vidi, da je še nova,
Moslimi zelo spoštujejo one, ki so bili že v Meki na prerokovem grobu; imenujejo jih romarje (h a d ž i). Dobili so predpravico, da smejo nositi bele suknje. V Turkestanu je hadžijev malo, ker je Meka preoddaljena in pot pretežavna. Romarji potujejo skoz Afganistan v Indijo, odtod pa po morju v Arabijo. Tak izlet traja eno ali dve leti. Vsled kolere in drugih bolezni, vsled žeje in lakote, vsled roparskih napadov in težavnega potovanja
Ivan Vavpotič: Ulica v Tolminu.
umre mnogo hadžijev na poti. V novejšem času romajo bogatejši moslimi čez Kaspiško jezero, po Črnem in Sredozemskem morju.
Stalno naseljeni Turkestanci so verni moha-medanci. Pripadajo k sunitom,1 kakor Turki pa Kirgizi, Perze, ki so šiiti,1 prištevajo med »never-nike« ■ in jih hudo sovražijo, bolj nego kristjane. Medtem ko so Kirgizi le po imenu moslimi, toda v resnici ne molijo, se ne umivajo, nihče ne roma v Meko, ženske ne zakrivajo obraza, pa Sarti in drugi rodovi natančno vrše verske dolžnosti: radi dajejo vbogajme, se umivajo, kakor jim zapoveduje koran, če treba, tudi sredi ulice; zvesto opravljajo jutranjo in večerno molitev. Na potovanju, ob nevihti, v najhujšem blatu in prahu pokleknejo kar sredi ceste, se obrnejo proti Meki in molijo, ne oziraje se na druge ljudi. Če se dva prepirata in z minareta cerkvenec povabi k molitvi, prenehata z razporom, odmolita, nato pa se obdelujeta znova. Zdržek od vina in svinjine, obreza, post v rama-zanu, so dolžnosti, ki Sart o njih ne razmišlja, pač pa jih vestno izpolnjuje, čeprav nekatere obveznosti niso lahke. Ob ramazanu n. pr. od ranega jutra do pravega večera ne smejo ničesar ne jesti, ne piti, ne kaditi; niti ne kopljejo se takrat; zgodilo bi se namreč lahko, da bi kapljica vode skozi nos ali usta zašla v telo. V tem desetletju obhajajo ramazan ob najhujši vročini, da je post še težji. Petek praznujejo drugače, nego mi nedeljo. Zjutraj se sicer možaki zbero v mošeji k skupni molitvi, nato pa se razidejo na delo in po opravkih, prav kakor ob delavnikih, —
Stopil sem v č a j n i c o , kakršnih je na ba-zaru veliko, zlasti tam, kjer se križajo ulice. Gostje so za trenutek umolknili, prenehali z igrami ter me gledali kot čudo iz devete dežele. Tudi jaz sem bil v zadregi, pa le zato, ker nisem imel kam — sesti. Strežnik je prinesel nekak zabojček in ga postavil h klopi ob steni, kamor je postavil tudi veliko posodo s kropom in majhno s čajem. Komaj so se domačini pomirili, so zopet utihnili, ko sem izvlekel knjižico, kamor s.em zapisal par stavkov; moral sem jo spraviti, sicer bi zgledovanja ne bilo konec, Bazarske čajnice so za Sarte »življenska potreba«. Tu se shajajo »meščani«, da se ves dan
1 Razdelitev mohamedancev v sunite in šiite je bolj političnega, kot pa dogmatičnega pomena. Šiiti ne pripo-znavajo prvih treh kalifov; po njih mnenju je bil postavni naslednik Mohamedov njegov zet Ali. Verske razlike so malenkostne. Večinoma so moslimi suniti, predvsem Turki in Arabci, ki se smatrajo za strogo pravoverne, le Perzi so šiiti. Zato med Turki in Perzi ni odkritosrčnega prijateljstva. Sicer je pa v islamu na obeh straneh mnogo verskih ločin.
zabavajo, t. j, razgovarjajo, pijejo čaj, kade in igrajo- Čepe seveda kar na tleh, na slamnatih preprogah, večinoma v gručah. Strežnik jim ne prinaša čaja, marveč samo — kropa v velikih loncih; čaj in sladkor mora vsakdo imeti s seboj. V boljših kolibah so uvedli ogromne ruske samovare, pa tudi v teh kuhajo samo vodo. Pred gosta postavijo lično kovinsko posodo, prav podobno vrčkom za vino in vodo po naših cerkvah, toda mnogo večjo. Vanjo vrže čaja, ga zalije s kropom in odliva tekočino v plitvo, široko čašo, ki je vedno lepo pisana, dostikrat celo iz kitajskega porcelana.
V	bazarskih čajnicah je Turkestanec kakor v raju. Mimo kolibe se vrsti mnogobrojno občinstvo, Sart vse vidi, vse zve, sam sebe stavi na ogled in prevzetuje z lenobo in z lepo obleko. Če je lačen, mu iz bližnjih kolib prineso sadja, pilav, šašlik in kar poželi. S sosedi razpravlja o domačih novicah in o politiki. Če zmanjka gradiva za pogovor, igra šah, kvarta ali kocka. Dobe se med Sarti izborni šahisti. Moj avtor1 omenja domačina, ki so ga uradniki in častniki vabili v šahovski klub; čeprav so bili Rusi izborni mojstri, Azijec je prekosil vse,
Kavaren pa v Turkestanu ni; kave Sarti niti ne poznajo.
Važna priprava po čajnicah je vodna pipa, ki ji Turki pravijo nargile, Sarti pa »čilim«. Ni je hiše brez take pipe. Čilima ne kade le moški, ampak tudi ženske. Domačini zelo radi kade, toda vedno iz čilima; evropskih pip, smotk in svalčic ne marajo. S tobakom si ne dajo preveč opraviti: perje posuše kar na solncu. Čilima ne kadi posameznik, marveč le večja družba. Strežnik napolni navpično cev s perjem, vrže na tobak par koščkov žarečega oglja in skozi stransko cev spravi pipo v red. Nato jo ponudi najimenitnejšemu gostu, ki puhne parkrat iz nje, potem pa jo izroči sosedu. Po čajnicah kade neprenehoma; ko zgori tobak, napolnijo pipo iznova. Jezdi znanec mimo čajnice, mu takoj ponudijo čilim; na konju sedeč mora jezdec puhniti vsaj parkrat. Seveda ne pogrešajo pipe pri nikaki pojedini. Če potuje karavana, ima s seboj strežnika, da nosi čilim, ga oskrbuje in ponuja potnikom, »Neodvisni knezi imajo stalnega dvorjana, ki skrbi za čilim. Ta dostikrat zelo vpliva na vladarja, ker se vedno suče krog njega in ob pravem času lahko zastavi dobro besedo za prijatelja, pogubno pa za nasprotnika,«2
V	kolibah, koder prodajajo tobak, sem opazil prav lepe tobačnice, črne in rjavkaste, Vanje so
1	L. c. 301.
2	L. c. 286.
devali — zelenkast prašek. Vendar pa Turke-stanci nikdar ne nosljajo (njuhajo), pač pa tobak — žvečijo. Tobakovo perje smeljejo nadrobno in mu pridenejo še prijetno dišečega sezamovega semenja. Nasujejo si praška pod jezik, ga dolgo časa žvečijo in končno izpljunejo.
Križem bazara sem srečaval brivce. Večinoma nimajo lastnih kolib; selijo se iz ulice v ulico in »vse svoje s seboj nosijo«. Mojster rabi samo par predmetov: britev, brisačo, umivalnik in nizek stolček, ki ga postavi k steni, da nanj sede, kdor se želi briti. Ne brijejo pa brade, ampak — lase, prav po Mohamedovi postavi. Mila brivci ne rabijo; ubogi žrtvi zmočijo lase in obrijejo glavo s preprosto britvijo. Brada pa je moslimu sveta: britev se je ne sme dotekniti; le brke krog ust si pristriže, da ga ne ovirajo pri jedi. Brado skrbno negujejo in češejo. Tudi dečkom že zgodaj brijejo lase; samo na tilniku jim puste čop las, ki jih zvijejo v kito. Kesneje jim odrežejo tudi kito; s tem deček postane — polnoleten. Važni dogodek v družini slovesno praznujejo, —
Tako valovi življenje po sejmišču, »Bazar je za Turkestanca silno važen, da tega niti pojmiti ne moremo. Na bazaru preživi Sart večji del svojih dni; bazar mu nadomešča gostilne, kavarne, zabavišča, borzo, sodnijo, časopise. Na bazaru se vrši vse javno, pa večinoma tudi zasebno življenje moških meščanov. Poleti in pozimi se mudi čez dan skoraj vse prebivalstvo na bazaru, v kolikor ni zaposleno s poljskim in vrtnarskim delom. Bazar je pravi dom meščana; v zasebnem stanovanju, ki ga zanemarja, samo prenočuje; tam hrani lastnino, žene in otroke,«1
Poskrbeli so tudi za tuje trgovce. Ker po mestih ni gostilen, so jim sezidali zelo velike kara-vansaraje, javna poslopja, da v njih začasno bivajo potujoči trgovci, ki tamkaj spravijo blago, konje in kamele. Na širnem dvorišču, koder se vedno nahaja vodnjak, privežejo živali in puste morebitne vozove. Dvorišče obdaja eno- ali dvonadstropno poslopje, sestavljeno iz samih sobic za
1 L. 160.
trgovce in blago. Prostori so brez oken in brez pohištva, saj mora vsakdo vso potrebno posteljno in kuhinjsko opravo prinesti s seboj, miz in stolov pa itak ne potrebujejo. Prenočujejo in stanujejo brezplačno, kuhati si morajo pa sami, oziroma obedovati na bazaru.
Kdor je bral ta popis, si bo morda bazar predstavljal kot nekaj krasnega, čeprav ne vseskozi modernega. Saj se tam dobi vse, kar je v orientu sploh mogoče dobiti. Vsak dan kupci prihajajo in odhajajo, deloma peš, deloma na konju. Navade, nošo in življenje orientalcev najlaže opazujemo na bazaru. Vse to je res. Res je pa tudi, da pristni Azijci tujca na sejmišču gledajo postrani. Če hoče kaj kupiti, se zbere gruča, ki hvali blago na pre-tege; tujcu je treba cene pošteno naviti, Najnepri-jetnejše na bazaru pa je — grozna umazanost in neznosen smrad. Po sejmišču so na vse strani izpeljali odprte vodne jarke. Vsa nesnaga odteka z bazara v te jarke, da postane voda nepopisno umazana, V tej vodi se neprestano umivajo domačini, izpirajo konji in kopljejo garjevi psi, S tako vodo polivajo ulice, pa tudi — kuhajo čaj in jedila, domačini jo celo — pijejo- Mesarji na ulici koljejo in odirajo živali; meso smrdi, mrčes in muhe ga obletavajo v gostih rojih, da je ponekod vse črno. Iz kuhinj se širi dim daleč naokrog; ker kurijo dostikrat s kravjeki, ne diši dim po vijolicah. Pokvarjena zabela in prismojena jedila nosu ne pri-jajo. Trume konj in kamel vsak dan bazarske ulice prekorakajo in — pognoje. Ker odpadkov nihče ne odstrani, izhlapevajo dušikove spojine kar sredi ceste in zastrupljajo zrak z neblago-dišečimi vonjavami.
Ko bi se na bazaru nahajala cerkev, bi bilo že davno odzvonilo poldan, ko sem dovršil izpre-hod po sejmišču. Na to dejstvo so me opomnili nekateri trgovci, ki so se zleknili po preprogi in okrenili v steno, da si odpočijejo od težavnega dopoldanskega dela. Spomnil sem se, da me je sobrat povabil na kosilo. Poiskal sem tramvaj in se v družbi častitljivih Sartov s širokim turbanom, pisanimi haljami in svetlo zlikanimi škornji odpeljal v ruski oddelek.
Legende o sv. Frančišku.
Ksaver Meško.
Frančišek in vitez Ecelino.
Donna Jakobina Settesoli, tista bogata in bogoljubna rimska plemkinja, ki ji je daroval asiški ubožček, blaženi oče Frančišek, jagnje, tako krotko in zvesto, da je spremljalo gospo povsodi, še v cerkev k molitvi in službi božji, je imela sorodnika, viteza Ecelina.
Bil je ta Ecelino mož plemenitega mišljenja in blagega srca, ki je delil siromakom s polnimi rokami,' A z njegovo vero je bilo slabo, kar je donno Jakobino zelo težilo in žalostilo. Tudi ko mu je govorila večkrat z velikim spoštovanjem in s toplo ljubeznijo o asiškem svetniku, o njegovem čudežnem življenju, govorjenju in njegovih delih, jo je poslušal le z nevernim smehljajem- Naposled pa je rekel napol dvomeče, napol nevoljno in za-ničljivo: »Kakšen človek pa je ta Frančišek, ki imenuje solnce brata, brata ogenj, luno sestro, sestro vodo in vso zemljo in sestro celo strašno smrt! Kdo more in sme tako govoriti? Mislim, da le Bog, če je, ali — norec,«
Ko je večkrat ponavljal te svoje dvome in je govoril o asiškem svetcu le z nevoljo, mu je donna Jakobina prigovarjala tako ljubeznivo in potrpežljivo, kakor je znala le ona:
»Dragi bratranec, pa pojdi kdaj v Asisi, in morda boš sodil o očetu Frančišku drugače,«
In nekoč se je vitez res nenadoma odločil: »Pa grem! Kaj pa je na tem? Malo zabave bo.«
Bila je pa v tistem času v Rimu, v predmestju onstran Tibere, pod Janiklom, mala cerkvica. V ti cerkvici je stolovala v temačni, a ves dan od mnogih sveč razsvetljeni kapelici stara, čudodelna slika Matere božje.
Lice Madonnino je bilo čisto črno, kakor da je bila Mati božja rojena Zamorka. A navzlic temu je bilo tako milo in sladko, da se ga verniki niso mogli nagledati. In kar je bilo najlepše in najčudovitejše na sliki: oči je imela tako žive, lepe in globoke, da so prihajale mnoge tudi povsem posvetne mlade žene, kadar so začutile v sebi skrivnost drugega življenja, v kapelico samo zato, da so strmele tam dolgo v te čudežne oči, z nado in s toplo željo v srcu, naj bi imel tudi njih otrok, ki bo rojen šele čez mesece, tako krasne oči. Pobožne duše pa so hodile klečat in molit pred Madonno, ker je bilo znano, da je ta črna Madonna pomagala
že neštetim, čestokrat pomagala na prav čudežen način.
Do te Madonne je gojila veliko zaupanje in veliko ljubezen tudi donna Jakobina Settesoli. Pa je znosila nekaj težkih sveč pred njen prestol in je preklečala mnogokatero uro v njenem svetišču, proseča jo, naj ona izprosi pri Bogu nevernemu bratrancu milost spoznanja in izpre-obrnjenja.
Zato se je, ko je vitez Ecelino nepričakovano izjavil: »Pojdem v Asisi,« razveselila v srcu: »Transtiberska Madonna je pomagala!«
In ko se je bratranec napravljal na pot in ko je že odšel iz Rima, je prišla donna Jakobina vsako popoldne k Madonni in jo je prosila s toplo gorečnostjo in z velikim zaupanjem, naj ona, pre-mogočna Gospa in Kraljica, pomaga, da bo njegova pot blagoslovljena, in da spozna svetost in božje poslanstvo Frančiškov© in se vžge ob plamtečem duhu asiškega svetnika in ob goreči njegovi pobožno s ti.
In Madonna res ni zavrgla prošenj svoje ča-stilke.
Izprosila je pri svojem božjem Sinu vitezu Ecelinu neobično milost: Da bo, kadar pride v Asisi, gledal Frančišku v srce do dna, kakor v čist studenec, in bo videl in spoznaval vse njegove misli in slišal vse v globočini srca šepetane besede. In da bo razumeval vse tajno šumenje drevja, govorjenje živali in vse druge vsem živim ljudem skrite in neumljive glasove vsega stvarstva.
Medtem je bil Ecelino na poti v Asisi. A med potjo se je preoblekel, si zmršil lase in pustil lice neumito, da pride pred Frančiška ubog, neznaten romar, navaden pocesten popotnik, ne vitez in bogat plemenitaš,
Frančišku pa je bilo od Boga razodeto, kdo da pride k njemu ta in ta dan, v taki in taki obleki. Ni mu pa bilo razodeto, čemu in s kakim namenom da rimski vitez prihaja k njemu.
Šlo je na večer, ko je priromal Ecelino proti cerkvici »Marije pri angelih«.
Frančišek je sedel baš pod starim oranžnim drevesom, ko je prišel Ecelino.
Oranža je cvetela. Ecelinu se je zazdelo, ko je postal na cesti, da ne bi v premišljevanje pogrez-
njenega moža motil, kakor da se boči nad slabotnim menihom čudovit belozelen baldahin.
Cvetje je bilo že docvetelo in dozorelo- Že so se posamezni lističi luščili iz cvetov. Odpadali so počasi, v kratkih odmorih drug za drugim, kakor bi se odlepljali od vej majhni beli metuljčki in bi polagoma, kakor v sanjah frfotali navzdol,
Ecelino je opazoval z začudenjem, kako se vrte in plavajo vsi lističi proti Frančišku, tudi oni s skrajnih zunanjih vršičkov. Padajo mu na glavo, na črne lase in na nekoliko zagoreli, a bledi, malce upadli obraz; drugi na goli vrat; tretji na roke, počivajoče na kolenih, nežne kakor cvetlični lističi sami, bele, kakor se jih ne bi nikoli doteknili paleči žarki umbrijskega solnca; četrti na drobni, ozki nogi, beleči se kakor dva bela žarka izpod stare razkave halje. In videl je, kako ga vsi božajo in mu kakor v velikem spoštovanju in vroči ljubezni poljubljajo lase, lice, vrat, roke in noge. In s še večjim začudenjem je slišal, kako mu vsi lističi govore z neskončno tihimi, pojočimi glasovi: »Brat naš, brat naš Frančišek, pozdravljen!« In nad Frančiškom, v drevesu, je pelo, kakor da pojo vse veje in pozvanjajo skritim zlatim zvončkom slično vsi listi in vsi cveti v čudežno sladkih melodijah:
»Brat naš, ljubi naš Frančišek — Frančišek, pozdravljen!«
Pa sta prileteli na oranžo dve senici. Sedli sta povsem gori na vrh drevesa. Od tam sta skakljali z veje na vejo, niže, vedno niže. Na vsaki sta se kakor vrlo vzgojeni mladi gospodični priklonili menihu pod drevesom in na vsaki sta zapeli s kipečim glasom: »Brat naš, Frančišek, pozdravljen!« Na najspodnji veji, tik nad glavo svetnikovo, sta se priklonili trikrat zaporedoma in sta zaprosili s še bolj nežnim, s še bolj ljubečim glasom: »Brat Frančišek, ti blagi, dragi, blagoslovi naju!«
In Ecelino je videl, kako je Frančišek dvignil mili obraz s krasnim profilom in od ljubezni sevajoče oči. In slišal je, kako njegov otroško nežni pogled blagoslavlja drobni ptici, in kako ju blagoslavlja vse njegovo radostno srce: »Mir Gospodov z vama, sestrici! Blagoslovi vaju Gospod Bog in vaju varuj vso noč vsega hudega od ljudi in živali roparic. Pojdita v miru, spita sladko, da jutri spet hvalita Boga, Gospoda predobrega. Lahko noč!«
In ptički sta v kipeči radosti zažvrgoleli: »Povrni ti Bog tvoj blagoslov, brat Frančišek, ti predobri! Lahko noč!«
In odpluli sta skozi mirni zrak v daljavo, srečni in radostni bolj, nego če bi jima bil nasul najtečnej-šega zrnja.
A komaj sta odleteli, se je hipoma prisukal od nekod iz vej povsem rumen metulj. Plahetal je pred Frančiškom z nežnimi perutnicami, kakor bi jih sklepal k molitvi in jih spet odklepal. Zibal se je gori in doli, sem in tja, kakor da hoče pokazati menihu vso svojo umetnost. Naposled pa je zaprosil tudi on in se sladkal s čudovito tihim, pre-nežnim glasom: »Frančišek, brat, ti sladki, blagoslovi me, preden zaide solnce.«
Ljubeči pogled menihov se je uprl v vitkega letalca, drobne ustnice so se mu nalahko razmek-nile, kakor bi se hotel prijazno nasmehljati. In Ecelino je videl: sam blagoslov je bil njegov pogled, sam blagoslov komaj vidni smehljaj. Čutil je ta blagoslov pač tudi metulj, zakaj krila so mu kar podrhtevala od nemira in radosti.
»Povrni ti Bog, Frančišek, ti sladki, in ti daj lahko noč!«
In tudi metulj je zletel ves blažen čez polje. Kakor bi jo bili opomnili glasovi pod drevesom, da je treba nehati z delom in se napraviti na pot domu, se je tedaj izvila izmed listja in cvetja čebela, spodaj vsa rumena od nabranega medu. Trikrat je v krogu obletela črnolaso glavo svetčevo, venomer poltiho brenče. In je zaprosila: »Brat Frančišek, ti sladki, blagoslovi tudi mene!«
Frančišek jo je gledal, gledal. In glej, zdaj so se mu ustnice v resnici nasmehnile.
In Ecelino je spet videl, čutil in slišal, kako blagoslavlja malo žuželko svetnikov pogled, srečni smehljaj, vse misli in vse od ljubezni kipeče srce: »Blagoslovi te, o sestrica, s svojim sladkim mirom Gospod Bog, čigar oltarjem služiš s svojim marljivim delom. Pridi srečno domu! Sladko si odpočij do jutri, da greš spet na delo, v veselje ljudem in na čast božjo,«
»Blagoslovi dobri Bog tudi tebe, brat Frančišek. S trikratnim blagoslovom te naj blagoslovi iz nebes in z vseh oltarjev, na katerih prebiva. Lahko noč!«
Tudi čebelica je odletela vsa srečna čez polje. Frančišek pa se je naslonil ob deblo oranže. Zagledal se je v zahajajoče solnce. Kakor bi gledal človeku v lice in oči, tako ga je gledal, Ecelino je videl, kako se mu prsi od velike radosti, ki je srce skoroda ne more nositi, dvigajo pod haljo, da se valovito gubasta halja napenja. Roke se mu počasi dvigajo kakor k blagoslovu. Tenke, ozke ustnice se mu smehljajo radostno in blaženo, ko čez nje hite in teko misli srca in njega blagoslov: »Pozdravljen, o brat solnce! Blagoslovljen bodi! In češčen bodi Gospod Bog po tebi tudi, ko te ne bomo videli,«
Kakor za zahvalo so mu poljubljali rdeči žarki razvneto lice, ki je gorelo kakor razcvetela roža, božali so mu blagoslavljajoče bele roke. In kakor za zahvalo in slovo so vsi šepetali in peli v čudežnih, presladko zvenečih, kakor raztopljeno zlato se tiho prelivajočih melodijah: »Frančišek, naš brat, naš brat Frančišek, pozdravljen in blagoslovljen!«
Vitez pa je stal na istem mestu in se ni mogel zdramiti iz svojega začudenja, da je Frančišek vstal, se okrenil k njemu in ga ogovoril in povabil s svojim zvonkim, sladkim glasom, ki je zmagoval vsa srca:
»Pozdravljen, brat romar! Daj ti Gospod svoj mir! Če ti ni preslaba naša borna hiša, vstopi v imenu Gospodovem in odpočij pri nas to noč!«
Tedaj se je Ecelino zdrznil in zbudil. Stopil je, kakor gnan od sile, ki se ji ni mogel ustavljati, k Frančišku, se sklonil globoko doli k njegovi lilijski roki in jo goreče poljubil.
»Da, prosim te, o oče Frančišek, izkaži mi to milost!«
A vso noč ni mogel Ecelino zaspati. Kakor v omotici je ležal na trdem, tesnem ležišču in je strmel v molčečo noč, kakor bi iz nje pričakoval pomoči in rešitve vznemirjenemu srcu in odgovora razburkanim mislim, ki so se venomer čudile, govorile in vpraševale:
»Kakšen človek, ta Frančišek, kakšen človek! Odkod ta njegova moč?«
Drugi dan je rekel Frančišek gostu: »Brat moj, če mi maraš storiti ljubav in dobroto, tu je vrč, vzemi, pojdeva po vodo.«
In popotni gost, vitez Ecelino, je vzel velik lončen vrč, kakršnega je že držal v otroški roki tudi Frančišek, in sta šla.
Šla sta čez polje k potoku, ki je ob gozdu prihajal doli z gorovja.
Vso pot sta molčala,
A Frančišek ni stopal ob Ecelinu zamišljen in zaklenjen sam v se, s strogim obrazom, kakor si ga je nekoč slikal vitez v mislih. Ne! Tako svetel, tako od vroče, visoko plamteče notranje radosti ves ožarjen je bil njegov suhotni obraz, da je vitezu bilo, kakor da gre velika, beloplamteča plamenica ob njem. Oči svetčeve so objemale z radostno, hvaležno ljubeznijo polje in drevje, daljave do meglenih vrhov gora in nebo do modrih obrisov obzora — zdaj tako hrepeneče, kakor da iščejo vsepovsodi še novih, dosedaj še neznanih, še ne-užitih krasot in sladkosti, zdaj tako vriskajoče veselo, kakor da pijo srečo in blagoslov iz vseh njiv
in travnikov, iz cvetk, iz žita, iz dreves in iz trt, iz mirnega, molče prisluškujočega ozračja, iz sinjih, sanjavih dalj, iz vsega ogromnega neba tam gori.
In Ecelino je videl in slišal, kako je vsa plan in ravan radostno pozdravljala svetnika. Žito se je pozibavalo, ko je prihajal, dasi je spalo popolno brezvetrije nad poljem, in se mu je priklanjalo kakor v slavi in časti prihajajočemu vladarju. Bilka se je stegovala daleč čez bilko, kakor radovedni otroci, ko zagledajo kje posebno čudo. Vsaka se je hotela dotekniti njegove halje, slednja mu poljubiti sladko belo roko. In vse so mu kakor v mogočnem koru šumele naproti: »Pozdravljen, brat Frančišek, blagoslovljen!«
In drevje, oljke, stoječe po polju, oranže in vse drugo drevje ga je pozdravljalo, od blizu in od daleč, in trte sem z brajd, Čaše in kelihi cvetk so pozvanjali po vsem polju: »Pozdravljen, brat Frančišek, blagoslovljen, ti blagi, dragi!«
In zemlja pod njegovimi nogami se je oglašala in mu je klicala z božajočimi glasovi: »Pozdravljen, brat Frančišek!«
Še kamenje se je zdramilo in je oživelo. Kakor bi cingljali iz zemlje srebrni kraguljčki, se je glasilo in je zvonilo iz njega: »Pozdravljen, brat Frančišek! Name stopi, da me blagosloviš! Name stopi, . . name . . . name!«
Frančišek pa se je smehljal kakor dete sredi najlepših sanj. In smehljaj njegov je blagoslavljal vso prirodo naokoli. In njegove oči so sipale blesteč, sladek blagoslov na vse strani, A kakor bi mu bilo vse to še premalo, je dvignil zdaj zdaj drobno roko. In Ecelino je videl, kako kipi in vre iz tenkih prstov kakor čudežno nežna svetloba vroča njegova ljubezen in sladki blagoslov njegovega srca in se siplje čez vse polje, čez vso krajino.
Tako sta prišla do potoka.
Frančišek marno poklekne ob strugi in potopi vrč globoko v kristalno vodo. Poklekne tudi Ecelino, pripogne se nad strugo, a od samega začudenja pozabi vrč potopiti. Strmi le na Frančiškov vrč in na njegovo roko. Zakaj glej, čudo, voda se je v hipu ustavila v svojem teku in vsi valčki so se kakor za stavo zagnali proti Frančiškovi roki. Kakor razposajeni otroci se prerivajo okoli nje in se kar tepo, kateri se prej prerine do nje in jo prej poboža in poljubi. In slednji valček, slednja kapljica potoka kliče in pozdravlja: »Pozdravljen, brat Frančišek, ti ljubi!« In od vseh strani švigajo ribice proti vrču in proti Frančiškovi roki, švigajo naglo in radostno, da se jim luskine kar lesketajo, in da nimajo niti časa, jadrati s plavuti. In vsaka ljubkaje
poboža roko svetnikovo in pozdravlja: »Pozdravljen, brat Frančišek, pozdravljen! Blagoslovi nas!« Glej, še troje črnih rakov prileze rakokrak izpod črnih korenik v globočini. Kakor bi se bali, da pridejo prepozno, se spuste v naglem teku proti roki Frančiškovi in pozdravljajo že od daleč: »Pozdravljen, brat Frančišek, blagoslovi tudi nas!«
In Frančišek jih blagoslavlja. Blagoslavlja z očmi, sevajočimi od ljubezni do Boga in do slehernega bitja božjega; blagoslavlja s srečnim smehljajem; blagoslavlja s tiho molitvijo vzradošče-nega srca.
Vitez Ecelino pa položi svoj vrč na prod. Ne upa si pomočiti roke v vodo, ki je tako blagoslovljena od roke svetnikove.
Strmi v Frančiška z motnimi očmi, ker so polne solz. In spet mu govori in vprašuje vsa duša: »Kakšen izreden, čudežen mož! A odkod ta njegova moč?«
Zdrami ga šele mehki glas svetnikov:
»Zajmi, brat, in greva, da naju bratje doma ne čakajo predolgo!«
Ko so po preprostem kosilu odmolili skupno v cerkvi vsakdanje hvalnice Bogu predobrotlji-vemu, ki jih je tako ljubeznivo in bogato nasitil, je povabil Frančišek molče, samo s kretnjo roke in s tihim pogledom gosta s seboj. Sedla sta pred samostanom v senco oranže, kjer je Ecelino našel Frančiška prejšnji večer.
Sedela sta molče.
Frančišek se je zamaknil v lepoto opoldanske umbrijske pokrajine. Vse omamljene so strmele njegove črne oči čez s solncem oblito ravan.
Ecelino pa je bil še vedno ves zatopljen v misli: »Kakšen čudežen človek! Odkod in kako vse to pri navadnem, umrljivem človeku?«
Tako sta bila zatopljena v svoje misli, da nista videla malega fantka — kakih šest let bi mu moglo biti — in še manjše deklice, ki sta prihajala po cesti in sta šla naravnost proti samotanu in proti Frančišku.
Stopala sta zelo počasi. Deček je držal deklico okrog pasu, in deklica se je naslanjala nanj, da jo je napol nesel. Mogla je namreč hoditi le z levo nogo. Z desno je stopala le po prstih; a je vsakikrat poltiho zaječala, ko se je uprla s prstki ob tla.
Frančišek in Ecelino sta ju zapazila šele, ko sta zaslišala tik sebe poltih otroški jok, in ko je fant izpregovoril z odločnim glasom, v katerem je bilo več poveljevanja nego prošnje.
»Angelini se je zasadil trn v peto. Frančišek, pomagaj ji!«
Frančišek in plemič sta začudeno pogledala prišleca.
»A kaj sta počela, Onofrio?« je ljubeče vprašal Frančišek in vstal.
»Bežala sva doli po cesti« — je vneto razkladal fantič, in črne oči so mu kar iskrile iz za-gorelordečega obraza — »pa Angelina hipoma za-kriči in pade. Zbodla se je. Trn tiči še v nogi. Velik je in debel. Pa ne pusti, da bi ga izdrl. Frančišek, pomagaj ti!«
Frančišek je vzel deklico in jo posadil na klop. Pokleknil je ob nji, da pogleda rano. A ko je hotel prijeti boso nogo, jo je dekletce naglo in boječe skrilo pod rdeče krilo. »Ne! Boli!«
In zajokala je glasneje.
»Ali tudi Frančišku ne pustiš? Saj ti Frančišek ne stori nič žalega.«
A dekletce, lepo in sladko, da vitez ni mogel odvrniti pogleda od nje, je le streslo z glavico, da so se ji bogati črni kodri vsuli čez okrogla lica, in je zajokalo še bolestneje.
»Pusti, Angelina!« je prigovarjal Frančišek.
A dekletce je nožico še bolj skrivilo in skrilo pod krilce.
»Ti si nora, Angelina!« se je razsrdil fantič. »Ali je Frančišek že storil kdaj komu kaj žalega?«
A dekletce ni maralo ničesar slišati.
Frančišek je vstal, in Ecelino je videl, kako mu sije iz oči velika, tesna zadrega. Ogledal se je naokoli, kakor otrok, ki ne zna, ne kod, ne kam, in išče z očmi pomoči ali vsaj dobre misli.
Baš tedaj sta se pripodila po cesti dva vrabčiča.
In plemič je videl, kako se je Frančišek v hipu razveselil.
»O bratca vrabčiča,« — je govoril v mislih —-»glejta, dva mala gosta imam, pa ju, neroda, ne znam zabavati. Pomagajta mi, prosim, vidva, bratca!«
Vrabčiča sta se ustavila, za hip umolknila. Potem sta dva, tri hipe poltiho ščebetala, kakor da se pogovarjata, kaj da jima je storiti. Nato sta pa zagnala vrišč, kakor bi ne bila le dva, ampak cela jata. Smejala sta se, se kljuvala, zmerjala, premetavala se po cestnem prahu, kakor bi bilo za največje plačilo. Dvignila sta se s ceste, poletela v zrak, a nenadoma je padel eden navpično, na-glavički navzdol, kakor od strele zadet. Drugi je letel obupno vriščeč za njim, frfotal in prhutal okoli druga, ležečega negibno v prahu, čivkal, vekal in kričal, kakor bi šlo še njemu za življenje. Spustil se je ob mrliču na tla, ga pikal s kljunom,
tresel ga s kljunom in s kremplji, hodil po njem, ga teptal z drobnimi nogami in vpil, da bi s takim vpitjem res moral predramiti in obuditi najbolj mrtvega mrtveca. In res, glej, čudo! Umrli nenadoma plane pokoncu, česar se tovariš tako prestraši, da se trikrat prekucne v prahu in s krili maha, otepa in krili okoli sebe, da se kar praši naokrog.
V tem hipu priskaklja iz polja majhen zajček. Sede ob cesti in pozorno privzdigne ušesa. A komaj ga zagledata, se oba vrabčiča spustita kakor na rop prežeči kajni nanj in ga pograbita vsak za eno uho. Zajček se vzpne pokoncu, vidno začuden in zmeden od nenadnega napada. Obupno zmajava in miga z lopaticami. Še s tačico zamahne nekaj-krati prav odločno proti ušesom in napadalcema, A ta ga ne izpustita, Odskoči visoko od zemlje, kakor bi se ju hotel s tem otresti, A vrabca držita trdno svoj plen. Tedaj priskaklja ves obupen pred Frančiška ter ga zaprosi: »Frančišek, brat, pomagaj mi, reši me teh razbojnikov!«
Otroka sta ves čas z zanimanjem sledila čudni igri razposajenih vrabčičev. S še bolj napetim zanimanjem sta opazovala njun napad na zajčka. Angelina je pri tem povsem pozabila na bolečine. Nehala je jokati, lice se ji je razvedrilo in zjasnilo kakor nebo po nevihti. A ko je zajček pritekel povsem k njim in je trepetaje silil pod haljo Frančiškovo, sta se oba glasno in radostno nasmejala.
»Primi ga, Onofrio! In vrabčiča odženi, ta paglavčka!« je vnemala deklica. Sklonila se je naprej in iztegnila rokci, kakor da hoče tudi sama zlasati predrzna poredneža, ali prijeti nesrečnega zajčka in ga vzeti k sebi v naročje,
»Hvala vam, bratci, da ste mi pomagali. Blagoslovi vas Gospod Bog!« pravi tedaj ves radosten Frančišek in pokaže zajčku in vrabčičema dolg trn, ki ga je izpulil deklici v hipu, ko je bila vsa zaverovana v živalce,
»Blagoslovljen tudi ti, dobri brat Frančišek!« se razvesele z njim vsi trije. In glej, v hipu izpustita vrabčka lopate zajčkove in se veselo čvrče za-ženeta v višavo. Zajček pa istotako radosten od-skaklja v polje.
Otroka sta za hip onemela. Začudena sta strmela za odhajajočimi živalcami, potem v Frančiška in v trn.
Hipoma pa sta se oba zvonko zasmejala.
»Glej, Angelina, saj sem ti rekel: Frančišek bo pomagal! — Frančišek pomaga vsakemu. — Ali te kaj boli?«
»Ničesar ne čutim.«
Tedaj se je dečko resno in važno obrnil k Frančišku.
»A kaj naj ti dam, Frančišek, ker si pomagal?«
»Kaj bi mi dal, ti dobri?« se je blaženo na-smehljal Frančišek. »Blagoslovita me, vidva nedolžna, pa sem bogato poplačan.«
In Frančišek je pokleknil pred otroka.
A te besede in da je Frančišek pokleknil pred nju, se je zdelo fantiču tako čudno, da ga je v hipu minila vsa možata resnost. Zasmejal se je še bolj zvonko in veselo nego prej zajčku in vrabčičema. Njegov smeh je premagal tudi deklico. Tudi ona se je zasmejala, da ji je vse lice zažarelo.
»Kaj si rekel, Frančišek, ti blagi? Da te naj blagosloviva? A kako, o Frančišek?«
»Sta me že, vidva dobra! Da Angelina več ne joka, je vajin blagoslov. In vajin smeh je sladek blagoslov, o ljuba!«
Tedaj se je fantič naslonil ob klečečega. Z desnico se ga je oklenil okoli vratu, z levico mu je segel v lase. In ko je brodil po gostih rusih laseh in jih je čopoma prijemal z malo mesnato roko, kakor da ga hoče prav pošteno zlasati, je govoril sladkaje:
»Kako si ti čuden, o Frančišek! In kako dober, dober!«
Tudi deklica se je naslonila s klopi ob njega. In tudi ona mu je od druge strani božaje brodila po laseh in govorila za Onofriem: »Kako si ti dober, Frančišek, kako dober!«
Frančišek pa je ovil okoli vsakega otroka eno roko in ju je privil tesno k sebi. In ves srečen od njune sreče, ves blažen od njune hvaležnosti in ljubezni, jima je govoril:
»Vidva sta dobra, otročička božja, vidva! Zakaj Bog je z vama!«
Otroka sta se spet srečno in glasno nasmejala, tako čudne so se jima zdele Frančiškove besede. In Frančišek se je smejal z njima, tako srečno, radostno in otroško nedolžno, kakor se Ecelino ni slišal nikoli smejati odraslega, v življenju izkušenega moža.
Tedaj je bilo vitezu, kakor da se je pretrgalo pred njim črno zagrinjalo, ki mu je branilo, da dosedaj ni spoznal skrivnosti. Ali kakor bi se nenadoma zrušil pred njim visok zid, ki je dosedaj stal pred njegovimi očmi, in ni mogel videti čezenj.
In glej, v hipu je gledal skrivnosti na dno:
»Otrok je ta Frančišek, najpreprostejši in naj-nedolžnejši otrok! Otrok, ker v njegovem srcu ni zla, in ker je njegova duša čista in nedolžna kakor duša prvega človeka, ko jo je Bog vdihnil v telo. Zato mu je lahko solnce brat, in luna in zemlja
sestri, in mu je vse stvarstvo poslušno in pokorno . . .«
In plemič je pokleknil pred Frančiška, sklonil je glavo globoko doli k zemlji, poljubil prst, ki se je je dotikala mala Frančiškova noga, in je zaprosil v veliki ponižnosti: »Blagoslovi me, ti največji vseh svetcev božjih!«
Ko se je vitez Ecelino vrnil v Rim, je bila njegova prva pot k donni Jakobini, In prve besede, ki je pozdravil z njimi sestrično, so bile: »Našel sem drugega Krista!«
Proti večeru tistega dne je donna Jakobina jokaje klečala pred črno Madonno onstran Ti-bere. Jokala je od hvaležnosti, sreče in radosti . .
Balade v prozi.
Ivan Pregelj.
Iz slikarjevega dnevnika.
18,	julija. Snoči sva zopet premalo pila, Janez, kaj ne! In nekaj prav pametnih sva tudi rekla, Janez. In malo šuma je tudi bilo, preden sva lepo domov prijadrala, Janez! Janez, Janez! Kam to pelje, kam to gre?
19,	julija. Barnumovi beduini so zanimivi obrazi, krasni predmetni študiji, Alma! Našel sem osveto! Odslej ne bom sanjal več tvojih oči, bom beduinsko fiziognomijo in polt! Amen!
20,	julija. Pravzaprav včasih malo kroka človeku dobro de. Osveži mu dušo. Bog vedi, da sem samega sebe vesel! Brez katarja, brez glavobola, celo brez slednjih moralnih očitkov, pa še tako impertinentno drzna misel! To bo treba zaliti, pa nocoj še ne. Nocoj bova delala, Janez! Če bova —!
21,	julija. Alma! Koketa!
22,	julija. Prečital sem Lotijev »Jeruzalem«. Prokleto zna gledati ta Francoz! (Sledi študijska skica, ki predočuje prizor iz puščave. Ob pustinjski poti, označeni z okostnjaki popadlih konj in s troje hijenami, stoji nerodno zbit križ z Zveličarjem. Križani je snel svojo desnico z lesu in se sklonil čudno nizko nizdol nad malo beduinsko dete, ki tipa z drobnimi ročicami ob križu navzgor. Dete je popolnoma golo. Poleg deteta leži na hrbtu mrtev beduin.)
23,	julija. Dajte mi barv! Ta vročina, to solnce! To je premalo! »Usmiljenost nebes« mora dihati vročino smrti, brezkončne žeje! (Sledi študijska skica, ki predočuje otrokov obraz: krčevito bolest žeje, izraženo v ustnicah in očeh, hrepene-čih navzgor,)
24,	julija. Zverinska mati! Moža je izdala in dete popustila in šla z močnim in ljubljenim.
Strašen človek mora biti ta njen ljubljeni. Strašno je zasekal v lobanjo. (Sledi študijska skica ubitega beduina.) Alma! Če boš Ti vse to razumela, če boš —
25.	julija.-----------
26.	julija. Včerajšnji izlet mi je prijal. Noge me bole. To de dobro. In Alma se je zaročila. To jezi. In za delo nisem. To ni prav. Janez, meni se vse zdi, da pešava!
27.	julija, Kristus se je sklonil nad dete, da bi je pobral in privil na svojo srčno rano in je napojil iz srčne krvi. Če bi to mogel izraziti!
28.	julija. Vrag vzemi Lotija! Moja puščava bo gorela v mrzlih barvah . . .
Nekaj tednov zatem so prepeljali slikarja v oddelek za umobolne. Našli so ga bili v ateljeju pred platnom, Ihtel je histerično in metal z blazno naglico čiste vode na platno . . ,
Poslal sem bil ta svoj spisek uredništvu slovenskega lista. Urednik je stvar natisnil, toda pod črto se je nekako opravičil: »Priobčujemo ta spis iz peresa modernika in upamo, da bodo naši cenjeni čitatelji razumeli. Vendar pa opozarjamo zlasti naše dijake, da tiči v spisu velika moralna resnica: Zares, z vodo bi slikal, kdor bi hotel naslikati usmiljenje nebes! Neizrazno je,«
Kresna balada, ki je šla v koš.
Bajtar Tone je šel pijan skozi gozd domov, Zdajpazdaj je krenil s poti in zabredel globoko v praprot. Noč pa je bila lepa, vedra, da nikoli nikdar lepše. Bajtar Tone se je dokopal po pra-protju do vrh brega in sedel upehan v mah ob poti. In tedaj je slišal, česar ni slišal do tistih dob.
Ivan Vavpotič: Straža.
Govorilo je vse okoli njega s prečudnimi glasovi, pelo je čudovito, daleč in blizu, odgrinjalo skrivnosti peščenih tal, drevesnih sokov, rosnih cvetnih čašic, dimečih se dobrav in plazeče se živadi v mokrotni travi. Mala svetla kresnica je pela čudovito; laže je bilo umeti zmisel njene pesmi bajtarju Tonetu, nego pesem cerkvenih pevk v nedeljo pri zgodnji maši. In od bližnjega vira je šumelo tisoč vedrih glaskov, neskončno umljivejših od popevk vaške mladine: anderle, vanderle, pekateme . . , Pesem kresnice in rajanje vira pa sta bila le droben drobec v neskončnosti harmonij, ki so kakor eterično morje lile od vsepovsod, kakor iz neštetih strun naravnost v dušo bajtarjevo in jo opajale z nepopisno milino in jo polnile z neiz-raznim hrepenenjem, jo mamile, jo zadovoljevale, jo vznemirjale in pokojile obenem. Bili pa so vsi ti zvoki bajtarju Tonetu neumljivo tuji in zopet čudovito znani, vonjali so, žareli so kakor naj-pestrejše cvetje, kakor drobni svetli metulji. In tedaj se je zgodilo, da je vzbrnel v morje teh naravnih zvokov prečudno gromko otožen glas in izpregovoril, zapel pesem mogočno, orkansko, in preglasil petje kresnice in vira. In bajtar Tone je vedel: »Glej, kako to poje, človeško srce!«
Tisti hip se je zdramil bajtar in je šel domov. Doma je čakala žena in je rekla trdo besedo. Bajtar Tone je še vedno snival pesem kresne noči in je rekel:
»Baba, ne govoriš, lajaš!«
Urednik mi je vrgel ves nervozen rokopis na mizo: »Prečitajte in vrzite v koš. V »listnico« pa napišite: ,Zvono Zvonimir! Vaša »kresna balada« je šla, kamor sodi, — v koš. Vaš Tone je čisto navaden pijanec in oduren surovež. Mladi prijatelj! Ne zametujte svojih darov! Kvišku, kvišku!'« Napisal sem, kakor je naročil. Pa mi je žal. Zvedel sem, da Zvono Zvonimir ni od tedaj zapisal nič več . ..
Med spiritisti.
Spiritistično omizje je poklicalo dušo samomorilca in ga prisililo, da je pisal: »Tri minute pred deveto sem sedel neopažen na samotno klop za paviljonom. Pred paviljonom je igral orkester. V štiriindvajsetem taktu Kettererjevega Valse des Fleurs sem si pognal kroglo v glavo. Bil sem na mestu mrtev. Moj prvi občutek po smrti je bil občutek mučne negotovosti. Opazil sem, da sem breztelesen in breztežen in da sem v nekaki brez-
prostornosti, gluhi, temni, absolutni. Nevajenemu tega novega miljeja brez vsakih dimenzij, se mi je sprva zahotelo nazaj v življenje prostornosti in mi ga je bilo žal, nekako tako, kakor je žal dneva popotniku, ki se pelje skozi dolg in raven predor v zadnjem železniškem vozu in vidi izginjati luč, giniti vse dalje, vse ostreje. Sicer pa, je li katerokoli slovo prijetno? To moje slovo se je moralo odigrati neskončno hitro, V šestindvajsetem taktu Kettererjevega valčka — znam ga do studa na pamet — sem bil že našel ravnovesje in se prilagodil novemu miljeju. Istočasno pa je v nekakih sunkovitih valih ugasnila v meni zavest vse indi-viduitete. Ves moj »jaz« je ugasnil brezsledno, se prelil, da, rekel bi skoraj, se kemiški presnoval v nekakih magnetičnih tresljajih v neko neskončno energijo, substanco večnosti ... Ne morem trditi, da je bilo to presnavljanje prijetno, Sličil je proces te čudne asimilacije povsem kemičnim procesom: zavedel bi se bil — da sem se mogel kaj takega zavedati — neprijetnega občutka, bolečine, ki jo povzroča ogenj . . . Kakor Fenis sem vstal iz te prečudne preporodne kopeli nov, velik, neskončen, vesoljnost v sebi, vseusmiljenost, vsevednost, brezbolest. Moje sedanje življenje je neskončno sladko čuvstvo neskončno prijetne indi-ferentnosti in resignacije, ali da govorim figurativno: neskončno veliko in vsemirno jezero sem, razlito med vekovi. Samo zdaj zdaj zavalovi rahlo, tako neznatno, kakor da se je libela s perotjo dotaknila površja,,. Zadnji akord Valse des Fleurs,«
Avtogram poklicanega samomorilca je spravil fotograf G . . . Tri tedne pozneje so ga našli v postelji ustreljenega. Ustrelil se je bil sam. Čudil se temu ni nihče, ker je bil mož skrajno nevra-steničen.
Cerkovnik Janez in njegov otrok.
»Cerkovnik Janez je bil mlad vdovec in se ni mislil ženiti vdrugo. Preveč je ljubil svojo rajno in dovolj srečen je bil ob štiriletnem sinku. Sinček je vprašal: »Ata, kdaj pojdejo zvonovi v Rim?« »Oj, kmalu, prekmalu!« »Ata, ali jih bom videl, ko pojdejo?« »Kako boš videl! Kakor ptičke bodo zleteli skozi line, cindirin.« »In nazaj?« »Tudi nazaj! Cincindiridin!«
Drugi večer je rekel sinček: »Ata, če bom priden, morda jih bom videl, ko priletijo iz Rima nazaj,« »Morda jih boš videl. Kadar gospod v soboto glorijo zapojo, pazi, morda jih boš videl,«
Tretji večer je rekel sinček: »Ata, ali je jutri sobota?« »Jutri!« »Jutri!« Sinček je legel
in vsnul in v sanjah se je smejal in govoril: »Cincindiridin!«--- —
Troje mogočnih žrel je zijalo s težkimi jeziki visoko v linah. Lastavica je šinila skozi line in se s perotjo dotaknila bronastih teles, da so vzbr-nela kakor težke, temne ustnice. Tisti hip se je napelo troje vrvi iz globine ob lestvah navzgor. Kodrasta otroška glavica je šinila skozi odprtino kvišku proti bronastim žrelom in se začudila žalostna z žalostnimi očmi: »So že tu!« Cerkovniku pa so se tisti hip razvezale mišice in je potegnil z levico in desnico in je pritisnil z nogo. In srce se mu je slovesno sladko ogrelo: »Zdaj pazi nanje, moj malček!« Stranski in srednji sta jeknila jasno, samo najtežji ni zapel.
»Ali je zaspal v Rimu?« Cerkovnik je potegnil krepkeje in pogledal kvišku. Dvoje vročih kapelj krvi mu je zdrknilo od kdovekje na lice. Par hipov pozneje je vedel, da so mu zvonovi ubili dete.
Nikoli nihče ni nikogar tako proklel, kakor je cerkovnik zvonove!«
To zgodbo je napisal v neki album moj znanec, ki je grozno razvpit, da je pijanec, razuzdanec, surovež. Nekaj je resnice na tem, Kolne strahovito,
Lucifer.
Ko so vstali zavrženi angeli, da bi se uprli Bogu in se posvetovali, je vstal med njimi najlepši in najnedolžnejši in čisti kakor zlato, izprano v sragah mater in solzah otrok, in je rekel: »Nikarte, čisti duhovi! Vsedobrote in Vselepote nam je dal Mogočni iz sebe, od svoje moči in svetosti nam je dal in najvišjo slast, služiti Mu in Ga ljubiti od vekomaj do vekomaj!«
Rekli so uporni med seboj: »Mari je najmanjši med nami, ki govori? Največji je, najbližji obličju Gospodovemu! Služimo mu, nevredni!« V tisti uri je pozabil dobri angel sladkosti službe in je okušal slast oblasti in se je prevzel. In je vodil neštete v upor in je bil zavržen — Lucifer.
Mizogin.
Pisatelj dr. Pavlov je priznan novelist. Kritika ga je označila zaradi nekaterih njegovih najlepših novel za izrazitega mizogina in ga vzporedila z velikim Strindbergom, Ne morem trditi, da je govoril kritik netočno. Prav gotovo je, da govori slednja črta pri Pavlovu čudno strastno proti ženi in ženstvu: slednje njegovih ženskih lic je karikatura, umetnina posebne individualne izrazitosti in
psihologično neoporekljiva, toda karikatura vendarle. Osebno sem se seznanil s Pavlovim šele včeraj in našel v njem zelo skromnega in mirnega človeka. Komaj malo je nervozen, samo toliko, da je še prijetnejši. Tako je umljivo, da sem bil po par kratkih besedah povsem zaupljiv in sem začel govoriti, kakor bi sicer ne mogel s človekom, ki sem ga pravkar spoznal.
»Gospod doktor, Vi pač niste srečni v zakonu!«
Nasmejal se je prisrčno.
»Za vraga, Vi ste v enem letu že trideseti, ki me tako vprašuje!«
»Oprostite, Vaše mizoginstvo —«
»Moje mizoginstvo, da, razumem! Vedite, da sem v zakonu morda najsrečnejši človek celega našega mesta. In zakaj! Tudi moja žena je mizo-ginka.«
»Ah! Tako!«
Uverjen sem bil, da se šali. Tem bolj sem se začudil, ko sem videl, da mu je obraz čudovito resen in da mu je vzigralo čudno nervozno ob dobrohotnih in jasnih rjavih očeh,
»Kritiki se ne varajo,« je rekel nekam težko, »moje mizoginstvo ni ponarejeno. Razumeli in verjeli mi boste, če Vam zaupam, da sem imel mačeho in da sem našel svojo soprogo v najde-nišnici!«
Zvonikar.
Bil je zanikaren in zanemarjen pijanček, toda nepopisno gibek in drzen. Kjerkoli so gradili cerkev, so ga klicali, da je nosil natikat jabolko na stolp in v jabolko petelina. Ali se mu ne vrti v glavi, so vpraševali. Smejal se je, na tleh se je zibal od pijače. Ko pa je stopil na lestvo, je bil varen in veder kakor veverica. »Enkrat jo bo skupil,« so rekli, »le pazite! Zaklical bo doli: Tri luknje vidim, kam naj zataknem?« »In kam mora zatakniti?« je vprašalo malo dekletce. »V srednjo, seveda,« so rekli. Tisti hip so ga zagledali vrhu zvonika. Nad konico je stal z desno in levo vprt v tramovje in je zaklical z vivčkom v ustih veselo, razposajeno: »Ljudje božji, štiri luknje vidim!«
Zaprli so od groze oči. Temno je udarilo, ko je priletel iz višine. Preden je izdahnil, je povedal, da je lovil vivček. Verjel mu ni tega nihče. Kadarkoli pa nanese pogovor, da se menijo o treh luknjah, je eden zraven, ki vpraša:
»Kaj pa, če vidi štiri?«
In vedno je zopet drugi zraven, ki meni:
»Če vidi štiri, je izgubljen!«
Zunanji vplivi na slov. narodno pesem.
Dr. Fr. Kimovec.
Odpor se je porodil v duši, ko se ji je prvič izdaleko zazdelo, da je naša narodna pesem, kakršna je danes, izgubila mnogo lastnih prvin, mnogo svojskih lastnosti. To pa, kar ima svojskega, pogosto le bolj čutimo, nego zavestno spoznavamo; rahlo je, da zadoni le, če udari nanj čuvstvo, strožji glasbeni analizi se doslej še ni posrečilo, da bi te prvine razbrala, v njenih rokah se je doslej vsak poizkus vsaj deloma zmlinčil v amorfno, nejasno, megleno bit, ki čutimo, da našo glasbeno misel liki lahna meglica obletava, pa se nam za nje obliko doslej še ni posrečilo dobiti določnega izraza.
Naša narodna pesem, kakršna je, in kar pod tem izrazom sploh razumemo, je po veliki večini tvorba novejših časov. Starejših narodnih pesmi je velika množina iz naroda izginila, v narodovem življenju so izmrle, tako da svoje biti nikjer več ne udejstvujejo: nihče jih več ne poje, nihče jih več ne zna.
1. Cerkvena narodna pesem.
Izmrla je in popolnoma in brez ostanka iz naroda izginila vsaj cerkvena narodna oziroma ljudska1 pesem; nikjer več je žive ne najdeš v slovenski domovini. Prva polovica 19, stoletja je datum nje mirne, takorekoč neopažene smrti.
Škof Slomšek2 takole toži v »Zgodnji Danici« (1, 1849. str, 11 si,): »Bila je v starih časih lepa šega na vsak Gospodov god pred pridgo posebno sveto pesem zapeti, kakor za advent: Poslan je angel Gabriel; za Božič: Eno dete je rojeno; za Velikonoč: Jezus je od smer t i vstal itd. Že ene dni poprej smo jo doma poskušali; stari so mlade peti učili, Ino ko so gospod fajmošter iz kaneelna (leče) pesem začeli, ino vsa cerkev za njimi glasno potegnila, se nam je zdelo, de smo v nebesih, in svete skrivnosti gledamo. Res de so stare svete pesmi prav pri-prosto zložene, njih koralni napevi (viže) otožno slujejo; pa so polne božjiga, ino pa domačiga, Slo-venskiga duha. Pač škoda jih je, de so po naših
1	Narodna pesem je tvorba, ki se je v narodu samem spočela in iz njega izšla; ljudsko pesem pa imenujem tisto, ki jo n, pr, v cerkvi vse ljudstvo poje, pa ni treba, da bi bil domač predmet, ampak je lahko od drugod privzeta.
2	Pod naslovom »Lepo petje, lepo serce« s podpisom »Ljubomir«.
cerkvah potihnile, in jih je p tuji, neprijazen duh zadušil,1
Ponovno in še v bolj gorko tožbo je veliki škof izlil svoje srce v »Drobtincah za novo leto 1857«.2 »Med vsimi prigodki in zadevki mojih mladih dni so mi naj živejši pred očmi bele cerkve, ktire sim mladenčik obiskaval, lepe pridge, ktire sim čul, in pa svete pesme, koje sim slišal na paši kakor doma, posebno pa v cerkvi pri službi božji; one so mi kakor rajni glasovi iz zgubleniga raja. Pač smo se veselili cerkvenoletnih svetkov (praznikov) in ves prejden tjeden smo poskušali sveto pesm, ki se bo prihodno nedelo alj sveto godovno pred pridgo zapela in oživela serca vernih za ob-hajo svetih dni, ki so nam toliko mični oznanovavci izveličanskih skrivnost naše svete vere.
Toliko živahne so bile stara adventna pesm; Poslan je angel Gabriel z svojim donečim nape-vom, ktera nam je oznanovala prihod Gospodov kakti glas vpijočega v pušavi. Še mičnej je slula sveta božična pesm: Je eno dete rojeno, oj rojeno z svojim premilim napevom, v kojem se toliko živo čuje prememba žalosti starega zaveta v nove zaveze prečudno veselje nad rojstvom ob-ljubleniga odrešenika. Ravno tako mogočna pesm je bila stara velikonočna :
Jezus je od mertvih vstal,3 od svoje britke martre. Nam se je veseliti in Boga hvaliti: aleluja.
ki je v svojem milo veselim napevi prav živo občutiti dala, kako se je pobožnim ženam in učencom o vstajenji Jezusovem žalost v neizrekljivo veselje premenila. In kedar so pridgar iz leče eno tih svetih pesm zapeli, in vsa cerkev za njimi ednoglasno potegnila, vsa verna občina je plavala v enem duhov-skem veselji, ter pela in pila iz živega vira svete vere nebeške čute pobožnega, večniga živlenja.
Te in takšne svete cerkvene pesme, izročila starodavnih časov, bile so naj pripravne j povabe svetiga Duha oživiti pridgarja in poslušavce, in če so bile besede priproste, brez tenke mere pesim-ske, so pa za toliko bolj božje resnice zadevale in
1	Podčrtal pisatelj,
2	Drobtinice za novo leto 1857. str. 293. si.: »Cerkveno petje nekdajno in sedajno po Štajerskem«.
3	V verze razdelil pisatelj.
budile strune serčne pobožnosti. V s e d a j n i h dneh so te in takšne stare pesme večidel po slovenskem vtihnile; nove so jih podlezle, tode boljega duha med ljudi niso donesle, naj si so ravno bolj vbrane.1
Za Kranjsko mi je prof. Gerbič pred kratkim povedal, da je v Cirknici na Notranjskem krog leta 1847. o božiču vse v cerkvi zbrano ljudstvo še pelo isto staro, čuda nežno božično, kakor jo zgoraj Slomšek omenja: Eno dete je rojeno, ki jo je priobčil Foerster v Ceciliji:
Oj Dete je rojeno nam, rojeno nam
pri Betlehemu v hlevcu tam.2
Druga, živa priča je kn. šk. duh. svetnik, župnik Jakob Aljaž, rojen leta 1845. Njegova mati, pravi, mu je pripovedovala: ko je bila ona še mlado dekle, je v Smledniku na Gorenjskem o božiču cela cerkev pela kot najlepšo božično pesem, brez katere si ljudje božiča niso mogli misliti, tisto, ki jo ima Foerster v Ceciliji kot III. postno:
Večno srečno je življenje, če je greha zadolženje ljubi Oče ti odvzel, te otroka spet sprejel.3
To so pa — poleg Blaža Potočnika, ki ga spodaj navedemo — tudi zadnje priče nekdaj — kakor moremo soditi — tako cvetočega cerkvenega na-
1	Podčrtal pisatelj.
2	Cecilija, I. drugi natis, str. 100, št. 63.
3	Cecilija, I. drugi natis, str. 115, št. 72. — Isto pesem je zapisal Blaž Potočnik in jo 10. februarja 1872 poslal pre-latu Smrekarju kot »eno prav staro melodijo« . . . Besede se nahajajo v starem evangeliju pod naslovom: »Slovo Jezusa in Marije«. Zanimivo inačico je zapisal na prošnjo istega pre-lata Smrekarja dekan v p. Andrej Drobnič leta 1901.
Gre-šnik, glej ža - lost Ma - ri - je, ka- ko za Je-zu-sam vpi-je. Pre-den se je proč po-
dal, je ta - ko slo-vo je - mal.
Pisal jo je v 4/4taktu, pa je očividna zmota, zato sem pisal 3/4takt. Prav tako sem pristavil potrebna ločila, izpustil pa harmonizacijo, ki je neporabna. Nepričakovan je začetek s padajočo seksto. Skoraj da je to kesnejša varianta.
rodnega petja. In izgubilo se je oboje: cerkvena narodna pesem sama in utihnilo je ž njo vred tudi splošno ljudsko petje po naših cerkvah.1 Kar se semtertja zdi, da ga je še, so le rudimenti, krnjavi ostanki, pa še to ne po nekdanjem cerkveno-narodnem petju, ampak ostanki poizkusov, prenesti zborovsko petje 19. stoletja v ljudsko pesem. Cerkvena pesem 19. stoletja pa ni niti po svojem izviru, še manj po namenu, najmanj pa po svojem značaju namenjena ljudskemu petju in se kot taka tudi nikoli rabila ni, razen morda v prav omejenem obsegu. Naša cerkvena pesem 19. stoletja — iz-vzemši zadnje dvajsetletje — ki se ji tako po krivici pripisuje, da je zložena prav posebno v narodnem duhu, ima svoj pravi vir v lahkotni italijanski gle-diški glasbi. Že vsa faktura jo kaže, kaže v melo-diki prav pogosto naravnostni vpliv instrumentalnih violinskih postopov. Čuda ni, saj so bile pesmi te dobe vsaj deloma uglasbene naravnost za instrumentalno spremljanje.
Slomšek o tem takole piše : ». . . naj hujši kuar cerkvenimu petju delajo posvetni godci, naj si bodo gosposki ali kmetški, imajo si gosle ali rog, delajo si okrogle na kmetih ali godejo posvetno v cerkvah po mestih tako, de bi si mislil biti v kakem gledališi, ne pa v božjej hiši . . . prave pobožnosti ni po navadi pri taki godbi sluha ne duha. De ni prav tako, sveta mati katolška cerkev pravi, se neprenehoma švara in takšno posvetno, ne-pobožno godbo pri božjej službi prepoveduje . . . ali žalibože, de je svarjenje materno posvetnim godcam in jih prijateljem glas vpijočega v pušavi, kteriga malo kaj obrajtajo.«2
Naj v pojasnitev navedem še dogodek izza časa, ko sem pred leti zapisoval napeve narodnih pesmi. Marija Belehar, stara cerkvena pevka iz Lahovič pri Cerkljah na Gorenjskem, ki mi jih je pela, mi pravi pri pogledu na besedilo, ki ga je bila že prej napisala, pri neki pesmi, preden jo začne peti: »To je pa zopet ena stara cigalnica (cigov-nica)«.
»Kaj se to pravi?«
»Seveda tega ne morete vedeti, ker ste premladi. Ko sem bila jaz mlada, je bilo tako: Kedar je bil (pri kakšni cerkvi) semanji dan (žegnanje) ali kaka druga slovesnost, so vselej prišli godci (na kor) pa so k petju na gosli »cigali«. In se čisto dobro pozna, katera pesem je bila »na gosli« peta. Eno
1	V istem pismu omenja Potočnik še stare adventne: »Približa se obljube čas« in pesmi za križev pot: »Oh pridite, stvari«, ki ju je tudi nameraval poslati, pa je to namero opustil, ker ju ima že Rihar v svojem drugem zvezku natisnjeni.
2	Drobtinice, 1857, str, 298 si.
tako so mi peli Švedrova mati, pa sem jim takoj rekla: ,0, ta je bila pa na strune!' — Le preudarite«
—	mi pravi koncema — »te-le stare pesmi, pa boste videli, da je vsaka samo »cigalnica« za sem in tja vleči.«1
Pesem, ki se je zaradi nje navedena razlaga vršila., je sledeča. Zapisal sem si oboje: pesem in razgovor, ker se mi je zdel vsaj zelo zanimiv, nov, če že ne tako zelo važen. Original je bil pet v Fis-duru.
Poj'mo2, po - glej-mo mi — en' ču - do
1	Ti stari godci so imeli ponavadi po par violin, po en klarinet, eno trobilo (trobento), pa tudi po več, in velik bas s peterimi strunami, kar se je komaj verjetno zdelo; toda ker jih je več isto trdilo, ki so zadnjega basista še dobro poznali in tak bas velikrat sami videli, moramo pač verjeti, da je naš domači (vsaj gorenjski) bas imel pet strun. Zadnji tak basist
—	ovekovečen v Borštnikovem »Starem Iliju« — je bil glinj-ski Gojžan, ki se je — poln norčij, pri svatbah svoj veliki bas, svojo »rumeno«, kakor so rekli, na močnem jermenu čez ramo obešeno noseč in pod nje težo hropeč — bolj spotikal, kot hodil, veliko več klobasal, kot godel, kar je bojda tudi veliko bolj znal kot gosti. To je bil zadnji boren ostanek nekdaj vsaj po Gorenjskem precej razvite domače goslarske umetnosti. Saj smo imeli celo lastne obrtnike, ki so se pečali z izdelovanjem te vrste instrumentov. Na Notranjskem je n. pr. neki Riharjev sorodnik v Polhovem Gradcu izdeloval godala. V ljubljanski stolnici je še zdaj v rabi en veliki bas (violon), istotam se hrani tudi še nekaj nekoliko manjših violin, ki jih je on izvršil. Vsem instrumentom se pozna po neokretni obliki, da so domače, kmetiško delo, pravi kmetiški instrumenti. — Tudi po Primorskem so igrali te vrste domači orkestri. Marušič (Moja doba in podoba. V Gorici, 1898) piše na strani 24.: »Jez sem /?ladov in poslušov Aodci, kterih je bilo do 1. 1848. navadno po pet: bas, škant (gosli), klarinet (piščalka), dolga in krajša trobenta. Še le od 1. 1848. naprej je prišla v navado tudi »banda« z velikim bobnom.« — Za Koroško nam je ohranil Matija Majer v imenovani »Pesmarici« sestavo domače godbe; takole piše (str. XIII. si.): »Kedar imajo pri Žili, kjer je še bolj po starim, godce, večidel^dva godeta, jeden bunka (spielt Bass), jeden ali dva piskata na klarinetu in jeden citra (spielt Zitter, Hackbrett). Citre se že opuščajo! Škoda!« — Prof. Ivan Grafenauer je pisatelju o koroški narodni godbi sledeče povedal: Ko je bil še majhen — nekako pred 30 leti — so v brški župniji pri Šmohorju v Ziljski dolini živeli še stari godci, ki so na gosli godli. O božiču so hodili po vaseh, nosili zvezdo in z goslimi koledovali. V domači hiši so hranili gosli, katerih dno je bilo s hruševega lesa, pa so se te gosli za časa njegovih visokošolskih študij uničile. — Podobno piše tudi »Illyrisches Blatt« o domači kranjski godbi iz ljubljanske okolice.
2	Pojdimo. — Pri vezanih skupinah po dve noti je druga nota izvečine lahka, kakor doložek, ozir. portamento. Varianto te pesmi ima tudi M. Majer v svoji »Pesmarici cer-kevni« (v Celovcu, 1846), str. 69, pod št. 24; žal brez napeva. Napevov k tej pesmarici sploh nisem mogel doslej dobiti.
se go - di — na hrib Kal - va - ri - jo,
kaj tam gor	de - la - jo.
Pesmi se pozna, da ji je steblo iz domačih tal pognalo, pa je s tujimi vejami, listjem, cvetjem tako našopirjena, da se originalno ogrodje komaj še iz njih spozna. Pa je moralo 19. stoletje že tako biti, da je stare pesmi rado tako prečudno krotovičilo. Zanimivo je, kako je n. pr. Rihar pesem, ki je v našem narodu že sama po sebi nastala pod instrumentalnim vplivom — to je ona za sv, križev pot: »Oh pridite stvari«, pod vplivom tega instrumentalnega mišljenja na dva različna načina ritmiziral in našaril.1 Kakor se je pa v tradiciji ohranila, sem jo zapisal v zbirki »Rihar renatus«, sprejel jo je tudi Premrl v svojo zbirko: »Cerkvena pesmarica za mladino« v Ljubljani, 1916, str. 41.
1 Vishe sa fvete pefmi, druge bukvize od	BI. Potozh-
nika, zhveteroglafno poftavljene od Gr. Riharja,	str. 31.
Tradicija:
Oh, pri-di= - te stva - ri, kaj,
glej-te, se go - di: e - di - ni	bo-žji
Sin stra - šno za nas tr -	pi.
Riharjevi ritmični varianti: a)
Podoben zgled imamo v stari ljudski cerkveni pesmi: »Dopolni se obljube čas«, ki jo je Rihar brez dvoma pod vplivom istega instrumentalnega čuvstvovanja prikrojil, godalom primerno melodično variiral in »zhveteroglafno poftavljeno« priobčil.1 Potočnik priča v gori omenjenem pismu o tej pesmi in o oni za sv. križev pot, da sta starejši, ljudski, ne Riharjevi.
Da se bolje vidi razloček med duhom stare, v domači zemlji ukoreninjene in po stoletni rabi posvečene cerkvene ljudske pesmi, naj mi bo dovoljeno prinesti za zgled ono po Slomšku »tako mogočno«, staro velikonočno:2
Je-zus	je od smr-ti vstal Od
- no Bo-ga hva-li - mo,
al - le - lu - ja,	al - le - lu - ja.l
In še en zgled: ono, ki jo Slomšek po vsej pravici hvali kot tako »mično« božično z nje »prečudnim veseljem«:

Riharjeva (melodična) varianta:
Do - pol - ni fe ob - lju-be zhaf, zhlo-
t
ve - fhki rod
fhi - ti,
Istotam str. 32. — Učinek tako »poboljšanih« pesmi popisuje Majer v svoji »Pesmarici« (VII. pod črto): »Ako se kaka pesem tako napčno »poboljša«, da ni več poprejšnjej podobna, jo ljudstvo ne pozna in jo v cerkvi tudi več zapeti ne zna in ne more. Taka se je zgodila s pesmijo: Poslan je angel Gabriel, na strani 29. Na Koroškim jo pojö po starim, na Štajerskim, Kranjskim in Goriškim so jo pa poboljšali — povsod drugači, to se ve, quot capita, tot sensus — vsaka ptičica po svojem žvergoli; ako se ljudi sedaj iz teh dežel kje na kakim božjem potu v cerkvi sjidejo in bi jo radi vkupej zapeli, že ne morejo več, ker jo vsaki drugači zavito zna.« Pristavlja še jako umesten nauk: »Cerkevne molitve in pesni naj bi se lehkomiselno ne poboljševale, prenaredjale in pre-kvantale, se lehko naredi .Imejshnava'.«
2 Dobil sem jo v zapuščini f prelata Smrekarja; napisal mu jo je na njegovo prošnjo šmarijski dekan v p. Andrej Drobnič leta 1901. — kakor kaže notranja naslovna stran zvezka, ki ga je Smrekar nalašč priredil za zapisovanje »starih slovenskih pesmi, cerkvenih in drugih«. Napisane so le tri pesmi: 1, Že omenjeno »Slovo Jezusa«; 2. Žalostna Mati božja in 3. Velikonočna, Več jih ni mogel napisati, »kar — kakor piše 17, avgusta 1901 f Smrekarju dekanova stričnica Marija Zakrajšek — jih je mrtvoud zadel«.
me - stu Be - tie - hem.
Pridejana je še varianta s pripombo: Nekteri pojejo tudi:
Pričujoči napev je original iz Št, Jerneja na Dolenjskem, Dobil sem ga v zapuščini f prelata prof, Jos, Smrekarja, Zapisal mu ga je Blaž Potočnik, kakor priča Smrekarjev pripisek na Potočnikovem pismu: »Ko je bil on (Potočnik) kapelan v Šent-Jerneju na Dolenjskem (okoli 1, 1830,), so jo Božični večer o polnoči peli tudi možaki pri službi Božji v cerkvi.« J. S. — Na listku samem je pesem
1 Pesem je zapisana natančno po zapiskih Drobničevih. Le da je v originalu kvinto više in pa oba križa, ki sem ju postavil nad črto, stojita v originalu pred dotičnima notama; prestavil sem ju zato, ker je to zvišanje vodilnega tona brez vsakega dvoma produkt novejše dobe, ko so se morali stari tonovski načini ukloniti novejši shemi. Očividno je tudi, da Drobnič pravega ritma ni zadel, oziroma le deloma. Originalnega ritma ne morem z vso gotovostjo rekonstruirati. Kadar se mi posreči, da najdem Majerjevo glasbeno prilogo z na-pevi k tej »Pesmarici«, kjer ima na str. 75. tudi to pesem natisnjeno kot »vsim Slovencem navadno«, in sicer z na-pevom, kar nam pove v oklepaju (Napev 16.), takrat bomo o teh stvareh, ki jih danes le načenjam, le bolj nanje opozarjam, še marsikaj lahko izpregovorili, zlasti če se material
(s Smrekarjevo roko) naslovljena: Stara Božična pesem iz Št. Jerneja na Dolenjsko, c. 1830 v rabi.1
Danes ko smo Slovenci kot narod v celoti izgubili vsakršen zmisel za mol, še bolj pa za stare tonovske načine, ko se je okus ljudstva tako neugodno izpremenil in tako poslabšal, bi ta čudovito mehka in ljubezniva pesem težko za postno obveljala, kakor niti kot postna ni več obveljala zgoraj omenjena, nekdaj najlepša smlejska božična, čeprav jo je Foerster tudi poizkušal rešiti. O tem, z bridkostjo konstatiranem dejstvu se v vsaki župniji lahko naredi poizkus, ki se bo — bojim se — iz-
1 Foerster ima v Ceciliji za 8. in predzadnji takt sledeči inačici:
in
Zvišani 6. in 7. stopnja, se zdi, da sta tudi že varianti star-šega originala, ki je imel bržkone vse stopnje naravne. Vendar bi si tega ne upal s tako gotovostjo trditi, zakaj pesem, kakor nam jo je tradicija ohranila, se da tudi s stališča novejšega mola razumeti, dočim je navedena velikonočna oči-viden in jako zanimiv zgled modulacije, oziroma zveze dveh starih tonovskih načinov.
borno posrečil . . . Današnji rod bi Majerju nerad verjel, kar piše v »Pesmarici« za uvod (V—VII): »Te pesni so s t a r e po sto, po dve, tri sto let in še starejši. Kakor od posvetnih narodnih tako tudi od cerkevnih velja: Starejši je pesem lepši je. Na to se moreš zanesti! Ako bi ne bila posebno lepa, bi jo Slovenci v tolikih letih že davno bili opustili. Te pesme so polne pobožnosti in pesniške lepote, so živi spomenici, ki nam jasno kažejo in pričajo pobožno serce in bistro pamet naših Slovencov. Dobro bi bilo, da bi se skerbno zbirale, da se ne pozabijo, ne zgube in ne pokvarijo. Nove pesme se skladajo po kopah — vse tudi ni lepo, kar je novo, to se ve — lepe stare se pa opuščajo in s časoma pozabijo — tudi jih nekteri radi popravljajo, prenaredjajo in kerpajo, da niso več poprejšnjim podobne, Ako bi bile enkrat pozablene, zgublene in pokvarjene, bi jih iskali in bi jih nikjer več ne najšli. Škoda bi bilo zanje!« — Majer ni mogel zabraniti, da bi te stare pesmi iz naroda ne izginile, naj jih še tako iščemo, jih nikjer več ne najdemo,	(Dalje.)
Sirota.
Ni znano ti, da sem ostala sirota, da roka nobena mi kodrov ne boža? Oprosti, če sem te ustavila tu sredi pota.
Ali si poznal očeta mojega? Bil je mož, najlepši izmed vseh, moja mati najlepša žena. In v našem vrtu je cvetelo čuda lepih rož.
Na našem ognjišču je ogenj gorel vsak večer. In pesmi smo peli. V našem hlevu so ovce blejale. Kadar smo pospali, so nam slavci peli v noč in mir.
Potem je oče šel. Mater zapodili so z menoj. Srečavali sva smrt samo in bedo. Oče je pal. Potem še mati legla v večen je pokoj.
Vsa poja moja so, domov nobena ne drži. Z groba na grob, izpod tujega krova pod krov. Ko sem sirota in ves svet je moj, me srce boli.
Rada bi, da ena sama duša čuti z menoj, da z menoj trpi. Oprosti, ko sem te ustavila! Zdaj lažje trpim. O, hvala za pogled in za pokoj!
France Bevk.
Sen kresne noči.
Dr. Leop. Lenard.
To je kresna noč, ko vsaka pravljica oživi in se vsako drhtenje srca uresniči, a vse, kar je v resničnosti, izkipi v pravljico,
K meni je stopil angel Tešitelj, rekoč: »Kar si hrepenel, naj se uresniči, ker danes je kresna noč. Amen!« In sem rekel:
»Naj bom rosna kapljica na cvetni gredi!« In postal sem rosna kapljica na čaši cvetke kresnice ter sanjal rožnemu jutru nasproti.
Sanjal sem sen preteklosti in se zazibal v nadah prihodnosti.
Rodil sem se kot žgoča potna kapljica na licu moža, sejočega ajdovo setev. Smejale so se bre-žine in gore so odmevale, a mož je hodil s pri-pognjeno glavo po taktu mogočne melodije, v kateri je zvenela bol preteklosti in nada prihodnosti.
Padel sem na suho, razorano zemljo. Črna prst me je vsrkala in takoj zopet izhlapela v žareči zrak, a kjer sem padel, je vzklila kal ajdove bilke.
Zibal sem se z belimi meglicami nad sivo zemljo, plaval v nedosežne daljave, se potapljal v neizmerne prostore vesoljstva, padal in se dvigal neprenehoma, a izgubiti se nisem mogel nikdar in nikjer, kajti, kar je rojeno iz potu, ne more propasti.
A jaz sem zahrepenel . . .
da bi se mogel izgubiti v brezmejni neskončnosti in da bi me hotelo pritisniti na svojo materino grud brezkrajno vesoljstvo, in da bi se mogel vrniti v večno deviški naročaj velikega Nič, iz katerega je nastalo vse.
A tega ni hotelo biti, temveč sem se dvigal više in više.
Zagledal sem nebeško solnce in zahrepenel, da bi se skopal v njegovi zarji,
A solnce ni moglo predreti belih megla. Plaval sem po bisernem lazurju in se kopal v srebrni mesečini ter zahrepenel utoniti v veliki ljubezni, ki objemlje svet,
Ljubkal sem se z zvezdicami, ki so me objemale in mi šepetale: »Pridi k nam!«
Plaval sem in megle so postajale vedno gostejše, odrevenel sem in zmrznil ter pričel padati s svojimi tovariši v belih kosmičih nazaj na zemljo. Padel sem kot sneg na nebotično goro, zlede-nel in odrevenel v ogromnem ledniku, pokrivajo-čem celo vzhodno stran orjaka.
Tako sem počival celo dolgo in hudo zimo in sanjal sanje o arabskih oazah, katere sem videl na svojem potovanju, in o beduinih, ki merijo na velblodih svobodno puščavo, in sen blaženosti srečnih mest, ožarjenih od električnih luči, kjer neprenehoma pozvanja pocestni tramvaj in sirene tovarniških stolpov pojö mogočno pesem dela, a po tlakanih ulicah se neprestano preliva življenje v vedno novih akordih.
Tako sem ždel in sanjal in hrepenel, dokler ni prišla pomlad.
Poljubil me je žarek z nebeških višin in oprostil mojih vezi.
Zapel sem spev svobode in življenja ter se spustil med peskom in gorskim zelenjem doli v razorano dolino.
Le sanjaj, bela planinska in krvava gorska roža, na svoji nepristopni višini!
Nikdar ne pride kraljič iz pravljice, da te poljubi in vzdrami iz hrepenenja polnega snu!
Zvenela boš na beli čeri v svoji deviški samoti, a poprej še boš poleti gledala z nepristop-nega brega blazirarie turiste, ki bodo motili tvojo deviško tišino s svojimi banalnimi pogovori ter zaman iztezali za tabo roke.
Ni mi sojeno, da se izživim pri tebi, Neodo-ljivo hrepenenje me žene dalje, v neznane kraje, v svet bajnih pravljic, kjer se nebo dotika zemlje in resničnost druži s pravljico.
Jaz nisem, kakor ti, kajti jaz sem dete žgočega znoja, odmev mogočnih melodij, zibal sem v solnčnih višinah in meril pota po vesoljstvu.
Zasanjal sem o platani, samevajoči ob Rdečem morju, zahrepenel po nji, da bi se zazibal na njenem listu in poslušal njene pravljice. Nikdar je še nisem videl, a vendar sem vedel, da nekje mora biti in k nji me je gnalo neodoljivo hrepenenje,
Z gorskim vrelcem sem šumel po brežinah, bučal s potokom hudournikom po razorani gorski dolini mimo mirnih človeških bivališč, preko cvetnih livad, nadebudnih polj, dalje, vedno dalje z neukrotljivo silo burne mladosti. Noben jez me ni ustavil, v obraz sem se smejal pohlevnim ljudem, zaničeval prirodno krasoto gorske doline.
Z mogočno, leno reko sem šumel po daljavi mimo širokih mest, mogočnih in črnih dimnikov, ob tiru zakajene železnice, dalje, vedno dalje kraljevemu morju v naročaj.
Zazibal sem se na valovih brezkrajnega morja, kamor se izlivajo vse reke sveta in vsaka kapljica neprestano hrepeni po njem. V mogočnih pretokih sem šumel od vzhoda do zahoda, kipel ob razgaljene čeri, iskal samotne platane, o kateri sem sanjal na gorskem ledniku.
Ladje so orale prostrano gladino morja, sporočale pozdrave od kraja do kraja, prenašale bogastva iz dežele v deželo.
Ni mi bilo mari krasote obrežnih mest in bogastva ladij, orjočih morje . . .
igral sem se samo z delfini, ki so se zibali nad valovi in s solnčnim žarom, ki se je kopal v morju . . .
Platana je stala ob bregu Rdečega morja, tiha in zamišljena, kakor da bi premišljevala veliko skrivnost življenja . . .
zagledal sem jo in zatrepetal---pozabil
pri priči solnčni žar in živahne delfine, zahrepenel po nji in zakipel. . .
Vse, kar sem sanjal v gorski samoti in na nemirnem potovanju, je oživelo v meni in se spremenilo v resničnost. Pravljica se je dotaknila življenja in življenje se je pretočilo v pravljico. Spoznal sem, da je ta platana moje življenje in moja smrt.
Samo enkrat naj se dotaknem tvojega peresa in zazibljem v tvojem zefiru, potem pa naj izpuh-tim za vedno v solnčni žar!
Tiha in mirna sameva platana ob bregu, kakor da ne bi slišala mojih vzdihov, Solnčni žarki se zibljejo na njenih listih, zefir se igra z njenimi vejami, šumenje morja jo drami iz njenih sanj!
Zaman vse moje koprnenje, platana je vedno enaka, tiha in mirna, nepristopna mojemu hrepenenju, a jaz kipim in šumim k nji neprenehoma venomer.
Slednjič me primejo in pograbijo valovi ter dreve od nje daleč, daleč proč v neznano daljavo, ter se potopim poln grenke bolesti v temno globino.
Pridejo ribiči iskat biserov na dnu arabskega morja, z biserno školjko dvignejo tudi mene na dan.
Topli, južni veter me žene preko puščave, vse je mrtvo pod menoj, razbeljeno od solnčnega žani.
A jaz sem imel samo eno hrepenenje: da vidim še enkrat tiho platano, samevajočo ob Rdečem morju, ter se zazibljem na njenem listu, A bilo mi je tudi jasno, da se nikdar ne uresniči to hrepenenje, kajti, kdor plava z vročim samumom čez puščavo, se mora odreči želji po senčni platani.
Moje življenje je postajalo vedno bolj polno čudnih prigodkov.
Padel sem na zemljo v obliki krepčilnega dežja, vsrkala so me razbeljena tla, v prsti sem se združil z mnogimi tovariši in prikipel na dan v hladnem vrelcu sredi oaze v puščavi.
Palme so gledale name z dolgimi pogledi, kakor da bi mi hotele povedati starodavno pravljico.
A meni ni bilo mari njihovih pravljic, kajti sanjal sem neprestano o tihi platani na morskem bregu.
Prišli so beduini, se odpočili pod široko-listimi palmami in natočili vode v kozje mehove.
Pevec popotni je zapel starodavno kasido in sinovi puščave so ga molče poslušali v krogu.
Zapel je slavo svojega velbloda, edinega tovariša, ki z mogočnimi koraki meri prostranost puščave.
Zapel je o svojem rodu, ki ga je pregnal iz domačega šotora, o Beni Taglib, ki ga preganjajo s krvnim maščevanjem, in o črnooki Sulejki, ki ga je zavrgla za sinu Taglibovega rodu.
Zapel je o vročem samumu, ki veje čez puščavo, o njegovem meču, ki je pil kri Beni Taglib, o vrelcu sredi oaze, kjer je našel počitek in končal z željo, naj bi to bil zanj vir pozabljenja, ki bi mu izmil iz grudi sliko črnooke Sulejke.
Molče so ga poslušali beduini ter mu dali v dar pest dateljev. Potem so vstali, zasedli velblode ter se odpravili dalje.
Med potjo me je izpila arabska kamela, spremenil sem se v atom njenega telesa, meril puščave in prenašal tovore.
Po dolgem in napornem življenju je prišel konec tudi za kamelo. Poginila je in lastnik jo je zakopal v zemljo, ki se je kmalu pokrila s cvetjem in z zelenjem.
Znašel sem se v zdravilni bilki, rastoči iz ka-melinega telesa,
V solnčni Sogdiani je živel učeni hakim, ki je neprestano mešal kapljice in prirejal ljudem zdravilne soke.
Utrgal je bilko, v kateri sem se nahajal, naredil iz nje zdravilo ter odšel v pravljični Bagdad, na bajni dvor kalifa Haruna-ar-Rašida.
Kalif je namreč obolel in klical k sebi učene hakime celega vzhoda.
Izpil je zdravilo in spremenil sem se v delec njegovih možgan.
Poslušal sem pravljice celega vzhoda, gledal sijaj kalifovega dvora in razkošje njegovega harema.
A sanjal sem neprestano le o platani na bregovih Rdečega morja!
Smrt je pokosila tudi kalifa Haruna-ar-Rašida, prišel sem v vlažno zemljo, izpuhtel zopet v solnčni
žar, plaval čez dežele in čez morja ter slednjič padel v valove Gvadalkvivira,
Rožno grmovje je dehtelo ob bregu, slavci so peli v pomladnih večerih večno mlade pesmi o ljubezni, zefir se je igral z vali Gvadalkvivira in prinašal pozdrave iz tihih hiš, kjer bijejo vroča srca, kipe in koprne.
Ni je na svetu pokrajine, kakor Andaluzija!
Solnčni žar in črnooki pogledi, skrivnostno šepetanje zefira in nemirno šumenje Gvadalkvivira, tihi spev slavčev in bohotno zelenje polj — vse se zliva v mogočno, večno mlado pesem o ljubezni in odmeva k modremu lazurju.
A vse to bi dal, da bi se enkrat zazibal na listu tožne platane!
Dona Elvira, kraljica Andaluzije, se je umila v vodi Gvadalkvivira, zopet sem izpuhtel v zrak in z zefirom plaval v tujino.
A sedaj sem drobna rosna kapljica na žolti kresnici!
Na vzhodu rdi nebo, plahi žarki se spuščajo na vrt, plazijo od cveta do cveta, prinašajo pozdrave z neba in srebljejo vlago noči. Začutim, da pridejo tudi po mene, in vztrepečem.
Pride dekle, natrga rož, med njimi tudi kresnico, zveže v šopek in nese v cerkev ter postavi na oltar . . .
Služba božja se prične, petje se razleže, oltar je zavit v oblak dišečega dima. Toplota me objem-lje vedno bolj, čutim, da se mi bliža smrt, topla, sladka, poezije polna smrt.
»Blagoslovljena deviška roka, ki se je dotaknila moje rože in me posvetila, da zgorim nji na čast! Vse pravljice vzhoda, krasoto Andaluzije, hladni mir nebotičnega lednika za en trenutek blagoslovljene sreče v tvojem svetišču! Naj zgorim in se spremenim v lahno meglico na tvojem oltarju in sanjam na njem srečo z Otoka blaženih.«
Zbudil sem se in spoznal, da je bil to samo sen tople, hrepenenja polne kresne noči.
Literarna tradicija v,Evangelijih in listih'.
Dr. A. Breznik.
Z »Evangeliji in listi« so se bavili doslej, žal, samo bibliografi, ki so nam zabeležili naslove, zanimive predgovore in druge zunanje stvari posameznih izdaj in njihovih prirediteljev, a notranjega dela ni nihče ocenil. In vendar študij »Evangelijev in listov« ne more biti popolnoma brezploden, čeprav je njihova vsebina tako »znana«, ker si moremo že samo od primerjanja mnogoštevilnih izdaj — izšlo jih je samo v ljubljanski škofiji okoli 20, blizu toliko tudi v ostalih slovenskih škofijah in v c. kr. zalogi šolskih knjig — obetati najlepših uspehov. Še večjega zanimanja pa so vredni, če pomislimo, da se izdajajo že nad 300 let. Znano je, da jih je prvič izdal škof Hren leta 1612. Dalje tudi že vemo, da jih Hren ni prevedel sam, temveč prepisal iz Dalmatina, kakor je že leta 1895. konstatiral V. Oblak.1 Dalmatin sam pa nam kaže še dalje. V predgovoru svoje »Biblie« je priznal, da je poleg izvirnikov in drugih prevodov rabil tudi Lutra. In da utegne biti slednjič med Dalmatinom in dotedanjimi slovenskimi prevajalci: Jurišičem, Kreljem in Trubarjem tudi kaka rahla vez, si lahko mislimo. Tako se
1 Lj. Zvon, 1895, 316, v oceni Glaserjeve Zgodovine si. slovstva, I. Njegove besede se glase: Hrenove iz Dalmatina prepisane Evangelia.
odgrinja pred nami obsežna literatura, ki da dosti dela ne le bibliografom, temveč tudi jezikoslovcem, literarnim zgodovinarjem in biblicistom. Jaz sem se s svojega stališča lotil proučevanja listov in evangelijev — od najnovejše ljubljanske in lavantinske izdaje (izšli leta 1912.) do najstarejše Hrenove in sem jih primerjal s celotnimi prevodi sv. pisma (Krek, britanska družba, Wolf, Japelj, Kiizmič, Dalmatin, Trubar) ter z viri, katere so rabili slovenski prevajalci (Luter, Allioli i. dr.) in z drugimi deli, ki so z njimi v kaki zvezi, t. j. z grškim izvirnikom, z latinsko vulgato itd.
Rezultat preiskovanja je ob kratkem ta-le:
Vse izdaje evangelijev in listov, izvzemši Dajn-kovih v sekovski škofiji (ogrskoslovenskih nisem mogel dobiti, pa so najbrž samostojne, kakor je tudi Kiizmičev prevod novega zakona [1771] neodvisen od Dalmatina), so med seboj v zvezi. Vse so nastale iz izdaj ljubljanske škofije in te izvirajo iz prvotne Hrenove izdaje. Vsak prirejevalec se je naslanjal na prejšnjo izdajo evangelijev in listov ali pa na prejšnji prevod sv. pisma. Isto je storil tudi Hren, ki je z malimi izjemami prevzel evangelije in liste iz Dalmatinove »Biblie«. Dalmatin pa je dobesedno, ali bolje rečeno, po črki prevel Lutra in uporabljal pri tem Trubarja in nekaj raa-
lega tudi Krelja in Jurišiča, Tako imamo od Trubarja, Dalmatina ter Lutra pa do najnovejših izdaj nepretrgano tradicijo. Isto razmerje nahajamo tudi pri celotnih prevodih sv, pisma — tu govorim le o novem zakonu, toda posamezni poskusi, ki sem jih naredil pri starem zakonu, nam pričajo isto: Japelj je popravljeni Dalmatin, Wolf popravljeni Japelj — Kiizmič je, kakor rečeno, neodvisen od slovenskih predlog — in prevod dr. Kreka v družbi sv, Mohorja se poleg prevoda britanske družbe in ruske izdaje sv, sinoda močno naslanja na Wolfa, Tradicija je posebno z jezikovno-formalne strani jako močna. Vsi so večinoma le frazeologično in stilistično izpopolnjevali prejšnje prevode, vsega besedila na podlagi grškega izvirnika in latinske vulgate pa ni nihče izboljšal. Tako je ostalo še iz Dalmatinove biblije mnogo pomanjkljivosti in stvarnih napak, ki so se od pisatelja do pisatelja prepisovale. Ker se je vsak tako tesno oklepal svojega prednika, je tudi slovenski jezik v njih precej zaostal in ne dosega visokega napredka zadnjih 70—80 let. Končno je ob teh okolnostih tudi umljivo, da ni nihče študiral svetopisemske grščine, katere ume van je se je v zadnjih desetletjih jako poglobilo,
1. Zgodovina izza Trubarja in Dalmatina.
Trubar je prevedel, kakor znano, ves novi zakon in psalme. L. 1555. je izdal prevod sv. Mateja, 1557. evangelije in Apostolska dejanja, 1560. sv. Pavla pismo do Rimljanov in nato v kratkih presledkih vse ostale spise novega zakona; psalme, katere je prevajal, kakor omenja v uvodu, 11 let, je izdal 1566. L. 1582. je zbral vse prevode novega zakona in jih z nekaterimi spremembami izdal pod naslovom »Ta celi novi teftament«. Toda preden je izšla ta knjiga, je uporabljal Trubarjeve evangelije že Krelj v prevodu Spangenbergove postile (1567).1 Pri Krelju imamo že prve nastavke literarne tradicije, pozneje jih je vedno več. Mnogo bolj kakor Krelj je uporabljal Trubarja v nedeljskih in prazniških evangelijih Jurij Jurišič,2 ki je izdal 1, 1578. poleg Kreljevega I. dela tudi II. in III. del Spangenbergove postile. Nasproti pa tudi Krelj ni bil brez vsakega vpliva na Trubarja. V novem
1 Krelj je prevajal evangelije iz grškega, kakor morem soditi; poleg Trubarja je uporabljal Lutra in neki hrvaški glagolski prevod.
- V. Oblak: Protestantske postile v slovenskem prevodu, Ltp. M. Sl„ 1894, 202 si.; dokaz na str. 211—213.
zakonu (1582) je, kakor je dognal Oblak,1 »marsikaj popravil na podlagi Kreljevega prevoda«.
Vse drugače kakor na ta dva pa je vplival Trubar s svojim prevodom psalmov in novega zakona na Dalmatina. Dalmatin je pri novem zakonu svoje »Biblie« (1584) pridržal nad 60% Trubarjeve frazeologije, stilističnih in drugih posebnosti. V psalmih ga je mogel manj uporabiti, ker jih je Trubar slabeje prestavil — pomislimo, kako so težki!
—	in ker ga je njegov vir ločil od Trubarja, Ta je prevel psalme večinoma po vulgati, Dalmatin pa natančno po Lutru, ki se po preproščini in lahki umljivosti precej loči od vulgate, v kateri so psalmi časih težko umljivi, večkrat celo nerazumljivi.2
Ni tu prilika, da bi razpravljali v celoti o Trubarju in Dalmatinu, omeniti moramo le stvari, ki se tičejo tudi odlomkov evangelijev in listov. Oba moža se med seboj v mnogo stvareh ločita; prvič že po virih, iz katerih sta prevajala. Trubar je prevajal, kakor je dokazal že Grafenauer,3 deloma po Lutru, deloma po vulgati, kakor mu je bilo všeč — popoln Lutrovščak v življenju in mišljenju nikoli ni bil in takega se kaže tudi v prevodu —, Dalmatin pa se je suženjsko oklepal Lutra. V uvodu sicer pravi, da je prevajal tako iz izvirnikov in drugih prevodov kakor tudi iz Lutrovega sv. pisma4 (in tako se o tem še danes sodi, prim, Walter Šmid),5 ali temu ni tako. Poleg več drugih mest novega zakona sem kolikor toliko natančno primerjal vse nedeljske in prazniške evangelije in liste z grškim izvirnikom in latinsko vulgato ter z Lutrom, pa nisem našel mesta, kjer bi se količkaj videlo, da je Dalmatin rabil ali izvirnik ali vulgato in ne samo Lutra, nasprotno
—	vse do pičice se ujema samo z Lutrom, To se posebno dobro vidi tam, kjer je pri Dalmatinu kako mesto ravnotako izpuščeno kakor pri Lutru (nekaj mest je še danes izpuščenih, česar ni noben prireditelj evangelijev in sv. pisma opazil!) ali pa dodano (in še danes je mnogo takega, kar bomo
1	L, c„ str. 213.
2	Prim, o težkoči uvod kneza škofa dr. Jegliča, Psalmi et Cantica, I. Dominica, str. III, IV.
3	Dom in Svet, 1914, str. 297: O Trubarjevem prevodu evangelijev.
4	». . . die gantze heilige Göttliche Biblische Schrifft. .. so wol aus den Brunn quellen der Original sprachen . . . vnd andern Interpretibus (Šmid govori tu o vulgati): als aus mehr gedachter, des Luthers gründlichen, eigentlichen, vnd allenthalben berümbten verteutschung, in vnser sprach... beschriben vnd transferirt habe.«
5	P. Walter Šmid O. S. B.: Über Entstehung und Herausgabe der Bibel Dalmatins, Mitteilungen des Musealvereines für Krain, 1904, 92.
iz razprave videli). Dalmatin se je krčevito držal Lutrovega besedila, to je tudi vzrok, da se ni mogel odtrgati od nemškega izraza, niti na tistih mnogoštevilnih mestih ne, kjer je že Trubar pred njim dobro slovenski povedal. Dalmatin je namreč na mnogih mestih Trubarja poslabšal in mu zavrgel dobre slovenske izraze ali konstrukcije, ki so mu prišle morebiti zaradi tega na misel, ker se je svobodno gibal med vulgato in Lutrom in je časih kaj prav po domače in samo po zmislu prevel.1 S tem nočem reči, da bi ne bil Dalmatinov prevod boljši, natančnejši in tudi jezik nekoliko boljši od Trubarjevega, toda resnica je, da se pri naših literarnih zgodovinarjih že od Kopitarja dalje Dalmatin previsoko povzdiguje nad Trubarja. Res je Dalmatin znal besede in izraze nanovo tvoriti in sestavljati, v čemer je bil ne-šolani Trubar jako neokreten, in res je tudi n e -katere Trubarjeve germanizme popravil (mnogo manjkrat je rabil člen ta, ta..., osebni zaimek on, ona ob glagolu; navadno je rabil tudi pravilno zaimek svoj, časih pravilno trpno obliko, ločil je navadno tudi dejavnost glagolov itd.),2 ali mnogo lepih izrazov in besed je tudi poslabšal, nadomestivši jih z germanizmi.3 Vsega skupaj ni popravil nad 10% Trubarjevih germanizmov, v
1	En zgled, kaj več v nadaljnji razpravi! Luk. 1, 40: et salutavit Elisabeth je prevel Trubar tako: »inu praui hti Elizabeti, Pomagai Bug« (Pomagaj Bog je bil tedanji slovenski pozdrav, prim, iz predgovora Trubarjevega novega zakona: Vlem Slouenom, pomagai Bug).
2	N. pr. (zgledi iz psalmov): Dalm.: En Davidou Pfalm, kadar je beshal pred fvoim Synom (Trub.: kadar ie on beishal, 17); D.: versimo odfeb e nyh vervy, 280; (T.: verfymo od nas, 16) ; Nyh Maliki fo . . . s' zhlovezhkimi rokami fturjeni (dasi ima Luter: Jener Götzen aber sind von Menschen-Händen gemacht; T.: fo od zhloveskih rok fturieni, 209); D.: Obaruj tvojga Hlapza pred offertniki, de neb o do zhes mene gofpodovali, 284 (dasi ima Luter: daß sie nicht über mich herrschen, T. : od tih preshernih obari hlapza, de zhes me ne gofpoduio, 42); D.: Drivu . . . kateru fvoj fad daje v'fvoim zhaffu (T.: kateru da (!) fui Sad per nega (!) zhaffu, 15) itd.
3	Nekaj zgledov : Trubar: Muia dusha fe vtim Gofpudi veffeli (po vulg.), psalmi, str. 64; D.: MojaDufhafe ima (!) hvaliti Gofpuda (rod.!), po Lutru: Meine Seele soll sich rühmen des Herrn. T.: De . . . bodo . . . nih Vyude shelefnimi potami (pota, Feffel) veffali, 257; D.: De bodo . . . Shlahtnike (!) s' shelesnimi fhpringarji (!) vesali. T.: fe ne boy, Dotle n e vidi, 207 ; D.: fe neboji, Dokler on fvoje shejle na fvoih Sovrash-nikih vidi 308, po Lutru: bis er seine Lust sieh et. Dalje: 2. Kor. 12, 2. 3: T.: jeft ne veim. Bug ta vei (2), Bug vei (3); D,: tiga jeft nevejm, Bug je (!) vej (2. in 3. verz), po Lutru : Gott weiß e s (Dalmatinovo spako so obdržali Hren, Schönleben in 1730; šele Paglovec 1741 jo je odpravil: Bug vej). Rimlj. 12, 7 : T.: Imali du kako Slushbo; D.: Ima li gdu eno (!) flushbo (Dalm. germ, je ostal do Japlja, 1786). Druge zglede v nadaljnjih poglavjih!
90% primerih pa mu je prijateljski sledil. Ker se je njuno germanizovanje v naši literaturi v skoro nezmanjšani meri ohranilo do Mateja Ravnikarja, ni čudo, da je Kopitar, ki je bil še sam do pasu v njem, tako pretirano poveličeval Dalmatina. Če pravi: Der Leser sieht selbst, daß Trüber Deutsch schreibt mit Krainischen Wörtern — velja to tudi o Dalmatinu in o vseh pisateljih do Mateja Ravnikarja (okoli 1815—16). In kar pravi dalje: Dalmatin germanisirt zwar auch hie und da noch ohne Noth, aber doch ohne Vergleich weniger, als Trüber1 — se da za Kopitarjeve čase (1808) še opravičiti; toda odkar je nastopil veliki reformator našega jezikovnega sloga, Matej Ravnikar, računamo germanizme z drugačnimi procenti in ne velja več Kopitarjeva sodba. O obeh moramo reči, da njun jezik ne dosega niti Kreljevega, niti Jurišičevega. In kar je pisal Oblak o Trubarju, velja v nekoliko manjši meri tudi o Dalmatinu. O njem pravi, »da je Kreljev in tudi Jurišičev samostalni prevod dosti prost, da se ne oklepa ozkosrčno in na kvar jeziku nemškega izvirnika, obema je zadostovalo, da sta dobro in natančno pogodila smisel izvirnika. Zato sta oba prevoda boljša od Trubarjevih knjig. Pri tem ne smemo pozabiti, da je Jurišiču bilo prevajanje dosti lažje nego Truberju, ker si je pri tem lahko pomagal s hrvaško cerkveno (glagolsko) književnostjo«.2 Žal, da Dalmatin ni znal tako svobodno uporabljati Trubarja, kakor sta storila Krelj in Jurišič, ki sta sprejela le dobre stvari, germanizme pa po večini odpravila. Dalmatin ni razumel njunega lepega zgleda, dasi ju je imel pred seboj in ju je v evangelijih tudi nekoliko uporabljal.3
Navzlic germanizujočemu slogu pa sta Trubar in Dalmatin ustvarila dobre prevode in sta v primeri s poznejšimi prevajalci, s Hrenom, Schön-lebnom, Japljem, Wolfom itd., prava velikana. Če bi bili ti storili toliko v svoji vrsti, kakor sta ona dva, bi imeli danes boljše prevode, kakor jih imamo.
Na poznejše slovensko slovstvo in pisavo (jezik) Trubar direktnim potem ni več vplival, ker ga je popolnoma odrinil Dalmatin s celotnim
1	Gramm., str. 28, prim, tudi str. XXXVI in str. 61.
2	L. c. 212.
3	Dokaz : Luk. 14, 18: et coeperunt simtil omnes ex-cusare, Luter: sie fingen an Alle nach einander, sich zu entschuldigen, Trub.: oni fazhno vfi, eden fa drugim fe ifgo-uariati, Jurišič : oni fo fe vfi sazheli edan p o drugim isgouariati, Dalm.: ony fo fe sazheli, eden p o drugim isgovarjati. Mat. 5, 25: Lut. : Sei willfertig deinem Widersacher, T.: Sprauiffe hitru ftuiem fupernikom, Jur.: Budi dobro volian tuoiemu Suparniku, D.: Bodi dobre vole s' tvoim Supernikom.
sv. pismom; S tem je v literaturi izginilo narečje njegovega rojstnega kraja (Raščica pri Vel. Laščah) z nekaterimi jako starimi glasovnimi pojavi, s starimi oblikami in posameznimi besedami, ki so prava muzejska starina našega jezika. Narečje, ki ga je pisal Dalmatin, doma okoli Krškega, je dosti mlajšega razvoja in je izgubilo mnogo starih posebnosti. Zanimivo je, da se Dalmatin ni nič oziral na Trubarjevo narečje in je pisal vse po govorici svojega kraja in je tudi popolnoma svobodno jemal slovenske izraze namesto Trubarjevih nemških ali pa narobe. Tako so na poznejše slovstvo vplivale le oblike, ki sta jih določila Dalmatin in njegov slovniški mentor Bohorič. Vsi, ki so pozneje prirejali prevode evangelijev ali sv. pisma, t, j. Hren, nekoliko tudi Schönleben, izdajatelj evangelijev iz leta 1730., in Pohlin ter Japelj s svojimi sodelavci, so se naslanjali na Dalmatina, nihče na Trubarja.1
2. Hren.
Hren je priredil evangelije in liste (1612), kakor smo že omenili, po Dalmatinu. S tem sta prišla Dalmatin in Luter v našo cerkveno književnost in sta do danes tvorila podlago vsem nadaljnjim izdajam evangelijev in listov ter prevodom sv. pisma. Nov prevod se pozneje ni več izvršil, vsi prireditelji so negovali in izpopolnjevali le Dalmatinovo besedilo. Od jezikovno-formalne strani se niti ta poprava ni zvršila - - razen mestoma pri dr, Kreku — in tako smo v rabi časov, načinov, neslovenske trpne oblike, v rabi deležnikov, členkov, besednega reda itd. še sedaj odvisni od Dal-
1 Da vsaj nekoliko spoznamo razloček med obema, na-vedimo nekaj zgledov! Trub. piše še polne oblike iz-: iz-pačiti, izvrniti, izkaziti, izpremiti itd., kar piše Dalm. stalno brez i: spačiti, zvrniti, skaziti, spremiti itd.; dalje: ifuuna (iz vuna), is notra, is dauna, D. navadno sdaunaj (zdavnaj), sno-traj, svunaj. Ohranjen je še stalno nekdanji polglasnik : Nov. Test. 1560: Boga zheftili 1, knega zhefti 5, fe ne melzhuio 20, stalno: fneha itd., D. ima le a: zhaftiti, fnaha... Polglasnik pred nenaglašenim in kratkim zlogotvornim 1: N. T. 1560: famel-zhana 27, ne kalnite 20 (= kolnite), N. T. 1582: Siefihom tar shelzhio napoien 122, vulk 412, itd., D. je govoril že ol: zamolčan, volk itd. ; T. : dotle, sice, gdi, vini itd., D. ima že r: dotier, sicer, ker (= kjer), viner (= vendar). T. še daj. mn. sr. sp.: nebesom, ušesom itd., D. ima že am: nebesam, uše-sam itd. T.: gofpud, gofpudi, gofpudi (staro po i-jevski sklanji), D. samo: Gofpuda, Gofpudu itd. T. : hočo, čujo, verujo itd., D.: hočem itd. Nekaj zgledov po vrsti iz psalmov: T.: vti Poftaui tiga Gofpudi 15, D. h' Gofpodni Poftavi; T. kar on dei (!), tu dobru rata 15, D. kar on deje ; T. Subper tiga Gofpudi 16, D. supär Gofpuda; T. left hozho pridigati 16, D. left hozhem predigovati; T. ferd fe bode vushigal (staro !) 18, D. ferd fe bo vnel; T. vfgudo (stalno!) 19, D. sguda (stalno); T. konzhai ti nee Bug 20, D. Dolshi (!) je Bug (Luter: schuldige (!) sie, Gott); T. felfami fmozhim 21, D. s' folsami; T. ie li kryuina 22, D. aku je kriviza; T. mui shiuot (stalno) 23, D. moj leben (stalno); T. vtim tuim ferdu (staln. mest. na u),
matina in od Lutrove nemščine, kar je za nekatere slovenske jezikovne pojave naravnost usodno, ker nemščina ni isto kar grščina, v kateri je sveto besedilo spisano. Tako n. pr. grških časov ne smemo in ne moremo prevajati vselej niti po vul-gati, nikar šele po nemškem prevodu, ker latinski časi ne morejo izraziti tega kar grški, še mnogo manj pa nemški. Že Kopitar je opozoril Nemce v svoji slovnici (str. 306), naj študirajo slovanske jezike, če hočejo umeti grški glagol.
Dalmatinovo besedilo se je od Hrena do Japlja (1787) v vseh izdajah (Schönlebnova 1672, Hipo-litova 1715, izdaja iz leta 1730., Paglovčevi 1741 in 1764, Pohlinovi 1772 in 1777 in'Gutsmannova 1780) ohranilo še skoro nedotaknjeno. Popravila so se le nekatera mesta (vsa še danes niso popravljena, kakor bomo videli), ki se ne ujemajo z vulgato, nekatere posamezne besede in nekateri izrazi, vse drugo (blizu 90 %) je, razen slovniških oblik, Dalmatinovo. Resnične spremembe so se izvršile šele • v Japljevi izdaji (1787), ki jo je priredil Japelj po svojem in Kumerdejevem prevodu novega zakona iz leta 1784. (evangeliji) in 1786, (ostali deli novega zakona). Vendar se tudi Japelj ni več kot približno za 50 % osvobodil Dalmatina, Vsi nadaljnji listi in evangeliji pa slone na Japljevi podlagi. Vse izdaje do Ravnikar j eve (1816) so skoro gol ponatisk Japljeve, Veliki Ravnikar, ki je popolnoma reformiral slovenski jezikovni slog, je tudi Japljevim evangelijem in listom dal slovensko lice. Leta 1833, jih je stilistično in nekoliko tudi frazeologično opilil Jož, Burgar, izboren stilist, znan somišljenik Metelkov, in po teh so prirejene z neznatnimi
D. v'tvoim ferdi (stalno na i); T. Ta Gofpud fodi te ludi 23, D. Gofpud je Rihtar (!) zhes Ludy (Luter: der Herr ist Richter über die Leute); T. kir tim brumnim ferzom pomaga 23, D. kateri brumnim ferzam pomaga; T. Te Ouce inu vfe voli (staro) 24, D. Ouce inu Volle (tož.) ; T. Ta Neuernik fa ne-kogar ne rodi 27, D. Ta Neverni (Luter: der Gottlose!) sa nikogar nemara (stalno); T. Nega poti gredo vfag zhas po frezhi 27, D. Njegovi poti gredo vfaki zhas; T. de skryuaie vbye tiga nedolshniga 27, D. fkriufhi; T. tlazhi doli sto oblaftio 28, D. s'gvaltjo (!) ; T. mi hozhmo 30, D. My hozhemo; T. hozho fdai vftati 30, D. hozhem jeft sdaj gori (!) vftati ; T. lizhkaki Otroci 30, D. sanikerni (stalno); T. oni fo iska-sheni 32, D. fo fkasheni; T. nifhter 33, D. nizh ; T. mene fuaree (svare) 34, D. me kafhtigajo ; T. left tebe Gofpud is ferza lu-bim 37, D. Serzhnu jeft tebe s a lubu imam (Lut.: Herzlich lieb habe ich dich); T. Ty shtriki te fmerti 37, D. fmertni fhtriki; T. knega vushefom 37, D. ufheffam ; T. deshoue (!) plohe 38, D. deshovne plohe; T. fauershik tiga folka 46, D. ferrahtanje tiga folka; T. reftoplen vusk 46, D. ispufzhen vufik; T. Du ie Kral te zhefty ? 49, D. Gdu je taifti Krajl te zhafty; T. obari muio dusho 51, D. Obaruj; T. obarite 51, D-obarujte ; T. ta zheftni Bug 56, D. ta zhaftiti Bug; T. te vufde inu berfde vufta ne poloshish 62, D. fe mora vusda inu brusde v'gobez devati; T. Ta Gofpud ie blisi 65, D. je blisu; T. vkupe (stalno) 67, D. navadno vkup; T. tuie Strellee vmeni tizhe 73, D. tvoje ftrile ; T. Muie ferce kluka
spremembami ljubljanske in lavantinske izdaje ter odlomki evangelijev in listov v Wolfovem svetem pismu in Zamejčeva izdaja iz leta 1870. Tudi v najnovejši ljubljanski in lavantinski izdaji (1912) imamo še 70—80 % Burgarjevega besedila.
0	Hrenu je že V. Oblak leta 1888. rekel, da je »pridno prepisoval Dalmatina«,1 na kar je opozoril že V. Steska leta 1902. v spisu: Janez Čandik v Izvestjih Muzejskega društva.2 Neopažena pa je ostala pisateljem, pišočim o Hrenu, druga, poznejša in zrelejša opomba Oblakova, ki jo je izrekel leta 1895. z besedami: Hrenove iz Dalmatina prepisane Evangelia. Hren je res veliko večino Dalmatinovega besedila z diplomatično natančnostjo prepisal (časih celo tiskovne pomote3), vendar pa so se zgodile vmes tudi nekatere važne spremembe: 1. je spremenil nekaj mest, ki se niso ujemala z vulgato, 2. je nadomestil mnogo nemških besed s pristnimi slovenskimi in 3, je nekaj izrazov
• in konstrukcij popravil in vpeljal nekaj živih oblik in časih celo pravopis izboljšal, nekatera mesta je pa poslabšal.
Prvo je, da je popravil po vulgati nekatera mesta, ki se niso ujemala z njo. Ker je Dalmatin prevajal po Lutru in ta po grškem — Luter je prevajal precej vestno, le tu pa tam je kako mesto tolmačil subjektivno, po svojem protestantskem načelu je hotel imeti Hren natančno besedilo po vulgati. Popravil je precej mest, nekatera je pa pokvaril, ker je šel v svoji gorečnosti predaleč in
vmeni 74, D. Moje ferze trepezhe ; T. ty hote (staro) 74, D. hozheo; T. kmuim felfam 76, D. k'moim folsam; T. vkupe shepazheio (šepetajo) 79, D. vkup fhapazheo (!); T. de mene ifpremio 82, D. de me fpremio ; T. Ti dopuftish, de bomo fnei-deni koker te Ouce, Inu vmei teimi Aydi Ii nas reskrupil 83, D, Ti nas puftifh fnejfti (!) kakor Ouce, Inu nas refkropifh (!) mej Ajde (Lut.: Du lassest uns auffressen (!) wie Schafe und zerstreuest uns unter die Heiden) ; T. Muie ferce t i h t a (Lut. Mein Herz dichtet ein feines Lied) eno lipo Peifan 85, D. slag a eno lepo Pejffen; T. de fe ty preoberno (staro) 97, D. preobernejo; T. ne dopado (staro) 97, nedopadeo; T. fdrashbo 101, D. fim vidil ardrio (Lut.: Hader); T. Nih Vufta fo glaifhi koker maflu 102, D. üfta fo glajfha (oboje že star o slov.); T. tuia Dobruta ie bul s hi (staro!) koker 112, D. dobruta je bulfha (mlado); T. iskufil 117, D. fkufsil; T. fpo-polfniti 117, D. fpodpolsniti; T. odueknesh 120, D. vek(= moč) dajefh; T. Sakai vi vskakuiete (staro) 121, D. pofkakujete, vy gorre?; T. ne skry tuiga oblyzhia 124, D. nefkrivaj (pravilno!) tvojga obrasa; T. kmui Dushei (staro!) 124, D. k'moji dufhi; T. bo zuel (staro) 129, D. bo zvedel; T. nih Ozhuui 140, D. Ozheti; T. nuzh inu dan (stalno) 154, D. dan inu nuzh (Lut. Tag und Nacht); T. vtim pogubleinei (staro!) 160, D. v'pogublenju; T. framoto 164, D. s'framotjo (!) (po i-jevski sklanji) s talno; T. tiffuzh (stalno) 166, D. taushent (stalno); T. Jeft zhuio 182, D. zhujem; T. ty Stannuue (stara končnica) 228, D. ty Roduvi.
1	Lj. Zv., 1888, 696, v oceni Raičevega Stapletona.
2	1902, str. 5.
3	N. pr. Dalm. N. Test. 37 : Isvelizhane lo te ozhy, katera (!) vidio, Hren, 117: Isvelizhane fo te ozhy, katera (!) vidio (to je prepisal tudi Schönl., popravilo se je šele 1730!).
je večkrat prevajal čisto po črki. Časih tudi vulgate ni razumel. Tu pa tam je celo slovenske besede »tvoril« po vulgati.1 Mnogo mest je pa tudi izpre-gledal, utrudil se je posebno proti koncu knjige :— dormitat interdum et bonus Hroenus! Nekaj malega so pozneje popravili Schönleben, izdajatelj iz leta 1730., Paglovec, več mest je opazil Pohlin, precej tudi Japelj. Od Japlja dalje pa besedila niso več imeli na sumu, misleč, da je strogo vulgatsko, in so ga le malo kontrolirali. Tako je ostalo še do danes precej Lutrovih mest,2	(Dalje.)
1	N. pr. Gal. 3, 19: lex ordinata per ängelos je Dalmatin lepo prevel: Poltava je poltaulena od Angelou, Hren (116) pa: je od Angelou poredna fturjena (!). Schönl. pa besedila ni razumel in je postavil vmes vejico: poredna, fturjena, kar so njegovi nasledniki še manj razumeli; zato je izd. 1730 spremenil tako: fporedam dana (!), to je prepisal Paglovec, (1741 in 1764), Pohlin 1772 in 1777 pa je naredil: sapored dana. To kodrčijo je popravil šele Japelj: je bila fkusi Angele isrozhena, kar imata še danes ljub. in lavant, izdaja (1912), — 1, Kor. 10, 13: sed faciet cum tentatione proventum, gr. ixßaaiv (= eventum), kar imata prav T. in D.; T.: bo dal iß i tik, D.: de Ikufhnjava en ko-nez dobo, Hren: vekfhe saflushejnje perneffe (111), kar so prepisovali vsi do Japlja! — Zanimivi so naslednji zgledi! Kološ. 1, 11: in longanimitate, gr. s Ig |iaxpo9-upi{av, Luter: Langmütigkeit; D. ima lepo besedo : inu de bote mozhni fturjeni... u' vfem poterplenju, inu sanafhanju. Hrenu se je zdelo to premalo po vulg., zato je po lat. longanimitate pristavil: u' dolgim (!) sanafhajnu, kar se je do Burgarja (1833) ohranilo; Sch. ima: u' dolgim vupainu (posl. ned. p. bink.), 1730: dolgim sanalhajniu, 1741 : dougim sanashaniu (enako 1764), Pohlin 1772: dolgemu perlanashanju, Japelj 1787: dolgu-sana-fhanji, in tako imajo vsi; šele Burgar 1833 : v' persanalhanji, kar imata še ljub. in lav, 1912. — Efez. 6, 16 : tela ignea ex-tinguere : D.: vgafsiti vfe gorezhe ftrile, H. pa: isgaffiti (129), kar je prepisal tudi Schönl., toda 1730 popravljeno : vgafsiti. — Efez. 4, 26: sol non occidat: T,: Sonce ne ima faiti, D,: Nepuftite Sonza saj ti, Hren: Sonce ne s a pä d i (!), kar ima tudi Sch., 1730 pa: sahajati.
2	Nekaj zgledov! Gal. 5, 24: Qui autem sunt Christi, car-nem suam crucifixerunt, OE 5s too Xpiatoö 'Irjaou tvjv aäpxa laxaopcoaav, Lut,: Welche aber Christo angehören, die kreuzigen ihr Fleisch, T.: Sakai kateri fo (vulg,!) Criftu-feui, ty Cryshaio (Lut.!) nih (!) meffu, D. : Kateri pak Criftufu flifhio (!), ty krishajo (!) fvoje mefsu, H.: Kateri pak Chri-ftufu llifhio, ty krishajo fvoje meffü (119), in tako imajo vsi do Pohlina, šele ta (1772) ima: Katiri fo pak Kriftusovi, fo fvoje mesu krifhali (178). — Efez. 6, 12: et potestates, ad-versus mundi rectores, Lut. je vstavil nämlich, česar tudi v grščini ni: und Gewaltigen, nämlich mit den Herren der Welt, D. s' oblaftniki, slafti, ftemi Gofpudi tiga Svitä, H. : slafti super Vojarne tiga Svejtä (128), kar imajo vsi do P o hl i na, šele ta (1772) je opustil: inu oblaftnike, fuper vojarne tega fvejta (193). — Mat. 24, 16: tunc qui in Iudaea sunt, fu-giant ad montes, enako gr. : oE . . . cpso-fSTWaav, Lut.: Alsdann fliehe auf die Berge, wer im jüd. Lande ist, D.: Tedaj beshi na Gorre, kateri je v'Judoufki desheli, H. : tedaj bejshi na gorre, kateri je v'Judovfki desheli 134; to je popravil 1730 v množino: tedaj be j shxte na gorre, kateri fte v'Judovfki desheli; toda po vulg. šele Paglovčeva druga izd. (1764): tedei imajo beshati na gorre, kateri fo u'Judoufki desheli. — Mat. 25, 18: fodit in terram, &pt)gsv sv trj yrj, Lut.: machte eine Grube in die Erde, T. (napol svobodno!) : ie iskopal vfemli eno Jamo, D.: je fturil eno jamo v'Semlo (Hren nima tega evang.), Schönl.: je fturil eno jamo v' semlo (274), za njim vsi tako: 1730, 1741, 1764, Pohlin (1772, 1777): je skopov eno jamo v' semlo, šele Japelj 1784 po izvirniku: je fkopal
v' s^mlo,
Pomlad
J. Pahor.
Dasi še ni bilo pozno, se je Jelka poslovila in odšla, Pri županovih se je čutila sicer vedno nekoliko tuja, čeprav niso bili ljudje slabi, toda dolgi večeri so vendar hitreje minevali v družbi in razgovoru. Sama ni torej prav vedela, kaj jo je tako hitro dvignilo.
Šele ko je stopila v odmevajočo kamenito vežo šolskega poslopja, kjer je imela v prvem nadstropju stanovanje, se je njen temni občutek oglašal jasneje in določneje. Zaklenila je skrbno vrata za seboj, prižgala v veliki izbi zeleno zastrto svetilko, postala ob mizi, kakor bi še ne mogla prav najti misli, pa se kmalu zdramila, ko je zavel do nje hladen, z vonjem prepojen dih. Stopila je k oknu: tema in mir sta ždela zunaj nad vasjo, le visoko na nebu so živeli in drhteli svetli venci ozvezdij.
Zaprla je okno in sedla na divan.
Kaj neki je bilo v dogodku, da jo je tako pretreslo? Župan je vendar pripovedoval čisto kratko, zgolj dejstva- Bržkone zato, ker se je zgodilo vse že pred poldrugim letom; ljudje so podrobnosti pozabili,
V jeseni je bilo, nekako v času, ko se pretaka vino. Mlad poštni sel se je v vasi zamotil ter se vračal v mraku. Da hitreje pride navzdol, si je izbral stezo po žlebu, koder je ob nalivih podil hudournik obilo kalne vode in kotalil izpodkopano kamenje, V megli in temi se je sel ponesrečil in obležal. Proti jutru se je oglasila pri županu stara žena, ki je prišla iz trga, oddaljenega več ko tri ure. Bila je selova mati. Sin se je navadno vračal že do večera, to pot pa ga je čakala še čez polnoči, Ko ga ni dočakala, se je odpravila na pot. Župan je sumil, da ga je kdo napadel, ker je nosil denar. Šli so ga iskat, toda ko so ga našli, v mladeniču že ni bilo več življenja; strjena kri, ki jo je droben tok vode počasi izpiral, je kazala materi mesto, kamor je sin zadel ob padcu.
Tako je pripovedoval župan, in ko je končal, je Jelka pričakovala, da bodo razpredli pogovor o nesreči. Zgodilo pa se je ravno nasprotno; po kratkem premolku so govorili že o vsem drugem. Toda na Jelko je dogodek mogočno vplival. Mater je videla pred seboj, ki nestrpno čaka ves večer, da zasliši znani ljubi korak s poti, da uzre na vratih sina. Po trgu so ugasnile že vse luči, noč je bila vse bolj globoka in vse tišja, V vedno daljših presledkih so se oglašali enakomerni udarci
z zvonika in z vedno večjo skrbjo je mati prisluškovala, Skušala je pregnati svoje dvome, dokler ni odločila težka slutnja. Dvignila se je in šla iskat sina, sama, sredi gluhe jesenske noči in daleč v zapuščene hribe , , ,
Jelka je mislila na svojo mater. Ali ni bil to opomin, tih opomin? Velikonočne počitnice, ki so bile še koncem marca, je preživela doma, potem pa ni več pisala, niti tega ni sporočila materi, kako je potovala. In vendar jo je rnati skoro prosila pri odhodu!
V trenutku se ji je pokazala materina prošnja v vse drugačni svetlobi. Vse premalo — si je očitala — je mislila v preteklih tednih na svojo dobro, skrbečo mamico, in vendar si ni znala raztol-mačiti, odkod ta nenadna brezčutnost. A prav zato se je zdaj oglašalo v njej čuvstvo s toliko večjo silo ter iskalo utešenja.
Jelka se je vzravnala na divanu, dvignila raz-mišljena obe roki k težkim lasem ter si jih popravila, nato pa je vstala, gotova in odločna, poiskala pisemski papir in napisala par stavkov. Bilo je opravičenje. Takoj zatem je pero zastalo. Zazrla se je v besedo ,mamica' ter iskala svojih misli. Tišina je bila v veliki sobi, Jelka je slišala svoj lastni dih. Kaj naj piše? Zima, ki se je je tako bala v teh hribih, je prešla. Preživela jo je dokaj lažje, kot je pričakovala. Ali morda zato, ker je ves čas gledala pomlad pred seboj, pomlad, o kateri so ji vsi pravili, da je tako izredno lepa tu gori? Mnogokdaj, ko je samotna sedela pri oknu m gledala bele, tihe bregove, si je šepetala: Čakaj, pride pomlad! In bilo ji je lažje. Zdaj pa je pomlad prišla in . . . kaj je drugače? Česa je pravzaprav pričakovala tako željno, tako nestrpno?
Tiho, kakor vpraševaje, se je oglasil kanarček. Ozrla se je nanj, svetloba ga je bila dosegla in zdramila, Otresel se je, dvakrat, trikrat, poskušal glas in pričel peti, kot bi bil zunaj svetel dan. Jelka je stopila h kletki, prislonila prste k vratcem in kanarček se ji je spustil na roko; komaj je sedel, je že spet pričel peti. Skušala ga je dvigniti k obrazu, pa je odletel.
Sedla je zopet k mizi, mirnejša in vedrejša, ter nadaljevala pismo. Zaprla ga je, ne da bi ga prečitala; bilo je tako kakor vsa pisma materi, polno brezskrbnosti in zadovoljstva.
Še enkrat je hušknila v pritličje pogledat, ali je vse dobro zaprto, ozrla se je v okna, a ni se
mogla povsem otresti tesnobe, ki jo je težila sredi teh velikih prostorov, polnih luči podnevi, polnih senc na večer. Stanovanje je bilo prirejeno za vso družino, ona pa je bila popolnoma sama; le začetkom šolskega leta je prihajalo kmečko dekle, da je spalo v stranski sobi.
Jelka je ugasnila luč in legla. Še nekaj časa se ji je zrcalila v očeh, skozi temo in tišino, Marijina slika, svetel Murillov posnetek, ki je visel na široki, prazni steni, nato pa je segla mehka, pokojna roka čez Jelkine oči.
Toda njeno spanje ni bilo mirno- -Sredi noči se je zbudila, vsa preplašena in boječa ter se vprašala, ali je sen, ali resnica, kar jo je mučilo. In ko se je pomirila in zaspala, je že zopet bila sama na skalni gori, posuti z ostrim snegom in prepreženi z jeklenomodrimi pasovi ledu. Le temnozelene krpe mahu so kazale tupatam nekoliko izgubljenih sledov življenja.
Ko pa je hotela z gore, so se spustile bele megle in jo objele. Še je svetilo v dalji solnce, toda motno in brez moči, goro pa je preveval hlad. Jelka je iskala poti, toda ko je že prišla dokaj nizko, je izginila steza in se je odprl prepad; šla je v drugo stran, prepad je bil še temnejši.
Tu so se megle za trenutek razstrle in solnce je zasvetilo kot plamenica skozi zaseko. Jelka je planila in uzrla pred seboj v dolini rumeneče va-lovje žitnega polja in stezo k njemu. Vzradostila se je, solze veselja so zablestele v njenih očeh. Toda tisti hip so se megle zgrnile in težak mrak se je začel vlivati skozi nje. Zrušila se je na tla, brez moči, ter si pokrila obraz z rokami, prepričana, da je obsojena za vedno v noč in mraz. —
Ko se je zjutraj zbudila, se je že vsa soba belila v pomladnem solncu. Vidno so dvignile hia-cinte na oknu svoje cvetne nastavke. V dveh, treh dneh se bodo cvetovi že odprli, je sklepala Jelka, in tiho zadovoljstvo se ji je budilo; ničesar več se ni spominjala iz nemirne noči.
Pripravila si je zajtrk, uredila po izbi, obesila kletko s kanarčkom ven pod okno, vse s prirojenim živahnim kretanjem, odprla okna tudi spodaj v razredu in stopila s pismom v roki na vrt. Dolg šolski vrt, ki je mejil zgoraj z nizkim zidom ob pot, spodaj pa prehajal z ozko travno teraso v njive, je bil ves obsijan s solncem, zato se je zdelo, da še toliko glasneje zahteva roke, ki naj ga obdela. Župan je sicer obljubil, da bo poslal sina prekopat gredice, ki niso bile zasajene z mladimi cepljenci, toda fant še ni bil prišel. Morda imajo danes kako drugo, nujnejše delo.
Šele ko je stopila Jelka na poti pred šolo nekoliko više, je opazila vso silo pomladi v tem kraju. Kakor bi se cvetje drevja odprlo hipoma, čez noč! Med hišami tupatam in po vsem bregu so se belile jablane kot svež sneg, ki ga iskri in vžiga mlado solnce, na njivah pa, ki so se črtale svetlorjavo med zelenimi trakovi navzdol po griču, so lahno-vijolično rdeli saipotni mandlji. Zadaj so se po rebri navzgor kazali hrasti z rjavimi pegami še ne-odpadlih jesenskih listov, više nad njimi se je risala temna črta borovja. Nad vsem pa, po belih poteh, po vasi in po zamolklordečih strehah je blestel gorak svit.
Zrak se je bil že segrel, in ko je odnekod pri-vel vonj trojico čebel, je Jelka čutila, da se ni prenaglila, ko se je oblekla svetlo, prvič to pomlad. Stopila je dalje, proti hišam, in zapazila mlado ženo, ki je prihajala z detetom v naročju iz prostornega, čistega dvorišča. Krepka je bila, zdrava, zagorelega, polnega obraza in temnih las. Poigravala se je z otrokom, smehljala se ter mu nekaj pravila. Ustavila se je za trenutek, poščegetala otroka z roko na prsih, nato pa ga pritisnila k sebi in poljubila.
»Ali gre sinček na sprehod?« je vprašala Jelka. »Tako zgodaj?«
»Solnce ga je zdramilo,« je odgovorila mlada mati, »morala sem ga dvigniti.<<
»Pa je že čvrst,« je pohvalila Jelka, ki se ni mogla nagledati deteta. »Da bi le bil vedno zdrav!«
Stopila je bliže. Mlada žena je postala, pohvala jo je razveselila. Razločno je čitala Jelka ponos na njenem svežem, sijočem obrazu.
»Ali greš že ora t, 'dušica?« je vprašala Jelka malčka, ki se je nekoliko: časa trudil, da bi čvrsto uprl oči v neznanko; takoj nato pa se je nasmehljal in začel stezati okrogle roke.
»Seveda boš moral pomagati očetu, komu pa!«
Jelka je videla, kako je koncem vrta za hišo zastaven mož prenesel oralo, postal nekaj časa in zrl sem doli. Bil je oče.
»Kadar bo čas k Vam, se bo pa branil, gospodična!« je zaklical izmed drevja ter si otrl čelo.
Dete je še vedno stezalo roke in učiteljico je prešinilo silno, doslej neznano čuvstvo. Prijela je otroka, poravnala mu ozko krilce, pobožala lase in obraz, nato pa ga večkrat zaporedoma dvignila visoko v zrak. Otrok se je vriskaje veselil, potem je hipoma zahotel zopet k materi. Še enkrat mu je Jelka stisnila zdrava, rdeča lica ter ga izročila mladi ženi,
»Naj ga varuje Bog!« je še zaželela in je začutila, kako globoko resnična je njena želja. Šla je
Ivan Vavpotič: Tolminske razvaline.
po svoji poti, a se ni mogla premagati, da se ne bi ozrla. Žena z detetom je bila že daleč na bregu nad vrtom; šla je med drevjem navzgor in nekaj kazala otroku.
»Kako lep otrok!« si je mislila Jelka. »Kot angel!«
Prišla je do vrat, kjer je bil pritrjen poštni nabiralnik, pogledala še enkrat naslov in vrgla pismo v skrinjico,
»To bo mati vesela!« se je spomnila skoro nenadoma ter računala, kdaj prejme pismo. Dvakrat, trikrat ga bo prebrala in skrbno pretehtala vsako besedo. Opoldne ga bo pokazala Mimi in po večerji pride spet v razgovor. Mima, energična kot je, bo ugovarjala, češ, da sestri ni najbolje, da bržkone ni povsem zadovoljna, mati pa bo prinesla pismo in glasno čitala. Toda ne ena ne druga ne bosta niti slutili, v kakšnem razglasju je bila snoči, ko se je pripravljala pisati.
Jelka je došla drobno trojico s knjigami. Umaknili so se s poti in pozdravili. Nato se je deček ojunačil in stekel naprej, deklici pa sta ostali zadaj in boječe nekaj šepetali. Toda Jelka je bila z vsemi svojimi mislimi pri materi. Ni ji pisala vse resnice, vendar je svoje pisanje odobravala, Kaj bi pač težila mater z nejasnimi občutji trenutka, ki preide? —
Minila je ura pouka. Razred je bil tih in delo v njem vse drugačno od jutra, ki se je s čudovito lepoto belilo v drevju in preorani, kadeči se zemlji, Skozi široko odprta okna je dihalo in govorilo, da je zunaj pomlad in življenje.
Na dvorišču se je začula hoja, Jelko je odtrgalo njenim mislim. Županov sin je prišel, odložil pri zidu suknjič in pričel z delom. Niso torej pozabili.
Ko je razred pisal, se je Jelka nehote zazrla v delavca. Ugajalo ji je, kako je hitro, a vendar enakomerno nastavljal lopato, se nagibal s težo vsega telesa nad njo, potem pa dvignil kepo in jo skoro z istim udarcem razbil in razdrobil. Močne lakti, že zagorele, in pa krepka pleča, ki so se tako lepo oblikovala pod lahno srajco, so kazale, kako jih je delo razvilo in utrdilo. Vendar je kmalu lil pot po fantovem obrazu. Ustavil se je, zabodel lopato v zemljo, se naslonil nanjo in ozrl okrog, Včasi je čez zid kaj zaklical dekletom, ki so šla mimo po svojih opravkih in mu smeje odgovarjala, včasi se je ozrl v solnce.
Ko je prišel odmor, je Jelka opazila, kako so otroci oživeli. Lovili so se po dvorišču in po klancu, pripovedovali si z vso otroško živahnostjo stvari, ki niso bile niti najmanj v zvezi s šolo, ter
hiteli jesti kruh, ki so ga imeli s seboj. Kolikor je bilo različnosti v vseh teh mladih, šele nastajajočih osebnostih, v njih mišljenju, čuvstvovanju, v volji, v darovih in napakah, v zdravju in moči, vse so se šele zdaj prav pokazale in osvobodile. Kakor hitro pa se je spet pričel pouk, se je Jelka zaman trudila, da bi otela vsaj nekaj te mlade živahnosti ter jo uporabila. Čim manj je bilo onega tihega, a vendar krepkovoljnega duševnega sodelovanja, tem mučnejše je postajalo delo. In tudi popoldne ni hotelo biti bolje.
O poldveh se je zopet pojavil na vrtu županov sin ter nadaljeval delo. Spočetka je kopal zelo pridno, pozneje se je pogosto oziral preko zida. Prileten kmet je prišel mimo in opomnil:
»Hitro ti gre izpod rok! Kaj ti bo že pre-gorko, Tone?«
Tone je nekaj pomrmral in se potuhnil. Skrivaj je zapazil, da prihaja od nasprotne strani po klancu Anka. Bel, nov košek je nesla v roki. Pustil je lopato, skočil k zidu in se oslonil z laktmi. Tudi Anka je postala, »Čakaj, čakaj, v nedeljo si spremljal z Artviž Francko in Lojzko!«
Nehote je morala Jelka poslušati razgovor, ki se je vršil nedaleč od šolskih oken,
»Seveda, ko si se pa tako držala! Glej, glej, kako gre mimo, sem si mislil, pa sem se obrnil,« »Nič ne maram biti ljudem v zobeh!« »Kakor hočeš!«
Resni pogovor je bil kmalu pri kraju, sledil mu je nagajiv smeh,
»Ali veš, zakaj mladi bori tamle na griču ponavadi tako šumijo?« je vprašal Tone,
»Ker so visoko! Tudi iz lin se včasi čuje škripanje, ko burja maje zvonove,«
»A, kaj še! Hudi so bori, hudi, ker so jih tako same nasadili,«
Tone je videl, da Anki še ni jasno. Gledala ga je dokaj čudno,
»Če ne veš,« je reševal Tone uganko in se hudomušno muzal, »sami fantje so tisti bori!«
Še nekoliko časa se je razgovor nadaljeval, nato pa je šel Tone zopet na gredico in hitel kakor predpoldne,
»Naporno delo, a prosto in prijetno,« je mislila Jelka in uravnavala deklico, ki je sedela nenaravno sključena,
»To srečavanje v delu, ki tke nevidnih vezi od enega do drugega, ko zahteva medsebojne pomoči in dopolnjevanje zmožnosti in sil! Ali ni prav v tem ves globoki zmisel dela? Vsak čas se vidita z Anko, vsako pot si vesta in njuno življenje jima leži ko na dlani,«
Jelka je stopala počasi med klopmi. »Delo brez vezi, brez predpisov in vendar tako naravno, tako tesno združeno z življenjem samim. Tri, štiri leta, pa bo Anka nevesta , , ,«
Na šolska vrata je potrkal poštni sel, ki je prinesel časopis in drobno razglednico. Le malo minut je še nedostajalo do treh. Otroci so pospravili, odmolili in se usuli na prosto; njih žgolenje se je kmalu razgubilo s klanca, ker je večino že čakalo doma delo.
Jelka je poiskala v shrambi steklenico z vinom, kozarec in kruh ter nesla delavcu. Ni se branil, tudi ponudeni denar je vzel zadovoljen in hvaležen. Svetoval je še, kaj in kako bi se nasadilo v zrahljano zemljo, ter se ponudil, da bo tudi to opravil,
»Najbrže bom sama naredila,« se je odločila Jelka po kratkem razmišljanju ter se spomnila, da si mora še pripraviti južino.
Ko pa se je okrenila, da bi šla v šolo, je zapazila mladega turista, ki je prihajal s prožnim korakom po vasi navzgor in se oziral na vrt. Postala je trenutek: krepka postava, temnopolti obraz, klobuk s širokim živozelenim trakom, vse se ji je zdelo zelo mikavno. Tudi županov sin je gledal preko zida in v hipu je Jelka začutila, da je njena radovednost nekako nedostojna. Obrnila se je, da bi šla dalje, a tujec jo je nagovoril in zadržal. Zanimalo ga je, če ga pozna, šalil se je, ko je Jelka zanikala, in ji pripovedoval, kje jo je že videl tega ali onega dne. Jelki je bilo živahno vedenje mladega moža všeč, posebno njegova gotova, samozavestna beseda je imela svoj čar. Toda prve nezaupnosti se le ni mogla prav otresti; čutila je, da vendar ne govori čisto tako, kakor bi rada.
Ko pa se je turist začel zabavati na račun hribov krog in krog, samotnih in od Boga pozabljenih, da še poti ni najti z njih, se je Jelka ozrla v delavca in videla, kako se je sklonil nad lopato kakor v zadregi. Razumela je, skušala zasukati pogovor drugam, a ni se ji posrečilo. Izgovorila se je in se poslovila.
Turist jo je še nekaj časa vabil, naj ga spremi, ker ji je »gotovo dolgčas sami«, toda odšla je proti vrtnim vratom in čula za seboj le še klic: »Na svidenje!«
Spomnila se je razglednice in stopila v razred. Pisala ji je prijateljica Milka, ki je službovala kot učiteljica v zasebnem zavodu v mestu in s katero je preživela zadnje velikonočne počitnice nekaj prav veselih dni. Z nikomer ni bila Jelka tako zaupljiva kot s tem vedno vedrim, dobrim dekletom, niti z lastno sestro ali materjo. Posebno
ne z materjo, ki je bila tako trdno prepričana, da je hči povsem zadovoljna in srečna.
Milka je pozdravljala sošolko s svojim iskrenim, izvirnim načinom, nekaj vprašala in slednjič dostavila — Jelko je iznenadilo —: Čakam življenja, ki ga ne bo!
Kaj naj to pomeni? Ali misli na svoje rahlo zdravje? Jeli, . ,? Saj je bila Milka vendar vedno vesela in ni nikdar tožila!
Čakam življenja . . .
Jelka je šla po stopnicah in besedi sta se ponavljali. Pojužinala je in dve besedi sta bili zopet tu, zopet, podobni vrelcu, ki brez prestanka doteka iz skale.
Čakam življenja!
Šla je v izbo, vzela gosli in uglasila strune. Pele so čisto in jasno. Poskusila je z napevom, ki ga je slišala še v prvi mladosti, pa je bil tako čuvstven, da ga je v sredi prekinila. Poskusila je veselo, brezskrbno skladbo, a je bil lok težak, da so se strune pod njim upirale. Odložila je gosli, ne da bi vedela, kaj naj počne. Naslonila se je na okno in zrla po bregu, Tupatam je bilo opaziti ljudi, proste, vedre, in vedro je bilo nebo nad njimi. Tudi Anka bo tam doli, pod tem jasnim nebom, žareča in vesela! Ah, življenje!
Jelka se je dvignila, trenutno jo je nekaj opomnilo, Okrenila se je in stopila pred zrcalo, ki je poševno viselo na steni, okrašeno z dvema velikima, papirnatima cvetovoma. Dvignila je roki ter popravila svoje težke lase. Še vedno so bili ti lasje gosti in lepi — je opazila — toda njih svilnati sijaj kakor bi bledel in tiho izginjal! Tudi obraz je kazal še vso svežo mladostnost, nežno, rahlo-rdečo polt, le ob kotu ustnic sta bili dve skoro nevidni zarezici, ki ji prej še nikdar ni videla. Samo oči, črne in življenja polne, so bile še popolnoma nedotaknjene.
Jelka je stala nepremična, zrla svoj lastni obraz v zrcalu in ni videla ničesar. Le eno je vedela, prva, najtišja znamenja so prihajala — kot obledi, komaj opazno, prvo listje mladega drevja.
Stala je, kakor bi si ne vedela sveta, z enim samim občutkom v srcu, z občutkom človeka, ki sluti, da mu nekaj preti iz dalje, a ne ve, kako bi se obranil.
Ali ni morda tudi Milka stala pred ogledalom, kakor stoji zdaj ona?
Jelka se je ozrla po izbi, Tupatam so se kazale prve sence, le kjer sta bili okni, se je vzpenjalo solnce po podu prav do zidu in lezlo ob njem navzgor. Neugodno ji je postalo in tesno. Zaprla je in šla na dvorišče.
Županov sin je pravkar končal delo. Stal je razkoračen pri vodnjaku in si umival roke. Jelka je hotela po brisačo, pa je fant odklonil, češ, da je ne rabi.
»Ali ga res ne poznate, gospodična?« je vprašal po kratkem premolku. »Koga?«
»Onega!«
Pokazal je z roko in obrazom, koder je odšel turist.
»Sorodnik prejšnje učiteljice,« je pristavil po-mišljaje.
»In kaj je?«
»Uradnik pri železnici. Lani so večkrat hodili sem gori.«
Jelka je hotela še nekaj vprašati, a mladenič je le kratko odgovarjal. Nato se je ogrnil, del lopato na ramo in se poslovil.
Učiteljica je stopila za njim na klanec in se ozrla v globel, ki je bila že polna dolgih senc. Obrnila se je in šla po rebri med drevjem počasi navzgor. Saj še ni bilo bogve kako dolgo od velikonočnih počitnic in vendar se ji je zdelo že davno tega. Morda radi snega, ki je takrat še visoko ležal, da je morala mimo žametov in mimo belih dreves v hribe, morda zato, ker je njeno pričakovanje nečesa lepega, nepoznanega tako hitro ugašalo s prihodom svetlih pomladnih dni. Tako težko se je ločila po praznikih od mesta, ki jo je vezalo nase s tolikimi dragimi spomini, tako težko ji je bilo slovo, kakor niti takrat ne, ko je prvič šla z doma v svet. Polna slutenj, polna bojazni je odhajala.
Neznaten dogodek iz tistih dni se ji je vtisnil v spomin in ni ga več mogla pozabiti. Besedo za besedo si je obnavljala in iskala vedno nestrpneje, kaj je pravo pri vsem tem,
Z Milko sta bili pri dobrodelnem koncertu in odtod ju je zanesla družba v kavarno. Neki rodbinski dogodek je bil vzrok, da se je razvil pogovor o ženskem vprašanju, O vsem mogočem se je govorilo, o modernem času, o osamosvojitvi žene v nižjih in višjih poklicih, o politični enakopravnosti, o omejitvah v korist družbe na političnem in na polju pridobitvenega dela. Le enega niso omenili. Ko pa je naposled sredi burnega debatiranja prišla Milka do besede, je povedala prav to, kar je mislila Jelka, dasi se ji je zdela misel preveč preprosta in vsakdanja, da bi jo izrazila sama. Prvi in najnaravnejši poklic žene, tako je trdila prijateljica, je vzgoja in vzreja otrok in materinstvo je in ostane največje ženino kulturno poslanstvo, Gospodje so ugovarjali, S social-
nim materinstvom, s socializmom in celo z Elleno Keyevo, predvsem pa s časom in njegovimi potrebami, Navedli so tako mnogo razlogov in tehtnih dokazov, da je naposled Milka umolknila, četudi nerada.
In ko je bila Jelka zopet sama v hribih, je še vse zvenelo v njej iz one debate. Marsikaj je odobravala, a marsikaj je naravnost izzivalo ugovora. Ko pa so čez teden dni izginili zameti, je pohitela nekega solnčnega popoldne — pot je bila še mehka in vlažna,— doli v Zavrhek ter poiskala koleginjo Seljanovo, Spoštovala jo je radi njenega dolgoletnega dela in trpljenja in ljubila radi njenih dobrih oči, iz katerih je že davno izginil zadnji blesk, Ž njo je govorila zelo odkrito in je navadno tudi našla utehe in razvedrila v njeni družbi, kadar jo je samota bolj in bolj težila.
Tudi ta dan ji je povedala vse in vse še tako, kot je sama čutila, z vsem mladostnim plamtenjem, Seljanova je ostala ista, le bledica v postar-nem obrazu, ki je bil morda kdaj lep, se je belila izraziteje. In ko jo je Jelka opazovala, kako molči, se je še bolj razvnela, kakor bi morala dobiti od nje potrdila svojim mislim,
»Zakaj naj žrtvujem vso mladost in vse življenje drugim?« je vprašala skoro strastno, dasi še negotova. »Ali naj me niti bled odsvit sreče ne doseže?«
Ustnice so ji drhtele, z napetostjo je pričakovala odgovora.
In Seljanova je odgovarjala, mirno, prijazno, a z odločnostjo, ki ni trpela ugovora. Slednja Jelkina beseda je bila zavrnjena.
Jelka je uporno zrla brezkrvne ustne, ki so bile tako neizprosne. Hotela je ugovarjati, a vsaki-krat jo je Seljanova prekinila. Samo ko se je Jel-kino oko ustavilo na belih laseh ob polprozornih sencih koleginje, je razumela, da je imela tudi ta dobra žena svojo mladost in da je bila ta mladost — nikdar ni Seljanova sama govorila o njej — velika in ponosna v odpovedih in zatajevanju. Jasno je to čutila, ko je pričela Seljanova pripovedovati o učiteljici, ki je služila prejšnje leto na Jelkinem mestu.
Lepo je bilo to dekle in dobro, a mlado še, premlado, da bi mogla že sama živeti v svetu, Seljanova je večkrat govorila ž njo ob sestankih, toda bala se je za živahno, veselo bitje že takrat, ko jo je prvič videla. Potem pa so začele prihajati vesti, ki jim spočetka ni verjela in o katerih se ji je zdelo, da jih zlobni ljudje nalašč trosijo. Toda utihniti le niso hotele. Končno je prišla preiskava in dekle je moralo iz kraja.
Ko je Seljanova končala, je Jelka molčala, z upornim občutkom v srcu, da ji dela tovarišica krivico. Kaj ji je bilo treba biti tako neizprosni in zakaj jo je svarila? Ali so bile Jelkine misli tako nenaravne in nevarne? Ali ni bila istih misli tudi Milka? Prav istih misli?
Prijazna in dobra je bila Seljanova, ko se je Jelka poslovila, še prosila je, naj ji ničesar ne zameri, toda Jelka je vendarle odšla užaljena. Videla je, da je tu nasprotje nepremostljivo, isto, kakor med mladostjo in starostjo, Ničesar ni hotela Seljanova popustiti, čeprav bi jo umirila, utešila, če bi vsaj nekoliko soglašala ž njo. Jelka je bila prepričana, da se je v Seljanovi varala. Nič več ni videla v njej svetovalke in starejše prijateljice, nič več je ni obiskala od onega dne. Zaprla se je vase in ždela in čakala.
Pa so priklili zvončki po bregovih, pa se je zdramila vijolica in je brstje ovilo mladike. Jelka je čakala.
Lastovka je priletela, črnomodra in rjava, ter začela staviti gnezdo, visoko gori ob žlebu pod karnisom, pod nebom je prihajala pomlad, —
In s tem življenjem ozelenevajočih bregov in z gorkim dihom nad njimi se je budilo, kar je spalo v Jelkinem srcu. Kakor bi se nekaj bližalo, nekaj težkega in mučnega! Potem pa je prišel svetel dan in ž njim razvita misel in vprašanja, ki so klicala odgovora, razločneje, viharneje.
Zakaj ni več glasu od Vladimir ja? Zakaj ni pisma, ki ga tako silno pričakuje? Ah, ali naj ničesar več ne čaka?
Jelka je obstala pod cvetočim drevesom in se zagledala v daljo, kakor bi hotela videti jasneje, kar se ji je razgrinjalo pred dušnimi očmi. Vonjav dih predvečera je objel njeno mladostno, a polno, lepo postavo, toda zeleni breg je hitro temnel, naglo so se po njem pomikale sence iz dola navzgor, Jelki je postalo tesno, zganila se je in stopila med preoranimi, dehtečimi lehami še više. Skozi cvetoče vejevje se je videlo plamteče nebo in v njegovem dnu je tonilo veliko solnce. Tudi vas na pobočju so že zajele sence, le visoko gori so žarela cerkvi tri okna, kot bi jih zlatil požar. Starec je prišel po travni stezi, zamračenega, trdega obraza, in je kratko pozdravil. Takoj nato pa so bile Jelkine misli zopet daleč, daleč. Štiri leta že in vendar je še vse živelo v njenih očeh, kakor bi se včeraj godilo.
Vladimir je stanoval takrat blizu njih, videla ga je večkrat, a je bilo komaj kaj v teh srečanjih. Pa je prišel nekdaj v mraku k njim — kostanji so cveli v drevoredu — s sestro in z zvezkom not.
Jelko je iznenadilo in tesno ji je bilo, ko je ujela njegov pogled. Umaknila se je v globino sprejem-nice in sedla na divan, ki je bil skoro v temi. Sama ni razumela, zakaj jo je vso prevzelo pričakovanje. Daleč spredaj je bila luč, motnobelo zasenčena in polrazsvetljen klavir, teman in nejasnih odsevov, pri njem pa Mima, ki je igrala mirno in z razumevanjem. Poleg nje ob luči je stal Vladimir in pel z glasom, ki ni bil močan, a gotov:
Tiha je noč in v ulicah mir, kjer bivala si nekdaj . ..
Jelka je poslušala s sklonjeno glavo. Mrak se je spuščal izpod stropa, v njem so tonili glasovi, nekje daleč, daleč; nato so se vračali iz globine kot tih odmev, polni nepojmljivih tajen.
Tesnoba je objela Jelkino srce, bolečina skoro. Takoj zatem pa se je razstrlo, kot se travniki razstrejo zarji, in svetlo in lepo je prihajalo razodetje , , ,
V molčanju je prešel mesec, potem pa je prišla Mima s prijateljem navzkriž in ni ga bilo več k njim. Koncem šolskega leta se je s pismom poslovil od Jelke ter se kmalu zopet zglasil iz inozemstva, Dve leti so redno prihajale njegove vesti, potem jih je o počitnicah obiskal sam. Razvil se je, še višji in močnejši je bil, poln zdravja in vendar skoro otroški še in kakor brez zavesti samega sebe, Zardevaje je govoril in se zanimal za ne-znatnosti Jelkinega življenja. Toda šele pri odhodu je našel besedo, ki jo je Jelka pričakovala in ki ji je toliko pomenila.
Zopet se je redno oglašal iz tujine, dokler ni naenkrat obmolknil. Vprašala je dvakrat, trikrat, toda odgovora ni bilo.
Čas je bežal, a Jelkinega upanja ni mogel pokopati, Kadarkoli je vprašala njegove črke in dni svojih odpovedi in svojega življenja, vselej je zopet uzrla trenutek, ko bo stopil pred njo mož, ustaljen in odločen, jo prijel za roki in vprašal v njenih očeh. In vselej takrat je še močneje začutila, da je kot rastlina, ki hoče opore, da se ovije okrog nje. Toda čas je bežal, bežal, dvom se je oglasil, upanje je gorelo vedno slabotneje, samo kot šibek plamenček še.
Kje je Vladimir v širokem svetu, kaj mu je prevpilo srce? In njegova pota, kakšna so?
A v njenih laseh bledi svilni sijaj in ob ustnih drhti, tiho in komaj vidno.
In če se več ne vrne? Nikdar več? Jelko je zabolelo v srcu. Postala je in tako hudo ji je bilo, da bi jokala. Hitreje, sunkoma so se ji dvigale prsi,--
Tu se je nenadoma razjeknil vrisk iz dna doline, se dvigal po bregovih in koj za njim še drugi, tretji.
Jelka se je zdramila, zganila. Saj ni vasi tam doli globoko, saj ni ljudi! Ali ni" to neznanec, ki ga je tako hladno, tako tuje gledala, dasi je bil ves tako mikaven? Zakaj ni bila prijaznejša ž njim, zabavnejša? Ali ga ni odbila, v tem prvem srečanju, ko ga je morda privedlo gori v hribe tiho, molčeče nagnjenje?
V trenutku pa se je spomnila županovega sina in njegove opazke in zdelo se ji je, da jo šele zdaj prav razume.
Zdrznila se je. Ali ni ravno istega govorila Seljanova, s svojimi brezkrvnimi, a tako neizprosnimi ustnami? In kaj bi rekla tovarišica sedaj, če bi videla te misli? Ali bi ne dejala, da se boji za njo, razdvojeno?
Jelka je stala vrh grebena, ki se je na desni še nekoliko vzpenjal, preprežen z mladimi njivami. Na strmini je rastla skupina smrek in izza njih se je risala potemnevajoča streha z nizkim zvonikom.
Spredaj je ždela globoka dolina, kot val, gladka in brez drevja, ter se dvigala na nasprotni strani z mirnim, strmim pobočjem, ki se je razvijalo v visok hrbet, prevlečen s temnim borovim pasom.
Zapad je bil tam in je ostro rdel v zarezah borovih vrhov. Jelka je stala in zrla: kakor bi prišla v daljni zarji mlada, zdrava žena, se poigravala z detetom v naročju, ga prižela k sebi, silno in tesno, poljubila še enkrat in položila v zibelko, sklanjaje se nad njo s srečnim, čudolepim nasmehljajem . . .
Jelka je stala nepremična in zrla s tihimi očmi, nebo pa je ugašalo, med cvetočim drevjem se je kradel večer.
Goriške trte.
Pili ste naše vino in bili veseli, da bi ves svet objeli.
Se ga boste,
ko obrodimo nove grozde, a takrat
porečete samo bratu brat! Kri,
ki vam jo damo, bo pijača novih dni!
Joža Lovrenčič.
y
ZNANSTVENI DEL
Književnost.
Homerjeva Iiiada. I.—VI. spev. Prevedel Fr. Omer-za. (Ponatis iz »Mentorja«,) V Ljubljani, 1916. Založila Katoliška bukvama. Cena K 1-60,
Prevodi Homerovih epov — naj so bili časih tudi okorni — so pri vseh narodih, kjerkoli so se pojavili, odločilno vplivali na daljnji razvoj narodnega slovstva: tako pri Nemcih prevod J, H, Voßa, izšel L 1793,, pri Italijanih V, Montija, 1, 1810,, v Rusih N, I, Gnjediča, izšel 1, 1829, (po dvajsetletnem trudu); odločilno so vplivali, ker so dotičnim narodom pokazali čudovito moč, gibčnost, bogastvo njihovega jezika v tekmovanju z največjim pesniškim genijem vseh časov in narodov; obogatili so tudi v nenavadni meri materinščino z novimi besednimi tvorbami ali jo pomladili s starim besednim zakladom, — Sedaj, nekako sto let za drugimi velikimi narodi, dobivamo tudi Slovenci Homera v celotnem prevodu g, Fr, Omerze, Prvih šest spevov Iliade je že prišlo v knjigotrštvo. Veseli smo tega dogodka, Ali bo pa vplival kakor drugod? To bo vedel in prav cenil drugi rod. Nas, sodobnikov, naloga je, da izrečemo sodbo o formalni dovršenosti prevoda. No, glede tega bo g. prevajalec gotovo kmalu izvedel popolno resnico; zakaj prav nič ne dvomim, da bodo mnogi, mnogi segli po prevodu, bodisi da ožive stare spomine na srečna leta gimnazijska in večnomladega Homera, bodisi da bodo prvič skušali potovati v ta čudapolni svet starogrške poezije. Zakaj je Homer največji pesnik? Ker se je najbolj približal tisti skrivnosti, kateri se pravi — človeško srce. Homerov človek je umljiv vsem časom in vsem narodom, ker je tako dobro zadet, tako dobro po naravi risan. Po dveh tisočletjih vzklikamo, čitajoč Iiiado in Odisejo: »Saj to je kakor danes! Saj ti ljudje še žive! Saj to smo mi!« Da, prijatelj, vzemi v roke Omerzov prevod in čitaj ga, vsak dan nekoliko, pa boš videl: odkod izhajajo prepiri med ljudmi in narodi, zakaj prepir raste, kakšne posledice rodi; pazno čitaj, pa boš videl, da imamo tudi mi Slovenci Agamemnone in Ahileje, tudi modre Nestorje (katerih žal! ne poslušamo, kakor jih že prvi — niso), imamo še druge znance iz Iliade; najmanj imamo Ter-zitov. Teh bi si želel več med nami. Kar Terzites govori (II., 211 nsl.) je pravo mnenje in čutenje ubogega ljudstva, ki pa nasproti imenitnikom ni prišlo do besede, ali je pa moralo takoj utihniti, Rapsodi sami so bili — kar je čisto umevno — na strani graščakov; seveda, saj po gradovih Peloponeza so v 8., 7,, 6, stoletju pred
Kristusom peli in predavali te speve. — Torej Iliado v roke! Zadnji, prav zadnji čas je, da pride Terzi-t o v a kri v naše žile!
Kako sodimo o prevodu? Najpravičneje bi sodil, ako bi mogel narediti takole: v kakem izobraževalnem društvu, pred ljudmi, ki ne vedo še nič o Homeru, bi naredil kratek uvod, najpotrebnejše pojasnilo, potem pa bi čital en spev, katerikoli, recimo drugi, čital razločno, dobro pripravljen; vse osebe Homerove so plastične v dosedaj nedoseženi meri in morajo torej vzbuditi zanimanje, fantazijo. Pa bi opazoval med čitanjem: ali razumejo vsako besedo, vsak verz? Kje je neumev-no, trdo, neslovensko? Zdi se mi, da najbolj moti napačna raba časov; v grščini je skoro vedno pretekli čas, Omerza pa rabi skoro izključno sedanjik. Kako naj s tem vzbudim in vzdržujem iluzijo preteklega dogodka?! Vsaj v začetkih raznih epizod naj bi rabil pretekli čas in polagoma prehajal v sedanjik. Nasprotno pa bi pričakovali v primerah, kakor n, pr, sp. V,, 137 nsl,, sedanjik, — Neprijetno nas dirnejo mašila (zdaj, še, kdaj, pa . , .), kjer jih zmisel ne zahteva. — Slovenska slovnica se v taki lepi knjigi predvsem spoštuj! Proč torej z izrazi: iz jezika, iz klina, iz lica, iz voza . . . mesto z jezika itd.; reče se: velika prisega (I., 239), ne: velika; zanikrno je: »sune u nožnico meč spet velik« (I., 220), mesto: »v nožnico sune spet veliki meč« ali pa kako drugače, le oblike naj bodo pravilne. Dokler ne bo slovenščina brez graje, ne bomo zadovoljni s prevodom. Ne v tem, da zna graditi heksametre, išči prevajalec slavo, temveč v lepoti in pravilnosti slovenščine. — Dalje si želimo jasnosti. Kaj n. pr. pomeni (I,, 66): »hoče od ovc ali koz, brez hibe«? Ali I,, 345: mar Patroklos »govori in uboga?« Ali V., 137: kdo se skrije v stajo? Lev ali pastir? Trebalo bi časih le eno besedo (osebek) ponoviti, torej niti ne dodati, pa bi bilo vse u m 1 j i -v e j š e. Zakaj se ne bi prevajalec malo bolj ogibal grdih golih genetivov, n. pr. tolikrat ponavlja-nih sina Atreja, sina Peleja i. dr.; zakaj ne bi krajše rekel, kakor na več mestih: Atrejevič, Pelejevič? Da ne gre v ritem? Treba je delati, iskati, misliti. — Časih se nam zde nekateri izrazi banalni, n. pr. I,, 13: »z neštevno rešnino u žepu«; ali I., 500: in za kolena ga prime, mesto: mu kolena objame; ali V,, 270: žrebet se poleglo je šest mu v palači, — Ali ne bi bilo tudi dobro, ako bi bil prevajalec v izrazih bolj plastičen? N, pr, za grški ^žpag mesto splošnega »darila« ne bi li kazalo rabiti: nagrado? Ali kako naj Atre-
jeviČ odkupi (aTtoXöco) Hrizeido, katero ima sam v rokah (I.f 20, 95)? I., 470 bi bilo pač bolje: vrče napolnijo z vinom, mesto s pivom, čeprav je v izvirniku: tcotoTo; zaradi dvoumnosti. Več ozira na slovenščino, več poguma in prostega duha! Mesto Sanj v II. sp. bi kazalo rabiti ednino Sanja, — Ženska imena bi vsekakor kazalo pisati: Artemida, Tetida mesto Artemis, Tetis. Koliko bolj domače je to! — Da takozvana epi-theta ornantia dobro prevede, mora v filologu tičati dober kos pesnika. Nekateri, kakor n, pr, Apolon daljnostrelec, Zevs bliskostrelec, junak veleglasni, možje z golenjaki... so dobro zadeti; pri mnogih bo treba še premisliti in morda kaj predrugačiti. Za Slog 'AxiXXsüg bi jaz predlagal: divni A. mesto božji (ali vsaj: božanstveni); za StoxpscpTjg bogorojeni mesto bogorodni, kar je čisto kaj drugega (prim, bogorodica!); za fXxox&mg žarnooka mesto sovooka; za vscpsXy^spsxa Zsüg; oblakov zbiravec mesto zbirajoči oblake; Olimpijec mesto Olimpijski, Sicer bi se pa vsi ti prevodi počasi izpopolnili in ustalili, ako bi v naših gimnazijah Homera prevajali v materinščino. Kdor je kriv, da se to kljub slovarjem in komentarjem, ki jih imamo, še ne sme, je zagrizen sovražnik našega kulturnega napredka. Koliko smo zaraditega že zamudili! — Kar se metrike tiče, prevajalec sam v Predgovoru priznava svojo temeljito napako, da je v spevih I,—IV, tolikrat rabil napačni ženski odmor. Pa tudi še zdaj vprašam: zakaj ne hodi za Stritarjem in pa dr. Opeko, ki imata vseskozi moško cezuro? Če misli, da so našim ušesom ženske cezure prav tako prijetne kakor moške, se pošteno moti, Ako bi le hotel, bi nam v večini verzov ustregel. Mar se n, pr, takoj v predpevu ne bi moglo reči:
Jezo mi, božiča, poj Pelejeviča Ahila,
ki, pogubna, nebroj je žali Ahajcem zadala,
mnogih junakov u Had je duše poslala pogumne,
trupla pa njihova v plen pripravila pasjim je žrelom
in ujedam u jed — zgodila se Zevsu je volja — itd., itd.
Zaradi nekaterih nedostatkov nam torej zaenkrat prevod še ne ugaja popolnoma; z veseljem pa opazujemo, kako gosp. prevajalec napreduje od speva do speva; spričo priznane njegove pridnosti, natančnosti in njegovega lepočutja smo trdno uverjeni, da nam bo v nekai letih podal klasičen prevod nesmrtnega Ho-mera<	J. Debevec.
Carniola, letnik VII,, zvezek 4. Uredniki dr, Jos, Gruden, dr, Jos, Mantuani, dr, Gv, Sajovic. Izdaja in zalaga Muzejsko društvo za Kranjsko, V Ljubljani, 1916. — V uvodnem nekrologu rajnemu cesarju Frančišku Jožefu poudarja uredništvo vladarjeve zasluge za znanost; »tudi naše društvo se je razvilo pod egido cesarjevih načel v to, kar je danes: v izključno znanstveno društvo.« — Direkcija idrijskega rudokopa nadaljuje zgodovino Idrije za časa tretje francoske okupacije, dr. Janko Ponebšek pa končuje svojo razpravo o »Naših ujedah«, ki je medtem izšla v posebnem natisu. Skrbna, z velikim aparatom izdelana zgodovinska študija Jos, Mantuanija o »Pasijonski procesiji v Loki« nas na 10 straneh Carniole (222—232) seznani z genetičnim razvojem teh prireditev. Glavna kal pasi-jonske procesije je v liturgični procesiji, katerih je bilo
v prejšnjih stoletjih mnogo več kot dandanes; drugo korenino tvori dramatična uprizoritev z latinskim jezikom, Nabožni obred srednjega veka se vedno bolj popularizira in laizira. Jezik preide v ljudsko narečje (tretja korenina),
V slovstvenem oziru je izmed procesij na Kranjskem pomenljiva za nas pasijonska procesija v Loki, Ako ta procesija tudi ni edina, je vendar domnevati, da je bila edina, ki je imela slovensko besedilo (izdelano vsekako po nemškem izvirniku). Rokopis se nahaja v arhivu kapucinskega samostana v Škofji Loki, Naslednji zvezek Carniole prinese »diplomatično« natančni ponatis tega rokopisa, »Popolni ponatis bo nedvomno marsikateremu slovstvenemu zgodovinarju dobro došel, tako glede jezika samega vobče, kakor tudi zaradi loškega narečja in zaradi ,pesniške' oblike posebej« [222],
Po slovstvenih referatih slede razni Zapiski in Društveni vestnik, v katerem se zlasti odlikuje dr. Šlebingerjev oris življenja in dela rajnega Fr, Levca.	y ß
Kresalo duhov. Roman iz irskega življenja. Angleški spisal P, A, Sheehan, Prevel Davorin Ciuha, Ljubljana, 1917, Založila Katoliška bukvama, 8°, Str, 456, Cena brošfrani knjigi K 3-80, vezani K 5-50,
Naše slovstvo je za en socialen roman — četudi le preveden — bogatejše. Silno resne reči se obravnavajo v tej knjigi: kako en narod, osemsto let po veleposestvu tlačen in zatiran, dvigniti iz uboštva in otopelosti v blagostanje in duševno svobodo. S tem problemom sta se bavila pri Rimljanih brata Grakha in za njima pri raznih narodih najboljši, najplemenitejši možje; pri Ircih se bavi s to mislijo — v tem romanu — glavni junak, gospod Maxwell. Problem je še danes velenujen. Še dne 27, aprila t. 1. je dejal Lloyd George, da »je za Angleže bolj važno ko vsa vojna vprašanje, kako iz nezaupnega, nevarnega soseda (Ircev) napraviti veselega, lojalnega tovariša; sploh, da je Irska edina grozeča točka na obzorju angleške politike.« — Osemsto let je torej angleško (in irsko) veleposestvo zatiralo Irce, ne da bi z mezincem genilo za povzdigo nesrečnega naroda; tu pa sklene irski veleposestnik Maxwell za eno leto zapustiti višjo družbo, obleči delavsko bluzo in se kot hlapec vdinjati pri ubožnem irskem kmetiču-tlačanu, samo zato, da bi iz lastne skušnje videl in čutil, kaj narod trpi in kako bi se mu moralo pomagati. Maxwell sklep kljub vsem težkočam izvrši in tudi v resnici popolnoma spremeni položaj posestva v Lisheenu, kjer je eno leto služil. Ideja romana je vzvišena, veličastna. Več kot iz vsega dnevnega časopisja izveš tu o razliki značaja med angleškim in irskim narodom; mimogrede se spoznaš z irsko duhovščino (anima Candida — oče Cosgrove) in čitaš fine opazke o Šekspirju. Izvirnik nosi naslov: Lisheen; prevajalca (psevdonim! dr. Izo C, in N, Velik.) sta izbrala naslov se strani 363., kjer nesrečna žena iz višjih krogov kliče: »O Bog, zakaj ni na svetu nobenega kresala duhov, da bi lahko — pred poroko — žene spoznale strašne značaje, na katere nas hoče usoda navezati.« Tako kresalo je samoodpoved Maxwellova. — Prevod je prav lep, gladek, domač; edino, kar moti, je na par mestih — »išče se Uršo Plut«.	J. Debevec.
Iz češke literature. Dokaz notranje moči češkega naroda je, da ni utrpelo literarno gibanje vsled vojske nobene velike škode. Nekoliko časopisov je pač poginilo, ali bili so vsi ti listi mladi, sigurno dosedaj ne ukoreninjeni. Toda stari časniki, beletristični in tudi znanstveni, večinoma viharju časa pogumno kljubujejo. Na knjižnem sejmu je seveda bila začetkoma znatna tesnoba, toda obilna žetev v ravno preteklem letu po-kazuje, da je nevarnost že minila. Narod hrepeni po zdravilu in okrepljenju umetnosti in pisatelji mu večinoma olajšavo tudi podajejo. .
Skupen značaj najboljših novih knjig je zaupanje v bodočnost. Izvira iz vere v neomahljivo notranjo moč naroda. Vojska nas je zdramila, da pretehtamo svojo kulturno in drugo preteklost in pregledamo sedanjost; iz rezultatov spoznamo, kar smo že dolga leta čutili, namreč da najboljša jamščina naše prihodnosti je ravno v nas samih, v povrnitvi iz tujine k rodni zemlji in k ljudstvu in v okrepčanju idealizma. Dediščina, češtvo daje nam moč in up. To ljudstvo, ki je preživelo čase od Bele Gore sem, ta narod, ki je čez kratkih sto let na vseh poljih človeškega delanja dohitel in dosegel velike narode, bode živel in ne umre vekomaj, samo da ne izda sam sebe.
Vrnitev k rodbini, ljudstvu in zemlji, čut skupnosti, zavest iste usode nas vseh in odgovornost glede njene oblike, novo, globlje, bolj resnobno človeštvo govori glasno iz prvih beletrističnih bukev iz leta 1916. Mimo dobro znanih pisateljev staršega rodu, kakor je Jirä-sek, Kräsnohorskä, Čapek, Sova, Saida, Svobodovä i. dr., so se zglasili tudi mlajši, n. pr. Sezima, Benešova, Tilschovä in novinci; izmed teh sta podala prav plemenite knjige oba vojnika Krička in Weiner.
Še odločneje se kažejo ti-le motivi, vrnitev k do-movju in priprava novega, bolj krščanskega človeštva, iz esajev in znanstvenih del. F. V. Krejči je poskusil v esajih »Doba« določiti razmerje češkega olikanca do usodotvorne sedanjosti. Literarne esaje pa in študije se pečajo malodane izključno s posestvom, češki kritiki danes najdražjim, namreč z literaturo domačo. Gotovo je pomembno, da je najbolj češki pesnik Sladek postal predmet dveh knjig, življenjepisa Strejčko-vega in analize Chalupnega. Marten je izdal skupno svoje izborne esaje o treh prvih čeških pesnikih, Mächi, Zeyerju in Brezini; o Mächi je napisal monografijo tudi Krejči. Eden prvih čeških kritikov Novak je izdal knjigo kritik in študij (»Zvony domova«), v kateri obdeluje vrsto starih in novih pisateljev od Husa do Sove. Niti Prochäzkovi »Rozhovory s knihami, obrazy i lidmi« niso brez stika z domačo kulturo.
Med ta zbor pisateljev, ki krepijo češko samozavest, je vstopil začetkom tega leta Jan Machal z delom o češki drami (»Dejiny českeho dramata«, F, Topič v Praze, cena K 3-20, str, 244). Tudi iz nje se glasi ponos nad rodovito preteklostjo in sveža nada v bodočnost,
Machal je profesor slovanskih literatur na praškem vseučilišču; poleg množine posameznih slovanskih študij (n, pr. o Tolstoju) je napisal dve skupni deli: »Slovanske bajeslovi« in »O bohatyrskem eposu slovanskem«, Ali glavno ga je zanimala češka literatura. Tu ni dosedaj lahko razločiti, kateri del njegovega delovanja je pomembnejši, ali učiteljevanje ali pisatelje-
vanje. V predavanjih je skrbel od začetka skoraj izključno za novočeško literaturo, posebno pa za moderno, od Nerude do sedanjosti. Ta predavanja so bila svoj čas edina zanesljiva in podrobna slika sočasne literature, in cela vrsta mlajših literarnih delavcev se ravno njim zahvaljuje za prvo poučenje in izpodbudo, Vobče lahko rečemo, da je češko literarnohistorično mladino vzgojil Machal, vzporedno seveda s profesorjem Vlčkom, ki pa je deloval več s pisano besedo.
Kot pisatelj se je Machal naprej pečal z dobo pre-rojenja; sem spadajo razprave o Šafariku, Puchmajerju, Klieperi, Čelakovskem in drugih. V veliki Laichterjevi ->Literaturi češki XIX. stoletja« ima doneske o starejšem romanu in drami, Z razširjenjem in dopolnjenjem onih člankov je postalo delo »O češkem romanu novor dobem« (1902), In celotni popis dramatičnega razvoja so letošnje »Dejiny«.
To delo pač dobro in natančno o predmetu informira, naslanjajoč se na strokovno tujo in češko literaturo in tudi na lastno branje. Stara drama obsega 93 strani, Staročeške skladbe liturgičnega izvira (latinsko-češke igre treh Marij, igre Gospodovega vstajenja in pasionske igre) raziskuje avtor na podlagi lastnega proučevanja, dramo pa ob renesanci in reformaciji največ na podlagi študij F, Menšikovih, Obe ti obliki vsaja pisatelj v splošni evropski okvir in slika seveda tudi razvoj sceniške umetnosti pri nas in drugod. Posebej zanimivo je zadnje poglavje o prosto narodnih igrah.
Zgodovino novočeške drame deli v pet oddelkov; prvi je doba početkov (prebujenja), najvažnejši pisatelj Štepanek; drugi sega od Kliepere do Tyla in Kolarja (doba romantična); tretji obsega dobo začasnega gledališča (doba shakespearovska), ko so bili najimenitnejši dramatiki Hälek, Vlček, Jeräbek, Boždech; četrti se peča s prvimi leti v Narodnem gledališču (doba eklek-tična), v katerih sta bila slavna zlasti Zeyer in Vrch-licky; končno peti oddelek proučuje igre iz konca stoletja (doba moderna ali realistična) z najznatnejšimi imeni: Stroupežnicky, Šimaček, Svoboda, Jiräsek iii Hilbert. Tudi tu avtor veže češko dramo z občno-evropskim literarnim razvojem.
Knjiga je izšla v knjižnici, ki je odločena za srednješolske učence, in odtod si razložimo njeno metodo; je deskriptivna in objektivno, trezno presojajoča, brez sintetičnih historičnih sklepov in psihologično estetičnih raziskav. Nje pomen je, da je to prva splošna historija češke drame in da zbira izteke dosedanjega proučena-	Dr. Stribrnv.
Avstrijska slava v prvih dneh svetovne vojne. Pavel Flere. Str, 103. K 1-15. — Izdala c. kr. zaloga šolskih knjig na Dunaju, To dejstvo in pa, da je izšla knjižica med vojno, ne moreta opravičiti spisa niti za silo. Morda si nismo še na jasnem, česa je treba za dober mladinski spis. A eno je gotovo: dobrega jezika, umevnosti in jasnosti, preproste resničnosti in odkritosrčnosti ter pisateljske vesti. Mnogo sem prezrl, a to poudarim. Ne trdim, da spisu, o katerem govorim, manjka vsega tega, a manjka mu mnogo. Glavna hiba, mislim, pa je, da je skozi in skozi nenaraven, narejen, »šolmaštrski«. Ko sem ga bral, mi je vedno stal pred očmi učitelj z dvignjenim kazalcem in moralnim izrekom na ustnah. Res je, da je snov kočljiva in je treba doseči »namen«, a namen se doseže le z dobrim spisom,
Če ga je pisatelj sprejel, je moral imeti srce in vest zanj in bi ga moral obdelati po srcu in po vesti. Poleg šolskega sloga Končnikovih beril je v spisu še nekaj notranjih momentov, ki jim ne morem pritrditi. Deček se n, pr. sramuje solz, ki jih joče za očetom (oziroma »naj se jih sramuje«)! Ali je zdaj mar čas, da se otroci smejejo? Polno je takih nezvočnosti. Bramba domovine je potrebna in najvišja dolžnost, dokler imamo sovražnikov. A kadar sovražnikov ne bo več? Učimo se tudi, pridobivati prijateljev! — Če je bila knjižica pisana za izredni vojni čas, naj bi bilo, a če je pisana za po vojni, ne bo pripomogla k zdravemu patrijotizmu. Sicer so v knjižici tudi lepi opisi in razlage. Res bi rabili za mladino leposloven opis preteklih in težkih dni, ki bi bil pisan za prihodnje dni, a lepo in — resnično, radi lepote in resnice same. Kaj smo pretrpeli! V dejanju, ki je živo, se jasneje izraža patrijotizem kot v pisani besedi in poleg tega bi znali, da smo — možje.
France Bevk.
Fran Bohuslav: Za črnim zastorom, (Igralčevi zabeležki.) Ta 40 strani obsegajoča knjižica, z avtorjevim podpisom s svinčnikom in sliko, ni namenjena kritiki, kot pravi sam, a naj jo omenim samo kronično. Knjižica je posvečena Ljubljančanom. Vse pesmi so tožba iz strašne samote in teme, in pogovor z onimi, ki so ga ljubili in ki jih je ljubil sam. Vid in vonj je izgubil; za vedno se je zagrnil črn zastor pred njegovimi očmi, občinstvo v parterju ne šumi, aplavz ga ne
kliče . . , »2akaj si mi, solnce, za vek zatonilo? Ne čutiš li, kako igralec drhti po mali ulogi? —«
Ali; »Niti z vonjem več sladiti
si ne morem grenkih dni. . .«
V drugem oddelku knjižice nam pa je povedal nekaj bridkih resnic. Berimo jih!	France Bevk.
Pedagoški letopis za 1.1915., XV, zvezek. Na svetlo daje Slovenska Šolska Matica v Ljubljani. Uredil H. Schreiner. Ljubljana, 1916.
Uvodnih 18 strani obsega »Sodelovanje slovenskega učiteljstva pri svetovni vojni«, sestavil Jos. Schmo-ranzer. Poročilo, ki prinaša statistične podatke do konca leta 1915,, po poročevalčevi izjavi še ni popolno, treba ga bo semintja popravljati in spopolnjevati, Raz-vidnica prinaša število mobiliziranih, pogrešanih, ujetih, ranjenih, padlih in odlikovanih učnih moči, in sicer na slovenskih srednjih šolah, po nadzorniških okrajih ljudskih šol ter še nenastavljenih absolviranih učiteljiščni-kov. Padlih zaznamuje 39, odlikovanih 52 in 4 učiteljice v samaritanski službi.
Od 19. do 78. strani prinaša Letopis vzgojeslovno razpravo H. Schreinerja: »Mladinsko skrbstvo, oziroma mladinska zavetišča«. Novi dobi gremo nasproti, dobi, ki bo zahtevala preosnove v pedagogiki. Zlasti bo v bodoče treba vzgojiteljem posvečati več zanimanja in skrbi šoli odrastli mladini. V odstavku »Šola in dom« dokazuje pisatelj, da šola in dom ne zadostujeta za dosego smotra, ki ga ima vzgoja; šola in dom ne vzgojita še značaja, celega človeka. Temu ne-dostatku se bo v bodoče odpomoglo predvsem na dva načina. Šola mora postati v prvi vrsti vzgajališče, ne
sme biti več samo učilnica. Pouk bodi v ljudski šoli najprej vzgojno sredstvo in šele na drugem mestu sme biti smoter sam zase (30). Tudi domači vzgoji bo treba poiskati nadomestil in dopolnil zlasti tam, kjer so otroci v prostem času brez nadzorstva, kjer starši ne znajo in ne morejo vzgojno vplivati nanje. In tu bodo morali poseči vmes spet učitelji-vzgojitelji, ki bodo mladini ob prostem času preskrbeli primernega posla. Po različni tozadevni literaturi opisuje g. pisatelj v drugem poglavju notranje uredbe teh zavetišč za šolsko mladino. Taka otroška zavetišča so zlasti potrebna za obrtne kraje in po mestih — zelo koristna pa tudi po deželi. Veliko večje važnosti pa so mladinska zavetišča za mladino, ki je šoli odrastla. Ta mladina je vodstva prav posebno potrebna; ker druščino mora imeti, si jo išče sama, ako nima človeka, ki bi ji pokazal pot v dobro društvo. Ustanove naj se za to mladino zavetišča, ki naj nudijo tej mladini primerne zabave, vzgoje za življenje in poštene družbe, V zavetišču mora biti prostora samo-delavnosti in samovladi- Prvo in glavno pravilo bodi; Nič opojnih pijač in nič tobaka! (51.) Podrobno se naštevajo razna vzgojna in zabavna sredstva. Pomenljive so besede, ki jih je podčrtal g. pisatelj, namreč da mora zavetiška vzgoja vzgajati značaje na »nravno-nabožni podlagi« (57, 58, 59). Ko govori v nadaljnjem poglavju o »Selcih in stezosledcih«, pazi pisatelj na to, da vse tozadevne vzgojne pripomočke podredi načelom, ki jih je razvijal in postavil v prejšnjih poglavjih. Na koncu tega dela sam piše dobesedno: Iz malih podatkov, ki sem jih navedel, je razvidno, da zasledujejo izsledovalci vobče iste smotre kakor zavetišča (67), Na strani 66, pa poudarja: Vodilna misel vsega dejanja in nehanja izsledovalca pa mora biti vselej: vse za narod in očet-njavo, za cesarja in Boga, Pri izvajanjih v zadnjem delu pod naslovom: »Vojaška priprava mladine in domovinska vzgoja« bo vzgojiteljem zlasti treba paziti na navedeni resni citat iz F, W. Foersterja. Dobro so utemeljeni razlogi za vojaško pripravo, lepo je naslikana romantika, ki jo nudi mladini taka vzgoja* idealni so tudi obetani uspehi; nad vse važen pa je stavek, ki naj se res v dejanju drži: Tako vplivanje na mladino menda ni nikako »povojačevanje« (militarizovanje) šole (74),
Letopis prinaša v nadaljnjem »Poročilo o delovanju Slovenske Šolske Matice 1. 1915, Sestavil M, Pire,« ter »Skupni pregled Slovenske Šolske Matice, Sestavil J, Dimnik.«	y ß
Glasba.
Otajstveni uznik — Evharistični jetnik. Spjevala M. Elizabeta; preveo prof. Fr. Rožič. Uglasbio P. Hu-golin Sattner, Zagreb, Tiskala »Nadbiskupska tiskara«.
Pravzaprav bi moral slovenski naslov spredaj stati. Zakaj komponirano je očividno slovensko besedilo, de-klamacija je v slovenščini lepa, vznesena, hrvaščini dela včasih na najmarkantnejših mestih precejšnjo silo, tako da bo imel hrvatski pevec tu in tam težavo, krepak muzikalični akcent spraviti z nepoudarjenim besedilom v soglasje: n. pr, slovenščina:
moj evharistični Gospod; Tebe ne zazre nikdar, hrvaščina:
moj Gospode otajstveni; Tebe nitko ne gleda.
Skladba je v harmoničnem oziru jako pestra, bujna, spremljanje dokaj samostojno, tako da skladbo ne samo v melodičnem, ampak, zlasti zborovske partije, tudi v harmoničnem oziru bogati in poglablja; vendar je pa težko reči, za kakšen instrument je pisano; zakaj na orgijah absolutno ni mogoče vsega tako izvesti, kot je pisano, na klavirju bi bilo pa premalo učinkovito; semtertja kako mesto bi se na orgijah zaradi dvojnega pedala — kakor je pisano — slabo, težko, zamolklo slišalo, česar skladatelj gotovo ni nameraval; na klavirju bi nasprotno prav svetlo in jasno donelo. Marsikje zazveni orkester na uho, zlasti z mest, ki kažejo v načinu spremljanja n. pr. Rheinbergerja ali novejše Francoze. Želeti bi bilo, da bi bile posamezne glasbene fraze dosledno označene z loki,
Modulacija je lepa, živahna, interpretacija harmonij mnogovrstna, pevski del zelo raznolik: solisti, zbor, eno- in večglasen, in kot izbrani rožmarinov duh marsi-kaka glasbena lepota v tej skladbi »trpkoprijetno po-vasuje«, da se srce ob takih grenkobnomehkih mestih mahoma, čeprav morebiti le za hip, ogreje. Melodično namreč skladba prinaša skoro preveč motivov, ki se zde premalo obdelani, tako da vsled neprestane menjave motivov pri solistih, zboru, spremljanju ni povsod enotnega občutja, oziroma ni spravljeno pod eno gosposko. Škoda n. pr,, da se krasni tenorjev motiv na strani 4. tako hitro poizgubi, to bi bil — dosledno izrabljen — čudovit srednji (pevski) stavek; solist in zbor lahko deklamirata, kakor hočeta, toda v spremljanju bi ta lepa misel venomer lahko zvenela in petje prežemala z enotnim čuvstvovanjem; tako bi se bilo tudi prav lahko izogniti nepotrebnemu in nekoliko banalnemu sklepu (str, 5,) na B-durovi dominanti.
Naj omenim še par malenkosti. Zadržki najbolje učinkujejo, če razveznega tona ni nikjer v harmoniji; če je v basu, je tudi čisto prav, če je pa v kakem drugem glasu, pa ta ton, ki se zadržek vanj razveže, zadržku kaj lahko vso moč in silo vzame, tako da imamo mesto izrazitega zadržka skoro občut brezizraznega prehajalnega tona, pa naj bo ta ton tudi za oktavo, ozir. nono oddaljen od zadržanega tona. Tako bi bilo n, pr, na strani 1, mnogo bolje, če bi v 4. in 8. taktu v altu stal d mesto b (kvartni zadržek), dočim se na strani 4. takt 1. bolje sliši (nonski zadržek), str. 7,, zadnja vrsta, 2. takt, pa altov f sopranov g tesno vklepa in mu veliko moči jemlje; morebiti je pa to tudi samo tiskovna pomota, ker gresta I. sopran in (II.) alt sicer v oktavah. Sledeča basova figura (str. 1., takt 9.) bi se bolje razdrobila:	_______________
t----
me - ne zavoljo mene
Zadnji takt 2. vrste na 6. strani bi solist bolj učinkoval, če bi imel kaj drugega. Podobna mesta kakor:
Zve - li - čar
so za petje zelo težka; ne toliko zaradi poltonskih po-stopov, kolikor zaradi težkih ligatur, oziroma dekla-macije, ki mora vsak zlog na težki dobi začeti in na
lahki končati. Težko bo tudi sopranom ubogati skladateljev predpis na isti strani: za ff takoj subito p v tej višini.
Skladba bo v celoti mogočno učinkovala. Če bi se instrumentirala, se navedenim nedostatkom z instru-mentacijo kaj lahko odpomore, ker bi instrumentacija mestoma nekoliko raztresene ude zbrala v zaželjeno celoto.	Dr. Ur. Kimooec.
f Fran Gerbič. Grški glasbenik Kafezijas je baje dal zaušnico svojemu učencu, ko je pel preglasno na neprimernem mestu, obenem pa tudi navodilo, naj ne išče lepote v velikosti, ampak velikost v lepoti. Ta nauk se vsiljuje večkrat človeku, ko motri naše kulturno življene. Prav ob smrti moža, katerega spominu so namenjene te-le vrstice, se ga nisem mogel odkrižati: mislil sem na rajnikovo življenjsko pot, na naš razvoj na glasbenem polju in pa kako cenimo kulturno delo posameznih delavcev. Le preradi se oziramo na množino ali veličino in sklepamo na tej podlagi tudi, koliko da velja vsebinsko; tiho, nevsiljivo delo pri nas ne prodre, To nam dokazuje tudi Gerbičevo življenje.
Naš blagi rajnik je zagledal dan 5. oktobra 1, 1840. v Cerknici na Notranjskem. Prvi in drugi razred ljudske šole je dovršil doma, tretji in četrti pa v Ljubljani. Tu je posečal še tri razrede realke, potem pa je vstopil 1, 1856. na učiteljišče. Veselje do glasbe je kazal vedno. V Ljubljani se je začel takoj učiti petja in klavirja. Na učiteljišču mu je bil voditelj in učitelj Mašek, Že takrat je nastopil večkrat kot prvi tenorist v »Filharmoničnem društvu«, ki ga je vodil pokojni Nedved, Tako pripravljen je nastopil 1, 1857. učiteljsko službo v Trnovem na Notranjskem, Istotam je prevzel tudi vodstvo cerkvenega petja in orgljanje v župni cerkvi. Tako je delal v šoli in v cerkvi do 1. 1865, Tedaj pa je popustil svoj delokrog i po lastnem nagonu i na prigovarjanje naklonjenih mu prijateljev ter se preselil v Prago, izobraževat se v glasbi. Vpisal se je na konservatoriju in tam je študiral od 1- 1865, do 1867, solospev in skladanje, poleg tega pa tudi klavir in pomožne panoge glasbene vede. Po završenih študijah se je posvetil opernemu petju, gledališki karijeri, ki mu je obetala poleg lavorja tudi boljši kruh, Najprvo je nastopil v češkem narodnem gledišču kot tenorist v Mozartovem »Titu« in s tem obrnil pozornost nase. Iz Prage se je čez pol leta preselil v Zagreb, kjer je bil član deželnega gledališča devet let. Naporna služba je ošibila njegovo zdravje in preselil se je za dve leti v svoj domači kraj. Ko se je okrepil, je bil sprejet kot tenorist za eno sezono na mestno gledišče v Ulmu, potem pa v Lvov, kjer je izgubil sina, S tem dogodkom mu je bila zagrenjena gledališka karijera. Prevzel je profesuro solospeva in vodstvo moškega zbora na lvovskem konservatoriju. Tako se je povrnil nazaj v svojo pedagoško smer, iz katere je bil izšel. Za časa najbučnejše slave in pohvale je imel pač najmanj notranjega zadoščenja.
Kot tenorist v gledišču je pel mnogo težkih in obsežnih partij, nekatero večkrat. Posebej je omeniti večje opere, kakor: Beethoven, Fidelio; Bellini, Norma; Donizetti, Favorita in Lucrecija Borgia; Flotow, Marta; Gounod, Faust (v Zagrebu je pel to vlogo šestdeset-krat); Halevy, Židinja; Meyerbeer, Afričanka, Huge-notje in Robert bes; Mozart, Don Juan; Rossini, Sevilj-ski brivec; Verdi, Aida, Ernani, Rigoletto in Trovatore
ter Wagner, Lohengrin. Poleg tega pa je bil zaposlen tudi pri operetah. To je bil delokrog, v katerem je morala Gerbičeva individualiteta utoniti v svojstvu skladatelja. Zato je v tej dobi tudi jako malo zložil.
Od 1. 1882. pa do svoje smrti je pa ostal zvest pedagoškemu poklicu. Začel je tiho, a vztrajno in poglobljeno delo na vse strani: Gerbič je postal produktiven in obogatil našo domačo glasbeno literaturo za marsi-kako kompozicijo, kakor bomo videli.
L. 1886. so ga pozvala domača društva: »Glasbena Matica«, »Čitalnica« in »Dramatično društvo«, naj pride domov delovat. A ta ideja, sama na sebi izvrstna in dalekosežna, se je rodila v tako majhnih odnošajih, za časa take gospodarske in kulturne tradicije, da je bil s tem pozivom Gerbiču zagotovljen sicer skromen košček kruha, a onemogočen nov podvig. Teža fizičnega napora označuje njegovo delovanje v domovini, Čuditi se je odporni sili rajnikovi, s katero je zmogel toliko dela obenem, kot učitelj in ravnatelj društvene šole »Glasbene Matice«, kot dirigent slovenskega gledališča, ki je bilo tedaj v svojih prvih početkih in se je pomikalo naprej le oprimši se ob Gerbičevi požrtvovalnosti; dalje je vodil poleg tega tudi še moški pevski zbor »Čitalnice«, poučeval v letih 1890., 1891. in 1897. kot pomožni učitelj na tukajšnjem učiteljišču teorijo, harmonijo, orgljanje in zborovo petje in naposled prevzel še vodstvo petja pri glasbenem društvu »Ljubljana« (1896—1900), a po Belarjevi smrti tudi službo pevovodje in organista v mestni župni cerkvi sv. Jakoba v Ljubljani. L. 1899. je vstopil tudi kot odbornik v vodstvo »Cecilijinega društva za ljubljansko škofijo«. Pretežno večino dela pa je posvetil »Glasbeni Matici« in njeni društveni šoli in s tem položil soliden temelj nadaljnjemu razvitku.
Poleg tega ogromnega dela je pa tudi vedno skladal; največ kompozicij je dozorelo v Ljubljani. Natančnega seznamka dosedaj ni še mogoče podati, dokler ni ostalina podrobno pregledana. A že to, kar nam je znano dosedaj, mora izsiliti spoštovanje pred njegovim delom, ki ga je izvršil gotovo v maloštevilnih prostih urah in nedvomno tudi s pomočjo tihih noči.
Cerkvene skladbe so: 1. Lira Sionska; to je zbirka, ki je izhajala 1. 1866. (op. 2). — 2. Trije božični napevi za mešan zbor; zloženi že okoli leta I860., tiskani kot op. 4. — 3. Slovenska sv. maša z blagoslovom za mešan zbor, 1868 (op. 6). — 4. Cerkveni napevi; osem mešanih zborov, 1868 (op. 8). — 5. Osem božičnih pesmi za mešan zbor (op. 13, 14, 51). — 6. Latinska maša »in honorem resurrectionis D. N. J. Ch.« za mešan zbor in orkester (op 14). — 7. Pet velikonočnih napevov za moški zbor (op. 16). — 8. Ave Maria (latinsko), za samospev in triglasni ženski zbor, dve gosli, orgije ali klavir (op. 22). — 9. Trije ofertoriji (za nedeljo v osmini presv, Rešnjega Telesa, za osmo nedeljo po binkoštih in za rožnivenško nedeljo (op. 46). — 10. Latinska maša za mešan zbor, orkester in orgije (op, 47), — 11. Dvanajst Tantum ergo za mešan zbor in orgije (op, 49). — 12. Latinska maša »in honorem B. M. V.« za mešan zbor in orgije (op. 50). — 13. Sv. Janez Nepomučan, pesem za mešan zbor in orgije (op. 55 a). — 14. Marijina pesem za moški zbor (op. 55 b). — 15. O Deus, ego amo te, za moški zbor (op. 57). — 16. Zlatomašniku (prelatu Janezu Rozmanu), za mešan zbor in orkester,
1906 (op. 61). — 17. Ave Maria (latinsko), za sopran in alt z orgijami (op. 66). — 18. Latinska maša »in honorem Ss. Cordis Jesu«, mešan zbor z orkestrom (op. 68).
—	19. Slovenska maša za mešan zbor (op. 70). — Razen tega je še več manjših cerkvenih pesmi za razne prilike, Svetne skladbe pa prevladujejo po svojem številu. Za razne prilike in potrebe svojih zborov je zložil: 1. 69 raznih moških zborov (op. 1, 7, 12, 15, 29, 45, 53, 56). — 2. 16 pesmi za visok glas ob spremljevanju klavirja (op. 3, 28, 30, 36, 62, 63, 64). — 3. Balado za tenor iti klavir (op. 5). — 4. Album hrvaških pesmi, obsegajoč 26 popevk za visok glas in klavir (op. 9, 10, 11, 20, 21).
—	5. Dalje slede trije dvospevi za sopran in alt ob spremljevanju klavirja (op. 17, 33). — 6. Velika kantata za moški zbor (op. 18). — 7. Balada za orkester (op. 23).
—	8. Balada za orkester (op, 24); obe kompoziciji je priredil tudi za klavir četveroročno, — 9, Valček za sopran in orkester (op, 25), — 10, Trije četveroglasni ženski zbori (op, 26). — 11. Osem pesmi za mešan zbor (op. 27, 34, 44, 65). — 12. Teoretično-praktična pevska šola (op. 32). — 13. »Slovo«, moški zbor z orkestrom (op. 35). — 14. Kres. Opera v treh dejanjih (op. 38). — 15. Velika kantata za samospeve, mešan zbor in orkester op. 39). — 16, Slovesnostna koračnica za pihala (op. 41).
—	17, Dve salonski mazurki za klavir (op. 42), — 18, Petindvajset solfež za srednji glas (op, 48). — 19. Trije triglasni ženski zbori s spremljevanjem klavirja (op. 52). — 20. Tri pesmi za bariton s klavirjem (op. 54). — 21. Pet skladb za klavir (op. 58, 67). — 22. Dve salonski mazurki za klavir (op. 59). — 23. Jugoslovanska rapsodija za velik orkester (op. 60). — 24. Album za mladino, obsegajoč 20 lahkih skladb (op. 70). — 25. Razen teh svojih kompozicij je pa priredil za klavir 150 slovenskih narodnih pesmi in 17 ljudskih himnov. Nad polovico teh glasbotvorov čaka v rokopisu svojega obelodanje-nja. Večine kompozicij skladatelj še sam ni čul. V podrobno ocenjevanje spuščati se na tem mestu ni niti primerno, niti ob pravem času. V o b č e pa se sme reči, da je Gerbič bil pristaš tiste dobe, v kateri je preživel svoj prvi pokret in razvitek. A ne brezpogojno. V njegovi melodiki tiči mnogo individualnosti, živahnosti in narodnih momentov. Harmonija je često zelo napredna, v modulaciji sem in tam kar presenetljiva, zato, ker označena doba takim poizkusom ni bila ravno naklonjena. Najmodernejših sredstev pa se ni posluževal nikjer. In vendar je zložil navzlic temu jako dovršene in umetne glasbotvore, ker je obvladoval skoraj vse glasbotvorniške oblike in ker so mu bila znana tehnična sredstva in pripomočki njegove dobe. Kakor sem že omenil, sedaj ni še primerno izrekati sklepne ocene o njegovih umotvorih, prvič, ker jih še ne poznamo vseh in bi jih bilo najprej slišati in potem še natančneje proučiti; potem pa tudi zaradi tega ne, ker se mora sedaj vrveča struja v svojih najboljših pojavih ustaliti in izločiti vse, kar je samo efemerno, in ker mora priti nedvomno še do višjega cilja in do bolj suverene umerjenosti: torej nekako naš mladi rod bo poklican v to, da izreče veljavnejšo sodbo kakor bi jo mogli mi v označenih odnošajih.
Težko je torej prav zaradi tega določiti, v čem je bil Gerbič pomenljivejši za našo kulturo: kot ustvarjajoči umetnik ali kot pedagog. Vsekako pa vemo, da je bil izredno plodovit na obeh popriščih in že zaradi tega
je vreden našega spoštovanja, že s tem si je zaslužil nevenljiv spomin. Kajti: in magnis voluisse sat est — in on je gotovo mnogo hotel, četudi je bil mnogokrat trpko razočaran od domače — kulture. Mantuani.
To in ono.
Vprašanja preteklosti in sedanjosti. Dr. Aleš Uše-ničnik je v lanskem »Času« (X., 342) vnovič sprožil že rešeno vprašanje o Jeranovih literarnih nazorih. Ko sem nato svoje tozadevno mnenje revidiral in svojo sodbo še bolj utemeljil (DS., 1917, št. 1—2), je dr. Uše-ničnik k tej moji rešitvi zopet postavil svoj vprašaj. (Č„ XI., 98 si.)
Rezultat Ušeničnikovega razpravljanja o Jeranu je v bistvu ta-le: 1. »Kulturna zgodovina (bi) pokazala Jerana kot moža, ki je ves gorel za božjo čast in za pravo srečo človeštva, V njegovem duhu je tako živo sijala večnost, da mu je časovnost neredko skoraj izginila. To ga je gnalo v misij one, to mu je bilo prva in \edna misel pri »Danici«. Tudi v slovstvu mu je vedno sijal isti ideal, da bi se tudi po slovstvu užgala v srcih ljubezen božja. Z ljubeznijo božjo se mu je pa družila ljubezen do ubogih« (100). 2. »O vsem tem zgodovina literarne umetnosti ne more pisati. Piše pa o tem, kar je bilo Jeranu čisto postransko, o njegovi umetniški teoriji« (101—102), a »vse to, o čemer se pišejo sedaj v literarni zgodovini dolge polemične razprave, bi se pokazalo — če je zmota — za dosti od-pustljivo zmoto« (102).
Če se ne ozremo na zbadljivo ost »dolgih polemičnih razprav«, se strinja Ušeničnikov rezultat skoro popolnoma z mojim (DS., 1917, 14): »1. Nazaj k Jeranu kot zastopniku trdne, neomajne vere, k možu idealistu, čistemu značaju, zmožnemu tolike iskrene in nesebične ljubezni, ki se nam odkriva v njegovi vnemi za misi-jone, ki nam jo kaže njegova radodarnost in njegova ljubezen do siromakov in do revnih dijakov, za katere je ustanovil dijaško in ljudsko kuhinjo . . . 2. K Jeranovim literarnim nazorom nazaj ne smemo.«
Kar se tiče prvega dela, Jeranovega značaja, kakor se je kazal posebno v starih letih, se strinja dr. U. z menoj deloma celo dobesedno (in vendar me poučuje dr. U. o teh stvareh v takem tonu, kakor da ne bi bil pisal jaz te Jeranove hvale v svoji »Zgodovini« že šest let pred njim; poleg tega pa je dr. U. to mojo Jera-novo hvalo svojim bralcem še popolnoma zatajil, nasprotno pa celo zatrdil, da »zgodovina literarne umetnosti o takih stvareh sploh ne more pisati«; vrgel mi je v obraz celo očitek, da sem jaz že itak enostransko podobo o Jeranu celo »izkrivil« [102]! I)1 —
1 Glede načina dr. Ušeničnikove polemike si dovoljujem nekaj opomb.
I. Izmed vseh napak, ki mi jih našteva dr. U„ mi je očital po pravici samo eno, in sicer, da sem govoril v I, delu svoje »Zgodovine nov. slov. slovstva«* samo o napakah janzenistov, da pa sem prezrl njihove zasluge (105, op. 32). Zasluge janzenistov za očiščenje slovenskega jezika sem 1. 1907., ko sem spisal tisti zvezek, kot začetnik res prezrl; a tačas naših janzenistov še sploh nismo dovolj vsestransko poznali; da jih poznamo zdaj bolje, se morava jaz in dr. U. zahvaliti v prvi vrsti dr. Grudnu. O vsem tem pa
Tudi v drugem delu, v sodbi o literarnih »zmotah« si nisva bistveno nasprotna, dr, U, jih pogojno priznava, poudarja samo njihovo odpustljivost, ki jo smatram za samo-posebi umljivo, kakor upam, da bo prihodnji zgodovinar rad odpustil tudi meni moje eventualne zmote, dr, Ušeničniku pa njegove, dasi jih prezreti ne bo smel,
V rezultatih torej ni bistvene razlike. Rezultat torej ne more biti tisto, zoper kar se bori dr, Ušeničnik,
Njegova izvajanja se obračajo torej v prvi vrsti proti mojim dokazom. Poglejmo, ali jih je izpodbil!
Dr, U, poizkuša Jeranove izjave vseskozi drugače tolmačiti nego jaz; Jeran da v svojih člankih o ljubavni poeziji (prva točka moje razpravice) govori samo o nemoralni (po metonimiji seveda!) ljubavni literaturi, Dr. Ušeničnik pa je prezrl pri tem historično dejstvo, da so razumeli sodobniki izjave Jeranove in njegovih somišljenikov vsi tako, kakor jih umevam jaz in ne tako, kot bi jih rad tolmačil dr. Ušeničnik. Niti najmanjše notice pa nisem našel nikjer, v kateri bi bil Jeran povedal, da so ga ti njegovi sodobniki narobe razumeli, dasi ni bila njegova navada, da bi bil molčal, če mu kaj ni bilo všeč. Le primerjaj njegovo polemiko z »Novicami« o zamaknjenki na Gori nad Sodražico! Dokler se taka izjava ne dobi, ne pomagajo ne Ušeničnikove prisiljene interpretacije in ne dvomi Dom in Svetovega kritika iz 1, 1911,, dotlej treba razumeti Jeranove besede tako, kot so jih razumeli sodobniki.
Ušeničnikovo dokazovanje, da je Jeran deloma odvisen od Stapfa, je pravilno; nepravilno pa je, če sklepa iz tega, da Jeran v praksi ni obsojal tudi moralno neoporečne ljubavne literature. Stapf misli v svojih besedah na prikupno pisane romane nemoralne tendence, kakršnih Slovenci še dolgo potem nismo imeli, kakor sploh romanov ne, Jeran je Stapfove besede porabil (1858) na našo narodno literaturo. Naše narodne pesmi, pripovedke in pravljice so sicer deloma res nemoralne, a rafinirane niso, da bi se mogle Jeranove besede »tenko spredene počutnice« nanašati nanje. Če so nemoralne, kažejo znak svoje nemoralnosti jasno na sebi: »debele kvante« Jeranove. Jeran je porabil sicer Stapfove besede, a rabil jih je v svojem zmislu.
A tudi dr. U. je priznal (114), da se je v sodbi o nečistosti Prešernove poezije Jeran (in za njim tudi Mahnič) motil, ker je presojal Prešernovo ljubavno poezijo, ki velja vsa Juliji, z merilom njegovega žalostnega razmerja do Ane Jelovškove.
Tudi Ušeničnikovo opravičevanje Jeranove pesmi »Komu« (str. 115) je vsled tega brezpredmetno. »Pohotni zdeh« in »spev nasilje« se ne dasta niti stvarno opravičiti, niti olepšati!
bo govorila »Kratka zgodovina slovenskega slovstva«, ki se zdaj tiska.
II. 1. Dr. U, navaja brez navedbe vira in imena mnenja različnih ljudi in strujv taki notranji zvezi, da bo vsakdo mislil name, razen tistih maloštevilnih, ki poznajo vso dotično literaturo. »Fanatično omejene izbruhe« (str. 98)
—	takih besed jaz nikdar nisem rabil — zavrača še celo s parafrazo mojih besed (»take besede naj bi v slovenski kulturni zgodovini že potihnile«) in polemizira potem
—	popolnoma brez logične zveze z ostalim člankom — tudi proti tistemu mestu iz moje »Zgodovine«, kjer sem te besede
Dr. U. priznava tudi krivico, ki se je storila Levstiku, le Marnove besede, da je bila obsodba preostra (mi bi dejali krivična), bi Ušeničnik rad obrnil drugam, ker pravi Marn, da je bila »doba slovenščini le malo prijazna«, a besede se popolnoma jasno nanašajo na že tačas splošno znano usodo Levstikovih »Pesmi«; dostavek je samo pohleven poskus opravičila: doba je bila taka, da slovenščini in slovenskemu slovstvu ni bila prijazna, in pod kvarnim vplivom te dobe so šli tudi tisti gospodje predaleč. Jeranove obsodbe Valjavčevih in Vilharjevih pesmi, »Slovenske
v drugačni zvezi rabil (»čas je že, da se ta beseda odstrani
iz zgodovine našega slovstva«); tako potem večina misli, da so »fanatično omejeni izbruhi« moja beseda. Že sama dostojnost polemike zahteva v vseh teh slučajih, da se točno navedeta avtor in mesto! Za besede, ki sem jih zapisal jaz, sem vsak čas pripravljen dajati odgovor, za tuje besede — ne! — 2. Dr. U. trdi (110, op. 46), da »izkoriščam« neko njegovo opomnjo v »Času« (IV., 92). To se sliši kot očitek literarne nepoštenosti. Preden mi more dr. U. kaj takega očitati, bi bil dolžan dokazati, da sem zmisel njegovih besed kakorkoli spremenil. Tega pa nisem storil! —
3.	Dr. U. mi očita »pretirano previjanje« Jerano-vih besedi, ko pravim, da bi morala po Jeranovi sodbi »znanost in umetnost neposredno služiti cerkvenemu slovstvu« (106). Torej zopet očitek nepoštenosti! In vendar stoje tiste besede doslovno v Jeranu po besedah in po zmislu: »Svetno slovstvo naj služi cerkvenemu«!! —
4.	Dr. U. trdi (98), da sem jaz napačno umel Marnov »dovtip« o Ledinskem kot Prešernu duhovniku (sc. pijancu), da se mi je zdela beseda, ki je bila žaljiva za Ledinskega, žaljiva za Prešerna in da sem se s svojim protestom zoper to besedo pravzaprav osmešil (Zgod., II., 185). Dr. U. menda ni bral dr. Glaserja (III., 73), ki razlaga: »Po pravici ga (Ledinskega) imenuje Marn Prešerna-duhov-nika; po globokem čutu in lepi, domači besedi je bil . . . n a j o d 1 i č n e j š i naslednik Prešerno v.« In prav podobno je razumel Marna tudi dr. Sket v »Slov. slovstv. čitanki«, str. 300. Nasproti temu sem j a z konstatiral, da je Marn Ledinskega tako imenoval zato, ker je bil pijanec, ne pa, ker bi bil velik pesnik. Prešeren pa je za nas pesnik, ne pa metonimija za pijanca. Zato sem protestiral zoper ta izraz, ki se je bil že vgnezdil v našo slovstveno zgodovino, in upam, da s popolnim uspehom. — 5. Na str. 104. govori dr. U. sam (po dr. Grudnu) o »temni ljudomerzki sekti« janzenistov, meni pa šteje iste in podobne izraze v zlo (105, op. 32), dasi sem jih povzel po istih virih kot dr. Gruden. — 6. Na str. 105. poskuša dr. U. ovreči mojo interpretacijo »določnega dobrega namena«, ki ga mora po Jeranu imeti vsaka pesem, »p(ostavim) podučiti, giniti, serce za kako čednost močno vneti, in v dosego tega namena naj vsa pesem meri« (značilno je, da tega stavka dr. U. ni ponatisnil, ker govori proti njegovi razlagi, a poznal ga je!); še na isti strani pa dr. U, verjame J o s. M a r n u , ki si je svoje mnenje ustvaril po istih mestih v »Danici« kot jaz (prim. Jezičnik, XXVII., 24), »da je bilo v Jeranu res nekaj literarnega utilitarista.«
III. 1. Po dr. Grudnu je dr. U. citiral (104) neki »vladni odlok«, v katerem se imenuje janzenizem »temna ljudomrzka sekta«, a dr. U. sam tistega »vladnega odloka« — pravzaprav je to poročilo gubernija na centralno vlado, ki ga je napisal
Vile« in Shakespeareja Ušeničnik ni poskusil opravičiti. O Jenku pa piše (str, 102) tako, kakor da bi bil jaz zagovarjal njegove nemoralne pesmi; a bil sem jaz prvi, ki sem v tem oziru Jenkovo življenje in njegove pesmi jasno in določno analiziral in utemeljil v tej zadevi pravilno sodbo; Ušeničnikove besede so le rezultat mojega dela!
O drugi točki (da Jeran ni ločil vzgojnega in nravnega stališča) dokazuje Ušeničnik, da je nelogično, če mu obenem pripisujem zmoto, da ni ločil nravne in nenravne (po metonimiji seve!) ljubavne poezije, A na
1. 1820, (ne krog 1. 1820., kot pravi dr, U,) poznejši celovški škof Mayr — ni šel pogledat, dasi je v glavnih točkah natisnjen v ZSM„ IX, (1907), str. 10—11. Iz njega bi bil dr. U. izvedel, da je bil »der Bestand der theologischen Professoren« v Ljubljani tista korporacija, ki se ji očita, da goji »den Sektengeist einer finsteren, menschenfeindlichen Parthey«, kakor se nazivajo janzenisti; iz tega poročila bi se bil tudi poučil, da je bil ravnatelj bogoslovnih šol Jurij Zupan, ki ga navaja dr. U, (103) za dokaz, da v ljubljanskem bogoslovju za časa Jeranovega ni bilo janzenistov, sam janzenist; iz tega spisa bi bil tudi spoznal, da je bilo licejsko ravnateljstvo (torej tudi Pavšek) v tesnem stiku z bogoslovno šolo, saj je licejsko ravnateljstvo stavilo terno-predlog za zasedenje mesta ravnatelja bogoslovnih šol; potem dr. U, ne bi bil trdil, da »ni imel Pavšek s semeniščem (oz. bogoslovjem) prav nobene zveze« (103). — 2. Dr. U. nam ponuja svojo domnevo, da je bil Prešernu izraz »janzenist« morda samo porogljiva beseda tudi za dobre, ynete duhovnike (101). Ali so bili Potočnik, Ciegler, Holzapfel, Grabner
i. dr. čbeličarji duhovnega stanu slabi duhovniki, ali je bil Slomšek slab duhovnik, da jih Prešeren ni imenoval janze-niste, da je marveč prijatelju Slomšku, tačas spiritualu celovškega semenišča, ko ga je videl v ljubljanskem gledališču, ponagajal, da ga bo radi te pregrehe zatožil — pri ljubljanskih janzenistih?! — 3. Dr. U. piše (101, op. 9), da bi podprl prejšnjo trditev: »Grafenauer n. pr. pravi: Baraga je pregnala »v a 1 j h u n s k a duhovščina« (t. j. janzenisti) v Ameriko, J. Zupana, ki je povedal »c. k r. duhovščini« (t. j. jožefincem) marsikatero resnico, v Celovec (I., 128). Človek bi mislil, da so oba pregnali janzenisti. A ni mogoče, ker vemo, da je bil Jakob Zupan sam pristen janzenist,« Dr, U. pač ni bral Prijateljevega članka (v ZSM., IX.) o janzenistih in jožefincih. Janzenisti in jožefinci v Prešernovem času niso bili enaki. V Herbersteinovih časih so bili janzenisti res isto kot jožefinci, ker je bil jožefini-zem janzenističen (Herder, Konv.-Lex., IV., 1005); pozneje pa (že v začetku 19, stol.) so si prišli navzkriž (prim, pre-drugačeno prakso vlade nasproti redom, ki jo spoznamo iz Vodnikovega življenjepisa! »Čas«, XI., št. 1). — Take misli, kot jih ima Ušeničnikov »človek«, bi bile torej dokaj prenagljene! Enako napačno je seve, če je dr. U. v naslednjih vrsticah Prešernov izraz »far« za župnika Svetličiča enačil z izrazom janzenist. Razen tega pa so Ernestine Jelovškove »Spomini na Prešerna«, ki so tu edini vir dr. U,, v dvojnem oziru kalen vir: radi Ane Jelovškove z ozirom na osebe (tudi na Prešerna!), radi Ernestine z ozirom na svetovno naziranje, — 4, Dr, U, navaja (110, op. 46) premalo zvesto moj stavek (DS., 1917, 11, op, 2), v katerem dokazujem na podlagi narodne literature, da je domnevno bogomilsko mišljenje prekvasilo čuvstvovanje tudi ostalih narodov v Evropi. Dr. U. citira, da se nahaja to (baje po mojih besedah) »tudi
tem me§tu sploh ne gre za to, ali so tiste Vrazove pesmi moralne ali nemoralne, bodisi objektivno, bodisi samo po Jeranovih pojmih. Iz citiranega mesta v Jeranovem pismu na Vraza sem izluščil samo Jeranovo logično zmoto, da bi bile tiste Vrazove pesmi sploh nedopustne zato, ker niso za mladino. In tako je sklepal Jeran redno v svojih sodbah o literaturi.
Dr. Ušeničnik skuša tudi dokazati, da je treba milo soditi Jeranove besede o cilju literature in znanosti (tretja točka). Najprej poskuša v besedo o določnem «dobrem* namenu vložiti popolnoma mo-
tuintam po Nemškem«, in trdi, da na Nemškem ni bilo bogomilstva (s čimer hoče ovreči ne moje, ampak svoje lastno bivše tolmačenje v »Času«, IV.). A v zgodovini splošno znano dejstvo je, da se je manihejsko-gnostična herezija kätarov (bogomilov, Bolgarov, albingen-zov, patarenov, arianov in kakor se že zovejo) razširila z Balkana po Italiji, Francoski, Španski, in da so se morali ž njo bojevati tudi na Nemškem; pri Nemcih je dobil izraz »K a t h a r e r« po metonimiji celo pomen krivoverca sploh: Ketzer. — 5. Prav tam trdi dr. U., da na Nemškem tudi janzenistov ni bilo (in hoče s tem [po analogiji] ovreči moje tolmačenje o stiku Jeranovem z janzenisti). Naj navedem le citat iz Herderjevega konv. leksikona (IV., 1005): «Der Geist, des Jansenismus erhielt sich fast durch ganz Europa.« Kot znak se navaja tu res samo antijezuitizem (v Avstriji tudi jožefinizem), a ravno tako lahko bi se našteli tudi še drugi znaki; zakaj imajo n. pr. vzorni starši v povestih Chr. Schmida zmeraj samo po enega ali po dva otroka? To je vpliv janzenizma, ki se torej pozna tudi v drugih slovstvih. — 6. Na str. 104. pravi dr. U., da je malo premišljeno, če bi govoril kdo (značilno je, da dr. U. piše »k d o«, misli pa mene!) o Jeranovih janzenističnih (sc. dogmatičnih) zmotah. O teh nisem nikjer govoril. Govoril sem o literarnih zmotah Jeranovih, ki so jih imeli (poleg drugih) v prvi vrsti janzenisti, ne pa o dogmatičnih krivih naukih janzenistov. Duha janzenizma je treba ločiti od določnih dogmatičnih zmot janzenistov. Herderjev konv. leksikon tudi pravi (nav. m.): Duh janzenizma je živel po vsej Evropi, »wenngleich die eigentliche Form des Jansenismus im 19. Jh— überall ausstarb.« — 7. Dr. U. je mnenja, da sem pretiraval vpliv, ki so ga imeli Jeranovi literarni nazori, češ, kdo bo v »listnicah« iskal umetniških teorij (105), svoje literarne šole s temi par vrsticami (Jeran) itak ni ustanovil (106). Vsaka beseda, ki je izraz nazorov kake zgodovinske osebe, je za zgodovinarja dragocena, ker mu odkriva njeno mišljenje, in naj si bo zapisana v debeli knjigi, v skritem postskriptu kakega pisma ali v kaki »listnici«. Listnice uredništva pa so časih ravno še posebno važne za spoznavanje lista in urednika. To ve, kdor pozna metodo zgodovinskega raziskavanja. O vplivu Jeranovem (in Bleiweisovem), Danice in Novic pa imamo dokazov drugod zadosti! Najjasnejša ilustracija za to je zgodovina Slovenskega Glasnika. — 8. Dr. U. piše (102): »Če imenuje Jeran Prešerna »izverstnega pesnika«, a obenem obžaluje, da »ovaj izverstni pesnik svoga talenta na bolje ne upotrebljuje«, ne bo iskal tu kulturni zgodovinar nobene hinavščine in »neodkritosrčnosti« (Zg. n. si., II., 140). Dr. U. bi bil iz tega mesta v moji Zgodovini lahko razvidel, da se izraz neodkrito-srčnost ne nanaša na Jerana, o katerem sem tam zapisal, da je bil zoper preslavo Prešernovo, ampak proti tistim, ki so ga javno slavili, a zasebno zaničevali kot nečistega pesnika.
derne misli, »da mora vsak umotvor ,kaj važnega povedati', da mora biti neka ,pot, ki vodi človeka do metafizične trojice: verum, bonum, pulchrum', da ne sme biti, kakor je rekel Goethe, ,nje motiv ničica, ki samo s čuvstvi in verzi vara, kakor da je pesem', da mora, kakor bi rekel Ivan Cankar, povedati nekaj ,iz dna', seveda, kakor pravi drug literat, po svoje, ,z besedami, ki so ji dane'.« A o vseh teh mislih dr. Izidorja Cankarja, dr. Mahniča, Goetheja, Ivana Cankarja in zopet dr. Izidorja Cankarja se estetično malo izobraženemu Jeranu niti sanjalo ni. Kje je že kdo kaj podobnega bral v Jeranovih spisih! ? Ta govori popolnoma jasno o »določnem dobrem namenu«, ki ga mora imeti vsaka pesem, »p(ostavim) podučiti, g i n i t i, serce za kako čednost močno vneti in v dosego tega (sc. določnega) namena naj vsa pesem mer i.« To je najjasnejši utilitarizem. To je povedal že Jos. Marn in priznati mora to nazadnje tudi dr. Ušeničnik (105), kakor priznava tudi to, da je naše naziranje o ciljih znanosti, ki naj služi samo resnici, edino pravo (106). S tem je pa tudi odklonjen Jeranov stavek, da bi bila edina ali glavna nalog^i svetnega slovstva ta, da služi cerkvenemu slovstvu.1
Te Jeranove zmote v presojanju literature sem si razlagal v »Zgodovini slov. slovstva«, II. (in v DS.) s stikom mladega Jerana z janzenisti Prešernove dobe. Jasno je, da tu ne more biti govora o janzenističnih dogmatičnih zmotah, ki jih Jeranu tudi nihče ni očital, arnpak le o nekem čuvstvenem razpoloženju, ki je bilo dediščina janzenizma, o neke vrste rigorizmu, ki ga pa Cerkev pri janzenistih ni izrecno obsodila, kakor tudi janzenistične izpovedne in obhajilne prakse ne, dasi je bila napačna. To razpoloženje se je izražalo v Jeranovem presojevanju moralnih kvalitet slovstva, oziroma v tem, da je le omejeno upravičeno mladinsko stališče v slovstvu splošno uveljavljal. Res pa je, da je ta Jeranova praksa v nekem nasprotju z ljudomilostjo Jeranovo, kar sem naglasil pred dr. Ušeničnikom že jaz v svoji »Zgodovini« (II., 162). A takih nasprotij srečamo v življenju dan na dan, sedaj kakor v preteklosti!
Tudi dokaz, da janzenizem v ljubljanskem bogoslovju za časa, ko je bil Jeran bogoslovec, ne bi bil imel več nobenega vpliva, se je dr. Ušeničniku ponesrečil. Jurij Zupan, ravnatelj bogoslovnih šol, je bil janzenist, Pavšek je bil kot licejski ravnatelj v tesnem stiku z bogoslovno šolo (glej zgoraj str. 189. podčrtno opomnjo III., 1.), Metelko je bil še zmeraj učitelj slovenščine v bogoslovju. — Stik Jeranov z janzenisti v njegovih naj-odločilnejših letih je torej dokazan; Jeranovo stališče v literaturi se popolnoma sklada s stališčem janzenistov nasproti Prešernovim pesmim v dobi »Čbelice«; razen tega se da zasledovati janzenistična literatura pri nas nepretrgano od Japlja preko Ravnikarja, Metelka 1 Na tisto vrsto slovstva, ki se je (po besedah dr. Uše-ničnika, str. 106) pozneje pri nas res začelo razvijati in ki nas je vzgajalo po tistem Medvedovem pravilu: .Skrbno se ogibaj besede Bog, če jo pa zapišeš, jo zapiši vsaj z malo!', Jeran pri tem ni mogel misliti, ker ga tačas (1861!) med nami sploh nič bilo ni. Kako je bilo radi besede »Kristus« pred 30 leti na ljubljanski gimnaziji, tega ne vem, v nemškem liberalnem Beljaku se je pred 20 leti nismo bali zapisati ne v nemških, ne v slovenskih šolskih nalogah, če je nanesla prilika!
do časa Jeranovih bogoslovnih študij. Kaj mora sklepati iz tega zgodovinar?
Moja izvajanja o Jeranu po mnenju dr. Ušeničnika niso pravična, ker ga baje ne umevam iz njegovega časa in njegovih razmer. Povzpel se je celo do obdolžitve, da sem Jeranove literarne nazore »ponavljal1 in izkoriščal« in s tem že sicer enostransko podobo njegovo »tudi i z k r i v i 1« (102). V svoji »Zgodovini nov, slov. slovstva« (II.) sem, kolikor vem, prvi med novejšimi slovstvenimi zgodovinarji pokazal in na glasil tudi dobre strani Jeranove, prvi sem skušal njegove zmote tudi opravičiti, in sicer iz njegovega vzgojnega miljeja (to je priznal tudi kritik DS. iz 1, 1911-, dasi mu drugače moje stališče ni bilo všeč); v s vesti si nisem pred Bogom in pred svojo vestjo nobene krivice, ki bi jo bil prizadel Jeranovemu spominu, kar se mi zdaj že drugič očita (str. 99).
V jubilejni številki DS. pa je šlo za nekaj bistveno drugega kot za vsestranski življenjepis Jeranov. Dr. Ušeničnik je zapisal v »Času« (X., 342) besede, da so naši nazori o ,Jeranovi pedagogično-didaktični struji' »vsi še iz liberalne Stritarjeve dobe,« ter nam je zaklical: »Torej ne proč od Jerana, ampak k Jeranu, če hočemo dobiti zares katoliških d e 1 !« Dr. Ušeničnik je torej glasno poudaril sedanjostno vrednost Jeranovih nazorov in pri tem ni izključil njegovih nazorov o literaturi (da zdaj loči, je že uspeh mojega članka!). Moja dolžnost je bila, da pokažem: 1. da Jeranovi literarni nazori nimajo sedanjostne veljave, ker so zmotni, in sedaj je tudi dr. Ušeničnik priznal, da veljajo le relativno, za mladostno literaturo; 2. da naši nazori niso »vsi še iz liberalne Stritarjeve dobe«, ampak da se pojavljajo že v listih, ki so jih urejevali neoporečni katoliški možje že davno pred Stritarjem. Tega dokaza se dr. Ušeničnik v svoji repliki niti doteknil ni, očitka pa tudi ni preklical.
Besede torej, ki sem jih zapisal kot rezultat cele razprave na koncu članka v jubilejni številki DS., tudi zdaj, po Ušeničnikovem ugovoru, niso ovržene.
Ne bi bil pisal tako obširno o tej stvari, ko ne bi šlo hkrati še za dvoje: 1. da se očita mojemu delu neka sovražnost proti duhovniškemu stanu, in 2, da se nam prikrito očita, da smo v nasprotju z razodeto resnico in da vprašanj znanosti in umetnosti ne gledamo sub specie a e t e r n i, dasi za to še nihče ni mogel navesti nobenega dokaza.
1. Dr. Ušeničnik piše (118): ».Zgodovina nov, slov. slovstva' navaja med vzroki, ki so pospeševali pri nas razširjevanje liberalizma in proticerkveno mišljenje, tudi tega. da so duhovniki (ali sem rekel vsi?) ,nekako sovražno nastopali proti posvetni literaturi'.«
1 Kar se tiče ponavljanja, sem govoril o Jeranu doslej samo v literarni zgodovini, kjer nisem smel molčati, sicer pa samo še dvakrat, da se branim proti napadu na pravilnost mojih sodb, a Še v takem slučaju ne vselej. Na kritiko v DS,, 1911, n. pr. sem molčal, ker sem si mislil, da moji dokazi že sami zase dosti tehtno govore. Ušeničnikove obdolžitve pa kažejo, da naj bi bil rajši govoril.
Dotični odstavek v moji »Zgodovini« se glasi (II., 26—27): »Proticerkveno mišljenje se je bilo v Avstriji razpaslo posebno za časa Bachovega absolutizma. So-krivi so bili tudi zastopniki Cerkve (NB. plur. parti-tivus!1) Episkopat, posebno višji in najvišji, je bilo, po konkordatu 1. 1855. še bolj ko prej, najmočnejša opora absolutizma, nasproten konstituciji, ki je preveč dišala po — francoski revoluciji. Mržnja zoper absolutizem in fevdalstvo se je obračala torej tudi zoper te zastopnike Cerkve, v posledici tudi zoper konkordat in Cerkev samo. Pa tudi nižja duhovščina (NB. po posameznih svojih zastopnikih) ni pri tem razvoju brez krivde, posredno je tudi ona, dasi proti svoji volji, pospeševala razširjenje liberalizma s pretirano nezaup-nostjo proti laiškemu elementu,2 z nekakim sovražnim nastopanjem proti posvetni literaturi,3 posebno pa s tem, da je duhovščina (NB. po veliki večini!4) smatrala kritiko duhovnikovega (n. pr. Hicingerjevega) mnenja o posvetni kulturni zadevi (n. pr. -o kritiki) za napad zoper duhovščino sploh.5 To je dražilo tudi skozi in skozi verne ljudi, kakor n. pr. Janežiča, Einspielerja, Jos. Novaka, J. Volčiča (NB. zadnji trije so bili duhovniki!), druge pa je vodilo polagoma na pot proti-duhovniški, ker (NB. ti) principa »in d u b i i s libertas« niso poznali, pozneje tudi na proticerkveno in protiversko pot!6
1	Za škofa Slomška n. pr. je jasno, da to ne velja!
2	Glej zastran Jerana: Marn, Jezičnik, XXVII., str. 51. Op. v Zgod. — Dotično mesto se glasi: Jeran je bil o Slov. Matici (in to 1. 1868., ko so bili domalega vsi odborniki katoliški možje, odločni pristaši Bleiweisovi, med njimi tudi mnogo duhovnikov! Glej Narodni Koledar, Sporočilo in Letopis M. S. za 1. 1869., Ljubljana, 1868, str. 56) vseskozi v skrbeh, ali bodo njene knjige brez graje glede verne in nrav-ne katoliške.
3	Jeran, Globočnik in drugi zoper Prešerna, Levstika, Jenka itd. Op. v Zgod. — Dr. U. priznava, da so bili duhovniki nasprotni posvetni literaturi le, »če je posvetna literatura isto, kar ljubavna literatura« (118). Pozabil pa je pri tem n. pr. na dejstvo, da je 1. 1859. skoro vsa slovenska duhovščina nastopila proti »Slov. Glasniku« in ga domala uničila samo zato, ker je Levstik v njem začel zagovarjati korist stroge kritike (v gramatičnih vprašanjih) proti duhovniku Hicingerju. Vprašanje o koristi ali škodljivosti stroge kritike ni vendar v nobeni zvezi z lju-bavno literaturo! — Razen tega je treba pripomniti, da kaže že površen pogled v svetovno slovstvo, kako je ljubavna literatura njega integralen del.
4	Prim, o tem dokumente v ČZN., IV. (1907), 111 si. »Ne bil bi si verjel, kakšna je naša duhovščina, ne rečem vsa, vendar le redke so izjeme« (str. 114.: Ja-nežič). Prim, tudi to, kar sta pisala Janežiču duhovnika Pire (iz Gorice) in Trstenjak. ČZN. IV., 115.
3 Glej Žigonovo razpravo Donesek o razmerju med Ja-nežičem in Levstikom. ČZN., IV. (1907), str. 114—117, 161 si. Op. v Zgod.
6 Prim, pastirski list škofa Pogačarja (16. septembra 1875): »Ni li vera okrog nas zato v nevarnost prišla, ker smo spali, ali — kar je ravno isto — nepristojnosti počeli?« Gl. Bleiweisov Zbornik, 236—237. Op. v Zgod. Ta izraz se ne nanaša na literaturo, velja pa zanjo per analogiam.
Iz vsega tega odstavka ne samo, da ne veje nikaka nasprotnost proti celemu duhovniškemu stanu, ampak nasprotno iskrena in globoka ljubezen do vere. Med nasprotniki zmotnih duhovnikov se naštevajo tudi duhovniki, 0 taki generalizaciji, kot jo vidi dr. Ušeničnik, nobenega govora! Kdor pa bi temu mestu kljub temu hotel podtikati tistega duha, kakršnega je bral v njem dr, U., naj navedem neko drugo mesto iz svoje Zgodovine, ki se nanaša na isti predmet. Cegnar piše Levstiku radi polemike s Hicingerjem, ki jo je hotel Levstik nadaljevati v posebni brošuri, da naroča tudi J. Volčič (duhovnik in slov, pisatelj v Pazinu) 10 iztisov te brošure (ČZN., IV., 121). Kaplan Jos. Novak (poznejši dekan v Ribnici) je hud na Janežiča, ker si ni upal nadaljevati v Glasniku polemike Levstikove proti Hicin-gerju (ČZN., IV., 122). Tudi v zadevi Levstikovih »Pesmi« vemo, da niso bili vsi duhovniki na strani kateheta Globočnika in tovarišev. V Zgodovini (II., 288) sem povedal, da je-»neki duhovnik, ki je bil suplent na ljubljanski gimnaziji« (bil je to Janez J e 1 e n e c , ne Šolar, kot sem mislil tam), njegovo knjižico celo v šoli z dijaki bral. Na podlagi tega nadaljujem potem (razprto): »Iz tega pisma (Cegnarjevega) in iz Jos. Novakovih pisem spoznamo, kako so sodili ravno najboljši duhovniki o Levstikovi polemiki drugače, nego ona žalostna večina, o kateri govori Janežič,« Znano pravilo razlaganja pa je, da se mora ysako mesto razložiti iz duha, ki veje iz celotnega dela.
Dr. Ušeničnik sklepa potem svoje dokazovanje o moji domnevni krivici, ki jo delam baje duhovniškemu stanu, takole (119): »Zoper posvetno literaturo torej duhovniki nikdar niso bili in po svojih načelih o naravi in nadnaravi biti ne morejo.« Ta stavek velja sicer (po metonimiji!) za ves duhovniški stan, v kolikor je po človeški sodbi težko, da bi se tako velika organizirana skupnost izobraženih ljudi tako močno zmotila; kakor so pa besede zapisane, da veljajo za vsoto posameznikov, torej tudi za vsakega posameznika, prva polovica stavka (»nikdar niso bili«) ne odgovarja zgodovinskim dejstvom,1 v drugi polovici stavka pa je trditev nezmotljivosti, četudi le na posameznem kulturnem polju, — zmotna.
V tej točki je tudi, kakor vidimo, bistvo vsega pre-pornega vprašanja. Dr, Ušeničnik bi rad omilil historična dejstva, ki so nam katoličanom neprijetna, ker se
1 Glej zgoraj str. 191 b., op. 3.
boji, da ne bi padla morda senca na katoliško vero, če odkrito priznamo, da so posamezni katoličani (posebno duhovniki) ali posamezne skupine katoličanov (posebno duhovnikov) na kakem polju kulture kdaj zastopali zmotna načela in so vsled tega mogoče tudi ovirali resnični napredek. Če se v svetovni in v cerkveni zgodovini ne bojimo priznati napak in pregreh celo najvišjih cerkvenih dostojanstvenikov, mislim, da se tudi nam raznih manjših in večjih napak posameznikov, tudi skupin, ni treba tako silno bati. Nasprotno! Ravno zato, da onemogočimo tisto napačno sklepanje, ki se ga dr, Ušeničnik najbolj boji, ravno zato moramo mi katoliški znanstveniki toliko bolj odkrito, toliko jasneje kazati na take napake katoliških ljudi (tudi duhovnikov)! Če jih jasno pokažemo mi, kot zmote posameznikov, potem nihče ne bo mogel sklepati (kar se je že delalo), da so tiste napake posledica katoliškega svetovnega na-ziranja. Če pa take zmote po vsej sili branimo in olep-šavamo, dajemo sami povod za take napačne sklepe in smo tudi sokrivi, če se nam odtujuje izobraženstvo.
2. Dr. Ušeničnik me poučuje na koncu, da se mora ves kulturni razvoj vršiti sub specie aeterni (119), in to v takem zmislu, kakor bi se jaz tega ne zavedal;1 podobno na str. 106., kjer me uči, da naj sicer znanost služi resnici, »a med drugimi resnicami je ena in ne najmanj važna tudi ta, da izhaja najvišja, to je krščanska kültura iz harmonije razodete in naravne resnice«. Na to odgovarjam samo, da je vse moje delo živ dokaz, da se zavedam svoje odgovornosti pred Bogom; da mi daje živa vera v harmonijo naravne in razodete resnice najtrdnejše zaupanje, da, dokler pri svojem znanstvenem delu po svoji vesti služim resnici in samo resnici, naj si bo časih tudi neprijetna, ne bom prišel v nasprotje z razodeto resnico, V vprašanjih vere in morale pa vem, kdo nam je poklicani sodnik,	jüan Grafenauer.
Listnica uredništva. Zaradi sedanjih razmer ni moglo v tej številki iziti nadaljevanje F, S. Finžgar-jevega spisa »Prerokbe zore«. Spis objavimo pozneje. — Ker je uvodna povest morala to pot izostati, je 5.—-6. številka »Dom in Sveta« malo drugače urejena nego prejšnje.
1 "Ko bi učil dr. U. te važne stvari v pravi obliki, bi mu bili za to vsi hvaležni (dasi nam ne bi pravil nič novega), ker morejo samo koristiti!
KONEC
Helena Vurnik: „Na samotnih potih"