102 Naši dopisi. Iz Gorice 26. marca. (Izv. clop.) Vreme imamo za-drugoma deževno, po gorah pa snežno, bolj ali manj vetrovno in mrzlo. Veliki petek se je bilo zjasnilo; vsled tega je ljudstvo brez težave tudi Veliko soboto in Veliko noč cerkve marljivo obiskovalo. Vendar se je bilo uže včeraj zopet pooblačilo in danes lije zopet dež. — V veliki cerkvi je imel letos postne pridige v italijan- 103 skem jeziku čast. kapiicinec, kateremu se je po glasu (timbre) poznalo, da mora biti od kod tam doli iz spodnje Italije. Ni pa kazal onih oratorskili lastnosti, katere vabijo kot take neko vrsto goriške gospode v cerkev. Zato pa si videl večinom samo pobožni ženski spol zastopan pri imenovanih pridigah. Po zanesljivih objavah zapuščina umrlega nadškofa ne preseza z vsem imetjem vred zneska 40.000 gold., in še tega premoženja si ni prihranil kot viši naš pastir, ampak kot c. k. uradnik iz prejšnje dobe. Po izplačanih deležih ostane glavnemu dediču , ^^malemu semenišču" svota med 25—30.000 gold. Ko bi Andrejevišče sedaj razpustili, dobi toliko denarne gotovine zalog ubogih v Radovljici. Upati je, da si „škofova hiša" v Gorici s to zapuščino tudi nekaj opomore, da bo skrbela od-gojencem za zadostno in tečno hrano. Na to stran ni bilo vselej vse tako preskrbljeno, kakor je želeti po načelih zdravniških; upamo in potrebno je, da je vsaj zdaj bolje. Saj slovenska mladina trpi le preveliko pomanjkanja zunaj takih zavodov, ne glede na to, da je preobložena z učnimi predmeti, ki po naravnih zakonih tudi močneje hrane zahtevajo. Ker pa te vselej ni, fii slovenski učenci raznih šol smrtne kali zasajajo, da potem hirajo in v najboljših letih — umirčijo , narodu in državi v škodo. To poglavje je v obče na Slovenskem taku hudo in žalostno, da potrebuje večega razgovora in povoljnega zdravila, v enih pokrajinah v veči meri, nego v drugih, v vseh pa velike pomoči. — Poročal sem zadnjič , da se je bral v veliki cerkvi veči govor o pokojnem nadškofu kot človeku, višem pastirji in državljanu v italijanskem jeziku. — Ne da bi človek gledal na politiko , se je moralo vendar hudo zdeti navzočim slovenskim rojakom, da se o ranjcem uiti besedica ni javno spregovorila slovenski ob isti pri-Hki, in vendar je bil pokojnik sam rodom Slovenec, je imel pod seboj veliko večino slovenskih ovčic v svoji škofiji, in še večo večino slovanskih kot ilirski metropolit. Ali bi se ne bilo spodobilo, da bi bili tudi slovensko, če ne drugače, vsaj kratko besedo odločili za oni žalostno-slovesni trenotek? Jaz pač ne vem, kak veter piha med prvostolnim kapitelnom goriškim, toliko pa nam je vsem znano , da šteje med seboj več častitljivih glav slovenskega rodu , katere imajo tudi svoje glasove pri raznih posvetovanjih in sklepih. V obče menimo , da so poleg vsega d':'ugega tudi v tem častitem kapiteljnu ljudje, in želeti bi bilo, da bi slovenski kanoniki nebili bolj mlačni ali slepi za zemeljske in posvetne razmere, nego se kažejo italijanski. Raznotere okolnosti v preteklosti so nam te besede vsilile ^^sine ira^' sicer, ali „cum studio^'. — Prvostolni naš kapitel si je za vikarja izvolil prosta preč. g. dr. E. Valussija. Goriški „Corriere" kaže čira dalje večo, pravg'u-dovsko predrznost. Ko je goriška čitalnica svojo zastavo razobesila, ovezano tudi s črnim trakom, ob priliki, ko so nesli mimo njenega stanovanja pok. nadškofa, njenega častnega uda, je oni list takoj drugi dan slovenski čitalnici očital, češ, da demonstruje z „ruskimi^ barvami. V naslednji številki je moral ;;Corriere" objaviti popravek, poslan od čitalničnega predsedništva, ki dokazuje, da goriške čitalnice zastava ima barve postavne, potrjene od tržaškega namestništva; vendar pa lahonski listič zahteva v isti številki, naj bi se Italijanom dovolile isto tako italijanske barve! Taki tir-jatvi se ni čuditi, ker prihaja od lista, ki gleda dovolj umljivo in jasno bolj čez avstrijske meje, nego pa na prave avstrijske potrebe. Ali pa je morda to avstrijsko, da list popolnem molči o dveh izvrstno izvršenih koncertih, katera je priredila tukajšnjega polka glasba v prid kapelniške matice? Dokler in kedar se je dala vo- jaška godba rabiti v dobrodelne namene — Lahom v prid, je bila „valentissima" in „bravissima"; zdaj pa, ko je Ibilo treba meščanstvo povabiti k obili udeležbi koncertov — z vstopnino samih 30 kr.! — zdaj judovski list ni imel nujuejšega posla, kot da je isto meščanstvo odganjal z zunanjo pretvezo, češ, da v Gorici ni potreba, in da bi se ne smelo tudi v slovenskem in nemškem jeziku vabil razglašati, ampak samo v italijanskem! In uže poskakuje list z veselim naznanilom, da vodstvo mestnega gledišča ne bo več dovoljevalo drugih, nego italijanskih naznanil. Zdaj po Veliki noči bodo tu italijanske opere; ko bi bili Nemci za kaj, ki reprezentujejo tu velik del bogastva, in ko bi Slovenci umeii duh časa in machiavellistične politike, bi enako demonstrovali s tem , da bi se italijanskih oper nikdo od teh strani ne udeleževal in nikdar ne udeležil. Vse kaže, da bo treba rabiti orožje proti orožju ali enake pomočke proti ital. terorizmu. „Corriere" v poslednji številki, ki je bila pa štiri, če ne pet ur prekasno zasežena, je začel slovenske c. k. učitelje kot pristranske obdolževati. Za ta del bi Slovenci vedeli drugo pesem zapeti, in jo bo gospoda — judovska in druga še slišala, če bo svoje hudobije nadaljevala. Imamo tudi mi oči in ušesa, gospod „Corriere^*^! Iz Ljubljane. (PresvitU cesar pride v Ljubljano 10. dne julija), kakor se je uradno naznanilo začetkom tekočega tedna od glavne adjutanture cesarjeve. Pri tej priliki ogledali bodo presvitli cesar tudi vojaštvo po Šta-jarskem: v Radgoni, v S trasu, Mariboru, Ptuj i, Slovenjem Grade i in v Cel j i. ^Tedaj bode prilika dana vsemu prebivalstvu južnega Stajarskega , videti presvitlega cesarja in mu skazati svojo udanost. — (Bela velikanoc) sledila je letos tukaj za belim Božičem, akoravno pregovor drugače trdi. Cvetni in veliki teden bila sta si po vremenu zelo podobna — bila sta v resnici grda. — Začel se je veliki teden z dežjem, sred tedna je medlo, kakor v največji zimi ves dan nepretrgano, pozneje je zmrzvalo, zopet nastopilo soince, za njim dež in tako je šlo v vednem kolobaru, da je bilo vreme vsakovrstno samo praznično ne. — Lepe svečanosti velikega tedna bile so s procesijo vstajenja vred, vsled tega niso bile živahno obiskane, vesele in tako praznične kakor sicer, — ker staro in mlado bilo je prisiljeno dobrote velikonočnega „žegna" vživati za gorko pečjo. — {Volilni shodi za mestne volitve ljubljanske,) Na vabilo narodnega volilnega odbora sešli so se velikonočno nedeljo in ponedeljek mestni volilci tretjega in druzega razreda. V tretjem razredu zbrali so si volilci za predsednika gosp. M urnika, za kandidata pa so si izbrali gospoda dr. Drča in Klein a. En govornik priporočal je g. Regalija, — kateri pa pri glasovanji ni dobil ne enega glasu, pravijo , da posebno zato ne, ker je mestno odborništvo odložil v trenutku, v katerem je bilo nasprotnikom v mestnem zboru mogoče sklepčnost in s to zabraniti vse delovanje. V drugem razredu zbrani so bili za kandidate pod predsedstvom gosp. J. Hribarja: gospoda profesorja Križnar in Suklje, jurista dr. Papež in dr. Dolenc, tehnika Tomek in Žužek in trgovec A. Ledenik. Tudi „ljudska stranka" je imela svoj poseben shod, katerega se je vdeležilo samo 10 deležnikov , in še ti so se baje razdvojeni razšli , ko je po poročilu ,,Slov. Nar." vrednik ;,Ljudskega Glasa" rekel: „ako postavimo nemškutarje za kandidate, dobimo denarja, kolikor hočemo." Mi upamo, da strankica , v kateri se kaj tacega more čuti iz ust vrednikovih , ni nevarna nikomur , pa 104 tudi nasprotnikom našim ne bo mogla delati posebnega veselja. — (F spominj Valentin Vodnikovega 125. rojstnega dne) bila je velikonočni pondeljek v ljubljanskem gledišči velika „beseda" z jako raznovrstnim programom. S posebno pohvalo bil je sprejet Gerbičev zbor ,,Moj spominek'^ katerega je Krasno pel mešani zbor pevk in pevcev iz Šiške. — Veseli nas, da je čisti dohodek — upamo, da ga bo lepa svota — odločen za Vodnikov spominek, to je, za ono zbirko, katero imamo vpisano v naš najstareji, tedaj najnujnejši narodni dolg. — {Matica slovenska,) Odbor ;;Matice slovenske'^ se bode na prvosednikovo vabilo sešel k posvetovanju v sredo 4. dan prihodnjega meseca aprila ob 5. uri po-poludne v društveni pisarni. — {Gospod Josip Gorup), znan naš slovenski veljak, navadno bivajoč na Reki, poročil se je včeraj v Ljubljani z gospico Keesbacherjevo. — {Nove ^^Smarnice^') se uže tiskajo in se bodo jele prodajati okoli srede prihodnjega meseca (aprila). — {„Brenceljna''' 6, štev.), ki je prišla za velikonočne praznike s 4. prilogo povesti „Ne v Ameriko", je zopet prav zbadljiva, mikavna in kratkočasua.