po pravici za ta knjižni dar hvaležni. Knjiga bo vernemu izobraženstvu krepka sobojevnica v velikem boju, ki se pričenja,
Prevodu bi se dalo semtertja kaj očitati: v prvih poglavjih je ostalo očitno preveč tujk: doktrina, hipoteza, profil, realnost. , ,; trdo je, če v množini rabi n. pr. izraz zlatenica (str. 16): zlatenice so pustile sled...; na nekaterih mestih mi je misel neumljiva, n. pr. 41: »Prenevarno je bilo, da.,,« Tu v prevodu nekaj ni v redu. Sicer pa radi priznavamo, da psihologa Bourgeta prevajati ni lahko delo; vobče se je prevod dobro posrečil ter hvali prelagatelja kakor tudi g, dr. Fr. Detelo, ki je rokopis skrbno pregledal,
]. Debeuec.
i. La forma tion historique des limites linguistiques italo - slovenes. Par Milko Kos, docteur es lettres, Lioubliana. 1919, Str. 10.
2,  L'importance   economique-politique   de   Trieste.
Str. 3.
3,  Memorandum presente par les Slovenes du pays de Gorice au Conseil national de Ljubljana. Str. 7.
4,  La province de Gorice une terre Yougoslave. Par Dr, Dinko Puc, avocat a Gorice. Str. 14,
5,  LTstrie terre vougoslave. Un memorial du conseil national vougoslave pour Tlstrie meridionale, Ljubljana 1919, (Spisano v Pulju, 20. novembra 1918.)
6,  La ligne de partage des eaux au Carse — ligne de demarcation. Par Ferdinand Seidl. Str, 4,
7,     La Carinthie, Develloppement historique des frontieres  germano-slovenes.  Lioubliana  1919.  Str.  17.
Teh sedem brošuric je poslal uredništvu »Doma in Sveta« Narodni svet v Ljubljani. Drobne knjižice so sicer, a vsebujejo najboljše in v najkrajši obliki, s čimer Jugoslovani branimo svoje meje na Koroškem in proti Italiji. Zgodovina, zemljepisje, narodopisje, narodno gospodarstvo, jezikoslovje — vse te vede morajo zdaj govoriti za našo pravdo. Vse, kar so naši strokovnjaki leta in leta zbirali (n. pr. Fr, Kos, Gradivo za zgodovino Slovencev, trije debeli zvezki!) — pred širšo javnostjo našo cesto neopaženi — zdaj je postalo vele-aktualno. Hvaležni smo vsem tem pisateljem za njih trud. Brošurice so šle v Pariz, pred mirovno konferenco, Koliko naših gorečih želja se jih drži! Naj bi bile prijazno sprejete!                                                         ,
Kratka zgodovina slovenskega slovstva. Spisal dr, Ivan Grafenauer. V Ljubljani, 1919. Založila Jugoslovanska knjigarna. Tiskala Jugoslovanska tiskarna. Str-335. Cena vez. K14-—. Oceno prinesemo prihodnjič.
Ljubo je Dlustuš: Silvije Strahimir Kranjčevič. Život i probrane pjesme. Izvanredno izdanje Kluba hrvatskih književnika. Tisak Hrv. štampar. zavoda u Osijeku. 1918. Cena K 3-60.
29. oktobra 1918 je minilo deset let, kar je umrl Kranjčevič, »najznamenitiji hrvatski liričar novijega doba«. Klub hrvatskih književnikov v Osijeku se je spomnil te desetletnice in izdal izbrane Silvijeve pesmi z Dlustuševo študijo, ponatisnjeno iz almanaha »Jeka od Osijeka« za leto 1919.
Rodil se je Kranjčevič 17. februarja 1865 v Senju, kjer je preživel svojo otroško dobo in gimnazijsko mla-
44
dost tih in plah, zaljubljen v pravljice in knjigo in občudujoč lepoto božjega stvarstva:
Čučeč na jadransko j stieni
Dvojstruke  zvijezde  gledah:  zvijezde  neba i vode, Pučinom tamo  dalekom maglene vijo sam sjeni, Nočna gdje jedna biserom plove . . .
Moja  je plivala  duša sjajne  kroz one atome, Slobodna dalje i više izmedju bezdani dvije, Ko  da je velika ptica, gledajuč u dnu pod njome Obiesno gdje joj krilo se vije,
Po dokončanih gimnazijskih študijah je vstopil, da ustreže očetu, v bogoslovje, odkoder ga je poslal novembra 1883 biskup Juraj Posilovič v rimski »Collegium germanicum«, Silvije ni čutil poklica in ko je izvedel, da se mudi v Rimu vladika Strossmaver, je šel k njemu in se mu razodel. Vladika mu je dal priporočilo na zgodovinarja dr, Račkega in odšel je v Zagreb »iuvenis in-genii boni, sed animis leviš, qui ad sacerdotium susci-piendum non erat aptus«,
V Zagrebu je študiral kot privatist učiteljišče in napravil leta 1886, izpit za meščanske šole, nakar je bil nastavljen v Mostaru na trgovsko šolo. Iz Mostara je moral vsled denuncijacije, da propagira hrvatstvo, v Livno, odkoder je bil poklican 1894 na učiteljišče v Sarajevo, kjer je prevzel tudi uredništvo »Nade«, Po desetih letih je postal ravnatelj sarajevske trgovske šole, ki jo je vodil do svoje smrti. Nove službe — dodeljen je bil šolskemu oddelku zemaljske vlade — ni mogel več nastopiti,
Vladika-pesnik dr, Šarič je bil pri njem, ko je umiral, »Kad ga je nekoliko puta glasno zovnuo, otvori Silvije oči, a rastuženi vladika reče mu: ,Poljubi, Silvije, onoga Isusa, koga si u životu toliko ljubio!' Silvije maknu usnama na cjelov prudjena mu raspela, i opet zaklopi oči. To mu bijaše zadnji cjelov.« (Str. 12.)
Osemnajstletni Kranjčevič se je oglasil v Hrvatski Vili in dve leti pozneje, 1885, je izdal prvo zbirko »Bugarkinje«, Povečini so to žarke rodoljubne pesmi, kakršne je oni čas pel pri nas, recimo, Gregorčič, Tudi erotika, kolikor je je v zbirki, je rodoljubno nadahnjena. »Dasi ,Bugarkinje' bi trebale da našoj mladeži budu psaltir« (str. 22), vendar bi ž njimi Kranjčevič ne bil dosegel slovesa, ki ga ima v literarnem svetu, Z leti se je poglabljal in prisluškoval najglobljim utripom človeškega srca in stvarstva, in njegova pesem je zazve-nela kakor bron. Še se spominjam, kako mogočen vtis so napravile name njegove »Izabrane pjesme« — izdala Matica hrvatska 1898 —, na katere me je opozorila pred petnajstimi leti Zofka Kvedrova. Ta zbirka znači idejni in formalni višek Kranjčevičevega vstvarjanja. Postumno izišli »Trzaji« (Doljnja Tuzla 1912) so odmev dvomov, ki se jim je vdal pesnik,
Literatura o Kranjčeviču je velika (gl, str, 149 in sledeče) in dosti njegovih pesmi je prevedenih v če-ščino, mažarščino, nemščino in florentinska »Nuova Rassegna« je prinesla dokaj njegovih pesmi, da, celo Marinettijeva »Poesia« ga ni prezrla,
Nič čudnega, saj »spremnica, iz koje on uzima gradju za svoje tvorevine i za njihov dekorativni nakit, to je vasiona, iz koje on ono, sto mu kad zatreba, uzima s lakočom brze pameti, pa to duhovitim načinom reda   i   niže;   smion   polet   fantazije   i   objesno   pod-