Moja taščica
(Zimska slika.)
Ljubezen nnju je družila, Kar ti si liil, to bil sem juz; Preliitro sreea je minila, Pogrešam verlno tvnj ohraz.
mel sem bratca, ime mn je bilo Eajko.   Vzel ga je vže Bog k sebi,  a spomin na njega ni me ostavil.   Kakor bi bilo včeraj, zdi se mi, da me zreta njegovi Ijubeznivi bistri in erni oeesci; zdi se mi, da rni še vedno njegov mili gks udarja na ulio.   Ko se pozno zvečer v sivem cerkvenem stolpn teško kladivo hršeaje oglaša ter bfje po starih zvonovil),  da se njih zvonki glas daleč razlega,  v jasno zvezdnato zimsko noč, sedim v saraotni sobi,  oziram se skozi okno po sneženi ravnini ter si niislim, kdo ve, kako je to \in ono! V peei ngasnje plamen. plapola in nmira: tii in tam kaka grča razpoči, da iskre radostno plešo in polete na kratko potovanje.   Hej,  to je veselje. to pra-sketanje in žepetanje;  žal, da le kratek čas, samo nekoliko tre-notkov! Iskre so pomrle in temno je postalo v stari. zeleDi peči. Tiho, zapnščeno je vse okolo mene . . .
Kaj je to?! — Iz kotička tam nad sv. Razpelom se oglaša tili. prikupljiv in droben glas taščice. Kako prisrčno drobi svojo ljubeznivo pesenco, glasek se trese in raste in pada; to so drobnega ptička skrivnosti! In prijatelja sva: drobna. modroprsna taščica in jaz — zvesta, iskrena prijatelja! Poznava se vže dokaj let, a početkom najinega znanstva nas je bilo več. Bili smo: moj rajnki bratec, Rajko. jaz in dve taščici, kateri je nekega ziraskega dne. ko sta jnraz in vihar besnela po našem vrtu, uašcl bratec premrti iu polumrtvi v zajejcm lilevci mej senom skriti. Ifej! kako veselo je pritekel Kajko k meni v sobo, položil na mojo knjigo prezebla ptička ter me prosil, naj jima pomagara k življenjn, če morem. Ponosen seveda na njegovo zaupanje, poskušal sem vse* potrebno storiti, da bi se povrnilo v drobni telesci skoraj zamorjcno življenje. Varuo sem vzel zdaj jedno taščico v roko ter se bližal k gorkej peči in hukal svoj gorki zrak v- živalico. Takisto je storil tudi bratec z drugo, in glej! ni bilo dolgo, in živaliei sta se jeli gibati ter s svojimi temnimi očesci radovedno po naju in najinem domu ozirati. Napravila sva jima v kotu pri peči iz volnenih nogavic mehko ležišee. položila ju vanje in bratec je gostoraa ukazal počakati tam notri, dokler jima ne poskrbiva kosilca in pijače.
—.¦<  27   >¦*—
Ploha vprašanj in prošenj se je vsula potem nad zlato najino mater. Kako sva pa tudi niogla drugaee znati midva, Se malozmožna Solarfika, kaj bi najbolje prijalo najinima zimskima gostoma! In gosta naše hiše sta taščici postali, ker sva od matere izprosila dovoljenje, da jn smeva obdržati v Iiiši eez zimo.
In kako bvaležna sta bila ptička za teh malo drobtinic kruha in druzega jedila, kar jiraa je padlo od naše mize! Vse muhe in pajke in bogsigavedi se kako drugo sodrgo sta polovila po hiši ko sva jaz in Rajko bila v učilnici. Tn petje, oj to njuno petje! Domov prišedši, bilo je, zna se najino prvo pozdravilo najinim dobrim starišem, potlej pa ni bilo slišati druzega nego: ,,BtU-ček, Balček, Plavka, Plavka. kje sta?" — (Tako sva namreč imenovala najini tasčici.) In ni ga bilo poprej mirii v hiši, dokler nista nama prileteli na roko, ramo ali glavo ter naju pozdravili s svojo milo pesenco. Ko sva se učila na knjigo ali pa izdelovala doraačo nalogo, sedeli sta nama tašeici na raraah in se tiho, dejal bi nekako zapovedujoče ozirali na naju in po najinih nalogah, kakor bi hoteli reci: ,,Oj ponfglavčka, zdaj ni easa zabavi in petju: najprej je treba, da izpolnita svoje dolžnosti, potlej se hočemo kratkočasiti, dokler se vama poljubi." Iti res, kakor da bi znali najini taščiei, kdaj sva zvršila svojo dolžnost, jeli sta cvrčati in drobiti svoje pesence ter letati po sobi semtrtja, a midva.za njima. Zna se, da so se kuhinjske dfiri po večkrat odprle, in najina Ijubezniva raamica je pogledala noter ter nama velela, da morava mirna biti, a mnogo ni izdal ta opomin, ker ,,Balček" in BPIiivka" sta bila preveč živa in ju nisva mogla njeti, čfi se nista pustila sama; prostost sta namree Ijnbila nad vse. In kako proatost sta imela? Izpreliajati sta se sraela po vsi sobi; ko je pa solnee skozi okno posijalo, smela sta tudi iz liiše ven med drngo perjdd pod našim oknom, kder je najin oče pribil desko, na katero smo otroci vsako jutro in opohidne potresali drobtinic, prosa, konopelj in bučnih pešek. Oče je nama večkrat dejal, da se moramo po zimi sporainjati giadriih ptičic, katere nam bodo vzpomladi vračale to posojilo, ko bodo ovočje in druge sadeže objedale goseniee, Jirosti in dnige take kvarljive živali.
Pa tudi lično utieo je napravil oče na vrtu iz starih plohov blizu ulnjaka, v njej mnogo okeric in vratic, a vanjo je postavil za prst debele in drobneje pali-čiee ter jo v posebno mrzlili zimskih dneli pokril s slamo. Ta lifina utica je bila Bptičji dom." Tu je bil najin raj, tii je nama dajal najin preljubi oče ob zimskili solnčnih dnevih lepe nauke, katerih ne bodem pozabil nikoli. In ta „ptieji dom!" 0 jojmina, to vam je bilo veselje poslušati in opazovati to cvrčečo, pojočo in na vse strani se podečo družbo malih pornatib dvonožeev! Sinice, strnadi, ščinkovoi, vrabci, čfžki, palčki, kraljieki in še razne druge pasme v naših krajili zaostalih selilk, veselile so se brez strahu ,,ptičjega doraa," a raej njirai sta se seveda najbolj odlikovali najini taščici. Da-si majhni in neznatni v toliki družbi, vedli sta se vender toli oblastno proti drngim. kakor bi hoteli reei: ^Kaj vi drngi? Vi ste le zgolj prosjaška druhal! Medve, ki imave ležišče za gorko pečjo v hiši, dovolj jedi, nobenih skrbij, medve sve, pred katerima se morate vi gladeži ia krddeži, priklanjati do tal!"
In kakor bi hoteli gladnim ptičicam pokazati svojo posebno veljavo, vzleteli sta nama na ramo ali pa naravnost v sobo za gorko peč.
Tako sta se ndomačili najini tasčiei, da je vsak domačih prav oprežno hodil
%*
bodi si po veži ali sobi, boječ se. da ne bi stopil na Ijubko živalieo. ki je hodila po tleli. Pri kosilu in veeerji smo večkrat ouli pred zaprtimi durmi tiho drobenje najinih taščic, ki sta prosili vstopa.
Kakor sva bila jaz  in  Eajko  nerazdružna,  tako  sta  bila  nerazdružna tudi ,,Balček" in nPlavka." Če je nestalo jedne, letala je drnga toliko časa cvrčaje po       i hiši, da je našla svojo družico. 0 taki priliki je nama oče večkrat dejal: ^GIejta. če se vže živalici tako ljubita,  kako mora še-le človek ljubiti svojega bližnjega; saj rau je Bog dal pamet in mu v srce vsadil plemeniti čut Ijubezni do bližnjega!"
Prišla je vzpomlad. Kar hkrati je.izginil sneg s polja, travnikov in vrtov. Snegulčice in zvoneki so začeli klenkati, in vesela vzpomlad je bila tii. Gozd je ozelenel, mati je iraela na vrtu, oče na polji obilo dela. Lastaviee so cvrčale okoli poslopij in iz biikovja se je oglašala kukavica. Taščici sta bili vže dlje časa zelo nemirui in z Eajkom svu vedno prižakovala. da ju neki dan ne bode več nazaj iz vrta, ker je naraa oče povedal, da je zdaj prišel oni grenki čas slovesa, ko bosta najini taščici vzleteli v zeleni gozdic delat si giiezdo.
In res! nekega due ni bilo vee ne Balčka ne Plavke blizu. Najina žalost je bila neopisna. Iskala sva ju in hodila dalee na okolo, povpraševala sva Ijuctf, če so videli kje najini ta.ščici, a bilo je vse zaman; bilo ju ni in ni več nazaj!
Bilo je neko nedeljo popolndne. Solnce je prijetno sijalo. Oče, jaz in bratec Rajko smo sedeli pri ulnjaku na vrtn in gledali pridnc čebele. Nakrat sede na Rajkovo roko drobeu ptiček, veselo zaene peti iu nas prijazno gleda s svojimi črnimi bistrimi ofesci. nB;ilček" je bil, naž ljubi ziraski gost. Gudno se je vedel. Skakal ,je od jednega do drugega ter veselo pel kakor bi nas pozdravljal, A kmalu je odletel na bližnjo hruško, od ondii zopet na Eajkovo glavo in zopet na drevo ter to ponavljal nad dvajsetkrat. Oudeč se, gledala sva najino tašeico a oeetu           ]
se je nekaj zazdelo, prijel je najii za roki in peljal do hruške. nBalček" je vzletel na daljno češpljo, a ini smo šli za njim in tako nas je privel iz vrta na parobek našega gozdiea k skriti seei iu tam smo vže sližali «ivkanje. Priletela uain je tudi BPlavka" nasproti. V s<;či je bilo lično guezdice, iz katerega so se trije lačni kljunčki odpirali. To je bilo veselje v naši hiSi! Vsi od hlapca^pa do stare babice so šli gledat ljubko gnezdice ob parobkti zelenega gozdeka.
In bila je vže zopet jesen tii; velo Iistje, veter, megla in slana. Mraz je pritisnil in snežec je čez noč pobelil dol iu plan. Eadovedno sva gledala jaz in Eajko iz postelje skozi okno, ko je naju oče zbudil in dejal: BPrvi snegje zapadel!" Eajko  me je  dregnil v hrbet in  vzdibnil:   ,,Bog ve,  kje sta zdaj   MBalček" in          ;
nPlavka!"   A hitro je dobil odgovor.   Znad stare stenske ure so se oglasili tihi,         ; mili glasovi  in  tain  zgoraj  sta sedela  najina  lanska  zimska gosta.   V nptičjem •domu" so se pa nastanili njuni otrnci.                                                                              I
Vsakega veselja je jednukrat konec. pravi star prigovor. in tako je tudi naju na svetili troli kraljcv dan obiskala velika žalost. Po novein letu ,je Plavka klavrna postala, nič vec ni pela. le ždela ,je na Eajkovem vzglavji ter glavico mej perje stikala. Oče je nama rekel, da je bolua iu bila je res. Tudi Balček je molčal. posedal tik družice ter ni liotel na prosto, da-si so bili lepi, gorki zimski dnevi, skoraj brez snega.   Bratčeve žalosti in  moje ni mogoče popisati,   a tudi drngitn           I
domačim se je poznalo,  da jim gre bolezen naše taščiee do srea.   Na sv. treh         I
—*k  29  >~—
kj-aljev popoludne je bilo, ko sva z bratcem sama v izbi ostala. Za pečjo sva sedela. Eajko je držal Plavko v roci, a meni je sedel Balček ua rami in se žalostiiu oglašal, pa takoj zopet ntilinil, ker mu ui Plavka odgovarjala. Dokler bodem živel, ne bodem pozabil onega trenotka, ko je Eajko na ves glas zavpil: nPlavka, Plavka umira!" in začel se je jokati iu ihteti. In res, le nekolikokrati se je stresnil ubogi ptiček iii bil je mrtev. Oj kako sva se /alostila jaz in bratec pa tudi drugi naši z nama, tega vam ne morem povedati.
Na grediei ziuiaj na vrtu sva skopala grobek in pokopala mrtvo taščieo z 6110 častjo, kakor se spodobuju uajboljši prijateljici. Jaz in Kajko sva s solzami močila zadnjo posteljico ljubljeue Plavke in Balček jej je pel nagrobnico . . .
čas naglo hiti v večnost. Minula so od tedaj leta. Tudi po Eajkota je poslal Hog svoje krilatce in odnesli so ga kmalu pred njim ninrli zlati mamici v nebeški dum. V nebesih prebiva zdaj, pri niamiei se veseli ter gieda sem doli name iu moj samotni dom; izvestno tudi na svojega uekdanjega ljubega ptička ,,Balčka," ki mi ravno zdaj drobi otožno peseneo  spominjajoč se najine prisrečne mladosti.
Ostavil sem dom, ker starejši postajam. Našel sem pretečeno poletje o počit-nicah pod svojim oknom rodne hiše svojo ljubo taščico z zlomljeno nožico ležati; izlečil sem jej rano, a ker ni bilo do cela to mogoee, vzel sem jo s seboj in zdaj živiva tiho, mirno življenje ter se često spominjava uajinih rartvih in živih znancev . . .
In zima je zopet tii! Glad iu mraz sta tovdriša drobnim ptičkom.
Spominjajof se očetovih besed in milega bratca, nasipljem sleharni dan pod svoje okno na desko drobtinic, pešek, konopelj, prosa in drugih takili stvarij. Napravil sem tudi velik „ptičji dom" na vrtu, kamor nosijo pridni in usmiljeni otroci živeža mojim in svojim Ijubljencem, katerih bi lahko naštel po več sto, a najbolje sem radoveden, ali imajo tudi v drugih krajih otroci, učenci in odrasli Ijudje tako usmiljeno srce, da ljubijo ptieke, kakor jih ljubim jaz in kakor jih je Ijubil moj rajnki bratec Eajko, ki je zdaj pri dobrem Bogu v nebesih.
Bog daj obilo blagoslova in veliko sreče vže na tem svetu takim dobrim Ijudem!                                                                                                     A. M. V