136 Poročila
Aygust Pavel
Vilko Novak
Sredi dela, pred kratkim še poln zidravja in prešinjen od upanja, da
fbo v osvobojeni (domovini mesto tudi za|nj, da ji 'bo končno mogel
sproščeno posvetiti vse svoje še vedno sveže moči in nemajhne sposobnosti
— tako nas je nepričakovano zapustil slovenski jezikoslovec in etnograf
dr. A v g u s t Pavel. Bil je prvi predstavnik Prekmurja v znanosti, toda
člen tistega prekmurskega rodu, ki ga je zgodovinska usoda njegove domače
Poročila 137
krajine pahnila v tujo službo. Toda Pavlova sreča je bila, da je tudi v
tem položaju služil v prvi vrsti lastnemu narodu — in služil mu je za-
vestno in z otroškim srcem pesnika. Mnogo je trpel zaradi usojene mu
življenjske poti in hudo je bilo nam, ki smo dobro poznali njegove spo-
sobnosti in njegovo pripravljenost, a smo ga videli tako rekoč zvezanih
rok v tujini — namesto doma sredi plodnega dela.
Rodil se je 28. avgusta 1886 na Cankovi blizu Radgone. Gimnazijo
je dovršil v MonoŠtru in Szombathelyu (1905); na peštanski univerzi je
študiral kot krušni predmet latinsko in maidžarsko filologijo, iz veselja pa
slovansko filologijo pri Oskarju Asböthu. Iz primerjalnega slovanskega
jezikoslovja je tudi doktoriral (1913) z disertacijo o madžarskih tujkah v
prekmurščini (rokopis). Kot srednješolski profesor je služboval v Budim-
pešti, Tordi, Dom'boväru in Szomtoathelyu (od 1920). Tu je v muzeju Že-
lezne županije (Vasvärmegyei müzeum) dolga leta vršil posle ravnatelja,
kustosa etnografskega oddelka in knjižničarja. Leta 1940. je bil na uni-
verzi v Segedinu imenovan za privatnega docenta za južnoslovansko filo-
logijo s posebnim ozirom na madžarsko-južnoslov. kulturne in literarne
stike. Umrl je v Szombathelyu 2. januarja 1946.
Pavlovo delo je bilo mnogostransko. Njegovo glavno zanimanje je bilo
usmerjeno na preučevanje prekmurskega narečja. Pogla-
vitno delo s tega področja je knjiga A vashidegküti szloven nyelvjäräs hang-
tana (Glasoslovje cankovskega slovenskega narečja, Madž. akademija zna-
nosti v Budimpešti 1909, 148 str.). V uvodu (prevod gl. v Slovanu 1911,
121—2 in Novakovem zborniku Slovenska krajina) opisuje razdelitev
prekmurskih Slovencev glede na ljudske nazive za prebivalstvo posamez-
nih krajev. Razprava sama je bogata z gradivom za vsa poglavja slovnice
in predstavlja zato osnovo za študij prekmurščine. Asböth je z izvlečkom
v Roczniku slawisticznem 1910 omogočil njeno uporabo tudi madžarščine
neveščim. — Nekako dopolnilo tega spisa je kritični pretres jezika v katol.
prekm. publikacijah izza začetka 20. stol.: A legujabb vend irodalom nyelve
(Jezik najnovejše prekm. književnosti, Nyelvtudomäny VI, 1916, 1—27,
102—116). Tu je poudaril za madžarsko slavistiko in kulturno politiko
načelno važno resnico: »Nedvomno je, da je ogrski in avstrijski slovenski
jezik eden in isti in da so med njima le narečne razlike« (n. d. 5). To
načelo je zastopal tudi v zadnjih letih, zato pa mu uradna kulturna politika
nikdar ni bila naklonjena. — Jezikoslovno gradivo vsebujejo tudi njegove
narodopisne razprave. V rokopisu pa je ostala primerjalna študija o do-
linskem in ravenskem iprekm. govoru na osnovi etnografskega gradiva
Št. Kuharja. Vse življenje je zJbiral, kolikor mu je to oddaljenost od domače
zemlje dopuščala, gradivo za prekm. dialektologijo. Toda razmere so mu
preprečile objavljanje. V želji, da mu to gradivo ne bi obležalo in da bi
preprečil diletantizem, se je odzval pozivu in 1942/43 napisal prekmursko
slovnico, ki naj 'bi služila zlasti učiteljem. Ko je delo predložil, so ga zaradi
naslonitve na knjižno slovenščino javno napadli in objavo odložili.
Kot jezikoslovec je Pavel napisal še rusko jezikovno vadnico za
Madžare, katere pa je izšel 1916 le prvi del. V zadnjih letih je sestavil
138 Poročila
obširno rusko slovnico, ki je še v rokopisu. Objavil je tudi več ocen sla-
vistiönih del.
Vzporedno z jezikoslovjem je Pavel gojil že od začetka tudi zanimanje
zaprek mursko in južno slovansko etnografijo sploh. Tudi
v teh delih se druži filolog z etnografom. Prva razprava te vrste je Az
Orpheus-monda rokonai a delszMv nepkölteszetben (Sorodstvo pravljice o
Orfeju v južnoslov. nar. pesništvu. Ethnographia XX, 1909, 321—340), v
kateri obširno primerja antično izročilo s slovenskimi narodnimi pesmimi
o godcu pred peklom in s podobnimi motivi v srbskohrvatski in ruski narodni
poeziji. — Sledila je razprava A Banko leänyäröl äzolö szephistöria delszläv
forräsai (Južnoslovanski viri zgodbe o Baukovi hčeri, Egyetemes Philoio-
giai Közlöny XXXVIl, 1913, 104—112), v kateri je dokazal, da je bila ta
verzificirana zgodba v 16. stol. prevedena iz hrvaščine (Sestra Marka Kra-
ljeviča dvori cara i. dr.).
V slovenskem izročilu ga je stalno izredno zanimal motiv Kralja
Matjaža in je zbiral gradivo za veliko monografijo o tem predmetu, v
kateri bi primerjal madžarsko izročilo s slovenskim. S te^a področja je
objavil dvoje predavanj: A Hunyadiak a delszläv nepkölteszetben (Hunja-
dijci v jsl. nar. pesništvu, v letn. poročilu sombathelj. muzeja 1927) in
izvleček nastopnega predavanja Kralj Matjaž in Slovenci (Mätyäs kiräly es
a szlovenok, Sorsunk 1942, 197—202), kjer obravnava slasti Cankarjeve
snovi o Kr. M. in mnenja slovenskih raziskovalcev.
Prekmurski etnografiji je posvetil tri razprave. V prvi Vend
szöveggyüjtemeny es az eddigi gyüjtesek törtenete (Prekm. zbirka tekstov
in zgodovina dosedanjega zbiranja, Nyelvtudomäny VI, 1916—18, 6—18,
161—187, 263—282) ocenjuje gradivo Št. Kuharja v CZN in prekmurskih
publikacijah; sam pa objavlja štiri narodne pripovedke v fonetičnem za-
pisu z madžarskim prevodom in obširnimi jezikoslovnimi opombami.
Najvažnejši spis s tega področja je razprava Odprta ognjišča v kuhi-
njah rabskih Slovencev (v avtoriziranem prevodu pisca teh vrst Etnolog
IV, 125—145; izvirno: Nyilttüzhelyü konyhäk a hazai szlovenoknäl, Ethno-
graphia — Ertesito XXXVIII, 1927, 129—144). Tu je prvič posegel v prek-
mursko gmotno kulturo in opozoril na pozabljene jwrabske Slovence. —
S tega ozemlja je napisal tudi svoj zadnji etnografski spis Rigaszas a
Vendvideken es az Orsegben (Lov na brinjevke v Prekmurju in Orsegu,
Magyar Neprajzi Muzeum Ertesitoje XXXIV, 1942, 141—163).
S posebno ljubeznijo se je P. trudil za kulturno zbližanje med Madžari
in Slovenci. Odlično je prevedel v madžarščino Cankarjevega Hlapca Jer-
neja in Potepuha Marka (1937), Na klancu (1941) ter dolgo vrsto črtic in
pesmi iz slovenskega in srbskohrvatskega slovstva. Mnogo člankov in pre-
davanj je tudi pospeševalo to zbližanje. Najizčrpnejši spis te vrste je izšel
v zborniku Ungarn und die Nachbarvölker (1943) o stikih med Slovenci in
Madžari (str. 123—240).
Pavel je bil tudi pesnik. V mlajših letih je objavljal svoje pesmi v
prekmurščini (tudi pod psevd. Sinek Martinek), manj v madžarščini. Šele
v zrelejših letih je pričel ponovno nastopati kot pesnik in izdal abirki:
Poročila 139
Vak völgy ölen igy zsolozsmäzok (1933, Tako pojem psalme v objemu slepe
doline) in Felgyüjtott erdo (Zažgani goad, 1936). To so žgoče obsodbe so-
dobnega družbenega življenja, veličastne vizije bodočega sveta, podobe o
bogatem življenju velikega človeka, kakršen je bil Avgust Pavel v vsem
svojem bist\'n.
Za madžarsko kulturo si je Pavel pridobil posebnih zaslug kot ustano-
\itelj, izdajatelj in urednik znanstvene revije Vasi szemle (Obzornik Že-
lezne županije, 1934), pozneje Dunäntuli szemle (Prekdonavski obzornik,
1939), v katerem so najodličnejši zastopniki vseh domoznanskih strok ob-
javljali svoja dognanja v zvezi s prekdonavskim ozemljem. Pavel sam je
v reviji manj sodeloval. Omembe je vredna razprava o ljudskem stavbar-
stvu v örsegu (Örsegi kepek, 193).
Kdor pozna Pavlove načrte, njegovo gradivo in kvaliteto njegovega
dela, pa tudi vse ovire, ki mu niso dovoljevale ustvariti vsega, kar je hotel,
ta upravičeno obžaluje, da je prav njegovo raziskavanje slovenskih snovi
ostalo skoraj pri začetkih.