Poštnina plačana v gotovini Sped. in abbon. postale - II Gruppo 70% Katoliški UREDNIŠTVO IN UPRAVA 34170 Gorica, Riva Piazzutta, 18 - Tel. 83177 PODUREDNISTVO 34135 Trst, Vicolo delle Rose, 7 - Tel. 414646 Letna naročnina, Italija Lir 26.000 Letna inozemstvo Lir 40.000 Letna inozemstvo, USA dol 30 Poštno čekovni račun: štev. 11/23449 i Leto XXXVII. - Štev. 43 (1874) Gorica - četrtek, 7. novembra 1985 - Trst Posamezna številka Lir 600 Škofje naše dežele o zaščitnem zakonu za Slovence Objavljamo besedilo pisma, ki so ga goriški nadškof Bommarco, videmski nadškof Battisti in tržaški škof Bellomi nedavno naslovili na senatno komisijo v Rimu v zvezi z zakonom za globalno zaščito slovenske narodnostne skupnosti v Italiji. Podpisani škofje Gorice, Vidma in Trsta, pozorni na vprašanja, zadevajoča vernike slovenskega jezika, ki sestavljajo narodnostno manjšino naših škofij, smatramo za svojo dolžnost izraziti mnenje v zvezi z osnutkom »Zakona za globalno zaščito slovenske manjšine v Italiji«. Načelno smo mnenja, da so taka zakonska določila pravična in potrebna. Terja jih sama ustava italijanske države, poleg tega pa priporočajo zaščito manjšin svečani dokumenti Cerkve kot so papeška okrožnica »Napredek narodov«, konstitucija »Veselje in upanje« II. vatikanskega cerkvenega zbora in nedavno apostolsko pismo Janeza Pavla II. »Apostola Slovanov«. Dosledno z našo vero imamo zato še dodatne razloge za trditev, da je tak zakonski poseg dolžnosten. Pri tem pa ne zadeva nas, da predlagamo stvari čisto tehničnega značaja, ki so naloga političnih sil in državnih oblasti. Vsekakor pa se nam zdi v zvezi s tem primerno izraziti željo, da bi s temi zakonskimi določili postale bolj trdne tiste ugodnosti, pravne in dejanske, ki jih na- ša slovenska manjšina že v dobri meri uživa na kulturni, družbeni in gospodarski ravni ter da se slednje razširijo tudi na ozemlja, ki so trenutno še brez njih. S tega vidika se zavedamo iz svojih neposrednih in vsakodnevnih izkušenj, da stanje slovenskega prebivalstva, ki biva vzdolž vzhodne meje naše domovine od Trbiža do Milj ni povsod enako. Dejanska razlika terja razčlenjena in prožna določila, ki naj upoštevajo in omogočijo rešitve, primerne taki raznolikosti. Kot pastirji Cerkve smo tudi poklicani, da posežemo v korist osnovnih pravic človekove osebe. Zdi se nam, da mora biti, v našem primeru, pravica posameznika, da uporablja svoj jezik, urejena za tista javna telesa, kjer pridejo te pravice v poštev. Končno bi želeli, da se ima pred očmi težave, ki jih utegne povzročiti zaščita manjšine na splošni ravni, zlasti kjer bi prebivalstvo, ki pripada večini, lahko občutilo neke negativne posledice. Nudi pa ta zakon priložnost, da se vzame v pretres tudi ta vidik, ki je v nekaterih predelih posebno žgoč in kočljiv. Hvaležni, da ste prebrali, kar je napisano, in iskreno upajoč, da boste ta naš doprinos primemo upoštevali, vas spoštljivo pozdravljamo in vam želimo uspešno delo. MOLITEV ZA RAJNE IN UMIRAJOČE Ne samo dun Vseh svetih in dan vseh vernih rajnih (2. novembra), ampak ves ta mesec naj hi bil posvečen misli na naše rajne. S tem v zvezi je ljubljanski nadškof A. Šuštar zapisal: »Sveta in pobožna je misel moliti za rajne« (2 Mkb 12, 46). Ves mesec november bomo vernikom spet bolj poudarjail pomen in vrednost molitev za rajne. To je potrebno tem bolj tam, ker nastaja vtis, da venci ob pogrebu in rože na grobovih nekako nadomeščajo molitev. Na primeren in nevsiljiv način bomo vedno znova opozarjali, kaj v duhu vere za rajne pomenijo maša, molitev in druga dobra dela in kaj imajo od vencev in cvetja. Morda bomo počasi le nekoliko vplivali na javno mnenje, da bi ljudje ne dajali toliko denarja za vence in po tem merili ljubezen do rajnih, ampak več za razna dobra dela. In še drugo sveto in pobožno misel bomo večkrat poudarili in jo sami upoštevali: moliti za umirajoče in za srečno zadnjo uro. Na Marijo se obračamo: prosi za nas grešnike zdaj in ob naši smrtni uri. Ker smrtna ura ne pomeni konca, ampak začetek novega — večnega — življenja, je to najpomembnejša in naj odločilne j ša ura. In vendar kako malo mislimo nanjo, tako malo molimo za srečno zadnjo uro zase in za druge, posebno tudi za tiste, ki umirajo nagle in ne-previdene smrti in ki sami sploh ne znajo, ne morejo ali nočejo moliti. Dodajmo pogosto svojim vsakodnevnim molitvam še molitev za umirajoče in povabimo vernike, naj tega ne pozabljajo. Sveta in pobožna je misel moliti tudi za umirajoče. Težke ure za Cerkev v Burundiju V mali vzhodnoafriški republiki Burundi, kjer je kar 67 odstotkov prebivalcev katoličanov, je vlada zopet odredila nekaj poostrenih ukazov o gibanju in delu misijonarjev in škofov. Pet duhovnikov škofije Gitega — med njimi generalni vikar msgr. Juvenal Ca-clogo — je zaprtih, ker se niso držali vladne odredbe glede časa mašovanja. Burundijska vlada je namreč objavila u-kaz, da smejo biti maše le pozno popoldne. Močno razkropljenemu prebivalstvu te države takšen čas maše sploh ne u-streza, ker se zelo hitro znoči, v tropskih predelih pa je to še dodatno breme. O-blasti so julija zaradi tega prestopka že zaprle tri duhovnike, vendar so jih kmalu izpustile. Posebne skrbi pa burundijskim cerkvenim krogom povzroča dejstvo, da so policisti brez omembe vzroka zaprli rektorja semenišča v Bujumburi Jeana Nte-rerja. Oblasti pa močno zožujejo tudi možnost gibanja škofov, saj mnogi ne smejo več potovati v tujino. Tujim duhovnikom, redovnikom in laiškim pomočnikom vedno pogosteje ne podaljšujejo dovoljenja za bivanje v državi. Opazovalci menijo, da te akcije vlade pod vodstvom polkovnika Jeana Baptista Ostalo je pri starem To, česar ne bi v četrtek 17. oktobra nihče pričakoval, ko je Craxi zaradi nasprotovanja republikancev, kako je reševal zadevo z ugrabitelji ladje »A. Lauro«, se je zgodilo: Craxi se je v ponedeljek 4. novembra vrnil pred parlament, da mu ta izreče zaupnico in jo je to sredo tudi dobil. Ostalo 'je torej pri starem: iste stranke v vladi in isti ministri, ki jo sestavljajo. Veliko grmenja torej, pa nič dežja. Ob začetku so zadnjo krizo označevali »kot najtežjo v povojni dobi«, napovedovali dolgo brezvladje, nekateri celo govorili o predčasnih volitvah. Potem pa so prišli vmes dogodki, ki so vso zadevo spravili v mirne vode. Najprej je sam Reagan dal Craxiju roko v oporo. S posebnim pismom ga je povabil v Washington in mu zagotovil, da Italija in ZDA ostajajo prijatelji koit prej. Za republikance, ki so krizo sprožili prav zaradi dozdevnega pomanjkanja lojalnosti do Sev. Amerike, je bila Reaganova poteza kot mrzel tuš. Morali so udarec sprejeti kot da niso nikdar bili proti Craxi-jevi politiki. Seveda je imel Craxi močne želje, da bi po potrditvi Washingtona dal republikancem krepko lekcijo in jih izrinil iz vlade. Temu pa se je uprlo demokrščan-sko vodstvo in postavilo zahtevo: ali vseh pet strank ali nič. Liberalci in socialdemokrati so jim pri tem pritrjevali. Tako je bilo treba najti častno rešitev, ki bi republikancev pred javnostjo ne osramotila preveč, ostale stranke pa zadovoljila. Ministrski predsednik je sestavil dokument, ki naj bi ga prebral pred poslansko zbornico, ter ga dal v pretres vodstvom vladnih strank, ki so ga odobrile. Glede Palestinske osvobodilne organizacije, ki jo Craxi in Andreotti pretirano zagovarjata, republikanci, liberalci in socialdemokrati pa gledajo hladno in z nezaupanjem, pa je v listini rečeno, da se Slovenska skupnost ob desetletnici Osimskega sporazuma Bagaze očitno napovedujejo načrtno zatiranje katoliške Cerkve v državi. ★ ■ 'Na Siciliji je linijski avtobus, ki povezuje Enno s Katanijo, v zgodnjih jutranjih urah v ponedeljek 4. novembra strmoglavil z viadukta avtoceste 30 m v globino. Pri item je bilo ubitih 15 jetnikov, šest pa je hudo ranjenih. Nad območjem je tedaj deževalo, pihal je tudi močan veter, možno pa je tudi, da je šoferja obšla slabost. ★ ■ Na volitvah v Južni Afriki za delno izpopolnitev parlamenta belcev je ponovno večina oddala svoj glas nacionalistični stranki, kateri pripada tudi ministrski predsednik Botha. V petih volivnih okrožjih si je Bothova stranka zagotovila štiri poslance, petega pa si je — prvič v svojem obstoju — zagotovila skrajno desna reformirana nacionalistična stranka. Sedeži v parlamentu belcev (obstajata še skupščini Azijcev in mešancev, ki pa imata daleč manjše pristojnosti) so po zadnjih volitvah takole porazdeljeni: nacionalistična stranka 127, napredno zvezna stranka (ki je za reforme v korist črncev) 27, konservativna stranka 18 in reform, nacionalistična stranka en sedež. Ob sklenitvi Osimskih dogovorov med Italijo in Jugoslavijo 10. novembra 1975 smo tržaški in drugi zamejski Slovenci na splošno pozitivno ocenili njihov politični del, ki se nanaša prvenstveno na dokončno pravno ureditev meje, ki je bila stalna priložnost za pogrevanje sporov in negotovosti med državama in posredno med italijansko večino in slovensko manjšino pri nas. S tega vidika smo torej ugodno sprejeli Osimski sporazum, ker je prav na osnovi rešitve dokončnosti meja ustvaril pogoje za vsestransko sodelovanje med obema jadranskima sosedoma in rešitev še odprtih vprašanj, med temi zlasti zaščite manjšin v duhu iskrenega sodelovanja in trdnega prijateljstva. Manj nas je zadovoljil tisti del Osimskega sporazuma, ki govori o zaščiti manjšin izključno v okviru notranjepravnega reda obeh držav in prenehanja veljavnosti Posebnega statuta, priloženega Londonski spomenici o soglasju iz leta 1954, ki je podrobno ščitil pravice Slovencev na Tržaškem. Nadomestil ga je 8. člen Osimskega sporazuma, ki pa vsebuje zgolj splošno načelno obvezo glede varstva manjšin v okviru ravni zaščite, ki jo je predvideval odpravljeni Posebni statut. Da bi dosegli uresničitev te obveznosti, smo Slovenci v vseh teh desetih letih stalno zahtevali od italijanske države, da izda zaščitne norme za vse pripadnike slovenske narodnostne skupnosti v Italiji. Menili smo, da se bo tudi to odprto vprašanje zadovoljivo rešilo kvečjemu v nekaj letih, in to v duhu dobrososedskih in prijateljskih odnosov, ki so se med državama ustvarili prav na osnovi Osimskega sporazuma. Danes — deset let po podpisu Osimskega sporazuma — moramo, žal, realistično ugotoviti, da je ta del sporazuma ostal neuresničen, in to v veliko in težko popravljivo škodo slovenske narodnostne skupnosti v Italiji, ki se prav zaradi pomanjkanja ustreznih zaščitnih norm ne more učinkovito braniti pred asimilacijo in raznarodovanjem, še več, dogaja se, da nam nekatere oblasti hočejo okrniti že priznane ali dejansko pridobljene pravice; da si moramo sami postavljati javne napise in table, če jih hočemo imeti (dokler jih kdo ne odstrani) in da se v sredinah večinskega naroda vedno bolj uveljavlja vzdušje, ki je nasprotno sprejetju pravičnega zaščitnega zakona. Tako se odobritev zaščitnega zakona vleče v nedogled in opravičuje z raznimi tehničnimi operativnimi izgovori, medtem ko so resnični vzroki in razlogi politične narave. In vendar je ratifikacijski zakon z dne 14. marca 1977, št. 73, v členu 3 pooblastil vlado, da izda izvršilne norme za izvajanje obveznosti, sprejetih z Osimskimi sporazumi, v roku 18 mesecev! Spričo takšne neopravičljive zamude, ki ji botruje predvsem pomanjkanje resnične politične volje najvišjih državnih oblasti in vodilnih političnih sil, odločno protestiramo in od obeh podpisnic zahtevamo, da poskrbita za dosledno spoštovanje po mednarodnem sporazumu sprejetih obveznosti na področju manjšinske zaščite. SSk — kot manjšinska narodnoobrambna politična stranka — ima pravico in dolžnost opozoriti vladi Italije in Jugoslavije na to odprto vprašanje ob desetletnici podpisa Osimskega sporazuma. Hkrati pričakuje, da bodo odgovorne demokratične politične sile, ki vodijo republiko Italijo, spoznale, da je prav vprašanje zaščite narodnih in jezikovnih manjšin pomemben in značilen preizkusni kamen demokratičnosti, odprtosti in evropskega duha. Po strahotnem potresu v Mehiki Nadškof v mehiški prestolnici kardinal Ernest Ahumada je izjavil, da je po katastrofalnem potresu 19. septembra ostalo brez strehe kar tristo tisoč ljudi. Nadškofija Mraico je takoj dala brezdomcem na voljo vse svoje verske ustanove, katerih potres ni huje prizadel, med drugim univerzo La Salle, redovna poslopja in nadškofijsko semenišče. Organiziranih je bilo tudi več središč, kjer se ponesrečenim nudi hrana, obleka in se jih cepi proti kužnim boleznim. Med tistimi, ki so v potresu izgubili življenje, je tudi redovnik p. Xavier Chavez Urbino. Našli so ga mrtvega pod razvalinami matične hiše guadalupskih misijonarjev. Omenjeni redovnik je bil glavni urednik misijonske revije te družbe. mora jasno odpovedati svoji nasilni borbi za pravice palestinskega ljudstva, če hoče še biti sobesednik pri bodočih pogajanjih, glede »kolegialnosti«, tj. predhodnega posvetovanja v vladi o važnih odločitvah pa je rečeno, da v bodoče seje kabinetnega sveta (ožje vlade), ne bodo sklepčne, če ne bodo prisotne vse stranke vladne koalicije, kar naj bi bilo zadoščenje za užaljenega Spadolinija. Na osnovi tega dokumenta je tako vlada preklicala svoj odstop in sklenila, da po prejeti zaupnici nadaljuje s svojim delom. Žal je izgubila prav po nepotrebnem tri polne tedne, ki bi ji zelo prav prišli za sprejetje finančnega zakona do 31. decembra. Ta zakon predstavlja za vladne zaveznike novo jabolko spora, saj se republikanci in liberalci v mnogočem z njim ne strinjajo. Z vladno krizo so bili oškodovani tudi interesi naše narodnostne skupnosti v Italiji, saj bo prišlo pri sprejetju globalne zaščite za Slovence do nadaljnjih zamud. Tako desetletnica Osimskih sporazumov ne nudi slovenski manjšini nobenega pravega razloga, da bi to obletnico proslavljali, ko pa še ni bilo uresničeno to, kar je za nas najbolj važno. SPADOLINI V REDIPULJI Obrambni minister Spadolini, povzročitelj zadnje krize, ki pa se je srečno obdržal na svojem položaju, je v nedeljo 3. oktobra prišel za Dan oboroženih sil na vsakoletno proslavo padlih iz obeh vojn, ki poteka na prostoru ogromne kostnice v Redipulji in se je je letos udeležilo 60.000 oseb. V govoru je dejal, da te proslave ob križih v spomin padlih nas vse silijo k razmišljanju o preteklih dogodkih in kako zagotoviti mir na svetu. Že 40 let si Italija prizadeva preprečiti tretjo svetovno vojno, zato vsa država te dni s pozornostjo zre proti Ženevi, kjer se bosta sestali SZ in ZDA, da se v razgovorih pogasijo trenutna žarišča vojnih spopadov: Bližnji vzhod, azijski Jugovzhod, Afganistan, Južna Afrika in Srednja Amerika. Doseči svetovni mir bo tudi najlepša počastitev vseh tistih, ki so padli v italijanskih vojnah. Po tem nagovoru je vojaški škof Boni-celli opravil sv. mašo na odprtem, formacija devetih letal pa je preletela množico in zarisala na nebu barve italijanske zastave. Severnoameriški kardinal o sramotilnem filmu zoper Marijo Newyorški nadškof kardinal John 0’Con-nor je v pridigi obsodil predvajanje filma »Je vous salue, Marie« (Zdrava Marija) znanega francoskega režiserja Jean-Luc Godarda, še bolj pa avtorjevo potvarjanje zgodovinske resnice o Mariji in sramotenje njenega devištva. Kardinal je tudi povedal, da premnoge katoliške organizacije po ZDA obsojajo idejno zasnovo tega filma. Ko je zagovarjal stališče ameriških katoličanov, je dejal: »Mi, katoličani, smo globoko prevarani in ogorčeni nad načinom, kako nekateri pojmujejo našo vero. Zares tragično, da lahko filmski ustvarjalec ustvari takšno podobo Device Marije, ene najbolj častitljivih likov katoliške Cerkve kot tudi številnih drugih krščanskih Cerkva.« Papeževa poslanica Združenim narodom Ob 40-letnici ustanovitve Organizacije Združenih narodov (OZN) je papež Janez Pavel II. njenim članom namenil posebno poslanico, ki jo je 18. oktobra na jubilejnem zasedanju generalne skupščine prebral vatikanski državni tajnik kardinal A. Casaroli. Papež hvali delo OZN od njenega nastanka dalje in jo vzpodbuja, naj se še bolj zavzame za ohranitev in zavarovanje miru v svetu. Grožnja jedrskega orožja ljudem ne daje druge izbire, če se hočejo izogniti tej katastrofi, kakor da spore in trenja urejajo na miren način. Janez Pavel II. odločno obsoja tiste države, ki načrtno teptajo osnovne človekove pravice, zapisane v ustanovni listini OZN, čeprav so njene članice. Še posebej ostro obsoja rasno zapostavljanje, nasilje, politično in ideološko preganjanje ter kratenje svobodnega izražanja misli. Med največjimi težavami, ki trenutno pestijo človeštvo, sv. oče omenja zadolženost držav v razvoju. Veliko teh držav se je znašlo na robu gospodarskega propada. Pravičnost in dolžnost pomagati sočloveku v stiski zahtevata, da se države, zlasti tiste, katerih prebivalci so kristjani, soočijo s to resničnostjo, ki v sebi skriva lahko usodne politične in družbene posledice za bodočnost človeštva. Kadar ljudstvo pozabi svoj jezik V začetku septembra so imeli duhovniki videmske nadškofije dvodnevno študijsko zborovanje v semenišču, da bi ugotovili stanje po zadnjem zborovanju pred desetimi leti. Med govorniki je bil tudi zlato-mašnik Pasquale Guion, župnik v Matajurju, ki je orisal položaj v nadiških dolinah. Dejal je, da želi govoriti o uporabi domačega jezika v bogoslužju. Podajamo glavne misli iz njegovega govora. Nerazumljivo je, da se mi duhovniki, vsaj nekateri, kot naši predniki, trudimo za ohranitev identitete (osnovnih vrednot) našega ljudstva, čeprav ni ta skrb v neposredni zvezi z oznanjevanjem evangelija. Pokojni nadškof Nog ara je baje nekega dne rekel prefektu v Vidmu: »Končati bi morali s slovenščino, saj zdaj že vsi znajo italijansko.« Zaradi tega prizadevanja nimamo nobene osebne koristi, pač pa samo sitnosti. Bo pač zato, ker podzavestno čutimo, da kadar ljudstvo pozabi svoj jezik, je izkoreninjeno in skupaj z jezikom često izgubi vero in vse vrednote preteklosti. POGLED V PRETEKLOST Da lažje razumemo sedanje stanje, je treba pogledati iv preteklost. Raznarodovanje našega ljudstva se je začelo že leta 1866. Vršila se je sramotna gonja, ki bi bila za tisti čas še razumljiva. Časnikar Stelio Spadaro je pred enim mesecem zapisal: »Italija je mlada država... Do pred nekaj leti je bila ideja o enotnosti vrednota; v italijanski kulturi je prevladovala ideja, da razlike predstavljajo nevarnost.« To pa ni razumljivo danes po 120 letih. Še vedno si prizadevajo člani večinske stranke, često nasprotniki duhovnikov (an-ticlericali), da želijo zabrisati vsako razliko, v našem primeru slovenski jezik. Fašistična dvajsetletna prizavedanja so bila bedasta v primeri s povojnimi prizadevanji do današnjih dni. Priznati pa je treba, da so prefekti Candolini, Celone in drugi javno nastopili v obrambo naravnih pravic Slovencev v videmski provinci. Tudi »onoirevole« iz vrst DC iz Čedada se je trudil, da bi »duhovniki vzhodne Furlanije« dobili državno pomoč. Vendar slovenski duhovniki vzhodne Furlanije niso nikoli prejeli niti lire pomoči, ki je od leta 1947 znašala 2 milijona lir letno. Prefekt Celone je dejal, da prefektura izroči tisti denar škofiji, da ga ona porazdeli. Nekateri duhovniki so dobivali mesečno vsoto denarja, ki ga je dajala vlada ali često kakšna druga organizacija za ohranitev italijanstva v vzhodni Furlaniji in ta denar ni šel prek prefekta Celoneja, kakor nam je sam zagotovil. Obmejni pas province je bil razdeljen na tri področja. V vsakem je bil določen človek — ne rečem ali laik ali duhovnik —( ki je nadzoroval, da bi dobri duhovniki, ki so prišli od zunaj, ne pospeševali s petjem, molitvami in katehezo ohranjanje slovenščine v bogoslužju. Dobri so bili nagrajeni, hudobni opomnjeni. Nedavno smo bili na pogrebu nekega sobrata. Pred tremi leti je bil moj sosed in je gradil cerkvico. Rekel sem mu: »Zakaj ne moliš v cerkvi niti ene zdravamarije v slovenščini?« Odgovoril mi je: »Če to storim, mi ne bodo dali več denarja, da dogradim cerkev!« Težko mi je, da spominjam na te stvari, ki se zdijo prazna tožba, toda pomagajo razumeti zapostavljanje slovenskih duhovnikov in zakaj občutek manjvrednosti naših ljudi. ZAKAJ LJUDJE OPUŠČAJO SVOJ JEZIK Kar je privedlo ljudi, da so zapustili svoj jezik in potem tudi tradicionalne pobožnosti, ima seveda še druge vzroke. Kratko spomnim: množična časopisna gonja proti duhovnikom v nadiških dolinah, ki so se posluževali v cerkvi slovenskega jezika; obtoževali so jih prevratništva in komunizma; anonimna sramotilna pisma in okrožnice, ki so jih pripravljali duhovniki (enega so zasačili pri delu in je bil zato suspendiran a divinis); zastraševalni posegi sil javnega reda med našimi zborovanji, kakor da bi šlo za lova Cutolove bande; kakšen škof je v cerkvi prekinil molitve v slovenščini itd. V nekaterih vaseh so ljudje postali prepričani, da je uporaba slovenskega jezika kriva vera, hujša kot je bila Lutrova in da je vredna, da jo zavržeta nebo in zemlja. Nedavno je skupina pobožnih, med katerimi je bilo vsaj nekaj članic italijanske Katoliške akcije, izročila sv. očetu pismo z zahtevo, naj posvari skupino nevrednih duhovnikov, tako je zapisano, ki v dobri veri sodelujejo s komunisti, da bi spremenili naše verske tradicije. Ni izključeno, da je kateri izmed njih v kakšnem pastoralnem svetu. Torej je upravičeno župnik glavnega kraja (Špeter) prepovedal, da bi bila v njegovi cerkvi enkrat mesečno in to med tednom na prošnjo laikov iz dekanije, ne komunistov, sv. maša v slovenskem jeziku. Po tolikem trudu in kdo bi dejal, z božjo pomočjo, se v mnogih naših cerkvah ne sliši niti ena molitev in niti ena beseda v slovenščini. Vendar se tu pa tam dovoli kakšna pesmica kot npr. Lepa si roža Marija, da se ne bi reklo, da je italijanska Cerkev nacionalistična in torej sumljivo heretična. NEKAJ ZAHTEV Ker je čas odmerjen, razložim nekaj zahtev. 1. Uporabljajmo mašno knjigo in knjige beril v slovenščini! Pa se kdo vprašuje: Ali bodo ljudje razumeli? Pred fašizmom se je v vseh cerkvah naših dolin uporabljala slovenščina za vse, kar ni bilo predpisano v latinščini. V duhovniškem svetu je bilo rečeno, da samo 50% naših ljudi razume slovensko. To morda drži za kakšno vas v spodnjem delu naših dolin, kjer se mladina od vrtca do odraslosti ni naučila niti znamenja križa v slovenskem jeziku, toda v vseh drugih župnijah je naša govorica še živa. Naš dialekt ni bolj oddaljen od čiste slovenščine kakor je katerikoli italijanski dialekt od knjižnega jezika. Npr. kadar je po televiziji vprašana oseba iz Kalabrije, se na ekranu pojavi italijanski prevod. Naše molitve in pesmi so iste kot v vsej Sloveniji in kdor zna naš dialekt, brez težav govori s prebivalci Tolmina ali Ljubljane. Razlika je samo v izgovarjavi, v različnih končnicah in jasno, v pomanjkanju tehničnih izrazov, ne pa tistih iz vsakdanje uporabe. Glede otroških vrtcev: Niso bila zagotovljena delovna mesta, da bi zaustavili izseljevanje, pač pa so bili ustanovljeni otroški vrtci po vseh vaseh z jasnim namenom, da bi novi rodovi pozabili slovensko govorico. Starše prepričujejo, naj z otroki govorijo samo italijansko, ker drugače jezika ne bodo obvladali in potem ne bodo dobili zaposlitve. Izkušnja pa dokazuje nasprotno, da dvojezičnost prinaša boljše šolske uspehe. Ne bom dolgo govoril o nevednosti, o plagiatstvu in kompleksnosti. Navajam le značilen primer, ki je poznan kot »Sindrome di Stoccolma«. Pred desetimi leti je skupina roparjev pri napadu na neko banko zadržala nekaj talcev. Sčasoma so bili talci prepričani, da so njihovi jetni-čarji ravnali pravilno in so jim celo pomagali. Iz tega razloga so tudi nekdanje ameriške talce v Bejrutu in Teheranu zadržali na opazovanju iz bojazni, če niso bili izpostavljeni pranju možganov. Torej ni prav -nič čudnega, če so tudi naši ljudje po tolikem pritisku raznarodovanja, ko so jim ukradli lastni jezik s stalnimi, neumnimi manifestacijami in z odstranitvijo iz božje hiše, podlegli pranju možganov in izgubili čut za vrednote. (Dom, št. 13 in 14). im trn im M Nizozemska vlada se je po letih obotavljanja odločila, da namesti na ozemlju države 48 severnoameriških jedrskih raket »Cruise«, kot je to določeno v sklepu Severnoatlantskega obrambnega pakta z dne 12. decembra 1979. Vladni -sklep bo moral prihodnji mesec odobriti še nizozemski parlament, prve rakete pa bodo namestili šele leta 1988 v oporišču Woens-drecht pri mestu Breda ob belgijski meji. Proti napovedanemu vladnemu sklepu je prišlo po državi do številnih protestnih manifestacij. Ustavljen je bil skoraj ves železniški promet, saj so potniki v znak protesta potegnili zasilne zavore in tako vlake ustavili, marsikje pa so demonstranti izvedli tudi cestne zapore. ■ V libanonski prestolnici Bejrutu so ugrabitelji iz vrst šiitskih muslimanskih milic -izpustili tri funkcionarje sovjetskega veleposlaništva v Libanonu, ki so jih skupaj s četrtim, kasneje umorjenim, ugrabili letos 30. septembra. Tedaj so ugrabitelji zahtevali od sovjetske vlade, naj pritisne na Sirijo, da preneha z boji zoper sunitske muslimane v severnolibanon-skem pristanišču Tripoliju. Res je nekaj dni nato prišlo do ukinitve -bojev. Osvobojeni sovjetski funkcionarji so se po osvoboditvi pokazali na televiziji, eden izmed njih pa se je javno zahvalil šiitskemu voditelju Beriju za srečni zaključek zadeve. ■ Egipt in Jordanija -sta priporočili sovjetski vladi, naj obnovi diplomatske odnose z Izraelom, ki jih je pretrgala za časa sedemdnevne vojne leta 1967. Brez te obnovitve izraelska vlada po besedah ministrskega predsednika Peresa ne bo nikdar pristala na mirovno konferenco, na kateri bi SZ sodelovala z ostalimi stalnimi članicami Združenih narodov. Zanimivo je, da podpirajo obnovitev diplomatskih odnosov med Izrelom in Moskvo tudi druge arabske države, le da se odkrito tega zaradi domačega javnega mnenja še ne upajo izraziti. ■ V nedeljo 3. novembra so bile v Argentini volitve za delno obnovitev poslanske zbornice, katere so prinesle ponoven uspeh radikalni stranki, ki jo vodi sedanji predsednik države Alfonsin. 44 % volivcev se je opredelilo -za to stranko, tri odstotke manj kot -pred dvema letoma, a število radikalnih poslancev se je kljub temu povečalo od 129 za pet novih. Nekoč vodilni peronisti so nastopili razdeljeni, zbrali skupaj 33 % in izgubili štiri poslance. Stranka nepopustljivih (-Partido intran-sigente), ki je levičarsko, a ne marksistično usmerjena, se je okrepila in prejela 6 % glasov; -porasla je tudi desničarska Zveza demokratičnega centra s 3,5 % glasov. Volivna udeležba je bila velika: 85 %. Predsednik Alfonsin je volitve označil z besedami: »Ker gre za zmago demokracije, imajo vsi Argentinci kaj praznovati.« Skromen je laže tisti, ki je nekaj naredil kot pa tisti, ki ni do sedaj ničesar storil. (Graf). Boleči spomini Nova blažena V nedeljo 17. novembra bo sv. oče razglasil za blaženo s. Marijo Terezijo Gerhar-dinger, ustanoviteljivo šolskih sester, ki jih poznamo pod imenom notredamke in imajo svoj zavod tudi v Gorici v ul. sv. Klare že od leta 1857. Najprej so bile v gori-ški gluhonemnici, -nato pa -so odprle svoj zavod. V Gorico jih je pripeljala sama bodoča blažena, ki je sestre tu obiskala še dvakrat. Po 150 letih, odkar je naredila slovesne obljube, bo prišteta blaženim. Bila je nemškega rodu, rojena v Regensburgu kot edinka vernih in premožnih staršev. Ko je daraščala, so bili za vero težki časi, saj so zapirali samostane in preganjali verske ustanove. Ko je minil vihar, je Karolina — to je bilo njeno krstno ime — ustanovila v rojstnem kraju redovno družbo v nadomestilo že prej razpuščene, a ni imela uspeha. Pozneje leta 1833 je v Neuburgu ustanovila kongregacijo ubogih šolskih sester, notredamk. čez čas je namestila svoj sedež v Miinchnu, kjer je bila glavna redovna hiša dolga leta, dokler ni odšla v Rim. V Miinchnu je s. M. Terezija tudi umrla le-ta 1879; ob njeni smrti je štela ta kongregacija 2.500 redovnic, ki se posvečajo predvsem vzgoji ženske mladine in bodočih krščanskih mater. Danes so sestre notredamke raztresene po vsem svetu in imajo 21 -provinc v 30 državah s 7.500 članicami. Tudi v Sloveniji imajo svojo provinco s sedežem v Ljub- Ustanoviteljica redovnic notredamk s. Marija Terezija Gerhardinger ljani. Lepo število slovenskih sester je v naši Gorici, ki so povečini iz Vipavske doline in s Krasa. Kongregaciji, zlasti pa našim slovenskim sestram v Sloveniji in zamejstvu, čestitamo k izrednemu dogodku ob razglasitvi njihove ustanoviteljice za blaženo in jim voščimo božjega blagoslova in z njim novega naraščaja. Listič iz zasavske župnije Leskovec pri Krškem prinaša naslednje misli ob spominu na izselitev iz domačih krajev Preselitev prebivalcev Zasavja v neznano. Na vidnih mestih so se začeli pojavljati plakati, ki so sporočali, kdaj bo izseljena posamezna vas. Ljudje so nemo strmeli v popisani papir. Čemu zapustiti svoj rodni dom, zemljo, ki je bila že stokrat, tisočkrat prepojena z njihovim znojem? Kljub obilni letini zanje ni bila vesela jesen, kajti v srcu jim je neprestano kljuvalo: »Kam nas bodo odpeljali? Kaj bo z nami?« V uteho jim je bila le cerkev z Marijo. Zatekli so se v polnem številu v njeno svetišče. »Marija, pomagaj nam!« so polni zaupanja prosili. Marija pa jih je žalostno gledala, kot bi jim hotela reči: »Sprejmite ta križ, saj bom z vami, kjerkoli boste.« V začetku novembra (1941) se je pričelo izseljevanje. Ljudje so pohiteli še po zadnje slovo Mariji. To Slovo je ostalo vsem globoko zapisano v srcih. Svojega duhovnika niso imeli več. Spoznanje, da so ostali sami, ovce brez pastirja, jih je še bolj razžalostilo. Iz bližnjega kapucinskega samostana je prišel v leskovško cerkev pater, ki je še zadnjič zbranim faranom podelil mašni blagoslov. Cerkev je bila napolnjena do zadnjega kotička. Nekateri so mdlili, -drugi jokali, orgle pa niso veselo donele kot v prejšnjih časih. Iz njih so privreli otožni in turobni akordi Pre-mrlovega »Requiem aeternam dona eis Domine!« Nato je pevski zbor zapel pomenljivo Kimovčevo skladbo: Brez doma bom po svetu taval, brezsrčen bom srečaval rod, pozdravljen zapuščenih dom! Po končani -maši potegne duhovnik navzdol večno luč in pomenljivo reče: »Sedemsto let je gorela večna luč v tej cerkvi v dobrih in hudih časih, v veselih in žalostnih dneh, našim staršem, našim prednikom, -našemu rodu. Za nas pa bo ta tre-utek ugasnila. Vroče prosim Gospoda, da bi ta luč za nas ne ugasnila za vedno.« Potem je cerkovnik v zvoniku potegnil za vrv in navček je zapel z žalostnim glasom v spomin onim faranom, ki bodo umrli v tujini. Pevci na karu pa so še zapeli: Zbogom, dans Marija pravi. Zbogom! ljubo nas pozdravi. Bom z vami ostala, družinica mala. Na Boga ne pozabite in ljubezen ohranite. Za vse bom prosila, oj z Bogom, preljubi! Na koncu je organist z vso močjo udaril po tipkah, da bi dal duška svoji žalosti. Tedaj je samo počilo in orgle so ostale neme. Razneslo je meh. Množica je za trenutek onemela, nato -pa je zagnala vik in krik. Jok in žalost sta napolnila cerkev. Preseljevanje se je pričelo. Vsak je smel vzeti s sabo le najnujnejše, do 5 kg prtljage. Sleherni je med drugim ponesel s sabo kak dragocen spomi-n: ‘križ iz Bogkovega kota, pest zemlje, omet domače hiše, Marijin -kip, sveti rožni venec... Po več tednov obupne vožnje so jih v Nemčiji potaknili kot živino po taboriščih, polnih stenic. Lačni so se vpraševali, ali se pokore le za svoje grehe ali pa tudi za grehe drugih. Pokora je bila prevelika. Želeli so prejeti Jezusa, da bi jim bilo lažje, a ni bilo duhovnika. Nekdo je zvedel, da je v štiri ure oddaljenem mestu katoliška cerkev. Šli so tja. Kako srečni so bili, ko je bil spet katoliški duhovnik med njimi! Zapeli so litanije Matere božje. Pretresljivo petje žalostnih src. Sedaj so šele dojeli, kaj pomeni duhovnik; kako velik božji dar je, imeti duhovnika v svoji sredi. Radi bi opravili sveto spoved, a niso še znali nemško govoriti. VRNITEV Dolga štiri leta so mini-la. Bila so polna strahot. Izgnancem -po taboriščih je zopet posijalo sonce sreče. Vračati so -se začeli na svoje domove. A ne vsi... Tisti, ki so preživeli, so hiteli domov. Končno so stopili na rodna tla. Nekaterim od veselja in ginjenosti ni mogla beseda iz ust. Hišice so čakale, mnoge brez oken in vrat — a bile so njihove... Takoj so hiteli tudi k Mariji. Čakala jih je z Jezusom v naročju. Pozdravljali so jo in ji zahvaljevali. K Marij-i in k njenemu Sinu Jezusu pa niso prihiteli samo enkrat. Zvesti trdnim sklepom iz pregnanstva so se nedeljo za nedeljo vsi pokretni člani družin zvrstili k sveti maši, vsak dan redno molili, z veseljem sprejemali otroke iz božjih rok in potom tudi skrbeli za vorsko vzgojo o-trok. Skratka: Živeli so iz vere. * * * Sedaj pa je prav to življenje iz vere silno popustilo. Vsakdanja molitev ugaša, opušča se nedeljska sveta maša, nedelja se skruni z nedeljskim delom, venček otrok je po družinah vedno večja redkost in skrbi za versko vzgojo otrok je vedno manj. Vse to je -pot v nesrečo, časno in večno. Treba se je vrniti k obljubam iz izgnanstva, ko smo spoznali, da na svetu vse odpove, samo Bog ne; da imaš še vedno vse, če i-maš Boga, četudi vse izgubiš. Da, ponovno se moramo zavedati svoj-ih krščanskih vrednot in korenin. iPred zgodovino in svetom imamo veliko odgovornost. Stari in mladi moramo obnoviti zahvalo in ponovno obljubiti zvestobo Bogu in Marij-i! Z S Iz Slovenije Spominska plošča roj aku-misi j onar ju Na večer pred misijonsko nedeljo so v Dolenjskih Toplicah v tamkajšnji farni cerkvi odkrili spominsko ploščo rojaku iz Podhoste, misijonarju p. -Petru Baptistu Turku. Slovesnost je ob dekanijskih duhovnikih vodil škof Stanislav Lenič. Rajni misijonar se je rodil 29. oktobra 1874 in bil naslednjega dne krščen pri krstnem kamnu, nad katerega so sedaj postavili spominsko ploščo. Gimnazijske študije je opravil v Novem mestu, kjer je vstopil k frančiškanom. Leta 1899 je bil posvečen v duhovnika. Že dve leti nato je odšel v misijone na Kitajsko. Tam se je zelo proslavil z zidanjem šol in cerkva. Kmalu je postal dekan misijonskega okrožja. Učil je tudi v malem semenišču. Na Kitajskem je deloval 43 let in se nikoli ni vrnil domov. Pred božičem 1944 je umrl v Hankowu. S pokojnim p. Veselkom Kovačem ga štejejo -med najodličnejše slovenske misijonarje prvih desetletij 20. stoletja. Ljubljansko bogoslovje Ljubljanska nadškofija ima v akademskem -letu 1985/86 skupno 53 bogoslovcev. Na teološki fakulteti se je v prvi letnik doslej vpisalo 42 slušateljev (21 škofijskih, 17 redovnikov, 2 redovnici in 2 laiški slušatelj ici). Iz koprske škofije se je za prvi letnik priglasilo 5 primorskih bogoslovcev. Tako je letos v -Ljubljani 20 koprskih bogoslovcev, eden pa je v Germaniku v Ri-mu. Število semeniščnikov v malem semenišču v Vipavi ije skoraj enako kot lani: 37 dijakov. Koprska škofija je slabo zastopana: maturantje so bili štirje, na novo pa sta se vpisala samo dva dijaka. Ljubljanska nadškofija ima v Vipavi 28 gojencev. Družba Jezusova v številkah Na začetku leta 1985 je Družba Jezusova (jezuiti) štela 25.549 članov: 18.455 duhovnikov, 3.684 bogoslovcev in 3.410 redovnih bratov. Največ jezuitov je še zmeraj v Evropi: 9.689 (37,92%). Sledijo Afrika, Azija, Indija: 6.260 (24,50%), Sev. Amerika: 6.041 (23,65 %), Južna Ameri-ka: 3.559 (13,93 odstotka). -Povsod prevladujejo duhovniki povprečne -s tremi četrtinami vsega članstva. Bratov je največ v Evropi: 1.635, tj. skoraj polovica vseh bratov jezuitov, in to največ v Španiji. Bogoslovcev je največ v Afriki in Indiji, skoraj ena četrtina vseh: 1.496. To se pravi, da imajo jezuiti svojo bodočnost na celinah, ki so šele v razvoju. V letu 1984 je v Družbo vstopilo 1.167 novincev (13 duhovnikov, 1.089 bogoslovcev, 65 bratov), umrlo je 443 članov (360 duhovnikov, 81 bratov, 2 bogoslovca). Odpuščenih oziroma izstopilo je 392 jezuitov (100 duhovnikov, 118 bogoslovcev, 39 bratov in 135 novincev). Lani se je red zman-šai za 175 članov. Je pa še vedno najmočnejši red v Cerkvi. Vseh Slovanov (Slovencev, Hrvatov, Cehov, Poljakov) je v Družbi 1.192 ali 4,6% celotnega števila. Največ je Poljakov; na zadnjem mestu smo Slovenci s 65 člani (42 duhovnikov, 11 bogoslovcev, 12 bratov). Tem je treba prišteti še 18 Slovencev, -ki pripadajo drugi-m provincam. ★ ■ Tudi v srednjeameriški državi Gvatemala so bile po dolgem obdobju vojaških diktatur demokratične predsedniške volitve. Največ glasov je zbral kandidat Krščanske demokracije 43-letni odvetnik Vi-nicio Cerezo. Drugi je bil predstavnik Zveze centra časnikar Jonge Canpio Nicolle. Ker Cerezo ni prejel nad 50% glasov, torej absolutne večine, bodo morali odločati o novem predsedniku poslanci bodočega parlamenta, ki bodo izbirali med prvima dvema. Pri tem je mogoče, da se združijo vse desničarske in sredinske stranke in izvolijo namesto Cereza svojega kandidata. PO 40 LETIH NEPREKINJENEGA IZHAJANJA Ostali smo zvesti SLOVENSKI PRIMEC UREOHIŠTUO IH UPRAVA V'SORICI v ulici degli Orzoni 14. — Cena oglasom po dogovoru. KATOLIŠKI TEDMIK IZIDE VSAKO SREDO Šlev- 1 GORICA, DNU 2 0. AVGUSTA 10 45. Cena L. 3.— NAS UST Nov list nastopa svojo pot v svet. Naslov sam pove, komu je namenjen. Našemu ljudstvu po širnem slovenskem Primorju. Sicer berejo naši ljudje že druge liste, a vendar tudi ta ne bo odveč, saj bo pisan iz ljubezni do resnice in naroda. Bo pa naš list katoliški, to se pravi, da bo širil in pojasnjeval resnico kot jo uči katoligka Cerkev, kateri je naš narod ostal zvest skozi dolgo tisočletje. Odkar sta šla preko naše zemlje apostola Slovanov sv. brata Ciril in Metod je bučalo čez naše gore in doline mnogo viharjev vseh vrst. a zvestobe do Cerkve mu ni še nihče vzel. Da je tudi v bodoče ne bo, naj nam pomaga ta tednik. »Slovenski Primoree“ bo obranaval vsa tista vprašanja, za katera še mora katoličan zanimati, v vsa polja bo posegal, kamor katoličan sme in mora poseči. Ta polja pa so tako obširna, kotje prostrano področje Cerkve same. Cerkev pa mora in sme posegati vse do tja. kjer se pojavljajo življen-ska vprašanja, ki so v zvezi z neumrljivi dušami. Tudi v politiko, saj je tudi ta pod božjim zakonom; tudi v politiki pride v poštev vest. Katoličan mora povsod paziti, da radi skrbi za zemeljsko srečo in blagostanje ne zapravi večne. Seveda ne bo naš list posegal v strankarsko dnevno politiko, kjer se tako rade spročajo strasti. Zato ne bo glasilo nobene stranke, temveč hoče le primorsko ljudstvo vzgajati v resničnem Jcrščanškem duhu .Ostati hoče na višini, ki jo mora imeti resnica. Resnico pa bo povedal brez strahu, brez kompromisov. Živimo v demokratični dobi in zato mora hiti v tem popolna prostost. Upamo, da bo list povsod dobrodošel. Radi posegajte po njem, da bo dvigal vaše mi- Govor Pija XII. o trpljenju nemških katoličanov Dne 2. junija je govoril sv. oče o Nemčiji in o križevem potu nemških katoličanov v dobi, ko je vladal narodni socializem. Najprej-je podal zgodovino konkordata in pokazal, kako je narodni socializem to slovesno pogodbo med Cerkvijo' in -državo teptal in izvajal nad nemškimi katoličani pravo pregananje. Tako nravi: ‘Boj proti Gerkvl je postajat vedno 60fj zagrizen in strupen: uničene so 6ife vse katoliške organizacije, postopoma ' ukinjene vse tako cvetoče javne In privatne kato-fiške šote, mfadina odtrgana od družine in Cerkve, pritisk na mišljenje dršavtjanov, DOseGno državnik ustužGenceu vedno večji, potom skrite In organizirane propagande so ši- it ega pastirja s pazljivo■ čuječnostjo in z očetovsko potrpežljivostjo, a tudi z junaško neustrašenostjo. 3(o je videt, da vse prepričevafno de to nič ne zaleže in je kila kršitev konkordata očividna ter versko preganjanje očitno je na tiko nedetjo t. 1937, izdat okrožnico »Zfilll Gren-nender Sorge“t kjer je pokazal svetu, kaj je v resnici narodni socializem, namreč 'prevzeten odpad od Jirislusa. zanikanje 'njegovega nauka Ir. njegovega odrešilnega dela, oOožcvanje site, malikovanje rase in krvi, teptanje suoGode in čtooeko• vega dostojanstva. Niti vojna, pravi sv. oče, ni omejila sovražnosti proti Cerkvi. Če bi bil narodni socializem zmagal, je imel za Cerkev pripravljene še hude načrte. Papež Končno so prnm.iluili umori, pronohnlo so slrnšno (jrozolu: naj konča iuiii sovrašlvn v vsaki obliki, vsak pnlilop po oblasti, naj pronoha vsaka pronhinslnosl inočnnjših, vsako zalivanju šibkih, naj vslano svol iz svojili ruševin in naj so vsposlavi mir. v kalornm hodu uspavali narodi kol braljn. Pij XII, prvo dni mijiisln lil-ir» stematično G tali tl Cerkev, . duhovni-ke. vernike, njene ustanove, njen nauk, njeno zgodovino; zaprle, odpravljene in zapfjcnjCnc so Gitc redovne. Giše in drugi cerkveni zavodi; uničen je Git tisk in vsaka katoliška knjižna proizvodnja. Pojasnjuje nadalje, kako so bili nemški katoličani strnjeni okrog svojih škofov, ki so odločno protestirali proti kršenju najsvetejših pravic in skušali rešiti, kar se je dalo. Omenja pa tudi, kaj je Cerkev napravila, da bi vse to preganjanje preprečila in kako je s posebno okrožnico obsodila zmoto narodnega socializma. Tako govori dobesedno : ■ So. s/ofica Je ponovno protestirala pri vaditeljih Sth-mc-je .in odtočno in jasno zak/evatu, da sc spoštujejo dolžnosti naravnega prava, ki so Gife ,potrjene s konkordatom. rO Ustili us od ni k telili je naš prednik TPij XI. vršit vlogo ur kov- sli k duhovnim dobrinam zlasti, ker nas v sedanji dobi vse vleče k tlom in veže na 2emljo. sam ima v rokah tehtna poročila o namenih v povojni dobi, ki so se deloma že tudi javno pokazali z ravnanjem v Avstriji, Alzaciji in drugod, posebno in najluijše pa na Poljskem. In nadaljuje : Ptli smo nadaljevati deto svojega, prednika med vso svetovno vojno. S poslanicami smo poudarjali zahteve in neizpodbitna načeta čtove-čanstvn in krščanske vere in tako pobijati nauk narodnega socializma in njegove zločeste posledice, ker so se posluževali najbolj rafinira-nik znanstvenik načinov, da so mučili in pokončcvall največkrat same nedolžne.... Ge so vodilefji Ptcmčlje sklenili, da bodo uničili katoliško Gerkev tudi v slarein \rajhu, je božja Previdnost odredila drugače. Preganjanja Gerkve od strani narodnega socializma je končalo z naglim in žalostnim koncem preganjanca. Nato omenja .trpljenje katoličanov po raznih taboriščih. Kolikor bolj prihajajo na svetlo vsa grozodejstva, ki so se po njih vršila, toliko bolj se pa tudi kaže junaštvo, s katerim so katoličani, duhovniki in verniki, vse to prenašali za Kristusa. Posebno hudo so trpeli poljski duhov; niki, ki jih je bilo od 1940 dalje v taboriščih 2800 in jih je ostalo pri življenju do preteklega aprila le 816. Mnogo je bilo po taboriščih duhovnikov poleg nemške tudi drugih narodnosti, ki so z mučeniško neustrašenostjo prenašali divjost narodno socialistične besnosti. Narodni socializem, pravi sv. oče, je proglasil Cerkev za največjega sovražnika nemškega naroda in s tem žalil nemške katoličane in Cerkev samo. Ni moglo izostati maščevanje božje. H koncu se obrača papež na vse narode: Človeštvo-Hrepeni po lem, da se konča s predrznostjo, k! je skrunita u Icfi vojnUl letih domove in družine, predrznost, ki vpije v nebo In in se je spremenila v eno največjlh nevarnosti, nete za vero In naravnost, ampak tudi za vsako urejeno sožitje med ljudmi. Pomanjkanje je ustvarilo množice razočaranih /n obupanih, ki pomnožujejo mase. ki hočejo, revolucijo In nered in so plačane od tiranov nič manj nasitnih od onih, ki Jih hočejo odvreči. Plurodl, poseBno majhni in srednji, zahtevajo, da bodo sami voditi svojo usodo, Zdaj, ko so pomagati po svojih .močeh s številnimi žrtvami, da se zruši nasilje. Imajo pravico, da odklonijo politični In kulturni sistem, ki ga jim vsiljujejo drugi in ki ga večina ljudstva odločno zavrača. Plarodi upravičeno sodijo, da je g favna na toga onih ki pripravljajo mir la, da napravijo konec zločinski igr! vojne in da ščitijo življenjske pravice in medsebojne dolžnosti vseh, velikih In matih, mo* gočnlh In šibkih. ‘G svoji zavesil vil narodi čutijo, da bodo voditelji zgubili dobro ime, če ne bo za nasiljem zavladata pravičnost. ■ Končuje s prošnjo do Boga, da bi zavladal na zemlji čim prej pravi mir, ki bo zgrajen na pravičnosti, odkritosrčnosti in ljubezni, . mir, ki bo v vsa srca prinesel vselje in tolažbo. * * * tz govora sv. očeta je jasno razvidno kako je Cerkev javno obsodila narodni socializem v Nemčiji iu vsa grozodejstva, ki jih,je zagrešil. Papež ni molčal, kot zmotno inisli marsikateri med našim ljudstvom. Govoril je in pred vsem svetom in nihče ne more več zbrisati.te obsodbe. V zgodovini bo zapisana s svetlimi črkami in čas je pokazal-, da je imel sv. oče prav, ko je svaril Nemčijo in ji jasno povedal, do kakega poloma jo bo pripeljalo. Kdor Cerkev preganja, javno ali skrito, si bo razbil glavo. Tu zgoraj, na ponatisu prve strani našega katoliškega tednika, je objavljen tudi uvodnik, ki sem ga takrat napisal in v njem nakazal smer, ki naj bi ji sledili v bodoče. Po 40 letih z veseljem in ponosom lahko ugotavljam, da je tednik, ki zdaj nosi naslov »Katoliški glas«, ostal zvest tej smeri skozi vso vihamo povojno dobo našega zamejskega slovenskega življenja. Z veliko hvaležnostjo se spominjam svojih prednikov odgovornih urednikov in njihovih pomočnikov pri izdajanju in urejanju lista. To so bili pokojni duhovniki msgr. Lojze Novak, msgr. Mirko Brumat in župnik Stanko Stanič, po katerem sem prevzel dediščino dne 1. novembra 1955. Pa tudi Bogu hvala za vso pomoč pri delu, da smo ohranili list na začrtani poti kljub prigovarjanju, oviram, sitnostim, obljubam in grožnjam zlasti od rojakov drugačnega svetovnega nazora. Zvestoba krščanskim izročilom našega naroda in ljubezni do svojega ljudstva mora biti tudi v bodoče vodilo delu in žrtvam za naš tednik, ki ima vsebinsko bogato preteklost in je velik zgodovinski vir življenja nas primorskih zamejskih Slovencev. • MOČNIK FRANC Odgouorni urednik Slouenskega Primorca Alojzij Nouak Nastanek in ukinitev ..Slovenskega Primorca" V januarju 1944 je nadškof Karel Mar-gotti z dekretom poveril petim goriškim duhovnikom nalogo, naj skušajo v goriški nadškofiji ustanoviti slovensko Katoliško akcijo. Ti duhovniki so se zbrali na prvi seji 13. januarja 1944. Ta odbor je nato redno zasedal vsak teden celo leto 1944 in leta 1945. V sejnem zapisniku z dne 14. junija 1945 je zapisano: »Sprožila se je tudi misel, naj bi se začel izdajati, ko bodo razmere dopuščale, katoliški časnik, ki naj bi bil informativnega in obenem strogo katoliškega značaja po zgledu tržaške ”Vita Nuova”.« URESNIČENA ZAMISEL Zamisel se je začela kmalu uresničevati. Na naslednjih sejah je odbor razpravljal o ideji katoliškega tednika in iskal njega praktično izvedbo. Gorica je bila pod zavezniško vojaško upravo in svoboda tiska je bila zagotovljena. Najprej je odbor iskal izdajatelja in se je v tem oziru obrnil na predsednika KTD msgr. Valentinčiča. Toda KTD je prošnjo odklonilo. Tedaj so sklenili, naj list začno izdajati slovenski duhovniki. V ta namen so se obrnili na msgr. A. Novaka, stolnega kanonika, ki je pri vseh duhovnikih užival zaupanje. Prosili so ga, naj skliče slovenske duhovnike iz mesta in z dežele. Mon-signor sam takole izpoveduje: »Med vojno smo bili prisiljeni k molku, ker je postal tisk monopol partizanov. Ko pa so v juniju 1945 zasedle naše kraje armade zahodnih zaveznikov, ki so nam zagotovili demokratične pravice, in ko smo na lastne oči videli, s kakimi letaki se iz gozdov zastruplja naše ljudstvo, tedaj smo v vesti čutili poziv, naj se poslužimo tiska in smo na konferenci 9. avgusta 1945 sklenili izdajati katoliški tednik, ki naj bi bil glasilo vseh slovenskih katoličanov v deželi...« (KG 1959, št. 5). Sestanek duhovnikov se je vršil v zakristiji stolne cerkve, ker drugih prostorov nismo imeli. O sestanku samem pa ni nobenih zapisnikov. V spominu je ostalo to, da je bil navzoč tudi msgr. dr. Mihael Toroš, ki je zamisel o katoliškem tedniku podprl, in da so na seji nekateri podprli bodoči tednik s prvimi darovi. Ko je »Slovenski Primorec« 29. avgusta 1945 izšel, so se kmalu oglasili tudi darovalci, saj se s samo prodajo tudi takrat niso mogli kriti vsi stroški v tiskarni. Z zadoščenjem pa lahko danes ugotovimo, da božja previdnost in velikodušnost slovenskih ljudi že 40 let pomagata, da lahko izdajamo slovenski katoliški tednik. ŠTIRI LETA IZHAJANJA Štiri leta je izhajal Slov. Primorec. V tem času so se v naši deželi izvršile temeljite politične spremembe. Dne 15. septembra 1947 je stopila v veljavo pariška mirovna konferenca. Večina cone A je prišla pod Jugoslavijo. Gorica z majhnim zaledjem je bila prisojena Italiji. Trst z ozkim zaledjem so razglasili za »Svobodno tržaško ozemlje«. Slov. Primorec na področje, ki ga je upravljala nova Jugoslavija, ni nikoli imel dostopa. Zaradi majhnega ozemlja je naklada padla, stroški so se le z največjo težavo krili. Tržačani, ki so Imeli svoj katoliški tednik »Teden«, so tega ukinili in ostali brez svojega glasila. Vsled tega smo goriški in tržaški duhovniki začeli razmišljati, da bi se združili okrog skupnega katoliškega tednika. Razgovori so trajali celo leto 1948 in se zaključili z dogovorom, da bomo ukinili Slov. Primorca in začeli izdajati v Gorici skupen katoliški tednik za obe škofiji. Zadnja številka je izšla 29. dec. 1948. Uvodnik se začenja takole: »Današnja številka Slov. Primorca je zadnja.« Nato razlaga, zakaj je prišlo do ukinitve tega tednika in do ustanovitve novega skupnega glasila za slovenske vernike obeh škofij. Latinski pregovor pravi: »Habent sua fata libelli.« Knjige imajo vsaka svojo usodo. Tako tudi časopisi. Slov. Primorec je v letih po zadnji vojni opravil svojo nalogo, kakor je zapisano v omenjenem uvodniku: »Iz obzirov do še slabotnih in ker je naša naloga v glavnem opravljena (saj zdaj odpirajo ljudem oči prebridke izkušnje same), se naš list umika iz javnosti in zelo rad prepušča delo Katoliškemu glasu.« Prvi odgovorni urednik tednika »Slovenski Primorec« je bil takratni stolni kanonik v Gorici msgr. Alojzij Novak. Duhovniki smo ga izbrali za odgovornega urednika, ker je povsod užival velik ugled kot razsoden in moder duhovnik in ker se ni ustrašil prevzeti te ne samo odgovorne, temveč takrat tudi nevarne naloge. On sam je v svoji »Kroniki« dne 29. oktobra 1945 takole zapisal: »Bil je dolg mOlk pri mojem dnevniku. Koncem avgusta sem bil na operaciji (za kilo), med tem je začel izhajati katoliški tednik "Slovenski Primorec”; mene so zapisali kot odgovornega urednika, urejuje ga pa zbor duhovnikov: dr. Močnik, dr. Cuk, dr. Humar, župnik Berbuč (iz Šempetra), župnik Zalatel (iz štandre-ža). Smernice listu: Mirno učiti, resnico povedati, nobenega žaliti, z ljubeznijo grajati. Izšlo je do danes že devet številk, a dasi smo mirni in nenapadalni, se je že pojavil odpor v vrstah OF. Tih boj- kot, sovražno napadanje prodajalcev, napad v "Primorskem dnevniku”, ko smo objavili Pastirsko pismo jugoslovanskih škofov. Bevk (France) nas je proglasil za sovražnike naroda.« Alojzij Novak je za tiste čase res bil pogumen, da je prevzel na- Pok. msgr. Alojzij Novak v avgustu 1945 kot kanonik v Gorici se odgovornost za prvi slovenski katoliški tednik po zadnji vojni. Saj so leta 1947 pri Kobaridu zahrbtno ugrabili in potem usmrtili odgovornega urednika "Demokracije” Andreja Uršiča. Odgovornost za list je ohranil do maja 1947. Dne 10. maja namreč beleži: »Predvčerajšnjim sem pri običajni seji za Slov. Primorca odložil mesto odgovornega urednika. Razlog: bliža se italijanski prevzem oblasti v Gorici in že v začetku smo bili z uredniškim zborom dogovorjeni, da bom to mesto zavzemal le, dokler bodo tu zavezniki. Z novimi oblastmi se ne maram križati. Pa še drug razlog je: dne 1. februarja so mi kanoniki naprtili upravo premoženja stolne cerkve. Že tri mesece sem prosil uredniški odbor, da me odveže dela pri časniku, ker ga ne zmorem, saj bom v juniju dopolnil 66 let. A uredniški zbor je bil gluh na vsa ušesa. Zato sem predvčerajšnjim dal pismeno odpoved. Preko niso mogli in po dolgih debatah je bil imenovan za novega odgovornega urednika preč. msgr. dr. Mirko Brumat. Tako se bom Vsaj malo oddahnil; zadnje mesece nisem imel hipca časa zase.« Msgr. Alojzij Novak, ki je odgovarjal za naš katoliški tednik v najtežjih in najbolj nevarnih časih po vojni, je potem živel še do leta 1967, ko je umrl v Gorici 30. avgusta. Pozneje so ga prepeljali v Črniče, kjer je pokopan. Bil je res blag, dober, a tudi premočrten mož, ki se ni ustrašil boja za resnico in pravico ne pod fašizmom kot dekan v Črničah ne kot kanonik v Gorici. Saj je moral pod novo italijansko demokratično oblastjo pretrpeti veliko krivico, ko so mu odrekli državljanstvo, mu odvzeli kanoniško plačo in je moral dosti let živeti le od mašnih intencij in kar mu je kaka dobra duša dala. 17. novembra 1947 namreč piše: »Ker je že vse narobe, naj napišem tudi svoj osebni narobe-kuriozum. Do 38. leta sem bil avstrijski državljan, leta 1919 sem postal italijanski do leta 1947. In letos v novembru so me na kvesturi vpisali za jugoslovanskega državljana.« 17. septembra 1948 pa pravi: »Jaz nisem op tiral (za Italijo), ker se mi ne zdi spodobno pisati, da je moja "lingua d’uso italiana”. Zdi se mi pod čast lagati se na stara leta iz čistega oportunizma.« Pozneje leta 1951 je optiral za Italijo, ker ni bila več potrebna izjava o "lingua d’uso”. Toda plače ni prejel. Zato se je odpovedal ka-nonikatu in prosil za upokojitev kot župnik. Toda penzijo je dobil šele maja 1962. Piše: »V maju 1962 sem po dolgem času dobil polno penzijo kot bivši župnik avstro-ogrski. Znaša 53 tisoč mesečnih lir. Prihodnji mesec (27.6.) bom dopolnil 81 let, če bom takrat še pri življenju. An-ti je bil čas, da so me popolnoma penzionirali!« Demokratična Italija torej ni bila do tega pravičnega moža nič kaj prijateljska in niti poštena. Razlog je bil tudi v tem, da so v tistih letih po vojni bile v Gorici zelo žive nacionalistične sile; nobenega govora ni bilo o kakem mirnem sožitju med Slovenci in Italijani. Goriški italijanski nacionalistični krogi so msgr. Novaku zamerili, da je bil urednik »Slov. Primorca« in zaveden slovenski duhovnik. V tem oziru beleži v svoji kroniki leta 1949: »Neki italijanski r e vol verski list ”11 lunedi” zelo hujska proti slovenskim duhovnikom, ki smo ostali v Gorici, mene kar imenoma navaja kot ne-državljana, ki sedi na vodilnih mestih v škofiji.« Ko so se razmere ublažile, je tudi msgr. Novak prišel do svojih pravic in do penzije. Toda čakati je moral od leta 1948 do 1962, da so uredili njegov finančni položaj. Vsa tista leta je moral živeti »od mašnih intencij in od dobrih ljudi«, kot se sam izraža. Vendar med nami duhovniki ni nikoli tožil zaradi svojega gmotnega stanja. Bil je pokončen mož, ki se ni pred nikomer klanjal. Bialeni ii časnikarskih vrst Ob navzočnosti 12 kardinalov, diplomatskega zbora in 10.000 vernikov (od njih 2.000 Nizozemcev in 1.500 Zahodnih Nemcev) je sv. oče preteklo nedeljo v baziliki sv. Petra ob oltarju »konfesije«, okrašenem s 4.000 cvetlicami, dar Nizozemske, razglasil za blaženega holandskega karmeldčan-skega duhovnika p. Tita Brandsma, ki se je pred smrtjo aktivno udejstvoval kot katoliški časnikar in so ga nacisti zaradi njegovega pogumnega pisanja poslali v Dachau, kjer je bil 26. julija 1942 usmrčen z vbrizganjem strupa v žilo. V govoru je papež poudaril mučenčevo globoko redovniško življenje in njegovo profesorsko dejavnost na univerzi v Nij-megenu. Na sovraštvo je odgovoril z ljubeznijo in tako iz preizkušnje izšel zmagovit. Slovenski tedniki v Gorici inTrstu po vojni Msgr. Mirko Brumat in časnikar Polde Kemperle (levo), dva prizadevna sodelavca najprej »Slovenskega Primorca«, nato pa »Katoliškega glasa«. Umrla sta skoraj istočasno in pustila za seboj veliko praznino Komaj so se Slovenci v letu 1848 narodno prebudili in zavedeli, kaj in kdo so, so med prvimi stvarmi mislili na izdajanje časopisov, ki naj bi ljudi obveščali, izobraževali in budili narodno samozavest. Na Primorskem so se s prvim časopisom .predstavili tržaški Slovenci, ki so 1848 ustanovili politično Slavjansko društvo. Že leto pozneje je začel izhajati mesečnik Slavljanski rodoljub, ki je v programu zapisal vodila, ki v glavnem veljajo še danes. V uvodniku Našim 'bravcam pravi, da 'hoče »s vodivnimi al ipodučivnimi sostavki duh narodnosti in rodoljubja Slavjanov jadranskiga primorja obuditi«, nato pa »slavjanske brate spodbadati, de vse, kar po ustavnih pravicah narodu gre, kakor vpelanje slavjanskega jezika v ljudskih učilnicah itd., pogumno in ter-doserčno po potih postave od deržavne vlade in deželskiga poglavarstva terjajo«. Torej zahteve in cilji, ki jih še danes nismo dosegli in katerih so polni naši časopisi. Po Slavjanskem rodoljubu je začelo izhajati v Trstu in Gorici do leta 1928, ko je fašizem zatrl ves slovenski tisk, nad 170 različnih listov in revij. Med njimi sta bila najvažnejša tržaška Edinost (1876-1928), ki je bila od 1900 dnevnik, v Gorici pa je imela najdaljše življenje Soča, organ slovenskega političnega društva za brambo narodnih pravic (1892-1915), sprva štirinajstdnevnik, nato tednik, končno trikrat na teden. Po zadnji vojni in revoluciji je Trst takoj dobil Primorski dnevnik, ki je začel izhajati že pri partizanih. V tistih nemirnih, zmagoslavnih in neurejenih časih ni bilo misliti na druge časopise, saj je Primorski dnevnik s svojim avtoritativnim in bojevitim glasom obvladoval vse. Ko pa so zavezniki prevzeli oblast nad cono A in so se razmere nekoliko umirile, so somišljeniki Primorskega dnevnika ustanovili v Gorici prvi povojni tednik. Bil je to SOŠKI TEDNIK Izhajal je od 7. jul. 1945 do 12. jul. 1947, vsako soboto, navadno na 4 straneh. Urejal ga je J. Kristjan Bavdaž, odgovorni urednik je bil Alojzij Budin. V uvodniku »Ob prvi številki« so zapisali, da je v Gorici skoraj v vseh časih izhajal slovenski list. »Njegove vsebine so bile različne: večkrat so ga izdajali in pisali ljudje za tuj denar — za judeževe groše — in z besedo skušali preslepiti zdrav čut našega slovenskega človeka.« Tednikov »namen je pošten«. Primorskim ljudem bo prinašal »bodrilne in smele besede, da bodo našli pra- vi odnos do vseh dogodkov, ki se godijo okrog njih. Pomagal bo preprostemu slovenskemu očetu — »kmetu, delavcu in delavnemu inteligentu v njegovem kulturnem udejstvovanju« in objavljal podatke, »kako se bori mali človek za svoj razvoj in dvig, za svoje pravice«. Ker so prav tedaj ustanovili Slovensko-italijansko protifašistično zvezo, bo list seveda zagovarjal njeno politiko: »Naš list vidi v tej zvezi pot, po kateri morajo hoditi vsi pošteni prebivalci Primorja, Slovenci in Italijani, ne glede na svoje politično prepričanje, čustvovanje, svoje osebne gospodarske interese ali pa svoje malenkostne predsodke. To je pot, ki vodi k pravi svobodi, ko ibodo ljudje res lahko rekli, da so na svoji zemlji gospodarji, da si res sami krojijo svojo usodo... To je pot, ki vodi k resnični in napredni demokraciji... Da bo pa življenje postalo res lepo... moramo izkoreniniti vse, kar je nezdravega na naši zemlji... Razkrinkavali bomo fašiste, njihove skrite pomagače, reakcijonarne hujskače, črnoborzijance in vse druge protiljudske elemente.« To je program, ki ga je zagovarjal tudi Primorski dnevnik in ki je bil tedaj vsesplošen. Zavrgel je preteklost, češ da so bili prejšnji uredniki »večkrat« plačani z judeževimi groši«, in stavil vse na »malega človeka«. List je imel dve stalni rubriki: Pregled svetovnih dogodkov in Iz naših krajev. Veliko je poročal o usodi Goriške, o Benečiji, Jugoslaviji in Rusiji, napadal pa Slovenskega Primorca, Vatikan, zaveznike, voditelje slovenskih šol, nekatere duhovnike in poudarjal samo to, kar je nova oblast naredila pozitivnega. V zadnji številki je povedal, da bo prenehal izhajati, ni pa navedel vzroka. Drugi povojni tednik je bil SLOVENSKI PRIMOREC V podnaslovu je stalo »Katoliški tednik«. Izhajal je db četrtkih od 29. avg. 1945 do 29. dec. 1948. Odgovorni urednik je bil msgr. Alojzij Novak, od 21. maja 1947 dr. Bonaventura Mahnič. V 1. številki II. letnika je zapisal, da je najmanjši list in najubožnejši, ker živi iz rok v usta, toda »kljub temu je postal kamen spotike, znamenje, ki mu nasprotujejo na shodih in v tiskani besedi«. List ni glasilo nobene politične stranke, »narodu kaže, kaj je prav in dobro ter kaj je napak in slabo«. Ne more biti pristaš komunizma, ker je glasnik ljubezni in sprave med Slovenci, zaveden Slovenec in zvest Slovan. Bori se za socialno pravičnost in pravo demokratično svobodo. »Mnogi nas ne razumejo še, nasprotujejo nam, a mi smo vseeno zadovoljni, da ostane vse to tiskano za tiste čase, ko se bodo fanatizmi polegli in bo bodoči rod sodil o naših delih.« List je poročal o cerkvenem življenju v svetu in doma, prinašal je domače novice in imel odprto Okno v svet. Po obliki je bil skromen — 2 do 4 strani —, vendar v načelnih vprašanjih odločen in pogumen, kar so si takrat mogli privoščiti samo duhovniki, ki so list izdajali. Več o njem glej .v posebnih člankih. Tretji tednik je bil LJUDSKI TEDNIK Izhajal je v Trstu vsak petek od 25. jan. 1946 do 16. marca 1951, imel pa je 8 do 16 strani, bil je tudi bogato ilustriran. Urejali so ga Mirko Koršič, od 31. maja 1946 Jože Koren, od 1. jan. 1949 Franc Kavs. Izdajala ga je Založba Primorskega dnevnika, tiskala Zadružna tiskarna, bivša Edinost. List je bil nekaj novega v zamejski publicistiki, ker je prinašal najrazličnejše prispevke. Ni bil krajevno glasilo, tudi ne politično, ampak prinašal uvodnike politične, kulturne in gospodarske vsebine, razgled po svetu, novele in pesmi, obravnaval je kulturna vprašanja, jezikovni kotiček (Jože Pahor in Mirko Rupel), prinašal radijski spored, igre, oglase in imel redno roman v podlistku. Bil je nekako dopolnilo Primorskemu dnevniku, nudil je dosti nepretežkega branja za tudi preprostejše ljudi, širil jim obzorje in jih utrjeval v političnem prepričanju. V zadnji številki je zapisal: '»Razlogi tehničnega značaja so nas v začetku tega leta prisilili, da smo dosedanji obseg Ljudskega tednika skrčili na polovico... Toda nastale težave tehničnega značaja so se medtem celo povečale, tako da smo s to številko prisiljeni prekiniti z izhajanjem Tednika za nedoločen čas.« Bralcem in sodelavcem so priporočili, naj se naročijo na Primorski dnevnik. List se ni več pojavil. Četrti tednik je bila DEMOKRACIJA Bila je glasilo Slovenske demokratske zveze, politične stranke demokratskih Slovencev, ki je imela ustanovni občni zbor na predbožično nedeljo 1947. Program sta sestavila dr. Josip Agneletto (1884-1960) in dr. Fran Vesel (1894-1954). Do smrti sta bila Agneletto predsednik, Vesel pa glavni tajnik. Demokracija je začela izhajati že 25. aprila 1947 in je izhajala najprej kot tednik, potem kot 14-dnevnik, končno kot posamezne številke do 1963. Odgovorni urednik je bil Janko Simčič, od 13. maja 1949 dr. Janko Jež, od 26. februarja 1954 Anton Dabinovič, od 1958 prof. Ivan Rudolf, 1963 Saša Rudolf. Imela je literarno prilogo Utripi, ki izhaja občasno še zdaj. Demokracija je bila izrazito politično glasilo, ki se je odločno 'borilo za demokracijo in enakopravnost Slovencem do Italijanov na Svobodnem tržaškem ozemlju. Veliko načelnih in političnih člankov in spomenic je prispeval dr. Agneletto, tudi Vesel je ves čas pisal članke o demokraciji, o STO, o gospodarskih, socialnih in političnih vprašanjih. Ker so Demokracijo od vseh strani napadali, je imela veliko polemik in odgovorov, ob volitvah je razlagala in propagirala program in kandidate SDZ, prinašala je literarne prispevke in poročila o novih publikacijah itd. Kako težki in nasilni so bili tisti povojni časi, dokazuje tudi prvi urednik Demokracije dr. Andrej Slavko Uršič, ki so ga ponoči 3. avgusta 1947 ugrabili pri Robiču in je izginila za njim vsaka sled. Ko so umrli ustanovitelji Demokracije in so se spremenile politične razmere, je Demokracija počasi usahnila. Peti tednik je bil TEDEN Tednik je imel podnaslov »List za življenje po veri«, odgovorni urednik je bil Andrej Gahrovšek, izhajal je od 8. maja 1947 do 19. avg. 1948, vsega 35 številk. Izhajal je ob četrtkih na 4 straneh manjše oblike. List je bil versko glasilo, saj si je nadel nalogo »osvetljevati dogodke in razmere v svetu v jasni in mirni luči krščanskega spoznanja«, ker je danes vse dvoumno in negotovo. V vsaki številki je razlagal nedeljski evangelij, prinašal tedenski koledar s kratko oznako svetnikov, imel je idejne članke, Misijonski kotiček, Iz Baragovih pisem, prvo leto kot podlistek Wieserjevo Luč z gora, drugo leto Claesov roman Pokojni župnik Kampens. Najdaljše poročilo je bilo o birmovanju msgr. Jakoba Ukmarja v Istri in o krvavem napadu nanj 24. avg. 1947 v Lanišču. Več o listu glej v posebnem članku. Naslednji tednik je bila SOČA Izhajala je v Gorici od 24. jul. 1947 do 24. dec. 1960. Bila je naslednik Soškega tednika, sklicevala pa se je tudi na staro Sočo. Podnaslov je bil najprej »Glasilo goriških, beneških in kanalskih Slovencev«, od 18. okt. 1947 »Glasilo Demokratične fronte Slovencev v Italiji«, od 8. maja 1954 »Glasilo Socialistične fronte Slovencev v Italiji«, od 12. maja 1956 je bila brez podnaslova. Odgovorni urednik je bil Stane Lenardič, od il8. okt. 1947 Damir Feigel, od 6. okt. 1951 Ivo Marinčič. Vse te spremembe naslovov so bile bolj zunanje kot notranje, saj je Soča dosledno zagovarjala politiko OF in nove jugoslovanske oblasti. Uvodnik v prvo številko je napisal France Bevk in v njem pravi, »da je rojstvo skoraj slednjega političnega glasila pri nas pomenilo začetek nove dobe za goriške Slovence. Točneje: vsak važnejši prelom v zgodovini naše ožje domovine je rodil potrebo novega lista. To velja za vrsto preteklih stoletij.« Bralce poziva k slogi in k zaupanju v matični narod, ki bo vedno pomagal zamejcem. Prelom, ki ga omenja Bevk, je bila mirovna pogodba, po kateri je del Goriške spet prišel pod Italijo. Treba je bilo spremeniti politiko in se boriti za slovenske pravice v Italiji. Na prvih straneh so bili uvodniki in daljši članki politične vsebine, že v prvi štev. o porazu fašizma in o razmerah v Benečiji ali Beneški Sloveniji, kakor jo dosledno imenujejo. Redne so bile rubrike Doma in po svetu, Kaj delajo, kako mislijo, kako živijo pri nas, Kultura, Gospodarstvo, Razno, Šport in roman v podlistku. List je bil razgiban, politično enosmeren, nestrpen do SDZ, ki jo imenuje plevel: »Demokratski plevelski zvezi... je na slovenski njivi odklenkalo. Ona je za nas tujka... parazit, ki je verno služil vsem in vsakomur, samo da je lahko srkal sokove trpinčenemu slovenskemu narodu.« Soča se je borila za slovenske šole na Goriškem in v Benečiji, in ker je napadla slovenske starše, ki so dali otroke v italijansko šolo, se je znašel urednik na zatožni klopi, češ da je hotel »uničiti državljansko zavest italijanskih državljanov slovenskega pokolenja«. Drugič se je znašel pred sodiščem zaradi Budalovega članka Pojdite in učite vse narode — v italijanščini. Nestrpna je bila do Slovenskega Primorca, veliko pa je poročala o Demokratični fronti in jo priporočala, ker je bila pač njeno glasilo. Dosti je bilo tudi pisanja o Jugoslaviji. Ureditev tržaškega vprašanja je prinesla Soči smrt. V članku Ob zadnji številki piše: »Prav tista velika prelomnica, ki je prinesla tudi ureditev tržaškega vprašanja, pomeni začetek novega obdobja. Tržaško področje je z Londonskim sporazumom prišlo pod italijansko upravo in od takrat se je začelo postopno združevanje slovenskih ustanov na Goriškem, Tržaškem in v Beneški Sloveniji v enotno skupnost, ki je našla svoj zunanji izraz v SKGZ... Takrat se je začelo razmišljati tudi o združitvi našega zamejskega tiska... Prvi korak na tej poti je združitev goriškega tednika Soče z osrednjim glasilom Slovencev v Italiji Primorskim dnevnikom iz Trsta.« (24. dec. 1960). Sedmi povojni tednik je bilo DELO Izhajati je začelo v soboto 8. jan. 1949 in izhaja še danes. V prvi številki piše, da gre za »obnovljeno izdajo«, ker je prvo Delo izhajalo od 20. febr. 1920 prav tako v Trstu. Bilo je glasilo Socialistične zveze v Julijski Benečiji, od 11. maja 1921 Glasilo komunistične stranke Italije. Najprej je bilo tednik, že prvo leto izhajanja je izhajalo trikrat na teden, od 7. nov. 1921 je bilo spet tednik, potem mesečnik, nazadnje v daljših presledkih in od 1927 brez navedbe kraja. Prvi urednik je bil Ivan Regent. Obnovljena izdaja je imela v podnaslovu »Glasilo OF slovenskega naroda STO«, od 20. jan. 1951 »Glasilo KP STO«, od 22. jan. 1955 »Glasilo KP TO«, pozneje je podnaslov odpadel. Prvi odgovorni urednik je bil Dušan Kodrič, za njim Rudolf Blašič (Biagi), kasneje so se menjavali uredniki, tiskarne in zunanja oblika. Ob izidu so zapisali, da se bo Delo borilo za slovensko italijansko bratstvo, proti anglo-ameriškemu imperializmu in Tito- vi kliki. In res je bilo bojevito kot noben drug časopis. Bilo je tudi edini časopis v slovenščini, ki je stopil ob informbirojev-ski izjavi na italijansko Vidalijevo stran in se zagrizeno boril proti politiki KPJ in njenim pristašem v Italiji oz. na STO. Šele ko so se razmere na višji ravni uredile, je tudi list spremenil svojo politiko in prešel na jugoslovansko smer. Dolgo je izhajal na 4 straneh večje oblike, zdaj ima majhno obliko in več strani. Osmi tednik je bil KATOLIŠKI GLAS Začel je izhajati 2. febr. 1949 in izhaja še danes, le s srede je prešel na četrtek. Odgovorni urednik je bil Stanko Stanič, od 3. nov. 1955 pa msgr. Franc Močnik. Izhaja na 4 straneh večje oblike, samo ob posebnih priložnostih ima večji obseg. V Uvodni besedi je zapisal vzrok in namen izhajanja: »S to številko se vam predstavlja nov katoliški tednik za Slovence v Trstu in Gorici. Slovenski Primorec in Teden, prvi namenjen Goričanom, drugi Tržačanom, sta bila prostovoljno ukinjena, zato, da pripravita pot novemu skupnemu glasilu tržaških in goriških Slovencev, katerim so vera, cerkev, jezik in socialna pravičnost sveta dediščina očetov in osrednje gibalo vsega osebnega in javnega življenja... S tem pa je tudi že nakazan ves program našega lista.« Tega programa se list dosledno drži. Na prvih straneh prinaša uvodnike in daljše članke o slovenskih zadevah, zahtevah in težavah. Spremlja važnejše dogodke iz italijanskega političnega življenja, iz življenja Cerkve, tudi papeževa potovanja in poslanice, odprto ima Okno v današnji svet in poroča o važnejših dogodkih Od tedna do tedna. Piše o novih knjigah in publikacijah, o delovanju katoliških organizacij, redni rubriki sta Tržaške in Goriške novice. Ob volitvah naklonjeno spremlja Slovensko skupnost, bori se za pravice Slovencev v Italiji, poroča o verskih in drugih razmerah v Sloveniji, ne boji pa se spuščati tudi v polemike, če je potrebno. List je razgiban in sodoben, več o njem glej v posebnem članku. Deveti, zadnji tednik, ki je začel izhajati po vojni, je NOVI LIST Prva številka je izšla v četrtek, 27. maja 1954, začeli pa so šteti s III. letnikom, ker so prišteli predvojni Novi list, ki je izhajal leta 1929 in 1930. List izhaja ob četrtkih v Trstu na 8 straneh manjše oblike, ves čas pa ga ureja Drago Legiša. Novi list je ustanovil dr. Engelbert Besednjak, ki je izdajal s posebnim Mussolinijevim dovoljenjem prvi Novi list. Leta 1950 se je vrnil iz Jugoslavije v Trst in prevzel vodstvo pri Slovenski krščansko socialni zvezi. Da bi imel svoje glasilo, je ustanovil Novi list in zagovarjal manjšinsko politiko, ki naj temelji v krepki narodni zavesti in v dobrih odnosih z domovino. To prijateljsko politiko list dosledno zagovarja, prav tako pa zagovarja delo Slovenske skupnosti. Prinaša aktualne uvodnike, politične članke, problematiko slovenske narodne skupnosti v Italiji, bori se proti razlastitvam in za globalni zaščitni zakon, spremlja življenje slovenskih šol, celo stran posveča kulturnim dogodkom, ki jih je dolga leta spremljal pok. Franc Jeza, ozira se na šport, sega v preteklost in poroča o življenju naših vasi. Dostikrat je tudi polemičen. Prinesel je nekaj zanimivih podlistkov. Pomembni so Besednjakovi spomini na Virgilija Ščeka pod naslovom Voditelju in buditelju naroda, Virgiliju Ščeku v spomin. Gre za prikaz politične zgodovine primorskih Slovencev po prvi svetovni vojni. Ni jih dovršil, ker ga je smrt prehitela. Iz Novega lista je GMD 1985 ponatisnila Jezove spomine na dachausko taboriško življenje. * * * Tako je po vojni začelo izhajati v Trstu in Gorici devet tednikov, ohranila sta se dva, ker je Delo 15-dnevnik. Bili so odraz dobe in razmer, ki so bile dolgo časa težke, neurejene in surove, kar je očitno tudi iz tednikov. Zato so važen vir za tedanjo primorsko zgodovino. Vsi listi so izhajali proti koncu tedna, da so jih dobili ljudje v roke v nedeljo, ko imajo največ časa za branje. In kaže, da so jih brali, saj so se tudi tedniki, ki niso imeli javnih podpor, lahko vzdrževali, prenehali so zaradi drugih vzrokov. Res pa je tudi, da imajo neodvisni listi težko življenje in je vse delo pri njih brezplačno, sad idealizma in požrtvovalnosti. In dokler bosta živela tadva med Slovenci, bo živela tudi slovenska narodna skupnost. Martin Jevnikar Spomin na umorjenega poljskega duhovnika Ob prvi obletnici umora duhovnika Po-pieluszka se je tega žalostnega dogodka v sredo 23. oktobra spomnil tudi papež Janez Pavel II., ko je pozdravil med splošno avdienco tudi skupino poljskih vernikov. Dejal jim je: »Rad bi vsem rojakom povedal, da sem se tudi sam spomnil te žalostne obletnice, duhovno povezan z domovino in še zlasti z Varšavo. Kot že lani si tudi letos želim, da bi bila ta smrt vedno pravilno prikazana in tako ostal njen pomen vedno isti za zgodovino naroda in Cerkve.« Sv. oče je tako državne oblasti kot predstavnike Solidarnosti pozval k umirjenosti v ocenjevanju tega umora ter odklonil vsako politično okoriščanje s to nedolžno prelito krvjo. Kratka življenjska pot tržaškega »Tedna« V četrtek 8. maja 1947 je izšla prva številka tržaškega tednika »Teden«. Njegov glavni in odgovorni urednik g. Andrej Gabrovšek je bil tudi glavni in prvi pobudnik za izdajanje »Tedna«. Dolgo smo se pogovarjali in razpravljali o potrebi tega tednika, posebno še, ker je v Gorici že izhajal »Slovenski Primorec« in ker se nam je zdelo, da bo zaradi tega goriški tednik trpel škodo. Končno je obveljala Gabrovškova zamisel. Govoril je s škofom San-tinom in z njegovim privoljenjem je 15. marca 1947 vložil prošnjo za izdajanje na zavezniško vojaško upravo (AIS). A ker so s potrebnim dovoljenjem oklevali, je škof Santin 10. aprila 1947 pisal na vojaško upravo, naj vendar dajo dovoljenje. To je nato prišlo. Še prej pa je škof 28. februarja s svojim priporočilom poslal na državno tajništvo v Vatikanu Ga-brovškovo prošnjo za denarno pomoč novemu tedniku. V svojem pismu je škof poudaril, da je v Uradnlltvo in uprava: Trstu potreben katoliški tednik v slovenskem jeziku, da bi zbiral in podpiral dobre ter da bi klical tiste, ki so v zmoti. Tedanji sub-stitut v državnem tajništvu nadškof Montini je čez mesec odgovoril, da je prošnjo predložil svetemu očetu, ki v znak naklonjenosti pošilja 30.000 lir. Kaj več je nemogoče, ker so potrebe po svetu velike. »Teden« ni hotel biti glasilo kake stranke. »Ostati hoče nad strankami v službi Cerkve in naroda kot glasnik nadnaravne vere, zaupanja v Boga in krščanske ljubezni«. (Uvodna beseda). Delo se je začelo s precejšnjo dobro voljo in optimizmom in vse je kazalo, da bo tudi napredova- lo. Žal pa so takoj nastopile težave: vse delo je slonelo na Ga-broškovih ramah. Kje dobiti sodelavce, primerne članke, kje zveste propagatorje, kje dobiti pomoč, kako priti s tednikom v cono B, ki je bila pod jugoslovansko oblastjo? Kako pridobiti za- dostno število bralcev, da bi list lahko izhajal, kako zadovoljiti in prepričati širšo javnost, ki ni razumela potrebe po katoliškem tedniku, kako prepričati celo upor proti listu? Uredništvo in uprava sta bila v urednikovi sobi v ulici Bello-sguardo 12. Tisti duhovniki, ki smo tedaj stanovali v isti hiši, smo skušali pomagati, a smo kmalu jasno uvideli, da bo delo z listom le z velikimi težavami moglo nadaljevati. Zadnja številka »Tedna« je izšla v drugem letu izhajanja 19. avgusta 1948. Urednik je na svojo roko zaključil izdajanje lista, čeprav nismo soglašali z njegovo nepričakovano odločitvijo. Ker vemo, da je Gabrovšek bil sposoben in odločen mož, ki se ni ustrašil težav in zaprek, se u-pravičeno vprašujemo, kaj ga je pripravilo, da se je odločil za nenavadno prekinitev tednika, ki mu je bil tako pri srcu. Dne 6. julija 1948 je umrl v Lju- TRST Via Beljosguardo 12 TEDEN List za življenje po veri bljani duhovnik in bivši poslanec v italijanskem parlamentu Virgil Šček. V »Tednu« je 16. julija objavil članek »Virgiliju Ščeku na grob«, v katerem prijateljsko kratko opisuje pomen in zasluge pokojnika. Med drugim beremo v članku: »... komunizma, ki se je pod krinko Osvobodilne fronte zakoreninil na Primorskem, pokojnik ni odobraval, dasi je sicer bil odločno zavzet za socialno reformo. Ko je pa videl, da je komunizem — podprt od zahodnih zaveznikov — zavladal nad Jugoslavijo z železno roko, tedaj je menil, da je nujno potrebno iskati stike in sodelovanje s komunisti, misleč, da je to možno. V ti zmoti je o-stal osamljen. Doživel je vendarle prve znake komunistovskega razsula.« Škofu Antonu Santinu, ki je včasih videl nevarnost komunizma samo za Slovence, to ni bilo dovolj. Članek ga je zelo razburil, češ da Gabrovšek ni povedal, kakšno je bilo Ščekovo zadržanje do cerkve- Naročnina za 1 mesec 45 lir Posamezna Številka 10 lir Leto I. - it. 1. TRST, 8. Maj«* 1947. Izhaja ob četrtkih NOVEMU LISTU NA POT V sedanjih časih je namen časopisja dvojen. Prvi je v tem, da obvešča bralce o vsem, kar se dogaja vatnega po svetu naokrog drugi pa v tem, da bralcu pomaga ustvarili si pravilno sodbo o dogodkih. Ta diuga naloga časo pisja ima v naših dneh še večji pomen ko prva. Ob nji se tudi časopisje loči v razne struje in stranke. Vsaka 'politična, gospodarska ali kulturna smer gleda dogodke s svoje posebne strani in, jih razlaga na svoj način. Vsaka hoče vplivati na bralca v SVOjem smislu, potegniti ga na svojo stran, pridobiti ga za svoj program. Zato se stranke in struje kav trgajo in ravsajo za to, katera bo ljudi potegnila za seboj. Če ima sodobni bralec to ugodnost, do lahko bere mnogo novic in Še več pojasnil, je pa zanj z druge strani ta nevarnost, da ga časopisje zmede, tako da slednjič ne ve, komu bi dal prav. Neka-40ri postane fanatičen pristaš svoje struje in slepo verjame vse, kar njegov list piše. Nekateri se ujezi in pravi, da vsi listi samo lažejo. Tretji pa raje sploh nič ne bere, 4% se mu ni treba hudovati. Pa V.endar je modernemu človeku tetko biti brez listov. Nekaj je vav-flarle treba čitati, da človek vsaj nekoliko vidi okoli sebe in presoja znamenja časa. Dragocena pridobitev je za s'o-dobnega, mnogostransko zaposlenega človeka časopis, na katerega sc more zanesti, o katerem lahko ve, da poroča le zanesljive nov k e in jih pojasnjuje resnicoljubno. Tak list mu postane resničen prijatelj in dober svetovalec. »Teden«, ki je zdaj prvič pred qami, si je nadel nalogo osvetljevati 'dogodke m razmere v svetu v jasni in mirni luči krščanskega spoznanja. Ničesar nismo tako zelo potrebni v teh časih ko trd-f#h, zanesljivih načel mišljenja in delovanja. Te trdnosti pa mom Černe ideje in struje prav očitno pogrešajo.. Vse je poslalo dvo-rrvno in negotovo. Kar. so včeraj proglašali za najvišje spoznanje, ■to 4qnes ‘obspjajo kot n^zadnja-kof-so včeraj slavift, te da-% 8.30. V tem tednu naraste dan za 14 minut. Civilni mrak (odkar sonce zaide pa dokler se prikažejo zvezde prve velikosti) traja 35 minut.' Zdrava Marija se torej primerna zvoni krog 9 zvečer {jro legalni uri). — Zadnji knu jec lune je v torek }3. maja ob 9 ln 8 ‘‘min. .zjutraj. Danica vzgaja pno rur& preto soncem, a sveti le Šibko. Ju. •pjtepi Je vWenr, vso: HQČ, vv, rofcvjs^dju Tehtnice. ne oblasti in do same Cerkve, zaradi česar ga je Apostolski sedež tudi kaznoval. Tako pisanje naj bi bilo v škodo dobrim vernikom. Zahteval je zato, naj Gabrovšek v listu pove, kako je bilo dejansko s Ščekom. Škof in Gabrovšek sta si izmenjala vrsto pisem, a Gabrovšek škofove zahteve ni sprejel, ker se mu ni zdelo to primemo in ker bi po njegovem mnenju prav tako pisanje razburilo naše ljudi. In škof Santin mu je 16. avgusta pismeno prepovedal, da bi še nadalje odgovarjal za »Teden« (»dirigere e scrivere«). To prepoved je Gabrovšek sprejel kot prepoved izdajanja »Tedna« in zato je list u-kinil. Gabrovšek je vso korespondenco izročil dr. Besednjaku in leta 1953 jo je Lavo Čermelj objavil v svoji knjigi o škofu Santinu. Vse sodelavce in prijatelje je odločitev škofa in Gabrovška zelo prizadela, ker smo g. Andreja upoštevali in cenili. Zato smo se takoj potrudili, da bi bila Gabrovšku odvzeta prepoved, saj bi list brez njega ne mogel izhajati. Škof se je dal prepričati in Gabrovšeku odvzel prepoved pod pogojem, da tednik izhaja z imenom drugega odgovornega urednika. Do tega pa ni prišlo, ker smo ustanovili »Katoliški glas«, ki je začel izhajati v začetku leta 1949. Tednik »Demokracija« je 27. avgusta objavil kratko novico o prenehanju »Tedna«. V njem beremo: »Prosimo dosedanjega u-rednika Tedna, ki vemo, da je še živ, naj nam vendar pojasni, zakaj nas je presenetil s tako nenavadno smrtjo Tedna«. Saj gre za nasilno in neprevideno smrt. Gabrovšek na to prošnjo v listu ni odgovoril. Je pa »Demokracija« 19. septembra objavila članek »Zadnji dnevi Virgilija Ščeka«, v katerem pojasnjuje, kako je Virgil Šček umrl in kako so ga pokopali. Tedaj se mi je zdelo, da je to napisal sam Gabrovšek. Danes ne morem zagovarjati tega mnenja. Vse to je le ena kapljica, ki je padla v morje, ki je hotelo preplaviti vse naše skrbi in trude za rast katoliškega tiska. LOJZE ŠKERL Pismo »Katoliškemu glasu" ob 40-letnici „Slov. Primorca “ Gotovo vam je znano, kako naš zdomski tisk ponatisne vse, kar izide čistega, pogumnega in izvirnega v »Katol. glasu«, pač zato, ker smo na tukajšnjih svobodnih tleh dobro poučeni o vsem, kar se dogaja v Sloveniji. Zato je pomen lista neprimerno večji kot bi pričakovali od skromnih štirih strani vsake številke. Treba ga je torej za vsako ceno ohraniti. Treba pa ga je tudi izboljšati. Spomnim na italijanski katoliški dnevnik »L‘Av-venire«, ki se je zadnjega pol leta v svoji kvaliteti zelo dvignil. Pri tem je velikega pomena binom denar-kvaliteta, ki je dvosmeren: denar veča kvaliteto tiska, kvaliteta pa vabi kupce, tj. denar. Ko teden za tednom prebiram dolgi seznam darovalcev na zadnji strani Katol. glasa, vidim da znaša skupna vsota darov pogostokrat kar več milijonov. Vem: vsaka župnija, cerkev, socialna ustanova, prosvetni dom, pevski zbor, kulturno društvo, misijon itd. potrebuje denar — in ga tudi dobiva. Le majhen del darov pa je namenjen za Katoliški glas. Seznam nabirk po tržaških in goriških župnijah za katoliški tisk, ki ga list objavi enkrat na leto, pove veliko, tal imam vtis, da je kakšna od bogato obdarovanih (tj. premožnih) župnij pri nabirkah za katoliški tisk med zadnjimi. Tukaj bo treba nekaj storiti. Prepričati moramo dušne pastirje, da se velja z vsem ognjem zavzeti za širjenje lista, ki je vsaj tako važen kot povprečna pridiga v cerkvi; da ga velja vernikom stalno priporočati, naj ga berejo, in jih vabiti, naj se pri svojih darovih spomnijo tudi našega katoliškega tiska, ki na tukajšnjih tleh pomaga ohranjati vero in narodnost. »Katoliški glas« je tako važen in nenadomestljiv, da je dolžan tudi sam poskrbeti za svoje zdravje in dobro ime. Samozadovoljstvo nikakor ne bi bilo dobra stvar. Bolj ko se kmet stara, bolj mora misliti na mlade, da bodo obdelovali kmetijo za njim (morda še bolje). Brez odkritega razgovora, trdnih sklepov in hkratne izboljšave lista z novimi peresi seveda ne pojde. Stari prijatelj iz Trsta Msgr. Mirko Brumat Katoliški glas-vloga in poslanstvo Kot je zapisal msgr. A. Novak, je msgr. Mirko Brumat prevzel odgovornost za »Slovenskega Primorca« maja 1947. Štev. 22, ki je izšla 22. maja, ima res novega urednika. Podpisan je Bonaventura Mahnič. Msgr. Brumat je razložil, zakaj si je izbral ta psevdonim: Mahnič, ker je Anton Mahnič bil za idejno jasnost v kulturnem in političnem življenju; Bonaventura v spomin na ljubljanskega škofa Antona Bonaventuro Jegliča, ki je bil velik škof in velik Slovenec. S svojim pravim imenom ni hotel v javnost, ker so ga med vojno in po njej razglasili za »narodnega izdajalca«. Dr. Mirko Brumat je v tistem času bil pravzaprav edini, ki je imel nekaj izkušenj s časopisi. Leta 1938-39 je namreč urejal mesečnik »Svetogorska Kraljica«. Zato je rad pristopil k uredniškemu odboru kmalu potem, ko se je jeseni 1945 vrnil iz Italije, kamor se je bil umaknil v začetku maja. Kmalu je postal dejanski urednik, ki je popravljal rokopise, popravljal odtise in lomil časopis (sestavljal strani). To je delal pri »Slovenskem Primorcu« in pozneje pri »Katoliškem glasu« vse do smrti 20. novembra 1950. Toda Mirko Brumat je bil tudi ostro in duhovito pero. Ni znal samo prijetno pridigati, znal je tudi kaj duhovitega in kritičnega napisati. Poleg raznih uvodnikov, ki jih je mogoče razpoznati, da so njegovi, iz njemu značilnega sloga, je že leta 1945 začel objavljati svojega »Urha in Žefa«. Uporabil je figuro dveh primorskih možakov, da je v dialogu med njima spregovoril o dogodkih tistega časa pri nas. Članki so napisani z rahlo ironijo, a zadevajo v živo in so kar verna podoba razmer v letih po zadnji vojni. Še danes se človek ob njih nasmehne. Ko smo konec leta 1948 ukinili »Slovenskega Primorca« ter se združili s Tržačani za izdajanje skupnega katoliškega glasila, ki je dobil ime »Katoliški glas«, je msgr. Brumat postal urednik tudi tega novega tednika. Izmed raznih predlogov za poimenovanje novega tednika je on izbral naziv »Katoliški glas«, četudi se vsi niso strinjali. Dr. Mirko Brumat je bil močna uredniška osebnost in je dajal listu svoj pečat. Njegov kolega v stolnem kapitlju msgr. A. Novak, mu je večkrat z nasmehom očital: »Ti, Mirko, moraš vsak članek zabeliti s svojimi ocvirki.« Kot »kamenček« iz tistih zmedenih časov na račun msgr. Bru-mata ponatisnemo še naslednjo njegovo podpisano izjavo iz »Slovenskega Primorca« 24. oktobra 1946: »Dne 17.X.(1946) je govornik na mitingu v Vipolžah povedal svojim vsevemim poslušalcem tudi sledečo senzacionalno vest: Brumat je bil z Ribijem (lastnikom znanega avtobusnega podjetja v Gorici - op. ured.) v Parizu, kjer je prodal Gorico Italiji. - To naj bi bil seveda nov dokaz "izdajalskega početja” slovenske duhovščine. - Zato so ob povratku oba zaprli. Izjavljam, da sem imel z g. inž. Ribijem zadnjič opravilo, ko smo pošiljali pomoč slovenskim internirancem v Gonars. Izjaviti moram tudi, pa naj bo zame častno ali ne, da nisem še nikdar v življenju hodil po pariških bulvarjih, še najmanj na račun delovnega ljudstva. Z mejami se pa ne pečam, ker imam dovolj opravka s kraljestvom božjim, ki nima mej. To naj vedo dobri ljudje, da ne bodo hodili spraševat, ali sem v ječi ali ne. Tudi ne bi hotel, da bi bil kak revež razočaran, ako bi me prosil za podporo na račun pariške kupčije. Dr. Mirko Brumat, stolni kanonik.« Takšen je bil dr. M. Brumat in takšni so bili časi, razmere in ljudje. Kadar mislim na Katoliški glas, mislim tudi na okoliščine: tisk, upravo, finančno zmogljivost, dopisnike in urednike, ki poleg poklicnega dela opravljajo zato tem težjo nalogo pisanja, urejanja in zbiranja. Teden za tednom. Če se ozremo malo naokoli, vidimo danes, da je večina urednikov in dopismkov plačana. Tako se lahko nemoteno posvečajo časnikarskemu poklicu: v miru premišljujejo, berejo, obiskujejo kraje in ljudi ter pišejo. V Katoliški glas pa pišejo požrtvovalni prostovoljci, ki idealno žrtvujejo svoj prosti čas pisanju. In malo jih je. Neplačani so, neslavni in večkrat neznani, a tem bolj svobodni. V svetu križajočih se interesov, različnih virov poročanja, ki se bolj ali manj približujejo dejanskemu položaju, v sistemu več strank, od katerih ima vsaka svoje vplivno področje, je biti prost in pisati po lastnem prepričanju velika prednost. List je glasilo katoliških Slovencev v deželi Furlaniji-Julijski krajini. Z obširno in mnogotero tematiko, ki jo vsebujejo uvodniki, načelni članki, kulturni sestavki, apo- Sotrudniki »Slovenskega Primorca« Za zgodovino in tudi zaradi pravičnosti bomo povedali besedo o glavnih sotrud-nikih, ki so sodelovali pri »Slov. Primorcu« v štirih letih njegovega življenja. Odgovorna urednika sta dobila svoje mesto v posebnih člankih. Tu naj omenim najprej dr. Alfonza Čuka. Do izselitve v ZDA (1948) je bil stalen sotrudnik pri Slov. Primorcu in je prispeval zlasti strokovne članke o demokraciji in demokratičnem življenju. Prav tako je dr. Čuk pisal o socialnem vprašanju in njegovi rešitvi v luči socialnega nauka Cerkve. Bil je tudi član uredniškega odbora. Stanko Stanič, župnik v Podgori, je v prvem letniku pisal o naših možeh. Obdelal je naslednje: dr. Andreja Lavrina, župnika v Šempetru; dr. Marka Plenčiča, zdravnika in vseučil iškega profesorja; Janeza Svetokriškega; Filipa Jakoba Kafola, slavnega pridigarja; Mihaela Verneta, tržaškega stolnega prošta; Boštjana pl. Lipovža, batujskega dobrotnika; Matevža Čuka, župnika in kronista v Prvačini. Po smrti dr. M. Brumata je Stanko Stanič postal odgovorni urednik Katol. glasa in tudi njegov impaginator. Leta 1946 je v Slov. Primorcu Marjanka objavila v podlistku povest »Marjetica«. Marjanka je psevdonim za Zoro Piščanc. Povest je izhajala skoro celo leto. Naslednje leto 1947 je izhajal v podlistku »Hlapec Ferjan«. V nemščini je povest napisal Reimichl, na slovensko pa jo je presadil F. P,, tj. Franc Premrl, sedaj upokojeni župnik v Oseku. Politične preglede je navadno pisal g. Alojzij Pavlin, bivši dekan v Kobaridu. iPri njem na stanovanju so bile tudi tedenske seje urednikov Slov. Primorca in pozneje Katol. glasa. Verske misli in članke je pisal nadalje g. Anton Grbec, župnik v Gabrjah. Alfonz Berbuč, župnik v Šempetru, je bil odličen svetovalec, a je osebno bolj malo napisal. Nadalje je pri listu sodeloval g. Franc Kodrič, župnik v Vrtojbi. Pozneje je odbor pritegnil k sodelovanju časnikarja Poldeta Kemperleta, ki je ostal pri listu do smrti leta 1950. Tudi dr. Kazimir Humar se je učil časnikarstva pri Slov. Primorcu. Dopisi so prihajali od vsepovsod iz tedanje Goriške v coni A. Toda ker so vsi članki nepodpisani, je danes težko ugotoviti, kaj je kdo napisal, tudi zato ker se niso vodili zapisniki uredniških sej. Slovenski Primorec se je prvo leto tiskal v tiskarni Lukežič (Lucchesi), ki pa ni podpisana; povedano je le, da se tiska z dovoljenjem AIS, tj. Zavezniške vojaške uprave. Nekateri članki so bili stavljeni na roko kakor v časih Guttemberga, drugi na linotyp. Naslednje leto 1946 se je list preselil v tiskarno Iucchi v ul. Morelli. Tam niso imeli slovenskih stavcev, zato je bil križ pri popravljanju stolpcev. Tudi naslednje leto se je tiskal pri Iucchiju. V teku leta 1947 se je rešilo vprašanje Katoliške tiskarne na Placuti. »»Soški tednik«, ki se je tam tiskal, se je preselil drugam. Tiskarno so prevzeli bratje Budin-Špacapan. Od septembra 1947 se je tam tiskal Slov. Primorec in pozneje Katol. glas. KATOLIŠKI GLAS list za kritične bralce logetični spisi, prikazi vsakdanjih dogodkov, kronika mest in vasi, obravnava list dogodke in pojave, ki so z njimi povezani in jih zanimajo, tudi oddaljene, kakor so delovanje in uspehi poznanih misijonarjev, položaj Cerkve na raznih celinah in v raznih državah, potovanja, izredni pojavi. Prikazano je tudi upravno delovanje v tržaški, goriški in videmski pokrajini. Tudi politično dogajanje po svetu, v Italiji, Jugoslaviji, predvsem v naši deželi ima v listu svoje mesto. Jasno, da dosti prostora odmerja verskim problemom katoliškega sveta, a daje več prostora politiki kot njegov italijanski kolega »Vita Nuova«. Ugovor, da je Katoliški glas konfesionalen list in se zato ne bi smel vtikati v politiko, je lahko polemičen, a zgrešen, ker so katoličani tudi člani družbe in imajo dolžnost, da se zavzemajo za skupni blagor, pa naj zadeva ta večje ali manjše skupnosti. List upošteva smernice škofij, kjer je razširjen, a hodi samostojno pot, kakor se je pokazalo v času pok. škofa A. San-tina, ko se je v zadevah slovenske narodnostne problematike večkrat distanciral od tržaškega škofa. List kot apologija krščanske filozofije, katoliške vere in narodnosti, kjer sta vera in narodnost vzporedni vrednoti in istega duhovnega območja. Zato nastopa proti tistim, ki ju kratijo, preprečujejo ali s silo odjemljejo; proti tistim, ki zaradi vere, narodnosti ali obojih preganjajo posameznike in narode; proti tistitn, ki ponižujejo ali omalovažujejo slovenski jezik, slovenskega človeka, njegovo kulturo, zgodovino, njegove navade; proti vsem oblikam diktature, za svobodo, za katero so ljudje trpeli in umirali, trpijo in umirajo, za katero se je treba nenehno bojevati, ker smo v stalni nevarnosti, da jo izgubimo. V imenu pravičnosti in v obrambo človeškega dostojanstvo je načel nekatere dogodke, ki jih še vedno zastira neka mitična nedotakljivost. Tak je npr. množični pokol domobrancev, uboj dveh mladih goričkih duhovnikov, Lada Piščanca in Ludvika Sluge ipd. Morda bi si kdo želel drugačno grafično podobo, mestoma slogovni prijem, ki bi krčil manj pomembne prispevke. Morda kdo pogreša tudi drugačne poglede na krščansko miselnost in prakso. Morda se komu zdi nekoliko prisiljen pridevnik »katoliški« v naslovu ob drugih enakih po- gostih pridevnikih na Goriškem. A taki ugovori, pripombe in opombe, če osvojeni, so malenkost spričo dragocenega poslanstva, ki ga Katoliški glas opravlja kot glasnik dobršnega dela slovenskih prebivalcev v deželi, katoliških Slovencev, njih teženj, prizadevanj, želja in njihovega delovanja, kot branitelj vere, narodnosti, človekovega dostojanstva in svobode ter končno tudi spričo njegove pestre in zanimive vsebine. H. Japonski otroci, ki jih je v Hongkongu Miklavčič (na pripravila na prvo sv. obhajilo s. Anica skrajni levi) Pismo iz Hongkonga Misijonarka Anica Miklavčič, iz redovne družbe kanosijank, po rodu pa Tržačanka, se je spet oglasila, da bralce našega lista seznani o zadnjih zanimivostih z njenega misijonskega področja. Misijonar mora cveteti in sad dati tam, kjer ga Bog zasadi. Tako je tudi z menoj. Skoro pet let sem v Hongkongu, pa sem že menjala štiri hiše, kajti po božji volji grem, kjer je potreba in kamor me kličejo. Moje novo delovno mesto je »Retreat House«, tj. dom za duhovne vaje in obnove. Sem prihajajo vsi tisti, ki želijo biti nekaj časa sami s svojim Bogom in premišljevati večne resnice, na katere svet tako rad pozablja. Stavba stoji ob morski obali in v njej je prostora za 80 oseb. Samo v nekaj mesecih je šlo skoz njo prek dva tisoč oseb. Povečini so to mladi ljudje, pa tudi duhovniki iz raznih krajev. Ta teden (pismo nosi datum 30. septembra) se je tu mudilo 40 jezuitov iz vse Južne Azije za deset dni, malo prej pa je zborovalo tu 35 škofov. Dela torej ne manjka, pomagam, kjer je potreba, poleg tega pa se posvečam apostolatu. Vesela sem, da se dobri Bog še poslužuje tega »starega orodja«. Vsako leto imamo za veliko noč več kot tisoč krstov. Te nove kristjane je treba skrbno pripraviti za bodoče čase, kajti leto 1997 (komaj še 12 let) se naglo bliža, ko bo Kitajska prevzela Hongkong. Pred nami je polno negotovosti, polno zaskrbljujočih vprašanj, toda treba je zatipati v Boga in goreče moliti za Cerkev na Kitajskem, danes brez povezave z Rimom. Letos v marcu je na povabilo kitajskih oblasti tukajšnji škof Wu obiskal Kitajsko, kjer je imel številne konference in razgovore, tudi v semenišču, v katerem je polno bogoslovcev. On govori lepo manda-rinščino (visoko kitajščino). Povsod je pustil lep vtis. Do solz je bil ganjen, ko so ljudje klečali okrog njega, poljubljali njegov škofovski prstan, ga prosili za blagoslov in mu jokaje govorili: »Pridi spet, pridi še, pridi kmalu!« Vsi verni ljudje v Hongkongu so molili za uspeh njegovega obiska. Hongkong ima poslanstvo mostu. Tako je dejal sedanji sv. oče. Naša naloga pa je, da ga gradimo. Tudi sama sem pri tej gradnji soudeležena. Žrtve so kamni, ki so potrebni za postavitev mostu, naše molitve pa cement, ki jih povezuje. Zaupajmo torej in pogumno naprej, saj močna vera, kot pravi Kristus, gore prestavlja. Petdeset let sem že misijonarka; imam samo še eno željo: da se vrnem na Kitajsko, od koder so nas izgnali pred 32 leti, a je moje srce ostalo tam preko... Zato prosim tudi vas, dragi misijonski prijatelji, ki berete »Katoliški glas«, pridružite se mi pri gradnji tega mostu! miiiiiiiiiiiMiiiiiiiiuiuiiiiiiiiiiimiiiiiiiiiiiiimiiiiiimiiiiHiMiiiiiiiiiiiMiiiiiiiiiiiiniiiiiiiiiiiiiiMiiiiiiiiiiiiiiiiiiHiiiiiiniiiiniiiiiitiiiiiiimiiiiimiN MIRKO BRUMAT Urh in Žef Tu objavljeni razgovor med Urhom in Zefom je izšel v »Slovenskem Primorcu« dne 27. decembra 1945. V humorističnem slogu riše razmere med nami po vojni in revolucijo, posebno še dvojno miklavže-vanje, tisto, ki so ga pripravile slovenske osnovne šole v Gorici pod zavezniško u-pravo, in tisto, ki ga je priredil PNOO (pokrajinski narodno-osvobodilni odbor) v Trgovskemu domu. Članek ni podpisan, kajti v »Slovenskem Primorcu« so »iz varnostnih razlogov«, vsi članki nepodpisani. (Vred.) Žef je imel od nekdaj za golo resnico vse tisto, kar pove kak šolan človek na javnem ljudskem zborovanju ali kar se bere »črno na belem«. Zato je bil tri leta prepričan, da od Kamčatke do Urala in Triglava ni hujše pošasti od »bele garde«. Toda to prepričanje se je v njem zadnje čase malo omajalo. Tri stvari so mu vzbudile hude dvome. Prvič to, da so proglasili za »belogar-distinjo« v Brda priženjeno Vipavko Lu- bejzn, katero tako imenujejo, ker vedno pravi: »Lubejzn, lubejzn, ldje božji, ne sovraž'te jen buodte anih misli!« Drugič to, da imenujejo v domači vasi »belogardiste« vse tiste, ki berejo »Slovenskega Primorca«, ki je vendar miroljubno krščansko glasilo, pa tudi vse tiste, ki se ne bojijo kazati svojega krščanskega prepričanja. Tretjič prizor, ki ga je doživel, ko je šel skozi Kojsko. Na cesti je srečal moža, ki je bil malo na korajži in je govoril: »Belogardist« so mi rekli. Prav, pa naj bom belogardist! Al je to kaj slabega? Belo pomeni nedolžnost. Garda pomeni korajžo. In jaz sem nedolžno korajžen, saj sem ga spil tri »kvartinče« in še dobro vem, kaj delam in kaj govorim. Torej korajža nedolžna, brez greha, vsaj brez smrtnega greha — torej bela garda, živio!« Taki ljudje »belogardisti«? To ne bo držalo! S temi mislimi je prišel že v mesto in obstal pred oglasno desko na Korzu. Niti vedel ni kdaj, pa se je prekrižal, kajti bral je na belem listku, ki je bil prilepljen na rdeč lepak, besede: »Vabi bela garda«. Prekrižal pa se je iz navade, ker navada je železna srajca in ta se težko vrže s sebe tudi tedaj, ko postane skoraj nadležna. Pred nekoliko meseci bi bil gotovo urno popihal naprej, danes se je ustavil in pogledal, kam vabi »bela garda«. Pa je bral, da bo v naj večji mestni dvorani, v gledališču samem, čujte in strmite nad »skrunjenjem« hrama italijanskih Muz od strani »manjvredne« slovenske raje! — slovenski Miklavžev večer, da se tam zberejo slovenski otroci, ki bodo obdarovani, da bo lepo petje z orkestrom, da bo pravljično lepo in prava škoda, ako bi slovenskim otrokom ne privoščili takega užitka. Torej nič manj kot slovenska opereta v Verdijevi dvorani, ki jo priredijo za slovenske otročiče. — To je prebral in listek na lepaku se mu je zazdel kar nelepa zadeva. — Pa je zagledal še drug lepak poleg prvega. Tudi ta govori o nekem Miklavževanju in o »Festa di S. Nicolo«, ki bo v Ljudskem domu. Žef bere in se čudi slovenski prireditvi z italijanskimi točkami — torej prav taka prireditev, kakršne so hoteli fašisti še celo v cerkvi, ko so nam vsiljevali dvojezične pridige in pobožnosti, da smo postali skoraj divji od jeze ob misli, da bi niti v cerkvi ne smeli dihati čistega slovenskega zraku. Zdaj pa naj v narodnih domovih prirejamo take »narodne« prireditve. Žef je v bujni briški domišljiji že gledal, kako bo v Ljudskem domu nastopil sv. Miklavž: Oblečen bo v narodne zastave, en rokav bo slovenski, drugi italijanski, spredaj bo slovensko pobarvan, zadaj italijansko. »Saj to bo pust!« si je mislil Žef. Pa še to se mu je zdelo čudno, da sta namreč dva slovenska Miklavža v medsebojnem prepiru. Posebno prepirljiv se zdi tisti, ki je drugemu pomazal vabila in ga hotel odgnati iz mesta. »Ne, tako pa si nisem predstavljal narodnega dela! Pri nas se še svetniki prepirajo!« In hitro jo je mahnil v Verdijevo dvorano, prvič v svojem življenju. Tam je bil kar očaran. Nedolžni otročiči v krasnih angelskih oblačilih, poglavar hudičev in njegova divja vojska, sv. Miklavž in Krišpin in drugi svetniki in petje in orkester in bajna razsvetljava, pogled v ne- besa, pogled v pekel in vsa Miklavževa družba in rajanje angelcev, vse to je Žefa tako prevzelo, da se je jokal od ginjenosti. Žef je odhajal in sam pri sebi brundal: »Ne, ni vse tako strašno, kar se "bela garda” imenuje!« Tam pred ljudskim vrtom je naletel na Urha, ki je pravkar prišel iz Ljudskega doma. »Urh, povej, no, kako je bilo tam...« »Kako naj rečem, malo preveč splošno ljudsko in premalo slovensko. Te dvojezične reči mi ne delajo veselja. Tam notri slovenska stvar nič prav zgledno ne klije... In konec spet v plesu... "Sv. Miklavž ni bil preveč nebeški!” je rekla neka žena... Darov pa je bilo zelo veliko. Presrečni ljudje, ki razpolagajo s tolikimi dobrotami...« »Urh, poslušam in mislim in ne vem, kaj bi rekel.« »Žef, govorjenje je srebro, molčanje pa zlato.« »Lahko noč!« »Bog nam daj svojo pomoč!« Z GORIŠKEGA Iz kronike tržaške Duhouske zveze IV. V nedeljo 19. maja popoldne smo imeli v Bazovici srečanje bolnikov in starejših ljudi. Maševal in govoril je jezuitski pater dr. Marijan Šef iz Ljubljane. V pridigi se je ustavil pri besedilih, ki so Boga predstavila kot »življenje ljubečega Gospoda, iki vsemu prizanaša«, kar je njegovega (Mdr 11, 24-26). V tej ljubeči naklonjenosti je Bog »Oče poslal Sina svetu za odrešenika«. Prihod svojega Sina je Bog pripravljal dva tisoč let, od Abrahama do Janeza Krstnika. V tej dolgi zgodovini se je Bog izbranemu narodu, Izraelcem, razodeval na različne načine. Po Mojzesu se je razodel kot Jahve, kot spremljajoči Bog. O tej božji ljubezni so se apostoli, kot piše evangelist Janez, »prepričali«. Z vnebohodom je Bog ostal z ljudmi in jih še naprej spremlja po Jezusovi skrivnostni prisotnosti v Cerkvi, ki je njegovo telo, in v zakramentih, ki so vidna znamenja nevidnega Boga med nami. Boga moremo torej doživljati v skupnosti verujočih, ker je v takšni skupnosti Jezus vedno navzoč. Skupnost pomeni skupino ljudi, ki se imajo radi med seboj, kot je Jezus imel rad svoje apostole in apostoli njega. Na drug način je Bog z nami ljudmi v svetih zakramentih. Zakrament, ki je v pomoč bolnim, starejšim, telesno ali duševno prizadetim, je zakrament bolniškega maziljenja. Pri tem zakramentu je prvo znamenje božje, to je Jezusove navzočnosti, skupnost prijateljev in svojcev bolnega, ostarelega ali prizadetega človeka. Ce človeka obdajajo dobrohotne, razumevajoče in na pomoč pripravljene osebe, je to zanj ne samo človeška pomoč, ampak na prepričljiv način doživeta božja bližina. Mnogi bolni, starejši in prizadeti potrebujejo včasih bolj razumevanja in pogovora kakor druge telesne usluge. Koliko pomeni onemoglemu človeku, ki ne more npr. več govoriti, že stisk roke bližnjega ali prijatelja. Kako drugače doživlja človek svojo bolezen ali prizadetost, če bližnji ob njem in z njim molijo! Vse to naj bi se uresničilo pri zakramentu bolniškega maziljenja. Duhovnik naj bi obiskal bolnika ali prizadetega s skupino vernikov, svojcev ali prijateljev, ki naj bi mu s svojo navzočnostjo vlili zaupanje, da ga Bog spremlja tudi v njihovi pripravljenosti, da mu pomagajo. Roka, ki jo položi duhovnik bolniku na glavo, mu pomeni zagotovilo, da je Bog z njim. Sveto olje, s katerim duhovnik mazili čelo in roke bolniku, mu na otipljiv način govori o tem, da ga Bog sprejema takšnega, kakršen je, za svojega otroka. Molitev vernikov pa mu zagotavlja, da ne bo ostal nikoli osamljen. Vse, kar doživi bolnik, prizadeti ob bolniškem maziljenju, je usmerjeno k temu, da bi mu približala resnico o spremljajočem Bogu. Med sv. mašo so sodelovali: duhovnik O mladinski zaposlitvi V soboto 16. novembra se bo v Kongresni palači na pomorski postaji v Trstu pričelo napovedano zborovanje o mladinski zaposlitvi in brezposelnosti. Zborovanje, ki nosi naslov »Mladi in zaposlitev. Stvarnost in perspektive«, je pripravila škofijska komisija za mladinsko pastoralo. Danes posredujemo točnojši spored dvodnevnega srečanja: Sobota 16. novembra: 15.00 zbiranje; 15.30 uvodna beseda (Paolo Emilio Biagi-ni, predsednik ŠKMP); 16.00 predavanje pomožnega škofa iz Siene F. Charrierja, ki je obenem predsednik komisije za delavski svet pri italijanski škofovski konferenci (CEI); 17.00 predavanje tajnika deželne zveze Združenja malih in srednjih industrijcev (dr. Nerio Tomizza); 18.00 delovne skupine; 19.15 večernice; 20.00 filmska predstava. Nedelja 17. novembra: 9.00 zbiranje; 9.30 Silvo Šuligoj, pisateljica Tončka Curk, profesor in pisatelj Vinko Beličič in drugi. Pel je svetoivanski cerkveni zbor pod vodstvom prof. Nade Žerjal Zaghet. Ta zbor je po maši lepo zapel nekaj pesmi tudi v Slomškovem domu pred začetkom zanimivega skioptičnega predavanja, ki ga je imel tudi dr. Marijan Šef. V tem predavanju je predavatelj predstavil poslušalcem pozitivni in negativni vidik starosti in prizadetosti. V glavnem je poudaril sledeče misli: Starost in prizadetost doživljajo ljudje zelo težko, če je ne sprejemajo, če so mlajšim zavistni za njihovo mladost, če v mislih in pogovorih bežijo v preteklost, če se prepuščaj u sebičnim in skopuškim težnjam, če skušajo s silo uveljavljati svojo voljo, če se zapirajo pred vsem, kar bi jih povezovalo z življenjem okoli njih in z ljudmi in če iz trme odklanjajo stik z Bogom. Ce želi človek doživeti starost, bolezen kot posebno »šolo življenja«, v kateri naj bi dozorel in se odprl božjim načrtom, mora vse sprejeti. Iz prešnjih življenjskih izkušenj lahko ocenjuje življenje bolj zrelo, kar je lahko njemu samemu in njegovim bližnjim v veliko korist. Osamljenost mora premagovati z zavestnim prizadevanjem za stike z ljudmi, z branjem, z dopisovanjem, s telefonskimi pogovori, itd. Ce ga mučijo občutki krivde zaradi preteklosti, jih mora v treznem premišljevanju in molitvi prav ovrednotiti in če mu vest res kaj očita, naj to postavi pred odpuščajočega nebeškega Očeta. V prostem času, ki ga ima, naj iz svoje preteklosti sestavlja celoto in v njej odkriva, kako ga je Bog čudovito vodil skozi življenje. Skrbi, strahov in tesnobe se more rešiti samo tako, da se vedno znova vrača k doživetjem, v katerih je spoznal, da nas Bog vsak trenutek življenja spremlja in skrbi za nas. Poglabljati se mora v veri z branjem sv. pisma in verskega čtiva, z osebno molitvijo in premišljevanjem, zlasti še s prejamanjem zakramentov, da bo mogel z večjim zaupanjem sprejemati vse nepričakovane dogodke v življenju, tudi smrti. Končno naj človek, ki je že v letih ali bolan, išče smisel svojega življenja. Ta smisel pa ne more biti v tem, kaj je v življenju ustvaril, ampak kakšen odnos je imel do drugih in zlasti do Boga. Ta odnos mora do zadnjega trenutka poglabljati. Potem smrt ne bo samo korak v neznano, ampak korak skozi skrivnostna vrata, za katerimi čaka človeka Vstali Kristus. Po predavanju je sledilo družabno srečanje, nakar smo se razšli. (Konec prihodnjič) I Jože Kunčič Pametno govoriti je težko, pametno molčati še teže. (Karel Ča-pek). hvalnice; 10.00 pozdrav in predstavitev dneva (Peter Močnik, podpredsednik ŠKMP); 10.15 okrogla miza na temo »Zaposlitev: stvarnost in perspektive«; 12.30 kosilo; 15.00 končno zborovanje: pričevanja, posegi; 17.30 sv. maša. Na zborovanje so vabljeni predvsem mladi, ki v prvi osebi doživljajo težo iskanja zaposlitve. Želimo pa si, da bi se ga udeležil čim širši krog .prebivalcev našega mesta, predvsem tisti, ki bi lahko tako ali drugače pomagali mlademu človeku iz klešč brezposelnosti. V tem trenutku smo prav vsi, predvsem pa kristjani, poklicani, da se v ta problem resno zamislimo in skušamo ukrepati stvarno in z odgovornostjo. Ce bo število slovenskih udeležencev zadostno, bomo v soboto ob 18. uri med ostalimi delovnimi skupinami sestavili tudi slovensko, saj ima problem zaposlitve med našo mladino čisto svoje značilnosti. Tržaški skavti o pravicah slovenščine Tržaško pokrajinsko vodstvo Slovenske zamejske skavtske organizacije je na svoji redni seji dne 28. oktobra razpravljalo tudi o naših narodnostnih in kulturnih pravicah. Vzgoja narodno zavednih članov je med bistvenimi cilji te mladinske organizacije. Večinoma gre za tiho, a vztrajno delo na tedenskih sestankih, izletih, taborih in drugih pobudah. V sedanjem trenutku boja slovenske manjšine za zaščitni zakon pa se je vodstvu zdelo, da ne more mimo tako hudega dogodka, kakršna je bila prepoved uporabe slovenščine v tržaški občinski palači Costan-zi. Šlo je za dogodek velikega načelnega pomena. Tržaško pokrajinsko vodstvo SZSO je zato županu že 24. septembra poslalo zelo ostro pismo, v katerem ga je pozvalo, naj po tolikih protestih vendar spremeni svoje nesprejemljivo stališče o pravicah slovenščine. V pismu je bilo med drugim zapisano: »Če drži, kar poroča tisk, in sicer da bi bila raba slovenščine ob tisti priložnosti za vas provokacija, takega stališča ne moremo drugače oceniti kot žalitev, kot dokaz večjega razumevanja za šovinistične kroge kot pa za slovenske državljane, katerih župan ste, kot zapiranje in nazadovanje, ki ga nobena kulturna pobuda v Parizu ne more dvigniti iz provincializma.« Tržaški župan Richetti je skavtski organizaciji odgovoril 11. oktobra in ponovil že objavljene utemeljitve, češ da ni šlo za kako zapostavljanje Slovencev. Po njegovih besedah je občinski odbor po svobodni in demokratični razpravi sprejel sklep, da ne da na razpolago palače Costanzi, ker bi dvojezična izvedba razstave ne bila »oportuna«, saj je razstava zadevala zgodovinski dogodek, ki zadeva vse mesto in ne le slovensko manjšino. Sklep po županovih besedah ne nasprotuje nobenemu zakonu, preprečil pa je primer »integralne dvojezičnosti«, o kateri lahko reče najmanj to, da ni oportuna. Pokrajinsko vodstvo SZSO v Trstu je potrdilo svojo izredno negativno oceno dogodka. Po njegovem mnenju ravno županova razlaga jasno dokazuje, da je šlo pri upravnem sklepu za pravo dejanje diskriminacije, saj je večina v odboru odklonila dvorano izključno zaradi prisotnosti slovenščine. Skavti o tej zadevi obširneje poročajo v prvi številki novega, petnajstega letnika svojega mesečnega glasila Jambor, ki je te dni izšel. Mačkolje Obnovitev kapelice sv. Jožefa. Pred meseci smo poročali, da so nekulturni ljudje v nočnih urah s silo odprli staro kapelico sv. Jožefa na vrhu vasi »Pri pilu« in odstranili kip sv. Jožefa ter ga pustili na cestišču. Dogodek je imel precejšen odmev tako v vasi in tudi izven nje ter sprožil različne razlage, v katere se ne moremo spuščati. Župnijski svet je kmalu po tem dejanju dal pobudo, naj se kip in kapelica obnovita, in v ta namen so številni žup-ljani tudi prispevali. Na dan Vseh svetih 1. novembra popoldne je bila blagoslovitev obnovljenega kipa sv. Jožefa ob številni udeležbi vernikov, ki so spotoma šli v sprevodu na pokopališče na blagoslavljanje grobov. S tem je bilo v glavnem popravljeno nekulturno dejanje, v kratkem pa bo obnovljena tudi zunanjost kapelice sv. Jožefa. V Peterlinovi dvorani, ul. Donizetti 3 v Trstu bo v ponedeljek 11. novembra ob 20.30 odprtje slikarske razstave del TONETA KRALJA Razstava bo odprta ob delavnikih od 17. do 20. ure. Za šole po dogovoru. MLADIKA št. 8 Zadnje dni oktobra je prišla med nas letošnja 8. številka Mladike. Naravno je, da je več strani v njej posvečenih letošnji Dragi, odmevu nanjo in nekaterim osebno kritičnim pristopom do nje. Leposlovje zastopa Zora Tavčar z zapisi iz dnevnika pod naslovom »Prijatelji«. Marta Kunaver objavlja deset svojih pesmi. Za evropsko Leto glasbe je Ljubka Šorli prispevala pesem »Govorica zvokov«. Pesem Dolores Terseglav pa nosi naslov »Božje okolje«. Dr. Iva Juvančiča ob njegovi smrti se spominja s posebnim člankom Martin Jevnikar. On je tudi napisal oceno knjig »Rondo« (Milan Bufon) in »Vabilo v Julijce« (Rafko Dolhar). Ester Sferco poroča o deseti številki »Goriškega letnika«. O Letopisu tržaške škofije za leto 1985 piše M. S. Pavle Merku razpravlja o imenu »Prčedou«, ki ga ima velika vrtača med Opčinami in Repentabrom z mlako na dnu. Isti tudi odgovarja na pismo, v katerem bralka protestira, da piše Mladika »Križ« namesto -»Sv. Križ« pri Trstu. Stalne rubrike so deloma polemične (Kdo se je obesil v Dragi?; Obelisk že stoji; Čuk na obelisku, druge pa nudijo obilo zanimivosti (Antena; V slovenska obzorja in čez; narava-okolje-človek). Zanimive so tudi Novice knjižnice Dušana Černeta, Trst. Naj opozorimo še na 14. literarni natečaj Mladike, ki je objavljen na notranji strani platnic. 26. štev. priloge Rast objavlja pogovor s Slovencem, ki se je rodil že v Argentini. Gre za Gregorja Batagelja, ki je bil letos eden predavateljev na Dragi. Petnajstletna Eva Martelanc, ki živi s svojimi starši v Ziirichu, opiše »mojega nonota« iz Barko-velj. Petra Križmančič poroča o pevskem zboru »Skala«, ki je bil ustanovljen v Gropadi, Štefan pa o svojih delovnih počitnicah v arheološkem taboru na ozemlju nekdanjih Etruščanov. Zapis »Srečanje z morjem« (Kralj C.) pa opisuje doživetje človeka, ki ga je prvič odkril in na plaži stopil vanj. Kar se tiče šal na zadnji strani platnic, so na splošno kar duhovite, »Izložba oslarij« pa je vredna premisleka in primernih protiukrepov. - ek iiiiiiiiiiiiiuiiiiiuiiiiiiiiiiiiiimiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiii IZŠEL JE »PASTIRČEK« ŠT. 2 iiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiniiii Zahvala Župniji sv. Marije Magdalene v Bazovici in sv. Tomaža na Pesku se zahvaljujeta dobrim iupljanom, ki so ob Dnevu hvalež-nice prinesli v cerkev poljske pridelke, kruh, slaščice in vino. Tudi Skupnost Družina - Opčine se zahvaljuje za prejete darove od obeh župnij. Župnijska skupnost sv. Marije Magdalene v Bazovici čestita EVI ZAGHI-ŽAGAR ki je te dni z odliko doktorirala na medicinski fakulteti v Trstu in ji vošči, da bi z veliko ljubeznijo in prizadevnostjo vršila svoj tako odgovorni poklic. Petletnica slovenske sv. maše v Laškem V nedeljo 3. novembra je slovensko občestvo iz Laškega praznovalo peto obletnico začetka slovenske maše v Ronkah, za katero je dal dovoljenje pok. goriški nadškof Peter Cocolin. Navadno daruje to mašo dr. Oskar Simčič. Njemu se je tokrat verska skupnost zahvalila z izročitvijo ikone tržiškega umetnika Paola Orlanda. Slavje, ki je sledilo sv. maši z majhno zakusko, za katero so poskrbele domačinke, je končalo s simboličnimi priznanji ženskemu pevskemu zboru v zahvalo za trud in petletno vztraj- Števerjan Hadrijan Corsi iz Števerjana je bil izvoljen za predsednika goriške delegacije mešane italijansko-jugoslovanske trgovinske zbornice. Hadrijan Corsi ima izvozno-uvoz-no podjetje v Vidmu. Mešana italijansko-jugoslovanska trgovinska zbornica ima sedež v Milanu; v njej so tudi predstavniki trgovcev obmejnih pokrajin Trsta, Gorice in Vidma. Za vodstvo goriške delegacije je bil izvoljen Hadrijan Corsi. Naj omenimo, da predseduje tudi Gorski skupnosti za Brda. (Števerjanski vestnik, št. 7). Nova uprizoritev Goldonijevih »Primorskih zdrah« Novo, 41. sezono nepretrganeva povojnega delovanja je Stalno slovensko gledališče (SSG) pričelo tako v Trstu kot v Gorici z znano Goldonijevo komedijo »Primorske zdrahe«. Pred tem je bila igra že trikrat uprizorjena: 1948, 1950 in 1955. Vsakič je žela med občinstvom velik uspeh in tudi letos je bilo tako. Pri tokratni postavitvi Primorskih zdrah je režiser Boris Kobal nadomestil izredno zahteven jezik kriškega narečja (zanj se je namreč svoj čas opredelil dr. Mirko Rupel, doma s Proseka, ko je delo prevedel) z barkovljanskim govorom, ki -še živi v tem tržaškem predmestju. Seveda je vse to od igralcev terjalo izjemen napor, ki mu vsi niso bili docela dorasli. Glavno težo imajo pri igri ženske vloge, saj so one nosilke »baruf«, katere uprizarjajo zaradi fantov, ki si jih želijo za može oz. zete. Moški se morajo v to njihovo dejavnost hočeš nočeš vključiti in sodelovati pri zapletih in končnem razpletu. Med njimi je blestel (kar je že postalo skoraj običajno) Silvij Kobal v vlogi ribiča Lipeta, ujec moža željnih deklet starejše Urške (Bogdana Bratuž) in Terezke (Maja Blagovič). Lipetu in obema sestrama stoji ob strani njegova žena Vana (Mira Sardoč). Drugo skupino sestavljajo lastnik ribiške ladje Jože (Alojz Milič), njegova žena Tona (Zlata Rodošek) in Jožetova sestra Pepka (Miranda Caharija) ter njegov brat Tine (Vladimir Jurc). Zelo dovršen lik je podala prav Caharijeva, ko se kot dekle bori za fanta, mladega Džovanina (Tone Gogala), obenem pa prepira z njimi). Do zdrah med ženskami (njih besedni dvoboji pa tudi fizični spopadi so bili res dobro zaigrani) pride, ker je čolnar Tomaž razdelil med dekleta pečen kostanj in tako vzbudil med fanti in dekleti val ljubosumja. Pride zaradi tega do tožbe pred sodiščem (poskus krvavega obračunavanja), kjer blesti v vlogi Izidorja, ad-junkta pri sodišču vedno izraziti Anton Petje, kateremu dela družbo simpatični sodnijski sluga Drobant (Adrijan Rustja). Še eden nastopa: Stane Starešinič v vlogi starega ribiča Matevža. Vse zdrahe se končno, tudi po adjunktovem posredovanju zaključijo v zadovoljstvo vseh: Pepka dobi Džovanina, Urška Tineta, Terezka pa se oklene Tomaža. Sceno, preprosto in učinkovito obenem (morsko nabrežje in sodna soba) je zamislil Marjan Kravos, kostume je izdelala Alenka Bartl, glasbo pa je pripravil Giam-paolo Coral. Lahko rečemo, da je igra gledalce, ki so bili na vse izvedbah zelo številni, zadovoljila. Sprejeta je bila z isto naklonjenostjo kot lani Linhartov »Matiček se ženi«. Naj še omenimo, da obsega letošnja abonmajska ponudba sedem del, torej eno več kot prejšnja leta. Gostovanja bodo tri: iz Beograda, Zagreba (Komedija) in nastop ljubljanskega baleta. Četrta redna uprizoritev SSG bo mladinska igra na velikem odru, ki bo gotovo poslastica tako za otroke kot odrasle. - jk nost. - K. M. Za sprostitev tudi v misijonskih deželah služi nogomet. Na sliki skupina prostovoljcev iz Italije, ki je odigrala tekmo z domačini. Največji med belimi igralci je Slovenec Sandi Slama; dekle na desni je Loredana Peteani iz Rupe HVALNICA 1985 Skupno slovesno praznovanje zahvalne nedelje za vse slovenske vernike tržaške škofije bo v stolnici sv. Justa v nedeljo 10. novembra ob 16. uri. Maševal in govoril bo škof L. Bellomi. Toplo vabljeni! Razne svečanosti ob prazniku Vseh svetih Naša društva in organizacije so v dneh ob 1. novembru množično obiskale pokopališča in spomenike, kjer so se vršile slovesnosti v spomin na zaslužne može in na žrtve zadnje vojne. Tako se je ZSKP iz Gorice v Gonarsu poklonila žrtvam fašističnega taborišča. Ob spomeniku so predstavniki Zveze položili venec, mešani zbor iz Doberdoba pa je zapel dve žalostinki. Isti zbor je s petjem sodeloval pri maši v tamkajšnji cerkvi, ki jo je daroval msgr. Fr. Močnik. Podobne prireditve so bile tudi v naših vaseh in krajih. Goriško PD »M. Filej« se je na goriškem pokopališču poklonilo našim zaslužnim možem; ob njihovih grobovih je pel zbor »L. Bratuž«. Na dan Vseh svetih je PD »Štandrež« položilo ivenec ob plošči na župnijskem domu, ki spominja na -vojne žrtve iz tega kraja in na domačem pokopališču. Sodelovala sta mladinski in mešani zbor. Tudi v Steverjanu so člani društva »F. B. Sedej« položili venec pred spomenikom, ki stoji na glavnem trgu. Jazbine »V kleti Carollove hiše se je opravljala služba božja na Jazbinah od 26.X.1947 do 29.V.1956«. Tako je vklesano v plošči, ki so jo v nedeljo 3. novembra popoldne odkrili na omenjeni hiši na Jazbinah. Ne gre samo za spomin, temveč tudi za priznanje Carollovi družini, pok. g. Albinu Martinčiču in vsem Jazbincem, ki po zadnji vojni niso izgubili poguma, temveč so počasi zoreli v skladno cerkveno občestvo kot so danes. Ob slovesnosti so obudili spomine na pretekle čase. Mario Klanjšček jih je osvežil. Državna meja je odrezala Jazbine in Trebež od cerkvenega središča v Dolenjem Cerovem. Ostali so sami: hiše, natrpane z begunci iz Brd, ceste blatne, domovi siromašni, polni otrok, brez luči, brez vode. Tedaj je goriški nadškof K. Margotti imenoval za dušnega pastirja Jazbin g. Aibina Martinčiča, ki je sam bil begunec. Iz Gorice se je vozil na Jazbine ob vsakem vremenu na svojem kolesu. Sam reven v jazbinski revščini ni izgubil poguma. Družina Carollo, ki je imela največjo hišo, je odstopila klet za nedeljsko mašo. G. Carollo je rekel: »Prosili so me za nekaj mesecev, pa so se mesci raztegnili na devet let.« Razmere so se počasi urejale. Begunci so si nekateri poiskali pot v tujino onstran oceana; drugi so se lotili dela v vinogradih in na njivah Prevala; tretji so našli delo v Gorici ali drugje. Toda Jazbinci niso pozabili na svoje domače gnezdo. Čeprav raztreseni po svetu, v Gorici, v Furlaniji se čutijo navezani na domačo vasico, ki je danes po 40 letih od zadnje vojne čisto spremenila svojo podobo. Hiše so vse nove ali obnovljene, vinogradi lepo obdelani z modernimi stroji; kleti posodobljene; ceste asfaltirane; električna luč po- vsod; voda iz vodovoda, za namakanje pa iz Vrbačne, ki je (letos ob suši čudežno oživela, da je bila polna vode. Toda Jazbinci niso samo ohnavljali svojih hiš in vinogradov: pod vodstvom in na pobudo g. Martinčiča so mislili tudi na lastno cerkev. Res so jo zgradili na griču sredi naselja in jo posvetili Mariji Pomočnici kristjanov leta 1956. Danes je cerkev ponos Jazbincev in tudi njihovo cerkveno središče, saj radi zahajajo k službi božji. Verjetno je v odstotkih udeležba Jazbincev pri nedeljski maši ena najvišjih v škofiji. Imajo tudi dober cerkveni zbor, ki ga vodi domačin Zdravko Klanjšček. Ta zbor je tudi pel ob odkritju spominske plošče. Po odkritju plošče so se vsi podali v cerkev, kjer je sledila zahvalna sv. maša, ki jo je daroval g. Srečko Šuligoj, sedaj dekan ,v Kanalu, po materi pa z Jazbin. Tu je poleti preživljal počitnice, v Dolenjem Cerovem je pa imel novo mašo leta 1946. Spodobilo se je zato, da ie bil na ta za Jazbine veliki dan mašni cele-brant. Med mašo je v pridigi omenil pretekle čase in poudaril, kako moramo biti Bogu hvaležni za vse, za blagostanje, ki je prišlo na Jazbine in za vse drugo, kar nam Bog daje vsak dan. »Toda komu boste zapustili vse te materialne dobrine, če ne bo otrok, kot jih ni?« se je vprašal. Res, težko in resno vprašanje, ne samo za Jazbine, temveč za celotno našo skupnost. Po maši je bil še ofer za cerkev in pa prijateljska zakuska, ki so jo darežljivi domačini in domačinke pripravili za vse, ki so ta dan prihiteli na Jazbine. In ni jih bilo malo. Seja Mladinske sekcije SSk V sredo 30. oktobra se je v Gorici sestala Mladinska sekcija Slovenske skupnosti. Tajnik Renco Frandolič je najprej poročal o delu v goriškem tajništvu stranke, 'ki je napovedalo pokrajinski kongres. Ustavil se je nato ob polemiki, ki je no-stala med Mladinsko sekcijo SSk in MO SKGZ. člani goriške sekcije so enoglasno potrdil ravnanje in izjave deželnega odbora omenjene sekcije. Sledilo je nato poročilo o razpletu pogajanj v goriški občinski upravi, kjer je SSk dobila odborniško mesto, ki ga bo tokrat, kot edini Slovenec, zasedal prof. Andrej Bratuž. Govora je bilo tudi o zaključku pogajanj za občinski odbor v občini Devin-Nab rezina, kjer je SSk dobila župansko mesto in preprečila ustanovitev nacionalističnega italijanskega občinskega odbora. Večji del seje je bil namenjen pripravam na manifestacijo, ki bo v Osimu v nedeljo 10. novembra ob desetletnici podpisa Osimskih spoiazumov. Mladinski sekciji iz Trsta in Gorice oiganiziia*a poseben avtobus, ki bo kot vsi ostali, odpotoval v soboto 9. novembra ob 14. uri iz Trsta, ob 15. uri pa z goriškega Travnika. Mladinska sekcija je pripravila letake z vabilom na manifestacijo in jih raz- Umetniška pomlad na Primorskem V okviru razstave o Tonetu Kralju je Zveza slov. katol. prosvete (ZSKP) pripravila tudi kulturni večer o ekspresionizmu na Primorskem. Večer je bil v ponedeljek 28. oktobra v mali dvorani Katol. doma. Predaval je Marko Vuk, (kustos novogoriškega muzeja. Ekspresionizem se imenuje posebno umetniško izražanje, ki se je pojavilo v Evropi tik pred prvo svetovno vojno, a se je razcvetelo v dvajsetih letih našega stoletja. V omenjenem desetletju so se v tem umetniškem toku na poseben način uveljavili slikarji in kiparji, živeči v Trstu in Gorici, tako italijanski kot slovenski. Iz predavanja je bilo razvideti, kako živo je bilo v tistih letih ustvarjanje tako slikarjev kot kiparjev, tako da sta Trst in in posebej še Gorica postala pomembni središči ekspresionizma. Začel je že Michel-stadter pred prvo svetovno vojno. Po vojni je Antonio Morassi leta 1924 pripravil prvo razstavo ekspresionistov v Gorici. Razstavljali so tako Slovenci kot Italijani. Razstava je pomenila velik uspeh. Gorici je sledil Trst s siličnimi pobudami. Tudi tam so družno razstavljali umetniki obeh narodnosti. Posebno slovenski del je bil v tistem času bogat na umetnikih, ki so se pozneje nekateri uveljaivili tudi v evropskem merilu. Bili so to: Zoran (Anton) Mušič, da- Vsi prijatelji slovenskega svobodnega tiska ste v nedeljo 10. novembra ob 16. uri vabljeni v Katoliški dom, da skupno obudimo spomin na PRVI KATOLIŠKI TEDNIK V GORICI po zadnji vojni S svojo prisotnostjo boste potrdili in izpričali svojo navezanost in opredelitev za svobodni slovenski tisk v Italiji. delila po goriških šolah. Pripravila je tudi poseben transparent. Na voljo so še prostori. Morebitni zamudniki se lahko vpišejo pri članih Mladinske sekcije. V zvezi z nesramnimi lepaki raznih desničarskih skupin, ki so se pojavili v zadnjih dneh po goriških zidovih, ki imajo samo ta cilj, da netijo sovraštvo med prebivalstvom, je Mladinska sekcija sklenila, da v kratkem izda tiskovno poročilo in ga objavi v slovenskem in italijanskem tisku. člani sekcije so se še domenili za sestanek pred pokrajinskim kongresom. V debato ob raznih točkah so posegli še M. Rustja, D. Brešan, I. Devetak, S. Košič, R. Cotič in D. Terpin. - D. T. nes priznan umetnik v italijanski javnosti, Veno Pilon iz Ajdovščine, po očetu Furlan, po materi Slovenec, Avgust Černigoj in Lojze Spacal, Tržačana oz. Kraševca. Iz Trsta je bil tudi Milko Bambič, iz Kanala Ivan Čargo, iz Gradiške Lojze Spazzapan, iz Slovenije pa sta prišla in pri nas nekaj časa ustvarjala France Gorše kot kipar in Tone Kralj kot slikar. Gre za imena, ki spadajo v sam vrh slovenskih umetnikov zadnjih desetletij, prve korake so pa napravili prav tu na Primorskem po prvi svetovni vojni. Bila je res umetniška pomlad na Primorskem, ki smo pa zanjo le malo vedeli: odkrilo nam jo je ravno predavanje Marka Vuka. V tridesetih letih so se razmere korenito spremenile. Zaradi fašizma in njegove politike so se številni slovenski umetniki izselili v Jugoslavijo ali odšli po svetu. Drugi so se udomačili v italijanski družbi. Organizator in animator Antonio Morassi je prav tako zapustil Gorico. Pomladi je bilo konec. Eden redkih, ki je ostal zvest Primorski, je bil Tone Kralj, ki je naprej slikal po raznih cerkvah. Predavanju je sledilo prikazanje diapozitivov, ki so ponazorili predavateljeva izvajanja. Kako je bilo predavanje na mestu, je pokazala tudi obilna udeležba in odmevi nanj v naših časopisih. DAROVI Za Katoliški dom: N. N. 50.000 lir. Za goriške skavte: N. N. 30.000 lir. Ob 10. obletnici smrti Marije Stres-Ko-mar: hčere Dragica, Irma in Mimi za Zavod sv. Družine 15.000 in za cerkev sv. Ivana v Gorici 15.000 lir. Namesto cvetja na grob Efrema Klanjščka: ravnateljica in učno ter neučno osebje nižje srednje šole »I. Trinko« za gradnjo nove telovadnice v Gorici in za Dijaški dom po 110.000 lir. Za cerkev v Steverjanu: ob krstu malega Jakoba N. N. 50.000; mati Ada 50.000 lir. Za zbor Rupa-Peč: žena Kristina ob 9. obletnici smrti Filipa Tomažiča 50.000 lir. Za cerkev v Nabrežini: ob pogrebu Aleša Kozina (Boljunec) 50.000; Milič 40.000; Pupis 35.000; Rosati 50.000; G. M. 10.000; Vever 20.000; Corradi 50.000; Claudio Conti 30.000; Metlikovec 10.000; Caharija 5.000; Vitez 5.000; Kojanec 40.000; Šaivli 45.000; G. J. 10.000 lir. Za cerkev na Opčinah: družina Lupine v spomin na moža in očeta Branka 100.000; žena Štefanija, hči Marija in sin Drago ob 2. obletnici smrti dragega moža in očeta Alojza -100.000; družina Sossi ob krstu male Metke 100.000; Davorin Šinigoj ob krstu hčerke Metke 50.000; Josip Starc ob istem krstu 50.000; Nadja Fabris-Špa-capan ob krstu male Mirjam 50.000; Dora Koron-Gulič 50.000; Jus-tina Vatta v spomin na svoje rajne 10.000; razni 13.000 lir. Za cerkveni zbor »Sv. Jernej« - Opčine: družina Lupine v spomin na očeta in moža Branka 100.000; sestra Marija dragim bratom Mariju, Milanu, Raditu in Pepitu Dolenc v spomin 50.000 lir. Za cerkev na Banah: Ernest in Anita Malalan v spomin na Terezo Silli 10.000 lir. Za cerkev na Kontovelu. ob 6. obletnici boleče izgube Marjana Cianija darujejo starši, teta Olga ter nona Pepca za popravilo orgel na Kontovelu 50.000; družina v spomin na pok. Silvo Starc 50.000; Jolanda Perini 50.000 lir. Za zbor M. Kogoj iz Trsta: Marija Škerlj vd. Godina ob svojem 94. rojstnem dnevu 30.000; sestra Marija v spomin pok. bratov Marija, Milana, Radita in Pepita Dolenc 50.000; Anton Koršič v spomin pok. Ven-ceta Miliča in in pok. Mičele Rebula vd. Micheli 55.000 lir. Za Marijin dom pri Sv. Ivanu v Trstu: žena Hilarija v spomin Franca Čoka 50.000; družina Decleva v spomin Mihele Rebula 20.000; hči Laura ob 6. obletnici smrt; drage mame Ane Parovel 10.000; Marija Mi-jot 10.000; razni 150.000 lir. Ob krstu sinčka Boruta darujeta Mara in Boris Jogan za cerkev sv. Ivana v Trstu 50.000 in za cerkveni zbor pri Sv. Ivanu 50.000 lir. Za Marijin dom v Rojanu: Antonija Malič v spomin svojih rajnih 50.000 lir. Za misijon p. Kosa: Justina Vatta v spomin na svoje pokojne 10.000 lir. Za s. Zoro Škrlj - Afrika: X. Y. l.OCO.OOO lir. Za m. Terezijo v Indiji: Marija Fabjan 100.000 lir. Za bogoslovce v misijonih: M. O. 100.000 lir. Za slovenske misijonarje: X. Y. 500.000 lir. Za misijone: N. N. 50.000; Amelija Pan-gos 10.000; Albina Brazzani 10.000; ga. E. Kravos, Trst v spomin Ivanke Malič 50.000 in (posebej) 15.000; družina ob smrti dragega Jožeta Radetiča 100.000 lir. Vsem podpornikom našega lista in tudi drugim darovalcem Bog povrni, rajnim pa daj večni pokoj! MlMH Spored od 10. do 16. novembra 1985 Nedelja: 9.00 Sv. maša iz župnijske cerkve iv Rojanu. 10.30 Mladinski oder: »Stekleni oreh«, ill.45 Vera in naš čas. 12.00 Kmetijski tednik. 14j10 Nediški zvon. 14.40 Sklop velikih pesnitev. 15.40 Šport in glasba ter prenosi z naših prireditev. Ponedeljek: 8.10 40 let slov. rad. oddaj v Trstu. 10j10 Verdi: Dva Foscarija (1. in 2. dej.). 11.30 Poljudno čtivo. 12.00 Sestanek ob dvanajstih. 13.20 Cecilijanka 1984: mešani zbor Vrtojba, moški zbor Štma-ver, mešani zbor Ojsternik iz Ukev. 14.10 Iz šolskega sveta. 15.00 Otroški kotiček: »V deželi prarvljic«. 16.00 Iz zakladnice pripovedništva. 17.00 Kulturna kronika. 17.10 Glasbeni popoldnevi na Rapentabru. 18.00 Kmetijski tednik. Torek: 8.10 Nediški zvon. 10.10 Verdi: Dva Foscarija (3. dej.); šest romanc; zbori iz oper. 11.30 Poljudno čtivo. 12.00 Sestanek ob dvanajstih. 14.10 Povejmo v živo. 15.00 Mladi mladim. 16.00 Med Brdi in Jadranom. 17.00 Kulturna kronika. 17.10 Glasbeni popoldnevi na Repentabru. 18.00 Mira Mihelič: »Svet brez sovraštva«. Sreda: 8.10 Primorska diaspora v svetu. 10.10 Koncertni in operni repertoar. 11.30 Poljudno čtivo. 12.00 Sestanek ob dvanajstih. 13.20 Moški zbor V. Vodnik iz Doline. 14.10 Gospodarska problematika. 15.00 Igraj se z nami tudi ti! 16.00 Od Milj do Devina. 17.00 Kulturna kronika. 17.10 Violinist Igor Kuret in harfistka Fabiana Trani. 18.10 Poezija slovenskega zahoda. Četrtek: 8.10 Od Milj do Devina. 10.10 Koncert RAI iz Turina. 11.30 Poljudno čtivo. 12.00 Sestanek ob dvanajstih. 13.20 Slovenska popevka. 14.10 Ne prezrimo! 15.00 Diskorama. 16.00 Na goriškem valu. 17.00 Kulturna kronika. 17.10 Moški zbor »Lesarji« iz Slovenije. 18.00 40 let slovenskih radijskih oddaj v Trstu. Petek: 8.10 Na goriškem valu. 10.10 Koncertni in operni spored. 11.30 Poljudno čtivo. 12.00 Sestanek ob dvanajstih. 13.20 Učiteljski zbor »E. Adamič« iz Ljubljane. 14.10 Povejmo v živo! 15.00 Iz filmskega sveta. 16.00 Iz zakladnice pripovedništva. 17.00 Kulturna kronika. 17.10 Mi in glasba. 18.00 Kulturni dogodki. Sobota: 8.10 Kulturni dogodki. 10.10 Koncert v Cankarjevem domu v Ljubljani. 11.35 Poljudno čtivo. 12.00 Sestanek ob dvanajstih. 14J0 Anketa o mladinski brezposelnosti. 15.00 Otroški kotiček: »Sferito-odkrito«. 16.00 Diskografija Slovencev v Italiji. 17.00 Kulturna kronika. 17.10 Mednarodni violinski natečaj »R. Lipizer« v Gorici. 18.00 »Večni sopotniki«. Sklop velikih pesnitev. OBVESTILA Maša za edinost bo v Gorici v Zavodu sv. Družine v ponedeljek 11. novembra ob 16. uri. Darovana bo za vse pokojne člane ACM. Sv. gora pri Gorici. Z združenimi močmi bomo začeli urejati in asfaltirati pot s Prevala k svetogorski božjepotni cerkvi. Zlasti avtomobilisti so lepo naprošeni za pamoč. Vsem dobrotnikom Bog povrni! Darove sprejemamo tudi na naši upravi. Občina Dolina prireja v gledališču Fr. Prešeren v Boljuncu v soboto 9. noivembra ob 20. uri Večer italijanske -narodnosti v Jugoslaviji. Nastopili bodo štirje pevski zbori in tamburaški ansambel. Marijanski koledar 1986 je izšel. Prinaša dvanajst slik novih cerkva v Sloveniji. Kdor želi več izvodov, naj takoj naroči ali osebno dvigne pri Knjižicah na Rakovniku v Ljubljani. Cena pri založbi 150 ND. Telefon Knjižic: 0038.61.217.406. Za lačne po svetu: Ida Koshuta 30.000 lir. OGLASI Za vsak mm višine v širini enega stolpca: trgovski oglasi in osmrtnice 350 lir, k temu dodati 18 % davek IVA. Odgovorni urednik: msgr. Franc Močnik Tiska tiskarna Budin v Gorici Izdaja Katoliško tiskovno društvo Ob razstavi del TONETA KRALJA prirejata Zveza slovenske katoliške prosvete in štandreška župnija ORGELSKI KONCERT HUBERTA BERGANTA ki bo v ponedeljek 11. novembra ob 20. uri v štandreški cerkvi. Na sporedu so dela J. S. Bacha od 300-letnici njegovega rojstva. U J *, % \* m Vaš Hotel j b , _ 34170 GORIZIA - GORICA (ITALY) -TELEF. (0481) 82166/ 7 / 8 - TELE) ItT Alfi A, 63 PAL GO I Ustanovljena leta 1910 TJO Igrače iz vsega sveia GORICA - Travnik, 25 ■ Tel. 84407