Kritika, kl ni kritika Ena izmed največjih kulturnih pridobitev, ki jih je človeštvo doseglo v bojih za demokracijo, je nedvomno svobodna kritika. Toda demokratične svoboščine zahtevajo tudi demokratične ljudi, take ljudi, ki se zavedajo, da materialne in kulturne pridobitve demokracije ne smejo služiti samo poedincem, temveč skupnosti. Čim se torej kaka demokratična svoboščina izrablja v namenu, koristiti samo posamezniku ali daločeni manjšini ljudske skupnosti, je izgubila svoj demokratični značaj. Postala je samo grobo sredstvo, ki ga uporabljajo za več ali manj nečedne namene individujev, ki so jim potrebe in cilji določene skupnosti deveta briga, čeprav so sami udje tega kolektiva. Tako je tudi s kritiko. O namenu kritike na tem mestu nočem izgubljati besed. Pribijemo naj samo to, da mora biti predvsem resna in konstruktivna. Taka kritika koristi skupnosti in torej sodi v okvir demokratičnih načel. Neresna in destruktivna kritika nujno odpade iz tega okvira, ker lahko koristi samo posamcznikom, ki hočejo svojo voljo in namene uveljaviti na račun kolektiva. Izhajajoč iz tega stališča moremo samo ugotoviti, da je tudi naši organizaciji in vsem njenim ustanovam resna in konstruktivna kritika življenjsko potrebna. Toda... Prav blizu so nam še časi, ko so nekateri ljudje, stoječi izven kroga naše organizacije, hoteli z zlohotnimi namigavanji in zaplotniškim ovaduštvom onemogočiti delo in poslanstvo Mladinske Matice. Kakor je sramota za vsak kulturen narod — med katere se do sedaj štcjemo tudi Slovenci — če se v njegovi sredini najdejo ljudje, ki hočejo iz samih osebnih razlogov uničiti kakršno koli kulturno institucijo, taka, ali še večja bi bila sramota za organizacijo, ki bi dopustila, da se z ncresno in destruktivno kritiko omajejo temelji kake njene ustanove. Nikoli ne bi izprego- voril teh besed, če v teku letošnjega šolskega leta ne bi nekateri osamljeni tovariši na nekvalificiran način grajali dela MM, predvsem pa delo njenega urednika in organizatorja, tov. Josipa Ribičiča. Preden pa preidemo na kritiko te »kritike«, osvetlimo nekoliko dosedanje delovanje MM, ki stoji na pragu svoje plodne desetletnice. Dolžni smo to storiti že iz razloga, ker na vseh banovinskih skupščinah, odkar obstoja MM, nismo njenemu odboru izrekli niti formalne zahvale za njegov trud. Mladinske matice nam ne zavidajo samo v ostalih sekcijah in pokrajinah naše države, temveč tudi v inozemstvu. Nikjer v Srednji Evropi se ne morejo postaviti s slično institucijo, ki bi procentualno združevala toliko članov ter bi imela tako dobro urejevan in opremljen list kot je »Naš rod«. Niti ruski mladinski listi, ki v nakladah dosezajo astronomske številke, ne morejo vzdržati primerc z »Našim rodom«. Že samo radi teh dejstev bi morali MM negovati in ji posvetiti vso svojo pozornost ter si z vsemi silami prizadevati, da jo še bolj okrepimo in razširimo. To prizadevanje naj se izživi v dveh nalogah: v nabiranju novih naročnikov in v tolmačenju svojih želj in nasvetov odboru MM. Mladinska matica predstavlja danes kulturno ustanovo, ki ni le last slovenskega učiteljstva, temveč duhovna last vsega slovenskega ljudstva. »Naš rod« in knjige MM čita dvajsct tisoč slovcnskih šolarjev, najmanj dvajset tisoč njihovih staršcv in še najmanj dvajset tisoč drugih družinskih članov. Na kulturnem polju ni to edina zasluga MM. V toku desetih let svojega delovanja je vzgojila prccejšnje število mladinskih piscev, predvsem pa ilustratorjev. Pred rojstvom MM so imeli slovenski slikarji zelo malo prilike, da sc razžive v tej panogi slikarske umetnosti. Pod idejnim vodstvom tov. Ribičiča je MM na tem polju izvršila pionirsko nalogo. Popula- rizirala je slovensko slikarstvo in ima v slovenski zgodovini največ zaslug za umetniško in estetsko vzgojo širokih plasti slovenskega delovnega ljudstva. Vse, kar je bilo prej storjenega v tem pravcu, je bilo omejeno na poedince. Toda pustimo kulturno misijo MM. Tistim »materialistom«, ki se jim ta misija ne zdi važna, ali ji pripisujejo sekundaren pomen, bi lahko povedali, da jc MM tudi v finančnem oziru najaktivnejša ustanova v okviru naše sckcijc. Pomislijo naj nadalje, kaj pomeni za Učiteljsko tiskarno tiskanje edicij MM. Energično se ob teh ugotovitvah vsiljujc vprašanje, kdo nosi zasluge za te uspehe. Prvi odgovor: Slovensko učiteljstvo. Vsaj njega večji del. Učiteljstvo vrši med mladino in starši agitacijo za MM za ceno lastnih moralnih in večkrat tudi gmotnih žrtev. Zato ima članstvo, kakor smo že uvodoma omenili, polno pravico, da pove svoje želje, nasvete in ugovore glede MM. Za vse to se mu nudi dovolj prilike na zborovanjih, na predsedniškib zborih, banovinskih skupščinah in v stanovskem tisku. Odbor MM je hvaležen za vsak dober nasvet in vsako upravičeno željo. Ti inotivi so imeli za posledico ustanovitev posvetovalnega odbora pri MM na lanski banovinski skupščini. Najtopleje je ta odbor pozdravil urednik tov. Ribičič in opozoril na njegovo važnost. Naloga članov tcga odbora je, da mcd letom zbirajo .nasvcte, žclje in kritike, ki jih članstvo izrcka glede cdicij MM in da jih na prihodnji banovinski skupščini sporoče glavnemu odboru MM. Tako si je slovensko učiteljstvo na najdiscipliniranejši način zagotovilo svoj vpliv na delovanje MM. Drugi odgovor: Urednik tov. J. Ribičič. Njegovim literarnim, organizatoričnim :n uredniškim zmožnostim se moramo zahvaliti, da jc »Naš rod« dosegel tako visoko umetniško stopnjo. Gotovo je, da nam te njegove sposobnosti zavidajo vsa druga slična podjetja. Ribičič je eden tistih redkih slovenskih knjižcvnikov, ki se je ves posvetil naši mladinski literaturi, posebno oni za najmlajše. Kako se je uveljavil v tcj panogi književnosti, dokazujejo suha dejstva: Jcnjiga »Mihec in Jakcc« je izšla že v tretji izdaji, knjigo »Palčki« je MM razprodala v treh tednih. Preko vseh teh suhih dejstev — da ne govorim o srčni kulturi, ki je potrebna vsakemu kritiku — so šli nekateri tovariši, ki so v tekočem šolskem letu otvorili kr^tiko MM in Ribičičevega dela. Konkretno: Ze v začetku šol. leta se je neko sresko društvo pritožilo na sekciji, da se v »Našem rodu« zapostavljajo štajerski pisatelji pred kranjskimi. Na celjskem predscdniškem zboru je urednik tov. Ribičič dokazal, da to ni res in da v »Našem rodu« celo prevladujejo štajerski pisatelji. Dovolj žalostno je že samo dejstvo, da si išče kritika »realne« osnove v lokalnem patriotizmu. Tako daleč se spozabi samo oni, ki se še danes ni mogel osvoboditi znane »kranjske fovšije« in čigar obzorje se neha ob plotu domačega zelnika. Še žalostneje pa je, ker v omenjenem dopisu grozi društvo sekciji, da bodo zaradi tega »zapostavljeni« pisatelji osnovali svoj list, ki ga bo društvo podprlo in opustilo agitacijo za MM. Koliko je taka izjava v skladu s stanovsko moralo in stanovsko disciplino ter interesi organizacije, naj presodijo vsi tisti, ki mislijo objektivno. Moje skromno mnenje je, da bi na celjskem zboru, potem ko je Ribičič ugotovil resnico, moral vstati zastopnik prizadetega društva in izjaviti: »Hvala za pojasnilo! Obvestil bom članstvo.« Tega ni storil. Modrost je lepa čednost. V času, ko je zasedal literarni odsek MM, da preceni v konkurenco poslana dela, so tovariši, ki zagovarjajo »ignorirane« pisatelje (— nekoliko težko mi je o teh govoriti v množini! —) izpremenili taktiko. Povzpeli so se do duhovite trditve, da je v »Našem rodu« preveč Ribičičevih prispevkov in da so prebogato ilustrirani. Torej ne kvaliteta, temveč kakršna koli raznovrstnost avtorjev naj bo merilo za umetnisko višino določene revije. Po mnenju teh kritikov naj bi tedaj urednik uvrstil v list vsako skrpucalo, samo svojih prispevkov ne, čeprav ima zanje tradicionalno priznanje čitajoče publike (= otrok) in objcktivne literarne kritike. Sicer pa omenjena zahteva »kritikov« ne drži, ker bi lahko videli, da je Ribičič poleg svojih prispevkov uvrstil v rubriko »Cicibanov rod« tudi prispevke Anice Černejeve, Franceta Bevka, Utve, Ksenije Prunkove, Karla široka, Mirka Kunčiča, Cvetka Golarja in poleg drugih celo R. Moharja. Zakaj? Iz enostavnega vzroka, ker so mu jih poslali in če so imeli umetniško vrednost. Kadar prispevkov za to rubriko ni imel na razpolago (— in to se je zgodilo v večini primerov —), kadar ti prispevki niso imeli umetniške vrednosti, tedaj jih je pač moral napisati sara. Glede ilustracij pa sledeče: Čim mlajši jc bralec, tem bogatejše mora biti ilustrirana njegova lektira. Ta zahteva je utemeljena v moderni psihologiji in didaktiki, kar so »kritiki« po vsem videzu pozabili. Nerodna reč! Drugič bo treba nekoliko več previdnosti. Anonimna gonja je šla tako daleč, da je Ribičič umaknil dvo.je svojih del iz letošnjega konkurza, ko sta bili že nagrajeni. Komu je to koristilo? Mladinski matici, ki je prišla ob eno ali dve kvalitetni deli, ki lahko danes ali jutri prineseta kaki drugi založbi renome in dobiček? Ali je koristilo tistim »ignoriranim« piscem, ki jim niti njihov zastopnik v literarncm odseku ni mogel priznati umetniške kvalitete njihovih rokopisov. Sicer pa: lahko in smiselno je odgovarjati na stvarno kritiko. Za neresno zaplotništvo jc dovolj, če sem ga pokazal v pravi luči. Drugega namena nisem imel. Navedel scm samo dejstva v razmišljanje onim, ki jim je usoda MM res pri srcu in ki jo hočejo z resno in konstruktivno kritiko povesti k novim zmagam. H koncu še štiri stavke: To, kar sem napisal, je moje osebno mnenje. Tov. Ribičič ne potrebuje advokatov. Zagovarja ga njcgovo delo in njegovi uspehi. Če kdo misli, da s tem člankom zasledujem kake osebne namene, naj mi to dokaže v »Učit. tovarišu«. Hudales Oskar.