LJUBLJANSKI
ŠKOFIJSKI UST
iMiiiimiiiiiiiiiiuiiuiiiiuiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiuiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiim
20.
Codex iuris canonici.
i.
1	Titulus	XX.
De divini verbi praedicatione. Can. 1327—1351.
Splošno načelo.
Oznanjevanje katoliške vere je izročeno papežu za vso* cerkev, škofu pa za njegovo škofijo (cain. 1327).
Nihče drugi pa ne sme vršiti pridigovanja, ako ga ne pošlje zakoniti predstojnik, kar se zgodi a) facultate peculiariter . dajta, b) officio coli ato, cui ex sacris canonibus praedicandi munus inhaereat (can. 1328).
Iz tega je razvidno, da ima razen škofa edino župnik že po' svoji službi pravico in dolžnost pridigovati; vsak drug duhovnik, kakor kanonik, katehet, profesor, kaplan mora dobiti posebno pooblastilo.
Cap. I.
De catechetica institutione.
Zakonik zatrjuje, da so posebno duhovni pastirji strogo zavezani, poučevati vernike v krščanskem nauku (can. 1329), ter jim razlagati katekizem.
Razlaga otrokom.
Zakonik nalaga župnikom tri dolžnosti:
a)	naj vsako leto v določenem času pripravljajo otroke za spoved in sv. birmo in sicer poučevaje jih zapored več dni; b) naj, ako mogoče v štiri-desetdaniskem postu, otroke prav skrbno pripravljajo za prvo sv. obhajilo; c) naj se prizadevajo-, da se otroci tudi po prvem sv. obhajilu bolj obsežno pouče po katekizmu (can. 1330, 1331).
Ker te dolžnosti pri nas opravljajo gg. kateheti, odpade ta doižnoist za župnike razen ozir tistih otrok, ki rte obiskujejo' redne' šole.
Razlaga odraslim.
Zakonik zapoveduje, da mora župnik tudi odraslim njihovemu razumevanju primerno raz-
lagati katekizem in sicer ob nedeljah in zapovedanih praznikih v času, ki je za obilno udele-žitev vernikov najbolj ugoden (can. 1332).
Ako je po razsodbi škofovi potrebno, da pil razlaganju katekizma pomagajo še redovniki, maj so tudi izvzeti, in škof tako zahteva, morajo, reis pomagati posebno v svojih cerkvah (can. 1334).
Dolžnost gospodarjev.
Ne le starši in njihovi namestniki, ampak tudi gospodarji im botri morajo po- svoji dolžnosti skrbeti za to, da se po katehetični razlagi pouče' iz verouka vsi, ki so jim podložni, ali priporočeni (can. 1335).
Pravica škofov.
Škof ima pravico, da v svoji škofiji odredi vse, kar je potrebno, da ise verniki točno poulče v krščanskem nauku; po škofovih odredbah se morajo ravnati tudi izvzeti redovniki pri poučevanju vernikov, ki niso izvzeti od škofove' oblasti (can. 1336).
Cap. II.
De sacris concionibus.
Podelitev oblasti za pridig o vanj e.
O tem zakonik določuje, da svetnim duhovnikom in ne izvzetim redovnikom more edino škof podeliti pravico pridigovati v svoji škofiji.
Izvzeti redovniki morajo dobiti pravico od škofa, ako hočejo pridigovati katerimkoli neiz-vzetim vernikom, tudi v slučaju, ako hočejo pridigovati redovnicam, naj bi bile tudi podrejene redovnikom.
Od škofa mora biti pooblaščen, kdor hoče pridigovati redovnikom laikalnega reda; vrh tega mu mora, pridigo- dovoliti tudi redovniški predstojnik (can. 1337, 1338).
Škof je v vesti zavezan, da nikomur ne dovoli pridigovati, dokler se ni zakonito prepričal, da je dotičnik neomadeževanega življenja in da je zadostno poučen (can. 1340, § 1).
Ako škof izve, da pridigar nima. potrebnih lastnosti, mora dovolitev preklicati; ako škof dvomi o zadostnem znanju pridigarja, naj si dvom odstrani tuldl; po novih izpitih, ako je potrebno (can. 1340, § 2).
Zoper preklic je dovoljen priziv, toda ne in suspensivo (ih. § 3).
Duhovniki tujih škofij.
Svetni in redovni duhovniki tujih škofij naj se ne vahijo pri(digovat, dokler se - ni izposlovala dovolitev od šikofa onega kraja, v kate-rem bo pridiga; škof pa. ne sme dovoliti, dokler ni prepričan o* vsestranski sposobnosti dotičnega govornika (oan. 1341, § 1).
' Za. dovolitev naj o pravem času prosi: župnik za župno cerkev ali podružnico; ravnatelj cerkve, ki ni župniku podrejena; prvi dostojanstvenik s pritrditvijo kanonikov za stolno cerkev; ravnatelj cerkve za bratovske cerkve. Ako je cerkev skupna za župnijo in za kapitelj ali za bratovščino', prosi oni, ki hoče dotične pridige (can. 1341, § 2, 3).
Kdo ne sme pridigovati.
Samo duhovnikom in diakonom naj sc pridigoivanje dovoli, ne pa nižjim klerikom razen iz zadostnega razloga in za vsak slučaj posebej. Noben laik, naj bi bil tudi redovnik, ne sme v cerkvi pridigovati.
Dnevi za pridige.
Župnik je strogo zavezan, da ob nedeljah in zapovedanih praznikih z navadno homilijo oznanja vernikom božjo besedo posebno med ono sv. mašo, h kateri prihaja večje število vernikov. Pridigovati mora osebno razen v slulčlaju veljavnega, od škofa potrjenega razloga.
Škof more dovoliti, da se ob nekaterih večjih praznikih in iz veljavnega razloga tudi kako- nedeljo opusti pridiga (can. 1344, § 1—3).
Cerkev želi, da bi se evangelij ali kak drug del krščanskega nauka prav kratko razložil v vseh cerkvah ali javnih oratorijih., kjer se ob nedeljah in praznikih zadosti vernikov udeležuje sv. maše. Po dotičnih odlokih škofovih se morajo ravnati ne le svetni duhovniki, ampak tudi redovniki po svojih cerkvah, če bi bili tudi izvzeti (can. 1345).
Škof naj poskrbi, da je v stolnici in v župnih cerkvah v štiridesetdansikem postu in, ako se zdi potrebno, še v adventu več pridig (can. 1346, § 1). Ako so v stolnici te pridige k oj po ko-rarskem opravilu, morajo biti .pri njih navzoči
korarji in vsi, ki pripadajo kapitlju, ako niso iz veljavnega vzroka zaprečeni (ib. § 2).
Predmet pridigam.
V pridigah naj se pred vsem razlagajo oni nauki, ki jih mora kristjan verovati i;n izpolnjevati, ako.se hoče zveličati.
Pridigar naj oznanja Kristusa, ne pa sebe, zato »divini verbi praecones abstineant profanis aut abstrusis argumentis communem audientium captum excedentibus; et evangelicum ministerium non in persuabilibus humanae sapientiae verbis, non in profano inanis et ambitiosae eloquentiae apparatu et lenocinio, sed in ostensione spiritus et virtutis excerceant.«
Duhovniku, ki bi trosil zmote ali pohujj-šanja, naj škof prepovei pridigovamje, spovedovanje in kakršnokoli poučevanje; ako bi učil krivoverske nauke, naj z njim postopa po navodilih cerkvenega prava (can. 1347, § 1—3).
Opomini vernikov.
Vernike je treba večkrat opominjati in izpodbujevati, da hodijo k pridigam radi in pogostokrat (can. 1348).
Cap. III.
De sacris missionibus.
D o 1 ž n o s t.
Škofje naj poskrbe, da sc bo v vsaki župniji obhajal sveti misijon vsaj vsako deseto leto. Vsi župniki, tudi redovniški, se morajo po dotičnih škofijskih navodilih ravnati (can. 1349, § 1, 2).
Škofje in župniki naj priporočajo Bogu nekatoličalne, ki žive v njihovih škofijah in župnijah. Po vseh drugih pokrajinah je skrb za nelkiatoli,čarne pridržana apostolskemu sedežu (can. 1350, § 1, 2).
Nihče naj se ne sili, da bi se proti svoji volji poprijel katoliške vere (can. 1351).
II.
Določila za našo škofijo.
Ad cap, I. De catechetica institutione.
Zapovedim novega zakonika gospodje zadostujete popolnoma, ako se ravnate po naših škofijskih navodilih. NlaJj jih po' vsebini predložim :
a)	Razlaga v šoli.
1.	V šolah poučujejo otroke župniki ali kaplani ali samostojni kateheti, pooblaščeni za ljudske ali za srednje šole.
2. Kateheti v srednjih šolali naj se drže predpisanega učnega! načrta, po predpisanih knjigah; zraven pouka naj skrbe za krščansko vzgojo; ob nedeljah in praznikih naj se učenci udeleže sv. maše in pridige, na katero naj se katehet vestno pripravi; katehet naj dijake nagiba, da prejemajo sv. zakramente ne le oibligatno, ampak še prostovoljno večkrat, ako mogoče pogostokrat; priporoča naj Marijino kongregacijo.
3. Katehetje v ljudskih šolah oa;j se ravnajo po določilih prve sinode (Syn. I. pg. 12. seqq., 159—165).
Za prvo spoved, prvo sv. obhajilo in za sv. birmo podaja splošna in podrobna navodila Instructio pastoralis (pg. 23—34, 95—106, 113 do 115).
Naj tri zahteve posebno1 nagla,šam: a) pouk naj bo vedno vzgojen, b) v prvih dveh razredih naj bo metoda zgodovinska in c) po vsaki uri naj katehet vzeto tvarino zabeleži v zapovedani zapisnik.
Noben katehet naj ne pozabi odredb za Ma-' rijin vrtec in za Sveto vojsko (Instr. pg. 131—134)
4. V nekaterih župnijah so vasi tako oddaljene in je radi hribov pot tako težka, da precej otrok ne more v redno šolo. V teh slučajih zavezuje novi zakonik župnika: a) da pripravi otroke za spoved in sv. birmo, b) da jih v pravem času pripravi za prvo sv. obhajilo in c) da poskrbi za še bolj obsežen pouk v krščanskih resnicah.
To dolžnost mora izpolniti sa,m, ali po svojih pomočnikih, ali tudi: po zadostno poučenih vernikih, posebno po članih cerkvene družbe »de doctrina Christiana«, ki jo priporoča naša sinoda (Syn. II., pg. 72—75) in tudi novi zakonik (can. 711, § 2).
b)	Razlaga zunaij šole.
V drugi sinodi je zapovedano:
1. naj se vsako nedeljo popoldne razlaga katekizem od vprašanja do vprašanjai tako, da &e v štirih letih Vse obrazloži (Syn. II. pg. 29—31, kjer so tudi izjeme povedane);
2. naj duhovni pastir priredi vsako leto dopoldanske katehetične pridige, ki naj trajajo tri mesece' in pri katerih naj se vsako leto obrav-na eno poglavje katekizma (Syn. II. pg- 29).
3. naj duhovni pastir poskrbi, da mladeniči in deklice, ki ne hodijo v šolo, pa še niso izpolnili 16 let, ostanejo v cerkvi po popoldanski službi božji, kjer se z njimi ponovi ravnokar razlagana tvarina; ali, ako to ni mogoče, naj se vsako leto med božičem in veliko nočjo vsaj
šestkrat zbero v cerkvi za poseben pouk iz katekizma (Syn. II. pg. 30);
4. naj duhovni pastir opravi! dobro pripravljeno velikonočno' izpraševanje za vse stanove <Syn. II. pg. 68—72, posebno pg. 70, f).
5. Nujno priporočam, naj bi duhovni pastirji materam, posebno mlajšim in pa dekletom, ki so za možitev dozorele, obrazložili: »Kratko navodilo o verskem pouku majhnih otrok« (Instr. pg. 189—262).
Ad cap. II. De sacris concionibus.
Kar nam zapoveduje zakonik o' pridigova-nju, nam v glavnih točkah zapovedujejo naše sinode. Edino ozir pridigarjeve osebe in daljne priprave za pridigovainje ima zakonik nekaj bolj natančnih, za naše čase prepotrebnih določb.
a)	Pooblastil o.
v	*
Zakonik nalaga škofom vestno dolžnost, da naj za pridigovanje' nikogar ne pooblaste »nisi priuis constet de eius bonis moribus et de sufficienti doctrina« (can. 1340, § 1). Ker sem pa »de bonis moribus et sufficienti doctrina« vseh duhovnikov, svetnih in redovnih, prepričan, zato brez daljnih izpitov določujem:
1. Vsi župniki, upravitelji^ ekspoziti, vikarji in neodvisni kaplani smejo pridigovati ne le v svojih župnijah, ampak po vsej škofiji;
2. isto' velja o pomočnikih župnikov, ki se z dekretom za službo v župniji pooblaste tudi za pridigovanje;
3. pravico' pridigovati po vsej škofiji, potrdim tujdil vsem kanonikom, profesorjem bogoslovja, nunskim spiritualom, katehetom srednjih in ljudskih šoil;
4. dosedanjo pravico pridigovati potrdim vsem redovnikom kateregakoli reda; tudi onim, ki se* iz druge škofije, kjer so imeli ipravieo pridigovati, premeste v našo; začetniki pa morajo pred škofijsko komisijo' dokazati svojo govorniško sposobnost;
5. duhovniki svetni in redovni iz drugih škofij se pooblaste pridigovati v naši škofiji, dokler imajo' to' pravico v svoji škofiji;
6. pridigovati ne sme noben klerik, dokler ni postal diakon;
7. škof bo moral pridigarja včasih posvariti, ali mu pooblastilo začasno ali za stalno celo preklicati, in sicer:
a)	concinnatores, qui praescriptiones de verbo divino praedicando) negligant, si emendationis spem praebeant et graviter non offende-
rint, prima altorave vice ab Episcopo moneantur ac reprehendantur (Normae cap. IV. n. 29);
b) si vero emendationem neglexerint, aut graviter cum fidelium scandalo peccaverint..., concessam facultatem, nullo hominum respectu, Episcopus aut ad tempus revocet, aut omnino abroget (ibid. n. 30);
c) interdici praedicatione oportet, saltem ad tempus et pro aliquo loco, quicunque aut pro sua vivendi ratione, aut quavis alia de causa, etsi inculpabiliter, publicam bonam existimationem amiserit, ita ut ministerium suum inutile vel damnosum evaserit (ib. n. 31);
d) si, concessa facultate vel licentia, episcopi compererint, necessarias dotes in concionatore desiderari, debent eam revocare; in dubio de doctrina, debent certis argumentis dubitationem excutere, novo etiam examine, si opus fuerit (can. 1346, § 2);
ob revocatam concionandi facultatem vel licentiam datur recursus, sed non in suspen-sivo (ilb. § 3);
e) si concionator errores aut scandala disseminet, servetur praescriptum can. 2317, sc arceatur a ministerio praedicandi verbum Dei audiendive sacramentales confessiones et a quolibet docendi munere; si haereses disseminet, in eum ad normam iuris agatur (can. 1347, § 3).
b)	Predmet in način.
O predmetu in načinu govore novi zakohik, izvršilne naredbe kongregacije in v istem smislu obe naši sinodi, namreč:
a) argumentum sit essentialiter sacrum (normae cap. III. n. 20); in sacris concionibus exponenda in primis sunt, quae fideles credere et facere ad salutem oportet;
b) duhovniki pazite vsi na to strogo samo-posebi umevno zapoved; zato ne smete nositi na prižnico političnih zadev, kar je »omnino et absolute vetitum«;
pa tudi o osebnih razžalitvah se ne sme nihče na prižnici hudovati in sploh se mora ogibati vsega, kar bi bilo za posamezne razža-ljivo; o tem govori bolj točno naša prva sinoda (Syn. I. pg. 158);
c) priporočajo se homilije, posebno ob nedeljah pri sv. maši pro populo; tudi o cerkvenih obredih naj se večkrat govori; potrebne so večkrat razen moralnih tudi dogmatične in apologetične pridige (can, 1344, § 1; Synod. I. pg. 157, Synod. II. pg. 28);
d) ponavljam zapoved, naj bo v vsaki župniji knjiga, v katero beležijo pridigarji predmet
pridig ob nedeljah in praznikih; le tako morejo dokazati, da so izpolnili zapoved: »quotannis praedicetur de sacramentis eucharistiae et poenitentiae. nec non de novissimis« (Synod. I. pg. 157) in »curent animarum pastores, et decursu temporis fors quinque vel sex annorum omnes doctrinae fidei et morum, saltem principaliores ah iis pertractentur« (Syn. II. pg. 28);
ravno tako opozarjam na zapoved, »ut omnes iuniores sacerdotes saltem per decem annos omnes conciones vel plane- scribant, vel saltem elenchum secundum partes principaliores conscribant« (Syn. I. pg. 159).
c) Dnevi in čas pridigovanja.
1. Zakonik zapoveduje, da mora župnik oznanjevati božjo besedo vsako nedeljo in vsak zapovedan praznik, in sicer »intra missam, in qua maior solet esse populi frequentia« (can. 1344, § 1);
2. naša sinoda zapoveduje za našo škofijo, da ob nedeljah in praznikih pridiguj ne le župnik, ampak tudi kaplan, in sicer med sv. mašo po svetem evangeliju; pred sveto mašo naj duhovniki pridigujejo le v slulčaju, ako je sv. maša coram Sanctissimo (Synod. II. pg. 28);
3. ako je v kaki župniji razen onih dveh svetih maš, pri katerih je navadno pridiga, še kaka druga dobro obiskovana sv. maša, naroča novi zakonik škofom, naj poskrbe, da se tudi pri teh svetih mašah prav kratko razloži sv. evangelij ali kaka druga krščanska resnica (can. 1345); naša sinoda priporoča za ta slučaj govor, trajajoč kakih 10 minut (Synod. II. pg. 28);
4. v postnem času naj bo v stolni cerkvi in v župnih cerkvah več času primernih pridig, kakor je pri nas že stara navada (can. 1346, § 1, Synod. II. pg. 34);
5. v naši škofiji se zapovedujejo ali vsaj priporočajo cerkveni govori in triduo eucharistico (Instr. pg. 84), in triduo Ss. Cordis Jesu (Syn. II. pg. 32), meseca majnika (Syn. II. pg. 32) in o raznih drugih slovesnostih.
6. O pogrebnih govorih naj velja tole: a) dekane pooblaščam za govor pri pogrebu duhovnika; b) dekan more dovoliti župnikom govor pri pogrebu bolj odličnih vernikov; c) lajik potrebuje za pogrebni govor dovolitve od škofijstva.
d) Priprava za p r i d i g o v a n j e.
Izvršilne naredbe (normae) rimske kongregacije zahtevajo ne le bližnjo, ampak daljšo pripravo za cerkvene govornike. Ta priprava se v naši škofiji že sedaj tako-le vrši:
1. v škofijski gimnaziji se dijaki za govorništvo pripravljajo posebno po ‘deklamacijah, pri katerih se pazi na čist in pravilen izgovor ter pravi poudarek;
2. v semenišču imajo bogoslovci na vsake štirinajst dni govorniške vaje, dosedaj prostovoljne, od sedaj obvezne pod vodstvom enega domačih predstojnikov;
3. pri nauku o dušnem pastirstvu se v četrtem letniku bogoslovja razlaga retorika skozi pol leta po tri ure na teden;	_
4. vsak četrtoletnik mora izdelati in govoriti pred cerkveno komisijo dve pridigi, katere potem profesor pastirstva oceni in presodi.
e)	Komis i j a.
Za nadzorovanje cerkvenega govorništva imenujem v komisijo, kakor jo zahteva kongre
gacija: vse gospode vodje semeniške in profesorja pastoralke.
Ad cap. VII. De missionibus.
Kar zapoveduje zakonik, je v naši škofiji zapovedano že od prve sinode (Syn. I. pg. 84). Zapoved ponovim: v teku desetih let naj se v vsaki župniji obhaja sveti misijon.
Posebna zapoved pa velja za čas po vojski: poskrbeti moramo, da se sv. misijon opravi v vsej škofiji v teku treh let, in sicer po redu, dogovorjenem pri shodu dekanov letos 10. aprila (glej Škof. list 1. 1915, str. 127).
Razen, misijonov se nujno priporočajo duhovne vaje za posamezne stanove, posebno za Marijine družbe in za Tretji red.
f Anton Bonaventura,
knezoškof.
21.
Uspehi zgodnjega sv. obhajila.
Pred koncem 1. 1917. sem dobil še iz dveh dekanij, iz semiške in cerkniške, prav ugodna poročila o njihovih pastoralnih konferencah.
O prvem sv. obhajilu otrok in oi prekorist-nih uspehih zgodnjega in pogostega sv. obhajila je iz lastne izkušnje prav genljivo poročal kaplan Viktor Švigelj. Gotovo ustrežena vsem gospodom in Vas za slično prizadevanje navdušim, ako »Škofijski List« prinese oni del poročila, ki govori o uspehih zgodnjega in pogostega obhajila pri otrocih.
Uspehi.
»Vladal bom kljub vsem svojim sovražnikom«, »ut destruam inimicum et ultorem« mladostnih src! Te besede so mi v spominu, ko pišem o uspehih pogostnega sv. obhajila med mladino.
1. O kako važno je, pravi blažena Marija de Incarnatione, v nedolžnosti prejemati sv. obhajilo, posebno prvič! Duša. je sprejemljiva, za n a j v i š j e milosti; Bog sam jo na poseben način vzame v varstvo in čuva jo v svoji usmiljenosti zoper vse nevarnosti celega življenja. Zato tudi čutijo otroci srečo vsemogočnega varstva in božje očetovske roke — odtod ona ganljiva iskrenost in pobožnost v njihovem življenju.
2. Saj sv. obhajilo ni plačilo za lepo življenje, temveč utira pot lepemu življenju — dela gaz, če je gaz, se že gre varno in sigurno in ne težavno! Pa poglejmo detajlno:
a)	Bati se je za otroško nedolž n ost :
Pogostni zakramentalni sprejemi mu jo zelo utrdijo. To se vidno čuti. Velika, 'Ogromna večina otrok svoja otroška leta preživi lepo, nedolžno, čisto. Mnogoi otrok je angelov in žive v tem oziru kakoir angeli: do dna srca se jim zrcali nebeška nepokvarjenost. Zato je imel prav Don Boško, ko je rekel, da, če bi sv. obhajilo (pogostno) iz vzgoje zavrgli, bi zavrgli tudi nravnost. Grehov contra sextum je ponajveč pri otrokilh malomamežih za pogostno sv. obhajilo, to stoji kakor pribito! Zato in confessionali vedno urgiram, da se preko 4—6 tednov otroška spoved nikakor ne sme raztegniti. Hvala Bogu, da so me otroci ubogali! Pri ogromni množini (300—400) otrok, takih »zanikarnežev« nimam čez deset! Zato tudi silno malo slučajev glede puncta VI.
b)	Kaj pa n e p o k or š č i n a ? Ne vem, kje sem že bral, spominjam se pa, da neki, pisatelj, ko govori o otroški razposajenosti, poprašuje starše, če je vse to greh, če ni to človeška slabost... Pa temu naj bo že kakor bodi, skušnja me potrjuje, da pogostno sv. obhajilo otroke v tem oziru zelo, zelo prenaredi. Najpridnejši v šoli, najvzornejši na cesti, najboljši v cerkvi so večkrat pri mizi Gospodovi. Pa tudi starši se kaj radi pohvalijo v tem oziru! Razposajenost, poskočnost, ene vrste' nagajivost — kdo bi jim to zameril! Ne merimo otroškega humorja z milimetri! Otroku privošči veliko veselja, obilo sreče, neskončne zadovoljnosti, pa bo priden,
ubogljiv kljub vsej svoji razposajenosti. Trmasti, kujavi taki niso, ki so pri sv. obhajilu pogostni.
c) Pa vprašajmo surovost! Kakšen del ima ona pri takih otrokih? Ugotoviti moramo veliko razliko med obema strankama. Pretepači (mislim na one, ki se zares stepo) so večjidel in navadno oni! S kamenjem v roki se znajo oni! Trpinčenje živali imajo oni na vesti. Nagajivci, jezljavci, »paglavci« v pravem pomenu besede so oni, ki se redko pokažejo pri mizi Gospodovi.
d) Kletev je pri deklicah skoro, skoro neznana; reč, kvečjemu vrag ali vranič se še pokaže; pri dečkih se sicer dobi kletvica; pa če bi se strogo držali Noldina, ni niti greha v mnogih, mnogih slučajih! Zdi se pa, da tudi tu tisti otroci nosijo »zastavo«, ki so »redki« glede sv. zakramentov.
e) »Ni en otročiček ne sme biti tatiček« — pravih tatov, no hvala Bogu, pri otrokih ni, če se dobi tu ali tam kakšen, je to silno redka izjema — pač pa so takozvani sladkosnedeži, »lizuni«, ki vse poližejo in obližejo, in pa tatič k i: »sovd« sem vzel, sadje sem kradel itd. Tega se dobi več, pa reči se mora, obhajilna miza i m a m a 1 o taki h o t r o k — saj se otrok spoveduje teh in sličnih stvari silno natančno. Ima v tem oziru zelo rahločutno vest. Pa tudi glede te stvari mirno izrekam sodbo: čim več sv. obhajil, tem manj tatinskih src.
f) Vsemu ob naš a n j u , na kratko rečeno, vtisne pogostno sv. obhajilo svoj pečat. Molitev se ne opušča zlepa, lepo vedenje v cerkvi, sploh
značaj
se zrcali iz takega bogu-
kristalno čist vdanega otroka.
3. Če pa hočemo pogledati na dejanski uspeh, kako se je v resnici doseglo pogostno sv. obhajilo med mladino pri nas, potem moram reči, da sem z uspehom prav zadovoljen. Imamo otroke, ki gredo, če vsak dan ne, pa gotovo večkrat na teden, najmanj enkrat vsaj, k sv. obhajilu. wl4 dnevnih« otrok je precejšnja šuma, »tritedenski« skoro v večini. »Mesečnih« in točnih tudi precej, 4—6tedenskih malo; kar jih hodi dva do tri mesece, so pa sila redki, in še takrat niso sami krivi: ni obutala, ni obleke, sem bil bolan, je bil mraz, zamet itd.
4. V slučaju mile, blage ziime, t. j., Cie ni prehudega mraza in silnih zametov — se stvar pri nas naravnost lepo razvija. Spovedoval sem vsako soboto po tri do šest ur samo otroke. Pa takih zim je malo, povrh vsega toga je še vojska, delo okupira tudi otroka, pa vendar je stanje pogostnega sv. obhajila zelo zadovoljivo.
Ves ta nas trud in vse to naše delo meri in cilja: dobiti nov rod, novo podlago! In po pravici govori msgr. de la Bouillerie: »Če hočete nekega dne videti celo ljudstvo gorečih kristjanov pri evharistični mizi, potem najprej postavite te male angelc okrog tabernakelj na: »Pustite male priti k meni.« Zato mora biti princip vsakega mladinoljuba in ljubitelja sv. Cerkve geslo: »Compelle intrare« — tudi otroke, ki so naša upapolna rezerva.
22.
Dvoboj v armadi prepovedan.
Njegovo Veličanstvo naš cesar Karol je izdal armadi in mornarici naslednji ukaz:
»Aus längst vergangenen Zeiten hat Meine bewaffnete Macht den Zweikampf übernommen und ihn als eine traditionelle Einrichtung beibehalten.
Das Festhalten an alten Überlieferungen kann aber nicht dazu führen, daß wider bessere Überzeugung, wider göttliches Gebot und wider das Gesetz die Austragung von Ehrenkränkungen auch fernerhin der Gescliickliclikeit im Waffengebrauch überantwortet und. dadurch dem blinden Zufall überlassen wird.
Zu einer Zeit, in der jedes Einzelnen Leben dem Vaterlande, der Allgemeinheit gewidmet sein muß, dürfen Ehrenkränkungen nicht mehr im Kampfe mit den Waffen ausgetragen werden. Wer sein Leben im Zweikampf auf das Spiel
setzt, handelt nicht allein gegen das Gebot und Gesetz, er handelt auch gegen sein Vaterland, das auf die ungeschwächte Kraft jedes Mannes jetzt zur Verteidigung seiner Grenzen, dann zum Wiederaufbau und zum Fortschritte zählt.
Das allbewährte Pflichtgefühl und das sichere Urteil der militärischen Ehrenräte geben Mir eine Bürgschaft dafür, daß sich ihrem Ausspruche jeder wahrhaft ritterlich denkende Mann freiwillig unterwirft und daß durch ihre Entscheidung Ehrenangelegenheiten in Hinkunft auch ohne Zweikampf nach Ehre und Gewissen ausgetragen werden können.
Ich verbiete daher allen Angehörigen Meiner bewaffneten Macht den Zweikampf und jedwede Teilnahme an einem Zweikampfe.«
Im Felde, am 4. November 1917.
Karl m. p.
23.
Skrčenje verskozakladnih maš.
Predsednik avstrijskih škofijskih konferenc pre vzvišeni g. kardinal Leo pl. Skrbensky sporoča semkaj:
Dem Beschlüsse der bischöfl. Konferenz vom November 1917 gemäß wurde an den hl. Stuhl die Bitte gerichtet, die auf dem sogenannten Religionsfonde haftenden Verbindlichkeiten und frommen Stiftungen	t
1. in stille Messen umzuwandeln und
2. in dem Maße zu reduzieren, daß für je 4 K, welche von der k. k. Behörde für die Per-, solvierung dieser Stiftungen ausgezahlt werden, 1 stille hl. Messe ad intentionem Fundi Religionis »pro fundatoribus, benefactoribus et ani-mabus defunctorum« persolviert werde.
Mit dem Reskript der hl. Konzils-Kongregation vom 12. Dezember 1917, Nr. 5131, dessen Wortlaut folgt, hat der hl. Vater diesem Ansuchen willfahrt.
S.	Congregatio Concilii, auctoritate SS.mi D. N. Benedicti PP. XV., attentis peculiaribus
rerum ^diunctis, gratiam iuxta preces benigne impertita est ad quinquenium, supplente Sanctitate Sua de Ecclesiae thesauro. — Datum Romae die 12. decembris 1917.
E. L.
F. CARD. CASSETTA, Praefectus. J. MORI, Secretarius.
Dem k. k. Ministerium für Kultus und Unterricht, mit Welchem schon früher über diese Angelegenheit mündlich verhandelt wurde, wird diese Reduktion zur Kenntnisnahme mitgeteilt.
Vsled tega se določa, da se naj za dobo prihodnjih pet let (1918—1922) opravi na leto toliko verskozakladnih maš, da pride na posamezno jpo 4 K, za ostanek pa še ena sv. maša. (Če je dolžnost opraviti 30 sv. maš po K 1-05, se preračuna najprej skupni, znesek 1 '05 X 30 = 31 ‘50 K. Ta znesek se deli s 4, torej 31-50 : 4 — 7' + ostanek 3-50 K; opravi se torej 8 verskozakladnih maš, in sicer 7 po 4 K, 1 po 3 ‘50 K.)
24.
Vojaške poroke.
V smislu obvestila c. in kr. voj. superiorata v Gradcu z dne 8. februarja 1918, št. 662, spadajo vsi vojaki, tudi brambovci in črnovojniki, ki prihajajo za kratko dobo, n. pr. na dopust iz vojnega ali etapnega ozemlja, glede ženitve pod vojaško duhovsko sodnost. Zato morajo biti oklicani ali morajo dobiti spregled oklicev in dovoljenje za poroko pred civilnim župnikom od c. in kr. vojn. superiorata v Gradcu, oziroma v Ljubljani od vojn. duhovskega urada v garnizijski bolnici št. 8 na Zaloški cesti.
Obvestilo se glasi:
Bei Eheschließungen der Militärpersonen ist Folgendes genau zu beachten:
Behufs Vornahme der Verkündigung der Militärpersonen ist eine genau ausgefüllte Verkündigungsanzeige unter Beischluß eines 2 K Stempels und sämtlicher vorgeschriebenen Trauungsdokumente beider Brautleute nebst genauer Angabe der Charge (aktiv oder i. d. Reserve), des Truppenkörpers (Regiment), bzw. Einteilung (k. u. k. Heer von der Landwehr genau unterscheiden!) des Bräutigams dem F e 1 d-s uperi orat e in Graz, oder der unten angegebenen Militärseelsorge rechtzeitig einzusenden. Die aktiv Dienenden haben die militärische Heiratsbewilligung, Stellungspflichtige (Geburtsjahr 1892, 1893 usw.) die Be-
willigung nach § 40 des Wehrgesetzes beizubringen.
Die Verkündigungsanzeige soll vor allem jene Daten enthalten, die im Trauungsbuch eingetragen werden mit genauer Angabe der Ge-burts- (Tag, Jahr, Monat, Ort, polit. Bezirk, Land) und Zuständigkeitsdaten der Brautleute.
Telegraphische Ansuchen um Verkündigung ohne rechtzeitiges Einsenden sämtlicher Dokumente können nicht berücksichtigt werden.
Alle erforderlichen Dispensen sind vom trauenden Priester einzuholen. — Bei eventuellen telegraphischen Anfragen ist stets die Rückantwort für mindest 20 Worte zu bezahlen; ansonsten erfolgt die Antwort schriftlich.
Soldaten der Landwehr, eines Landsturminfanterieregimentes, bzw. Landsturmwachbataillons aus dem Felde oder Etappenraum, welche sich vorübergehend im Hinterlande (auf Urlaub) aufhalten, unterstehen der militär-geistl. Jurisdiktion.
Soldaten aus dem Felde — um jeder Verzögerung vorzubeugen — sollen, wenn möglich, bei ihrem zuständigen Militärseelsorger im Felde verkündet werden; darauf sollen die Bräute behufs rechtzeitiger Verständigung des im Felde stehenden Bräutigams seitens des zuständigen Seelsorgers aufmerksam gemacht werden.
Die Garnisonsseelsorge in Laibach kann
laut Erlaß des hochwgsten. Apost. Feldvika- geheiligten Zeit, sowie auch die Ermächtigung riates Nr. 40.651 vom 12. Juli 1916 alle in der- zur Trauung durch den zuständigen Pfarrer selben Garnison oder Umgebung sich befindli- der Braut, bzw. durch einen von diesem zu dele-clien Militärpersonen kirchlich dreimal oder gierenden Priester, im übertragenen Wirkungs-auch ein- für allemal verkünden, oder die Dis- kreise für den zuständigen Feldsuperior er-pens von allen drei Aufgeboten und von der teilen.
25.
Praznik sv. Jožefa zopet zapovedan praznik.
Commissio pontificia de interpretando novo kjer je bil 1. 1911. odpravljen. Vsled tega se mora Codice Juris Canonici je z odpisom z dne 23. de- torej praznik sv. Jožefa poslej v naši škofiji zo-cembra 1917 obvestila ordinariat, da je praznik pet slovesno praznovati kot zapovedan praznik, sv. Jožefa zapovedan praznik tudi v škofijah,
26.
Velikonočno obhajilo.
Po novem kanoničnem zakoniku	velja za	2. postne nedelje dalje. Za ljubljansko	škofijo
velikonočno obhajilo čas od 4. postne	nedelje	velja torej velikonočno sv. obhajilo od	druge
dalje. Na prošnjo avstrijskih škofov pa	je sveta	postne nedelje dalje, kakor je bilo doslej	v na-
stoiica dovolila za Avstrijo, da velja v	škofijah,	vadi, do praznika sv. Trojice,
kjer to škofje žele, velikonočno' sv. obhajilo od
-27.
Različne	opazke.
Praznik sv. Jožefa. Ker se mora ta praznik	Pozakonitve	se morajo vpisati tudi v ko-
od letos dalje zopet praznovati kot zapovedan	pije in. sicer doslovno, kakor so vpisane v matice.
praznik, zato naj se črta iz seznama odpravljenih	Zato ne zadostuje, če se ordinariatu sporoči
, ....	.	..	.	.	samo pozakomtev, ampak posije naj se mu na-
praznikov za 1. 1918. (Consignatio) m se mora	tančen prepis dotičnega pozakonilnega vpisa,
na ta praznik zopet maševati pro populo.	torej tudi priče in coram dotičnega vpisovalca.
28.
Konkurzni razpis.
Razpisuje se izpraznjena župnija Spod- vlado za Kranjsko. — Zadnji rok za vlaganje nji Log (Unter-Lag) v kočevski dekaniji. Pro- prošenj je 31. marec, silci naj naslove svoje prošnje na c. kr. deželno
29-
Škofijska	kronika.
Nemški viteški konvent v Ljubljani je po-	Ljubljani, naslov infuliranega opata Božjega
vzdignjen z odlokom Nj. ces. Visokosti nad voj-	groba v Stepanji vasi s pravico ondi nositi mitro
voda Evgena z dne 21. dec. 1917, št. 281, v pri-	in palico.
orat, ki je neposredno podrejen velikemu re-	Imenovan je bil za župnega upravitelja v
dovnemu mojstru. Priklopijo se mu vse redovne	Radovljici ondotni g. kaplan Jakob Fatur,
župnije v ljubljanski in lavantinski škofiji. Za	Umrla sta: g. Janez Novak, častni ka-
priorja je bil izvoljen dne 21. februarja 1918 do-	nomik, dekan in župnik v Radovljici, dne 30. ja-
sedanji rektor P. Bernard Polak.	nuarja 1918; g. Ivan Traven, kaplan pri Sv.
Cerkveno odlikovanje. Sv. stolica je dovo-	Petru v Ljubljani, ravnatelj Zadružne centrale,
lila g. Janezu Smrekarju, mestnemu katehetu,	dne 14. februarja 1918. — Priporočata se častiti
beneficijatu Božjega groba v Stepanji vasi pri	duhovščini v molitev.
Knezoškofijski ordinariat v	Ljubljani, dne 1. marca 1918.
Vsebina: ‘20. Codex iuris canonici. — 21. Uspehi zgodnjega sv. obhajila. — 22. Dvoboj v armadi prepovedan. — 2'i. Skrčenje verskozakladnih maš. — 24. Vojaške poroke. — 25. Praznik sv. Jožefa zopet zapovedan praznik. — 26. Velikonočno obhajilo. — 27. Različne opazke. — 28. Konkurzni razpis. — 29. Škofijska kronika.
Izdajatelj kn. šk. ordinariat. — Odgovorni urednik Viktor Steska. — Tiskala Katoliška tiskarna.