1.01 Izvirni znanstveni članek UDK 324(497.4)"1931":929Barle J. Prejeto: 22. 8. 2011 Poslanska epizoda šentjakobskega župnikajanka Barleta BLAŽ OTRIN mag. zgodovine, višji arhivist Nadškofijski arhiv Ljubljana, Krekov trg 1, SI—1000 Ljubljana e-pošta: blaz.otrin@rkc.si izvleček Na volitvah v narodno skupščino 8. novembra 1931 je na listi generala Petra Zivkovica z odobritvijo svojega j J o \> J J o predstojnika Škofa Gregorja Rožjnana kandidiral tudi župnik župnije Ljubljana - sv. Jakob Janko Bark. Njegova kandidatura in izvolitev sta povzročili val ogorčenja med duhovniki ljubljanske Škofije in privrženci razpuščene SLS'. Pritiski so se krepili, to pa je končno v avgustu 1932 privedlo do Barletovega odstopa kot poslanca v narodni skupščini. Barletov primer prikazuje težaven položaj, v katerem se je na začetku tridesetih let znašla ljubljanska Škofija, in kaže na spremenjen način odnosa do politike, ki ga je imel Škof R/jžman v primerjavi j predhodnikom Jegličem, in o Rožmanovem načinu odločanja v poostrenih situacijah. KLJUČNE BESEDE: Janko Barle, Gregory Rožjnan, Cerkev in politika, volitve 1931, župnija Ljubljana — sv. Jakob abstract JANKO BARLE, PARISH PRIEST OF THE ST. JACOB PARISH IN LJUBLJANA, AND HIS NATIONAL ASSEMBLY EPISODE Janko Barle, a priest from the St. Jacob Parish in Ljubljana, was one of the candidates for the National Assembly election that took place on November 8, 1931. Having previously obtained the consent of his superior, Bishop Gregorij j o J -v7 J J J o J Rožjnan, Barle stood as a candidate on the list of General Peter Zivkovič. His candiday and election caused much indignation among the priests of the Ljubljana Diocese as well as among the supporters of the dissolved Slovenian People's O O J J J J O J J J J Party. The pressure increased, and Barle eventually resigned his member seat in the National Assembly in August 1932. The case of Janko Barle provides an insight in to a difficult situation in which the Ljubljana Diocese found itself at the beginning of the 1930s. It also shows that Bishop Rožjnan had a somewhat different attitude toward politics than his predecessor Jeglič, and it bears witness to Rozman !r way of making decisions in strained situations. j J o \> -v7 J o KEY WORDS: Janko Barle, Gregorij Rožjnan, Church and politics, election of 1931, Ljubljana parish — St. Jacob »Prerokovali Sle mi, da bos le I- i in ja-y trpela sgivoljo tega, toda to nas ne sme napravili slabiče. I- ihar bo Šel mimo, nebo se bo zjasnilo in veseli bodo vsi, ki so vztrajali dobro stvar. I odi me velik idealizem — in ljubezen, ki je tako potrebna v naši Jugoslav ji.«1 Tako je v pismu škofu Gregoriju Rožmanu zapisal župnik pri Sv. Jakobu v Ljubljani Janko Barle,2 ko se je razvedelo, da bo kandidiral na listi generala Petra Zivkoviča na volitvah za narodno skupščino 8. novembra 1931. Primer njegove kandidature in kratke poslanske epizode kaže, kako težaven je bil položaj, v katerem se je na začetku tridesetih let znašla ljubljanska škofija po zamenjavi na sedežu škofa tako v odnosu Cerkve do zaostrene politične stvarnosti kot v odnosih znotraj Cerkve. Vodstvo ljubljanske škofije je na prelomu tretjega desetletja 20. stoletja iz rok škofa Antona Bo-naventure Jeghča prevzel profesor na Teološki fakulteti v Ljubljani dr. Gregorij Rožman.3 Službo je od svojega predhodnika, ki je užival veliko avtoriteto, prevzel v zelo kočljivem času, ko se je Cerkev srečevala s številnimi dilemami in žgočimi vprašanji, ki so zahtevah učinkovito in odločno vodenje. Pred Rožmana sta bih postavljeni vprašanji o oblikovanju nove oblike laiškega apostolata v okviru Katoliške akcije ter odnosa glede krščanskih socialistov, ki se je dodatno zaostril po objavi okrožnice Ouadragesimo anno Pij a XI. v letu 1931. Zaradi fašističnega preganjanja Slovencev na Primorskem, raznarodovalne politike italijanskih škofov ter molka Svetega sedeža je pomemben del javnosti s primorskimi begunci na čelu zajelo močno protivati-kansko razpoloženje, od Rožmana oz. vodstva ljubljanske škofije pa zahtevalo obsodbo takega početja. Po uvedbi kraljeve diktature se je povečal še državni pritisk, saj je država s svojo centralistično in unitaristično politiko preganjala vse, kar je bilo »plemenske« in cerkvene narave. V ospredju so bila tako vprašanja društvenega življenja,4 šolstva5 1 Prim. NŠAJ. 332, pismo Barleta, 2. 11. 1931, š. 5. 2 Janko Barle (Šenčur, 13. 12. 1875-l.jubljana, 1. 3. 1943). V mašnika posvečen 22. julija 1899. Bil je kaplan v Kranjski Gori, Tržiču, Kranju in pri Sv. Jakobu v Ljubljani, kjer je 1. oktobra 1909 postal župnik in to službo opravljal do smrti. Prim. NŠAL 99, š. 7 in Le topiš Cerkve na Slovenskem 2000, str. 438. 3 Gregorij Rožman je bil za pomožnega škofa s pravico nasledstva imenovan 17. marca 1929, za rednega škofa v Ljubljani pa 17. maja 1930. Nadškof Jeglič je formalnopravno Rožmanu škofijo izročil 28. junija 1930. Prim. Dolinar: Ljubljanski škofje, str. 402, 403. 4 Orli so bili razpuščeni po sprejetju zakona o ustanovitvi Sokola Kraljevine Jugoslavije 6. 12. 1929, druga katoliška društva so bila nadzirana, njihovo delovanje pa močno ovirano. Prim. NSAL 332, »Spomenica duhovščine ljub- ljanske škofije Kraljevi vladi v Beogradu« zaradi prega- ter agrarne reforme,6 pri tem pa so državni organi, načelniki srezov, upravitelji šol itd. dobili navodilo posebnega nadzora nad delovanjem duhovnikov.7 Izredno zaostreno je bilo tudi strankarsko dogajanje. Vodstvo nekdanje SLS je v začetku sodelovalo s kraljevo diktaturo, a se je kmalu od nje distanciralo, po izstopu iz vlade 2. septembra 1931 pa prešlo v odkrito nasprotovanje režimu. Nasprotovanje vladi se je stopnjevalo spomladi 1932, ko so Župnik Janko Barle (Pohod, 22. 12. 1934, Št. 51, leto III, str. '3). njanja in nadziranja duhovnikov in katoliškega društvenega življenja; 10. 11. 1930, š. 5. 5 Paket nove šolske zakonodaje, ki je bil sprejet v letih 1929 in 1930 je bil izrazito nenaklonjen privatnim in s tem tudi cerkvenim šolskim ustanovam. Prim. Dolenc: Država, Cerkev in šolstvo v prvi Jugoslaviji, str. 172, 173. 6 V začetku tridesetih let se je zaostrilo vprašanje razlastitve veleposesti ljubljanske škofije. Slo je predvsem za gozdni kompleks v okraju Gornji Grad, ld je pomenil izjemno pomemben finančni vir za ljubljansko škofijo. Prim. Cepič: Agrarna reforma in katoliška Cerkev, str. 169-171. 7 Prim. NSAL 332, »Spomenica duhovščine ljubljanske škofije Kraljevi vladi v Beogradu« zaradi preganjanja in nadziranja duhovnikov in katoliškega društvenega življenja; 10. 11. 1930, š. 5. se začele protestne prireditve ob Koroščevi 60-let-nici, kulminirale pa so v t. i. šenčurskih dogodkih. Sklep je dogajanje doseglo s t. i. Slovensko deklaracijo oz. ljubljanskimi punktacijami, ki so bile razglašene v začetku leta 1933.8 Za razumevanje dogodkov je potrebno osvetliti Rozmanovo načelno stališče do politike, kot ga je nazorno orisal v besedilu »Cerkev in politika«,9 nastalem v obdobju, ko je bil še profesor na Teološki fakulteti v Ljubljani. V besedilu je med drugim izpostavil nalogo Cerkve v človeški družbi. Tako mora varovati krščanske, verske in moralne resnice in navajati narode, da si uredijo vse življenje in delovanje v skladu s tem resnicami. Izrecno je poudaril, da se Cerkev opredeljuje izključno do tistih vprašanj, ki so povezana z verskimi, moralnimi in cerkvenopravnimi vprašanji,10 v preostale zadeve, ki predstavljajo večinski del politike, pa se ne vmešava. V besedilu se je natančno opredelil tudi do vprašanja političnega udejstvovanja »cerkvenih uslužbencev«.11 Med drugim je zapisal: »Cerkev se nikdar ni in se ne more istovetiti j kakšno politično stranko. Ne brani pa, da pripadajo njeni uslužbenci strankam, a le takim, ki po svojem programu in delovanju niso nasprotne krščanskim načelom ...«, saj so v modernih državah, posebej v zakonodajnih skupščinah, obravnavane zadeve, ki zadevajo tudi Cerkev in njene naloge kot npr. verski pouk v šoh, zakonske zadeve, interkonfesionalne razmere ... Poudaril je, da Cerkev zahteva, da kler zaradi politike ne sme zanemarjati svojih duhovnih dolžnosti in ne sme »prekoračiti meje modrosti in zmernosti, nikakor ne istovetiti strankarskega načela % religijo. Ako je videla, da bi političnega delovanja klera sledila Škoda %a vero in versko življenje, je prepovedala vsako politično udejstvo-vanje.« Dodal je še, da je dolžnost škofov, da nadzoruje ne le vse delovanje klera, ampak tudi njegovo politično udejstvovanje, ter da lahko v skladu s cerkvenim zakonikom kandidira le duhovnik, ki dobi dovoljenje od svojega škofa in škofa volilnega okraja, kjer kandidira. Ta načela je moral Rožman kot škof kaj kmalu uskladiti z realnim političnim življenjem, to pa se je izkazalo za zelo težavno nalogo. Potem ko so bih v septembru 1931 sprejeti volilni zakoni za narodno skupščino in senat, so bile za 8. november 1931 razpisane volitve v narodno skupščino. Volilni zakoni so močno favorizirali državne kandidatne hste in omejevali kandidaturo 8 Prim. Slovenska novejša zgodovina, 1. zvezek, str. 339-342. 9 Prim. NŠAL 332, zapiski: Cerkev in politika, 16 strani, š. 2. 10 Prim. Dolinar: ljubljanski škofje, str. 400, 401. 11 Prim. NŠAL 332, zapiski: Cerkev in politika, str. 10-13, š. o starih in prepovedanih »plemenskih« strank. Zakoni so bih tako restriktivni, da je imel pri vložitvi lastne kandidature težavo celo predsednik vlade Zivkovič, ki je v zbiranje glasov vključil celotni državni aparat. SLS se je skupaj s preostalimi opozicijskimi strankami odločila za bojkot volitev, saj so ji volilni zakoni onemogočali enakovreden nastop, poleg tega pa bi z nastopom na volitvah pokazala strinjanje z novo ustavo, volilnimi zakoni in unitaristično politiko.12 Režim se je takoj lotil pridobivanja članov za svojo hsto, ki bi vsaj navzven ponazarjala široko podporo prebivalstva politiki kralja Aleksandra in njegovemu režimu. V Dravski banovini se je režim obrnil tudi na duhovnike, ki niso bih v sozvočju s sicer razpuščeno SLS in jih poizkušal pridobiti za kandidaturo na vsedržavni Zivkovičevi hst. Najprej se je obrnil na t. i. starine oz. privržence nekdanjega prvaka SLS Ivan Sušteršiča. Na njegovo ime se je sklicevalo predvolilno pismo duhovnikom, poslano 22. oktobra 1931, v katerem sta bila poleg 7 sopodpisnikov tudi kanonik Josip Šiška in župnik Josip Logar iz Zirov. »Blagopokojnega« in »daleko-vidnega« Sušteršiča je omenjalo kot tistega, ki je prerokoval »pogrešno« in napačno politiko slovenskih političnih voditeljev, ki je za seboj pustila le veliko praznino, polno neuspehov. Pri propagandi za volitve in novačenju kandidatov duhovnikov za narodno skupščino je posebej aktivno sodeloval ljubljanski stolni kanonik, nasprotnik SLS in Sušter-šičev prijatelj, Josip Šiška.13 Režim pa se je obrnil ne le na starine, ampak tudi na druge duhovnike, ki niso bih privrženci SLS; med njimi je bil tudi liberalno usmerjeni župnik pri Sv. Jakobu v Ljubljani Janko Barle.14 Preden je prevzel mesto kandidata, se je posvetoval s škofom Rožmanom in mu razložil razloge, zaradi katerih se je odločil kandidirati, in škof mu je dal privoljenje h kandidaturi. Poleg tega sta se dogovorila, da bo dal resignacijo na župnijo, če bo izvoljen za poslanca in če se bo izkazalo, da dela poslanca in župnika ne bo mogoče uskladiti in bo ena služba trpela zaradi druge. V skladu z navodili Svete stohce oz. kanonskega prava je Rožman zahteval, da se duhovnik, preden se odloči za kandidaturo za poslanca, posvetuje s svojim škofom15 in dobi njegovo dovoljenje. 12 Prim. Gašparič: SLS pod kraljevo diktaturo, str. 121—129. 13 Prim. NŠAL 456. V zapuščini se nahajajo številna pisma 1. Šušteršiča, š. 43 in NŠAL 331, Jegličev dnevnik, 17. 9. 1925. M Prim. Slovenec, 31. 10. 1931, str. 5. '5 Prim. NŠAL 332, pismo Rožmana Barletu, 23. 10. 1931, š. 5. Za poslansko kandidaturo je Josip Šiška nagovarjal tudi šenčurskega župnika Janeza Pibra, Id ga je za kandidaturo nagovarjal tudi nekdanji minister Niko Zupanič. Piber se je najprej branil, češ da je bolj potreben župniji kot politiki in da škof Rož-man na volitvah ne dovoli kandirati duhovnikom, Id so v rednem dušnem pastirstvu. Piber je za mnenje o kandidaturi vprašal škofa, ta pa mu je odgovoril, da mu je niti ne brani niti ga ne poziva k njej in da mu tudi ne bo delal težav, če bo po poslanskem mandatu ponovno delal v aktivnem dušnem pastirstvu. Ko pa so za namero izvedeli duhovniki iz Pibrove bližine, so bih tako ogorčeni in razburjeni, da je Piber kandidaturo odldonil. Nekdanji Pibrov somišljenik — »šuštercijanec« — Isranjsld dekan Matija Škerbec je Pibru napisal pismo, v katerem je med drugim zapisal: »Zadevo sem ponovno premislil in Ti kot prijatelj svetujem. Nikar ne kandidiraj. /.../ Skoda %ate bi bila velikanska: Moralno bos nekako osramočen in ožigosan kot izdajalec Cerkve in slovenstva. Današnji režim je čisto frama^onski in vlada povsod skriti kulturni boj. /.../ Ce sprejmeŠ kandidaturo, prev^ameŠ odgovornost kljub Tvoji najboljši volji in vsem rajnim svojim pridržkom. Ti se boš j tem onemogočil v vsaki duhovniški družbi in tudi v družbi slovenske inteligence in kmeta,«16 Med kandidati na Zivkovičevi listi so se v Dravsld banovini poleg Barleta znašli še trije katoliški duhovnild. Iz ljubljanske škofije je bil duhovnik Maksimilijan Goričar, ki je bil v letu 1931 »na dopustu« in bivanju v Mozirju. H kandidaturi sta ga spodbudila bratranca dr. Mayer in Bogumil Vošnjak, vendar pred sprejetjem kandidature za dovoljenje ni vprašal svojega ordinarija. To je storil šele ko je bila njegova kandidatura v Konjiškem olsraju že potrjena. Rožman mu privoljenja ob zapozneh prošnji ni niti dal niti mu ga ni izrecno odrekel.17 V laškem olsraju je kandidiral profesor verouka v Celju Alojzij Pavlič, v olsraju Dolnja Lendava pa Franc Faflik, župnik v Kančevcih.18 Po izteku roka za vložitev kandidatnih hst, 13. oktobru, je bilo jasno, da se bo za podporo volivcev potegovala le ena hsta, in sicer lista generala Petra Zivkoviča. Jasno je bilo, da bodo v narodno sltupščino izvoljeni le člani njegove liste. Vprašanje je bilo le, kateri od kandidatov v določenem volilnem olsraju bo izvoljen (kolikor je bilo v olsraju več 16 Prim. NŠAL 332; Volitve v skupščino leta 1931; zadeva kandidature župnika Pibra, š. 5. 17 Prim. NŠAL 332; Volitve v skupščino leta 1931; zadeva kandidature M. Goričarja, š. 5. 18 Prim. NSA1, 332, predvolilni letak: »Bomo šli volit ali ne?«, š. 5. kandidatov) in predvsem, kakšna bo volilna udeležba. Država je s svojim aparatom in ob pomoči svojih listov vse moči usmerila v agitacijo za udeležbo na volitvah.19 Med duhovnild so se propagandi za volitve v Dravski banovini priključili vsi duhovniški kandidati, poleg njih pa javno še kanonik Josip Šiška, župnik iz Zirov Josip Logar in šenčurski župnik Janez Piber.20 Barle je kandidiral v domačem Isranjskem srezu, kjer je izvedel tudi predvolilno turnejo, o kateri sta obširno poročala prorežimska Jugoslovan in Jutro. Konec oktobra je imel štiri volilne shode v Škofji Loki, Kranju, Tržiču, Naklem, tam pa ni manjkalo napetosti in manjših incidentov. Barle je v govorih na shodih poudarjal, da se je po dolgem premisleku pred Bogom, svojo vestjo in po posvetovanju s svojim škofom »odločil pozitivno sodelovanje pri delu okrepitev naše mile Jugoslavije.« Poudaril je, da se zaveda, da bo zaradi kandidature doživljal zasramo-vanje in nasprotovanje, vendar kdor vidi nevarnosti, v katerih je država »v časih, ko se vse okoli nas ruši in ko živimo ko na vulkanu« in se okrog države zbirajo številni nasprotniki, »ki komaj čakajo, kako bi se vsled kri^e in nesloge med jugoslovanskimi brati stresli temelji Jugoslavije«, ta ne sme imeti nobenega obzira in mora »j složnimi močmi izvleči državni vo\ sedanje nevarnosti na pota k lepši srečnejši bodočnostiL«21 Poudaril je, da ne bo svobodne Slovenije brez Jugoslavije, ki jo je primerjal z lepo sliko. »Da je slika lepa, mora imeti lepo ozadje, lep okvir. Hrbtenica Jugoslavije so nasi junaški Srbi, okvir žilavi Hrvatje, lepo podobo tej sliki pa dajemo pridni, delavni in pošteni Slovenci. Ce vzamemo sliki barve, okvir, ni več harmonije ..al22 Glede Korošca je dejal, da ta verjetno v svojem srcu odobrava njegovo početje ah pa ga vsaj razume, delati pa mora v nasprotju s svojim prepričanjem, po diktatu nekaj oseb svoje okolice. Poleg tega pa so, ko gre za življenjske interese države, osebnosti nepomembne. Na koncu je vse pozval na volitve. Te naj bi izrazile slogo stanov in bratsko ljubezen zedinjene velike Jugoslavije pod vodstvom viteškega kralja Aleksandra I.23 19 Prim. Gašparič: SLS pad kraljevo diktaturo, str. 127-129. 20 Prim. NSA], 332, predvolilni letak: »Vsem volilcem po celi Sloveniji!«, š. 5. 21 Prim. Župnik Janko Barle o pomenu volitev. Jutro, 22. 10. 1931, str. 2 in Govor župnika Barleta. Jugoslovan, 25. 10. 1931, str. 3. 22 Prim. NŠAL 332, poročilo z volilnega shoda Janka Barleta v Kranju, 22. 10. 1931, š. 5. 23 Prim. Župnik Janko Barle o pomenu volitev. Jutro, 22. 10. 1931, str. 2 in Govor župnika Barleta. Jugoslovan, 25. 10. 1931, str. 3. Predvolilni letak f\\ IL 332, Š 5). Krogi nekdanje SLS so organizirali močno ilegalno kampanjo proti volitvam, s tem pa so izrazili nasprotovanje režimu in načinu volitev.24 O Bar-letovili predvolilnih shodih so škofu poročali in se zaradi njih pritoževali gorenjski duhovniki, ogorčeni predvsem nad Barletovim poudarjanjem, da kandidira s škofovim dovoljenjem, in celo, da bo lahko poleg poslanske službe opravljal tudi dušno-pastirsko ter da škof ni proti volitvam.25 Škofovo ime je bilo tudi izpostavljeno in zlorabljeno na številnih predvolilnih propagandnih letakih,26 prav tako tudi na letaku, ki je agitiral za Barleta. Na njem je med drugim pisalo: »Alas kandidat je -župnik Janko Barle poštenja in vsega spoštovanja in •zaupanja vredna oseba, ki ima kandidaturo dovoljenje od svojega Škofa,« Rozman je zaradi privolitve v Barle to vo kandidaturo doživel niz ostrili protestov in očitkov, zato je Barletu že pred 22. oktobrom prepovedal, da ga omenja na javnih shodili.27 Odločno ga je opomnil, naj v skladu z navodili Svete stohce v svojem političnem udejstvovanju nastopa kot državljan in ne kot duhovnik. To je izpostavljal na prvih predvolilnih shodili. Še bolj pa je bil Rozman ogorčen, ker je v govorih obrekoval duhovnike, ko je poudarjal, da mu je znano, da so »mnogi mojih duhovnih sobratov •nastopali stališče, naj se nase dobro in blago ljudstvo v^dr^i glasovanja pri novembrskih volitvah« iti da so mu neka- 24 Prim. Ahčin: Izgubljeni spomin na yintona Korošca, str. 80. 25 Prim. NSAJ. 332, poročilo ■/. volilnega shoda Janka Barleta v Škofji i.oki, 19. 10. 1931 m Kranju, 22. 10. 1931, š. 5. 26 Prim. NSAJ. 332, Pozivi volivcem, naj se udeležijo volitev, š. 5. 27 Prim. NŠAJ. 332, pismo Janka Barleta, 22. 10. 1931, š. 5. teri svetovali, »da se absenlinijo od dela konsolidacijo države, ker jih vse skupaj nie ne briga in da naj v-^ame vse vrag, ker njih ni poleg.«2* Rožman mu je očital, da s tem pred vso jugoslovansko javnostjo očitno de-nuncira duhovnike, ter ga opozoril, naj ne polemizira s svojimi sobrati duhovniki. Opozoril ga je tudi na taktnost in odgovornost v nastopili, drugače bo pri njem izgubil vse zaupanje. Opozorilno pismo je končal z besedami: »Ze -ydaj mi je jasno vse bolj kot doslej, da je moj princip edino pravilen, da aktiven •yupnik ne more biti poslanec in pri tem ostanem v vsakem slučaju tudi vasem.«2'} Protesti in pritiski zaradi škofovega dovoljenja so se nadaljevali s številnimi resolucijami in protesti. V znak protesta zaradi Barletove kandidature in škofovega privoljenja je 27. oktobra 1931 iz škofijskega odbora Katoliške akcije izstopil vidni predstavnik razpuščene SLS Miha Krek. Ta je Rožmanu v pismu izrazil zgražanje, ker lahko aktivni dušni pastir podpira obstoječi framazonski režim, ki je nasproten katoliški Cerkvi, saj preganja katoliške organizacije, uničuje katoliški tisk, zapira duhovnike, ne dovoljuje zborovanj katoliške akcije, sili mladino v protikatoliški Sokol ... Zapisal je, da si sicer ne upa dvomiti o škofovi privolitvi v kandidaturo takih duhovnikov, da pa meni, »da je vsaka katoliška akcija bre-y smisla, če so razmere take, da je dovoljeno nekaterim njenim članom rušiti enotnost nastopa katoliških 2S Prim. Župnik Janko Barle o pomenu volitev. Jntro, 22. 10. 1931, str. 2. 2<» Prim. NŠAJ. 332, pismo Rožmana Barletu, 23. 10. 1931, š. 5. Slovencev in smejo katoliški duhovniki nastopati kot mandatarji režima, ki katoliški akciji njene prireditve prepoveduje ter našo mladino goni v S oko Is ko organizacijo.«30 Ostre očitke in nasprotovanja je doživljal tudi Barle. Na pastoralni konferenci so duhovniki mesta Ljubljana, katerih del je bil kot šentjakobski župnik, sestavili protestno noto prod njemu, ker jim je na predvolilnih nastopih odrekal zvestobo kralju in državi ter ustavno pravico do svobodne izbire na volitvah, Barletov kaplan Alojzij Tome pa ga je pričel popolnoma ignorirati.31 Barle je doživljal tudi očitke in blatenje v smislu: »Boga je postavil v kot in gre v Beograd molit zlatem teleta,«?2 o o \> o Malo pred volitvami je Rožman zaradi vsesplošnih pritiskov in različnih mahinacij v zvezi z njegovo podporo volitvam oz. raznim kandidatom 29. oktobra 1931 duhovnikom napisal zaupno okrožnico. V njej je v treh točkah zapisal: »/. V kljub pritisku od rajnih strani in grožnjam, da bom jaz odgovoren, ako bo bodoča skupščina porinjena v proticerkveno smer, sem ostal in ostajam na principu: Aktiven dušni pastir ne more biti ob enem poslanec. Toliko je resnica, karje več govoric, je po tvorba resnice. 2. Političnih izjav nisem in ne bom dajal, ker se ne smatram zfl političnega voditelja, ampak samo zfl Škofa katoliških vernikov ljubljanske Škofije. Le v enem slučaju, ko kandidira v istem srezu več kandidatov, sem se izrazji: Kdor gre volit, naj voli JV.JV., ki je turned vseh najboljši. Ako se razširjajo ali se bodo razširjale od kogarkoli druge moje izjave, ne verjemite ničesar. 3. Opozarjam vse gospodje, naj so v svojih izjavah resnični in previdni. Mi katoliški duhovniki smo j prepričanjem našo državo, jo ljubimo, smo pripravljeni se za njo žrtvovali, spoštujmo in čuvajmo avtoriteto kraljevo, polagoma j svojim stanovskim delom najgloblje temelje močni j o J Jcskovca pri Krškem Alojzij Štrukelj. Na dan volitev so bili aretirani in odvedeni na okrajno glavarstvo v Kočevje in na denarne kazni obsojeni: ribniški dekan Anton Skubic, oba duhovnika s Sodražice Franc Traven, Ivan Jenko, župnik iz Gore nad Sodražico Ivan llabjan, župnik iz Roba Tomaž Zabukovec. Zaradi volitev so sankcije doživeli še sledeči duhovniki: kaplan v Cerkljah ob Krki Matej To-mazin, kaplan v Tržiču Viktor Zakrajšek, dekan v Škofji Loki Jernej Podbevšek, župnik v Dragatušu Jakob Oma-hen, župnik iz Preloke Alojzij Jerič, kaplan v Lokah pri Zagorju Vital Vodušek, kaplan v Dolah pri Litiji Jože Ka-pus in Franc Golob župnik iz Kostanjevice. Prim. NŠAL 332, Seznami aretiranih, pridržanih v zaporu, kaznovanih, odpuščenih iz služb zaradi nasprotovanja volitvam leta 1931 in protestnih manifestacij pomladi leta 1932, š. 5. 42 Prim. NŠAL 29, Prepisi poročnih matičnih knjig župnije Ljubljana - sv. Jakob, leto 1931. « Prim. Jutro, 9. 11. m 10. 11. 1931. 44 V-am, Jutro, 10. 11. 1931. 45 Prim. NŠA1,332, pismo Janka Barleta, 7. 2. 1932, š. 5. Barle je imel svoj prvi odmevni pohtični govor v narodnem predstavništvu 27. januarja, ko je le-to s t. i. Adreso odgovorilo na kraljevo prestolno besedo.46 V vznesenem govoru je Barle pozdravljal vekkega kralja osvoboditelja in podal tri zapovedi ljubezni. Prva naj bo iskrena bratska ljubezen in sloga, zato je zakkcal: »Jap Slovenec, ljubim Srba in Hrvata.« Druga zapoved naj bo »ljubepen in pvestoba do svojega velikega vladarja in milega kralja našega.« Tretja pa naj bo ljubezen do lastnega naroda. Govor so spremljak številni navdušeni medkkci, na koncu >pa dolgotrajno odobravanje in frenetičnoploskanje.«47 Dne 3. februarja 1932 je Rožman Barletu pisal pismo. »Z opirom na najin pogovor, ki sva ga imela dne 24. januarja t. 1. pred Vašim odhodom v Belgrad preci-piram svoje stališče v sledeči obliki: Ni malo ne pahtevam od Vas, da odlopite poslanski mandat, v sedanjem polopaju nasprotno pelim, da ohranite mandat in da storite to, kar ste navajali kot glavni raploga vase kandidature, namreč, da vršite mandat v prid drpave in cerkve. Za to boste imeli pe prilike povodom proračunske debate, kjer se bo razpravljalo o kreditih pa kultne in prosvetne namene (semenišča, teološka fakulteta, kongrua itd). Na dnevni red bodo prišla vprašanja o agrarni reformi, vpgoji, o pakonskem pravu in stična.« Na koncu pisma pa ga je pozval, naj poda formalno prošnjo za resignacijo, saj ga bo, če hoče uspešno delovati kot poslanec, naloga popolnoma zaposlila, zato naj čim prej pripravi vse potrebno za predajo namestruku. Barle je bil nad Rožmanovo zahtevo ogorčen in osupel, vendar resignacije ni podal. V odgovoru na škofovo zahtevo je med drugim zapisal: »Z opirom na najin rapgovor, ki sva ga imela 24. j an. 1932, nisem pričakoval takega sklepa. Vi ste mi rekli: Ne pahtevam Vase resignacije. Ostanite pupnik, a dal vam bom koadjutorja — to je — kaplanu dam oblastno polnomoč, da Vas v vsem nadomestuje pa slučaj Vaše odsotnosti, — Sedaj pahtevate naj vlopim prošnjo pa upokojitev. /.../ Pres vi tli! Čudno se mi pdi Vase padrpanje o vsem mojem polopaju. Drugačni so najini ustni dogovori — j j \> J o J o drugačni — prvemu popolnoma nasprotni — vasi pismeni odloki. In Še pre dno pridejo ti pismeni odloki do moje osebe — o tem govori pe javnost, Tudi o vsebini tega Vašega pisma O \> J O O J — se govori pe teden dni in me hodijo ippraŠevat kaj je na tem. teh povpraševanj sem takoj sklepal, da se je popet v Škofiji nekaj ukrenilo in dalo javnosti, kar ne soglaša p najinimi dogovoriU<48 46 To je kralj Aleksander podal 18. januarja 1932 na skupnem zasedanju Narodne skupščine in Senata. Poudaril je politična načela šestojanuarske diktature in enotnosti jugoslovanskega naroda. Prim. Slovenska novejša zgodovina, 1. zvezek, str. 327. 47 Prim. Tri zapovedi ljubezni. Jutro, 28. 1. 1932, str. 2. « Prim. NŠAL 332, pismo Rožmana Barletu, 3. 2. 1932, in pismo Janka Barleta, 7. 2. 1932, š. 5. Volilci! Mnogo voliletv se Še dane® ne zaveda, kako velikanske važnosti so predstoječe volitve t narodno skupščino. Brezvesineir, neodgovorni hujskači prigovarjate ljudstvu, naj s* voSttev ne udeleži, ratio go v m to pa mu ne povedo Pomislile samo eno Kaj dosežete s tem. če ne gresle volil? Ali bosie s tem kaj izboljšali naše težke gospodarska razmere? Ali boste s svojo neudeležbo pomagali ©dsl raniti krizo? AH boste z neudeležbo odstranili nezaposlenost? Ali boste s tem zvišali cene svojim pridelkom 1 ASI boste z neudeležbo dosegli kako korist od banovine in države? Ali mislile, da bosie s lern znižali davke? Ali mislile, da bosie s tem svoje polrebščine ceneje kupovali? Ali Vam je vseeno, da nam zagospodert naS premllt sosed, ki komaj čaka, da bi mu vsled naše nesloge In razdvojenosti padli kot zrelo jabolko v naročje? Kdor misli, da bo z neudeležbo podprl kredit noše države, da bo t neudeležbo dosegel, da se denarna krizo izboljša, da bode z neudeležbo pomagal povzdignili gospodarsko blagostanje samemu sebi, občini ln državi, da bo t neudeležbo okrepil varnost svojega doma In cele države, la se slrašno moti. Moli se pa tudi oni, ki čaka onih strankarskih čarov, ki so biLi, pa se nikdar v«£ ne «mejo. Če se volitev ne bomo udeležili, ne bo kriza manjša, ampak vsaki dan večja in za ležke posledice naj odgovarja vsak sam. Opozorili smo Vas pravočasno na to kot iskreni Vašt prijatelji, de ne boste pozneje razočarani, ko bo prepozno. Danes ni čas za pogubo-nosne strankarske boje, danes je zadnji čas za resno, skupno gospodarsko delo. Kdor Vam pa drugače svetuje, la nI Vaš prijatelj, ta Vam ne želi dobro. Le v slogi In z veliko udeležbo pri volllvah bomo dobili vpliv na državno gospodarno in priliko, da lo gospodarstvo izboljšamo. Škodljive nasvete je lahko dajali, posledice borte pa nostll le VL Premislite to dobro, razsodite sami In prav gOtOVO I« bOSte OdloČili. da greste v nedeljo. 8. novembra na vollšie in oddsste svoj glas v korist sebi In nam vsem. Le v molni. enotni Jugoslaviji Je nam Slovencem laslguran tasten obstoj. NaS kandidat je župnik Janko Barle poätena in vsega spoštovanja in zaupanja vredna oseba, ki Ima is kandidaturo dovoljenje od svojega Škofa, namestnik njegov pa Je ugledni tršlški župan Loniar. Samo z zabavljanjem in prekriSaninti rokami I« nikdar ai nlliče doaefci uspeha. JlikvAi Savi v Kranlu" i l3M-3i Predvolilni letak f\\ IL 332, /. 5). Drugi odmevni govor je imel Barle na 20. zasedanju narodne skupščine 5. marca 1932. V njem je predlagal, da bi spremenili vse predpise o narodnih šolah, Id finančno obremenjujejo občine, ker le-te ne zmorejo tega bremena. Poleg tega pa se je zavzel še za učenje ruščine v šolah, kajti »... mi vsi ljubimo veliki ruski narod, sveto matjuško Rus jo.« Nadaljeval je, da so Rusi resda v hudi preizltušnji, »da pa skoraj pride njegov 'Uskrs' njegovo vstajenje in bodočnost je slovanska. /.../ tedaj bodo vsi, ki imajo ve^i j tem narodom, imeli po tem narodu tudi bodočnost svojo.« Na koncu je še obsodil demonstracije nekega dela univerzitetne mladine, ki se je dala zavesti temnim silam, Id so jo z lažmi hujskale proti vladi, češ da hoče ukiniti nekatere fakultete ljubljanske Univerze. Barle se je škofu hvalil, da je v južnih delih Jugoslavije doživljal velik uspeh in slavo. Tako je konec februarja govoril sredi Sumadije pred tri tisoč glavo množico in doživel veliko odobravanje, konec aprila pa je bil na »turneji« v okolici Ohrida in Skopja. Zaradi izgube zaupanja pri škofu, stalne negotovosti in pritiskov ter blatenja, ki ga je doživljal v Sloveniji, je škofu konec marca 1932 sporočil, da bo v mesecu dni odložil svoj poslanski mandat, s tem pa je tudi v celoti preklical svojo delno in pogojno resignacijo na župnijo, ki jo je dal 6. novembra 1932. Škofu je sporočil, da bo s tem pokazal obrekovalcem, da mu ne gre za čast, denar in slavo, saj so ga vedno vodih le: »ljubezen, spravljivost in delo v blasor nase mile in meni tako drage Jugoslavije.« O O J O J Škofu je tudi »požugal«, da so zadeve glede semenišča, teološke fakultete, kongrue, škofijskega posestva v Gornjem Gradu itd. za leti 1932/33 srečno rešene in da za naprej ne bo prevzel nobene odgovornosti.49 Kljub napovedi pa poslanskega mandata še ni odložil. V Sloveniji sta se vse od septembra 1931 krepili avtonomistično gibanje in nasprotovanje režimu pod vodstvom SLS, spomladi leta 1932 pa ste se še stopnjevali. Barle se je pridružil »turneji« Jugoslovanske radikalne kmetske stranke, ki je poizltušala okrepiti politični položaj med ljudmi v Sloveniji, vendar pri tem ni imela srečne roke, saj se je za turnejo po gorenjskih občinah odločila prav v maju, torej v času največjega protirežimskega vrenja, Id je vrhunec doseglo 22. maja s t. i. šenčurskimi dogodki. Prvi shod je imel Barle 16. maja v Hrastju pri Kranju. Ze tu se je zgodil incident, saj je množica z vpitjem in pritrkavanjem v zvoniku motila zboro- *> Prim. NŠAJ, 332, pismo Janka Barleta, 22. 3. 1932, š. 5. vanje, na dvorišče, kjer so zborovali, pa je priletelo tudi nekaj kamnov. Za 22. maja so bile napovedani shodi prorežimske Jugoslovanske radikalne kmetske stranke po raznih gorenjskih Israjih: na Prim-skovem, v Preddvoru, Podbrezjah in Šenčurju. Privrženci SLS pa so proti njim na zborovanje poslali protestnike iz raznih Israjev Gorenjske. Najprej je bilo zborovanje na Primskovem. Tam je nastopil narodni poslanec Milan Mravlje. Kmalu po začetku so številni protestnild izzvali nerede, tako da so morah posredovati orožnild, zborovanje pa je bilo razpuščeno. Ob enajstih je imel shod v Preddvoru organiziran Barle. Zaradi velikega števila ljudi je bil na prostem, Itmalu po začetku pa je Barletov govor preldnil preddvorsld kaplan in ljudi pozval, naj se razidejo, pri tem pa je nastal nemir, Id se je končal z grožnjo s posredovanjem orožnikov ter odhodom kaplana in več kot polovice navzočih. Barle je nameraval popoldne oditi na shod, ki ga je imel napovedanega v Podbrezjah, vendar ga je telefonsko odpovedal ter odšel »na pomoč« v Šenčur, kjer je imel shod napovedan poslanec Stanko Rape. Šenčur, Barletova rojstna župnija, je namreč veljal za »trdnjavo demokratov tedanjega režima«,m zato je bilo v zaostrenih razmerah mogoče upati, da bo uspeh boljši kot v Podbrezjah. Tako sta se v Šenčurju ob shodu pomerili obe strani. Shod se je pričel ob petnajstih na dvorišču trgovca Gašperlina, zbranih pa je bilo blizu 200 mož. V okolici dvorišča se je zbrala 10-krat večja množica, okrog 2.500 ljudi, ki je protestirala. To so bih privrženci nekdanje SLS in nasprotnild režima, ki so organizirano prišli iz okolice Kamnika, Kranja, Trstenika, Preddvora, Predoselj, Komende, Vodic in Cerkelj na Gorenjskem. Med govorom Barleta so protestnild pričeli kričati in vzldikali Mice, ki so se ponavljali ves čas protestov: »Dol Barle, dol režim, dol nasilje, živijo dr. Korošec ...« in metati kamenje ter polena na dvorišče. Posredovali so orožniki in opozorilno streljali v zrak. Po končanem zborovanju so orožniki naredili koridor od Gašperlinovega posestva do župnišča, da se je Barle umaknil na varno. Od tam ga je kranjski župnik Matija Škerbec, Id se je udeležil protestnega zborovanja, z avtom odpeljal v Kranj, nato pa se je Barle z vlakom vrnil v Ljubljano.51 Dogodki v Šenčurju so pomenih zmagoslavje razpuščene SLS in so imeli močan odmev. Ze naslednji dan je oblast pričela aretacije številnih ude- 50 Prim. Škerbec: Šenlurski dogodki, str. 21—26. 51 Prim. NŠAJ, 332, dopis Barleta Škofijskemu ordinariatu glede protestnih shodov pomladi 1932; 7. 7. 1932, š. 5 in Škerbec: Šenlurski dogodki, str. 25-35. ležencev šenčurskih protestov52 in drugih protire-žimskih manifestacij v maju 1932. Med drugim so bih aretirani tudi duhovniki Matija Skerbec, kaplan iz Predoselj Anton Pogačnik, preddvorski kaplan Franc Jeraša, komendski kaplan Ivana Platiša, misijonar iz Grobelj Jožef Godina, kaplan v Dolu pri Ljubljani Jožef Hostnik in Franc Vavpetič, kaplan v Šenčurju.53 V naslednjih mesecih se je odpor zoper režim še krepil. Duhovniki so imeli celo javne molitve za zaprte duhovnike, to pa je povzročalo nove aretacije.54 Barle je dan po šenčurskih dogodkih pisal Rožmanu, da so ga pretekli dogodki dokončno brezpogojno prepričali in da se bo odpovedal mandatu poslanca. Dejal je, da povsod, čeprav oznanja le mir, strpnost in ljubezen, žanje »le sovraštvo, prepir in Zdražbe. — A na čelu te zbegane, zapeljane i'n nevedne mladine je slov. duhovščina,«55 Dva dni pozneje je od škofije dobil odgovor: »Na osnovi kan. 139§^ß(> Vam Z današnjim dnem prepovedujem vsako politično delovanje. Nadaljne ukrepe glede %upnikovanja pri sv. Jakobu si Še pridrzim.«57 Barle je bil zaradi teh dogodkov silno razburjen, krivdo za nemire pa javno pripisal duhovnikom. Generalni vikar Ignacij Nadrah je po naročilu škofa od Barleta zahteval pojasnilo za njegove hude obtožbe: »Duhovniki so krivci zadnjih nemirov, v Škofiji pa dobivajo potuho.«58 Barle je odgovoril z obširnim žolčnim pismom, v katerem je dokazoval krivdo duhovnikov za nemire v Hrastju pri Kranju, Preddvoru, Šenčurju in dolžil škofa, da zagovarja duhovnike, ki so povzročali nemire, in jih označuje za »najboljše«, njega pa stigmatizira kot hujskača, kot krivca za vse gorje. Kot glavnega hujskača, ki pri škofu rovari proti njemu, je označil Frana Šaleškega Finžgarja, ki naj bi bil »najstrupenejši« 52 Sodni epilog so dogodki dobili na t. i. šenčurskem procesu na sodišču za zaščito države v Beogradu, ld se je pričel 20. februarja 1933. Zaradi protirežimskih izjav so bili 6. marca obsojeni: nekdanja poslanca SLS, in sicer Ivan Brodar na poldrugo leto strogega zapora, Ivan Strcin pa na denarno kazen, kranjski župnik Matija Skerbec na leto strogega zapora, 9 drugih soobtoženih pa na zaporne kazni od enega meseca do enega leta. Prim. Slovenska novejša zgodovina, 1. zvezek, str. 340, in Šenturski dogodki, str. 198-202. 53 Prim. NŠAJ. 5, Ordinariat, Pismo škofa Rožmana kralju Aleksandru s 1. 6. 1932, leto 1932, št. 2035 m št 2590. m Prim. NŠAJ. 5, Ordinariat, leto 1932, št. 2585, 2690. 55 Prim. NŠAJ. 332, pismo Janka Barleta, 23. 5. 1932, š. 5. 56 Kanon pravi: »Za mesto senatorja ali poslanca v zakonodajni %bor se v tistih krajih, kjer je to sv. stoika prepovedala, hre^ njenega dovoljenja ne smejo potegovati ali ga sprejeti; v drugih krajih pa naj tega ne poskušajo hre^ dovoljenja svojega ordinarija in ordinarija kraja, kjer bo volitev.« Prim. Zakonik cerkvenega prava, str. 68. 57 NSAJ. 10, J.j ubij ana - sv. Jakob, 25. 5. 1932, št. 1949. 58 Prim. NŠAJ. 5, Ordinariat," 4. 7. 1932, št. 2467. privrženec in priganjač za politiko dr. Korošca in njegov najbolj goreč nasprotnik.59 Rožman je kljub viharnemu dogajanju in aretacijah duhovnikov zagovarjal stališče, da je duhovnikova glavna naloga oznanjevanje božjega kraljestva in naj se ne vpleta v politiko. To je jasno izrazil v govoru duhovnikom, ki ga je imel ob koncu duhovnih vaj 21. julija 1932. »Cas v katerem živimo, čigar težp čutimo, nam kategorično kliče Jezusove besede: Quaerite primum regnum Dei et iustitiam eiusf>{) razdobje, ko se morda znova kuje in se bo odločala usoda našega naroda, od nas duhovnikov pred vsem (primum) zahteva, da v trenju raznih mnenj in političnih konceptov rešujemo duše, ohranjamo v njih kraljestvo božje, a tudi na zunaj čuvajmo po možnosti svobodo božjega kraljestva. To je prvo najvažnejše in bistvena naša dolžnost. Vse drugo je sekundarno, ki se more opustiti, ako razmere udejstvovanja ne pripuščajo. To imejmo pred očmi.«(A Nato je duhovnike še opozoril, naj bodo previdni, saj se v ljubljanski škofiji dogaja kulturni boj, v katerem so duhovniki pod trajnim tajnim policijskim nadzorstvom. V pridigah naj oznanjajo božjo besedo ne glede na posledice, vendar naj pustijo vse, kar ima osebnostno noto, in naj po nepotrebnem ne izpostavljajo sebe in drugih. V avgustu 1932 je Barle končno narodni skupščini le predložil odstopno izjavo. To so izkoristili slovenski liberalni poslanci in v skupščini ostro napadli slovensko Katoliško cerkev. Poslanec Stanko Rape se je 9. avgusta sam pooblastil in v imenu vseh senatorjev in poslancev Dravske banovine podal izjavo o Barletovem odstopu. V njej je poudaril, da se je zgodilo prvič v zgodovini političnega življenja v Sloveniji, da je cerkvena oblast duhovniku prepovedala politično delovati, to pa je storila le zato, ker je želel delovati v korist kralja, države in vseh državljanov, ki želijo dobro tej državi, in ne le v korist plemenske ah verske stranke. Vodstvo Cerkve je Barleta preganjalo in mu prepovedalo politično delovanje, hkrati pa je podpiralo tiste, ki so ga sramotili in klicah živela republika, dol kralj, dol Jugoslavija. Na koncu je pozval, naj skupščina sprejme Barletov odstop, ker je to njegova volja, vsi pa naj mu pokažejo, da ostro nasprotujejo takim postopkom cerkvenih oblasti in da so še naprej pripravljeni delovati v korist kralja in države. Govor je bil pospremljen z navdušenimi medklici, na koncu pa z burnim aplavzom in klici »Zivio, Barle!« 59 Prim. NŠAJ. 332, dopis Janka Barleta Škofijskemu ordi-nariatu, 7. 7. 1932, š. 5. 60 Iščite najprej Božje kraljestvo in njegovo pravičnost. 61 NŠAL 332, Rožmanova premišljevanja o stanju v škofiji ob koncu duhovnih vaj, 21. 7. 1932, š. 23. 1 v J* J % ^ Ško fa Gregory Rozman in Anton Bonaventura Jeglič, 26. 2. 1930 (NS. iL 107, Jeglicev album s. 67). Naslednji dan se je na Rapetov govor ostro odzval poslanec in duhovnik Alojzij Pavlic, ki je demantiral, da je bil Rape pooblaščen od vseh senatorjev in narodnih poslancev iz Dravske banovine, ker se s to izjavo ne strinja. Dejal je, da obžaluje, da taki govori denuncirajo, to pa škoduje ne samo žrtvam teh denunciacij, ampak celotnemu slovenskemu narodu, ker so te denunciacij e neutemeljene, ter poudaril, da med slovenskimi duhovniki ni nikogar, ki bi ne bil za Jugoslavijo in kralja. Govor je povzročil velik nemir, proteste in protestne odhode iz dvorane, dokler predsednik skupščine Ku-mandi ni pomiril strasti in prešel na drugo temo.62 Odstop Barleta je bil tako sprejet, njegovo mesto v skupščini pa je zasedel Ivan Lončar, župan Tržiča.63 Aktivne politične kariere Janka Barleta je bilo s tem konec, ostal pa je zvest svojim nazorom in še naprej podpiral slovenske liberalce ter se udeleževal njihovih prireditev. Konec leta 1932 se je kot govornik skupaj z liberalnimi politiki pojavljal na nekaterih prorežimskili prireditvah na Dolenjskem, to pa je povzročalo zgražanje med duhovniki in ljudstvom, duhovniki novomeške dekanije pa so spomladi 1933 od škofa celo zahtevali, da ga zaradi Prim. \SAJ. 332, Govora dr. Rapeta in Pavlica na seji narodne skupščine glede odstopa Barleta /, mesta poslanca; 9. m 10. 8. 1932, m Norosti, 11. 8. 1932, str. 2, 3 š. 5 m , 10. m 11. 8. 1932. Prim. Jutro, 10. 8. 1932. obnašanja, s katerim naj bi škodoval Katoliški cerkvi, primerno kaznuje.64 Poslanska epizoda Janka Barleta je zanimiva že sama, dodatno zanimivost pa ji dajeta celoten kontekst in kompleksen politično-cerkveni položaj. Dogodki okoli te epizode nazorno prikazujejo stanje v ljubljanski škofiji, ko je vodenje škofije prevzel Gregorij Rožman, njegov odnos do politike in način odločanja, posebno v zaostrenih trenutkih. Škof Rožman si je prizadeval, da bi se duhovniki ne ukvarjali s politiko in jih je nenehno opozarjal na temeljne prvine njihovega duhovnega poslanstva, ki naj bi bilo predvsem oznanjanje božjega kraljestva in reševanje duš.63 Rožman v nobenem navodilu duhovnikom ni omenjal, naj se za dušni blagor ljudstva ukvarjajo s politiko oz. da bi v pastoralne načrte vključevali politično dejavnost. Sam sebe je dojemal kot škofa katoliških vernikov ljubljanske škofije in ne političnega voditelja, isto pa je pričakoval tudi od svojih duhovnikov, torej da so dušni pastirji svojih vernikov in ne njihovi politični voditelji. Ni jim sicer prepovedoval vstopa v politiko, a zahteval, da vsak dobi najprej škofovo dovoljenje, poleg tega pa se niso smeli hkrati ukvarjati s politiko in dušnim pastirstvom. Pri tem Prim. NSAL 5, Ordinariat, leto 1932, 4171, 4389, NSAL 10, Ljubljana - sv. Jakob 10.3. 1933. Prim. Dolinar: Ljubljanski škofje, str. 404. je želel biti lojalen do oblasti in delovati nestrankarsko, s tem pa ni uresničeval strankarskih ciljev SLS. To se je zgodilo tudi pri volitvah v letu 1931, ko ni upošteval interesov SLS, ki je podpirala abstinenco volitev, in je duhovnikom glede kandidature puščal prosto pot, čeprav se je zavedal, da bo doživel pritiske.66 Njegova distanca do strankarske politike in s tem tudi do SLS je pomenila velik odmik od naravnanosti njegovega predhodnika Jegliča, ki je z vsemi močmi podpiral in usmerjal delovanje SLS.67 Ta drugačna naravnanost oz. razlika je v vrste duhovnikov vnesla mnogo nejevolje in zmedo. Kljub jasnim načelom škofa Rožmana, naj aktiven dušni pastir ne sodeluje aktivno v strankarskem in političnem življenju, je le-to v praksi dokaj neodločno in nespretno uveljavljal. V Barletovem primeru se mu je očitno večkrat dal prepričati, da mu ni potrebno resignirati na župnijo, kasneje pa se je kljub dogovorom, ki sta jih sklenila, večkrat premislil, informacije o drugačnem stališču pa so prišle v javnost, še preden je bil z njimi seznanjen Barle, to pa je na Barleta delovalo zelo destruktivno.68 Svoja načelna stališča je na podlagi pritiskov in prigovarjanje »svetovalcev« spreminjal in prilagajal različnim vplivom, posledica pa je bila zmeda. Takšno ravnanje je bilo gotovo tudi posledica njegovega mehkega značaja in načina »občevanja« z duhovniki, saj je v odnosu do njih želel biti kar se da bratski in razumevajoč. Na to nazorno kažejo že sklepi z duhovnih vaj pred posvečenjem v juniju 1929, kjer je zapisal: w sodbah previden in počasen, /.../ Pred vsako sodbo si v^eti čas ra^sojo. /.../ Prijaven, očetovski, bratski naproti vsem duhovnikom. /.../ Krivce skušati najprej % ljubeznivo potrpežljivostjo in ra^utne-vanjem subjektivnih in objektivnih okoliščin prepričati o krivdi in jim poboljŠanje omogočiti.^ Takšen način pa se je v zaostrenih položajih, kot je bil Barletov, izkazal kot slab, to pa je gotovo vplivalo tudi na krhanje njegove avtoritete. Škof je pred verniki sicer deloval suvereno, v odnosu do številnih močnih osebnosti, ki so ga obkrožale, in v kočljivih trenutkih pa je bil negotov in neodločen.70 «• Prim. NŠAJ, 332, pismo Barleta, 2. 11. 1931, š. 5. 67 Prim. Ambrožič: Spomini in semeniška kronika 1941—1944 Ignacija Nadraha, str. 170 in Dolinar: ljubljanski škofje, str. 382. « Pum. NŠAJ. 332, pismi janka Barleta, 22. 10. 1931 m 2. 11. 1931 in 7. 2. 1932, š. 5. 69 Prim. NŠAJ. 332, Škofovsko imenovanje in posvečenje; »Reforma vitae« (2.-11. 7. 1929), š. 3. 70 Že pri ljubljanskem stolnem kapitlju, ki je predstavljal Roz- manove najožje sodelavce, mu po večini ni uspelo pri- dobiti avtoritete, kakršno je imel njegov predhodnik. Prim. Kolarič: Škof Rozman, 11. del, str. 114-116. Razlog za Rožmanovo privolitev v Barletovo kandidaturo je brez dvoma treba iskati tudi v upanju, da bi bilo z izvolitvijo duhovnikov mogoče omiliti proticerkveno razpoloženje v Beogradu, ki bi se z izvolitvijo slovenskih liberalcev lahko le še okrepilo. Če je ob volitvah in prvih mesecih po njih škof upal, da bo mogel po poslancu Barletu v Beogradu izposlovati kakšno korist za Cerkev, mu je od spomladi 1932 postalo jasno, da politično udejstvovanje duhovnikov na strani režima le podžiga razdor znotraj Cerkve, da podpora Barletu ni dosegla zaželenih učinkov in da se je odpor proti režimu nezadržno krepil.71 Represija, ki jo je v obdobju volitev in po njem izvajal režim, je strnila vrste duhovnikov v nasprotovanju režimu in simpatiziranju z dejavnostmi SLS oz. vključitvi vanje. Ob volitvah leta 1931 so nekdanji starini (Piber,72 Šiška) še zadnjič, a neuspešno poskušali strniti vrste, a je bilo še več tistih nekdanjih starinov, ki so se priključili protirežimskemu gibanju SLS (Matija Škerbec iz Kranja, Franc Ber-nik iz Domžal...). Škof Rožman v danem trenutku, ki je duhovnike še dodatno povezal z SLS, ni imel avtoritete, da bi zarezal v dolgo tradicijo političnega klerikalizma, in ni mu uspelo duhovnikov odvrniti od angažiranja v politiki. Viri in literatura Arhivski viri Nadškofijski arhiv Ljubljana NŠAL 5, Škofijska pisarna 5; Ordinariat NŠAL 10, ŠAL/Z, Ljubljana — sv. Jakob NŠAL 29, Prepisi poročnih matičnih knjig župnije Ljubljana — sv. Jakob, leto 1931 NŠAL 99, ŠAL razno, Službene tabele duhovnikov NŠAL 107, Fotografska zbirka NŠAL 331, Zapuščina škofa Antona Bonaven-ture Jeghča NŠAL 332, Zapuščina škofa Gregorija Rožmana NŠAL 456, Zapuščina Jožefa Šiške NŠAL 458, Zapuščina Ivana Šušteršiča 71 Prim. NŠAJ. 5, Ordinariat, pismo škofa Rožmana kralju Aleksandru s 1. 6. 1932. 72 janež Piber je sodeloval pri Šušteršičevi Narodni ljudski stranki, Šušteršiču pa je v imenu prijateljev spregovoril tudi ob njegovem pogrebu. Prim. NŠAJ. 458 Zapuščina Ivana Šušteršiča, pismo nekaterih duhovnikov iz 29. 1. 1918, š. 44 in Škerbec: Pregled novodobnega slovenskega katoliškega et- O o o o o banja, 11. del, str. 76. Časopisi Jutro, leti 1931,1932 Slovenec, leti 1931,1932 Pohod, leto 1934 Literatura Ahčin, Ivan: Izgubljeni spomin na Antona Korošca (ur. Ervin Dolenc, Bojan Godeša). Ljubljana: Nova revija, 1999. Ambrožič, Matjaž: Spomini in semeniŠka kronika 1941—1944 Ignacija Nadraha, Viri št. 30. Ljubljana: Arhivsko društvo Slovenije, 2010. Cepič, Zdenko: Agrarna reforma in katoliška Cerkev v Sloveniji (1919—1948). Drsava in Cerkev: izbrani zgodovinski in pravni vidiki (ur. Alenka Selih in Janko Pleterski). Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 2002, str. 169—171. Dolenc, Ervin: Država, Cerkev in šolstvo v prvi Jugoslaviji. 100 let Zavoda sv. Stanislava (ur. France M. Dolinar). Ljubljana: Družina, 2005, str. 161— 176. Dolinar, France M.; ljubljanski Škofje. Ljubljana: Družina, 2007. Gašparič, Jure: SLS' pod kraljevo diktaturo. Ljubljana: Modrijan, 2007. Kolarič, Jakob: Skof Rosmart, II. del. Celovec: Družba sv. Mohorja v Celovcu, 1970. Letopis Cerkve na Slovenskem 2000. Ljubljana: Nadškofijski Ordinariat v Ljubljani, 2000. Slovenska novejša zgodovina, 1. zvezek. Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino, Mladinska knjiga, 2005. Skerbec, Matija: Pregled novod/ibnega slovenskega katoliškega gibanja, II. del. Cleveland: samozaložba, 1957. Skerbec, Matija: Senčurski dogodki, Kranj 1937. Zakonik cerkvenega prava. Prevedel dr. Alojzij Odar. Ljubljana 1944. Zusammenfassung ABGEORDNETENEPISODE DES PFARRERS VON ST. JAKOB, JANKO BARLE Bei den Wahlen zur Nationalversammlung am 8. November 1931 kandidierte auf der Liste von Petar Zivkovič mit Billigung seines Oberen, des Bischofs Gregor Rožman, auch der Pfarrer der Pfarrei St. Jakob in Ljubljana, Janko Barle. Seine Kandidatur und Wahl lösten unter den Priestern der Diözese Ljubljana und den Anhängern der aufgelösten Slowenischen Volkspartei eine Welle der Empörung aus. Heftige Vorwürfe wurden auch gegen den Bischof erhoben, weil er seine Zustimmung gegeben hatte. Es war dies die Zeit, als die Slowenische Volkspartei zum offenen Widerstand gegen das Regime überging und der Staat einen starken Druck auch auf die Kirche ausübte. Auf Barles Wahlveranstaltungen kam es zu vielen Ausschreitungen und bei der Wahl und nachher zu einer Massenverhaftung von Priestern, weshalb sich der Bischof in einer schwierigen Lage befand. Obwohl Barle dem Bischof versprochen hatte, im Falle einer Wahl zum Abgeordneten das Pfarramt aufzugeben, hielt er dieses Versprechen nicht und erwirkte einen Aufschub. Die Unzufriedenheit mit dem Regime und gleichzeitig mit Barle wuchs. Auf der Versammlung der Jugoslawischen radikalen Bauernpartei in Šenčur am 22. Mai 1932, an der auch Barle teilnahm, kam es zu Massenausschreitungen, was zur Folge hatte, dass Barle im August 1932 als Abgeordneter zur Nationalversammlung schließlich zurücktrat. Das Beispiel von Barles Kandidatur und der kurzen Abgeordnetenepisode spiegelt die schwierige Lage wider, in der sich die Diözese Ljubljana am Beginn der 30er Jahre befand und weist vor allem auf das Verhältnis von Bischof Rožman zur Politik und auf seine Art der Entscheidung in verschärften Situationen hin. Bischof Rožman setzte sich dafür ein, dass sich die Priester nicht mit Politik beschäftigen, und hat diese unaufhörlich auf die zwei Grundelemente ihrer priesterlichen Bestimmung aufmerksam gemacht, nämlich die Verkündigung des Reichs Gottes und die Seelsorge. Er hat ihnen zwar nicht verboten, in die Politik einzutreten, aber er hat verlangt, dass jeder vorerst die Erlaubnis des Bischofs erhält und dass sie sich nicht parallel sowohl der Politik als der Seelsorge aktiv widmen können. Dabei wollte er gegenüber dem Staat loyal sein und hat so auch nicht die Ziele der Slowenischen Volkspartei verfolgt. Trotz klarer Grundsätze hat er dies in der Praxis ziemlich unentschlossen und ungeschickt durchgesetzt. Bischof Rožman besaß in jener Zeit der Königsdiktatur, als die Priester noch zusätzlich mit der Slowenischen Volkspartei in Verbindung gebracht wurden, keine Autorität, in die lange Tradition des politischen Katholizismus einzugreifen, die in der Slowenischen Volkspartei verkörpert war. Der Bischof, der vor den Gläubigen nach außen souverän wirkte, agierte in seinem Verhältnis zu zahlreichen, ihn umgebenden starken Persönlichkeiten und in verschärften Situationen unentschlossen und ungeschickt. Otto Habsburški pred lovom (1912—2011), s. d. (original hrani. Angelika J1 riban Ljubljana).