Milan Pugelj: Jesenska.                                        523
Sto ognjev in sto dvomov se je prelivalo v prsih doktorja Čandra. „Ali me še ljubi? Ta hip so morda solze v nje očeh: ali niso le solze nad ljubeznijo, davno mrtvo in pokopano brez upa v dan vstajenja?"
Nehote je segel pod mizo do njene roke, ki je zdaj počivala na krilu; prijel jo je v svojo, in držeč jo v obeh dlaneh, je vprašal s toplim, tihotihim glasom :
„Blanka, duša! Še je večer, še niso dogoreli lampijoni; še se raduje Jernej Cepuder, tvoj mož; a kdo ve, kaj prinese jutrišnji dan! Blanka: ali hočeš, da nocoj ustvariva lepoto? Hoti: zakaj težko je umirati z neizpolnjenimi sanjami v srcu . . ."
Slišno se mu je dvigalo dihanje, ko je čakal odgovora. Gospa Blanka pa se je bila pomirila ter je odgovorila s svojo rahlo govorico:
„Ura še ni prišla: prej moram dokončati svojo izpoved, zakaj tudi jaz sem grešila ... In če je odpuščanje, ustvariva lepoto: z lažjo je ni! Poiščite me čez čas; zdaj se vrnite k družbi, da se ne začudijo ..."
Njuni pogledi so si segli v roke; in videla sta drug drugega, da imata vse svetlo in vse rosno v očeh.
(Dalje prihodnjič.)
Jesenska.
Vranov trop sred polja strada, lovski rog zveni po gaju — Zopet velo listje pada, zopet leto je pri kraju.
Odcvetele so cvetice,                   Pa je trta dozorela,
davno so se posušile,                 srcu dala je opore — —
pomožile se device,                     Dobro voljo, dobro voljo
fante nas so zapustile.                kdo nam vzeti more?
Milan Pugelj.