-*s 66 r**-

Šepec
(Povest. — Spisal  Ivan Rekar.)
Ce pridno delamo,
* •                                 Nam nikdar žal ne bo.
Stomšek.
^ako misliš ti o fantu?« vpraša necega dne Klanec svojo ženo, ko sta
i^ sedela sama v sobi.
»0 tej pokveki, praviš, kaj da mislim? Pritepeno beraštvo ga je, nič druzega. Veš, nič kaj mi ni všeč. Mojega sina tako nekako pisano gleda, kakor bi bil on naš, Drejko pa Jerinov.«
»Ne ropotaj, ne; ti samo Andreja hvališ, zato ker si nespametna, a ne veš, da me v resnici skrbi, kako bo s sinom, če se ne poboljša. To seme dan na dan napravi kakove budalosti, ti pa ne, da bi ga posvarila, daješ mu še potulio; a tako ne pojde več. Deček postaja ¦vedno bolj živ in \rtoglav, pravi zlobnež je že, treba ga bo v roke vzeti.«
»Seveda, še tega se mi manjka, sedaj ga boš še pretepal, ko ga je sama pohlevnost in dobrota«, zagovarja mati sina pred modrim očetom.
Ta ne reče ničesar na to, ali zaradi tega ne, ker se ni hotel prepirati v tacih malenkostih s svojo ženo, ali pa, kar je še bolj vrjetno, ker je vedel, da ničesar s tem ne doseže, ako se sam ne loti in dečka ne vzame na svoje vajeti.
No, kar je oče govoril o Drejku, je vse do pičice resnično.
Dečak je bil vedno bolj sam svoj, kakor bi vedel, čegav je, da je sin bogatega posestnika in krčmarja Klanca. Ne trdim sicer, da bi bil že povsem izprijen, to prav ne, imel je še dobro srce, ]e prave vodilne roke je bilo treba, katera bi ga bila brzdala, kakor je treba krotiti in uzdati mlado žrebe.
A prav tega vodnika je Drejko pogrešal.
Oče je imel preveč z gospodarstvom opraviti in vrhu tega še z gostilno mnogo sitnega posla, o materi smo pa že slišali, kako je sodila o svojem »ljubem pohlevnem otroku«.
Ded Marko se ni toliko zanimal zanj, da bi ga bil nadziral, njegove stare noge nikakor niso mogle slcditi brzim stopinjam šestnajstletnega mla-deniča.
»Ti mrčfs ti, nesnaga poredna, jaz bi ti dal čutiti to-le, samo, da mi prideš v pest«, hudoval se je ded včasih nanj in otresal \krivljeno dreno\ko. Te se pa mladi porednež prav nič ni bal, dobro je vedel, da ga ne doseže. Skakal je torej veselo pred dedom, kadar je ta izlival svojo jezo v raznih priimkih, lepih in nelepih, smijal se in burke vganjal s starčkom.
Kaj je hotel stari ded Marko. Uvide-vši, da se ga vse karanje prav tako malo prime kakor bob stene — se je nasmehnil.
In mladi porednež je to priliko takoj porabil, priliznjeno je priskočil k dedu in ga objel.
Jedino hlapec Klemen je včasih zarentačil nanj, a preveč tudi ne, potem bi se zameril materi, kar bi imelo zlo pc sledice, bodisi pri skledi ali kje drugje.
~*» 67 8*-
Torej je bil Andrejček sam svoj, in to je veliko vplivalo na njegovo vedenje, ki se ni moglo imenovati baš vzgledno. Zal in čvrst mladenič, bistre glave, a poreden kakor kopriva za plotom, tak je bil Klančev Andrej. S Šepcem se je bil nekoliko bolj sprijaznil, največ zato, ker mu Šepcc ni zameril in z grda vračal burk, ki jih je ž njim Drejko vganjal.
»Priden pa je, priden ta Šepec. In vsako tlelo mu gre od rok, človek bi ne vrjel«, hvali Klanec proti gospodinji malega hlapčka.
»Priden mora biti, zastonj ga nikdo ne bo redil«, meni ona, ki se nikakor ni mogla sprijazniti s Šepcem, največ zaradi tega ne, ker je bila nevoljna na Jerinove nekoliko še zaradi one tožbe, ki sta jo imela njen mož in ranjki Jerin, nekaj pa tudi zaradi tega ne, ker je videla, da se oba dečka, Andrej in Šepec, nič kaj ne moreta sprijazniti, in ona je seveda pripisovala vse to na rovaš nedolžnemu Šepcu, Drejko je bil v njenih očeh itak samo pridni in zali dečko.
»Sedaj za božične praznike bo skoro gotovo silil fant domov. Braniti mu ne smeva, naj gre za par dnij, dela tako ni silnega, torej je moja misel ta, da mu speci kakovo potvičico ali kaj druzega, — ženske same to bolj veste, — da ponese materi, vem, da je reva.«
»Spekla pa bodem, spekla, povančico, kakoršne ne vsak dan, da bodo vedeli pri Jerinovih, da tožba ni požrla zadnjega vinarja, da nismo tako skopi, kakor se misli.«
Klančeva mati bi bila gotovo še dalje govorila in utemeljevala, zakaj speče dobro pecivo, da ne stopi v sobo zdajci Šepec sam.
»Le k peči, le k peči, zunaj je mraz ko v pasjem gobcu, Božič se bliža«, prigo\arja Klanec vstopivšemu hlapčku.
Ta si ne da dvakrat reči, mimo pritisne svoj hrbet h gorki peči in gleda skozi okno ven, kjer snežena odeja krije zemljo.
»Mraz pa je, mraz, se v hlevu človeka zebe, in da nismo vrat ovili s slamo, gotovo bi se konji prehladili«, meni Šepec.
»Kje je pa Drejko?« vpraša mati precej osorno.
A Šepec, navajen tega trdega govora, se kratko odreže:
»Ne vem. Gori je menda pred cerkvijo.«
»Ta paglavec, nikdar ga ni doma, samo le jest pride, a potem takoj zopet na potep«, jezi se oče.
»Kaj meniš, da se bo kisal doma za pečjo! Naj se sprosti, mlad je še.«
Tako zagovarja mati sina.
»Božič je skoro tu: kaj, morebiti bi šel rad domov pogledat, mar-ne?« povpraša gospodar, da bi govorico zavozil v drug tir.
»Kajpada, šel bi šel, le tega ne vem, če bi smel«, de boječe Sepec in se še bolj pritisne h gorko zakurjeni peči.
»Jaz ti ne branim, le pojdi, za kaka dva dni te že pogrešimo, seveda predolgo ne, zakaj delo zaostane in zamujeno se ne dohiti tako lahko, kakor če se dela sproti.«
5*
-*S 68 g*-
Mladenič pri peči ne odvrne ničesar, le z glavo kima, pritrjevaje modrim besedam dobrega gospodarja in strica. V duhu je pa že ves doma, pri materi, pri sestrici.
Gotovo je že vzrasla Jerica, in kako ga bo vesela! Kaj pa šele mamica, kako se bo ta vzradostila sina, ki ne bo prišel praznih rok domov.