61_3 KRONIKA
2013
1.01 Izvirni znanstveni članek	UDK 903/904:728.81(497.4Rajhenburg)
Prejeto: 13. 10. 2013
Maja Bricelj
univ. dipl arheologinja, višja konservatorka (maja.bricelj@zvkds.si)
Nika Veršnik
univ. dipl arheologinja, konservatorka (nika.versnik@zvkds.si)
Maja Lavrič
univ. dipl arheologinja (maja.lavric@zvkds.si)
Robert Krempuš
konservatorski tehnik (robert.krempus@zvkds.si) ZVKDS, Center za preventivno arheologijo, Poljanska c. 40, SI-1000 Ljubljana
Arheološke raziskave na gradu Rajhenburg
IZVLEČEK
Pri arheološki spremljavi gradbenih posegov ob prenovi gradu Rajhenburg v letih 2011 in 2012 smo dokumentirali različne ostaline, ki osvetljujejo sosledje stavbne zgodovine raščenega gradu, od sledov gradbenih dejavnosti do drobnih najdb. Najpomembnejše odkritje je gotovo prvotni vhod s pripadajočim tlakovanjem, ki je v romanski obodni grad vodil v osi današnje vhodne veže. Na vzhodu je bil varovan z izstopajočim obvhodnim stolpom, doslej pripisovanim 17. stoletju, zahodno od njega pa je stal doslej neznan objekt. Odkrit je bil tudi pT^votni vhod v romanski palacij ter sledovi prezidav v renesančno rezidenco in pozneje v trapistovski samostan. Z izjemo redkih rimskih najdb, domnevana predkonradinska faza gradu v arheološkem zapisu ni prisotna.
KLJUČNE BESEDE
grad, Rajhenburg, Brestanica, arheologija, arheološke najdbe, keramika, pečnice, stavbna zgodovina, antika^,
romanik^a, gotika, novi vek^, trapisti, renesansa
ABST^RACT
AR^CHAEOLOGICAL INVESTIGATIONS AT THE RAJHENBUR^G CASTILE
During the archa^eological supervision of renovation works at Castle R^ajhenburg in 2011 and 2012, various remains were documented, from tra^ces of construction works to small finds. They shed light on the architectural history of the castle. The most important discovery is undoubtedly the original entrance with the associated pavement, which led into the Romanesque walled castle in the axis of the present vestibule. To the east, the castle was guarded by a protruding gate tower, which was until now attributed to the 17th century. West of it, a so far unknown building has been found. The original entrance into the Romanesque dwelling quarters (palas) has been discovered, as well as traces of rebuilding, when the castle was redesigned into a Renaissance mansion and later into a Trappist monastery. With the exception of a few sparse Roman finds, a supposed construction phase preceding the erection of the ca^stle under Archbishop Conrad I of Salzburg (1106-1147) does not appear in the archa^eological record.
KEYWORDS
castle, R^eichenburg, Brestanica, archaeology, archa^eological finds, ceramics, stove tiles, architectural history, Roman period, Romanesque period, Gothic period, Modern period, Trappists, R^enaissance
MAJA BRICELJ ET AL.: ARHEOLOŠKE RAZISKAVE NA GRADU RAJHENBURG, 595-616
2013
Uvod
Arheološke raziskave ob prenovi gradu Rajhen-burg je v letih 2011 in 2012 izvedla ekipa Centra za preventivno arheologijo ZVKDS.1 Ker pred obnovo ni bilo mogoče izvesti sistematičnih arheoloških raziskav, je naše delo potekalo vzporedno z gradbenimi posegi, kar pomeni, da je bilo treba dinamiko, lokacije in način dela prilagajati obnovitvenim delom. To je močno omejilo možnosti iskanja odgovorov na porajajoča se vprašanja, kljub temu pa so rezultati v marsičem doprinesli k novim pogledom na stavbnozgodovinski razvoj gradu.2
Z dokumentiranjem strojnih in ročnih izkopov ter arheoloških sond smo pridobivali podatke o stra-tigrafiji, torej zaporedju in značilnostih odlaganja arheoloških depozitov, v kletnih in pritličnih prostorih, na dvorišču, v vhodni veži in v predgradju. Vse stratigrafske enote (SE) smo dokumentirali opisno, fotografsko in grafično (risbe presekov in tlorisov, terenske skice). Večina grafične dokumentacije je bila georeferencirana s pomočjo elektronskega tahimetra, enako tudi odkrite arhitekturne os-taline.3 Z interpretacijo podatkov in njihovo navezavo na izsledke stavbnozgodovinskih raziskav skušamo podati kronološko sliko aktivnosti na najdišču.
Historični oris okolice Rajhenburga
Prvi znani val poselitve ravnice in teras ob reki Savi predstavlja naselitev neolitskih poljedelskih skupnosti v začetku 5. tisočletja pr. n. š.4 Mlaj-šekamenodobne naselbine iz prve polovice 5. tisočletja pr. n. št. so v prostoru med Sevnico in Brežicami tako številne, da so opredeljene kot posebna Savska skupina.5 V spodnjem Posavju sta v tem sklopu pomembni najstarejša faza naselbine Sevnica - Pri hrastih in naselbina Čatež - Srednje polje.6 Značilnosti bakrenodobne lasinjske kulture, s spremembami v tehnologiji izdelave keramičnih predmetov, prepoznamo v tretji poselitveni fazi najdišča Sevnica - Pri hrastih in v Ajdovski jami pri Nemški vasi. Še vedno eneolitski horizont keramike z braz-
Zahvaljujemo se strokovni ekipi, ki so jo, poleg avtorjev besedila, sestavljali še: Diana Džidič, Maja Marija Horvat,
Jernej Rihter, Duško Belic, Anja Vintar, Nataša Cijan in Luka Bac.
Delo smo sproti usklajevali z odgovorno konservatorko
Alenko Železnik, umetnostno zgodovinarko z ZVKDS, OE Ljubljana, ki se ji za odlično sodelovanje pri raziskavah in v
poznejših strokovnih debatah najlepše zahvaljujemo. ^oročilo: Bricelj et al., Arheološke raziskave. Meritve so bile
izvedene v absolutnem koordinatnem sistemu D 48 (Gauss-Krueger), v katerega so bili konvertirani tudi geodetski posnetki stavbnega kompleksa. Oznake prostorov so bile pre-
vzete iz projektne dokumentacije; smeri neba navajamo idealizirano.
Horvat, Prvi prebivalci v Posavju, str. 32-33.
Guštin, Prvi poljedelci, str. 7-l2.
Horvat, Prvi prebivalci v Posavju, str. 25-26, sl. 1.
dastim vrezom je prisoten v Jermanovi jami na Pi-javškem in v Ajdovski jami pri Nemški vasi ter na večobdobnem najdišču Gradišče pri Dunaju tik južno od Brestanice. Tu so bili odkriti sledovi eneo-litske, bronasto- in železnodobne ter rimskodobne in zgodnjesrednjeveške poselitve.7 Poselitvena slika spodnjega Posavja se v bronasti in železni dobi še bolj zgosti, naselbinam na rečnih terasah in na utrjenih višinskih naselbinah pa se pridružijo številna grobišča. Omeniti velja zlasti pomembno naselbino na Libni nad Vidmom z obsežnimi gomil-nimi grobišči.8
Po upravni aneksiji tega prostora v rimsko državo in njegovi pacifikaciji v avgustejskem času se geopolitična slika za skoraj pol tisočletja temeljito spremeni. Glavne kopenske komunikacije med Italijo in Panonijo ga obidejo, Sava pa še vedno predstavlja pomembno os ekonomsko najugodnejše transportne možnosti - vodne. Kjer to omogočajo naravne danosti, se razvijejo pretovarjališča s spremnimi naselbinami, iz katerih blago potuje v notranjost po kopenski poti. O komunikacijskem pomenu rečnega okljuka in sotočja pod rajhenburškim gradom priča najdišče Brestanica - Gunte, ki leži na bregovih Save in ob potoku Brestanica. Ob nekaterih mlajšeželeznodobnih najdbah tu teče tudi rimska cesta Celeia — Neviodunum, verjetno z mostom in odcepom preko Velikega Kamna v Posotelje. Leta 1886 so bili pri oranju na južnem bregu Save, nasproti rajhenburškega gradu, najdeni trije miljniki z napisi. Posvečeni so cesarjem Maksiminu Tračanu (235-238), Maksimijanu (286-310) s sovladarjem Konstancijem Klorom (293-306) ter Galeriju (305311) s sovladarjem Konstancijem Klorom. Pri naknadnih izkopavanjih so odkrili rimsko cestišče in naleteli na kupe lomljenega kamenja, za katere so menili, da predstavljajo ostanke mostne glave rimskega mostu.9 Hipoteza ni potrjena, možnosti obstoja mostu pa z ozirom na naravne dejavnike in arheološke najdbe ne gre povsem zavračati.10
Po propadu rimske državne uprave in sistema trgovine na dolge razdalje - v našem prostoru je bil denarni obtok prekinjen v prvi polovici 5. stoletja -cestne mreže ni nihče več vzdrževal.11 Kljub temu so odlično grajene in funkcionalno trasirane rimske
7	Horvat, Prvi prebivalci v Posavju, str. 25; Šašel, Dunaj; Karo, Ozemlje današnje Slovenije, str. 61-63; Knific, Naselitev Slovanov v Posavju, str. 77-82.
8	Pregledno: Dular, Sava v bronasti in železni dobi, str. 3637, sl. 1; Libna: Guštin, Libna.
9	CIL III 11316, 11317 in 11318; Deschmann, Die jüngst aufgefundenen Meilensteine; Petru, Rimska cesta Nevio-dunum - Celeia, str. 13-20; Šašel, Rimske ceste, str. 86; Šašel, Brestanica.
10	Gaspari, Rimski mostovi v Sloveniji, str. 75-76; Gaspari, Zbirka, str. 329-331.
11	Po Kasiodorju (Var. 1. 29; prim. Kos, Gradivo I, 4) sporočeni Teoderikov odlok o vzdrževanju poštnih postaj na ozemlju Lukristanov v vzhodnih Alpah vzdrževanja cestne mreže ne omenja.
1
2

2013
ceste pogosto ostale najboljša povezava med dvema prometnima točkama. K temu je pripomoglo tudi dejstvo, da je močno upadel vozni promet, prevladali pa so hoja, ježa in tovorništvo, za kar široka vozišča niso bila potrebna. Nenazadnje so pohodi selečih se ljudstev - tudi Slovanov - potekali prav po trasah nekdanjih javnih cest. Da so ostanki rimskega komunikacijskega sistema zadoščali potrebam v zgodnjem srednjem veku, pričajo tudi številne zgodnje naselbine in cerkve s starimi patrociniji ob njem. Do pomembnejših premikov cestnih tras je tako prišlo šele v visokem srednjem veku, deloma zaradi dokončnega propada nekaterih cestnih odsekov, deloma pa zaradi nove družbene ureditve. Fevdalna gospoda je namreč donosne poti oživljene trgovine preusmerjala čez svoje posesti, kjer je pobirala mitnine, brodarine in druge dajatve.l2
V	tem času ponovno naraste tudi pomen plovbe po Savi, o čemer pričajo pristanišča v Krškem, Vidmu in Rajhenburgu. O delovanju rajhenburškega pristana v srednjem veku poročajo zapisi iz 14. stoletja, ko ga povezujejo s križiščem levobrežnih kopenskih povezav proti Sevnici, Brežicam in Pod-sredi.13 Od sredine 14. stoletja so brod pri Rajhenburgu nadzorovali grofje Celjski, ki so za prevažanje tovora verjetno uporabljali Savo, zlasti po letu 1440, ko je bil porušen babenberški most v Zidanem Mostu.14 Brodarjenje na Savi, tako pomembno v antiki, srednjem in novem veku, je zamrlo z izgradnjo Južne železnice mimo Zidanega Mosta (1849), oz. odseka proge Zidani Most-Zagreb leta 1862. Ekonomski pomen je še ohranilo splavljanje lesa iz Zgornje Savinjske doline proti Zagrebu in Beogradu, ki je dokončno zatonilo šele z izbruhom druge svetovne vojne.15
V	kontekstu komunikacijskega vozlišča pri Rajhenburgu in nadzora nad njim je potrebno omeniti še rajhenburški Spodnji grad, imenovan tudi Turn. Sestavljajo ga trinadstropni vhodni stolp in štirje samostojni enonadstropni stanovanjski trakti, nanizani okrog pravokotnega notranjega dvorišča. V stolpu je križnogrebenasto obokana veža, vanjo pa vodi polkrožno sklenjen portal s posnetimi robovi. To je najstarejši del graščine, ki v pritličju in nadstropju kaže značilnosti romanske zidave, vendar brez sočasnih arhitekturnih členov. Domnevno gre za nadzidan ostanek stare pristave ali objekta, povezanega s pretovarjališčem ob rajhenburškem pristanu. Ostali trakti, z ohranjenimi renesančnimi okni in dvoriščnimi arkadami na slopih, so nastali v času med drugo polovico 16. in drugo polovico 17. stoletja.16
Grad Rajhenburg
Grad stoji na jugovzhodnem koncu razmeroma široke in ravne skalne kope približno 80 m nad sotočjem Save in Brestanice. Pobočja strmo padajo proti rekama na jugu in vzhodu, naravno slabše zavarovani pa so dostopi s severa. Tlorisna zasnova raščenega gradu se je vseskozi prilagajala obliki skalne kope, zato ima obliko nepravilnega mnogokot-nika. Grad sestavljajo severni trakt (vključuje severozahodni stolp [p06], vhodno vežo [p01] z dvema prizidkoma [p02 in p04/05] ter obvhodni stolp [p03]), zahodni trakt (p07-09, z mrežasto grebenastim obokanjem na služnikih v pritličju), južni trakt (vezni prostor p10-13, palacij p14, jugovzhodni stolp s kapelama [p16/17]), vzhodni trakt (p18-19) ter med vzhodni in severni trakt prizidan valjast baterijski stolp (p22).
Prazgodovinsko poselitev na grajskem griču je omenjal že starinokop Jernej Pečnik, od tu naj bi izvirali dve domnevno halštatski fibuli.17 Rimsko obdobje je z drobnimi najdbami na grajskem hribu le malo bolje zastopano. Poleg omenjene rimske fibule sta bila ob zadnjih arheoloških raziskavah odkrita odlomek ostenja rimskodobne keramične posode in Hadrijanov novec. Na grajskem dvorišču je J. A. Janisch v sedemdesetih letih 19. stoletja še videl vzidan rimski nagrobnik iz debelozrnatega peščenjaka,18 ki pa ga ob raziskavah v sedemdesetih letih 20. stoletja na gradu ni bilo več in velja za izgubljenega.19
Rajhenburg je bil v literaturi pogosto omenjan kot najstarejši listinsko izpričan srednjeveški grad na Slovenskem. V delu listine kralja Arnulfa iz leta 895 se med posestmi Valtunija omenjata območji Brestanice na levem in Krškega na desnem bregu Save, ki naj bi ležali v Marki ob Savi. Listina ni ohranjena v originalu, temveč v prepisu v krškem kartularju iz druge polovice 12. stoletja. Glede na novejše raziskave gre pri pasusu z omembo Rajhenburga in Krškega polja za poznejšo interpolacijo v besedilo listine.20 Le malo manj sporna je tudi omemba iz leta 1043, ko naj bi Hema, vdova po Viljemu II. grofu Breže-Selškemu, rajhenburško posest (in še eno v Furlaniji) zamenjala s Salzburško nadškofijo za določene cerkvene pravice na Koroškem. Tudi ta listina je ohranjena le v prepisu, za predlogo pa naj bi služil pristen dokument.21
12	Odličen pregled prinaša Kosi, Potujoči srednji vek, o kontinuiteti cestnega omrežja zlasti str. 10-15.
13	Šebek, Kršk^o, str. 29-33.
14	Prav tam, str. 15.
15	Baš, Savinjski splavarji.
16	Stopar, Turn v Brestanici.
17
18 CIL II
19
20
21
Šašel, Brestanica. Najdbi sta se izkazali za časovno neopre-deljivo in rimsko, argumenti za železnodobno poselitev grajskega griča tako odpadejo (podrobneje pri obdelavi najdb, prim. spodaj).
3931: Speratus Si/lvani an(norum) L et/ Verecunda / Suri et lusto / fil(io) an(norum) XXXX; prim. Janisch, Topographisch-statistisches Lexicon II, str. 96. Stopar, Grad Brestanica, str. 127-151. Štih, Strukture, str. 362; Wolfram, Salzburg Bayern Österreich, str. 100; Kahl, Der Staat der Karan^tanen, str. 324325.
Kos, Gradivo III, 126. Rajhenburško in potvorbe virov v 12.
MAJA BRICELJ ET AL.: ARHEOLOŠKE RAZISKAVE NA GRADU RAJHENBURG, 595-616
2013

juun
HKMIL I/, u: I A Ifl»
Slika 1. Območje arheološkega dokumentiranja ob gradnji z označenimi pritličnimi prostori, sondami in izkopnimi polji (rač. izris: M. Lavrič).
Nesporni pisni viri poročajo, da je salzburški nadškof Konrad I. (1106-1147) za obrambo Marke pred Madžari na svojih domenah zgradil tri gradove, ob Lipnici in Ptuju je omenjen tudi Rajhen-burg.22 Leta 1131 je sklenil mir z Madžari in grad »Richenburch a novo edificavit«. Interpretacija te navedbe kot »na novo pozidati« naj bi implicirala obstoj starejše grajske stavbe.23 Leta 1141 je Konrad I. grad podelil ministerialni rodbini, ki je sprejela ime
in 13. stoletju si je potrebno ogledati v kontekstu cerkve-noupravnih rivalstev med Krško škofijo, Salzburško nad-škofijo in nemara tudi Oglejskim patriarhatom, v čigar domeni rajhenburška posest leži.
Kosi, Predurbane ali zgodnjeurbane naselbine, str. 317-318. Naj opozorimo še na izsledke zadnjih raziskav na gradu Seggau, ki v virih omenjani stari stolp (turris antiqua) postavljajo v pozno antiko (Karl, WroHi, Der Alte Turm, str. 130-131). Stephan Karl se (pred)konradinske arhitekture na gradovih Seggau, Ptuj in Rajhenburg dotika tudi v še nedokončani doktorski disertaciji (Karl-Franzens-Universität, Graz).
Koropec, Brestanica in Brestaniški, str. 46; Stopar, Grad Brestanica, str. 128-129. Za novejšo interpretacijo virov gl. Štih, Izvor in začetki škofijske posesti, str. 38-39, zlasti pa isti, prispevek v tem zvezku.
22
23
po gradu in je tu rezidirala do leta 1570. Po izumrtju Rajhenburških so gradu gospodovali številni lastniki, omeniti velja Franca Galla pl. Gallensteina (po 1590 do 1614), rodbino grofov Attems (17211802) in red trapistov (1884-1941).24
Zgodovina raziskav na gradu Rajhenburg
Stavbnozgodovinske raziskave na gradu Rajhen-burg v sedemdesetih letih 20. stoletja so pojasnile osnovni stavbni razvoj gradu.25 Dvorišče gradu je bilo leta 1978 deloma raziskano z arheološko raziskovalno akcijo, ki jo je vodil dr. Marijan Slabe.26 Rezultati so pokazali, da je bilo dvorišče zaradi in-frastrukturnih vodov že večkrat prekopano in nasuto. Kazale so se različne izravnave za hodne povr-
24
25
26
Koropec, Brestanica in Brestaniški, 63-70; Stopar, Grajski
objekti, str. 81.
Stopar, Grad Brestanica; Stopar, Grajski objekti; Stopar,
Rajhenburg, str. 95-103.
Slabe, Raziskave z arheološko metodo; prim. tudi ciklostilno
poročilo (Slabe, Brestanica), z bolj kvalitetnimi fotografijami
in načrti.

2013
šine in tlakovanje dvorišča z mačjimi glavami. Najpomembnejše odkritje na dvorišču sta predstavljala dva nepovezana ostanka zidov, ki sta bila na osnovi načina gradnje in nezmožnosti navezave na obstoječe dele stavbnega sklopa umeščena v predro-manski čas. Zaradi izjemno kvalitetne tehnike gradnje ju je Slabe navezal na poznoantične tradicije in pripisal tujim zgodnjesrednjeveškim stavbarskim mojstrom.27 Ob vzhodnem traktu je bila odkrita srednjeveška cisterna in vanjo se stekajoči novoveški opečni kanali.28 Del teh kanalov smo lahko dokumentirali tudi ob zadnjih raziskavah pri obnovi gradu v letih 2011-2012.
Stavbnozgodovinske raziskave leta 1999 so zajele prostor predgradja, pritličnega dela notranjega dvorišča, nekatere pritlične prostore in prostore drugega nadstropja v južnem traktu.29 Predgradje je bilo raziskano tudi z geofizikalno georadarsko metodo. Izraziti linijski odboji so pokazali zahodni zid mostu ter severni in južni zid obrambnega jarka zahodno od mostu (potrjeno z raziskavami 20112012). Interpretacija georadarskih meritev je pokazala tudi meje različnih nasutij, ruševinskih plasti in odboje slabo ohranjenih zidov ali večjih kamnitih blokov v nasutjih, kar je bilo dragoceno vodilo pri raziskavah v letih 2011-2012.30
Arheološke raziskave v letih 2011—2012
V	nadaljevanju predstavljamo izsledke rezultatov po posameznih prostorih, kjer smo izvajali arheološko dokumentiranje: v kletnih prostorih južnega trakta, v pritličju, na dvorišču, v vhodni veži in v predgradju (sl. 1). Pri bolj zapletenih situacijah navajamo posamezne stratigrafske enote (SE), na osnovi katerih določamo relativno kronologijo, ter dodajamo interpretacijo in faziranje. Pri enostavnih primerih stratigrafijo predstavljamo opisno, zvezno z interpretacijo. Pri vsakem prostoru sproti navajamo najpomembnejše najdbe, ki so v posebnem poglavju natančno časovno in tipološko opredeljene.
Kletni prostori
Podkletena sta južni in vzhodni trakt, ob zadnjih raziskavah pa smo dokumentirali kleti pod južnim traktom (kl-4). Kleti pod vzhodnim traktom so bile prenovljene v sedemdesetih letih 20. stoletja, njihov arhitekturni opis pa podaja Ivan Stopar.3!
V	spodnji etaži nekdanjega romanskega palacija v južnem traktu (kl-2) smo lahko le dokumentirali obstoječe stanje: hodno površino je predstavljala ob-sekana skalna osnova. Ob južni steni kleti k3 pod
romansko kapelo se je ohranil belkasto svetlorjav maltni estrih, ostanek nekdanje hodne površine. V kleti k4 pod gotsko kapelo, ki je nekdaj služila kot kostnica,32 leži skalna osnova v zahodnem delu prostora zelo visoko, proti vzhodu pa se strmo spušča. Tu je bilo zemljeno nasutje najdebelejše, do 0,4 m; pod nasutji smo dokumentirali del temelja jugovzhodnega stolpa romanskega gradu. Med redkimi najdbami prevladujejo živalske kosti, izjemi sta odlomek glazirane novoveške posode in odlomek stekla, ki je časovno težko določljiv.
Pritličje
Prostorap2-p3
V	prostorih p2 in p3 je bilo strojno odstranjeno novodobno nasutje v debelini ca. 0,60 m. Pod njim je bil v jugozahodnem delu prostora p2 delno ohranjen mlajši opečnat tlak s podlago, ki ga povezujemo s preurejanjem gradu v trapistovski samostan. Takrat so v južni steni prvotna vhoda zazidali in predelali v okna, vhod pa s stopnicami iz veže speljali skozi zahodno steno. Po celotnem prostoru se je ohranil starejši ožgan opečnat tlak iz večjih, a tankih tla-kovcev (SE 10l). Ob zahodni steni je bil delno ohranjen tudi opečnat kanal (SE 105) v dolžini 1,90 m in širini 0,58 m. Dokumentiran je bil le tlorisno, saj ni bil v celoti raziskan, ker ga obnovitveni posegi niso uničili in je ostal pod tlakom. Ob zahodni steni je bila ohranjena tanka plast zbite peščene gline z malto (SE 104), ki je prekrivala tlak SE 105, in morda predstavlja sled tamponskega naboja za ne-ohranjeno tlakovanje. Ob vzhodni steni je bil pod tlakom SE 105 v manjšem območju dokumentiran belkasto svetlo rjav maltni estrih (SE 112; sl. 2).
V	obvhodnem stolpu p3 je bilo novodobno zem-ljeno-peščeno nasutje ob arheološki spremljavi del odstranjeno do projektirane globine podlage za nov tlak. Pri tem ni bila dosežena nobena starejša hodna površina, ki so morale biti odstranjene že pri eni od prejšnjih predelav prostora, očitno je bilo le, da se opečnat tlak iz p2 ni nadaljeval v prostor p3. Izkop pa je omogočil vpogled v strukturo zidov stolpa, v čigar severno in vzhodno steno sta vdelani okenski niši. Obe lici zidov sta grajeni iz velikih klesancev v pravilnih šarah, jedro pa tvori polnilo iz različno velikih lomljencev, drobirja in malte. Obvhodni stolp je bil doslej interpretiran kot prizidek iz 17. stoletja,33 vendar ugotavljamo, da gre za del prvotne romanske zasnove gradu. Na to kaže tako način gradnje kot tudi jasna cezura v vzhodni steni veže, kjer je prizidek s prostorom p2 prislonjen na ob-
27
28
29
30
31
Slabe, Raziskave z arheološko metodo, str. 42-43.
Prav tam, sl. 2, 3.
Zeleznik, Konservatorski program.
Mušič, Poročilo o geofizikalni raziskavi, str. 1, sl. 13.
Stopar, Grad Brestanica, str. 138.
32	Stopar, Rajhenburg, str. 98.
33	Stopar, Grad Brestanica, str. 142, 151.
MAJA BRICELJ ET AL.: ARHEOLOŠKE RAZISKAVE NA GRADU RAJHENBURG, 595-616
2013
M. Bricelj, rač.
Slika 2. Tloris prostora p2-p3 izris: D. Belic, M. Lavrič).
vhodni stolp. V liniji te cezure je bil v zahodni steni veže odkrit ostanek romanskega portala, v romanskem tlaku veže pa kamnit prag.
Med številnimi keramičnimi najdbami prevladujejo odlomki novodobne glazirane lončenine in kosi modernega gradbenega materiala. Zanimiv je del pečnice z motivom operutničene angelske glave, med redkimi poznosrednjeveškimi najdbami sta odlomka posode z grafitnim premazom. Od kovinskih predmetov hranimo železen žebelj in nekaj delov vratnega ter okenskega okovja. Posamično so zastopani še odlomki stekla, živalske kosti in kamnit kalup.
Prostora p4-p5
V prostoru zahodno od vhodne veže je bil večji del novodobnega nasutja že pred prihodom arheološke ekipe odstranjen, preostalo je le čiščenje površine in dokumentiranje plasti in zidanih struktur. Pod pragom vhoda je bil ohranjen del zidu iz kle-sancev s sredico iz drobirja in malte (SE 130-131), ki predstavlja zahodno nadaljevanje romanskega zidu SE 626 iz veže. Poznejše prezidave so ga močno poškodovale, zato ga je bilo moč dokumentirati le v dolžini ca. 2 m. V jugovzhodnem vogalu so med zemljenim sedimentom še ležali večji kamni (del temelja). To so prekrivale plasti mlajših nasutij in utrditve za poznejše hodne površine. V severozahodnem delu prostora je bil dokumentiran temelj polžastega stopnišča (SE 128; sl. 3), grajen iz lomljencev, veza-
nih z malto. Z vzhodne strani sta se nanj naslanjali plasti rahlo sprijete svetlo rjave gline s skalnim drobirjem in z drobci oglja (SE 120) ter plast gline z zaplatami žganine (SE 127). Osrednji del prostora je prekrivala plast temno rjave meljaste gline z drobci grušča in oglja ter z odlomki lončenine in kosti (SE 121). Ob vzhodni steni prostora je nad njo manjša zaplata ilovice z ostanki žganine in z nekaj večjih kamnov (SE 132). V južnem delu prostora se je ohranila še ruševinska plast (SE 125) s precej odlomki lončenine, opeke, pečnic, ometa in z živalskimi kostmi.
Med poznosrednjeveško lončenino velja omeniti odlomek ostenja lonca, okrašen z valovnico. Ostale najdbe, med katerimi se pojavljajo odlomki zeleno in rjavo glaziranih pečnic z rastlinsko ornamentiko, lončenina, žebelj in odlomki železnih predmetov, sodijo v novoveški čas. Časovno težko opredeljivi so železen sveder in živalske kosti.
Prostor p6
V severozahodnem stolpu so gradbeni izkopi potekali brez prisotnosti arheološke ekipe, zato je bilo moč edinole dokumentirati nivo skalne osnove, na katero je bil stolp temeljen. Skalna osnova je kazala znake večkratnega umetnega preoblikovanja. Drobnih najdb ni bilo, je pa bil v južni steni odkrit polkrožno sklenjen portal, situacijo opisujemo spodaj (prostor p7).
Slika 3. Tloris prostora p4-p5 (risba: J. Rihter, rač. izris: D. Belic, M. Lavrič).

2013
Prostori p7-p8-p9
Prostori p7-p8-p9 - torej zahodni trakt med severozahodnim stolpom in romanskim palacijem — so sicer ločeni s sekundarnimi predelnimi stenami, a imajo enovito mrežasto grebenasto obokanje na služnikih. V južni steni severozahodnega stolpa je bil odkrit polkrožno sklenjen portal z utorom za vratno krilo na južni strani, torej proti prostoru p7. Po odstranitvi novodobnih tlakov z nasutji je bila ob celotni južni steni stolpa v dolžini 5,6 in širini 1,7 m dokumentirana kamnita substrukcija, ki je deloma nalegala na živoskalno osnovo (sl. 4). Zelo verjetno gre za ostanek nivojske prilagoditve (stopnišča) med portalom in hodno površino južno od njega. Najmlajšo fazo zidanih struktur v p7 je predstavljal kanal iz z malto vezanih opek, odvod za kuhinjo in pralnico, ki so si ju v teh prostorih uredili trapisti.
V prostorih p8 in p9 je ležala skalna osnova zelo visoko, ponekod jo je prekrivala le nekaj centimetrov debela plast novodobne podlage za tlak. Najdbe so brez izjeme novoveške, prevladujejo živalske kosti, odlomki železnih predmetov, stekla in gradbenega materiala; omeniti velja tudi kos pečnice s tapetnim okrasom (sl. 18:2).
Prostori p10-p13
Prostor p10-p13 leži v jugozahodnem vogalu stavbnega sklopa in je nepravilno trikotaste oblike. Z zahoda in juga ga obdaja prvotno obzidje romanskega obodnega gradu (SE 157=161), s pla-stovito zidavo iz klesanih peščenjakovih blokov, na vzhodu pa zahodna stena romanskega palacija (SE 159). S severa, kjer je nameščen tudi vhod, ga zapira južna stena renesančnega zahodnega trakta. Pod strojno odstranjenimi modernimi tlaki in nasutji zanje so se ob severovzhodnem zidu pokazali plitvi bazeni, grajeni iz opek, vezani in zaribani s fino
malto, ob njih pa iz opek in malte grajeni odvodni kanali, ki so odplake odvajali pod vrati proti dvorišču. Po odstranitvi zidanih bazenov se je pokazal prečni zid SE 021+166, severno od njega pa je bilo dokumentiranih več nasutij in hodnih površin. Ruševinsko nasutje SE 017 je prekrivalo tlak, sestavljen iz maltnega estriha (SE 018), opek (SE 019) in kamnitih plošč (SE 036), med katerimi je bilo nekaj spolij. V nasutju je bil najden beneški soldo, kovan med letoma 1625 in 1629 (sl. 19:2). Tlak je bil v zvezi s plitvo temeljeno zidano konstrukcijo v severozahodnem kotu (SE 010), ki ji ne poznamo namembnosti, od vhoda v severozahodnem kotu pa je nanj vodila kamnita stopnica (SE 071). Podlago sestavljenega tlaka je tvorilo več ruševinskih nasutij, ki so ležala na močno poogleneli hodni površini iz kvadratnih opečnih tlakovcev (SE 034) (sl. 5).
Prečni zid SE 021+166 je sestavljen iz zidu s kamnito ločno konstrukcijo (SE 021) in njeno za-zidavo (SE 166). Gre za zidano podnožje odprtega ognjišča ali peči, postavljen v južni del trikotastega prostora tako, da so tri njegove stranice tvorile stene. Edina prostostoječa stranica je imela nad tlakom v sredini ločno odprtino. Ob njeni zazidavi je bilo podnožje konstrukcijsko predelano z dodajanjem zidov SE 005, 006, 022 in 023, kar mu je dalo tlorisno obliko šesterokotnika. V tej fazi uporabe gre brez dvoma za peč, ki je bila šesterokotne ali ku-polaste oblike, nanjo pa je vezana hodna površina iz kvadratnih opečnih tlakovcev (SE 034). V prvi fazi
Slika 4. Portal v južni steni severozahodnega stolpa s kamnito substrukcijo (foto: M. Bricelj).
Slika 5. Tloris prostora p10-p13 (risba: J. Rihter, rač. izris: D. Belic, M. Lavrič).
MAJA BRICELJ ET AL.: ARHEOLOŠKE RAZISKAVE NA GRADU RAJHENBURG, 595-616
2013
Slik^a 6. Detajl zidu s k^amnito ločno konstruk^cijo (SE 21), njeno zazidavo (SE 166) in tlak iz k^amnitihplošč (SE 75); zidano podnožje odprtega ognjišča ali peči (foto: J. Rihter).
je bil skupaj s podnožjem v uporabi tlak iz 7-10 cm debelih kamnitih plošč (SE 075), položenih v mal-tno vezivo (SE 050). Ohranjen je bil le pod podnožjem, vendar lomne površine kamnov in ponekod prisotnost maltnega sloja SE 050 kažejo, da je bil v drugih delih prostora načrtno odstranjen (sl. 6).
Dokumentirano zaporedje struktur interpretiramo takole: skupaj z najstarejšim odkritim kamnitim tlakom (SE 075) v prostoru deluje odprto ognjišče z napo ali peč na votlem zidanem podnožju (SE 021). Tega v naslednji fazi predelajo v šesterokotno obliko, pri čemer imajo dodani zidovi lahko vlogo pendentivov za kupolo peči; sočasen je opečnat tlak SE 034. Tlakovci te faze so gotovo baročni, starejši kamnit tlak ni nastal pred renesančnimi predelavami okoli leta 1600, prostor pa je bil namenjen pripravi hrane. V poznem 19. stoletju je bil prostor predelan za servisno dejavnost, takrat so bili tudi napeljani vodovod in odtočni kanali. Zaradi teh napeljav je nova vloga prostoru ostala do danes.
Iz tega prostora izvira največ drobnih najdb, odkrit je bil tudi odlomek ostenja rimskodobne posode, številčno pa prevladujejo odlomki poznosre-dnjeveške in zgodnjenovoveške lončenine. Omenimo naj trakasta ročaja locnatega vrča ali ročke za vino, okrašena s poševnimi vrezi, odlomek čaše z okrasom, narejenim s koleščkom, dno miniaturne posodice, dela poslikane steklenice in krožnika, kose pečnic, posodo z luknjo v ostenju in pipo za kajenje (sl. 17:3, 4, 6-8). Poleg kosov novodobnega gradbenega materiala so bili odkriti tudi železni žeblji, odlomki stekla in številne živalske kosti.
Prostor p14
Gre za današnje pritličje, nekdaj pa prvo nadstropje romanskega palacija v južnem traktu. Prvotno
Slik^a 7. Tloris prostorov p14 in p23, lega romansk^ega portala (SE 225) ter lok^a^cija sonde A (1978) z digitaliziranim vogalom zidu (rač. izris: D. Belic, M. Lavrič, R. Krempuš).
ravni strop spodnje etaže je bil pozneje zamenjan z banjastim obokanjem iz lehnjaka in malte, vrh katerega so bile v nasutje izkopane tri sonde (sl. 7). Debelina ruševinskih zasutij znaša od 0,10 m sredi prostora, do 1,20 m nad petama obokov. Ponovno je bilo vidno notranje lice južne stranice romanskega obodnega zidu iz z malto vezanih klesanih blokov peščenjaka v pravilnih šarah (SE 161). Nad obokom leži zob za namestitev tramov prvotne ravne stropne konstrukcije, stanjšan zid nadstropja pa je grajen iz nekoliko manjših klesancev, a še vedno zelo pravilno. Sonda v jugovzhodnem vogalu je pokazala, da so bile romanske svetlobne line (SE 163) konstrukcijsko vključene v mlajše obokanje (SE 162) in so tako ostale v funkciji. Najdbe so bile redke, ob živalskih kosteh se pojavljajo deli poznosrednjeveških in zgod-njenovoveških posod.
Prostor p23
Kot p23 je označen sondažni izkop v pritličju arkadnega hodnika, v ozkem prehodu med renesančnim stopniščem in severno steno romanskega pala-cija. Originalni depoziti so bili močno prizadeti s številnimi vkopi za infrastrukturne vode; kljub temu je bilo moč prepoznati več maltnih izravnav za hodne površine, pod njimi pa še tri plasti peščenih tamponskih nasutij. Najpomembnejše odkritje je zgornji del polkrožno sklenjenega romanskega portala iz lepo obdelanih klesancev peščenjaka, vezanih z malto (SE 225; sl. 7, 8). V palacij je vodil skozi severno steno (SE 226), zazidan pa je bil pred njegovim preetaži-ranjem in obokanjem (polnilo SE 227). Od osi pa-lacija je bil pomaknjen proti zahodu in je 2,40 m širok; višina žal ni bila dokumentirana, saj globina sonde ni dosegla praga.
Ob severni stranici (SE 226) severozahodnega vogala palacija so bili odkriti močno poškodovani ostanki zidu SE 229. Manjkali sta obe lici, ohra-

2013
Slika 8. Lok romanskega portala v severni steni pa-lacija (risba: N. Cijan, rač. izris: D. Belič).
njena je bila le sredica iz malte, kamenega drobirja in redkih večjih kamnov. Zid je potekal izpod vogala v smeri severa, postavljen na rob skalne osnove, ki tu strmo pade v globino.34 Odnos med zidom SE 229 in vogalom romanskega palacija ni jasen. V majhnem delu sonde, kjer je bila vidna neometana substanca zidu SE 229 v višini nekdanje prve etaže, je bila ta nepravilno grajena. Zdi se, da je bil zid SE 226 v severozahodnem vogalu palacija popravljan.35
V sondi na prostoru p23 so bili odkriti številni odlomki poznosrednjeveške in zgodnjenovoveške lončenine ter kosa poznosrednjeveške pečnice z upodobitvijo v škorenj obute noge (sl. 18:2).36 Omeniti velja še okrogel bronast okov, več železnih žebljev in živalske kosti.
Dvorišče
Poleti in jeseni 2011 so bili dokumentirani izkopi za infrastrukturne vode na grajskem dvorišču, ki so segali ca. 0,5-0,7 m globoko (sl. 1).37 Ker se
34
35
36
Oster prevoj skalne osnove med višjim zahodnim in nižjim vzhodnim delom platoja je bil dokumentiran že med raziskavami leta 1978. Odkrit je bil v sondi B (prim. fotografijo Slabe, Brestanica, pril. 2) in v sondi A, kjer je bil nanj prislonjen zid, zmotno pripisan predkonradinski gradbeni fazi (Slabe, Raziskave z arheološko metodo, str. 32, sl. 8). Računalniška simulacija poteka zidu SE 229 s pomočjo georeferenciranega načrta izkopavanj iz leta 1978 (Slabe, Brestanica, načrt 2) je pokazala, da gre zelo verjetno za nadaljevanje takrat odkritega zidu v sondi A. V prid temu govori tudi postavitev na sam rob skalne osnove, a je preplitva sonda - izkopana je bila le do globine gradbenega posega -dala premalo podatkov za zanesljivo interpretacijo. Podoben kos z upodobitvijo verjetno bajeslovne živali (sl. 18:1, prva z desne) izvira iz nasutja v prostoru 18, kjer arheološka ekipa ni spremljala del. Najdbe so delavci pustili pred prostorom, razen pečnice pa so našli še več odlomkov poznosrednjeveške in zgodnjenovoveške lončenine, npr. držaj pokrova, dno čaše in številne živalske kosti. Izkopno polje 1 je potekalo preko celotnega dvorišča v smeri od juga proti severu oz. grajskemu vhodu, s posameznimi razširitvami nepravilnih oblik. Pozneje je bilo od jugovzhoda proti severozahodu izkopano še ožje in plitvejše izkopno polje2, ki se je sredi dvorišča priključilo polju 1. Krajše izkopno polje 3 je potekalo na sredini dvorišča z zahoda pravokotno na polje 1. V severnem delu dvorišča je bila izkopana še sonda 4 velikosti ca. 4,5x1,9x1,0 m.
višina skalne osnove na dvorišču precej spreminja, so bila nasutja pod izravnavami za hodne površine različno debela. V južnem delu dvorišča je pod utrjenim nasutjem za moderno hodno površino plast svetlo rjavega ilovnatega peska, ki prekriva si-vorjavo peščeno ilovico, obe pa mestoma prekrivata skalno osnovo, ki je na tem predelu zelo visoko. V tem delu smo se približali sondi A/1 iz leta 1978, v kateri so bila zabeležena le različna nasutja in plasti žganine,38 ki pa jih v izkopnem polju 1 ni bilo. V smeri proti vzhodu smo pod moderno hodno površino in njenim tamponskim nasutjem dokumentirali dele zidanega odvodnega kanala za meteorne vode iz poznega 19. ali 20. stoletja. Na stenah iz z malto vezanih opek in ploščatih kamnov so počivale krovne plošče iz sivega apnenca, zasute z meljasto glino, pomešano z drobnim prodom.
V osrednjem delu dvorišča je bilo izkopno polje 1 zaradi postavitve novega jaška nekoliko razširjeno in poglobljeno na 1,2 m. Zaradi odkritih ostalin in že znanih stavbnih ostalin v sondi C iz leta 1978 je bil linijski izkop prestavljen zahodno od betonske konstrukcije s prezentiranimi stavbnimi ostalinami. Tako je novi izkop z globino ca. 1 m potekal po vkopih za obstoječo infrastrukturo. V razširitvi iz-kopnega polja smo dokumentirali ostanke opeč-nato-kamnitih kanalov iz poznega 19. in 20. stoletja (SE 303-305), ki so meteorno vodo odvajali v opuščeno cisterno ob vzhodnem robu dvorišča. V fontano spremenjena cisterna s kanali je bila dokumentirana že leta 1978 v sondi D.39 Po sredini dvorišča je proti glavnemu vhodu potekal kamnit zbirni kanal (SE 343-345), ki smo ga lahko dokumentirali v dolžini 2,8 m, v katerega so se priključevali manjši, vključno s prelivnim kanalom iz cisterne. Zbirni kanal je bil v severnem delu uničen z mo-
. - 'i
Slika 9. Sistem kanalov na notranjem dvorišču, proti severu (foto: M. Bricelj).
38	Slabe, Raziskave z arheološko metodo, str. 23, sl. 1.
39	Prav tam, str. 23, sl. 1-2.
MAJA BRICELJ ET AL.: ARHEOLOŠKE RAZISKAVE NA GRADU RAJHENBURG, 595-616
2013
dernimi infrastrukturnimi posegi, njegove stranice in pokrov pa so sestavljale plošče iz sivega apnenca, vezane z malto (sl. 9).
Severozahodno od cisterne smo pri gradbenih izkopih naleteli na betonsko skrinjo z ostanki kamnitega zidu. Lice je bilo grajeno iz klesanih blokov sivo-rumenega peščenjaka na nekoliko razširjenem kamnitem temelju, notranjost pa je sestavljala amor-fna masa iz kamenega drobirja z malto. Gre za osrednji del zahodnega lica zidu, odkritega pri raziskavah leta 1978 v sondi C.40 Pri strojnem izkopu je bil en kamen premaknjen iz prvotne lege, a je bil ob strokovnem nadzoru postavljen na mesto in utrjen z apneno malto. Zid smo očistili in dokumentirali ter ga prekrili z gradbenim filcem in zasuli s peskom fine in nato grobe granulacije. V severnem delu dvorišča, vzhodno od grajske veže, smo izkopali sondo 4 z namenom, da bi pridobili podatke o morebitnem nadaljevanju zidu iz sonde C-1978. Zid tu ni bil odkrit, vendar ni moč izključiti možnosti, da je bil uničen že kdaj prej. V sondi 4 so bila dokumentirana le različna zemljeno-peščena nasut-ja, moderni vkopi za infrastrukturo in novodoben tlak iz prodnikov.
Z dvorišča izvirajo številne najdbe, zlasti pogoste so bile živalske kosti. V večjem številu se pojavljajo odlomki predvsem novoveških in posameznih poz-nosrednjeveških posod, kosi gradbenega materiala in pečnic, železni žeblji ter kosi stekla. Izpostaviti velja spodnji del kupe keliha biserovinastega videza (iz sonde 4) z nodusom ali svitkastim jabolkom, ki povezuje kupo z nogo keliha, ki se ni ohranila (sl. 20:3).
V jugozahodnem delu dvorišča je pod hodno površino v betonski konstrukciji prezentiran zid, odkrit v sondi A iz leta 1978. Na osnovi načina gradnje, orientacije vogala, ki je tedaj ni bilo moč vpeti v zasnovo, ter z upoštevanjem takrat veljavne datacije pisnih virov, so bile te arhitekturne ostaline datirane v predkonradinski čas. Avtor je ob tem poudaril, da brez sočasnih arheoloških najdb obstoj predromanske faze gradu ni potrjen.4! Arheološke raziskave na grajskem dvorišču v letih 2011-2012 niso dale nobene najdbe, ki bi jo bilo moč povezati s časom pred 13. stoletjem, izjema so redke rimske najdbe, ki pa so bile odkrite v premešanih plasteh. Izkopna polja so se sondi A iz leta 1978 približala iz jugovzhodne strani na ca. 0,8-1 m, iz severne pa 9,5 m in edino omembe vredno zapažanje je, da je omenjena arhitektura stala na najvišjem delu skalne kope, zato se arheološki depoziti v smeri proti njej postopoma izklinjajo.
Veža pri glavnem vhodu
Arheološke raziskave v veži so potekale v skrajno oteženih okoliščinah, med obnovitvenimi deli, zato je bilo ves čas potrebno zagotavljati prehodnost edinega dostopa v grajski kompleks. Dokumentiranje je potekalo po segmentih, sprva po sredini veže (8x2x1,20 m), pozneje pa je bila zajeta skrajna širina 3,20 m.
Pod novodobno hodno površino (SE 318) je ležal tlak iz prodnikov (SE 408=438), vezan na obstoječ renesančni portal. Nato so do globine 1,20 m sledila nasutja (SE 396, 433, 604, 615 in 386), bolj ali manj pomešana z večjim kamenjem, peskom in opekami. Do nasutja SE 396 je bil vkopan iz opek grajen kanal, deloma porušen, ker je bil nadomeščen z betonsko cevjo. Še globlje je bil v nasutje SE 396 in SE 604 vkopan kanal, prav tako grajen iz opek (SE 607 in 608). Po odstranitvi mlajših depozitov se je - le po segmentih - pokazalo dobro ohranjeno tlakovanje SE 368, sestavljeno iz obdelanega kamenja dolžine od 0,2-0,6 m in širine 0,3-0,4 m ter malte. Tlak je bil funkcionalno povezan z zidovoma SE 427 (vzhod, obvhodni stolp) in SE 626 (zahod, porušen objekt), vzdolž katerega je potekala poglobitev v tlaku (SE 632), zapolnjena s polnilom (SE 630) z obilico srednje- in novoveške lončenine. V
40	Prav tam, str. 31-32, slike 1, 9-12.
41	Prav tam, slike 1, 6-7 in str. 27.
Slika 10. Tloris veže (p1) s prvotnim kamnitim tlakovanjem (SE 368) (foto in ra^č. izris: D. Belic, M. Lavrič).

2013
Slika 11. Romanska faza vhoda: kamnit tlak z muldo, stena porušenega objekta, obodni zid s portalom in prag v tlaku, pogled proti jugozahodu (foto: M. Lavrič).
obodni zid gradu (SE 429) je bil vdelan portal z bazo (SE 627 in 628), nanj je bil pod približno pravim kotom prizidan zid SE 626, v liniji portala pa je kamnit tlak prečil prag (SE 635), dvignjen za približno 0,20 m. Ob jugovzhodnem vogalu porušenega objekta zahodno od veže je bil v kamnit tlak postavljen velik obdelan blok apnenca (SE 388); njegova funkcija ni jasna (sl. 10-12).
Če povzamemo, prvotni vhod je tvoril portal, postavljen ob notranjo fasado skoraj 2,50 m debele severne stranice obodnega zidu. Na vzhodni strani je stal izstopajoč obvhodni stolp, grajen iz pravokotno obdelanih blokov peščenjaka, položenih v
pravilne vrste s tankimi fugami. Na zahodni strani je stal objekt, z notranje strani prislonjen na obodni zid gradu, oz. portal. Njegova južna stranica je bila odkrita v prostoru p4-5 (glej tam, zid SE 130-131), obe pa sta bili grajeni iz nekoliko manjših pravokotno obdelanih blokov peščenjaka, položenih v vrste. Kamnit tlak se je širil tudi na dvorišče, ob zahodni strani je imel kanal oz. muldo za odvod padavinske vode z dvorišča, nanj je bil postavljen prag portala glavnega vhoda. Vse našteto sodi v čas romanike, zagotovo v vsaj dva gradbena koraka, ki nista nujno potekala v isti fazi (sl. 13).
V	tlak je bil ob vogalu zahodnega objekta vdelan velik kamnit blok. Čas in namen postavitve nista jasna, vsekakor pa sta morala biti v funkciji tako objekt kot tudi tlak. Svojo vlogo — morda je služil kot odbojni kamen - je torej izgubil ob renesančnem preoblikovanju tega prostora. Takrat je bil odstranjen objekt zahodno od vhoda in nadomeščen z novim, v katerem je bilo tudi polžasto stopnišče. Do linije njegove južne fasade je bil s prizidkom podaljšan tudi obvhodni stolp, tako da je nastala veža, ki je bila tudi obokana. Hodni nivo v veži je bil dvignjen za 0,8-1 m in tlakovan s prodniki, tlak pa je bil vezan na nova portala obakraj prehoda. Vhodni je od prvotnega romanskega portala pomaknjen za slaba 2,50 m proti severu, torej na zunanje lice obodnega zidu. V poznem 19. stoletju je bil ob preurejanju gradu v trapistovski samostan hodni nivo v veži dvignjen še za ca. 0,35 m, nad odbojni kamen notranjega portala. Notranje dvorišče, veža in berma v predgradju - najbrž pa tudi most in dvorišče onkraj jarka - so bili na novo tlakovani s prodniki. Ze v renesančni fazi so verjetno z dvorišča padavinsko vodo odvajali s kanali skozi vežo, a so ti zaradi poznejših prekopavanj močno poškodovani. Zagotovo pa so imeli odvodne kanale skozi vežo speljane trapisti, odplake so se zlivale v obrambni jarek.
V	grajski veži je bil na romanskem tlaku odkrit kovan železen vrtljiv ključ z rombično glavo, ki bi glede na enostavno oblikovano brado lahko izviral že iz 13. stoletja (sl. 20:1). Prevladujejo poznosred-njeveški odlomki lončenine, zastopani pa so tudi
Slika 12. Pogled na vzhodno steno porušenega romansk^ega objekta, prislonjeno na obodni zid s portalom; zgoraj zid renesančne faze (foto in rač. izris: D. Belic, M. Lavrič).
MAJA BRICELJ ET AL.: ARHEOLOŠKE RAZISKAVE NA GRADU RAJHENBURG, 595-616
2013
U-^-.LMja ■	tA. H«
C
s-
s
Slika 13. Tloris severnega dela gradu (rač. izris: M. Lavrič, R. Krempuš).
starejši kosi, ki sodijo v visoki srednji vek. Podobno kot v vseh prostorih je bil tudi v tem delu najden velik zbir živalskih kosti. Rimski novec, kovan za Hadrijana v letih 134-138 (sl. 19:1), je bil najden v maltnem vezivu romanskega tlaka, zagotovo v sekundarni legi.
Predgradje in obrambni jarek z mostom
Spremljava del na območju severno od stavbnega sklopa je potekala v več korakih, pač v skladu z dinamiko in potrebami obnovitvenih del. Arheološko dokumentiranje je potekalo večinoma ob gradbenih izkopih, izkopanih pa je bilo tudi osem strojnih sond, tri v jugozahodnem delu jarka (sonde 1, 2 in 5), štiri pa v severovzhodnem, gledano od mostu (sonde 3 in 6-8). Sonda 4 je bila izkopana v jugozahodnem delu platoja pred obrambnim jarkom, tik ob njegovem robu (sl. 1).
Vzhodni rob obrambnega jarka ter severna stranica obodnega obzidja do obvhodnega stolpa tvorita bermo trikotastega tlorisa, do katere je čez jarek vodil kamnit renesančen most. Tu sta bila med izravnavami skupne debeline od 0,65 m do 0,80 m odkriti dve hodni površini, tlakovani s prodniki. Zgornjo (torej mlajšo, SE 435) datiramo v čas predelave gradu v trapistovski samostan, spodnji tlak (SE 408=438) pa je nastal v času gradnje mostu, ko je bil ta prostor temeljito preoblikovan. Severozahodnemu vogalu romanskega obvhodnega stolpa je bil prislonjen zid (SE 410), grajen iz apnenčevih in peščenjakovih lomljencev in klesancev ter redkih opek. Zid je bil močno poškodovan z različnimi novodobnimi posegi za infrastrukturo, poleg tega je bil znižan pod nivo tlaka SE 408=438. Njegovo funkcijo - torej utrditev berme proti jarku - je
prevzel ob njem postavljeni zid SE 407; ta je bil vezano grajen z zidom (SE 411), ki je pravokotno zavil proti jugozahodu oz. mostni glavi. Most je grajen iz z malto vezanih lomljencev in klesancev iz različnih kamnin v kombinaciji z opeko. Obe late-ralni stranici merita 17,80 m (severna) oz. 16,30 m (južna), skupna širina znaša 4,20 m, uporabna pa od 3,20 m na zahodni strani do 2,70 m na vzhodni. Sestavljajo ga trije banjasti loki na paru slopov, z vrha zasuti s peščeno glino, pomešano s kamni in kosi opek (sl. 14).
Zaradi velikih globin in nevarnosti posutij je bilo potrebno stratigrafijo obrambnega jarka dokumentirati v dveh korakih. Presek 1 je potekal jugovzhodno od mostu, prečno med obema zidovoma jarka, do globine 3 m. Po odstranitvi te debeline zasutij je bila skoraj na istem mestu izkopana sonda 1 (12,8x3,50x3 m), v bližini, vendar vzdolžno po jarku, pa še sonda 2 (3x1,50x2 m). Do geološke podlage je bilo torej skupno dokumentiranih 6 m zasutij. Seriji novodobnih zasutij - najmlajša so vsebovala tudi arhitekturne elemente parkovne ureditve iz časa trapistovskega samostana - je na globini 1,82 m sledila hodna površina iz z malto vezanih drobnih prodnikov, debela 3 cm (SE 480). Ležala je na 3-10 cm debeli maltni podlagi, povezujemo pa jo s časom preurejanja gradu v trapistovski samostan. Pod njo je sledila še 4 m debela serija različnih nasutij.
Sonda 3 (2,7x1x3,5 m) je bila izkopana skozi del severozahodnega zidu ob obrambnem jarku (SE 494), ki je zidan na skalno osnovo. Geološko podlago je tu prekrivala 1,9 m debela plast temno si-vorjave sprijete gline, sta jo je prekrivala novodobno nasutje in moderna hodna površina.

2013
Slik^a 14. Obok^anje mostu, pogled proti severu (foto: M. Bricelj).
Sonda 4 (2,5x2,4x0,64 m), izkopana v severozahodnem delu predgradja, pravokotno na zunanji zid obrambnega jarka (SE 490): nad geološko podlago smo sledili seriji različnih nasutij z vmesnimi tankimi plastmi malte, tamponskimi izravnavami za najmlajšo hodno površino.
Sonda 5 (1,4x1,2x1,60 m), izkopana ob jugozahodnem vogalu zidane strukture SE 492, grajene na temelj SE 493, verjetno ojačitve severozahodnega zidu ob obrambnem jarku. Geološka podlaga ni bila dosežena.
Stratigrafsko situacijo na območju jarka severovzhodno od mostu smo dokumentirali v treh sondah: soneta 6 (1,50x5,3x0,60 m), soneta 7 (1,9x3,3x 1,30 m) in sonda 8 (1,20x4,10x2,30 m). Pridobili smo vpogled v različna nasutja, nivo skalne osnove in ostanke temeljev gostinskega objekta iz 19. stoletja.
Opažanja iz sondažnih izkopov v obrambnem jarku lahko strnemo v kratek povzetek. Skalni pomol z grajskim stavbnim sklopom je bil prvotno od ostalega masiva ločen z naravno depresijo v apnenčasti skalni osnovi. Depresija je bila večkrat poglobljena in ravnana z obsekovanjem skal. Morda je bil pridobljeni kamen uporabljen kot gradbeni material pri zidavi in prezidavah gradu. Sledovi predhodnikov renesančnega ločnega mostu niso bili odkriti, je pa jasno, da je bil obrambni jarek večkrat sukcesivno čiščen in zasipavan, deloma po naravni poti, deloma pa namensko. Na dnu in po stenah jarka so se
najprej naravno odložili denudirani sloji mastnih glin z organskimi primesmi, pozneje prekriti z različnimi plastmi, ki jih razumemo kot posledico sme-tenja, nanosov in spiranja v jarek. Most je bil v enem livu grajen s parapetnimi zidovi obakraj obrambnega jarka, severozahodnim (SE 490) in jugovzhodnim, torej prigrajskim (SE 460). Celotna ureditev predgradja z bermo, mostom in zidovi ob obrambnem jarku je nastala ob renesančni prezidavi gradu pod družino Gall-Gallenstein. Edina sled starejše faze ureditve dostopa do glavnega vhoda je slabo ohranjen zid SE 410. Terminus ante quem njegove postavitve ni sporen, sicer pa je oprijemljivih podatkov za datacijo zelo malo: odkrit ni bil v celoti, njegovo lice skriva mlajši zid, povrhu pa je bil močno poškodovan. Zaradi uporabe opek pri zidavi sklepamo, da ni romanski, torej je verjetno nastal v času gotike.
Jasno cenzuro v preseku preko jarka predstavlja utrditev oz. tamponsko nasutje za zelo zbito, trdo hodno površino iz časa trapistov. Z ureditvijo te hodne površine povezujemo tudi okras na zidovih ob jarku v smislu posnemanja romanske zidave z vrisanimi fugami v betonski malti. V 20. stoletju je sledilo zasutje jarka, ki vsebuje tudi betonske baze, balustre ipd. iz predhodne parkovne ureditve, dvorišče pa je bilo izravnano in urejeno v parkirišče. Severovzhodno od mostu je bil v 19. stoletju pozidan gostinski objekt s prizidki, ki je zazidane loke mostu uporabil za kleti (sl. 15).
MAJA BRICELJ ET AL.: ARHEOLOŠKE RAZISKAVE NA GRADU RAJHENBURG, 595-616
2013
Slika 15. Jugozahodni del jarka z mostom inparapetnima zidovoma (foto: M. Lavrič).
Drobne arheološke najdbe
Prvi znani arheološki najdbi z Rajhenburga sta v ljubljanski Deželni muzej Rudolfinum in graški Štajerski deželni muzej Joanneum prišli že v poznem 19. stoletju. Šlo naj bi za halštatski fibuli,42 a je preverba podatkov to ovrgla: Narodni muzej Slovenije pod inv. št. P 3320 hrani kronološko ne-opredeljiv kamnit brus, graški Univerzalni muzej Joanneum pa ima pod inv. št. 9959 inventarizirano zgodnjerimsko močno profilirano fibulo tipa Alm-gren 68.43 Podatki o okoliščinah najdb v nobenem primeru niso znani, možno pa je, da sta bili odkriti ob predelavah gradu v trapistovski samostan. Ob arheoloških raziskavah grajskega dvorišča leta 1978 so bile odkrite maloštevilne in po svoji raznovrstnosti razmeroma skromne najdbe, ki po avtorjevem mnenju dajejo le skopo in vse prej kot zadovoljivo predstavo o poselitvi oz. človekovem udejstvovanju na tem prostoru.44 Nekaj z iskalcem kovin nestrokovno pridobljenih najdb, kot so predmeti za vsakdanjo rabo in polovično ohranjena svinčena plomba za označevanje blaga, hrani Narodni muzej Slovenije.45 Med drobnimi arheološkimi najdbami, odkritimi ob arheoloških raziskavah v letih 2011 in 2012, so v največjem številu zastopani odlomki lon-čenine različnih oblik in namembnosti ter kosi keramičnega gradbenega materiala. Razmeroma redki
42
43
44
45
Šašel, Brestanica.
http://www.interarch-steiermark.eu/sl^podatkovna_zbirka/ predmeti/podrobnosti.html?item=3f85fc10-7ade-11e2-b2b3-e8393528f4bc; dostop 07. 10. 2013. Slabe, Raziskave z arheološko metodo, str. 36. Nabergoj, O zgodovini in drugih zgodbah, str. 111-112.
so kovinski in stekleni predmeti. Celoten zbir najdb, ki ga začasno hrani ZVKDS CPA, pa nam ponuja vpogled v del grajskega vsakdana predvsem v času srednjega in zgodnjega novega veka.46
Lončenina
Med številnimi odlomki lončenine z Rajhen-burga, ki sodi večinoma v poznosrednjeveški in zgodnjenovoveški čas, izstopa odlomek ostenja rim-skodobne posode z vidnimi sledovi lončarskega vre-tena na notranji strani.
Ostalo lončenino delimo na kuhinjsko in namizno posodje. Prvi sklop predstavlja neglazirana keramika, v glino so primešana različna pustila in pesek, izdelana je na lončarskem vretenu na nožni pogon, žgana pa je večinoma redukcijsko. Redukcijsko žgane, neglazirane posode v Sloveniji prevladujejo približno do 15. stoletja. Največji znani poznosrednjeveški centri lončarske obrti so bili Kamnik, Kranj, Ptuj, Celje, Škofja Loka, Ptuj in Otok pri Dobravi - Gutenwert.47 Kuhinjsko posodje je bilo pogosto v neposrednem stiku z ognjem, zato so bile ustrezne tehnološke lastnosti pomembnejše od izgleda. Drugače je bilo z namiznim posodjem, ki je bilo izdelano iz bolj prečiščene gline in pogosto premazano z glazuro ter barvno okrašeno z različno motiviko.
46	Totalna kolekcija gradbenega materiala v novoveških in modernih nasutjih ni bila smiselna niti izvedljiva, zato je bil opravljen izbor najdb. Po obdelavi bodo najdbe predane v stalno hrambo pristojnemu muzeju (Posavski muzej Brežice).
47	Kos, Keramika v obdobju gotike, str. 213.

2013
Slika 16. Izbor ustij lončenih posod (foto: M. Lavrič).
Od kuhinjske lončenine so zastopani deli različnih loncev, pokrovov in vrčev. V največjem številu so ohranjena ustja in ostenja večjih kuhinjskih loncev različnih oblik (sl. 16). Pojavljajo se odlomki starejših kroglastih loncev kot tudi deli pozno-srednjeveških in zgodnjenovoveških slokih loncev, ki so zastopani v večjem številu. Pri loncih so najpogostejši vertikalni, večkrat profilirani robovi ustij, ki se pojavijo že v začetku 14. stoletja in ostanejo v uporabi še več stoletij.48 Znotraj trikotno oblikovanih ustij so zastopani tudi primerki z ovrat-nikastim robom, ki so v Sloveniji značilni za čas 13. in 14. stoletja, t. i. visoka ovratnikasta ustja pa ostajajo v uporabi vse do zgodnjega novega veka.49 Nekaj je tudi navzven izvihanih odebeljenih robov ustij, ki so v nekateri literaturi imenovana tudi krempljasta ustja, značilna za čas poznega 13. in začetka 14. stoletja.50 Odkrita sta bila tudi odlomka lonca iz temno sivo žgane, dobro prečiščene gline z grafitnim premazom (sl. 17:1), ki posnema kovinsko posodje. Odebeljeno ustje ima na zunanjo stran orientiran rob ustja. Ostenje je okrašeno z mrežo vrezanih rombov, zunanja površina pa je na otip
48	Predovnik, Trdnjava Kostanjevica, str. 59; Brišnik, Ravnikar, Grad Šalek, str. 51; Lamut, Poznosrednjeveške in zgodnjenovoveške najdbe, str. 608; Guštin et al., Katalog keramičnih najdb, kat. št. 15, 185, 256.
49	Klokočovnik, Visokosrednjeveška lončenina, str. 105—106; Štular, Mali grad, str. 176, 220; Lamut, Poznosrednjeveške in zgodnjenovoveške najdbe, str. 610. Klokočovnik, Visokosrednjeveška lončenina, str. 113.
fina in gladka. Posode iz temno sivo žgane gline so produkt posebne tehnike žganja. Na površini keramike se pri močnem redukcijskem žganju odloži sajasta plast, ki poveča vodoodpornost posode, podobno kot glazura. Tovrstni kuhinjski lonci so v uporabi od 2. polovice 13. do 2. polovice 15. sto-letja.5! Odlomki grafitnih loncev s krempljasto oblikovanimi ustji, na katerih se pojavljajo tudi oznake delavnic, so znani s številnih srednjeveških gradov in samostanov v Evropi, kot sta npr. grad Ružica na Hrvaškem in frančiškanski samostan v romunskem mestu Targu Mure^. Gre za uvoženo lončenino iz 15. in 16. stoletja, ki je prihajala iz avstrijskih delavnic.52
Med odlomki pokrovov za lonce, od njih je večinoma ohranjen le prijemni gumb, prevladujejo konični, ki so masivni in ravno odrezani; pojavljajo se od druge polovice 14. stoletja do prve polovice 17. stoletja.53 Na slovenskih najdiščih so razmeroma pogosti, številni, skoraj v celoti ohranjeni primerki, znani iz Ljubljanice.54 Od pokrovov z Raj-henburga glede na obliko izstopa del pokrova iz oker žgane gline z manjšim gumbastim držajem in ravno odrezanim ustjem (sl. 17:2), zanj neposrednih analogij nismo našli.
50
51	Keller, Gefässkeramik aus Basel, str. 117.
52	Radič, Srednjovjekovni grad Ružica, str. 167, kat. št. 318— 319; Bencze, Late Medieval Graphite Ware, str. 212, kat. št. 1—4.
53	Keller, Gefässkeramik aus Basel, str. 92—93.
54	Nabergoj, Lonci, pokrovi posod.
MAJA BRICELJ ET AL.: ARHEOLOŠKE RAZISKAVE NA GRADU RAJHENBURG, 595-616
2013
Slik^a 17. Izbor k^eramičnih najdb (foto: M. Lavrič).
K vrču sodita trakasta ročaja iz svetlo rjave žgane gline, od katerih je eden okrašen z rdeče poslikanimi horizontalnimi linijami in vzdolžnim nizom globokih poševnih vrezov.55 Z vrezi okrašena ročaja (sl. 17:3) lahko primerjamo z ročajema ročk za vino s Starega gradu nad Podbočjem.56 Na prostoru Švice in južne Nemčije se takšni ročaji pojavljajo na vrčih za vodo, tako imenovanih locnatih vrčih, ki sodijo v konec 13. in v začetek 14. stoletja.57 Ročaji locnatih vrčev so bili odkriti tudi na Malem gradu v Kamniku.58 Poševni vrezi na locnu so pripomogli k večji trdnosti ročajev med samim žganjem.59
Med namiznim posodjem so zastopani odlomki čaš (sl. 17:5), pri katerih se na dnu posameznih primerkov pojavlja znak v obliki križa. Na ostenju ene čaše je ohranjen okras s koleščkom v treh vzporednih linijah. Na celjskem območju so tovrstne čaše pogoste, zato jih je Guštin opredelil za čaše vrste Celje, ki imajo okras izdelan z žigom ali s koleščkom. V uporabi so bile predvsem konec 14. in
55	Tovrsten ročaj je bil najden že pri arheoloških raziskavah dvorišča leta 1978, gl.: Slabe, Raziskave z arheološko metodo, str. 41.
56	Predovnik, Trdnjava Kostanjevica, str. 162-163 in 219, kat. št. 411, 421.
57	Gross, Die Bügelkanne, str. 71; Gross, Mittelalterliche Keramik, str. 102.
58	Štular, Mali grad, str. 196. 304, T. 25:5.
59	Gross, Die Bügelkanne, str. 71.
v 15. stoletju. Na Starem gradu Celje se je na osnovi stratigrafije pokazalo, da je žigosan okras starejši od tistega s koleščkom.60
Pogosti so tudi odlomki skled in latvic z različno oblikovanimi ustji ter krožniki s poslikanimi vzorci (sl. 17:4). Večina teh sodi v novi vek. V celoti je ohranjena skleda z izlivom. Od lončene steklenice, ki v Sloveniji in drugod po Evropi sodi med redke najdbe, se je ohranil zgornji del, okrašen z rdečim premazom v obliki dveh ravnih in vmesne valovite črte. Na ozkem vratu ima obročasto odebelitev. Največ primerkov je bilo odkritih na Starem gradu nad Podbočjem.61
Odkrito je bilo tudi ravno dno miniaturne posode s premerom 2,2 cm, izdelano iz sivo žgane, dobro prečiščene gline (sl. 17:7, tretji z desne). Na zunanji strani dna je žig v obliki križa. Posodica je verjetno služila za shranjevanje začimb ali za ser-viranje omake. V celoti ali le delno glazirane primerke valjastih in koničnih oblik posodic s konično nogo, datiranih v čas od 15. do 17. stoletja, najdemo npr. na Kozlovem robu, Rihemberku62 in Polhovem Gradcu.63
Posebej zanimiva je keramična posoda z luknjo v ostenju, zaenkrat še neznane funkcije (sl. 17:6). Gre za zelo masivno posodo iz svetlo sivo žgane gline s primesmi, na notranji strani je ožgana. Dno je ravno, na notranji strani rahlo izbočeno. Dokaj debelo ostenje posode je okrašeno s širokimi koncentričnimi vrezi, ki so posledica izdelave na lončarskem vretenu. Po obliki sodeč bi lahko šlo za zgodnejši tip pečnice, t. i. lončasto pečnico z okroglim ustjem, ki se v Švici pojavlja v času od konca 12. do 1. polovice 14. stoletja, a zmoti večja odprtina v ostenju, ki za pečnice ni značilna.64 Bolj verjetna je razlaga, da gre za posodo za shranjevanje živil. Luknja v ostenju bi bila lahko namenjena preprosto za prezračevanje posode, da se živila niso pokvarila. Še dandanes so v uporabi posode z luknjo v ostenju za hranjene čebule.65
Okras na rajhenburških srednjeveških posodah je sicer bolj redek, vseeno pa najdemo tudi okras vrezanih valovnic na ostenju v dveh linijah, okras s koleščkom, okras vrezanih mrežasto prekrižanih rombov, okras členjenja z odtisom prsta na plastično rebro, slikanje in različne kombinacije okrasnih tehnik. Analogije za tovrstno okrasje najdemo na srednjeveški lončenini z različnih najdišč po Sloveniji. Na nekaj primerih imamo na dnu loncev, čaš in miniaturne posode ohranjen reliefno izbočen znak v
60	Guštin, Celjske čaše, str. 157-158.
61	Guštin et al., Podbočje, str. 81, sl. 22:9-10; Predovnik, Trdnjava Kostanjevica, str. 61.
62	Žbona Trkman, Grajska zapuščina, str. 26-27, sl. 12-13.
63	Železnikar, Graščina v Polhovem Grad^cu, str. 330, T.10:19; 17:34-35.
64	Roth Heege, Ofenkeramik und Kachelofen, str. 41-42.
65	Predovnik, Trdnjava Kostanjevica, str. 60.

2013
obliki križa (sl. 17:7), ki se na srednjeveški lončenini pogosto pojavlja. Po mnenju Nabergoja tovrstni znaki, v literaturi imenovani tudi Bodenmarken, niso enaki lončarskim znakom (Töpfermarken), ki se pojavljajo na ustjih loncev ali na ročajih vrčev.66 Pri znakih na dnu posod gre preprosto za znake izdelovalca ali signature lončarja. O pomenu znaka v obliki križa obstajajo različna mnenja. Nekateri raziskovalci trdijo, da ima križ na slovanski lončenini simbolni pomen, ki pozneje postane zgolj dekorativni element, spet drugi mu pripisujejo magično
moč.67
Pečnice
Na Rajhenburgu je bilo odkrito razmeroma majhno število poznosrednjeveških in novoveških pečnic. Med najstarejše pečnice, delane v kalupu, sodijo tri delno ohranjene oploščene pečnice skledastega tipa z ornamentirano osrednjo reliefno ploskvijo, ki so značilne za čas od sredine 15. stoletja do zgodnjega 16. stoletja.68 Na dveh pečnicah je ohranjen spodnji del noge figure, obute v škorenj (sl. 18:2), na tretji pa stiliziran rastlinski okras (sl. 18:1). V največjem številu so ohranjeni odlomki zeleno glaziranih oploščenih pečnic, večinoma s pravokotnim, relativno plitkim obodom, ki sodijo v čas od 15. do 18. stoletja. Med zgodnjenovoveškimi pečnicami gre izpostavili primer pečnice s t. i. tapetnim vzorcem (sl. 18:3), ki so bile predvsem v 2. polovici 16. in začetku 17. stoletja priljubljena dekoracija peči v jugovzhodni Evropi in na Hrvaškem.69 Odlomek osrednje plošče je izdelan iz dobro prečiščene gline svetlo opečnate barve. Ploskev z rumeno, rjavo in zeleno glazuro je okrašena s pravokotno križajočimi se profiliranimi rebri, razdeljenimi na kvadratna polja, v katerih so štirilistne rozete. Pečnice s podobnimi motivi so znane s številnih najdišč v Sloveniji, kot so grad Šalek v Velenju, Stari grad nad Podbočjem, Ljubljanski grad, Špeličeva hiša v Črnomlju in Novo mesto.70 Nekoliko mlajša je temno zeleno glazirana pečnica z motivom operutničene angelske glave (putto) in hrastovim listom na spodnji strani (sl. 18:4), ki se v številnih različicah pojavlja na venčnih pečnicah 16. stoletja.7! Podobe angelov, ki ponekod prehajajo v groteskne maske ali figure, predstavljajo figure,
66
Nabergoj, Srednjeveška keramika iz Ljubljane in Ljubljanice, str. 50.
67	Klokočovnik, Visokosrednjeveška lončenina, str. 126-129.
68	Stopar, Poznogotske pečnice s celjskega območja, str. 277.
69	Brych, Kachle doby goticke, renesančni a rane barokni; Guštin, Horvat, Ljubljanski grad -pečnice, str. 86.
70	Brišnik, Ravnikar, Grad Salek, str. 47-48; Predovnik, Trd-
njava Kostanjevica, str. 67; Guštin, Horvat, Ljubljanski grad
- pečnice, str. 76-77; Udovč, Breščak, Poznogotske in re-
nesančne pečnice iz Novega mesta, str. 72. Stopar, Renesančne pečnice s celjskega območja, str. 72.
Slika 18. Izbor poznosrednjeveških (1, 2) in novoveških (3, 4)pečnic (foto: M. Lavrič).
predstavljajo stranski motiv, zato so v večini primerov upodobljene v kotih oploščenih pečnic. Podobne pečnice, značilne za konec 16. stoletja in 17. stoletje, so bile najdene na Ljubljanskem gradu. V Avstriji sodijo tovrstne pečnice v 17. stoletje.72
Ostale keramične najdbe
Od keramičnih uporabnih predmetov je bila najdena pipa za kajenje tobaka, izdelana v kalupu, t. i. vzhodnega ali mediteranskega tipa (sl. 17:8). Pod-tipe ločimo po delavnicah v različnih delih Evrope, poznamo pa štiri glavne: avstrijsko-madžarski, turški, italijanski in hrvaški podtip.73 Skoraj v celoti ohranjena pipa z Rajhenburga sodi med t. i. avs-trijsko-madžarske pipe. Izdelana je iz dobro prečiščene opečnato rdeče žgane gline brez vidnih primesi. Glavo oz. čašico krasijo vtisnjene rastlinske vejice. Greben v obliki črke V na spodnji strani čašice je narejen s koleščkom, sredi cevi je vtisnjen pečat v krogu, na koncu cevi pa je ohranjena kovinska mrežica. Pipa z Rajhenburga predstavlja mlajšo obliko avstrijsko-madžarskega podtipa pipe, ki so jih med 17. in 19. stoletjem izdelovali na območju nekdanje habsburške monarhije. Tovrstne pipe so imele ponavadi na eni strani cevi vtisnjen
72	Svoboda, Alt-Salzburger Hafnerkunst, str. 81, kat. št. 158.
73	Bekic, Uvod u problematiku glinenih lula, str. 252-254.
MAJA BRICELJ ET AL.: ARHEOLOŠKE RAZISKAVE NA GRADU RAJHENBURG, 595-616
2013
Slika 19. Novca z Rajhenburga: Hadrijanov as (1), soldo doža Giovannija I. Cornerja (2) (foto: M. Lavrič).
pravokotni pečat z imenom mojstra oziroma delavnice, na drugi pa okrogel reliefni žig z grbom ali portretom ipd. Najbolj pogosto zastopane so pipe iz kraja Schemnitz (Banska Stiavnica) na Slovaškem, kjer so bile v 19. stoletju znane delavnice pip, v lasti oz. upravljanju družin König, Gross in drugih.74 Cela paleta raznovrstnih pip, med katerimi se pojavljajo tudi pipe avstrijsko-madžarskega izvora, je bila najdena v Ljubljanici.75
Kovina
Najstarejša kovinska najdba je bronast rimski novec, ki je ležal v malti kamnitega tlaka romanske veže. Gre za Hadrijanov (117-138) as, kovan v Rimu v letih 134-138 (sl. 19:1). V ruševinskem tamponu v severnem delu prostora p10-p13 je bil najden beneški soldo, kovan med letoma 1625 in 1629 (sl. 19:2; dož Giovanni I. Corner oz. Cornaro).76 Na romanskem tlaku v veži je bil najden še vrtljiv kovan ključ z rombično oblikovano glavo, polno nogo kvadratnega prereza in pravokotno brado z zarezo na
Slik^a 20. Železna ključ (1) in sveder (2) ter odlomek steklenega k^eliha (3) (foto: M. Lavrič).
spodnji strani (sl. 20:1). Po dolžini noge (8,5 cm) bi ključ lahko sodil v skupino ključev za odpiranje/zapiranje vrat.77 T. i. gotski ključi z rombično glavo so bili v uporabi od 13. do 15. stoletja, glede na enostavno oblikovano brado sodi rajhenburški primerek v zgodnejši čas, morda že v 13. stoletje. Podobni ključi so znani npr. z visokosrednjeveškega Malega gradu v Kamniku ali iz Ljubljanice na začetku Črne vasi, kjer je bil ključ z nekoliko dodelano brado sprijet skupaj z oglejskimi srebrniki. Novci in ključ so bili verjetno vsebina mošnjička, ki ga je lastnik glede na najmlajši novec izgubil okoli leta 1220.78
Od obrtniškega orodja se je ohranil železen sveder za les (sl. 20:2) z dolgim telesom pravokotnega prereza, s poškodovanim spiralnim rezilom, spiralno oblikovano konico in sploščenim polkrožnim zaključkom za nasaditev na lesen držaj. Svedri so se skupaj s kladivi uporabljali za obdelavo lesa, kamna ali kovine. Različno oblikovani svedri so bili najdeni v reki Ljubljanici,79 številni primerki pa so znani z Otoka pri Dobravi,80 Starega gradu nad Podbočjem, Bratislave8! in pustote Sarvaly na Madžarskem.82 V splošnem se svedri, dleta in še nekatera druga obrtniška orodja skozi čas oblikovno niso dosti spreminjala, zato jih je težko natančno časovno opredeliti.
74
75
76
Bekic, Uvod u problematiku glinenih lula, str. 255-256; Miloševic, Topic, Keramičke lule, str. 297-328; Gusar, Arheološki nalazi keramičkih lula, str. 300; Gačic, Lule iz muzejskih zbirki Srbije, str. 31-35.
Veršnik, Pipe za kajenje tobaka.
Za opredelitvi novcev gre zahvala dr. Alenki Miškec in dr. Andreju Semrovu, oba Numizmatični kabinet NMS.
77
78
79
80 81 82
Stular, Mali grad, str. 81-82, 86, 281, T.2:5-6, 8-9.
Žargi, Srednji vek, »druga železna doba«, str. 182-183;
Veršnik, Ključ z oglejskimi srebrniki.
Nabergoj, Dleti in svedri; kladivo in klešče.
Sribar, Stare, Otok pri Dobravi, str. 26-27.
Polla, Bratislava, str. 332, T. XXXI: 3,7-8.
Holl, Paradi, Das mittelalterliche Dorf Sarvaly, str. 60-61, sl.
170:3, 125:9, 131:17.

2013
Steklo
Najdenih je bilo razmeroma malo odlomkov steklenih predmetov, večinoma sodijo v novi vek ali celo subrecentni čas. Izstopata pa odlomka steklenega keliha in kozarca. Pri enem gre za spodnji del kupe keliha biserovinastega videza z nodusom ali svitkastim jabolkom, ki povezuje kupo z nogo keliha, ki pa se ni ohranila (sl. 20:3). Pri drugem odlomku gre za del oboda kozarca, ustje je okrašeno s slikanim okrasom in vrezi v obliki mrežasto pre-križanih rombov, ostenje pa narebreno. Oba odlomka sodita v novi vek, analogije najdemo med posodami iz ljubljanskih steklarn, ki so delovale od dvajsetih let 16. stoletja naprej.83
VIRI IN LITERATURA OKRAJŠAVE
CIL III: Mommsen, Theodor (ur.): Corpus In-scriptionum Latinarum, consilio et auctoritate Aca-demiae litterarum regiae borussicc^e editum, vol. III, ps. 2. Berolini: apud Georgium Reimerum, 1873 (+ Suppl.: Mommsen, Theodor, Otto Hirschfeld, Alfred von Domaszewski [ur.]: Inscrip-tionum Orientis et Illyrici Latinarum supple-mentum, ps. 2. Berolini: apud Georgium Reimerum, 1902).
NENATISNJENI VIRI IN LITERATURA
Bricelj, Maja, Maja Lavrič, Nika Veršnik, Jernej Rihter: Arheološk^e raziskave ob prenovi gradu Brestanica — grad Rajhenburg. Ljubljana, 2013 (poročilo ZVKDS, CPA). Gaspari, Andrej: Rimski mostovi v Sloveniji. Ljubljana, 1996 (diplomsko delo, Oddelek za arheologijo FF v Ljubljani). Karo, Špela: Ozemlje današnje Slovenije med avar-skimi vojnami in madžarskimi vpadi v luči arheoloških najdb. Ljubljana, 1997 (doktorsko delo, Oddelek za arheologijo FF v Ljubljani). Klokočovnik, Ines: Visokosrednjeveška lončenina v Sloveniji (11.—13. stoletje). Ljubljana, 2010 (diplomsko delo, Oddelek za arheologijo FF v Ljubljani).
Mušič, Brane, Poročilo o geofizikalni raziskavi na lok^a^ciji: Brestanica — grad R^ajhenburg. Ljubljana, 2000 (poročilo izvajalca za ZVKDS, OE Ljubljana).
Slabe, Marijan: Brestanica. Arheološka raziskovalna ak^cija na grajskem dvorišču v letu 1978. Ljubljana, 1979 (poročilo, Ljubljanski regionalni zavod za spomeniško varstvo).
83 Kos, Zvanut, Ljubljanske steklarne v 16. stoletju; Kos, Odlomki posod, kat. št. 160, 388-389.
štular, Benjamin: Mali grad. Visokosrednjeveški grad v Kamniku. Ljubljana 2007 (doktorsko delo, Oddelek za arheologijo FF v Ljubljani).
Zeleznik, Alenka: Konservatorski program za Grad Rajhenburg. Ljubljana, 2007 (tipkopisni elaborat, ZVKDS, OE Ljubljana).
OBJAVLJENA LITERATURA
Baš, Angelos: Savinjski splavarji. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1974.
Bekic, Luka: Uvod u problematika glinenih lula na področju Hrvatske. Vjesnik Arheološkog muzeja u T^a^grebu XXXII/XXXIII, 1999-2000, str. 249279.
Bencze, Unige: Late Medieval Graphite Ware in the Tärgu Mure^ Franciscan Friary and the Study of Imported Pottery in Transyvania. Ma-risia 30, 2010, str. 205-212.
Brišnik, Danijela, Tone Ravnikar: Grad Šalek. Velenje: Založništvo Pozoj, 1999.
Brych, Vladimir: Kachle doby goticke, renesančni a rane barokni: Vyberovy katalog Närodniho muzea v Praze. Praha: Narodni muzeum, 2004.
Deschmann, Karl: Die jüngst aufgefundenen Meilensteine aus Unter-Krain. Mittheilungen der k. k. Central-Commission zur Erforschung und Erhaltung der Baudenkmale n. F. 13, 1887, str. LXXXIV- LXXXVII.
Dular, Janez: Sava v bronasti in železni dobi. Ukročena lepotica. Sava in njene zgodbe (ur. Jože Peter-nel). Sevnica: Javni zavod za kulturo, šport, turizem in mladinske dejavnosti, 2009, str. 39-41.
Gačic, Divna: Lule iz muz^ejskih zbirki Srbije. Novi Sad: Muzej grada Novog Sada, 2011.
Gaspari, Andrej: Zbirka keltskih in zgodnjerimskih predmetov iz Save med Spodnjimi Guntami in Brestanico. Potopljena preteklost: Arheologija vodnih okolij in raziskovanje podvodne kulturne dediščine v Sloveniji (ur. Andrej Gaspari, Miran Erič). Radovljica: Didakta 2012, str. 329-336.
Gross, Uwe: Die Bügelkanne, eine Hauptform der süddeutschen keramik des Hoch- und Spätmittelalters. Beiträge zur Mittelalterarchäologie in Österreich, 7, 1991, str. 69-77.
Gross, Uwe: Mittelalterliche K^eramik zwischen Neckarmündung und Schwäbischer Alb. - Forschungen und Berichte der Archäologie des Mittelalters in Baden-Württemberg 12, 1991.
Gusar, Karla: Arheološki nalazi keramičkih lula za duhan iz zbirke Narodnog muzeja u Zadru. Pri-lozi instituta za arheologiju 25, 2008, str. 135154.
Guštin, Mitja, Martin Horvat: Ljubljanski grad — pečnice. Archaeologia historica Slovenica 1, Ljubljana: Filozofska fakulteta, Oddelek za arheologijo, 1994.
MAJA BRICELJ ET AL.: ARHEOLOŠKE RAZISKAVE NA GRADU RAJHENBURG, 595-616
2013
Guštin, Mitja, Mirjam Jezeršek, Nataša Prošek: Katalog keramičnih najdb iz Celja. Srednjeveško Celje (ur. Mitja Guštin). Archaeologia historica Slovenica 3, Ljubljana: Filozofska fakulteta, Oddelek za arheologijo, 2001, str. 195-238.
Guštin, Mitja, Radovan Cunja in Katarina Pre-dovnik: Podbočje: Stari grad. Posavski muzej Brežice, knjiga 9. Brežice: Posavski muzej, 1993.
Guštin, Mitja: Celjske čaše: Srednjeveške in zgod-njenovoveške lončene čaše na Slovenskem. Srednjeveško Celje (ur. Mitja Guštin). Archaeologia historica Slovenica 3, Ljubljana: Filozofska fakulteta, Oddelek za arheologijo, 2001, str. 139193.
Guštin, Mitja: Libna. Posavski muzej Brežice, knjiga 3. Brežice: Posavski muzej, 1976.
Guštin, Mitja: Prvi poljedelci (Savska skupina leng-yelske kulture). Annales Mediterranea. Koper: Univerza na Primorskem, Znanstveno-razisko-valno središče Koper, Inštitut za dediščino Sredozemlja, Založba Annales, 2005, str. 7-17.
Holl, Imre, Nandor Paradi: Da^s Mittelalterliche Dorf Sarvaly. Fontes Archaologici Hungariae. Budapest: Akademiai kiado, 1982.
Horvat, Milena: Prvi prebivalci v Posavju. Ukročena lepotica: Sava in njene zgodbe (ur. Jože Peternel). Sevnica: Javni zavod za kulturo, šport, turizem in mladinske dejavnosti, 2009, str. 25-35.
Janisch, Josef Andreas: Topographisch-statistisches Lexikon von Steiermark mit historischen Notizen und Anmerkungen II. Graz: Leykam, 1885.
Kahl, Hans-Detrich: Der Staat der Karantanen: Fakten, Thesen und Fragen zu einer Frühen Slawischen Machtbildung im Ostalpenraum (7.-9. Jh.). Situla 39, Supplementum = SAZU. Razred za zgodovinske in družbene vede. Razprave 20 (Dodatek k zborniku Slovenija in sosednje dežele med antiko in karolinško dobo [ur. Rajko Bratož]), Ljubljana: Narodni muzej Slovenije, SAZU, 2002.
Karl, Stephan, Gabriele Wrolli: Der Alte Turm im Schloss Seggau zu Leibnitz: Historische Untersuchungen zum ältesten Bauteil der Burgenanlage Leibnitz in der Steiermark. Forschungen zur geschichtlichen Landeskunde der Steiermark 55, Wien: Lit-Verlag, 2011.
Keller, Cristine: Gefässkeramik aus Basel: Untersuchungen zur spätmittelalterlichen und frühneuzeitlichen Gefässkeramik aus Basel: Typologie -Technologie — Funktion — Handwerk. Materialhefte zur Archäologie in Basel, Heft 15A (Text) in 15B (Katalog). Basel: Archäologische Bodenforschung des Kantons Basel-Stadt, 1999.
Knific, Timotej: Naselitev Slovanov v Posavju. Ukročena lepotica: Sava in njene zgodbe (ur. Jože Peternel). Sevnica: Javni zavod za kulturo, šport, turizem in mladinske dejavnosti, 2009, str. 7784.
Koropec, Jože: Brestanica z okolico in Brestaniški do 17. stoletja. Brestanica: Zbornik člankov in razprav (ur. Jože Curk). Brestanica: Turistično društvo, 1982, str. 45-77.
Kos, Franc: Gradivo za zgodovino Slovencev v srednjem veku I. Ljubljana: Leonova družba, 1902.
Kos, Franc: Gradivo za zgodovino Slovencev v srednjem veku III. Ljubljana: Leonova družba, 1911.
Kos, Mateja, Maja Žvanut: Ljubljansk^e steklarne v 16. stoletju in njihovi izdelki. Viri. Gradivo za materialno kulturo Slovencev 1. Ljubljana: Narodni muzej Slovenije, 1994.
Kos, Mateja: Keramika v obdobju gotike. Gotika v Sloveniji: Svet predmetov (ur. Maja Lozar Štam-car). Ljubljana: Narodni muzej, 1995, str. 203215.
Kos, Mateja: Odlomki posod, kat. št. 160.: Ljubljanica: Kulturna dediščina reke (ur. Peter Turk et al.). Ljubljana: Narodni muzej Slovenije, 2009, str. 388-389.
Kosi, Miha: Potujoči srednji vek: Cesta, popotnik in promet na Slovenskem med antiko in 16. stoletjem. Zbirka ZRC 20, Ljubljana: ZRC SAZU, Založba ZRC, Littera Picta, 1998.
Kosi, Miha: Predurbane ali zgodnjeurbane naselbine? (Civitas Petouia, Carnium/Creina in druga centralna naselja neagrarnega značaja v zgodnjem srednjm veku I. del). Zgodovinski časopis 59/3-4, 2005, str. 269-331.
Lamut, Brane: Poznosrednjeveške in zgodnjenovo-veške najdbe s Ptuja. Ptujski arheološki zbornik ob 100 letnici muzeja in muzejskega društva (ur. Brane Lamut). Ptuj: Pokrajinski muzej Ptuj, 1993, str. 601-627.
Miloševic, Branka, Nikolina Topic: Keramičke lule s lokaliteta Kula Gornji ugao u Dubrovniku. Starohrvatska prosvjeta, Vd. III, No. 38, prosinac 2011, str. 297-328.
Nabergoj, Tomaž: Dleti in svedri; kladivo in klešče, kat. št. 137. Ljubljanica: Kulturna dediščina reke (ur. Peter Turk et al.). Ljubljana: Narodni muzej Slovenije, 2009, str. 360-361.
Nabergoj, Tomaž: Lonci, pokrovi posod, kat. št. 131. Ljubljanica: Kulturna dediščina reke (ur. Peter Turk et al.). Ljubljana: Narodni muzej Slovenije, 2009, str. 352-353.
Nabergoj, Tomaž: O zgodovini in drugih zgodbah, ki še niso napisane. Izbrane arheološke najdbe iz srednjega veka na območju Posavja. Ukročena lepotica: Sava in njene zgodbe (ur. Jože Peternel). Sevnica: Javni zavod za kulturo, šport, turizem in mladinske dejavnosti, 2009, str. 102-116.
Nabergoj, Tomaž: Srednjeveška keramika iz Ljubljane in Ljubljanice. Argo 42/1, 1999, str. 39-58.
Petru, Peter: Rimska cesta Neviodunum - Celeia in vloga Brestanice v starejših arheoloških obdobjih. Brestanica: Zbornik člankov in razprav (ur. J.

2013
Curk). Brestanica: Turistično društvo, 1982, str. 13-22.
Polla, Belo: Bratislava: Zapadne suburbium (vysledky archeologickeho vyskumu). Košice: Vychodo-slovenske vydavatel'stvo, Bratislava: Slovenske narodne muzeum, 1979.
Predovnik, Katarina: Trdnjava Kostanjevica nad Starim gradom nad Podbočjem. - Archaeologia historica Slovenica 4, Ljubljana: Filozofska fakulteta, Oddelek za arheologijo, 2003.
Radic, Mladen, Zvonko Bojčic: Srednjovjekovni gradRužica. Osijek: Muzej Slavonije, 2004.
Roth Heege, Eva: Ofenkeramik und Kachelofen: Typologie, Terminologie und R^ekonstruktion im (deutschspra^chigen R^aum (CH, D, A, FL): Mit einem Glossar in siebzehn Sprachen. Schweizer Beiträge zur Kulturgeschichte und Archäologie des Mittelalters 39. Basel: Schweizerischer Burgenverein, 2012.
Slabe, Marijan: Raziskave z arheološko metodo na Brestaniškem gradu. Brestanica: Zbornik člankov in razprav (ur. Jože Curk). Brestanica: Turistično društvo, 1982, str. 23-44.
Stopar, Ivan: Grad Brestanica. Krško skozi čas. 1477-1977: Zbornik ob 500-letnici mesta^. Krško: Skupščina občine, 1977, str. 127-151.
Stopar, Ivan: Grajski objekti v salzburškem Posavju. Brestanica: Zbornik člankov in razprav (ur. J. Curk). Brestanica: Turistično društvo, 1982, str. 78-106.
Stopar, Ivan: Poznogotske pečnice s celjskega območja. Varstvo spomenikov 20, 1976, str. 275306.
Stopar, Ivan: Rajhenburg (Reichenburg), grad. Grajske stavbe v vzhodni Sloveniji, peta knjiga: Med Kozjanskim in porečjem Save. Ljubljana: Vi-harnik, 1993, str. 95-103.
Stopar, Ivan: Renesančne pečnice s celjskega območja. Varstvo spomenikov 21, 1977, str. 63-100.
Stopar, Ivan: Turn v Brestanici (Turm), dvorec. Grajske stavbe v vzhodni Sloveniji, peta knjiga: Med Kozjanskim in porečjem Save, Ljubljana: Viharnik, 1993, str. 134-136.
Svoboda, Christa: Alt-Salzburger Hafnerkunst: Model und Kacheln des 16. bis 18. Jahrhunderts aus der Strobl-Werkstatt: Sonderausstellung vom 3. 7. bis 27 .9. 1981 im Bürgerspital. Salzburg: Salzburger Museum Carolino-Augusteum, 1981.
šašel, Jaroslav: Brestanica. Arheološka najdišča Slovenije. Ljubljana: SAZU, Inštitut za arheologijo, DZS, 1975, str. 248.
šašel, Jaroslav: Dunaj (Mladovine). Arheološka najdišča Slovenije. Ljubljana: SAZU, Inštitut za arheologijo, DZS, 1975, str. 260.
šašel, Jaroslav: Rimske ceste v Sloveniji. Arheološka najdišča Slovenije. Ljubljana: SAZU, Inštitut za arheologijo, DZS, 1975, str. 74-88.
Šebek, Živko: Krško: življenje z reko Savo. Krško: Neviodunum, 2009.
Šribar, Vinko, Vida Stare: Srednjeveško naselje Otok pri Dobravi: Arheološka pričevanja o nastajanju slovenskih mest. Ljubljana: Narodni muzej, 1981.
Štih, Peter: Izvor in začetki škofijske posesti na današnjem slovenskem ozemlju. Blaznikov zbornik (ur. Matjaž Bizjak), Loški razgledi. Doneski 11. Ljubljana-Škofja Loka: ZRC, 2005, str. 3548.
Štih, Peter: Strukture današnjega slovenskega prostora v zgodnjem srednjem veku. Slovenija in sosednje dežele med antiko in k^arolinško dobo. Začetki slovenske etnogeneze 1 (ur. Rajko Bratož), Situla 39 = SAZU. Razred za zgodovinske in družbene vede. Razprave 18, Ljubljana: Narodni muzej Slovenije, SAZU, 2000, str. 355-394.
Udovč, Katarina, Danilo Breščak: Poznogotske in renesančne pečnice iz Novega mesta. Varstvo spomenikov 44, 2008, str. 70-85.
Veršnik, Nika: Ključ z oglejskimi srebrniki, kat. št. 112. Ljubljanica: Kulturna dediščina reke (ur. Peter Turk et al.). Ljubljana: Narodni muzej Slovenije, 2009, str. 332-333.
Veršnik, Nika: Pipe za kajenje tobaka, kat. št. 167. Ljubljanica: Kulturna dediščina reke (ur. Peter Turk et al.). Ljubljana: Narodni muzej Slovenije, 2009, str. 396-397.
Wolfram, Herwig: Salzburg, Bayern, Österreich: Die Conversio Bagoariorum et Carantanorum und die Quellen ihrer Zeit. Mitteilungen des Instituts für Österreichische Geschichtsforschung, Ergzbd. 31, Wien-München: Oldenbourg, 1995.
Žargi, Matija: Srednji vek - »druga železna doba«. Gotika v Sloveniji: Svet predmetov (ur. Maja Lozar Štamcar). Ljubljana: Narodni muzej Slovenije, 1995, str. 175-186.
Žbona-Trkman, Beatriče: Grajska zapuščina: Katalog ob razstavi keramike in stekla 14.-17. stoletja. Grad Dobrovo, 1991.
Železnikar, Janja: Graščina v Polhovem Gradcu. Arheološki vestnik 53, 2002, str. 301-371.
SUMMARY
Archaeological investigations at the Rajhenburg castle
The gradually built complex of Castle Rajhenburg was adapted to the morphology of the steep rocky hill and therefore built on a surface in the shape of an irregular polygon. Based on the findings of the latest research, which revealed the location of the entrance into the Romanesque castle, it can be
MAJA BRICELJ ET AL.: ARHEOLOŠKE RAZISKAVE NA GRADU RAJHENBURG, 595-616
2013
said that the ground plan of the castle was already defined by its original design. Investigations in the vestibule revealed that the entrance was almost in the same place as the entrance with a preserved Renaissance portal is today. The threshold of the Romanesque gate was discovered 2,5 m to the south, inside the vestibule. It was built into the paved walking surface and delimited by two buildings, one on the east and one on the west side. The walking surface of the Romanesque entry and the courtyard was paved with large flagstones bound with mortar. Stratigraphic relations clearly indicate that the pavement was created together with the two flanking edifices built in the Romanesque technique, the small gate tower and a later demolished building to the West. According to the small finds, the original entrance with pavement was in use at least until the late Gothic period. The still existing building east of the vestibule was once interpreted as a small gate tower added in the 17th century. The latest research, however, indicates that it was built in the Romanesque period. Another new discovery is a semicircular portal that led into the northwestern tower (p6) trough its south wall. It was accompanied by a construction of flagstones and mortar, probably a remainder of a low staircase. The location of the Romanesque entrance into the palas was revealed when a test trench was excavated in the narrow passage between the northern palas wall and the Renaissance staircase, which leads to the arcades of the courtyard (p23). There, a semicircular Romanesque portal was discovered in the northern wall of the palas, moved westwards from the axis of the palas. The portal was walled in before the vaulting of the palas — which was probably connected with the rearrangement of floor levels in the entire complex.
In the Renaissance period, probably soon after 1600, the castle was thoroughly rebuilt: arcades were built in the courtyard, and floor levels in different parts of the complex were probably rearranged and unified. An extension (p2) was built against the southern wall of the Romanesque tower,
east of the gate (p3). The building to the West, between the northwestern tower and the gate, was removed and replaced with a new one (p4-p5). In the newly constructed building west of the vestibule (p4-p5), the foundation of a stone spiral staircase was documented.
It was certainly then that a new semicircular rusticated portal with the coat of arms of the GallGallenstein family on the headstone was constructed. While the entrance to the castle is in the axis of the original entrance, the portal was moved nearly 2,5 m to the north, and raised for about 1 m. The gradient of the terrain in the interior courtyard was thus eased. The portal could be raised because the level of the outer castle ward was raised as well, and that was made possible because at the same time a bridge was built across the moat.
The castle courtyard was dug up several times in the past; at first due to pavings and rain drainage, later also because of different infrastructural conduits. During the 2011—2012 investigations, we traced these excavations, which were especially dense in the vestibule area. In the western part of the courtyard the rock basis is very high and it slopes down towards the entrance. The consequence is that the majority of drainage channels led into the moat. In the central part, several channels made of stones and bricks were documented. They led into the castle cistern and are associated with the time when the Trappist monks occupied the castle and the well no longer had its function. In the outer ward area — in the moat, northwest from the bridge, foundations of 19th century buildings were documented under thick layers of fills and levelling deposits. On the southwestern side, the position of rock basis and a walking surface from the time of the Trappist monastery were documented. Also two walls, parallel to the moat, were discovered. They were constructed together with the bridge (after 1600, the time of the construction of the entrance portal). They were probably parapet walls, enclosing the relatively deep moat.