t

Osmero blagrov na svetu

ali

Veselite se vselej v Gospodu;
še rečem, veselite se!

Pil. 4, 4.

Spisal

A n t o n KI r ž i č ,

katehet v Ljubljani.

Založila in na svetlo dala

Družba sv. Mohora v Celovcu.

Z dovoljenjem visokočastitega Krškega knezoškofljstva.

Natisnila tiskarnica družbe sv. Mohora v Celovcu.

64637

Opravičenje.

% jjUl vsaki reži skoraj se že bere po kajigah, vse se popi-
i^S^suje na široko in na drobno, reči, ki so in kakoršnih
^^^ni; zakaj, sem si mislil sam pri sebi, zakaj bi se
Slovencem ne popisalo tudi to, kar ima vsak človek, toraj
tudi vsak Slovenec najraje: sreča!  — Ko bi bil tako
knjižico, kakor je ta-le, napisal le za učene ljudi, imenoval
bi jo bil bržkone: „filozofijo srečnega življenja 4 ', „umetnost
srečnega življenja", ali „šolo sreče", ali pa še kako drugače;
— a ker sem jo namenil vsem ljubim Slovencem sploh, kteri
bi bili še radi srečni, predno pojdemo v mrzli grob, nisem
hotel jej pisati bahastega imena, temuč, ker imamo pri nas
navado „blagrovati“ srečne, sem kar dejal: „Osmero
blagrov".  Sem li spis prav tako krstil ali ne, ter dobro
osnoval, lepo izpeljal i. t. d., nočem razkazovati, marveč
vsakemu je prosto, knjigo soditi, kakor — hoče. Bistveno
se mi le to-le zdi potrebno omeniti, da pričujoči spis ni prav
za prav razlaganje osmerih blagrov na gori, ampak se le
naslanja na dotične prekrasne besede Jezusove, je le tako-
rekoč vejica na drevesu razlag prekrasnih naukov izrečenih
v osmerih blagrih. Kakor vsebina kaže, sem nabiral po
raznih virih, marsikaj pa sem pridejal iz svojega in sploh
menim, da je obravnava tega predmeta v tem okvirju prvotna,
ker je drugod v tej sostavi in v tem pomenu še nisem opazil.
Ker je spis namenjen družnikom sploh, učenim in neučenim,
ter ne samo učenjakom, opuščal sem mnogokrat z vejicami
ograjene in z imenom podpisane citate, ki nevešče čitatelje
večinoma ne zanimajo, sem ter tje celč motijo. Kamen mi
je dober! Bog daj, da bi temu ali onemu, ki težko živi,
kaj pripomogel k srečnejšemu življenju, potlej utegne znabiti
še doleteti kak „blagor“ vsem čitateljem preobilno srečo
želečega

Pisatelja.

l*

V v o d

Vsak je svoje sreče kovač.

(Jako star pregovor.)

1. Zlata doba.

)icer so nam rekli tisti, ki so nas nekdaj učili pisave
^ JU? govorništva, da ni dobro začenjati z Adamom in
t  z Evo, češ da je to preveč navadno, že preveč po
" domače. Pa naj mi reče, kar kdo hoče, danes si ne
morem drugače pomagati, kakor da začnem ravno pri prvih
stariših. Saj o sreči in nesreči človeškega življenja pisati,
razlagati gorje in blagor naših dni, pa ne spomniti se kače
na drevesu in prepovedanega sadu v Evini roki ter še celo
v Adamovih ustih — to bi se pa vendar reklo več ko preveč
tirjati od krščanskega človeka. Saj še tisti nevernik Rimee
(ali od kod je že bil), ki so mu rekli Ovid, ni mogel drugače
opisati „zlate dobe 11  veselih časov, kakor da se je spominjal
tistih nekdanjih presrečnih dni, ko je zemlja še sama ob sebi
brez oranja in kopanja, brez sejanja in obdelovanja rada da¬
jala ljudem vsega, kar so radi jedli in pili. Kar sproti so
si trgali in nabirali, česarkoli so potrebovali; kar zajemali
so, pa pili — najboljšo pijačo, kajti po grapah, pravi ta mož,
ni tekla sama voda, temuč „šle so reke mleka in nektarja 1 '.
Da bi bil kdo dom zapustil ter šel v Ameriko ali kam dru¬
gam, to še na misel ni prišlo takrat nikomur, kajti niso še

tesali bark, ne na vesla ne na sopar; poznali so le domače

bregove. Postav — paragrafov zavitih, in pa straha pred
njimi takrat ni bilo; ljudje so bili brez sodnikov in porotnikov
pa brez kazni dobri, pošteni in srečni.

Ker so še vsi enako govorili in se med seboj radi imeli,

tudi ni bilo na svetu še tacih ljudi, da bi bili agitirali zoper

Slovence ali pa za Slovence, da bi se bili vedno rovali za
jezike in pravice ali da bi bili kdaj prepire napravljali med
domačimi ali celo krvave vojske napovedovali tujcem — vsega
tacega in enacega ni bilo. Tudi — saj res — ječ še ni bilo

5

in zaporov ne; to slednje se mi pa ne zdi tako važno, ker
tisti, ki so kdaj „notri“ bili, pripovedujejo, da zdaj ječe niso
največje gorje na svetu.

Kaj ne, takrat so bili časi — zlati časi, vesele urice na
svetu! Seveda Ovid še ni mogel vedeti, kdaj je bil tisti
„takrat! 1 '; le nekaj se mu je sanjalo. Jaz pa vem. Zato
pravim: Na tistem prelepem vrtu, ki se mu raj ali paradiž
pravi, tam je bilo za človeka še prijetno, takrat,  ko sta
bila Adam iu Eva še nedolžna — potlej pa nikoli več!

2. Je li sedaj sreea nemogoča ?

Zemlja je postala solzna dolina, pravijo eni; zemlja ni
druzega nič ko široko široko pokopališče polno križev, vse
namočeno s solzami človeških otrok, trdijo drugi; zemlja je
velika puščava, kjer se le redko kje nahaja kak zelen pri¬
jeten prostorček, učijo tretji; iu četrti še nekako tužno pri¬
stavijo: „Prvi glas človekov, ko pride na svet, je jok, in
zadnje znamenje, ko gre spet s sveta — je debela mrzla
solza v očesu in vse, kar je vmes, ni veliko bolje“. Strah
nas je že, če prevdarjamo le to, kar smo sami videli in sli¬
šali ali kar še gledamo iu slišimo o nesrečnih ljudeh; a v
koliko grozo in strmenje nas pripravijo zgodovinarji, ki naj¬
raje le vse hudo popisujejo, dobro pa večkrat zamolčujejo;
kažejo le vojske, mir pa kakor bi skrivali; potoke krvi nam
stavijo pred solzne oči, rajskih studencev pa ne odkrivajo
veselemu obrazu! Tako, da se nam lasje po koncu stavijo,
nas še le prestrašijo oni, ki imajo tako zvano „svetovno bo-
lest <£  — svetožalje; to so tisti, ki imajo neko mehkužno
žalost, da se jokajo nad črvičkom, ki se v prahu zvija, nad
mrčesom, ki nesrečno poginja pod nerodno nogo ali med ne¬
usmiljeno pestjo (pa ne vem, če bi jim veliko manjkalo, da
porekd milijonom mučencev, ki so v prvih stoletjih kri pre¬
livali, in tistim, ki se še zdaj krivično preganjajo po raznih
delih sveta: „Prav jim je !“)

In vendar vkljub takemu splošnemu zdihovanju in žalo¬
vanju se mora reči, da naša zemlja, če tudi ni več nebeški
raj, vendar tudi pekel še ni, in še vice ne. Prav je imel
oni človek, ki se je v svojih nadlogah tolažil, rekoč: „Na
zemlji smo, kaj si hočemo?“ In prav je rekel tudi oni, ki
nam je tako-le priliko povedal: „Ko bi si vse svoje vesele
dneve z belo  barvo zaznamovali, vse nesrečne pa s črno,
in bi potlej obojno skupaj zmešali, bi ta mešanica pri nikomur

6

ne Lila popolnoma Lela,  pač pa tudi pri nikomur ne celoma
črna,  temuč nekako sivkasta Li Lila, pri nekterih bolj
svitlo-, pri druzih temno-siva“.

Popolnoma srečen človek tukaj nikoli ne bo, ko bi bil
še tako rad, prav nesrečen pa tudi ne, ako le — hoče. Ce
je bil kdo še tako nesrečen na svetu, vendar je imel v svo¬
jem življenju marsikteri dan, ko je zvečer lahko rekel: „Hvala
Bogu, danes je bilo pa prijetno!“ Naj si zapomni, kaj ga
je ob tacih dneh tako razveselilo — srečnega storilo; naj si
prizadeva veliko veselih dni si pridobiti, žalostne pa čedalje
bolj izbrisovati iz pratike svojega tužnega življenja. Kedar
bodo veseli dnevi na številu žalostne premagali, kedar bode
po ravno kar omenjeni priliki njegova osoda bolj svitle nego
temne barve, tedaj bode srečen, kolikor more človek na tem
svetu srečen biti.

In pa ravno to: število veselih dni si vekšati,
množiti, podaljšati  in po mogočnosti zagotoviti,  se
pravi svoje sreče kovač biti — svojo srečo si sam kovati!

3. Kje si ljudje srede iščejo?

Toda žalibog! kako nerodno se mi vedejo ti kovači po
široki kovačiji zemeljske sreče! Oh, kako slabo znajo svoj
posel! Veliko se trudijo, junaško si prizadevajo, vsak po
svoje; nikoli si ne dajo počitka, ne po dnevi, ne po noči, še
tudi ne ob nedeljah in praznikih. Pa to, kar so skovali,
vendar ni svitle barve, temuč še bolj temne, kakor pred
kovanjem; srečo  si je marsikdo mislil in začel kovati, pa
si je revež skoval le nesrečo!

Poglejmo je!

Tam si je nekdo v glavo vtepel, da mora še bogat
biti, češ potlej bo srečen. Kaj stori? Vse svoje misli,
pri delu in pri molitvi, ima le na to obrnene, kako bi si
več pridobil. Drugim ljudem res, da pravi: „0 ko bi se le
že iz svojih dolgov izkopal; potlej bi bil srečen!“ Izkopan
je iz dolgov — menite, da je zdaj res srečen? O kaj še!
Še menj nego prej. Zdaj že misli na to, koliko si bo na stran
dejal in koliko obresti mu bode donašalo to „na stran dejano“,
da bo vsaj na stare dni lahko mirno in srečno živel. Učakal
je že dovolj visoko starost; ali je že srečen? Še nikoli v
svojem življenju ni bil tako nesrečen, zato ker še svoj živi
dan nikoli ni bil tako neumen, kakor je ravno zdaj. Na de¬
narjih sedi in leži, pa si še potrebne hrane ne privošči. Ves

7

zamišljen šteje kapital in otresti — pa strada zraven, kakor
noten terač, in samih skrbi zdaj še spati ne more. Lepo
srečo si je skoval mož in si jo je!

Drugi pa meni, da mu bo visoka čast  zaželeno srečo
prinesla. Ta je začel si srečo kovati že v cel6 mladih
letih, v kovačnicah malih in višjih šol. To je tila prva želja
mladega srca, da ti druge v šoli prekosil. In kako je til
srečen tisti dan, ko je za gotovo zvedel, da je pustil vse
druge za seboj! Pa koliko časa je trpelo to ohlapno čutilo ?
Prav malo dni. Strah, kaj in kako bo drugo leto, ga je
spodrinil, skrb prihodnjih dni se mu je vsedla na prestol
hlepečega srca.

Ko tako srečno pripleza do vrhnega klina po lestvici
mučilnih srednjih šol (latinskih ali pa rečnih); zdaj je njegovo
srce še le prav prazno. Kako spoštovanje je imel nekdaj
kot ubogi prvošolček do ponosnih osmošolcev! Večkrat se
je zmotil ter prijel za klobuk, da bi se jim odkril srečujočim
ga. Osmošolec biti, osmo dobro izdelati, to je bil njegov
vzor, in „zvezdnato“ maturo napraviti, le to mu je hodilo
tolikokrat po glavi.

Tudi to se mu posreči, cel6 prav vrlo dobro! Kaj ne,
ljubi čitatelj! zdaj je že čas, da vprašam, ali ni ta pač
srečen? Ni ne, pravim. Zdaj še le spozna, da nič ni. Zdaj
sam ne ve, kam bi se obrnil, da bi imel svoj kruh, pa dober
— bel — ne ve, v kteri stan bi stopil, da bi se mu ne bilo
treba pozneje kesati in l&s iz svoje učene glave puliti. V hudi
hudi zadregi je, in ko bi šel kdo za njim, videl bi ga celo
na skrivnem jokati, tako kakor se je jokal, ko je bil otrok.

Vendar še to je premagal z velikim trudom. Tudi višje
šole ima za hrbtom : zdaj ima svoj kruh, prav dobrega ima,
pa zadosti. Zdaj, zdaj je pač srečno njegovo srce?

Seveda zdaj bi bilo lahko srečno to srce, ko bi bilo le
prav dobro, zdravo? Kaj pomaga, ko ima bolezen — časti-
lakomnost — prav vročinsko! Kakov križec, kakova zvezda,
višja služba, pohvala predstojnikov, še ta in uni naj bi se
umaknil — o ko bi še to bilo !

Toda čeravno vse to dobi •— kaj je dobil? Spoznanje,
kako grenko je, kar se mu je prej tako sladko zdelo. Kdor
ima kruh, kaj ne, ga ima zato, da si ga odreže in je? Ravno
tako, kdor ima čast, bi rad videl, da bi mu jo vsi od kraja
pripoznali, ga re£ častili, da bi, kakor pravimo, čast „vžival“.
Če pa drugi nočejo, bi dejal, da mu mora nekako tako biti,
kakor lačnemu zraven dobrega kruha, kojega jesti ne sme

8

ali pa ne more. V svoji visoki časti bi se lahko zibal, sladko
počival, ko bi ne bilo toliko ljudi in reči, ki mu nagajajo in
nasprotujejo.

E, mi, ki smo v nižavah, le nikar ne pozabimo, da po
najvišjih višinah je največkrat grom in tresk in nevihta in
zgodnji sneg ter zapomnimo si pregovorček: „Hribe hvalimo,
v dolini —■ ostanimo!“

Spet drugi med mojimi kovači pa ne mislijo tako daleč;
živijo od danes do jutri Samo to se jim zdi skovana sreča
na svetu: dobro jesti, litre prazniti, zdravice prepevati, po
noči noreti, po'dnevi spati i. t. d. Teh je obilo, pa najslabše
se mi vedejo pri kovanju. Prehitro delajo , zato prezgodaj
onemorejo in gredo počivat, še predno je sreča gotova. Menda
tacega kovača si je mislil ranjki Slomšek, ki je rekel, da sreče

Si išče za mizo, kjer dobro jedo,

Na plesu, pri godcih, kjer sladko pojo;

Al’ prav’ga veselja na rajanju ni,

Pijance, plesalce veselje beži!

Vem še za druge, ki si svoje sreče še drugače iščejo,
pa kdo bi mogel tudi vse našteti? Saj

Kdor kol’ pod milim Bogom živi,

Vsak pač srečen biti želi . . .

Cesar mogočni kakor s’romak,

Otrok in starček, kmet in vojščak,

Srečo si vošči, sreče si iše:

Ali le z lica solze si briše;

Človek do groba sreče želi,

Pa si le prazne pene lovi!

Sploh se da reči, da slehernega človeka sreča je tam,
kjer so njegove želje, kakor naš Gospod govori: „Kjer je
tvoj zaklad, tam je tvoje srce“. In ravno zato, ker so naše
želje tako nenasitljive, — kakor hitro se nam ene spolnijo,
že druge nove zrastejo — in si večjidel človek le tega želi,
česar nima, zato je tudi sreča tako negotova, zato je tako
malo istinito srečnih ljudi. Kajti

Dokler se prsi dvigajo,

Srce še hrepeni,

Dokler želje se vžigajo,

Pokoja, sreče ni!

Pač se nam godi, kakor otroku, kteri še prav nič sveta
ne pozna in še ne ve, kaj pomeni beseda „obzorje“. Tam,
kjer vidi zadnjo goro, se priprostemu otroku zdi, da se nebo
dotika zemlje , da je tam konec sveta. Pa ko zraste in gre

9

po svetu, se prepriča, da tam, kjer je menil nebo z rokama
prijeti, je ravno tako visoko oddaljeno, kakor ga je nekdaj
gledal izpred praga domače veže in enako do!ga pot se mu
na novo odpre do tj e, kjer se zdaj oblaki druže z zemeljskimi
tlemi — in tako gre dalje in dalje, čez hrib in plan, pa
zastonj: ravno ko se mislimo z obema rokama neba okleniti,
nam zgine v nevidljivi daljavi. Tako vabljivo beži tudi pred
nami tisto, kar srečo zovemo. Vsak trenutek misli človek,
da jo bode zagrabil, vjel in držal, — pa skoro vselej se mu
sreča urno zmuzne ter se zopet daleč kje drugje prikaže.
Med tem lovom se človek stara in stara, pa pritožuje se s
sv. pismom: „ Človek od žene rojen, malo časa živi — če
veliko, sedemdeset in pri močnejših osemdeset let — in je z
mnogimi nadlogami obdan" (Job 14, 1., ps. 89). Zato se
pritožuje neki pesnik: „Moja sreča mi je padla na tla, in ko
sem se pripognil, da bi jo pobral, mi jo je veter odnesel".
Drug pa se jezi:' o, sreča je sitna,

Še prav stanovitna
Nikdar ni tila.

Zakaj si pa sreče večjidel ne najdemo, ko bi jo vendar
tako radi? Zato ne, ker si je ne znamo iskati; zato si sreče
ne skujemo , ker se tako po otročje neumno in nerodno ve¬
demo pri kovanju.

Kje pa se najde prava sreča? kako si jo pridobimo?

4. Kaj je sreča?

Ne kakor bi bil že sam izurjen kovaški mojster človeške
sreče na svetli, ne zato, marveč ker mi je (kakor sem že
rekel) ravno na misel prišlo, ker bi rad komu kaj pomagal,
zraven pa še sam si kaj priučil, zato podajam tu nektere
dobre svete glede naše časne sreče. Predno začnem, vam
naravnost povem, koliko si upam, kaj hočem? „Qui bene
distinguit, bene doeet — kdor si dobro razdeli, prav poduči".
Najprej vam povem, da popolnoma srečni ne boste nikoli
tukaj na svetu , popolno srečni boste še le v nebesih, ako
ste taki, da pojdete vanje. Dobro si zapomnite, predno
se začnete učiti sreče: le ena sama so nebesa, dvojnih ne
bode nobeden imel! Ysa naša umetnost v kovanju sreče je
le to, kako bi to dobro, kar zdaj imamo, še zboljšali, vse
hudo pa zmanjšali in lože prenašali, da bi si tako zagotovili
še več veselih nego žalostnih dni.

10

Vprašam najprej: Kaj pa je sreča? kaj pomeni ta beseda,
ki je mladim in starim tolikokrat na jeziku?

Jako težko je to na kratko povedati. Le kdor je skusil,
ta ve. Kedar smo veseli, mirni, zadovoljni, kedar nam ni¬
česar ne manjka: tedaj se blagrujemo, v glavi spoznamo in
v srcu čutimo, da smo — srečni.  Čim večkrat nam tako
pride, tem večkrat smo srečni. In taka sreča človeka večkrat
tako prevzame, da mu začne v veselih prsih srečno srce
kipeti, da se samega veselja — razjoka! *)

A besede „mirni, veseli, zadovoljni*' i. t. d. so hitro izgo¬
vorjene, pa koliko reči je treba premagati, predno se vresni-
čijo! Koliko dolin je treba zasuti, koliko gričev ponižati,
koliko krivega zravnati, ostrega pogladiti, predno se pride
do sreče!

Pa kakor sem rekel: Treba je razločiti prav. Sreča je
dvojna: znotranja in zvunanja.

Zvunanja sreča nam večkrat pride brez našega prizade¬
vanja n. pr. dobri stariši, zdatna zapuščina, blagoslov pri ži¬
vini in poljedeljstvu, zdravje, dobri prijatelji, ljubeznivi so¬
sedje i. t. d. To je tista sreča, ki je „opoteča“, ki je „slepa“,
ki „kogar hoče, sreča", ki „se ne da za nos voditi" i. t. d.

Znotranja sreča pa je srčna zadovoljnost  z vsem,
kar smo in kar imamo — je nekako otročje veselje nad vsem
in z vsem.

Iz tega se razvidi, da zvunaaje sreče si večjidel sami ne
moremo dati (če pride, nam pride takorekoč čez noč, v spanju),
pač pa znotranjo. Mi si sicer moremo z veliko pridnostjo
pridobiti lepo premoženje, sozidati si lepo pohišje, obsejati si
široko polje; a če nam vse toča pobije, hudo vreme konča,
ogenj požge, hudobni ljudje vzamejo i. t. d., če nas, kakor
smo vajeni reči, kaka nesreča obišče — kaj si moremo? —
kaj hočemo? — Pač pa si z velikim trudom svoie srce do¬
bimo v tako oblast, da smo tudi v nesreči vendar srečni,
vsaj toliko srečni, kolikor je mogoče v tej solzni dolini.; —
še tako daleč pridemo, da v naj večji nesreči cel6 veselo kli¬
čemo z Jobom: „Bog je dal, Bog je vzel, njegovo presveto
ime bodi češčeno!" Da, bila so na svetu blaga srca, tako
blaga, da so se trpljenja veselila, kakor se mi kratkočasnic,
veselic in zabav veselimo. Prosim, poglejte „življenje svet-

*) človek je pač tak, kakor tla, po kterih hodi; naj se obrnemo na
desno ali levo, pridemo slednjič do morja, do vode; enako človek, ko je
najbolj žalosten, se joka, ko je najbolj vesel, pa tudi.

11

nikov", saj ne bo trebalo tako dolgo listov preobračati, ker
se bere na mnogih straneh ta presunljiva istina!

Srečo si pridobiti, srečo si skovati se tedaj po vsem tem,
kar smo povedali, pravi: svojih ugodnih okoliščin
se z veselim srcem poslužiti, v hudih urah pa
tudi ne srca zgubiti, temuč v miru, zadovolj¬
nosti, c el 6 v veselju ostati ter tako si z množiti
in zagotoviti število radostnih dni. Tako daleč
sega moja kovaška umetnost, naprej pa ne.

5. Najboljša pot do srede.

Vprašanje je zdaj le še to, po k t e r i poti  se najložje
pride do take sreče? Mnogi, ki so o sreči pisali, nasveto¬
vali so mnogovrstne in različne poti; tu jih ne bom našteval,
ampak povem le samo tisto, ki se meni najpripravnejša zdi.
Meni se zdi — da ostanem pri prejšnji priliki — najprimer¬
nejše in najzanesljivejše tako-le:

Za podlago, takorekoč za n a k 1 o vzemimo 1 j u b o
zdravje,  dušno in telesno; za klad  v o nam bodi nauk
Jezusa Kristusa in za ogenj  nebeška pomoč —
milost s v. D u h a; za železo  pa, ki se ima tako kovati,
naj bo n a š e s r c e, saj ga je Stvarnik sam za srečo vstvaril,
in kakoršno bo naše srce, taka bo sreča!

Za podlago naši sreči res ne najdem boljše reči, kakor
je zdravje : verjemite mi tudi tisti, ki še nikoli niste bili bolni
— tako, da lahko smelo zapišem: Kdor ni več časa
vesel, miren, zadovoljen — srečen, ta je
bolan.  Ako ga cela glava ne boli, bolijo ga bržkone zobje,
ali pa mu po ušesih trga; ako je glava dobra, boli ga kaj
druzega; in če na telesu ni bolan, bolno mu je gotovo srce!
Zato je bil že pri starih v tolikem čislu pregovor: Mens sana
in corpore sano •— zdravo srce v zdravem telesu!

O telesnem  zdravju imajo besedo zdravniki in rano¬
celniki, tudi je slavna družba sv. Mohora že izdala zdravniško
knjižico za domače potrebe. Tedaj mi ni tolikanj govoriti o
telesnem zdravju; k večemu memogrede kaj malega; nazna¬
niti hočem le še zdravilo za dušne, srčne  bolezni. Kakor
je veliko telesnih bolezni, toliko, da jih še učeni doktorji ne
znajo vseh prešteti in imenovati, tako je tudi dušnih bolezni
precej obilno, ktere človeka še bolj nesrečnega delajo. Vendar
poglavitne ve vsak otrok, ki se je naučil našteti sedem po¬
glavitnih grehov: 1) napuh, 2) lakomnost, 3) nečistost i. t. d.

12

Glejte, to so najhujši tatovi in roparji človeške sreče;
to so pravi stotniki tolovajski, — „harambaši“, ki imajo še
vsak posebej mnogovrstne pomočnike, da Adamovim otrokom
srečo kratijo.

Kdor se le - teh ozdravi — dobro si zapišite, ali pa koj
tukaj debelo podčrtajte — ta bo še srečen. Zdravila pa za
te bolezni ni v nobeni lekarni; dobiva se le v sv. katoliški
cerkvi; zove se Jezusov nauk in milosti, ki nam
jih s v. D u h deli  v s v. c e r k v i. Da pa ne bi kje
napačnih zdravil zapisal za bolno srce. hočem posnemati naj¬
boljšega — Božjega zdravnika, Jezusa Kristusa. Njegov sv.
nauk je tak, da vsak, kdor ga res v srce sprejme in si ga
takorekoč v žile in kosti vtisne ter se po njem ravna, mora
biti srečen, ne le v večnem, temuč tudi že v časnem življenju.
Njemu velja Jezusova beseda: „Biagor mu, kdor mojo be¬

sedo posluša!“ — Recept Jezusov za naše dušno zdravje —
za našo pravo srečo — je kaj kratek. Ako znaš osem
blagrov  na gori, pa ga veš. Bere se na praznik vseh
svetnikov s prižnice, zato ker so se naši bratje in sestre, ki
se zdaj v nebesih z Jezusom in Marijo veselijo, natanko po
njem ravnali in že na zemlji bili zadovoljni in srečni. Tedaj
kdor to dušno zdravilo vživa, bo srečen
tudi na tem svetu!  Imejte potrpljenje in pazno berite!

13

I.

Blagor ubogim v duhu!

1. Denar.

„0 možje, možje, najprej iskati je denarjev!“ Ta nujni
klic starega latinca nam je pred nekaj leti slovenski pisatelj po
domače povedal in tako-le razložil: „Ta glas se je vedno čul,
čuje se posebno krepko v naših dnevih, razlega se po mestih
in po kmetih, odmeva se v visoki kameniti palači in pod
nizko slamnato streho. In kako je vse poslušno temu glasu!“

Pač res, kako je vse poslušno temu glasu „najprej iskati
je denarjev!“ Ako si ogleduješ vsakdanje dejanje in nehanje
zemeljskih otrok, sprevidel bodeš kmalu, da po vseh stanovih
delajo in se trudijo ljudje večidel le za življenje, za ljubi
kruhek. Pa vsakdanji kruh jim še ne zadostuje. Kdor je
revež, rad bi bil bogatin; kdor pa je že bogat, rad bi bil še
bogatejši. — Kakor se magnetna igla obrača zmiraj le proti
Severju in, če jo kdo zasuče na drugo stran, obrne se brž
spet z vso silo proti severnemu tečaju; enako se ljudje vsi
zapored na vse kriplje odmikajo kolikor mogoče daleč proč
od revščine, proti bogastvu pa hitijo in dirjajo brez sape in
oddihljeja. Pri tem tiščanju in pehanju pozabijo na svoje
življenje; niso nikoli mirni, nikoli zadovoljni — nikoli srečni!

Skrb za življenje in premoženje in, ker se da vse v denar
spremeniti, recimo: skrb za denar  jih stori največ ne¬
srečnih, da se ne morejo ali pa nočejo veseliti življenja, da
imajo več tužnih nego veselih dni.

Kaj je tedaj storiti, kako se obnašati v tej tako važni
reči, če si hočemo svojo srečo zagotoviti?

Preveliko uboštvo je grenko, a veliko bogastvo tudi še
ne da sreče. Ako revščino pregledujem, vidim veliko britkih
solz; ako se pa oziram na bogatince, se mi tudi še ne raz¬
vedri ni oko ni srce. O kako malo srečnih je tudi bogatincev !

Lep pregovor pravi: „V sredi je v zlati skledi“. Kad
bi znajdel kako besedo, da bi mogel z njo v tem imenitnem
vprašanju zlato sredo zaznamovati. Pa noben modrijan je ni
znajdel, v nobenem besednjaku brezštevilnih jezikov sveta se

14

ne bere, da bi nam tako na kratko in natanko pravo po¬
vedala, kakor jo je mili Jezus v svoji pridigi na gori izrekel:
„Blagor ubogim v duhu!“ Ubogim v duhu  — v teh
dveh besedah je povedana velika resnica. Kdo ne v6, da je
brez števila revežev, ki ničesar nimajo, pa spoznavši je, ne bomo
klicali „blagor!“ marveč obraz bomo z obema rokama zakrili
in zavpili: „gorje!“ Kdo pa bi nasproti tajil, da je nebrojna
vrsta bogatih, kterih nikakor ne moremo blagrovati, v kojih
koži bi si sami nikdar ne želeli biti!

Na vprašanje toraj, je li bogatin srečneji ali revež ?
imamo odgovoriti, da oba sta lahko srečna, toda le pod to
pogojo, ako je bogatin v resnici sicer bogat, a v duhu reven,
in če je revež ne le v resnici, temuč tudi v duhu reven.

2. Bogatin.

Dobro mu, komur je ljubi Bog dal skrbne stariše ali
premožne „strice in tete“, kteri ga obilno preskrbijo s pre¬
moženjem. Že ob svojem rojstvu je postavljen v take ugodne
okoliščine , za ktere se morajo drugi svoj živi dan truditi —
večkrat zastonj truditi. Kako lahke in prijetne stopinje gre
tak skozi življenje! Kako lahko mu je, srečo si skovati, ako
le hoče biti pameten! Ne imenuje se zastonj premoženje že
samo na sebi časno blago, časna sreča. Koliko dobrega
lahko stori sam sebi in drugim, kdor je premožen! Že v
mladosti si lahko po raznih šolah pri najboljših učiteljih
učenosti in modrosti nabira, ubožnim pa so večidel vsa veča
vrata zaprta. Koliko dobrega lahko pozneje stori za faro, za
sosesko, za domovino, za umetnost, za dobre namene sploh!
Zlasti v današnjih časih je pribita resnica: Kdor ima,
ta velja;  ta je mož, kteremu se vse uklanja. Kedar bo¬
gatin in revež kam prideta, zdi se mi, kakor prihod farizeja
in cestninarja v tempelj; revež se ti mora stisniti kam tj e
za vrata, bogatinu bodo gotovo spredej sedež odkazali, ako
je še tako ponižen, da si ga sam ne lasti.

In vendar — kdo bi mislil — bogastvo stori človeka
tolikokrat nesrečnega! Postavi ga takorekoč v sredo med
trojno  brezdno; na eni strani preži nanj zmaj lakomno¬
sti in skoposti,  od druge strani steguje proti njemu po¬
gubne kremplje grda pošast zapravljivosti in raz¬
uzdanosti,  in od zadej še tako rada po polževo pritihotapa
grdoba lenoba,  ki je že po sv. pismu začetek vseh
hudobij in vsled tega tudi začetek časne nesreče.

15

3. Lakomnost.

Kako zelo večkrat lakomnost  človeka vsega omami
ter pripravi v nezadovoljnost in nesrečo, nam prav podučljivo
kaže ta-le dogodba.

Živel je ubog čevljarček, ki je pridno delal in molil, pri
tem pa vedno vesel bil, žvižgal in pel. Njegov sosed pa je
bil jako bogat, — toda pust, siten, čmeren, skop in grabljiv
človek, — da po noči še spati ni mogel zarad samih skrbi.

To ga je pa še najbolj jezilo, da je revni čevljar bil
zmiraj vesel. „Č!akaj, ti bom že življenje ogrenil in ustavil
tvoje radostno petje in veselo žvižganje", si misli in — kaj stori ?

Nekikrat ni bilo čevljarja doma in njegove žene tudi ne;
skrivaj se splazi v njegovo stanovanje in položi mošnjo de¬
narjev na mizo.

Ko pride čevljar domu ter zagleda toliko denarjev, se
prestraši in pravi: „Od kod ti denarji? Kdo bi bil meni
toliko podaril? To ni mogoče! Vendar—spraviti se mora."
■— Do večera ni bilo nič petja in ta večer nič molitve ; po
noči čevljar nič ni spal (komaj bi bilo, da bi si bil z rokami
oči zatisnil, ker se mu same niso hotele); vedno mu je ro¬
jilo po glavi: „Od kod ti denarji?"

Drugi dan spet nič petja, nič molitve, nič žvižganja.
Proti večeru reče ženi: „Nikogar ni bilo danes po denar;
znabiti bo denar vendarle najin; kaj se ve — saj so čudeži
še zmiraj mogoči! Toda kam spraviti toliko denarjev?" —-
Zdaj zgrabi mošnjico, odvzdigne zglavje in ga zakoplje glo¬
boko v slamo pod zglavje. Spet ni nič molil, nič spal!

Zjutraj ves omamljen in omotičen reče ženi: „Veš kaj,

danes se mi pa vse tako zdi, da bo prišel kdo po denarje;
reci mu, če pride, da sem bolan, da moram ležati!" — Ni
se motil; kmalu potrka, bogati sosed. Žena zastonj moža
prikriva in zagovarja, da je bolan, da mora biti v postelji;
bogatin se ne da pridržavati ter hiti s palico v roki in s
klobukom na glavi k bolnikovi postelji. Začetkoma bolnika
tolaži in rniluje; pa kmalu pokaže pravo lice in vpraša, če ni
pri njem nekdo neke mošnjice popustil. Bolnik se prestraši,
da je ves zelen in taji ter pravi, da ne. A ko bogatin začne
s hudo in zares, — se skobaca iz postelje, privzdigne blazino,
seže globoko in privleče tisto, po čemur je popraševal bogatin.
Ta spravi in gre.

Še le zdaj, ko je bil škrat iz hiše, prišla je sreča in
radost nazaj. Žbegani mož je spet molil, spet pel, spet
žvižgal in srečen bil, kakor poprej.

16

Pa to je le skromna podobica onih težav in skrbi, ki
jih imajo pravi bogatini zavoljo svojega premoženja. O koliko
žrtev zahteva ta nenasitljivi moloh — mamon! S kolikim
delom in trudom se pridobiva in s kolikim trepetom se strastno
hrani in varuje, s koliko žalostjo in obupnostjo se mora slednjič
zapustiti! Vsakdanja skušnja ti to pač lahko pove. Vprašaj
premožnega posestuika, ki si je s poljedeljstvom. živinorejo
ali sicer z delom pridobil obilno premoženja; povedal ti bode,
kolikokrat si je pot brisal z vročega čela, kolikokrat se je z
utrujenimi udi pozno domu vračal s težkega dela. Vprašaj
kupca, kako je obogatel; povedal ti bode, kako je s težkim
srcem tolikokrat zapuščal dom in družino, kako je z drhtečim
srcem tolikokrat izročal svoje življenje stoterim nevarnostim
daljnega potovanja, da hi si v tujih krajih hitrejše zakladov
pridobil. Mnogi, ki v sedanjem času obogatijo, ti morebiti
ne bodo vedeli toliko pripovedovati o trudu in delu, ker si s
špekulacijo brez težave nagloma kapitala nakopičijo. A nikal¬
ne verjemi, da tudi tem gre vse tako lahko in gladko. Le
pojdi, ako si slučajno v kakem večem mestu, in obišči ono
veliko poslopje, ki se zove „borza u ; videl bodeš množico go¬
spodov, kteri — z zapisnikom in svinčnikom v roči — strastno
vpijejo, divje mahajo z rokami in glavami ter se v bojevitih
gručah sem ter tje porivajo in suvajo, kakor bi bili sami
norci. Jaz sem jih v Parizu opazoval, in videti na njihovih
zbeganih obrazih zdaj up, zdaj jezo, zdaj strah, zdaj veselje,
zdaj žalost — sploh divjo strast — nisem se mogel smeha
zdržati in milovaje sem si mislil: „Ubogi  bogatini, koliko
trpite, kako težko je vaše burno in strastno življenje!“

Če se je temu in onemu posrečilo po tolikem trudu
in pehanju pridobiti si dokajšno premoženje, bo li zdaj mir
in zadovoljnost ter sreča v hiši ? Nikakor ne; skrbi se le še
množijo, kajti bogastvo ima silo sovražnikov: vojsko, točo,
povodenj, potres, ogenj, bolezni, roparje, tatove , goljufe,
„boben“, „krah“ i. t. d. vse, vse preži vanj in mu nevarne
zanjke nastavlja. Kako si ga hode ubogi bogatin obvaroval
proti vsem?

Poleg tega pa hi si ga še rad na novo pomnožil. Bo¬
gastvo je namreč podobno nenasitljivi hrani; več je kdo vživa,
bolj je lačen. Več ima srce človeško, več ti poželi, menj
je zadovoljno. — Slavni zmagovalec Aleksander Veliki
„je prišel do pokrajin zemlje in spravil pod se dežele narodov
in kralje 1 ' (I. Mak. 1, 3. 5.) Ko pa slednjič dospe do obali
Velikega morja ter ne more več dalje, se zjoka  in se britko

17

pritožuje, da je svet premajhen in da si ne more več prido¬
biti. Ali čujete: najmogočnejši vladar starih časov — se
joka, ker se mu svet premajhen zdi — o ubožec!

Nesrečo si bogatini premnogokrat nakopavajo tudi s tem,
ker ne znajo prav vživati  svojega premoženja. Večjidel
ne poznajo prave zlate srede, navadno se zaletijo na eno ali
drugo skrajno  stran; le prerado se zgodi, da postanejo
skopuhi  ali pa prešerni zapravljivci.

4. Skopost.

Nespametnejšega človeka ne boš kmalu dobil, kakor je
skopuh  v svoji nečastni strasti. Mrzel je kakor led, da ga
nobeno bMgo čutilo ni v stanu otajati in omečiti; trd je kakor
kamen kresalnik, iz kterega nobeno kresalo ne more ukresati
iskrice blagodušnosti; pravi strah je za se in za druge. —
Ko sem bil še dijak, umrl je nekje na Kranjskem star bogat
mož. O njegovi smrti sem si zapomnil to, da je zapustil
okrog 80 tisoč goldinarjev, iz njegovega življenja pa to spo¬
mina vredno posebnost, da si je dal ob takih dnevih, ko je
šel iz doma na daljšo pot, fižola skuhati in si ga je po žepih
nasul ter tako ob samem suhem, mrzlem fižolu prebil. Ljudje
so rekli — in jaz sem jim verjel — da je mož to delal zato,
da mu ni bilo treba živeža kupovati po svetu. Ali se ti nič
ne smili ubožec, ki ima doma toliko tisočev, pa si nima še
za kaj kruha kupiti? Ali more biti srečen tak človek? Ali
ga bomo mar blagrovali?

Nikar mi ne ugovarjaj, dragi prijatelj, da to tebi nič
mar, kar pripovedujem o skoposti, češ da prvič nisi tak bo¬
gatih, drugič pa ne tak stiskavec. Kad verjamem, da tako
zelo bolan  še nisi, bolehaš  pa že po nekoliko, le odkrito¬
srčen bodi! — To lahko na tem spoznaš, da se le prevečkrat
jeziš in togotiš zarad svojih nerednih dolžnikov in plačnikov.
To lahko na tem spoznaš, da se le vse preveč kislo držiš
takrat, kedar plačuj eš; in da se ti takrat preveč obraz zažari,
kedar „vlečeš“; da vsak krajcar milo obžaluješ, kedar se mora
posloviti. To zlasti lahko takrat spoznaš, kedar kupuješ ali
prodajaš: koliko časa se poteguješ in vojskuješ za en sam
krajcarček! ■— Prav popolnoma se še ne moreš prištevati ubogim
v duhu, kajti v resnici blag človek je sicer previden, se ne
da rad goljufati, toda prodajalcem in delavcem tudi privošči
nekoliko dobička, ki ga tako krvavo zaslužijo: istinito blag
človek z enakim veseljem daja, s kakoršnim prejema.

Osmero blagrov.

2

18

5. Zapravljivost.

Vendar sedanji Sas ne boleha tolikanj na skoposti, mar¬
več na oni drugi bolezni, ki se zove zapravljivost in
nezmerno vživanje  ali po stari navadi: požrešnost.
O koliko grobov človeške sreče je že izkopala ta bolezen in
jih še koplje krog in krog! Ne rečem preveč, če pravim,
da polovica sreče v naši deželi in drugod po širokem svetu
se neusmiljeno vtopi v zapravljivosti in nezmernosti, v žganju
in druzih nezmerno vživanih omamljivih pijačah. Zgodba
zgubljenega sina se še v današnjem času tolikokrat —■ oh
tolikokrat ponavlja! Le to je solz vredna škoda, da se po¬
navlja le samo v začetku in v nadaljevanju, — do konca,
tedaj  do poboljšanja, do vrnitve, do zopetne sreče pa le
tako redkokrat pride! — Premnogo je zgubljenih sinov (tudi
zgubljenih hčeri, se ne manjka), ki se polakomnijo očetovega
premoženja, pa gredo in kmalu vse zapravijo z nerednim živ¬
ljenjem; zdihujejo tudi, vendar otrobov ne marajo jesti, nazaj
tudi ne priti, da bi delali; raje začnejo krasti, goljufati, po¬
štene ljudi nadlegovati, beračiti — lopovi! Kje je tacih sreča?
kam je splavala? Imeli so jo in še bi jo lahko imeli, pa so
jo sami od sebe pahnili.

Zapravljivost je požar, ki hiše uničuje; lenoba in grešna
potrata je toča, ki polja pobija. Kdor opazuje življenje po
mestih in vaseh, bo zapazil, da premoženje in blagostanje se
ne drži dolgo pri eni hiši. Prav redke so one hiše, ki bi po
sto let ostale premožne in poštene — kakor smo vajeni reči
— „dobre“ hiše. Ako so bili stariši pridni in varčni, pohlevni
in priprosti, zgodi se pa kaj rado, da so otroci ali vsaj otrok
otroci prešerni in zapravljivi. O da bi si dali mladi ljudje
kaj dopovedati — o pravem času!

Pri takem nezmernem zapravljanju, ki tolikanj spodkopuje
dušno in telesno zdravje in s tem srečo, pridejo pa še v po¬
štev slabi nasledki lenobe.  Toda o tem bom še potlej kaj
spregovoril, ko bom tudi revežem priporočal posebno dober
pripomoček za človeško srečo — namreč delo.  Za zdaj pa
menim, da boš, spoštovani bralec, že vsled tega, kar si bral,
rad podpisal mojo obsodbo bogatinove sreče. Oe pa še ne,
ti pokažem kraljev podpis enake obsodbe, ki je že silno stara
ter popolno istinita in zanesljiva, ker se bere v sv. pismu.
Kralj Salomon sam jo je zapisal in podpisal.

Ta mogočno slavni kralj izraelski je kraljeval 40 let v
miru in sreči, imel je vsega v obilnosti, karkoli mu je srce
poželelo. „Velika dela sem počenjal 1 ', tako popisuje samega

19

sebe, „zidal sem si hiše in zasadil vinograde, naredil sem si
vrtove in Sadovnike, nabral sem si srebra in zlata in premo¬
ženje kraljev in dežel; in vsega, kar so poželele moje oči,
jim nisem nič odrekel, in svojemu srcu nisem branil, da bi
ne vživalo vseh sladnosti in se razveseljevalo nad rečmi, ki
sem jih bil napravil. — Kdo — pravi — bo tako obilno ve¬
selic vžival, kakor jaz?“ Toda Salomon ni našel prave sreče
v vsem tem, kar je imel in vžival. „In videl sem“, spozna
tužno, „v vsem nečimernost in otožnost duha in da pod soln-
cem nič ne obstane. In zato mi je moje življenje mrzlo!“

6. Eevež.

Poglejmo zdaj še na ono stran, kjer jih je več, ozrimo
se na reveže.

Tudi revščina ima mnogo dobrega, čeravno smo vajeni v
njej si misliti le nesrečo in gorje. Uboštvo je sicer huda in
težka šola, pa dobra in koristna učilnica, ker se v njej mnogo
priuči in pridobi.

Človek, kteri je že od doma z vsem preskrbljen, zdi se
mi, kakor bi bil postavljen na barko, ktero le drugi krmijo
in vozijo skozi morje življenja, in sicer le o lepem vremenu.
Sam se ničesar ne loti, ampak križem roke držeč se dolgo¬
časi in blagruje mornarje, ki si dajo z barko toliko opraviti,
ter prehitro se naveliča enakomerne vožnje. — Nasproti pa
je rojeni revež primoran svojo barko sam voziti, sam veslati
tudi o hudem vremenu po viharnih krajih. Pri tem si
uri in utrjuje svoje dušne in telesne moči. Kakor se plug
sveti, ki je v vedni rabi, tako se jamejo pred svetom svetiti
njegoye zmožnosti. Marsikteri bi v bogastvu in v obilnosti
ne bil daleč prišel, po revščini primoran, pa je postal imeniten
in slaven mož ter je prekosil mnoge druge, ki so imeli po
troje talentov več, pa so jih v zložnosti in lenobi zakopali,
ker jih ni priganjala nikakoršna sila in so imeli preveč zmot-
njav. Koliko učenih in izurjenih, v zgodovini zares glasovitih
mož je bilo iz ubožnih hiš!

Tudi Zveličar je bil ubožnim milejši nego prevzetnim
bogatinom. Za aposteljne si je izvolil revne može; sam je
bil reven in je med revnimi najrajše evangelij oznanoval,
kajti pri ubožnih si je upal veliko več opraviti, bogatinom
pa je očital, da se bodo težko zveličali.

Sploh vse tugopolne hibe in nadloge, ktere sem bogati¬
nom našteval, večjidel revežem ne delajo sivih las. Prav po¬
sebna sreča pa je za reveža to, da je primoran pridno delati,

2 *

20

ako hoče pošteno shajati. In delo  se sme prištevati naj¬
boljšim sredstvom naše sreče. Zato ga ne morem dovolj pri¬
poročati vsem revnim in bogatim; zato se mi potrebno zdi
tu še poseben nauk pridejati o delu in počitku.

7. Človek je vstvarjen za delo.

Ako se s paznim očesom oziramo po stvarstvu Božjem,
prepričamo se lahko, da imajo vse stvari, vsaka po svoje kaj
opraviti, — vse delajo. Brezštevilne zvezde  v brezkrajnem
svetovnem prostoru se neprenehoma sučejo, se nam vsak večer
tako ljubko prikazujejo iu nam noč na noč tako milobno pri¬
žigajo svoje krasno mrgoleče lučice, kakor nam pesnik tako
lepo popisuje: Tukaj gori se neznani

Yel’ki sveti sučejo,

Z lučjo solnea so obdani,

Krogle pote tekajo ....

Vse je kroglo, vse se miga,

Vse od ognja sveti se!

Ptice pod nebom  so vedno delavne; na vse zgodaj
se prebudijo ter koj zletijo si živeža iskat in potem ves ljubi
dan letajo, skakljajo, pojejo igraje se in radovaje se svojega
brezskrbnega življenja. Ribe v vodi  v eno mer plavutajo,
zdaj se vzdigovaje proti vrhu, zdaj zopet proti dnu se potap-
ljaje; vedno se gibljejo, vedno delajo. In vse druge živali
po širokem svetu, nad zemljo, na zemlji in pod zemljo si na¬
kladajo stoterna potrebna in nepotrebna opravila: od mogočno
rujovečega in oblastno kraljujočega leva  doli do zaničevanega,
v prahu teptanega in zvijajočega se črvička  — vse vse se
giblje, vse dela! — Salomon ni mogel dovolj prehvaliti
mravlje,  ki si od vseh strani tako marljivo znaša svoj vi¬
soki „narodni dom" in živeža v njem za-se in za svoje; udje
»čebelarskega društva" pa spet čebelice  ne morejo pre¬
hvaliti, češ da je ni na svetu pridnejše živalice od ume čebele.

Kakšno življenje se zbudi med rastlinstvom  na prvi
migljej spomladanskega solnea; kako urno je po hribih in dolih
vse prepreženo z zelenjem in cvetjem, kakoršnega si le želeti
moreš! — Celo mrtvo kamenje  — bi rekel — ni tako prav
brez vsega posla, kakor se nam vidi. Vedno pritiska proti
tlem, na kterih leži; kakor potuhnjen ropar čaka na cesti in
marsikterega bosopetca tako občutljivo kresne, da se s krva¬
večo nogo kar moč neprijazno poslovi od njega; kamenje v
zid zloženo nas varuje mraza, tatov in drugih sovražnikov itd.

21

In čujte! učeni fizikarji in kemikarji pravijo, da cel6 naj¬
manjši delčki, ki jih imenujejo „molekule“, so delavni ter
se v gostih rečeh bolj bližajo, v raztopljenih bolj narazen
tiščijo, v zračnih pa kar bežijo na vse strani i. t. d.

Ko vse dela, bi li človek,  krona stvarstva, smel poči¬
vati, smel roke navskriž držati brez dela ? Nikakor ne! Mar¬
več sv. pismo mu veleva: „Kakor je vstvarjen ptič za letanje,
tako človek za delo“. In prav za prav je le samo človek
vstvarjen za delo; le človek je zmožen dela v ožjem pomenu
te besede, ker le on sam si opravila lahko prostovoljno voli,
izbira in obrača, v kteri namen koli hoče. Kajti delo  v
pravem pomenu besede se smejo imenovati le ona resnobna
opravila, ki se dušno ali telesno zvršujejo v koristne na¬
mene.  Kvartanje n. pr. ali kegljanje, gosposki lovi, tako
zvani „sporti“, zasebni umetnostni ali slovstveni poskusi i. t. d.
niso prav za prav nikakoršno delo, ker jim manjka bistvena
lastnost: koristiti.

Ta namen koristnosti je za večino ljudi v prvi vrsti
vsakdanji kruh. Zato navadnemu človeku delati  pomeni
toliko, kakor denar služiti,  ker se za denar vse dobi.
Sploh je tacih ljudi malo, da bi veliko delali, pa malo ali
celo nič dobička ne zahtevali. Toliko večja čast onim nese¬
bičnim značajem, ki ne glede na lastno korist delajo domovini
v prid za povzdigo prave olike  svojega naroda, za razšir¬
janje in utrjevanje krščanskih načel i. t. d.

8. Delo je potrebno.

V obče se mora reči, da se ljudje dela boje, ogibljejo.
Kdo izmed nas se ne spomni, kako težko nam je bilo v otročjih
letih to storiti, kar so nam stariši veleli; kako težke so nam
bile noge večkrat, kedar so nas kam poslali; kako težka je
nam bila glava, kedar jo je bilo treba zjutraj zgodaj na ma¬
terni klic zopet tako po koncu držati in nositi kakor poprejšnji
dan i. t. d. In če sodimo delo poznejših let, bi mu tudi
večkrat raje dali ime „strašilo“ kakor pa „vabilo“. Čim
bolj se človek stara, tem bolj se naveliča. Dobro je in še v
srečo si smemo šteti, da imamo toliko priganjalcev, ki nas
k delu silijo.

K delu človeka najprej priganja potreba. Izvirni greh
je tisti strah, ki nas od dela odganja in ga nam obtežuje,
ker je trpka kazen zdaj delo, ki je bilo prej kakor igrača
prijetno; pa ravno ta greh je spet najboljši priganjalec k

22

delu. Zavoljo greha namreč je zemlja prekleta, da nam rodi le
trnje in osat. Človek pa je od Stvarnika dobil take zobe, da niso
za trnje in osat. če hoče tedaj kaj boljšega in tečnejšega pri¬
voščiti nadležnemu želodcu, mora zemljo s pridnim obdelovanjem
prisiliti, da mu kaj boljšega donaša, ker zemlja je skopa ma¬
čeha, ki nam le toliko dh, kar jej takorekoč s silo iztrgamo.

Pa trnje in osat se ne kaže in ne ponuja samo polje¬
delcu, ampak v prav vsakem stanu se nahaja. Trnje in osat
zbada delavca v delavnici, učitelja in učenca v učilnici, kupca
v prodajalnici in v blagarni, pisarja v pisarni, vojaka v ka¬
sarni. Preglejte vse stanove od najvišjega do najnižjega, povsod
boste našli kaj, kar utruja, kar ne ugaja, kar je težko in
zoperno. Delo je težko, ker uam je Božja kazen. Mnogo,
mnogo bi se jih ne lotilo težkega posla, ko bi ne bili prisiljeni.
Kdor noče delati, bo prišel kmalu ob to, kar ima; kmalu na
beraško palico, ko bi bil tudi bogatin; dolžniki ga bodo nad¬
legovali, skrbi ga bodo gotovo bolj uničevale in pomanjkanje
ga bode občutnejše trlo, kakor bi ga bilo obteževalo še tako
težko delo. „Kdor ne dela, naj ne je“, je sv. Pavla zlati nauk,
ki ga skušnja vsaki dan potrjuje. Mladi in krepki brezštevilni
berači po mestih in vaseh so tega najbolj žalostna priča. Ko bi
hoteli oni, ki imajo moč in oblast v rokah, to besedo „kdor ne
dela, naj ne je“, tako resno razumeti, kakor jo je razumel sv. apo-
stelj, kmalu bi prišli mladi berači in postopači na kant v svojem
nečastnem stanu, za kterega niso niti vstvarjeni niti poklicani.

Pa kakor nas k delu priganja telesna potreba, še bolj
nas priganjajo k trudapolnemu delu dušne potrebe in zahteve.
Nebeško kraljestvo silo trpi in le silni si ga bodo pridobili;
nebesa so plačilo pridnemu, za lenuha ni nebes. Koliko truda
je treba, predno se človek odvadi slabih razvad in grešnih
strasti! koliko premagovanja in vaj, predno si pridobi krščanske
čednosti: krotkost, treznost, čistost, potrpežljivost, prizanašlji-
vost in druge, ktere je Jezus učil z besedo in z izgledom!
O ljudje, kterim se mi čudimo, rekoč, kako so dobri, kako
blagi — niso čez noč taki postali. Čednosti, v kterih se taki
ljudje odlikujejo, niso kakor plašč, ki se kupi in nase dene,
temuč so krasna obleka, ktero si mora sleherni sam priprav¬
ljati dolgo časa, z velikim trudom, s stanovitnim delom!

9. Delo je koristno.

K delu nas drugič priganja naša korist.

Po spričbi spretnih zdravnikov je delo najboljši pripo¬
moček ohraniti si zdravje ter dolgo in srečno življenje. Pridni

23

kmet je brez vsakoršne lekarije bolj zdrav kakor marsikak
mehkužen postopač, ki je že izdajal lepo število zlatov za
zdravila.

Delati bi tedaj vsakako moral tudi vsak bogatin. Brez
dela se dušne in telesne moči nekakšno skrhajo in človek
nima do nobene reči pravega veselja ter postane čmeren, pust,
siten, sebi in drugim nadležen. Nikjer ne boš slišal toliko
pritoževanja zastran „dolgočasnosti“, kakor pri onih, ki si brez
resnega dela v postopanju iščejo „kratkočasnosti“. „Dolg čas“
je kakor lakota in žeja. Nekaj manjka, in to dela človeka ne¬
zadovoljnega; duh je preohlapen, ker se z delom ne napenja.
Kakor razglašen glasovir ni za rabo, dokler strune niso prav
napete, tako tudi človeške moči brez resnega dela ne morejo
biti v pravem soglasju. Zato vsakdo samega sebe sramoti,
ako se pritožuje zavoljo dolgega časa.

Po pravici šteje Hufeland dolgočasnost med sredstva, ki
življenje krajšajo. Dušne in telesne bolezni imajo premnogokrat
v postopanju in dolgočasnosti svoj izvir. Kant pripoveduje, da
o francoski prekuciji, ko je bila po eni strani tolika razbur¬
jenost, po drugi pa tolik strah, ozdravelo je več ljudi, ki so
poprej že dolgo bolehali, zlasti v tistih krogih, kjer se brez
skrbi in dela živi. Treba se je bilo namreč takrat ganiti! —
Tega se tudi lahko vsak dan sami prepričamo, kako med
delom ali skrbjo razne bolečine prestanejo. Kolikokrat se
zgodi, da zob že neha boleti po poti, ko gre kdo k zobodereu;
ali vsaj takrat, ko stopi v njegovo sobo in ko zagleda klešče,
bi že rad zbežal, češ da ne čuti več bolečin.

Marsikoga bi doktorji večkrat bolj po ceni ozdravili, ko
bi mu v recept —• mesto zdravil — postavili resnih opravil.
Tisti zdravnik, ki že nekaj let zdravi svoje bolnike s tem, da
jih hrani s suhim kruhom ter jih po klancih in v gričih gor
pa dol in sem ter tje preganja, zvedel je sicer za pravo pot;
le to se mi ne zdi še prav, da je to preganjanje brez prave
koristi. S koristnim delom n. pr. s sekanjem, kopanjem, pre¬
našanjem bi jim morda še prej pregnal bolezen, ktero so si
nakopali z dolgočasno lenobo in preslastno hrano.

Neki anglešk zdravnik jo je bolj po domače pogodil.

Nekega dne pride k njemu imeniten in bogat lord, ki se
je bil življenja naveličal. Potoži mu svoje bolečine in svoje
trpljenje ter še pristavi, da se bo ustrelil, če se mu ne bo
kmalu pomagalo.

Zdravnik poprašuje to in ono ter mu slednjič svetuje
veliko potovanje po vsej Evropi.

24

,,Ravno zdaj sem nazaj prišel s takega potovanja 1 ', od¬
vrne lord.

„Pa vam potovanje ni pomagalo?"

,.Ravno narobe, še pomnožilo je nadlogo."

„Potlej morava pa kaj druzega poskusiti. Ali ste se česa
učili ? menim kaj koristnega, solidnega ?“

„Učil sem se marsikaj, pa dvomim, če je bilo dokaj
koristno."

„Menim, ali ste se kaj tacega naučili, da bi si lahko
sami kruh služili, ko bi bila sila?"

„Kruh imam."

„Ravno to je napaka. Ali znate jahati in voziti?"

„V tem me jih malo prekosi."

„To je vse, kar potrebujeva. Ali me boste brezpogojno
ubogali, kakoršnokoli zdravljenje vam nasvetujem ?"

„Bom.“ — „Pojdite, milord, precej k bližnjemu poštarju
in ponudite se mu eno leto za postilijona; pa dajte mi častno
besedo, da boste ves ta čas živeli samo o tem, kar si boste
sami zaslužili".

Lord je ubogal, šel je k poštniku, pogodil se z njim
ter celo leto opravljal postilijonsko službo in — do konca leta
mu je zginil ves „spleen“ — bil je popolnoma ozdravljen.
Za plačilo je prejel modri zdravnik ves znesek, ki si ga je
bogatin pri svojih prihodkih prihranil, in ta ni bil majhen.

Zakaj bi se tedaj bogatini dela ogibali, ko jim je za
zdravje in srečo tolikanj koristno? Ako za šene potrebujejo,
naj delajo za druge, saj nikjer ne manjka revežev, kteri
britko potrebujejo tuje pomoči.

10. Delo je razvedrilno in blažilno.

Poleg tega nam daje delo veselje že samo po sebi,
po svojem uspehu,  če vidimo sad svojega truda. Pravi
umetnik bi ne dal za ves svet onega veselja, ki mu ga na¬
pravlja trudapolno zvrševanje krasnih umotvorov; pravi uče¬
njak bi za noben denar ne dal radosti, ktero mu daja novo
spoznanje, nova iznajdba i. t. d.

Prav posebno pa nam koristi delo in močno pospešuje
našo srečo s tem, ker med resnim delom, ako se zatopimo
in zamislimo vanj, pozabimo vse skrbi in težave;
resnobno delo je mazilo za raznovrstne rane našega srca.
Kakor spanje naenkrat pokrije vse britkosti pred našimi očmi,
enako nam jih skrije resno delo za toliko časa, kar smo v

25

delo zamišljeni. Med delom ne mislimo, ali gre čas počasi
ali gre hitro. Kdor vedno na čas misli, je zmirom žalosten,
kakor je tisti, ki vedno na se misli — sebičen, tesnoprsen.
Kdor želodec čuti, pravi neki učenjak, ta slabo prebavlja, in
kdor čas čuti, lahko rečemo, da ta se stara. Zato je pridni
delavec vedno vedrega lica in veselega srca; lenuhu pa, ki
v zložnosti brez resnega opravila živi, se vedno zdeha in
zjutraj, ko vstane, je bolj zaspanega obraza, kakor pridni de¬
lavec, kedar gre spat, in čez dan koliko zdihovanja in prito¬
ževanja, ki ga urni delavec kar nič ne pozna!

Koliko se pa tudi med delom duša okoristi! Kedar smo
v delo zamišljeni, nas ne utegne satan motiti. Med resnim
delom počiva in spi sleherna strast;  delo je dušna
trdnjava. Vse misli so vprežene, čutila počivajo ali pa se v
dotično delo obračajo. Lenoba pa je začetek vse hudobije.
Delo skušnjave preganja, lenoba pa jih vabi, jim daja potuho
in se takorekoč igra z njimi. Ne morem si misliti v resnici
plemenitega človeka s pridevkom „len“. Zato pravi sv. Bernard:
„Kteri pa ne delajo, niso vredni, da bi jih angelji obiskovali^.

11. Delo je zapovedano.

Slednjič pa k pridnemu delu priganja tudi odločna za¬
poved,  zapoved Božja in natorna. Kdor ne dela, se pre¬
greši zoper Boga, zoper samega sebe, zoper svojega bližnjega.

Že pred grehom sta Mam in Eva delala na rajskem
vrtu; po grehu pa se jima je delo poostrilo in v težko kazen
spremenilo. Bog je Marnu rekel: „V potu svojega obraza
boš kruh služil; zemljo boš trdo obdeloval “ i. t. d. Ker so
pa ljudje to prvotno zapoved pozabili in jeli le prevečkrat
delopust obhajati, obnovil jo je Bog zopet na Sinajski gori
rekoč: „Šest dni delaj,  sedmi dan je dan počitkaL
Kako je tudi v novi zavezi sv. Pavel kristjanom to zapoved
razlagal, sem že omenil. In tudi sedaj Bog od nas enako
zahteva; vsako jutro nam prižge svitlo luč in jo obesi na
nebesni strop, kakor bi hotel vsem zemljanom klicati, revnim
in bogatim: „Vstanite, že je dan, urno na delo!“

Kdor noče delati, zakoplje svoje talente  v zemljo,
mori čas in sebe ter greši zoper natorno postavo.

Razun tega se tak hoče živiti le o tujih žuljih; tam
žanje, kjer ni sejal, tam zbira, kjer ni razsipal. Kdor se pa
le o znoju in trudu druzih živi, je mrtev ud na telesu člo¬
veške družbe, se močno pregreši zoper bližnjega. Nehvaležnež,
ki za druge nič ne stori, drugi naj bi pa vse zanj!

26

Kako veličastne izglede ima sleherni kristjan pred
seboj! G o s p o d je bil z mladega zmiraj delaven, ker je
zvesto pomagal delati svojemu ljubljenemu redniku, sv. Jožefu.
O prečastiti D e vi ei Mariji  se bere, da je ves svoj čas
delila v tri dele: en del je obračala v službo Božjo, drugi
del za delo, tretji del pa za razne potrebe vsakdanjega živ¬
ljenja. S v. P a v e 1 sam priča, da ni poželel zlata in srebra
od nikogar, temuč z rokami si je pridobival potrebni živež.
Sv. Frančišek  S e r a f. je bil že zel6 slaboten in vendar
ni dovolil svojim bratom, da bi mu bili stregli; vse je storil
s svojimi rokami in še raztrgano obleko si je sam krpal.

Sploh se je nekdaj delo bolj čislalo, kakor zdaj. Ženske
v srednjem veku so bile jako delavne, tudi imenitne gospe
in gospodičine predle so, okrog ognjišča se sukale, sobe po¬
metale i. t. d. Zdaj se tudi še sučejo, pa — okrog zrcala in
pomerjajo obleko, ki so jo drugi naredili; pometajo tudi še
— prah po ulicah s predolgim dragocenim krilom. — Tudi
možaki so se nekdaj bolj z delom odlikovali. V nekem mestu
je bila v starodavnih časih šega, da je tisti, ki je imel biti
sprejet za meščana, moral prej svoje roke pokazati.
Če so bile lepo bele, mehke in nežne, so ga razglasili za meh¬
kužnega postopača in ga niso sprejeli; če pa so bile njegove
roke žilaste, trde, razkave ali celo žuljave, bil je z veseljem
sprejet. Oh, kje so že ti časi!

Tedaj ne pomaga nič noben izgovor! Delo je človeku
v čast, lenoba pa sramoti slehernega, naj bo baron, grof ali
knez ali kar že. Adam in Eva sta bila najstarejša plemeni¬
taša in iz najbogatejše hiše; on je bil kralj, ona pa kraljica
vsega sveta, in kraljevi park, po kterem sta se sprehajat
hodila, bil je rajski vrt —• pa vendar sta morala delati!

12. Počitek.

Zdaj pa še ktero o počitku!

Kdor dalje časa stalno dela, s telesom ali z dušo, se
polagoma utrudi in slednjič tako opeša, da pri najboljši volji
ne more več. Da si zopet pridobi novih moči, treba mu je
počitka in razvedrovanja.

Kdor preveč časa počitku privošči, ta — smo že rekli —
lahko zboli ob dolgočasnosti in lenobi ter si nakoplje sto in
sto sitnih skrbi, ki mu življenje grenijo in srečo spodkopavajo.
A ravno tako tudi oni, kteri ima v primeri z delom pr e-

27

malo počitka, prehitro ugonobi svoje moči, si šiloma
krajša življenje, začne hirati in neha biti za delo, ko bi imel
ravno najbolj vspešno delovati, ter je za nadlogo sebi in onim,
kterim bi imel biti veselje in podpora.

Le redno vrstenje dela s počitkom  nas more
ohraniti zdrave in čile, vesele in srečne. Resnemu delu toraj
vselej pridevaj tudi pravo mero počitka.

Ktera mera pa je prava? To je težko določiti, kajti po
starosti, po spolu, po telesnih in dušnih močeh, po različnosti
dela, kraja, časa i. t. d. je to jako različno. Povprek se sme
reči, da človek srednje starosti, zdrav in čvrst pri navadni
gorkoti in zmirno težkem delu sme brez nevarnosti za zdravje
delati po 10 do 12 ur, ves drugi čas naj obrača v počitek
in vedrilo.

Pa kakošno  naj bo počivanje in razvedrovanje? To
je še težje vprašanje, pa silno imenitno; kajti zgodovina in
skušnja nam pričate, da si ljudje sploh življenje ne krajšajo
in končavajo toliko z delom kakor s počitkom in z razveselje¬
vanjem. Rimski narod je bil nekdaj močan, tako močan, da
mu ni bil kmalu kteri drug enak, pa v mehkužnem vživanju
in nespametno nezmernem razkošju se je končal in zginil s
sveta. Enak je bil konec druzih nekdaj mogočnih narodov;
mehkužnost in nečloveško razkošje jih je umorilo po vrsti.

In še zdaj si posamezni  zgodnji grob kopljejo ne s
trdim delom, temuč s tem, da ne znajo prav počivati,
da se ne znajo pametno veseliti.  Ta je dobil kal
smrtne bolezni pri ponočevanju, oni v krčmi, tretji pri kakem
„izletu“, četrti pri nezmernem plesu, peti, ker se ni znal
ustavljati hudim strastim, jezi, nevošljivosti, in zlasti strasti,
ki bi se po besedah sv. aposteljna Pavla med kristjani še ime¬
novati ne smela.

Razvedrovanje je v današnjih časih kaj mnogovrstno:
sprehajanje, jahanje, drsanje, potovanje, „izletovanje“, „sokolo-
vanje“, kegljanje, glediščne in plesne zabave, tombole, besede
in branja, koncerti i. t. d.

13. Ali so sedanje veselice pravi počitek?

Večina modernih ali novošegnih veselic pa ne dosega
svojega namena. Izmed mnogovrstnih vzrokov omenim le tri.

Le prevečkrat so predolge, nezmerne in pre¬
drage.  Kdor cele noči razgraja in nori, ta pač ne najde

28

počitka, marveč dušo in telo bolj utrudi, kakor z najtežavnejšim
delom. Kaj rada pristopi še nezmernost v jedi in pijači;
zdravje se pokoplje skoro nevede kdaj; brez zdravja pa sreče
ni. Zlasti mlajši priprosti ljudje že semtertje mislijo, da pra¬
vega veselja ni, če niso tako pijani, da jih noge nočejo nositi
in jim hoče glava počiti. Kdo bi jih ne miloval, če misli na
prihodnost tacih? Kazun tega so take veselice prevečkrat
prepotratljive po pregovoru: „Dobre volje, mošnje kolje“.

Ali se more mar to družinska sreča imenovati, če se skazuje
zvečer elegantna draga obleka v veselicah, drugi dan pa še
znabiti za sol ni denarja?!

Druga napaka novošegnih veselic je, da preveč strasti
budijo. Prvi namen vsakega radovanja mora biti, da se duh
in srce umiri in upokoji, da si telesne moči odpočijejo; kolikor
bolj se človeško srce zlobnih strasti znebi in več čednosti
si pridobi, pokojnejše in zadovoljnejše, srečnejše je. Sedanje
veselice pa preveč duha vznemirjajo in zlasti nevarno netijo
ogenj tiste strasti, ki je v šesti zapovedi prepovedana in je
najbolj nevarna za dušno in telesno srečo. Glediščne igre
n. pr. bi bile res blagodejno razvedrovanje, ko bi bile po
prvotnem namenu čedne in blažilne; kakor so pa zdaj ve¬
činoma, jih ne sme gledati deviško nedolžno oko, jih ne
sme obiskovati, komur je časna in večna sreča mar. Petje
in godba neizrečeno razvedruje in blaži srce; ali zdaj
so že redke pevske veselice, da bi jih od konca do kraja smelo
poslušati nedolžno uho. Kes žalostno je, da je tako malo ve¬
selic, kterih bi se smel vsakdo z dobro vestjo vdeležiti, da
bi se mu ne bilo treba pozneje kesati.

Kdor bi mi ugovarjal, češ da preostro govorim, naj se
ozre nekoliko okrog na dejanske razmere, in ko bi videl vse
znano in neznano nravno gorje, bi pač s tužnim srcem pri-
poznal, da jih čedalje menj zleze skoz tako imenovana „telečja“
leta brez vsake škode za dušo in telo, da bi bili popolnoma
nepohujšani poštenjaki. In le malo bi jih našel, ki bi se v
poznejših letih ne pokesali zlasti zastran norskih veselic. O
da bi mogel kdo odpraviti vse take veselice, zavoljo kterih
je že Noe zastonj svaril svoje vrstnike, za koliko procentov
bi bil človeški rod srečnejši!

Tretja napaka sedanjih veselic je ta, da preveč zapuščajo
domače ognjišče,  domačo družino. Domače, družinsko
veselje in razvedrovanje je vse drugačnega duha, kakor burne
veselice po javnih  shodih in skupščinah; kako je v doma¬
čih krogih, kjer so „svoji“ skupaj, vse prisrčno, vse — kakor

29

že beseda sama dobro pove — po domače, naravno; kako pa
vse prisiljeno in nenaravno med tujimi, kterih kritike se je
treba vedno bati! — Kako omejeno mora biti tako veselje,
če je človek takorekoč vedno na straži, kaj bi kdo-utegnil
reči zastran obleke, zastran navade, ki jo ima pri jedi, pri
hoji i. t. d. — Pa tudi jako nevarni so večkrat taki „izleti“.
Zlasti za mlade sinove in hčere ni dobro, če se o prostih
urah preveč odtegujejo izpred oči starišem. če namreč v
mladosti niso imeli veselja do domače hiše, ga pozneje tudi
ne bodo imeli. Iskali si bodo za dragi denar drugod veselja,
ki bi ga doma lahko imeli zastonj in več in boljšega. Čim
bolj se množijo javne veselice, tem bolj se trgajo družinske
vezi' in razpada neprecenljiva sreča domačega ognjišča. Pri
tem pa tudi ne morem zamolčati žalostne okoliščine, da se
večkrat služba Božja  zanemarja zarad tacih veselic, ki se
najraje napravljajo sabotni večer ali pa ob nedeljah in praznikih;
kdor pa za Boga ne mara, le verjemite, da polagoma tudi
sebe zanemari in ob vso Srečo pripravi.

S tem pa, da grajam moderne veselice, nikakor ni moj
namen ljudem prigovarjati, naj nikar ne bodo veseli, ampak
le to želim, naj se veselijo po pameti in modrosti. Veseli
počitek je tako potreben za življenje, kakor zrak  za dihanje,
kakor jed in pijača. Pa kakor okuženi zrak zdravje spodko-
puje, netečna jed in strupena pijača življenje končuje, tako
uničuje kužno razveseljevanje človeško srečo. „Veselite se
vselej v Gospodu, (pravi sv. apostelj Pavel, in kakor bi se bal,
da bi ga ne bil kdo preslišal, ponavlja še rekoč:) veselite se,
še enkrat pravim“ (Pil. 4, 4). ^Veselega služabnika je Bog
vesel“, pravi pregovor. Tudi jaz želim vsem Slovencem prav
veliko veselja: le veselite se, le prepevajte, toda zmirom, kakor
pobožni predniki, veselite se v Gospodu! Zlasti mladost je
čas veselja: mladenči, dekleta! le radujte se! duhovni vam
tega ne prepovedujejo, — toda veselite se pošteno, tako, da
se vam pozneje ne bo treba kesati in jokati; tako se veselite,
da boste lahko vselej veseli ostali do svojih starih dni, —
do groba: vse vam je dovoljeno, le greh ne in kar v greh
napeljuje.

14. Dvojno pravilo zastran dela in počitka.

Zapomnite si slednjič glede dela in počitka še to-le dvoje
pravilo, če hočete, da vam bo oboje pospeševalo pravo srečo.

Prvo pravilo vam bodi: Delo naj bo popolnoma
delo, počitek pa tudi celoma počitek!  — Kdor

30

le na pol duha in srca k delu prinese, ho tudi delo polovi¬
čarsko opravil; kdor le na pol srca in duha počitku daruje,
hode se tudi le na pol odpočil. Le po pravem delu je dohro
počivati, in le po pravem počitku zopet lahko delati. Le
pravo in ne površno delo nam daje namreč zmožnost počitek
prav ceniti; pravi počitek nam pa zopet prenovi zmožnost in
veselje za delo. če tedaj hočemo od dela imeti res pravi
vžitek in vsestranski dobiček, moramo na svoje, če tudi mo¬
rebiti malenkostno opravilo obračati vso svojo pozor¬
nost  in pridno odstranjati druge misli, ki niso z dotičnim
delom v zvezi. Kakor noben delavec ne more biti dninar pri
dveh hišah ob enem, tako tudi naš duh ne more več opravil
naenkrat vspešno opravljati. Skušajmo toraj vselej z ^zdru¬
ženimi močmi“ opravljati in dokončati delo, ki ga imamo v
rokah, in potlej še le vzemimo v roke kaj druzega z enako
vnemo, če tako ravnamo, bomo imeli dvojni dobiček: vspeh
bo gotovejši in delo bo veselo uplivalo na našo srečo. Le
poglejte otroka pri igri,  kako je zamišljen v svoje igrače ;
za celi svet se ne zmeni; in kdo bo trdil, da nismo bili
srečni takrat, ko smo se znali še tako brezozirno v svoje
otročje igrače zatopiti!

Zlasti pa v dušnih  delih ne bodimo nikdar polovičarski;
kolikor popolnejše naše misli popustijo prejšnji predmet in se
celoma novemu izročijo, toliko veselejše bo naše dušno delo.
Da se pa pri tem naš duh preveč ne utrudi, treba nam je
predmet večkrat spreminjati; kajti že taka prememba je dokaj
počitka za naše dušne moči. Posnemajmo umnega kmeta, ki
na isto njivo vsako leto kaj druzega vseje, t. j. svoje delovanje
tako razvrstimo, da po težkih delih pridejo lažja na vrsto; ko
nas je utrudilo učenje na pamet, vzemimo v roko kaj tacega,
kar posebno um nateza in sili misliti, potlej naprezimo do¬
mišljijo ; ko smo se z branjem upehali, začnimo pisati i. t. d.
Toda sleherno delo bodi resno in določno; vedno štrkanje od
ene stvari do druge nič ne hasne; učenje ni igrača, je delo,
hujše nego mlatev in drvarjenje. Zato se v sedanjih šolah, v
kterih je mladi človek obsojen skoro celi dan presedeti, s tem
nekoliko mikavnosti podaja, da se od ure do ure predmeti
spreminjajo; vendar nekoliko več počitka in samostojnega
dela bi bilo mladim močem privoščiti.

Da bo pa naše delo imelo to tolikanj potrebno lastnost
popolnosti in vstrajnosti, lotimo se vselej dela z veseljem
in s pogumom, sicer bi tudi našemu delu veljal pregovor:
„Slabo, če treba lovskega psa na lov nesti!“  — Kavno to

31

velja tudi o počitku. Nekteri se veselijo tlačansko,  kakor
bi bil tudi počitek nekakošna naloga. Ne bodimo preizbireni.
Kakor lačnemu vsaka, tudi najpriprostejša jed tekne, tako je
tudi po čvrstem delu vsako še tako navadno razvedri vanje
dober počitek. Počitek je že delopust sam. — Odraščeni
učimo otroke delati, otroci naj pa nas učijo, kaj se pravi
veseliti se in počitek vživati.

Drugo pravilo nam bodi: Delajmo in počivajmo
vselej iz dobrega namena — v čast Božjo!  Ker
pišem za Slovence, ktere čestokrat imenujejo »eminentno 11  ali
»odlično katolišk narod 11 , ne morem drugače, kakor da pri¬
stavim še to pravilo, ki se mi najvažnejše in najpotrebnejše
zdi. Mnogi izmed nas prav veliko delajo, pa če ne delajo za
Boga, so vsa njih velikanska dela prazne pajčevine, široke
stopinje poleg  pota.

Ko bi se tak človek, ki le za posvetnost dela, včasih
vsedel, glavo z rokami podprl in jel tako-le ali enako pre¬
mišljati: I, kakošno korist bom pa imel od svojih tolikih na¬
porov, tolikih žrtev? -— Morda dobim pripoznanje •— križec;
kaj mi bo pomagal, kedar me bodo položili v grob? — Pa
mi bodo po smrti po javnih prostorih spominke stavili, slavili
moje ime, — a koliko bo to povikšalo mojo srečo v onem
življenju? — Ena sama vredna spoved, en Očenaš — pa kaj
pravim — en sam zdihljej k Jezusu mi bo za tam več zalegel,
kakor vsa še tako velikanska dela, ako se zvršujejo samo iz
posvetnih nagibov.

Kdor za Boga dela, je lahko svojega dela vselej vesel,
naj se mu posreči ali ne, naj ima pred svetom kaj pripoznanja
ali nič; pri Bogu najmanjše delo njegovo ni bilo zastonj, če
tudi na zemlji nima nobenega dobička, če tudi ima škodo.

Kako prisrčno je njegovo razvedrovanje, ako se tudi
razveseljuje iz tega namena, da bi bilo v Božjo čast! Sveti
Karol Boromej se je nekoč igral z nekterimi tovariši biljar.
Med igro se sproži vprašanje: „Kaj bi storili, ko bi nam

prišlo sporočilo, da bomo morali v eni uri stopiti pred sodnji
stol Božji? Eden odgovori, da bi brž opravil še navadne
molitve, ki jih še ni skončal; drugi pravi, da bi urno šel
poiskat svojega spovednika i. t. d. — Ko pride vrsta na svet¬
la, se nasmehlja in reče: „Kar mene zadeva, bi še dokončal
pričeto igro; kajti pričel sem jo s tem namenom, da bi Bogu
dopadel iu menim, da v tem trenutku ne morem ničesar sto¬
riti, kar bi mu bilo prijetnejše 1 '. — Ali ni srečen človek, kteri
se zna tako veseliti?

32

Še enkrat poydarjam : Bogatin in revež, oba sta
lahko srečna, ako resno hočeta. Bogatin naj
se varuje skoposti, nezmernega zapravljanja
in lem obe; po pameti naj obrača svoje pre¬
moženje sebi v korist in drugim v tolažbo.
E e v e ž pa naj nikar ne bo zaviden drugim,
ker on ima v mnogih ozirih, kar srečo zadeva,
eel6 prednost pred bogatinom. Oba pa naj
bosta pridna pri delu in pametna pri počitku;
to jima bo podaljšalo zdravje, veselje in
življenje.

II.

Blagor krotkim.

1. Premnogo ljudi si srečo krati z napuhom.

Druga reč, ki človeku najbolj brani srečnemu biti,  je
samoljubje in napuh z vsemi sorodnimi strastmi.

Zdravilo zoper to strast in njene rastlike  je  krotkost.
Krotkost je sicer, kakor nam beseda pove, nasproti le jezi.
Ali jeza večjidel izhaja in raste iz napuha in samoljubja, tako,
da se lahko reče; človek, ki je ponižen in pohleven, je tudi
krotak. Priprosti narod v tej zadevi tudi ne dela tolikanj
razločka v besedah. Kedar povdarja dobro stran, reče n. pr.
ponižen, pohleven, priprost, dobrosrčen, krotak i. t. d. vse
navskriž; slabo stran pa znači z besedami: sebičnost, samo-
ljubnost, samogoltnost, prevzetnost, napuh, ošabnost, oholost,
nečimernost, trdosrčnost i. t. d.

Hočem se tedaj tudi jaz ravnati po tej navadi in ne bom
razločeval teh raznih, po pomenu res nekoliko različnih besed,
ktere pa prav za prav pomenijo vse eno in isto strast; kajti
naj kopljemo še tako globoko, korenika vsem, zdi se mi, je
samoljubje,  ki se po stari navadi v sedmerih glavnih
grehih imenuje napuh.  No, na besedi ni vselej toliko
ležeče, da se le bolezen prav spozna in za njo pravo zdra¬
vilo poišče. In le to želim zdaj nekoliko pojasniti.

Napuhnjen človek ni z nikomur zadovoljen; ne sam s
seboj, ne z ljudmi, s kterimi mora živeti, celo Bog iz nebes
mu ne vstreza. Koliko Božjih naprav n. pr. v sv. katoliški
cerkvi mu ni všeč, od nezmotljivega papeža v Bimu do naj-

33

zadnjega kaplana v priprosti vasi; od presvetega Rešnjega
Telesa v tabernakeljnu do kropilnika pri cerkvenih vratih,
vse mora ogodrnjati; zdaj mn je sv. maša predolga, zdaj spo¬
ved pretiha in post preoster; zdaj spet mu je pridiga pre¬
napeta, pa ne pomisli, da se le sam prenapeto napihuje; vreme
mu ni z lepa uravnano po njegovi volji; kedar je jasno, bi
imel raje oblačno; kedar je dež ali sneg, bilo bi mu ljubše
vedro; zdaj mu je presuho, zdaj prevlažno: kmalu prevroče,
kmalu spet premraz; saj se še takrat, kedar moli, ne ve dobro,
ali prosi in časti, ali pa le svojo slavo deklamuje pred Bogom,
kakor tisti farizej v tempeljnu, ki je molil: Bog zahvalim se
ti, da nisem tak, kakor so drugi ljudje“ i. t. d., kajti če mu
pri molitvi zmanjka prijetnih čutil, ali če ni koj uslišan, še
predno „Amen“ izreče, molitveno knjigo zapre, molek spravi,
molitev prepustivši drugim.

Enako mu je bližnji povsod na poti. V svoji ošabnosti
misli, da so vsi drugi le zavoljo njega na svetu, le zato, da
bi mu stregli; da bi se mu povsod umikali, kedar se njemu
zljubi hoditi; da bi se mu dali v roke takorekoč za orodje,
ki ga sme po svoji volji seveda v svoje koristi obračati; da
bi mu bili n a ki o, na kterem naj bi svojo srečo koval; vse
naj bi mojstroval in zaničeval, oni pa naj bi ga na vse to
še hvalili, mu stregli in kadili!

In sam s seboj, kakor sem rekel, tudi ni zadovoljen; zdaj
mu manjka tega, zdaj onega, zlasti pa mu časti ni nikdar dovolj.

Toda Bog že za to skrbi, da nobeno drevo ne priraste
do nebes; ljudje, s kterimi živi, bodo si že tudi prizadevali,
da mu ne bodo spolnovali tega, kar prenapeto od njih pri¬
čakuje; njegove lastne osnove so že tudi tako napeto na¬
stavljene, da se mu ne bodo posrečile! — Kaj se bode
zgodilo? Gotovo se bode nižje vsedel, kakor je letal; neza¬
dovoljen bode vedno, tedaj vedno nesrečen!

Nesreča je že v napuhu samem, ker vse le na se obrača,
ter goji nespametne želje, kterim je vse nasproti. Hvali in
čisla sam sebe — drugi molčijo! če je slab, sam sebe iz¬
govarja; če je dober, ima se najmanj za pol boljšega — drugi
nočejo verjeti! Kedar govori, meni, da ga vse posluša; kedar
kaj dela, je te neumne misli, da se mu vse čudi; koderkoli
gre, bi rad, da bi vse gledalo njega in njegovo obleko! Nje¬
govo oko je, kakor bi se samo v sebi ogledovalo in njegove
ustni, kakor bi se v enomer bralo v njih vprašanje: „Kaj pa
jaz ?“ Seveda drugi slišijo in vidijo vse, pa mislijo si — svojo,
večkrat povedo tudi svojo — kaj pak da ravno nasproti! To

Osmero blagrov. 3

34

pa boli! O, kdo bi premeril in dopovedal njegove bolečine,
ako izostane pričakovana pohvala, ali če se mu hvala pre¬
majhna zdi, ali če se kar prezira, ali če mora mesto hvale
slišati celo grajo! Oj! oj! koliko jeze, sovraštva, nevošlji-
vosti, škodoželjnosti i. t. d. Zares huda bolezen to !

Kdor bi mislil, da je takih bolnikov malo, bi se močno
motil. V vsakem stanu se nahaja ta skrivna, dnu srca pri¬
raščena bolezen — gobova prevzetnost. Še berač  jo ima.
O, beraška oholost ni najmanjša! „Vsak berač svojo mavho
hvali", obrne se prav po besedi lahko tudi na beraški napuh,
ki ga Svedrasti, razcapani in zanemarjeni zanikerneži na drobno
in na debelo po svetu prodajajo ter ti niso zadovoljni s kos¬
cem kruha ali s samim novčičem, ki jim ga ponuja rado¬
darna delavna roka.

Ali misli si kmetovo  prevzetnost, kolika je, in nje¬
govo baharijo!  Le od daleč glej in nekoliko poslušaj dva
kmeta, ki gresta v prodajalnico, ali v krčmo , ali v cerkev,
ali pa se sicer srečata in pogovarjata; na prvi mah boš vedel,
kteri ima celo zemljišče in še nekaj „prikupljenega“, kteri
pa še dobre polovice ne ; precej boš uganil, kteri ima denar
ne le doma v omarici, temuč še na posojilih, in kteri nima
ne le doma nič, ampak tudi pri druzih nič — razun zdatnega
dolga! Kako ti gleda, gleda veliki posestnik na manjšega,
manjši na hišnika in le-ta na revnega posla, kteri še svoje
strehe nima! — Kmet se pritožuje, kako je gospoda visoka,
prevzetna, „štimana“, a kdor natanjčneje opazuje ljudi nižjega
stanu, lahko se bo prepričal, kako so še le ti „ tenki" med
seboj, kako večkrat zamerljivi! kako se jim pokadi, kedar
jim nihče noče kaditi!

S tem pa nikakor nočem trditi, da bi ne bilo čez mero
preveč napuha tudi v tako zvanih „ višjih" krogih, pri učenih,
imenitnih, olikan i h — gosposkih! O napuh pač Vse kote
stakne ter ubogemu človeštvu kakor slana mori ljubo zado¬
voljnost in mir — srečo!

2. Ponižnost.

Ako hočete tedaj biti srečni, bodite lepo krotki in po¬
nižni po izgledu Jezusa , ki je prišel na svet, ne da bi Mu
drugi stregli, ampak da je On njim. On, nebeški kralj, ki
ga častijo in molijo Kerubini in Serafini,—je zgornjo obleko
odložil, — se je prepasal, — vzel posodico vode, je — po¬
kleknil pred uboge ribiče in jim je noge umival! Zato je

35

pa tudi rekel: „Učite se od mene, jaz sem krotak in iz srca
ponižen, — in boste našli mir svojim dušam."
Kaj se to pravi druzega, kakor našli boste tak6 — srečo ?

Ponižnost je podlaga vsem drugim čednostim, je pa tudi
podlaga, prvi pogoj prave sreče.

Ponižnost pa je dvojna, prirojena in pridobljena.

Prirojena ponižnost je neka ljubezniva naravna pripro-
stost, za ktero skoraj sam človek ne ve, ki jo ima, ktera nam
res da za nebesa ne pomaga kaj (ker ni zaslužena), a za
časno srečo nam pa zel6 zel6 ugaja. Človek odet z ljubez¬
nivim plaščem te prisrčne čednosti nekako lahko in brez¬
skrbno živi. Svojih vse hvale vrednih lastnosti še ne pozna
ne; ne zmeni se kaj za-nje, — še misli ne na-nje, češ, da
je boljši memo družili! Deklica n. pr., ktera ne ve, da je
telesno in dušno lepa , ali ktera svojo prednost tako smatra,
kakor svoje zdravje, kakor reč, ki se sama po sebi razume,
ter se še ne zmeni ne za telesno lipšanje, ker so jej druge
višje reči bolj pri srcu; o kako blaga je taka deklica! Toda
žal, da taka dekliška pohlevnost tem bolj zginja, čim bolj
se širijo zrcala!

Taka ljubka dobrosrčnost in pohlevnost se nahaja po
vseh stanovih, pri najblagovitejših ljudeh. Najtežavnejše dolž¬
nosti ti z neko udanostjo in radostjo enakomerno opravljajo,
da se jim moramo kar čuditi. Ako je zavoljo tega hočeš
pohvaliti, bodo te čudno gledali, kakor bi te hoteli vprašati:
„No, kaj se to ne ume samo ob sebi?“

Prijatelj, odkrivaj se spoštljivo takim blagim srcem!
Ako pa sam te zavidljive sreče še nimaš po svoji naravi, vse
si prizadeni, da ti jo nadomesti pridobljena  ponižnost,
ktera ti bo še večja čast ter zaslužljiva tudi za večnost, ako
se prizadevaš za njo iz višjih nagibov.

Ponižnost si pridobiti, ti menda tudi ne bo tako silno
težko, ako imaš le glavo na pravem kraju in pa dobro srce v
prsih. — Treba ti je le prevdariti vzroke,  ki naj te k
ponižnosti nagibljejo — takorekoč silijo. Premisli najprej,
kako abotno  je napihovati se zavoljo reči, ki sijih sam
nisi dal, ampak jih imaš le po neskončni milosti Božji. Nikar
tedaj ne pripisuj sam sebi dobrih vspehov, za ktere se imaš
zahvaliti srečnim okoliščinam, dobrovoljnemu priporočilu, le¬
pemu vremenu, dobrim ljudem i. t. d.

Če imaš tudi mnoge spretnosti in lepe lastnosti, nikar
ne pozabi, koliko je zraven slabosti in pomanjklji¬
vosti.  O, če primerjaš to, česar nimaš, pa bi prav za prav

3 *

36

moral imeti, s tem, kar imaš, ti ne bo več mar se bahati,
ampak sramovati se boš moral, da si še tako malovreden ud
človeške družbe, tako daleč še za onimi, ki so nekdaj res
velike reči zvrševali v prid človeštvu in so si zaslužili toliko
slavo, ki jo zdaj vživajo v nebesih. Močno te bo v ponižnosti
utrdilo, ako pridno prebiraš življenje v resnici izvrstnih ljudi,
zlasti življenje svetnikov, in če se gostokrat oziraš na čed¬
nosti blagih vrstnikov, pa na svoje napake in slabosti.

Sploh, če imaš prav dobro srce,  pač ne boš
mogel gledati, da bi bili drugi zraven tebe ali celo po tebi
poniževani in v kot pritiskani; raje boš sam trpel, kakor bi
videl druge trpeti. O, ko bi ti hotel postati tako nežno oli¬
kan, tako popolen, da bi razumel, čutil in spolnoval velikega
aposteljna veliko besedo: „Veselite se z veselimi in žalujte z
žalostnimi!“ Ko bi si pač hotel pridobiti tako blago in dobro
srce, da bi ti bila bližnjega osoda enako mar, kakor tvoja
lastna; da bi se ti to, kar vidiš pri druzih lepega in hvalnega,
zdelo tako lepo in dobro, kakor bi videl sam na sebi. In
verjemi mi, da tako dobrohotno, ponižno in nesebično srce ti
bo donašalo zvrhani koš miru in sreče: Blagor krotkim!

Po tem splošnem nasvetu zoper napuh in sebičnost na¬
svetovati mi je še to in ono posebej zoper častilakomnost
in jez  o.

3. Častiželjnost.

Že v mladih letih se oglasi v hlepečem srcu — čeravno
še nekako nedoločno, vendar že strastno — častilakomnost.
Zakaj, kar hoče kdaj kopriva postati, začne zgodaj žgati.

Karkoli velicega in imenitnega sliši in bere ognjeviti in
podvzetni mladeneč, vse to, meni, je kakor nalašč zanj, on
pa kakor vstvarjen za vse; zdaj je vojvoda, zdaj slavni po¬
slanec in voditelj naroda, celo ministerski stol bi mu ne bil
previsok; zdaj je nadepolen pesnik, zdaj „filozof“, zdaj spet
kaj druzega, — seveda le kaj prav velicega.

če bere o slavnih vojskovodjih starega in novega sveta,
že se (v domišljiji) vojskuje kot slaven general na čelu zma¬
govitih armad, že mesta podira, narode podjarmlja, dežele
pridobljuje in z lavorikovim vencem zmage ovenčan in z
zvezdami obšit se vrača na dom; že sliši pripovedovati v
zgodovini slavna dela svoja in v pesnih slaviti preslavno
svoje ime.

Pridejo mu v roke prelepi umotvori imenitnih pisateljev
in pesnikov domačih in ptujih, starih in novih; ali brž je

37

tudi on pisatelj, že vidi pred seboj obširne vezke svojih „del“
in po smrti lep spominek na grobu svojih koščic! I saj je
za to kakor vstvarjen — kako gladke verze je že naredil in
šolsko nalogo je tudi semtertje prav hvalno spisal (če je tudi
kaj prepisal, kaj to drugim mar?)

O drugi priliki začne pregledovati težko razumljive in
zmedene spise starih in novejših „modrijanov“: ahh! zdaj še
le ve, kaj je prav za prav njegov poklic. Kaj bo njemu
vojskina čast? kaj pesmarska sanjarija? Filozofija, modroslovje,
učenost in veda, to je zanj! Noč in dan zdaj bere vse na-
vskriž, kar mu pride pod roko in pred oči. Je pa li vse to
branje tudi resnično, — no tega zdaj ne utegne preiskovati,
saj se še le uči, dovolj, da stoji v tej in oni knjigi, ki ima
tako slavno ime na čelu. Kaj druge stranke možje temeljito
dokazavši učijo, to mu nič mar — so prepobožni. Že se
mu naproti sveti v daljni prihodnosti častni naslov: voditelj
naroda po poti napredne omike in proste olike . . .

'Če gre med tem še včasih v deželni zbor gledat in
poslušat, kako se tu izborni, izvoljeni možaki z zbadastimi
besedami in živahnimi govori vojskujejo, kako razjarjeni
ob zelene mize bijejo, potlej pa sami med seboj potolaženi z
glasovanjem — mir delajo; tu ima že spet vse uganeno,
kako bodo „enkrat“ zanj agitovali po selih, po trgih in po
mestih, na ktero stran se bo vsedel in kako bo vse strme
poslušalo njegove navdušene govore, ki ne bodo tako — vo¬
deni, kakor je danes nektere slišal.

Še drugič se mu zdi, da bi utegnil v petju in godbi in
kaj vem še v kteri reči druge prekositi in si slavo pridobiti.
In tako mladi „ talent" ne pride lahko k spoznanju, zakaj ga
je Bog prav za prav vstvaril in kteri stan bi bil zanj naj-
pripravnejši, da bi res kaj zdatnega dovršil „za vero, dom in
cesarja 1 ', zraven pa sam zase srečo skoval!

Le preradi se mladi ljudje višje cenijo , nego v resnici
veljajo. Tako marsikoga prevzetnost zapeljuje v previsok
stan, za kterega nikakor ni zmožen. Zlasti ako je imel že
pri prvi poskušnji, pri prvem nastopu, kaj vspeha, da se mu
je — če tudi prilizljivo — „rokoploskalo“ ; kdo mu bo iz glave
izbil, da ni sposoben za kaj posebnega, nenavadnega ? In kdo
je pozneje nesrečnejši, nego te »nepoznane" občutljive duše, —
»pozabljeni ženiji", ki so nenasitljivo lačni in žejni slave in
pripoznanja, pa se jim oboje odreka?! — Kak dober prijatelj
je znabiti s srečnimi priporočili kaj naprej spravi; toda ko¬
likor višje so, v toliko večji zadregi. Vedno so v strahu, da

38

bi kje svoje dušne nagote ne pokazali, in kako se morajo
svojemu višjemu hliniti in po njegovi sapi plašč obračati, da
bi jim ne škodoval spoznavši • njihovo nevednost. Res hudo
je za vsacega, ki ni na svojem mestu, naj bo v stanu kterem
hoče. Majhina je n. pr. služba vaškega Cerkvenika, pa kako
grenka je, ako jej ni popolnoma kos ter mora marsiktero
nevšečno slišati, posebno če je ob enem nespreten orglar! Še
slabša je pastirjeva; pa če ne zna prav zavračevati svoje
črede, — splavala je še ta njegova — zadnja •—■ pastirska
sreča po vodi!

Drugim častiželjnim prevzetnikom pa preti nesreča zopet
od druge strani. Marsikdo je res za kaj višjega rojen, pa ni
prilike, da bi pokazal svoj talent. Bil bi n. pr. sposoben za
višjega častnika in poveljnika kakor nalašč, pa ni ravno voj¬
ske in prostora zanj — mora žalostno čakati. Ali pa bi bil
za višje državne službe, ne vem, če bi se celo ministerske
ustrašil, — pa neugodne okoliščine ga vklepajo leto in dan
na trdi stol c. kr. pisarne; ne more se premakniti višje, pa
je ven. Tretji spet ima obilno uma in ve čuda veliko, pa
pri vsej svoji učenosti ostane na jezo in žalost svoj živi dan

vsakdanji človek zato, ker ne zna prodati tega, kar ima, ker

je „nepraktičen ženij“. Četrti bi postal učenjak, da bi se mu
vse čudilo, pa mora šolo pred časom na kol obesiti, ker nima
denarja, nima podpore. In tako bi jih lahko celo vrsto na¬
štel, kteri se ne morejo skazati po svoji obilni zmožnosti in
se le preradi skazujejo v tistem nesrečnem stanu, o kterem
govori prerok, rekoč: „ Gorje vam, ker ste mogočni v pijači" itd.

O, častilakomnost je čudna strast, ktera premnogim vse
življenje skazi, ki bi bili sicer lahko prav srečni, kajti po¬
dobni so žejnemu, ki si hoče s slano vodo žejo utolažiti: za-

toraj blagor krotkim — ponižnim!

4. Zopet ponižnost.

Najboljše zdravilo zoper to pogubno bolezen je bilo že
imenovano: krščanska ponižnost. — Ni ne hinavščina naša
krščanska ponižnost, kakor nam nasprotniki tako radi očitajo,
temuč le resnica je, — resnica, ktera zahteva, da se po eni
strani višje ne cenimo, kakor smo; po drugi strani pa, ako
res hočemo kdaj kaj prida biti, da se ganemo in si vse pri¬
zadenemo, da ob svojem času res „postavimo moža“ O,
„švindelj“ je vse kje drugje, nego pri ponižnem kristjanu;
on ni le na videz, ne le za ljudske oči, temuč si prizadeva

39

v resnici biti toliko, kolikor bi rad veljal pri ljudeh in pred
Bogom; kedar si stan izbira, izbira si ga po svojih zmož¬
nostih in ni izmed tistih, kteri, kakor pregovor pravi, imajo
navado širje ziniti, kakor morejo požreti. Slabo bi bilo, ko bi
samega sebe nič ne čislal in bi si roke na vskriž drže ne
pomagal naprej. Naj si le pomaga naprej vsakdo, le „vrto-
glav“ nikar nihče ne bodi, komur je mar srečno življenje in
še v čislih ljubi mir. Naj le plava, kdor rad plava, toda ni¬
kar ne po zraku in meglah, kjer ni nikdar varen pred vihar¬
nimi vetrovi in pogubno nevihto.

Ker je ta reč za pravo srečo tolike važnosti, hočem se
tu še nekoliko pomuditi in še kaj navesti v prevdarek časti-
željnim nezadovoljnežem.

Kolikor nas je po širokem svetu, vsi smo si med seboj
tako različni, da si dva nisva popolnoma enaka. Vsak ima
kaj svojega, kaj posebnega, rekel bi — originalnega. Nesreča
je le v tem, da marsikteri misli, to posebno je pri njem kaj
nenavadnega, velikanskega, i z vanr  e d n e g a“.
Ce pri tem ne dobi priznanja, je pa joj! in joj! Kolika norost
in škoda!

Ako ti Bog ni dal vseh petero talentov, kaj pa hočeš?
Le tega, ki si ga prejel, nikar ne zakoplji, pa ti pojde. Le
pomisli, da ne poganja iz vsacega zrna visoka cedra  in
košata palma,  da je pa priprosta praprot po svoje ravno
tako popolna in koristna, kakor ste cedra in palma, po svoje
leskov grm med visokimi jelkami se tudi jako dobro počuti!
Nenavadna, velikanska in junaška dela izvrševati ni vsakemu
dano , za domačo reč pa sleherni lahko kaj misli in dela.
Vsak ni za visoko in najvišjo službo, nižje službe dolžnosti pa
lahko čvrsto opravlja; in se še za višje vestno pripravljati ni
nikomur zabranjeno. Vsak ne more najvišje časti vživati, a
časti vreden  biti in — če ravno ga zaslužena čast ne do¬
leti — tudi brez nje ostati,  tega se tudi že nekako pri¬
vadi, če le resno in junaško hoče — ponižen biti!

Sicer je to res sitna in nepovoljna reč, če kdo ni zado¬
voljen s svojim stanom in bi bil rad kaj druzega (kaj več
seveda!). Včasih se res — in le prerado — primeri, da je
človek po stariših ali druzih okoliščinah prisiljen v stan, ka-
koršen ni zanj niti glede volje niti glede moči. Pa pameten
človek v takem res zopernem položaju ne bo le zdihoval,
marveč možato si bode pomagal, kakor si ve in zna.

Ako si, nezadovoljni prijatelj moj! še mlad in ti sicer
okoliščine pripuščajo, zapusti svoj sedanji stan, ki ti noče

40

biti po godu in loti se kterega druzega, ki je po tvoji volji
in zmožnosti. Vzdigni se, popravi, kar se je s tvojo krivdo
ali brez tvojega zadolženja zagrešilo. Vendar spremeni svoj
dosedanji stan le tedaj, kedar je res treba; vetrast pa mi
nikar ne bodi. Poznal sem mlade ljudi, ki so se lotili kake
reči in so že precej vspeha imeli, pa brž so jo kar vsredi
popustili in se kam drugam zaleteli, to popustivši kaj novega
pričeli. Tako so se postarali in svojega kruha vendar niso
imeli in ga menda nikoli ne bodo; žalostni in pobiti so, kakor
sicer človek, ki nima kam hoditi jest in spat. Koliko je ne¬
srečnih po takem motoviljenju in prebiranju, s kterim se naj¬
boljše moči zastonj tratijo!

Zatorej bo pač najboljše zdravilo tvoje nezadovoljnosti,
ako se v svojem odbranem stanu — zlasti če se brez zdat-
ne škode ne da več premeniti — skušaš bolj in bolj udoma¬
čiti. Le pomisli, da človeško srce je čudno: če bi tudi do¬
segel kaj višjega, prav gotovo bo še po višjem hrepenelo in te
na novo mučilo. Toraj je modrejše, da ostaneš pri tem, kar
si zdaj. Podaj se; pa nikakor ne polovičarsko, ampak podaj
se popolnoma, s celim srcem; človek, ki na pol hoče, na pol
pa noče, ostane veduo milovanja vreden revež. Stori po na¬
svetu sv. Avguština, ki veli vsem takim: Si non es vocatus,
fac, ut voceris. (če nisi poklican, skrbi, da boš poklican!) —
Če' so nam opravila našega stanu še tako zoperna in nepo-
voljna, treba se je zatajiti — „pri slabi igri prijazen obraz
kazati 41 , opominja ponosni Francoz 1  — „reč na najboljšo stran
obrniti 41  — veleva prebrisani Anglež 2  — „nadlogo si v prid
obrniti 41 , svetuje modri Nemec 3  — „grenkobo voljno po¬
žirati 11 , uči potrpežljivi Slovenec. Ti pa še prav pazno po¬
slušaj glas dobrega katoličana, ki ti prigovarja: „Izroči se v
voljo Božjo ! 41  — Ako celoma popustiš prazno tarnanje in se
s trdno voljo poprimeš dolžnosti svojega, če tudi nevšečnega
stanu ter si prizadevaš, kolikor mogoče jih zvesto spolnovati,
kmalu boš opazil, da ni tako tužen tvoj stan, kakor si prej
mislil, celo prikupil se ti bo polagoma. To ti lahko obljubim,
ako le tudi ti meni obljubiš, da se hočeš premagovati ter
krotak in ponižen  biti!

5. Jeza.

Skoro naj večja in najnavadnejša zavira naše sreče pa je j e z a.
Prav kaj malega in neznatnega je zadosti, da se razgreje

1  Paire bonne mine au mauvais jeu.

2  To make the best of it.

3  Aus der Notb eine Tugend maehen.

41

naša občutljivost in koj se začnejo zbirati črni oblaki nad
glavo. Pri nekterih je k sreči naglo obdelano: blisk, tresk in
grom, — pa spet lepo vreme ! Pri druzib pa se jeza počasi
zbira in vleče se več dni, kakor megla po hribih; potlej se
pa spet razkadi, včasih z lepo, še večkrat pa tudi z nevihto.
In pod takimi jeze polnimi oblaki ni prijetno vedriti in lepega
vremena čakati, tega menda vam ni treba posebej praviti.

Ta grda jeza se res vsake še tako ničaste priložnosti po-
služi, da nam nagaja. Precej zjutraj se mleko za zajuterk za¬
grize ali skipi; pozneje se ti črnilo razlije seveda tje, kjer ga
je najmenj treba; o poldne je juha neslana ali pa preslana;
predno je mdlica pri kraju, se ti že kaka posoda ubije; ko se
hočeš ob koncu dneva dobička veseliti, prepričaš se, kako
grdo te je kak brezvesten zvijač ogoljufal; in namesto lepih
besed, ki so čez dan v navadi: „dobro jutro, dober dan,
lahko noč!“ moraš slišati kako jako nabrušeno in zbadljivo

— znabiti iz ravno tistih ust, iz kterih si je najmenj pri¬
čakoval; in poleg tega šesto in sto sitnosti, kterih je že ena
sama zadosti, da ti v malo trenutkih najbolj „židano u  voljo
spremeni v najbolj raskav hodnik in v najpustejšo ruševino.

— Nekteri jezivci so pa s tem slabim darom še prav po¬
sebno obdarovani; vedno se morajo jeziti: kedar je solnce,
jezi jih vročina; če je dež, se jeze, da jim škodo dela; če
slabo prodajajo, so jezni; če dobro, pa so spet nejevoljni, da
niso boljše prodali; če zgubijo pravdo, radi bi same togote vsem
doktorjem črnilo ostrupili; če jo pa dobijo, se zopet jezijo za-
rad truda in potov; če ne more tak jezljivec na posodbo do¬
biti, toži, da ni več prijateljstva; če dobi na posodo, že je
zopet hud, da bo moral vrniti; če je žena slabo oblečena, jo
zmerja s ciganko ; če jo pa vidi v novi obleki, spet kriči zarad
potrate, ki ga utegne še na beraško palico pripraviti; če je
tako srečen, da je najdel goldinar, ga že jezi, da ni našel
celega zaklada ....

O, jeza, to je tisti strup, ki nam največ veselja razjeda,
to je tisti gladni črv, ki nam največ preglavice dela, ako ga
ne znamo ugonobiti.

Že v starih časih so ajdje spoznali, kako nespametna in
škodljiva strast je jeza in njih modrijani so je mnogokrat sva¬
rili, naj se nikar jezi ne udajo, če hočejo srečni ostati. Kako
sramotno bi pač bilo , ko bi nas katoliške kristjane v tej
reči neverci prekosili, ko je vendar Jezus vsem svojim učen¬
cem tako živo priporočal: „Učite se od mene, ker jaz sem
kr o tak in iz srca ponižen!“

42

6. Nekoliko zdravil zoper jezo.

Kako se je treba jeze varovati in kako jo premagovati,
so vas že mnogovrstno učili pridigarji in spovedniki, to
vem, da. Nočem tu očitno izpraševati, koliko ste se že po¬
boljšali, ampak k onim verskim sredstvom zoper jezo hočem
še ktero iz svetne modrosti pridejati.

Nekteri so že rekli, da bi bilo bolje, ko bi sploh ne bilo
jeze na svetu. Jaz pa pravim; naj le še ostane med nami;
kajti mnogokrat bi jo težko pogrešali. Kdo bi pa neubog¬
ljive paglavce strahoval in v red deval ? O, sveta in modra
jeza naj le še ostane, saj jo je Bog vstvaril — le prazno in
nezmerno, sploh vsako grešno jezo moramo pa precej zadu¬
šiti, kakor hitro se prikaže.

Jaz svetujem tako-le: Če se da to, kar vas jezi,
še prenarediti, vrzimo jezo na stran, in brž si
popravimo, kar nam ni všeč; če je pa vzrok
naše jeze tak, da se ne da premakniti in odstra¬
niti, tedaj se pa jeze same lotimo  ■— pa ne lah¬
kotno, kakor z rokovicami, temuč trdo in zares jo zagrabimo
kakor z razbeljenimi kleščami, da je bode pri tej priči konec,
kajti za vsak trenutek bi bilo škoda. To se pravi: jezo pre¬
magati, nekteri rečejo: jezo pogoltniti — požreti! In da se
nam to vselej gladkejše obnese, obudimo v odločilnem tre¬
nutku dober namen, glasno ali pa tihoma, rekoč: „Naj bo
za duše v vicah, naj bo za moje grehe, naj mi bo za po¬
koro ! — Iz ljubezni do tebe, o Jezus! potrpim — odpustim —
daj mi krotko srce! itd.

Ko smo bili še majheni ter smo se včasih kaj pobili ali
zbodli ali spekli in seveda — jokali zraven, so nam mati
veleli, naj ob taki priliki vselej rečemo: „Naj bo za verne
duše v vicah“! In res smo se potolažili, ko smo tako rekli
po maternem nasvetu, če se pa mali otroci tako premagajo
v malih rečeh, zakaj bi se veliki v velikih ne!

Včasih se še lahko privzeme čisto natorni pripomoček:
da se namreč najbritkejša reč na smešno obrne;
saj se da pač pri vsaki reči kaka smešna stran izduhtati.

Posnemajmo modrost zvitega lesjaka. Ezop pripoveduje,
da je šel ta rujavi zvijačnik neki dan grozdje zobat. Neizre¬
čeno lep grozd zagleda, pa mu je previsok; zastonj se spenja,
zastonj se mu sline cede. Kdo bi se ne jezil! Pa menite,
da je bil lesjak jezen? Kaj še; po vojaški se je zasukal, pa
zakrohotal se je, rekoč: „Saj je kislo  — to grozdje!“

43

O koliko jeze bi si prihranili, ko bi zvitega lesjaka po¬
snemali in v enako sitnih položajih usta raje na smeh obra¬
čali kakor na jezo!

Ker je vojska zoper jezo za našo srečo tolikanj važna,
naj v poduk in posnemo navedem še nektere izglede.

Mislimo si n. pr. tak le slučaj. Ti si greš kupit nov
klobuk, ki ti je že več časa močno potreben. Za novi klobuk
moraš precej odšteti; kajti klobuki so že tako dragi, pa v
ceni še poskakujejo, kar so jih začele nečimerne ženske no¬
siti. S tem novim klobukom (starega kar pri klobučarju
pustiš) greš prav moško po ulicah: kar potegne hud veter
in pri tej priči je tvoj lepi klobuk, ki še ni prav glave na¬
vajen , daleč proč od tebe v mehkem blatu: piš ga urno še
dalje drvi, ti se zaganjaš za nesrečnim ubežnikom, da se ti
vse smeja; pa nesreča navadno ne prihaja sama; neprevi-
doma pripodi fijakar in — o joj — tvojega klobuka lepota
je pod konji in pod kolesom zginila za zmiraj! — Če to ni
jeze vredno, potlej se ne ve, kaj bi te še jezilo! — Vendar
premagaj se raje, premagaj se urno — precej! Boljše je en¬
krat potrpeti, kakor pa dolgo trpeti. Vesel bodi, da ni tvoja
glava prišla pod kolo, ampak samo to, kar jo je imelo nekaj
časa pokrivati, če ni cvenka v žepu, pač ne bo drugače, kot
nazaj bo treba iti k klobučarju po staro pokrivalo, ki bo
moralo že še nekaj časa tako ali tako pričakovati druzega.
To ti povem, da jeza ti ne bo kupila novega!

Ono leto, ko je bilo toliko dežja, se je neki moj znanec
večkrat pritoževal zarad tega. Nekega jutra se spet ves ža¬
losten obrača proti oknu ter jame zdihovati: „Oh vendar, že
spet ta dež“ itd.! Jaz mu odgovorim, ker mi ravno drugačne
tolažbe ni -bilo pri rokah: „Kaj ne, ko bi dež imel ušesa in
lase, to bi ga vi zvohali in zlasali, je li?!“ To je pomagalo,
da se je mož sladko zasmejal. Pa res, kaj hočemo dežju,
ki ga nimamo kam udariti in za kaj prijeti? Kedar mu Bog
veli, takrat pa gre; naša jeza ga ne bode ustavila.
Ga pač ni nespametnejšega dela kakor nad vremenom se jeziti.

Pomisli temu podoben slučaj. Ti si se s svojimi naj¬
boljšimi prijatelji dogovoril „za jutri na izlet“ s pristavkom,
„če bo lepo vreme“. Dolgo si si že želel tacega dneva, da
bi se na deželi, na planinah itd. otresel mestnega prahu pa
tudi mestnih sitnosti. Krasno zahaja solnce zvečer, nebo se
za njim prijazno žari obetajoče lepo jutro. Toda, vreme ima
tudi svoje muhe in je gostokrat podobno slabim plačnikom
ter obeta, pa ne spolni. S sladko nado greš spat. Zjutraj se

44

zbudiš, skočiš k oknu — vse nebo zakrito, mir en dežek Šumija,
prav tak, o kterem si skušen, da ni tako hitro pri kraju.
Tako je tvoja radostna nada po vodi. Ali ni to, da bi se
jezil, da bi ... . Nikar, prijatelj, tvoja jeza ali cel6 kletev
neba ne bode ujasnila! Kar je, to je!

Vem, da je to jako sitno; sam sem skusil. Na potovanju
po divni Švici sva bila s prijateljem odmenjena peljati se na
sloveči „Rigi“. Že sva se prepeljala iz Curiha v Einsiedeln,
tam za drugi dan že najela voznika, da naju bo potegnil do
podnožja Rigija in potlej spet nazaj. Že doma sva se veselila
na dan, ko bova po „zobati železnici se peljala na toliko vi¬
šavo", kako bova opazovala prekrasne snežnike, občudovala
švicarsko krasoto itd. Kajti v Švici biti, pa ne na Rigi-ju,
pravijo popotniki, je toliko, kakor v Rimu biti, pa papeža ne
videti.

A ko se zjutraj zbudiva — tako v slast dežuje, kakor
bi še nobenkrat ne bilo, povrh tega kažejo začrneli oblaki in
goste megle, da imajo še veliko zalogo. — Kaj je storiti?
I, nič druzega nego svinčnik vzeti pa izbrisati Rigi iz po¬
potnega programa. Jeza gotovo ne bo nadomestila vožnje
na goro in ne prelepega razgleda s hriba. Tedaj •— hajd ve¬
selo naprej! Jeziš se lahko doma brez stroškov — jeli!

Posebno sitno in dražljivo je čakanje  in še eel6, če je
zastonj.

Povabljen si n. pr. na ženitnino ali na novo mašo. Ob
taki priliki treba nove lepe obleke, tvoja pa je že tako stari-
kasta in ponošena, da nikakor ni za med svate. Hitro greš
k svojemu krojaču. Ta te premeri po dolgosti in po širokosti
in na vse plati, kakor je takim stanovska dolžnost. Večkrat
mu ponavljaš zatrdilo, kako naj lepo naredi in prav gotovo o
pravem času. — Odločeni dan pride, tako vsaj ti je za trdno
obljubil krojač, ki ga prištevaš tistim, kteri včasih tudi be¬
sedo držijo. Čakaš, čakaš, — krojača le ni. Vsakih pet mi¬
nut greš k oknu in gledaš, kakor bi bile tvoje oči magnet,
ki ima vnemarnega krojača v hišo privleči. Vse zastonj —
krojača ni. Vsak trenutek se obrneš proti uri. Ko bi zdaj-le
prišel, bi se še napravil. Pošlješ deklo do njega. Čez četrt
ure prisope z Jobovim sporočilom: „ Obleka še ni gotova, po¬
močnik je imel zaspani pondeljek — ni bilo mogoče!"

Kaj je storiti? odreči se tako vabljivemu veselju? v stare
„cape“ se obleči, da te bo vse od strani merilo in se ti po¬
rogljivo smejalo? če ne greš, ho tudi zamera. Sitno, jako
sitno je to, — posebno če se je vse to pripetilo nečimerni

45

ženski: imej pamet in nikar se ne jezi! Ali hočeš kašo z ognjem
pihati in k prvi nesreči drugo pridevati — mučilno jezo?

O drugi priliki si se napravil k spovedi. Prav rad hi
si že olajšal vest; poboljšanje se ti tudi že tako potrebno zdi,
ko ne vem kaj. Že ko v cerkev prideš, se ustrašiš; kajti
spovednica tvojega spovednika je na obeh straneh vsa obložena.
Vendar srčnost velja, prisloniš se še ti; počasno se vrsti
krajšate; že zdavno znaš vse po vrsti in kakor na vrvici imaš,
kar boš povedal; več rožnih vencev si že čakaje zmolil; srce
se ti nekoliko olajša — le še eden je pred teboj — zdaj-le!
— Zdaj-le se spovednica odpre in spovednik jo spet zapro
rekši, da danes ne utegnejo prav nič več. — Pa ravno pred
nosom! dovolj sitno! Pa kaj — ali se boš jezil! saj imaš že
tako veliko število jez na vesti. Pokrižaj se, pa pojdi mirno
domd — pripravljen že za prihodnjič.

Slavni cerkveni učenik sv. Efrem Sirski  je bil v
svoji mladosti zelo jezi vdan. Trdno je sklenil poboljšati se;
vse si je prizadejal, da bi postal krotak, zlasti pa je veliko
molil in premišljeval Jezusovo trpljenje, kjer se vidi uajvečja
krotkost. Res se mu je posrečilo; ko je imel nekega dne
poskušnjo v tem predmetu, jo je slavno prestal. — Nekega
dne namreč mu prinese služabnik v lončeni posodi jedi; pa
joj! predno na mizo postavi,. se mu spodtakne in pade, da
se mu lončenka na drobne kosce razdrobi, jed pa po golih
tleh raztrese. To je bilo toliko kakor glasno vprašanje: Efrem,
ali ne boš hud? ali ne boš srdito zaupil nad nerodnežem, da
se bo strop potresel? ali ga ne boš ....  Kaj pa svetnik?
Prijazno se zasmeja, rekoč: „Le potolažen bodi in nič se
ne hoj; ker jed noče k meni priti, pojdem pa jaz k jedi“.
To rekši se vsede poleg črepinj in pobira po tleh raztresene
grižljeje!

Ta je znal jezo mojstrovati, kaj ne; toda predno hoče
kdo mojster postati, mora se dolgo učiti in vaditi.

Modro je ravnal tisti „Ribničan“, ki je zelje peljal. Ne¬
sreča je hotela, da se mu je ravno vrh hriba zvrnilo in so
se zelnate glave na vse strani urno razletele. Meniš, da je
mož klel? — čemu? Smejal se je in rekel: „Zdaj pa za¬
res vem, da ima vsaka glava svojo misel!“

Moj ranjki brat Martin — Bog mu daj dobro! — je
bil sicer dobrosrčen mož, pa nesrečen v svojih opravilih;
kamor se je obrnil, mu je prišlo kaj navskriž in narobe. Pa
malokrat sem ga videl žalostnega ali jeznega. Ce je prišla
spet nova stiska in nesreča nad-nj, je nekoliko potožil, pa

46

precej pristavil svoje geslo , M ga je mnogokrat ponovivši že
jako dobro na pamet znal: „Le potrpimo, saj trpeti
ni greh!"  in se je zasmejal z jasnim obrazom.

Naj bo to tudi tvoje geslo: Kar se ne da prenarediti,
voljno potrpi!

Potrpi,  če si prosil za službo, pa jo je dobil dobro
»priporočeni" nevednež mesto tebe! Pomisli, kam bi se dejala
nevednost, ko bi ne imela svojih pokroviteljev — priporočnikov.

Potrpi,  če dobiš „dolg nos", ki bi imel prav za prav
na obraz tvojega predstojnika priti; potrpi,  če on dobi križ,
ki si ga prav za prav ti zaslužil. To se ne zgodi samo tebi,
to se lahko zgodi vsaki dan.

Potrpi,  če se zlobni jeziki ob tvoje dobro ime brusijo
in tvojim najboljšim prizadetjem slabe namene podtikajo; le
prevdari, da vsak po sebi vatle meri.

Potrpi,  če te napuhnjen bogatinček čez ramo zanič¬
ljivo pogleduje, čeravno dobro veš, kolik dušni revež je; kaj
tacega ni jeze vredno, je le smešno.

Potrpi,  če slišiš zbadljivo besedo in pomisli da „be-
seda ni konj" — ni vredna tvoje jeze.

Sv. Frančišek Šaleški opominja, da naj nas nikar nobena
beseda ne razdraži; kajti velik je razloček med brenčanjem
čebelniin in njenim pikom.  Zeld občutljivo mora biti uho,
če ga komar z letanjem žali, in zelo mehka mora biti koža,
če meni, da jo z brenčanjem piči.

In tako si lahko še sam našteješ sto in sto reči, ktere je
treba potrpeti, ker se ne dajo odstraniti, če z glavo ob steno
butaš, te bo le glava bolela, ali pa se ti bo celo razdrobila,
stena pa bo ostala cela!

Koliko britkostim, ki ti dan na dan spodkopujejo še to
mrvo sreče, ki jo imaš, —bi se lahko izognil, ko bi hotel
biti ponižen in krotak: „blagor krotkim, ker zemljo bodo po¬
sedli!" Ali slišiš? Cele dežele ali cel6 vse zemlje ne potre¬
buješ za zgradbo svoje sreče; a vendar mi lahko verjameš,
če te na svojo poštenost zagotovim, da imaš več kakor
ves svet, ako si s tem zadovoljen, kar si in kar
imaš!

47

III.

Blagor žalostnim.

1. Trojni vzrok naše žalosti.

Prav veseli, prav srečni tukaj nikoli ne bomo, — prav
radostni, prav srečni bomo še le tedaj, ko pridemo v obljub¬
ljeno deželo, — v nebeški Jeruzalem.

Gotovo je to mislil mili Jezus, ko je na gori izrekel tretji
blagor rekoč: „Blagor žalostnim, ker potolaženi bodo!“ če
tudi namreč niso tukaj na zemlji, potolaženi bodo enkrat v
srečni večnosti. Vendar, kakor drugi Jezusovi blagri, velja
tudi ta po nekoliko za ta svet. Žalost pride prej ali slej nad
vsacega človeka — blagor tistemu, ki se da potolažiti, kmalu
potolažiti, —• koj potolažiti.

Glejte tudi za žalost, najhujšo bolezen človeške sreče,
imamo zdravilo: tolažba  se imenuje. (Posluh tedaj!)

Trojni je vzrok žalosti, ktera človeku odjemlje toliko
sreče. Žalostijo nas vse brezštevilne nadloge, ktere v se¬
danjosti  trpko zadevajo naše telo in našo dušo. M ga skoro
dneva brez zopernosti, brez težav, in Jezus Kristus sam je
rekel, da vsaki dan ima svoje skrbi. —• Pa kakor bi ubogi
človek še teh ne imel dovolj, gre si ubožec še žalosti iskat v
zdavno minulo preteklost  in v daljno prihodnjost,
o kteri še ne ve, če je bo učakal. V mislih in domišljijah si gre
namreč težav iskat daleč, daleč tje v neznano prihodnost in
že žaluje in tarna zastran nesreč, ki ga bodo znabiti čez dolgo
časa kdaj zadele, ali pa še nikoli ne. Še celč tako malo
modri smo, da grenkosti, ki so že zdavno minule, nočemo
pozabiti, ampak jih vedno nevoljno premišljujemo ter si s
staro grenkobo grenimo nove dneve in s starimi težavami si
vedno na novo obtežujemo svoje ubogo srce.

Kar nam v sedanjosti nepokoj in žalost dela, hočemo
imenovati po splošni navadi trpljenje,  za pretekle neljube
nam reči imamo besedo žalostni spomini  in zlasti ke¬
sanje,  za prihodne pa skrbi.

Oglejmo si zdaj tega trojnega zmaja, ki nam toliko sreče
požre, vsacega posebej.

2. Kesanje.

Najprej se ozrimo v pretekle čase. Nekteri so že rekli
da bi bilo za človeka bolje, ko bi ne imel dobrega spomina,

48

da to kar vse sproti pozabil in bi mu pretekle bridkosti in
zopernosti ne hodile vedno na mar in bi mu ne delale tolikokrat
solznih oči.

Po tej strani seveda bi bila pozabljivost izvrstna reč; a
po drugi strani bi bila pa vendar neizmerna škoda, ker bi
bil človek tako tudi ob vse vesele spomine. O kako škoda
bi bilo teh sladkih spominov iz naših zlatih, srečnih dni! če
se nam zdi sedanjost pusta, prazna in dolgočasna, popelje nas
lahko spomin daleč tje nazaj v srečne čase, znabiti celo v
dneve naše brezskrbne mladosti. Kajti tako nesrečen ni no¬
ben človek, da bi ne imel nikakoršnih veselih spominov iz
preteklosti. In če se veselih dni, ki smo jih nekdaj imeli,
prav živo spominjamo, je skoraj za nas toliko kakor bi še zopet
in zopet vživali ravno tisto veselje.

Pa kaj pomaga, ko je s trpljenjem ravno taka; če se
spominjamo zopernih reči, je nam tudi tabo, kakor bi nam
zopet na novo srce trgale. Zato nam je treba prav modrega
prevdarka, da nam že zdavno minuli dogodki ne bodo sedanje
sreče kalili in kratili.

Med brezštevilnimi težavami in zopernostmi, ki smo jih
imeli že do zdaj prestati, bilo je mnogo tacih, kterih smo
zdaj lahko prav veseli, ker smo jih slavno in junaško pre¬
magali. S kolikim veseljem pripoveduje stari vojak svoje voj-
skine britkosti, skr. šeni lovec srečno prestano nevarnost,
ozdravljeni bolnik hude bolečine večletne bolezni; kako neiz¬
rečeno je pastir vesel, ker je zgubljeno ovco spet našel; nič
več ne misli na takrat, ko jo je bil zgubil, ali na težave pri
iskanju: vso njegovo dušo prevzema le veselje, da jo je zopet
našel.

Tako trpljenje iz preteklih dni nam je toraj lahko
vir veselja, ako se ga znamo prav spominjati in dokaj nam
pripomore , da potrpežljivejše prenašamo tudi sedanje težave,
ker si lahko mislimo: „Toliko sem že prestal, bom
že še to in ono. Ali tako majheno trpljenje bi
me premagalo, ko sem bil vendar že zmago¬
valec v desetkrat večjem?"

A vse drugače je s takimi nezgodami, ki smo jih sami
zakrivili in ki imajo še sedaj zoperne nasledke. Pri teh pa
nastane v našem srcu, kolikorkrat se jih spominjamo, tisto
tužno čutilo, ki se imenuje kesanje.  Ne le hudodelniki in
veliki grešniki, tudi sicer pošteni in dobri ljudje le predobro
poznajo iz lastne skušnje to grenko čutilo. Ljudje se namreč
ne kesajo samo greha, ampak tudi druzih zmot in sploh ne-

49

previdnega ravnanja, ki je vzrok mnogim zopernostim. Mislim,
da nikogar ni med nami, če je bil še tako moder in dober,
da bi ne bil primoran reči: „Oh, ko bi bil vendar takrat pa
takrat drugače ravnal; ko bi tega in onega nikdar ne bil
storil! Ne vem, kaj bi hotel dati, ko bi še enkrat mogel biti
mlad, ko bi še enkrat mogel iz novega pričeti življenje!“

Kaj nam je storiti, da nam tudi ta žalost iz preteklih
časov, ki se zove kesanje, ne bo grenila veselih ur našega
življenja?

3. Kako nam je prejšnje zmote v prid obračati ?

Najprej moramo ločiti kesanje zavoljo greha od vsacega
druzega kesanja v vsakdanjem življenju.

Edino pametno in potrebno je kesanje za greh, tisto ke¬
sanje, kedar nam je žal, da smo Boga razžalili. Pa to ke¬
sanje , čeravno je grenkotno, da skesano dušo do solz pre¬
tresa, ima veDdar nekaj tolažljivega v sebi, veselo prepričanje,
da nam zadobi odpuščanje, ako je skleneno s poboljšanjem.
Tako kesanje je imel sv. Peter; vsaj jaz si ne morem dru¬
gače misliti, kakor da mnogo tistih obilnih solz, ki so mu
brazde po licih naredile, je bilo prelitih iz veselja in tolažbe;
kolikorkrat se je spomnil neskončne ljubezni Zveličarja, ki mu
je tako ljubeznivo vse odpustil, začel se je jokati ginjenega
veselja — neizrekljive hvaležnosti. In solze, ki se večkrat po
vredni prejemi sv. zakramentov v očeh zalesketajo, so enacega
pomena. Le vprašaj tiste, ki so jih že pretakali in zvedel
boš, kako so sicer solze pravega kesanja grenke, pa kako tudi
ob enem nedopovedljivo tolažljive. Zdi se mi pa, da to ko¬
likor toliko že tudi iz lastne skušnje veš.

To kesanje tedaj, ki nam prinaša presladko srečo na
svetu, sladko tolažilo, da nam je odpuščeno vse razžaljeuje
Božje — to še ohranimo, vsako drugo kesanje in tugovanje
zarad samo posvetnih reči je nepotrebno, nam nič ne koristi,
ampak le srce obtežuje. Tacega praznega kesanja nikar ne
gojimo, temuč pri vseh okoliščinah, če smo si nakopali še
tako zoperne sitnosti, ostanimo mirni in prav hladnokrvno
prevdarimo samo to-le dvoje: ali se dd še prenarediti,
ali se ne d d več?  če je mogoče tisto, kar nas peče, še
prenarediti: ganimo se z rokami in nogami in z umom, da
brž ko brž prenaredimo in zboljšamo, kar smo prej napak
naredili. Če se pa ne da več prenarediti: izročimo vse božji
volji in obrnimo svoje misli na kaj druzega. Tukaj je zmagal
pregovor: „Kar je, to je“ — učeni gospodje pravijo „fait

Osmero blagrov. 4

50

accomplit“. — Edino pametno v takem položaju je to: Pre¬
tekla nesreča naj nas zmodri;  ker je kesanje britko,
glejmo, da se nam vprihodnje ne bo treba kesati!

Prav posebno pa moraš, ako ti je sreča mar, stare „z a-
mere“  pozabiti. Kavno krivica in razžaljenje vseka navadno
najglobejo rano, ktera se najtežje zaceli. S tacimi ranami,
ktere je bližnji kterikoli našemu občutljivemu srcu vsekal, je
treba ravnati kakor s telesnimi ranami sploh. Kolikorkrat
staro rano ponoviš, tolikokrat bo hujša in nazadnje neozdrav¬
ljiva. Stare rane je treba najbolj zavijati in varovati, tako
tudi staro razžaljenje skrivati sam pred seboj, da se ne po¬
novi : velikodušno iz ljubezni do Jezusa križanega odpusti en¬
krat za vselej, pa ne misli več na to!

4. Nadloge.

Posebno junaško pa se mora vojskovati, kdor hoče srečen
biti, zoper nadloge in težave, ktere v sedanjosti
od dne do dne bolj stiskajo in trpinčijo ubogo človeštvo. Kdo
bi mogel vse našteti in popisati?

Ko bi mogel kakor krilati ptiček zleteti od dežele do de¬
žele, od mesta do mesta, od vasi do vasi; ko bi ti bile raz¬
krite vse strehe človeških bivališč, da bi mogel z bistrim
očesom pregledati vse sobe in shrambe od najvišjega nad¬
stropja doli do temne kleti pod zemljo; ko bi mogel opazo¬
vati vse človeško življenje, domače in javno in ko bi ti bilo
celo dano gledati na dno srca človeškega: o kako bi zavekal
strahu in groze videti toliko gorje ubozega človeštva!!

a) Premnogo ima človek trpeti že od natore,  ktera je
vsled Adamovega greha s človekom vred popačena. Tu ti je
n. pr. britki mraz,  ki neizmerno veliko hudega prizadeva
zlasti revnim, ki nimajo ne drv, ne gorke obleke, ne odeje po
noči, zraven pa še slabo hrano. Koliko jih vsako zimo ozebe,
koliko pa celč zmrzne! — Y gorkih deželah je spet večkrat
vročina in suša  ljudem prestrašna šiba. Saj še ni temu
tako dolgo, kar je bilo brati iz Kitajskega in iz Indije, kako
je tam strašna suša posmodila vse rastlinje, da je vsled gro¬
zovite lakote pomrlo 7 milijonov  ljudi! In lakote umi¬
rati , pomisli, kaj je to! — Iz druzik krajev pa smo ravno
nasprotno brali, kako je po več deželah razgrajala strašna
povodenj.  Na Nemškem, v Tirolah, na Koroškem je v
mnogih krajih na dolgo in široko vse pokončala; mnogo hiš

51

je podrla , polja, ceste , travnike in vrte je s kamenjem in
peskom zasula, da je na daleč okrog videti kakor puščava.
Kako tužna so tudi vsakoletna poročila o toči,  ktere se
"boji vsak poljedelec, dokler ni spravil svojih pridelkov, —
premnogi pa tudi britko čutijo nasledke njenih neusmiljenih
udarcev. •— Kako grozovito strašijo hudi potresi  in kako
presunljivo tužni so nasledki podzemeljskega ognja!
Posameznosti so dovolj znane po časnikih iz novejših časov
in zgodovine prejšnjih vekov. — Kaj naj rečem o pogo¬
riščih in požarih,  kteri v kratkem času na tisoče ljudi v
nesrečo pripravijo ? Komu ni še v živem spominu strašni
požar Dunajskih in druzih gledišč? kako pogostni so požari
tudi po naših krajih! — Kdo bi naštel nesreče, ki se tolikokrat
primerijo na potovanju:  koliko blaga se potopi v globo¬
čini morja, na milijone ljudi krije mrzli grob morskih valov.
Tudi železnica  in kolovozna pot, široki most in ozka brv,
prostorna pot in tesna steza nikogar ne zagotavlja pred ne¬
srečo in smrtjo. Kako nadležne in škodljive so nam slednjič
razne živali,  ktere bi si človek rad popolnoma podvrgel, pa
si jih ne more. — Sem smem prištevati tudi bolezni,  na¬
lezljive in kužne , pa tudi navadne, pretužne spremljevalke
Adamovih otrok po solzni dolini, dokler jim slednjič ne po¬
steljejo smrtne postelje za hladni počitek v črni zemlji!

h) Ljudje si pa tudi sami napravljajo drug
druzemu  neštetih težav in zopernosti •—• na drobno in na
debelo. Kako se to godi na debelo, nam ena sama beseda
dovolj pove: vojska. Koliko solz preteče, še predno se vojska
prične: saj vse vojaštvo z raznovrstnimi neprijetnostmi in
žrtvami ni druzega nič, nego večno pripravljanje za vojsko,
vedno čakanje vojske. Koliko solz se pretoči, ko se najkrep¬
kejši mladenči poslavljajo od doma, kjer se večjidel ravno v
tej dobi tako krvavo težko pogrešajo. Kaj pa še le, kedar
se vojska zares prične: nepopisljivo je gorje v deželah, kjer
se vojska vrši, ki brez usmiljenja končava rodovitna polja,
požiga vasi in posipa mesta . . . .; gorje pa tudi povsod na
okrog, od koder se je zahteval krvavi davek; ■—■ junaški mla¬
denči, cvet moške dobe, padajo v vojski — in

„Po polju leže junaške vrste
Ko gozd poražen,

PoseSen enkrat ne bo več košat,

Ne bo več zelen."

Koliko solz se preliva še potlej, ko je vojska končana,
ne le na premagani strani, ampak tudi na strani zmagovalni:

4 *

52

„Krvavo polje, brezmejno gorje
Rodilo si ti;

Ker lilo si ti, ker pilo si ti
Potoke krvi.

Oh tisoč bo sre in tisoč bo hiš
Jokalo britko!

Nič manje pa ni gorje, ki ga napravlja vojska na papirju
s peresom, v raznih zborih z jezikom, v javnem in zasebnem
življenju pa večkrat z drugačnim orožjem. Tudi tu ni nikoli
vojske konec, celo pomirje le malokrat nastane; v vojski brez
smodnika in brez svinčenk, brez sulic in mečev je gostokrat
še več ranjenih, več jetnikov, več zdihujočih in jokajočih, ka¬
kor v pravi vojski. Dovolj bo, ako v tem oziru edino le to
opomnim, koliko hudega se dan na dan nakopava po raznih
deželah zvestim katoličanom  po brezverskih , judovskih
in framasonskih časnikih in spisih; v posameznih in skup¬
ščinskih napadih! Seveda tudi tukaj, kakor v vojski sploh,
zmagovalec in premagani — oba trpita — celo človeštvo trpi.

Težav in zopernosti, ki se na drobno in posamezno delijo,
mi ni treba obširno opisovati; zadostuje, če jih le nekaj po
imenu naštejem: sovraštvo, črtenje, kreg in prepir; črnenje,
opravljanje in obrekovanje; zavidanje, natolcevanje, podpiho¬
vanje in krive sodbe; zaničevanje, zasramovanje, zmerjanje;
hlimba, nezvestoba, goljufija, krivica, zatiranje, utrgovanje in
zadrževanje pravičnih zahtev; trdosrčnost, nehvaležnost, obte-
ženje že itak težkih stanovskih dolžnosti ....

Poleg teh in še premnogo druzih križev, ktere nam tuji
ljudje nakladajo, si pa še tudi med štirimi stenami prepridno
križe tešejo posamezne družine. Mož je tolikokrat za nadlogo
ženi, žena pa zopet možu tolikokrat življenje greni; potlej pa
še otroci, kterih .ljubeznivost pregovor na kratko pa dobro
opiše z besedami: „Majheni otroci, majhena skrb, veliki otroci,
velika skrb"; in posli in najemniki in sosedje — koliko križev,
ki postajajo od dne do dne težavnejši.

c) In kakor bi še ne bilo zadosti tega, kar nam drugi
žalega prizadenejo, si sleherni  še  sam  prav pridno
bolečine in britkosti napravlja. — Prehodi vse ječe in kaz¬
nilnice, Spitale in vsa druga zavetišča trpečih; ustavi berače
in nesrečne ljudi, ki jih srečaš — oprašuj vse povprek, ve¬
činoma ti bodo morali odgovoriti, ako so odkritosrčni, da so
si sami krivi svoje nesreče. Ko bi bili od mladih nog strasti
zatirali in krščanske čednosti gojili v svojem srcu — v ne¬
dolžnosti in poštenosti živeli in zvesto spolnovali dolžnosti svo¬
jega stana: bili bi zdaj zdravi, čislani in ljubljeni zadovoljni

53

in srečni. Ti sam, dragi čitatelj, bi ne maral svojih dni še
enkrat tako preživeti, kakor si jih, kaj ne, da ne? Ko bi mogel
še enkrat začeti, drugače bi začel, jeli?

Sploh vsaka starost, vsak stan ima svoje težave in križe,
kteri se o posebnih dneh in urah še nenavadno pomnožijo,
kakor je Zveličar sicer vse življenje veliko trpel, a vendar
večkrat govoril o svoji najstrašnejši uri, ki jej je rekel „moja
ura“. Trpljenje je rastlina, ki rada raste na vsakih tleh.

Nekteri so pa še posebno odbrani ljubljenci mučilne ne¬
sreče. Vsakdo jih pozna in stokrat imenuje — sitne, čmerne,
nevšečne, puste, nataknene ....  Po gosposko se ta bolezen,
kjer se v večji meri nahaja, imenuje svetožalje, „sentimental-
nost“, ki jo neki naš pisatelj mojstersko popiše tako-le : „Zgodi
se včasi, da je človek tako nekako čuden; nič se mu prav ne
ljubi, jed mu ne diši, pijača ga ne veseli, vse mu je nekako
pusto. Vprašaj ga, kaj mu je, ne more ti reči: to ali to me
boli; to je neko neprijetno stanje med boleznijo in zdravjem;
to je tisto žalovanje, ne vede zakaj, brez prave podloge. Člo¬
vek je kakor v neki omotici, ne čuje prav in ne spi, ziblje
se med upom in strahom, med žalostjo in hrepenenjem; sam
ne ve jasno, česa pogreša“. Ta sanjarska bolezen je dan da-
nešnji, ko se svet od naravnega in nravnega življenja tako
odstranuje, postala že precej pogostna.

Pa ni mi tu namen naštevati in obširno opisovati vsako¬
vrstno gorje, ktero teži in žalosti človeški rod ter mu podira
zemeljsko srečo; imenitnejše se mi zdi vprašanje, kako naj
se vedemo nasproti temu navalu brezštevilnih
tako raznovrstnih britkosti?"

5. Kaj nam je v nadlogah storiti?

Prvo vodilo nam bodi zopet ono, ki sem ga že dvakrat
nasvetoval, namreč glede jeze in zastran preteklih nezgod.
Pri vsaki nadlogi, naj pride od koderkoli, prevdarimo to-le:
Ali se da nesreča, ki nas pritiska in boli, od¬
straniti, ali se ne da odstraniti? Ako se da še
otresti jarem, ki nas vklepa in nam neljubo
pritiska na tilnik, vrzimo ga prej ko prej raz
sebe; ako se pa naša nezgoda nikakor ne da od¬
straniti, — izročimo se junaško v voljo Božjo!

Iz tega sledi za pametne, krščansko misleče in čuteče
trpine dvojna naloga.

54

Najprej je mirni prevdarek, ali in kako  bi se dala od¬
straniti nadloga, ki je prišla nad nas, in kteri pripomočki bi
bili za to najpripravnejši. Časih se to lahko prav hitro pre-
vidi, časih je pa tudi treba daljšega premišljevanja. Prav
dobro je, ako svoj križ razodenemo in popišemo ter potožimo
zvestemu prijatelju. Že to zaupno pripovedovanje nekoliko
lajša užaljeno srce, večkrat nam pa tudi dobrotni, sočutni
človek ložje bolje svetuje, kakor sami sebi. Pogosto govorimo
o svojih križih tudi z Jezusom; in zlasti, kedar nas kaj prav
hudega obišče, bo dobro, ako gremo k spovedi in k sv. ob¬
hajilu ter prav prisrčno prosimo: „Moj Jezus, ako je

mogoče, naj gre ta kelih trpljenja od mene, da
ga ne pijem“ ....  Taka molitev bode gotovo všeč Je¬
zusu, saj je tudi sam enako molil v najhujši stiski. Prosimo
ga tudi — ako je sploh mogoče , da gre memo nas dotično
trpljenje — naj nam razsvetli um, da si hitro razsodimo, kaj
nam je storiti v olajšanje svojega bremena, in nam d& moč,
da ga odstranimo.

Ako pa že naprej sprevidimo, da tega križa ni mogoče
odstraniti, ali da je vse naše prizadevanje zastonj ter tudi
naša goreča molitev ni uslišana: tedaj se prav odločno izročimo
v voljo Božjo in brez godrnjanja, brez zdihovanja zadenimo
svoj križ na rame in ga nosimo za Jezusom. Kar se ne da
prenarediti, to se mora prenesti; ne pomaga nič. V svojih
molitvah povdarjajmo drugi del: „N e moja, ampak

tvoja volja se zgodi!“

Sicer pa si vse poiščimo, kar nas more potrditi v pravi
krščanski potrpežljivosti.

6. Potrpežljivost.

Krščanska potrpežljivost je edino zdravilno zelišče zoper
vse britkosti in težave: Jezus Kristus ga je na zemlji za¬
sadil, prilival mu je ves čas svojega zemeljskega življenja, na
gori Kalvariji je dozorelo — in sad njegov je nam vsem na
ponudbo.

Dovolj znana je dogodba o „d r a g e m zelcu“,  ki se
bere v šolskih berilih, ki je pa vredna, da bi jo vsaki dan v
vsaki hiši po večkrat ponavljali: Dve dekli, Marijana in Urša,
ste šli v mesto na trg. Vsaka je nesla težek jerbas sadja na
glavi. — Marijana je vso pot godrnjala in zdihovala; Urša
pa je bila vesela, smejala se in šalila. — Marijana pravi:
„Kako se moreš smejati in tako dobre volje biti ? Tvoj jerbas

55

je ravno tako težak kakor moj, a ti nisi močnejša od mene“.

— Urša odgovori: „PriložiIa sem v jerlbas neko skrivno zelce
in komaj čutim, da kaj nesem. Stori tudi ti tako“. — „Joj!“
pravi Marijana, „to zelce je gotovo jako drago. Rada bi si
tudi jaz z njim olajšala svoje breme; povej mi, ljuba moja,
kako se li imenuje to zelce“. — Urša odgovori: „To drago
zelce, ki zlajšuje vse težave, imenuje se potrpežljivos  t.“

To zelišče bi moral vsakdo prav dobro poznati, če tudi
nobene druge cvetlice ne pozna in veliko zalogo naj si ga
preskrbi vsakdo , v kteri koli službi in v kterem koli stanu
živi: vsakdo naj si ga razpoloži in raztrese na vse tiste kraje,
kamor največkrat gre, kjerkoli mu je opravek.

Toda povedati moram že naprej, da prav lahko se ne iz¬
haja s tem zeliščem, ■— je premalo stanovitno. Nekdo ga
primerja milu ali „žajfi“: hitro ga zmanjka, ko se rabi, in
silno rado se iz roke izmuzne, ko je misliš udržati. — Za¬
torej se mi potrebno zdi nasvetovati še nektera vodila, da si
pridobiš tega dragocenega zelišča toliko, da ga bodo vsi
hrami polni, da ga bodeš imel za vse življenje zadosti.

7. Kaj nas utrjuje v potrpežljivosti?

Pred vsem moramo biti prepričani, da trpljenje v člo¬
veškem življenju ni nič nenavadnega: človek biti, pa trpeti,
to dvoje se ne da ločiti. Toraj se nam ni čuditi, kedar nas
kaj hudega zadene: trpljenje je naš vsakdanji kruh. Kakor
solnce vsaki dan vzhaja in zahaja, tako vsakdanje nam je
tudi trpljenje, neločljiv delež z grehom popačene natore. Zemlja
je in ostane „solzna dolina“. Neki šaljivec je undan vprašal:
Zakaj neki ne pravijo raje „hrib ali gora solzd“? Lahko se
mu odgovori, da s hriba bi se solze kmalu odtekle, v dolini
pa se lahko nabirajo in jih ne bo zmanjkalo do sodnjega dne;
dokler bodo ljudje na svetu, jim bo vedno trpljenje druščino
delalo. Zjutraj, ko vstaneš, že lahko misliš na trpljenje
enako kakor na zajutrek ali na reč, ki se sama ob sebi ra¬
zume: kakor nas po navadi vsaki dan trikrat k mizi kličejo,
tako se nam tudi vsaki dan po večkrat križi ponujajo. Rado-
voljno jih sprejmimo in nosimo, pa je; — privadimo se
jim!  Blagor človeku, ki je tako dober in v voljo božjo
udan, da kedar moli: „Daj nam danes naš vsakdanji kruh!“

— misli tudi pri tem na svoje trpljenje.

Nikar toraj vsakega križca posebej tolikanj ogledovati,
ampak stori tudi ti tako, kakor je neki šaljivec vedno zdihu-

56

joči osebi nasvetoval: „Zberi svoje male in velike križe vsaki
dan skupaj , položi jih na tla — pa urno in veselo čez nje
poskoči, naj ostanejo, kjer hočejo 44 ! Nadlogo vsako hitro
zgrabi kakor živo koprivo in na pol menj te bo pekla, ali pa
celo nič. V nadlogah zdihovati in jokati, pravi se le kisa
pelinu pritakati.

Potrpežljivost nam bode tudi jako rastla, ako resno pre¬
mišljujemo še večje trpljenje, ki ga morajo drugi  trpeti.
Že stari so se znali s tem tolažiti, ker „socios miseriae 44  —
tovariše v nadlogah imeti, se jim je zdelo jako tolažilno.
Stori še ti tako, kedar si žalosten svojega križa; primerjaj
ga z veliko večjimi križi na ramah druzih ljudi, kajti veliko
jih je po širokem svetu, ki so tisočkrat nesrečnejši memo tebe.
Če imaš slabo obleko, — vesel bodi, da pokriva zdrave ude;
kaj pomaga svilnata in škrlatasta obleka z zlatimi in srebernimi
zaponami na — bolnem telesu! Kaj pomagajo bolnim bo¬
gatinom polne sklede najboljših jedi, ako jih ne morejo jesti ? !
Neki moder mož sam o sebi tako-le pripoveduje: „Y nobenih
britkostih se nisem kaj veliko pritoževal, če mi je bilo še
tako hudo, razun enkrat samkrat, ko sem moral bos ho¬
diti, ker si nisem imel za kaj čevljev napraviti. Ves otožen
grem v neko cerkev ; tam najdem človeka, ki ni imel nobene
noge. Ko tega siromaka zagledam, sem zopet jako zadovoljen
s svojimi bosimi nogami in srčno se zahvaljujem Bogu, da vsaj
morem hoditi, če tudi bos. Oni nesrečni človek bi bil pač
tudi bos rad hodil, ko bi bil le noge imel!“ — Genljiv nauk
ti daja tudi oni milijonar, ki je v hudi bolezni baje rekel: „0
kako rad bi menjal z najrevnejšim beračem, da bi mogel le
košček suhega kruha pojesti!“

Primerjaj svojo osodo z obupno osodo onih, ki so na
morju nesrečni — v strašnih stiskah med nebom in vodo; onih,
ki v ječah in bolnišnicah zdihujejo leta in leta; onih, ki mo¬
rajo kakor sužnji za druge trdo delati, za plačilo pa imajo le
slabo hrano, trdo besedo, večkrat eel6 šibo; primerjaj se z
junaškimi mučenci preteklih stoletij in sedanjih časov. Naj¬
večkrat pa se oziraj na svojega nebeškega Učenika, na Je¬
zusa križanega! Kaj tacega, kar je on trpel, nisi v stanu
trpeti, ko bi tudi sam hotel, ali ko bi drugi hoteli, ali ko bi
ves svet hotel.

Neka pravljica pripoveduje, da je Gospod, ko je še po
zemlji hodil, srečal hromega človeka, ki mu je jokaje tožil
svojo nadlogo. Zveličar mu prijazno odgovori: „Tebi se lahko
pomaga, če le hočeš s kom družim zamenjati 4 '! Hromi je pri-

57

pravljen ter pravi: „Naj bom pa raje slep“. — Čez nekaj
časa pride zopet Gospod, a spet se on pritožuje: „Če že moram
kak križ nositi, naj bom raje gluh“. Dobro; Gospod mu da
spet pogded, a vzame mu posluh. Pa zopet s tem ni za¬
dovoljen. „Boljše je poslušati, ko govoriti", meni, kajti pre¬
govor pravi: ^Poslušaj veliko, govori malo". Na novo sreča
Gospoda in ga lepo prosi, naj mu vzame „srebro govora“ in
naj mu da „zlato molčanja 1 '. Smehljaje se mu spolni tudi
zdaj Zveličar želje. Pa ni dolgo bilo, že zopet pride „mutec a
in poklekne ter kazaje prosi, naj mu spet dd, nazaj — hromo
nogo! Vsak bodi zadovoljen s tem, kar ima.

S trpljenjem se bomo tem ložje sprijaznili, čim- bolj spo¬
znamo, koliko nam trpljenje koristi  ne lev  verskem oziru,
o kterem bo še pozneje govorjenje, ampak že v časnem čisto
natornem oziru. V nesreči bolj spoznavamo ljudi, zlasti svoje
prijatelje, pa tudi sami sebe. V sreči ne vemo prav ločiti, kdo
ima nas rad, kdo pa le našo srečo; v stiskah še le se po¬
kažejo blage duše, ki so vredne našega zaupanja, našega pri¬
jateljstva; v nesreči razodene se tudi naša dušna vrednost.

Lepo je jasno modro nebo po dnevi, ko rumeno solnce
razpošilja svoje mile žarke po zemlji in vse razsvetljuje, vse
ogreva, vse oživlja. Vendar so mnogi, kterim se v jasni
noči  nebo še lepše zdi, ko miglja milijone in milijone svitlih
ljubeznivih lučic nad nami, ki se nam zarad neizmerne da¬
ljave tako majhine zdijo, a v resnici so še veliko večje kot
solnce. Večkrat so že človeško srce primerjali nebesu; srce
srečno je nebes po dnevu, ko jasno solnce sije; srce ne¬
srečno je nebes po noči, ko se na njem brez števila krasnih
zvezd leskeče. Te svitle zvezde pomenijo čednosti, kakoršne
se v srcu človeškem še le tedaj pokažejo, kedar pride temna
noč nesreče; pri belem dnevu neskaljene sreče se ne vidijo.
Plemenito srce se toraj še le v nesreči more pokazati v vsej
svoji lepoti!

V nesreči se naša dušna moč tedaj še le prav razvija in
utrdi. Človeku, ki ni trpel, nekaj manjka, kakor vojščaku,
kteri še ni bil nikoli v ognju. Drevo in brana trgata zemljo,
a storita jo pripravno za sadež; brus in osla ne prizanašata
jeklu, a ga s tem ostrita. Slana v jeseni, pravijo, še le grozdje
prav dozori; in potlej se mora grozdje stlačiti, da daja do¬
brega vinca; ko bi se mu prizanašalo, ostalo bi sicer celo —
a  segnjilo bi! Ko bi cvetlicam vedno le gorko solnce sijalo,
gotovo bi venele; da se dobro počutijo, mora jim tudi dež na¬
makati, veter jih premajati in grom pretresti; srce človeško

58

bi bilo tudi oparjeno, ko bi se vedno grelo na solnou sreče,
ko bi ne bilo oblakov nesreče, nevihte nadlog in primake
večkratnih solzi Skušnja nam res kaže, da ni srečnega
konca pri onih, kterim se je predobro godilo v mladostnih
letih.

Bodi toraj junak in nikar se sam sebi preveč
ne smili.  Čiovek lahko veliko prenese, če le hoče. O nekem
poljskem kmetu sem bral tako-le domačo modrost. „Ko sem
bil še majhen", tako pripoveduje kmetič svoji žalostni ženi,
da bi jo utolažil, — „ko sem bil še majhen, se mi je neki-
krat primerilo, da sem na tla padel. Jokal sem in kričal,
kar se je le dalo. Ko pa ni bilo nikogar blizo, da bi me bil
prišel pobrat, sem se utolažil in sem se sam skobacal in
vstal. Tega se vselej spet domislim, kedar me kaka nesreča
zadene. Treba je na Boga zaupati, pa ne na božjo milost
grešiti. Kdor v vodo pade in se urno ne gane, bo utonil.
Ne kličimo božje pomoči z jokanjem in stokom, ampak s tem,
da krepko delamo in potrpežljivo trpimo". — Ko mu na
to neutolažljiva žena reče, da ju Bog vendar le preveč obis¬
kuje, češ naj še druge obišče, jej smehljaje se odgovori:
„To je nespametno govorjenje. Ali se hočeš z Bogom prav¬
dati? Gorje mu, kdor se je z Bogom skregal! Kaj bi ti rekla,
ko bi pisker na ognjišču spregovoril in bi te začel učiti, kako
kuhaj; ali ko bi se plug branil orati, brazde delati; ali ko
bi se ti začele konoplje smejati, da ne znaš lepšega platna
iz njih narejati, he ? Če smo dobro prejeli od Boga, sprejmimo
še slabo!"

8. Skrbi in nade.

Sovražnika svoje sreče pa imamo tudi v prihodnosti;
pesnik nam ga tako-le opisuje:

„Gorjč, gorje ti, ki si srečen zdaj,

Ker meniš, da si srečen! Siri že se
Oblaki zbirajo, temne, goste se,

Ti hude ure boj se, trepetaj!

Premembe vsake tebi se je bati,

Prememba pride lahko še nocoj;

Ta dan, trenotek ta je komaj tvoj,

Kako bi mogel mirno ga uživati.

Tako pesnik straši in ti veleva, da se boj, trepetaj! Jaz
pa ti ravno nasprotno svetujem, če še nimaš tacega strahu,
nikar si ga umetno ne vstvarjaj; če ga pa že imaš, skušaj se
ga znebiti. Tsakako je reč vredna, da si jo nekoliko bližje
ogledava.

59

Nekteri so že trdili, da bi bilo bolje, ko bi človek kar
nič naprej ne mislil; naj bi, ker nič gotovega ne ve iz pri¬
hodnosti, tudi domišljija mirovala in ga ne silila več dni, cel6
več let naprej misliti, naprej čutiti, naprej živeti. Koliko
sitnih skrbi, koliko straha bi se znebil, ko bi bil slep za pri¬
hodnost, kakor po umu tako tudi po domišljiji!

Vendar škoda bi bilo postrežljive domišljije, ki nas večkrat
iz puste sedanjosti v prijetno prihodnost prepeljava, škoda bi
bilo — sladkega upanja! Brez upanja — kako prazno, tužno
in suhoparno bi bilo naše življenje! Kaj bi počela ljuba mla¬
dina , ko bi si ne zidala zlatih gradov v srebernih oblakih.
Upanje je takorekoč ara za prihodnje veselje; upanje vžitka
je toliko kot že vžito upanje. Večinoma so človeške nade ne¬
kakšna priprava za veselje, takorekoč človeška posestva v
novem svetu sreče. Še cel6 to se večkrat zgodi, da nam
upanje napravlja sladkejše trenotke, kakor pa radost sama,
ktere se nadejamo. Zato je rekel neki Anglež, da pričakovano
veselje je jed, ki si jo po svoji slasti sami kuhamo, ko pa
veselje vživamo, je hrana, ktero narava za nas kuha.

Toda le pametnemu je upanje prava sreča, mnogim je
preveliko upanje bilo že v veliko škodo, v veliko nesrečo, ako
se konečno ni spolnilo to, česar so se nadejali. S tem pa
nočem reči, da si že naprej vsako sladko nado ogrenimo z
grenkim priložljejem: „Znabiti pa ne bonič!“ To bi se reklo
v dobro vino slabe vode vlivati. Kakor je tudi upanje go¬
ljufivo, ima vendar to v sebi, da nas vodi po prijetni poti
skozi življenje, ako se namreč privadimo ravnotežje in mir
ohraniti tudi takrat, kedar nas nada ogoljufa, kedar nam
upanje po vodi splava. Tu moram zel6 pohvaliti spet „Kib-
ničana“, ki je veselo pripovedoval, kako je bilo prijetno pri
sosedovih, rekoč: „Veste, to je bilo prijetno pri sosedovih; tam
pri peči sem sedel, pri mizi so pa štruklje jeli, pa — maj-
heno je manjkalo, da še meni niso enega dali“ ! — Če tudi
do tolike popolnosti ne pririneš , da bi se še potlej veselil
upanja, ko se ni spolnilo; vendar jeziti se ti ni treba in ta
dobiček ti le ostane, da si bil toliko časa vesel, dokler si
upal. Prava reč je to, če te enkrat ena nada goljufa; koliko
jih še ostane v srcu!

Tu seveda je govorjenje le o pametnih nadah, o praznih
sanjarijah bilo bi kaj druzega reči.

Brez trdnega zaupanja bi tudi naša dela ne imela pra-
Ve ga vspeha. Kakošen misijonar bi bil mož, ki bi šel čez
^orje g  tem strahom,  da bo bržkone ves trud zastonj?

60

Kako bo dobro pridigal, kdor bi šel že s to bojaznijo  na
prižnico, da ne bo nikomur koristil ? Koliko si plašljivi učenec
sam skazi, ki gre k poskušnji z omahljivim trepetom, da
bržkone utegne „pasti“ !

Tedaj pametno upanje le imejmo, samo sitne skrbi in
nepotrebni strah si s poti spravljajmo.

9. Najboljše orožje zoper skrbi.

Glede mučilnih skrbi in hudih strahov, ki kakor nagajivi
skriti sovražniki iz temne prihodnosti na našo srečo streljajo,
zapomnimo si to-le glavno pravilo in vodilo: Skrbem se
nikar slepo ne prepustimo, ampak mirno
in resno prevdarimo resnico, da je tu mo¬
goče edino le dvoje, to česar se zdaj bo¬
jimo, se bo znabiti kedaj zgodilo, ali pase
ne bo nikoli zgodilo.  - Če se to ne bo zgodilo, česar
se tako zelo bojimo — tedaj je ves naš grozoviti strah bil
zastonj, zastonj tolike skrbi! Brez potrebe smo stiskali in
mučili to ubogo svoje srce! In res, če preteklost pregledujemo,
lahko sprevidimo, da vsaj polovica naših najhujših skrbi je bila
brez vzroka, da se celd ni zgodilo tisto, česar smo se toli¬
kanj bali, ali pa se je po božji milosti in lastnem prizade¬
vanju vse bolje izšlo, kakor pa smo se nadejali. — če se bo
pa zgodilo, česar se bojimo, tedaj bo še takrat čas objoko¬
vati nesrečo, kedar res pride. Za zdaj bodimo še brez vse
skrbi, samo pripravljeni bodimo, da bi se takrat, kedar res
pride, česar se bojimo, urno postavili na stališče, ktero sem
ravno prej pojasnil govoreč o raznem trpljenju. Za zdaj ne
moremo druzega storiti, kakor pridno moliti in po moči si
prizadevati, da se odstrani nesreča, ktera nam preti; vse
drugo je zdaj še brez potrebe, vse drugo ohranimo za takrat,
kedar bo nesreča res nas obiskala. Takrat glejmo, da se je
ne bomo kot otročji bojazljivci prestrašili, ampak jo z ju¬
naškim pogumom sprejeli in jo pretrpeli s popolno vdanostjo
v voljo božjo. Takrat nikar ne pozabimo, da je pravi kristijan
vojščak Kristusov in da mora toraj biti hraber junak, ki zna
tudi kako stvarico pretrpeti, če ni drugače; ali ima mar za¬
stonj svoje ime po njem, ki je prestal za nas tako grozovite
muke in najbritkejšo smrt na križu?

V tem smislu naj junaško ponavlja besede pesnikove,
kedar se bliža nesreče vihar:

61

Ko v steno valovje osode vihar
Ob me se zaganja;

A duh se ponosni ne uklanja:

Ti streti me moreš, potreti nikdar
Osode sovražne besneči vihar!

Ker je pa skrb in bojazen tako sitna reč in tolika na-
gajivka naši sreči, premislimo o njej še nektere posameznosti.

10. Presilne skrbi so — nespamet.

Prihodnosti se preveč bati je nespametno posebno zato.
ker se nam nikoli ne kaže v pravi luči.  — Kdo pa je
tisti, ki nam napoveduje trpljenje prihodnih dni? Najprej
naša prekanljiva domišljija.  A ta ima zel6 raztegnene
oči: večjidel vidi vse prečrno, prestrašno; kar je v bližini le
majhen oblaček, neznatna meglica, to se zdi preplašeni do¬
mišljiji v daljavi že velikansk, pogubonosno nevihto preteč,
črn oblak. Ali ni res nespametno, tako nezanesljivi domišljiji
se zaupati in tugovati zastran reči, ki večkrat niso imena
vredne, — čestokrat je komar, ki ga je preživa domišljija
spremenila v velikega slona; majhina senca velik strah! —
Nesreče napovedujejo večkrat tudi pratika  rji  in drugi
ljudje, ki nimajo ne preroškega duha ne poklica preroškega.
Kako malo pa pratikarji ved6, tudi oni, kteri stoletne pra¬
tike pišejo, komu ni znano? Zastran „slamopreroških“ napo-
vedeb pa se bati in tresti? — Čemu pač? — Prihodne ne¬
zgode pripovedujejo časih tudi služabniki Božji.  Pa čudno!
ravno za take se ljudje še najmenj zmenijo. Vendar tudi
tacih zažuganih kazni se ni brezpametno bati. če nam je
Bog kakšno šibo namenil, prosimo ga, molimo pa opominjajmo
sebe in druge k pokori in poboljšanju, da nam prizanese kazen,
ktero smo si do zdaj tako pridno služili. Ninivljanom je Bog
prizanesel, ker so se odkritosrčno spokorili; Sodomo in Go¬
moro pa je ogenj z nebes pokončal, ker niti deset  pravič¬
nih ni bilo najti. Skrbimo, da se število pravičnih med nami
zvikša, potlej se bo strah sam zmanjšal; skrbimo pred vsem,
da bomo sami prav dobri, potlej se tudi božje kazni in šibe
ne bomo bali, dobro vedč, da pride od najboljšega Očeta, ki
nas ljubi in tukaj pokori, da nas bo tam mogel poplačati, in
pa da nam gotovo ne bo veče poskušnje poslal, kakor je
našim močem primerna. — Brez števila skrbi nam donašajo
tudi vsakdanja opravila, dolžnosti stanu, občevanje z razno¬
vrstnimi ljudmi itd. Zlasti pogostne in hude so skrbi zastran
živeža in obleke.  Pa tudi tukaj so same gole skrbi ne-

62

potrebne: skrb nam ne more kosila skuhati in strah nam ne
bo obleke naredil; tukaj je edino pametno, ganiti se in de¬
lati, pa z malim se zadovoljiti, vedno v Boga zaupno upiraje
svoje ok6. Ker je Jezus vedel, da bo ravno ta skrb ljudem
delala največ preglavice, je posebej opominjal, naj ne bomo
preveč skrbni in boječi v tej zadevi, ker imamo dobrega Očeta,
ki skrbi za nas; naj tudi nikar predaleč naprej ne mislimo,
ker ima vsak dan posebej svoje skrbi, ter naj prosimo kruha
le za danes, ne že danes za jutri, za pojutranjem, za drugo
leto, ali za več let naprej. Skušnja res kaže, da smo v tej
zadevi preveč v skrbeh.

Preveč skrbi imamo tudi zastran tega: „k a j bodo
ljudje rekli?“  človeka še nesreča sama tako ne pre¬
plaši, kakor morilna misel: „kaj ljudje poreko k temu ?“ Cel6
bolnik si čestokrat ne upa zdravnika poklicati, češ „kaj bodo
ljudje rekli“; celd dušno zdravje, sv. zakramente zanemari iz
praznega strahu, „kaj porekd ljudje“; marsikterega celo umreti
bolj skrbi zaradi druzih, kakor zavoljo samega sebe. Premno-
gokrat nas pa še celo to bega, kaj drugi mislijo,  kaj na¬
meravajo : sumljivost  tudi mnogo sreče po nepotrebnem
odnese. Od sile neumni pa so tisti, ki se nepoklicani vtikajo
v druzih opravila in zadeve ter si delajo stoterne skrbi zarad
reči, ki jim niso prav nič mar.

In tako bi še lahko dalje razkazoval, koliko skrbi si v
življenju čisto brez potrebe nakladamo in življenje grenimo.
Zoper vse take prazne skrbi si zapomnimo stalno pravilo:
Vseh mrtvičnih skrbi se znebimo, edino
dejanske še ohranimo!  Mrtvične imenujem tiste lene
skrbi, ki nam samo žalost delajo pa druzega nič; dejanske
skrbi pa so tiste, ki nas nagibajo k dejanju, da se preteči ne¬
varnosti junaško v bran postavimo, da pretečo nevarnost z
vsemi potrebnimi in pripravnimi pripomočki zabranimo, če
pride, spet odstranimo, in če se je nikakor znebiti ne moremo,
— tudi junaško prenesemo in pretrpimo iz ljubezni do Boga!

S prihodnim trpljenjem se preveč pečati, je tudi zato
neumno, ker pri tem preveč zanemarimo se¬
danjost.  Vendar je le sedanji čas naša gotovina, pre¬
teklost je le ali dobro spravljeni in zavarovani dobiček, ali pa
objokovanja vredna zguba; prihodnji čas pa nam ni še v roke
izročen kapital, torej je še jako negotov in zato kaže le s
sedanjim kupčevati in se okoristiti.

Pa ne le, da taka skrb in bojazen brez potrebe in ko¬
risti naše dušne, včasih pa tudi naše telesne moči slabi in

63

obrablja, ampak je tudi kriva, da se zarad prihodnosti ljudje
vse preveč trudijo in pehajo. — Komaj je dete v plenice po¬
vito in v zibelko položeno, že se vprašuje okrog njegove po¬
steljice, kakor nekdaj ob rojstvu sv. Janeza Krstnika; „Kaj
bo neki iz tega otroka ?“ In ob tem vprašanju se potem vse
v njegovem življenju suče noter do groba: zmiraj— kaj neki
bo, bo, bo....  Komaj sirotek izhodi, že ga zaprejo v kak
otročji vrtec  (čudo, da si še napredni svet ni izmislil
kake „šole“ za otročičke v zibelki!), kjer se prične kolikor
toliko resno „grenkosladko“ učenje, da bi le noben trenutek
ne bil zgubljen za otrokovo prihodnost.  Kmalu potem
pride na vrsto pravo šolanje, ki oblastno veleva: ves ljubi dan
mirno sedi, ljubo dete, v šolskih klopeh, da bo k e daj
kaj prida iz tebe! Proti večeru prinese mladi državljanček
polno podpazduho ali napolnjen krnir šolskih knjig, — ne da
bi jih zdaj v miznico zaprl, ampak da se začne na novo učiti
in domače naloge spisovati; in da bi se prezgodaj ne nave¬
ličal, stoji mu še dobro plačani „instruktor“ na strani in
skrbni stariši se tudi pridno ozirajo po njem. In zakaj ? Zato,
da bo k e daj kaj iz njega! Da bi se otroci res nikoli ne
čutili, da so otroci, jih silijo, da se tudi v obleki, v govor¬
jenju in v obnašanju brž ko brž ravnajo po odraslih: berejo
časnike, leposlovne liste, imajo svoje „izlete“, hodijo v gle¬
dišče z „odgojitelji“, celd na bale — a ne le gledat samo,
napravljajo se celd „otročji bali“, ki morajo seveda v vsem
druge posnemati; nihče se ne trudi, da bi z otroci čutil in
govoril po otročje, ali da bi vsaj molčal vpričo otrok o rečeh,
ki niso za otroke: otroci so preveč v prihodnost  potisnem.

Kolikor bolj odraščajo, toliko nujnejše postaja vprašanje:
kaj bo iz njih?  V kratkem si prisvojijo tudi sami to
vprašanje in začnejo zidati zlate gradove v dalnji prihodnosti
in s težkim trudom sopibaje potrebni „materijal“ skupaj zvla-
čevajo; zmiraj jim po ušesih doni: kaj bo s poskušnjami?
Ko je že vsa nižja in višja odgoja pri kraju, še ne znajo v
sedanj  eku  misliti, čutiti, govoriti in živeti, marveč zmiraj
so takorekoč z dušo in telesom v prihodnem  času, zmirom
je še na vrsti glasno ali po tihem: kaj bo? kaj bo? Tako
se žrtvuje detinska doba otročji dobi, otročja doba se žrtvuje
mladeniški, mladeniška spet moški in krepka moška doba
sključeni in sivi starosti 1 : zmiraj se kosilo kuha

1  Pa še celo z eno nogo v grobu stoječa starost ne more y tem
oziru mirovati; saj je znana mila pritožba 90letne ženice, ko je zakaš-
Ijala: n Ok, ta kašelj; jaz ne bom starosti učakala!*

64

in miza pogrinja — gostje pa ne utegnejo
jesti, — to je naše urno, preurno življenje! Čas bi bil,
da bi kdo prav resno nad nami zakričal: „Ljudje božji! nikar
tako ne kitite, nikar ne dirjajte tako zel6 brez sape in od¬
diha! Ne pehajte se tako silno, kakor bi komaj pričakovali
konca svojega kratkega življenja! Počasi se daleč pride! Od¬
dahnite se vendar kaj, da v takem strastnem vrišču in trušču
samih skrbi ne pozabite, da še živite! Saj vam slednjič od
vseh pozemeljskih nakan ne ostane druzega kakor — grob in
mrliška oprava!“

Ali naj tedaj kar tje v en dan živimo, roke navskriž de¬
nemo, — za prihodnost naj pa Bog skrbi? Nikakor ne; to
bi bilo, če mogoče, še bolj neumno. Kje je pa zapisano, da
bi se morali le v skrajnostih sukati? zakaj pa ne v zlati
sredi? Ali ni mogoče, sedanjosti se veseliti, ob enem
pa tudi po pameti stvar tako zasukati, da se bodemo pri¬
hodnosti lahko veselili takrat, kedar pride? Kako pa modri
kmet dela s svojimi pridelki? En del, seveda dokaj večji,
porabi za živež sebi in svojim, drugi manjši del vseje, da bo
prihodno leto kaj jesti. Neumno bi bilo ves pridelek povžiti
in nič za setev ne prihraniti 1 ; nespametno bi pa tudi bilo,
stradati, da ves pridelek ostane, ne samo, kar ga je treba za
setev, da ga bodo znabiti miši snedle ali pa moli končali,
predno pride komu v prid. Kdor samo za sedanjost živi, nad
tem se bo prihodnost maščevala; kdor pa edino le za prihod¬
nost živi, nad tem se že sedanjost maščuje.

11. Prisiljena žalost.

Ta oddelek se mi je že nekoliko odveč podaljšal, a ven¬
dar si ga še ne upam skleniti, da bi se še prej ne izgovoril
o jako važni reči. Bojim se namreč, ker že tolikanj opisujem
črno in tužno stran človeškega življenja, da bi me kdo ne
začel poprijemati, češ da sem tudi jaz šel med tiste črno¬
glede mračne „modrijane — pesimiste", — ki si svet vedno
le od tužne strani ogledujejo in so čudno nalogo prevzeli,
ljudem vedno le žalost oznanovati v prozi in poeziji, in modro-

1  Neki dobrovoljen človek je dovtipno pohvalil vinsko kap¬
ljico  rekoč: Od vseh pridelkov se prihranjuje najboljše za seme, le pri
vinu tega ni treba ter se lahko vse porabi. To ima lepi nauk v sebi, da
tisti, ki nič ne skrbijo za prihodnost, so precej podobni vinjenemu pivcu,
ki ne vidi daleč; in da pijanec v kratkem vso srečo zapije — vso pri¬
hodnost.

65

vanju in v priprostem pripovedovanju. Tega pa že ne, te zatožbe
ne zaslužim. Če sem trpljenje človeško nekoliko razgrnil,
zgodilo se je zato, da bi ga po svoji moči odpravljal, saj tudi
zdravnik preiskuje rane in boleče dele telesa ne zmenivši
se za zdrave ude; in pri spovedi obravnava se le slaba stran
človeškega srca, češ da vse drugo je dobro.

Tudi jaz milujem človeški rod, toda ne toliko zavolj
obilnih bolečin, ki jih ima trpeti, marveč zarad grde nehva¬
ležnosti  ozir še obilnejših tolažil in radosti, ki mu dohajajo
iz predobrotljivih nebes, človek je sicer za mnoge dobrote
nehvaležen, a najbolj nehvaležen je, se mi zdi, za veselje in
tolažbo, ki mu dan na dan prihaja od Boga. Nehvaležnež!
Bolečino vsako še tako majheno vidiš in tako čutiš, da se sam
sebi smiliš, veselja pa se ti ne zdi vredno pogledati ali v
misel jemati. Zoperni se mi zdijo in še družim, zlasti mla¬
dini nevarni in škodljivi oni preobčutljivi oznanovalci bolečin,
kteri iščejo tudi tam „grenkih solz in britkih vzdihljejev“,
kjer jih ni, ter zlasti pobožnim kristjanom — posebno še sa¬
mostanskim — pripisujejo mračno žalost in srčno bolečino,
o kteri pa ravno tolikanj obžalovani najmanj ved6 in čutijo. —
Najbolj zoperna pa mi je farizejska  žalost onih, ki na¬
lašč  — takorekoč po programu — žalujejo, mnogokrat samo
zavoljo ljudi; potem nespametna žalost onih, ki se še s tem
ponašajo, da jim je preobčutljivo in prerahlo srce zmožno
nositi globoko žalost, ali kakor pravijo „neskončne“ britkosti,
hraneč v sebi „morje grenkosti“. Vse tako in enako umetno
žalovanje bi smel imenovati „fabriško“ žalost. Take „fabri-
ške“ solze že na zunanje lahko spoznaš; nikakoršnega sočutja
ti ne vzbudijo; raje bi se takim smejal, kakor jokal z njimi.
Nehote se spomniš tistega čudnega očeta, kteremu je bila
žena umrla in je na dan pogreba, ko so pogrebci krsto vzdig¬
nili in skozi vrata nesli, zapovedoval otrokom, rekoč: „Otroci!
zdaj je pa že čas; zdaj zajokajte!“ Recimo, da je to le
prazna govorica, vendar se ne d£ tajiti, da je v človeškem
življenju mnogo enakih prizorov.

12. Veselje.

Zatorej konečno nasvetujem kot najboljše zdravilo zoper
vse nezgode preteklih, sedanjih in prihodnih časov — po¬
šteno veselje!  Kakor veter prepodi oblake in megle,
kakor voda ogenj pogasi, tako beži žalost, kedar veselje na
vrata potrka. Zato si radi ogledujmo veselo stran  člo-

Osmero blagrov. 5

veškega življenja in tu lahko veliko vidimo, če le hočemo
pazno in hvaležno ogledovati — saj nam skoro tretji del živ¬
ljenja že sladko spanje  olajšuje! Da ljudje veliko tožijo in
zdihujejo, je večkrat le navada; od mladih nog mi vedno pri¬
haja na uho žalostinka o „hudih“ časih: „kaj ho, kaj bo“?!
Pa do zdaj, hvala Bogu! se za lastno osebo nimam nič po¬
sebnega pritoževati! Če je kdaj kaj hudega, je pa toliko
tolažbe naravnost iz nebes ali pa po dobrih ljudeh in pri¬
jateljih , da že nekakšno zadostuje za zdaj, dokler smo še v
solzni dolini in ne še na Sijonski gori nebeške radosti.

Stariši in odgojitelji! bodite ostri do otrok, a kolikor je
prav; le greh in napake preganjajte, nedolžnega veselja pa
jim nikar ne kratite: naj se naletajo in navpijejo in nasme-
jajo, naj se igrajo in veselijo, da bodo pomnili, kdaj so bili
mladi in nedolžni! Mi vsi si ohranimo ali zopet pridobimo
priprostost detinskega srca, kteremu ni treba dragih priprav,
da se raduje, ampak nahaja, kamor se ozre, v obilici pripro-
stega razvedrila. Verjemite mi, če bo naše veselje bolj pri-
prosto in menj prisiljeno, več bo koristilo. Z ozirom na ono,
kar sem prej omenjal zastran dandanešnjih veselic (gl. stran
28 .) še enkrat ponavljam: če bodo naše veselice bolj domače
in priproste, bolje bodo. Ne morem zatajiti svojega prepri¬
čanja, da to nenasitljivo koprnenje po javnih veselicah in za¬
bavah se mi zdi nenaravno; zdi se mi neka bolezen sedanjih
dni ter neko sumljivo znamenje — puhlega in praznega srca.
Veselice po programih, ako so sicer poštene, tudi razvedru-
jejo glavo in srce; vendar naj bodo bolj izjema, — bolj
„zdravilo“ nego vsakdanji kruh. Pri vseh veselicah, kakoršnili
koli, bodi nam prvo pravilo, da naj se tako osnujejo in zvršu-
jejo, da naši čednosti in nravnosti ne bodo na škodo; kajti le
tedaj bo naše veselje pravo, ako je trdna podlaga prihodnemu:
pošteno veselje dolgo traja, grešno veselje  pa
urno mine.

Koliko poštenega razvedrila si lahko poiščemo v prosti
naravi!  koliko prijetnih ur nam donaša umetnija,  ako
si jo hočemo v prid obračati: godba, petje, branje poštenih
in nravnih spisov itd. Ni treba misliti, da so si umetnijo v
najem vzeli samo strokovnjaki in mojstri. Le-ti seveda niso z
lepa zadovoljni. A vžitek umetnostni ima premnogo stopinj:
samouk se enako (večkrat še bolj) razvedruje pri svojih pri-
prostih „citricah“, na kterih sto in stokrat ponavlja svoje tri
ali štiri, ki jih zna kolikor toliko dobro, kakor razvajenec pri
drago plačanem koncertu v kakem velikem mestu. In kakšen

67

praznik je, če se je k onim prejšnjim še novo priučil! Enako
je pri petju: če ni štirih, naj zapojejo trije; če treh ni, pa
dva, ali celo samotež; če ne znajo na note, naj zapojejo, kakor
znajo. Nikdar ne bom pozabil prijetnih ur, ki mi jih je
ravno tako domače, priprosto petje pripravljalo; in odkrito
povem, da mi je prav žal, da se Riharjeve premile pesmi
med narodom pozabljujejo. Ne rečem, da bi se kar sploh
v cerkev vpeljavale; kar ni za cerkev, naj ostane zunaj —
a za domače veselje ni nič pripravnejšega, nič boljšega kakor
ti veseli napevi. V resnici dobro delo stori, kdor jih uči in
razširja med narodom. S tem pa ne rečem, da samo Rihar¬
jeve dosegajo ta namen: vsaka je dobra, da se le priljubi na¬
rodu in je toliko poštena, da jo sme vsako uho slišati.

Poštene igre tudi žalost in mračnost preganjajo; toda
proste morajo biti vsake strasti; kedar zapaziš strastnost pri
igri, je bolje, da precej nehaš za vselej. Prijateljski pogovori,
šaljivi pomenki in kratkočasna berila ti lahko naklonijo dokaj
prijetnih ur. — Posebno pazen bodi, kedar si hočeš s pijačo
preganjati hude skrbi in težave, da si z njimi tudi sreče ne
preženeš za vselej. Vino in pivo zmerno vživano razvedruje
um in srce; vendar zarad prevelike nevarnosti se vedno le
bolj na menjšo mero nagibaj, ker po druzih žalostnih zgledih
lahko veš, kako šila veliko sreče se je že v nezmerni pijači
potopilo in se je še potopi; strastnemu žganjepivcu pa še
celo ni, da bi o sreči govoril.

Tako si lahko še sam po tem navodu najdeš marsi-
kaki studenec čistega veselja, ki bo z druzimi pomočki vred
pomagal prenašati težo zemskega življenja. Kajti ker se vsega
trpljenja nisi v stanu znebiti, je tvoja sreča le v tem, da si
trpljenje manjšaš in slajšaš, kakor veš in znaš; v tej solzni
dolini ti ne morem dati boljše nade kakor: „Blagor ža¬
lostnim, ker potolaženi bodo!“

IV.

Blagor pravice lačnim in žejnim!

1. Telesno in dušno zdravje.

Postojmo nekoliko pri besedi „lačni in žejni“. Nesrečni
so vsi, ki so primorani lakoto in žejo trpeti, a še nesrečnejši
so, ktere ta dvojna potreba v nezmernost zapelje, da si sami

5 *

68

nepremišljeno spodkopljujejo zdravje in brezvestno nakopa¬
vajo zgodnjo smrt. Rekli smo že, da zdravje je podlaga sreč¬
nemu življenju, da kdor ni zdrav, ni vesel, kdor pa vesel ni,
ni srečen. Za vsacega pa, ki si hoče zdravje ohraniti in utr¬
diti, je neogibno potrebno, da zmerno in trezno  živi.
Ako pozvedujemo pri ljudeh, ki so visoko starost učakali, pre¬
pričali se bomo , da jih je to tako dolgo ohranilo , ker so
zmerno in trezno živeli.

Toda Bogu bodi potoženo! človek, ki ima od Boga dar
uma in pameti, je v vživanju večkrat nespametnejši od ne¬
umne živali. Žival je, kedar je lačna, in pije, kedar je žejna;
le pametni človek naj bi ne znal in ne mogel po pameti ži¬
veti ter vživati kolikor in kedar mu treba. —Kolikokrat jemo,
ko nismo lačni in pijemo, ko nismo žejni! Še bolnik se sili.
„Moram vendar kaj jesti‘ £ , to se tolikokrat sliši, kakor bi bila
jed naloga, ki se mora , — pod kaznijo vsak dan ob gotovi
uri zvršiti. Ne to, kolikor snemo, temuč kolikor prebavimo,
to nas redi. Komur ne diši jesti ne piti, je znamenje, da
mu je želodec obolel; naj tedaj počaka, da mu bode zopet
dišalo. Kaj bi rekli onemu, kteri oslu zato, ker že omaguje
pod težko butaro, priklada še večje breme, češ da ga bode
tako zopet na noge spravil? — Kdor zboli zarad stradanja,
ni se mu čuditi, ker pri najboljši volji se'res večkrat ne da
pomanjkanju v okom priti: a, da ta in oni boleha zarad pre¬
obilne hrane, zlasti pijače, to se nikakor ne d& izgovarjati, ker
Bog je zato prižgal človeku pameti luč, da bi si svetil z njo!

Enako nespametno je brez potrebe vživati— zdravila.
Ako si zdrav, veseli se, da si, ne išči si zdravil zato, da bi
bil še bolj.

Prevelika t. j. nepotrebna skrb za zdravje je sama na
sebi škodljiva. Najzdravejši ljudje so gotovo tisti, ki na zdravje
najmenj mislijo. Kdor pri vsaki stopinjici prevdarja, „ali
mi ne hode škodovala 1 *, poiskal si je najlepšo stezo do bo¬
lezni in mehkužnosti; zraven pa ne more nikoli prav vesel
biti svoje največje dobrote — ljubega zdravja. Desetkrat
boljše je sem ter tje kak „nahod vjeti“, kakor v vednih skrbeh
si nos in usta mašiti in brez mere si vrat zavijati. Nahod
prejde; sitna skrb, kdor jo ima, mu ostane.

Tudi o zdravju velja, kar o nezaupnosti: boljše je včasih
kaj goljufan biti kakor v vednih skrbeh prežati, da bi ne bil.
Toda kedar resno zboliš, ne odlašaj poslati po zanesljivega
zdravnika; vsakemu mazaču se ne zaupaj in „vraža“ ti še
celo nobena ne bode pomagala. Res da smrti nas slednjič

69

noben doktor ne bode obvaroval, pomaga nam pa daljšati živ¬
ljenje; oslabeli natori pomaga in pokaže pot, po kteri si po¬
tem sama pomaga; pove nam po svoji učenosti in skušnji,
česa se nam je varovati, kako se vesti itd.

Marsikteri pa je večkrat neznansko čuden! Kedar mu v
hlevu kako živinče zboli, hodi ali pošilja magari v deveto
župnijo po zdravila, za človeškega  zdravnika se mu pa
mnogokrat škoda zdi vsaeega novčeka. Da bi le res ne bilo,
kar pravim!

Sam pa naj se sleherni varuje brati zdravniške knjige,
ker to ga utegne še v večje skrbi pripraviti, včasih celo v
bolezen. Zdravje je kakor novo oblačilo. Kdor ga varno nosi,
bode si ga dolgo ohranil čednega; kdor pa ne skrbi zanj, ga
bode kmalu zdelal. Vendar vedno na obleko gledati, ven in
ven jo krtačiti, spet veste, da ne gre.

Toda kdor hoče srečen biti in ostati srečen, skrbeti mora
še veliko bolj za dušno  nego za telesno zdravje.

Tudi naše srce je lačno, tudi srce nam je žejno. Gorje
mu sicer, kdor si ne zna prav utolaževati telesne žeje in la¬
kote — prej ali slej bode zbolel; še večkrat gorje njemu,
ki ne zna prav v okom priti dušni lakoti in dušni žeji: nikdar,
nikoli ne bo srečen!

To dušno lakoto in žejo naznanjevaje večkrat pravimo:
»srce je prazno“ in še s pesnikom pristavljamo »srečno ni“.
Veselje, upanje, čudenje, strmenje, nemoteno premišljevanje
rajske lepote in nadzemeljske vzvišenosti, prijetno iznenadenje,
zadovoljnost in tako naprej —vse, kar je našemu srcu prijetno,
kar nam srce širi, povzdiguje, vse to ga tako rekoč nasituje

— osrečuje.  Nasproti pa bolest, žalost, strah, nezadovolj¬
nost , nejevolja, sramota, čutilo grešne zadolženosti in tako
dalje vse, kar je našemu srcu neprijetno, kar nam srce po¬
nižuje, omračuje, stiska, vklepa, vse to ga žalosti, stori, da je

— nesrečno.  Kakor lačno, žejno in utrujeno telo z neko
silo zahteva jedi, pijače in počitka, enako koprni in hrepeni
srce po tem , kar je prijetno, neprijetnega pa se skuša po
vsej sili znebiti in oprostiti; tako da se lahko reče, naše
lačno in žejno srce zadovoljuje le ena hrana — namreč sreča!

Pa kar je po grehu naš u m otemnel, da prave sreče
prav ne spoznamo, in če bi jo prav spoznali, je zopet naša
volja  tako omamljena, da nam moči zmanjkuje, si pravo
srečo poiskati, -— zato v tolike nesreče zabredemo v onem
trenotku, ko smo mislili le svojo srečo najti. Ob kratkem
bodi povedano: zato je največ nesrečnih ljudi

70

na svetu, ker ue znajo sami sebi zapovedo¬
vati, ker se nevrednim strastim prepuščajo.

2. Strasti.

Pogubnost človeške strasti obstoji zlasti v tem,  da je
slepa in tudi človeka oslepi. Strastni človek ne
pozna prave mere; le v eno reč obrača vse svoje moči, vse
drugo v nemar puščaje; v tej enostranosti ima le sedanji tre¬
nutek pred očmi, prihodnosti pa ne vidi; le vžitek trenutka
mu je vse, za nasledke pa je slep; in v tej slepoti pre¬
križa si sam svoja pota do sreče, zagradi pa tudi večkrat pot
drugim ter si sovražnikov nakoplje, kteri mu življenje grenijo
do zadnjega. Koliko zakonov je do groba nesrečnih, ker jih
je strast sklepala; koliko mladih ljudi si za zmiraj podera
srečo, ker mislijo le na danes, za jutri pa so slepi! — Kakor
n. pr. sladkosnedni požrešnež ni ravno tega vesel, da se na¬
siti (večkrat mu je nasičenje celo zoperno), temuč le vživanje
ga tolikanj veseli; ravno tako skoro vsaka strast ne gleda
tolikanj na dobiček,  sploh na nasledke, temuč strastno
iskanje in prizadevanje  jej je vžitek — zato ne
vidi groznega brezdna, v ktero se slednjič prekucne.

Neki francoski pisatelj nam to tako-le pojasni: Dajte,
pravi, dajte strastnemu lovcu, predno pojde na lov, zajca, ki
ga utegne znabiti  zvečer domu prinesti, že koj zjutraj
pred lovom s to pogojo, naj kar doma ostane ter si prihrani
veliki trud lova; kaj menite, da se bode z vami pogodil?
Nikakor ne. Kaje bo pretrpel vse zopernosti najtežavnejšega
lova, kakor bi se odpovedal svojemu lovskemu veselju, ko bi
imel tudi zvečer prazen -— brez zajca domu priti.

Enako se godi do malega z vsemi strastmi. Kolikokrat
slišite take-le pogovore; „Meni ne gre v glavo, kako vendar
ta človek, ki ima tako častno ime, še nima časti zadosti!“
ali pa: „Kako je vendar neumen Kothschild in vsi bogatinci
njegove baze, ki imajo bogastva na najvišje in najširje kupe,
da se še s špekulacijami ukvarjajo ? Namesto njih bi se jaz
raje po zimi za gorko peč, po letu pa v hladno senco pod do¬
mačo lipo ulegel ter v ljubeznivem miru vžival svoje mi¬
lijone, prepustivši drugim ,narejanje denarjev 1 !“ — Prijatelj!
to je ravno strast, ktera človeku ne da miru in časa, da bi
se veselil svoje sreče!

Kaj je tedaj storiti glede strasti, da si svojo srečo za¬
gotovimo. — Predno to povem, moram še nekaj druzega jako

71

važnega razložiti. Govoriti mi je ravno tukaj najlepša pri¬
lika o človeškem temperamentu \

3. Temperament.

Da M bil ta ali oni pod to ali ono zvezdo rojen, in za-
rad tega rojstva srečen ali nesrečen, tisto ni prav nič. Tacih
in enacih vraž mi v razsvitljenem 19. veku ni treba zatirati,
ker jih, menim, tudi hribovski kmet ne more več imeti. Pač
pa smo si po rojstvu in svoji natori različni kakor peresa in
cvetovi na drevju in nekteri bolj za veselje in srečo „vstvar-
jeni“, kakor drugi; mnogi so bolj vroče krvi, drugi hladneje;
nekteri nagli, drugi po polževo počasni. To je temperament.

O temperamentih pišejo naravoslovci in zdravniki, modro-
slovci in bogoslovci, — pa vsi ti učeni gospodje tempera¬
mentov niso tako natanko določili ter jim tako gotove meje
odkazali, da bi človek iz njihovega popisa brž vedel: ta je
moj, ta pa je tvoj temperament. Spominjam se še, kako se
je svoje dni naš gosp. profesor trudil, da bi nam bil to reč
vidnejše razjasnil. Pa kakor sem obračal učeni nauk sam
n& se, na svoje tovariše in še na druge znance , kar ni se
hotelo vjemati, kakor na nedovršeni sliki ne moreš spoznati
predstavljene osebe, ogleduj jo od ktere koli strani, ako ni
spodaj še posebej s črkami zapisano, kdo je to. Nehote mi
prihiti tu na misel tisti slikar — mojsterskaza — ki je pe¬
telina naslikal, pa tako slabo, da je moral pod sliko zapisati:
„To je petelin!“

Navadno se od starodavnih časov temperamenti na čve-
tero tako-le delijo: 1. kolerični  ali vročekrvni, 2. san-
g v i n i č n i ali lehkokrvni, 3. melanholični  ali težko-
krvni in 4. flegmatični  ali hladnokrvni temperament.
Po primeri bi se lahko reklo: ognjeni, vetrasti, prsteni in
vodeni temperament.

Enega izmed teh ima gotovo vsak človek, toda nobeden
tako čistega , da bi še od drugih ne bilo kaj primešanega.
In ravno zato je tako težko spoznati svoj  temperament.
Zato se sme imenovati ta razdelitev nedoločna; ni veliko
različna od razdelitve celega leta v štiri letne čase: spomlad,
poletje, jesen in zima. Vsi vemo po skušnji, da se vreme
kaj malo briga za pratiko. V pratiki je že zdavno spomlad

1  Nekterim se beseda „temperament“ ne dopada, češ ker je tujka, jaz
Pa menim, naj se za znanstvene izraze tudi tujk poprimemo, kakor drugi
narodi. Zlasti ta beseda je tudi med prostim narodom dovolj znana.

72

zapisana in „krasni majnik“, vendar ne bi ti svetoval včasih
brez kožuha iz hiše, ker zunaj je še zima. V pratiki še ni
brati jeseni, zunaj pa že dokaj časa listje rumeni, po hribih
znabiti že sneg leži. Tako je zdaj pratika, zdaj letna doba
na dobičku. Ko bi leto delili na 6, 8, 12 delov, ne bilo
bi drugače. Kavno tako bi temperamente delili namesto v
štiri lahko v 8, 16, 32 itd. vrst, pa še bi imeli križ in trud,
vsakega vvrstiti tje, kjer mu je pravi prostor. Lahko bi se
tedaj dejalo, da je sploh toliko raznih temperamentov, kolikor
je človekov.

Pri vsem tem nam pa vendar ta čveterna delitev veliko
pripomore, spoznati sebe in druge. Zato hočemo to reč še
nekoliko pojasniti, kar mislimo , da ne bode brez upliva na
časno srečo.

a) Vročekrvni temperament.

Na prvo mesto moramo postaviti kolerični  (vroče¬
krvni) temperament, že zato, ker se tudi ljudje tega tempe¬
ramenta radi naprej stavijo in največkrat res spredaj stoje in
sede. Že pri otrocih se to vidi. Zmirom je eden med njimi
za poveljnika. Ta napoveduje, ktero igro, kje in kako se poj¬
dejo; vsacemu odkaže prostor, nektere celo za nezmožne ob¬
sodi ter izključi. Ako plezajo,  mora priti na vrh, ko bi
si imel razun hlač tudi roko in nogo pretrgati; kedar ska¬
čejo,  mora najprvi in seveda najvišje skočiti; če se igrajo
„v o z n i k a“, gotovo se nikoli ne bo dal vpreči za konja, k
večjemu bo za kočijaža, najrajše pa za gospoda, kterega drugi
vozijo; kedar gredo na „lov“,  nikoli noče biti za „psa“ ali
,,zajca", vselej je „lovec“; kedar se igrajo „tatove ali
roparje",  bo tudi vselej sodnik sodeč vjete hudodelnike;
pri „vojaški“  igri je vselej s svitlimi zvezdami obšiti po¬
veljnik itd. — Drugi se ga tako privadijo, da brez njega,
brez njegove „aranžije“, brez njegove vredbe bi izostala
vsa igra. Ta lastnija se še pozneje pri vsaki priliki po¬
kaže : srčnost, odločnost, predrznost, stalnost, častilakomnost,
sebičnost in prevzetnost. — Nikjer si ne dajo te vrste ljudje
veliko velevati, sami pa bi radi vsem zapovedovali; udajo in
podajo se ne z lepa, za učenost pa so in prevdarek. Največji,
res ženijalni možje v zgodovini, kteri so svetu storili nena¬
vadno veliko dobrega ali hudega, imeli so ta temperament.
— Telesno so taki večjidel srednje rasti, trdne postave, belo-
rumenkastega obraza, ostrega, prebodljivega očesa in črnih las.

73

b) LahkoTcrvni temperament.

Drage vrste temperament je sangvinični,  lahko-
krvni (sploh: krvni). Pravijo, da je to temperament lopov
in lahkomišljenih dolžnikov, mladoletnih mladenčev in deklet,
dohrih sklepov in slabega zvrševanja.

Za časno srečo hi bili te vrste ljudje kakor nalašč, ko
bi bilo le kaj stalnosti. A te ni prav nič. Sangvinik je
nagel; zavre kakor živo apno, kedar se v vodo vrže; završi
kakor zelena brinjeva veja, če jo v plamen potisneš: pa je
vse spet koj dobro. Daljšega, težavnega in rednega delovanja
ni vajen, ni vesel; spreten pa je in hiter, kjer je zanj. Dobro
jesti in pa večkrat, to mu je najboljša hrana; za pijačo si iz¬
voli — če je le količkaj mogoče — najraje kaj tacega, da ni
voda. Za puščavnika bi cel6 ne bil. Prerad je v druščini
in jezika ne zna zadostno mojstrovati. V družbi je dovtipen,
smešen, živ in prikupljiv. Prav tak ti je, kakor v evangelju
tisti človek, ki jemlje iz svoje zaloge „staro in novo“. Vedno
ti vč dovolj pripovedovati; če ne ve prav prave resnice, se
pa nekoliko zlaže; kedar mu zmanjka čednega, pa tudi ne¬
koliko — pokvanta. Smešnic ima vedno napolnjeno košarico,
pa nič si ne pomišlja, ali so bile že kdaj povedane ali zna-
biti že stokrat ponavljane v ravno tej družbi. Tudi za to se
vselej ne zmeni, ga li kdo posluša ali nihče: svoje mora do¬
povedati, predno je mir in konec. Kakor mlin ne jenja, do¬
kler je še kaj zasipa in se voda šiloma ne zapira. In toliko
spomina tudi ne prisodi poslušalcem, da bi še vedeli, kako
je včeraj hvalil,  kar danes čez mero graja;  kako se je
zadnjega aprila veselil reči, ktera se mu prvega majnika že
do grla studi itd.

Lahkomišljen lahkoživec je, no! — Pri vseh rečeh in
prigod kih ti zagleda brž le solnčnato stran; vidi vse le v pri¬
jetni luči; zemlja mu ni solzna dolina, ampak le prijeten vrt,
krasen travnik, kjer vidi le cvetje, trnja ne itd. •— Ker je
rad v veselih družbah, ker malo dela, zraven pa rad dobro
je in še boljše pije, mu je izmed vseh zastaranih navad naj¬
bolj navadna navada „pomanjkanje novcev“. Če le kdo, je
gotovo on tisti, ki ga ima v mislih pregovor: „Kedar na po-
sodbo prosi — zlata usta nosi; kedar vrača — hrbet obrača!“

Prav velikih hudobij se pri njem sicer ni bati — pre-
boječ je — pa tudi napredovanje v čednostih mu gre kaj
težko in počasi. Vsak dan sto sklepov, pa noben teden no¬
bene zvršitve. Takrat, ko je bil misijon, je na glas jokal,

74

tako da so mu zobje memo zob šklepetali, debele solze mu
doli po žalostnih licih na tla kapale, — pa že po poti domu
grede je spet slabo govoril, menda se je še v kletvi parkrat
spozabil. — Občutljivost, živa domišljija, dobrosrčnost, zraven
pa lahkomišljenost in nestanovitnost, to je odlično znamenje
tega temperamenta. Ljudje tega temperamenta so baje lepe rasti,
rudečkaste barve, veselega cvetečega lica , živih in ognjenih
oči, rumenkastih, kostanjastih las, gibčnih in umih udov itd.

c) Tezkokrvni temperament.

Prejšnjemu nekako nasproti je melanholični  tempe¬
rament. Ljudje tega težkokrvnega temperamenta so molčeči,
zamišljeni, skriti ter drugim ne razodevajo radi svojih skriv¬
nosti. Kar hočejo povedati, povejo na kratko z malo be¬
sedami. V družbah niso živahni; večjidel so čmerni, malo¬
kdaj radostni; prikupiti se nikomur ne znajo, ampak sami
sebi in drugim so dolgočasni. Prijateljev si ne iščejo radi;
sami ne skazujejo radi drugim prijaznosti, pa jih tudi od
drugih ne sprejemajo. Sploh jim živahna družba ni mar,
ljubša jim je samota, kjer prosto premišljujejo in si svobodno
domišljujejo. Na pridobitev so volk; kar enkrat imajo, ne
izpustijo radi, naj poreko drugi, kar jim drago. Misli in ču¬
tila , ki jim večjidel uhajajo na žalostno in tužno stran, jim
segajo globoko v srce in za dolgo časa ostajajo na dnu srca;
večkrat redijo večno sovraštvo. Ako svojih strasti ob pravem
času ne brzdajo, lahko postanejo družbi škodljivi, zoperni
ljudje: sami svoji, sanjarski, sumljivi, sovražni, nevoščljivi,
sitni. Globoko vkoreninjena strast — tužna žalost je več¬
krat žene v obupnost, k samomoru.

V pravi meji ima pa tudi ta temperament svojo lepo in
dobro stran. Srce je takim mirnejše , se ne prepusti svet¬
nemu vrišču in šumu, vse dobro premislijo in prevdarijo ter
se ne dajo goljufati.

Vendar za časno srečo je sam na sebi ta temperament
tako malo ugoden, da se mi mudi tudi že s peresom — prej
ko moč ■— memo njega priti, ter le še to povem, da ljudje
te vrste so visoke, suhe, tanjke in vitke rasti; temnega, ne¬
mirnega, tužnega pogleda; rujavih ali črnih, udrtih oči, ne¬
navadno črnih las. Nahaja se pri ljudeh v mrzlih krajih;
pri takih , ki slabo živijo in veliko sedijo n. pr. čevljarji,
krojači, šivilje itd. ali pa ki so po nepremišljenem branju
sentimentalnih knjig ali po žalostnih skušnjah zašli v tako

75

zvano svetovno bolest. Nekako pretresljivo se mi zdi gle¬
dati mladega  človeka s tem temperamentom, kar je sicer
le redkokrat.

d) Hladnokrvni temperament.

Slednjič pride na vrsto še flegmatični,  hladno¬
krvni temperament. Nekoliko bolj lenoben temperament je
to, rekel bi, bolj kmeški, ako je verjeti nemškemu pre¬
govoru, ki pravi, da „kmet ne vzdigne noge in roke, razun
kedar je primoran", ali če je verjeti pripovesti o tistem kme-
škem hlapcu, ki je bil baje tako len, da je v senci ležeč
svojemu gospodarju, ponujajočemu svitel zlat, odgovoril, da
ga le pod to pogojo sprejme, ako mu ga še sam v žep dene.
— Vendar tega ne bom povdarjal, kajti še gosteje nego po
kmetih, se ta temperament nahaja po mestih, zlasti pri tako
zvanih „zapečkarjih“ (Spiessbiirger), sploh pa povsod, kjer je
„lenoba“ doma, kajti lenoba mu je simbol. Ko bi kolovrata
še ne imeli, „flegmatikar“ bi ga nam gotovo ne iznašel;
sploh kaj novega ne bode iznašel, saj še poskušati noče novih
naredb, češ da raje pri starem ostaja, „novo modo" bo le
tedaj vpeljal, ako staro tako dolgo ohrani, da jo svet spet
za novo razglasi. Za agitatorja bi ne bil; v politiki ga ni¬
majo kam dejati niti naši niti nasprotniki. On je kozmopolit,
njegova ožja domovina je za pečjo ali v senci, kjer se kaj
dobro počuti v svojem „dolce farniente", širja pa mu je krčma,
ker med vsemi domovinskimi pridelki najbolj čisla vino in
pivo, pa še kak dober prigrižljej zraven, med vsemi opravili
pa mirno sedenje; zato mu je krčmar že enkrat za vselej
odkazal gotov kot in sedež.

Tak človek polževe naglosti bo trpel, da mu gumb ob
njegovi suknji po 14 dni na eni niti visi, predno ga popol¬
noma odtrga in si spet za trdno prišije. Ko začno njegova vrata
škripati ter z neprijetnim glasom lepo ga prositi, naj jim
vendar nekoliko tečaje pomaže •— vsak dan si „naprejvzaine",
da je bo namazal, pa umrl bo prej in vrata mu bodo še
takrat zaškripala, ko ga bodo iz hiše nesli v grob. Stare
nbleke se težko loči, kakor bi se mu bilo od starega priljub¬
ljenega prijatelja posloviti; in kakega popravila, ko bi bilo
še tako potrebno in nujno, se ne loti rad.

Za soseda pa pravijo, da ga je dobro imeti, zakaj vse,
nar se zove nemir in prepir, sovraštvo, jeza ali pravda, to
m n je zoperno; še tako zbadljiva in vjedljiva beseda ga ne
s pravi v plam in ogenj.

76

V zunanjem se menda spoznajo te vrste ljudje na ode-
belenem dobršnem telesu, na bledikastem ali malo rudeč-
kastem okroglem, napolnjenem obrazu, na modrih, mirnih
očeh, rumenkastih ali rudečkastih laseh itd.

4. Kako si moč temperamentov v prid obračajmo.

Slehernemu je jasno, da ima različnost temperamenta
dokaj upliva na našo časno srečo, kajti temperament stori,
da smo bolj ali menj občutljivi, bolj ali menj strastni. Sreči
je najbolj ugoden veseli sangvinični temperament zdravega
in čilega človeka, temperament nedolžnih otrok, nespridene
mladine; najmenj pa jej ugaja motni in otožni melanholični.

Vendar moram še to-le opomniti. Prvič  se tako čisto
odločen temperament, kakor sem zdaj-le poskusil razložiti, skoro
nikoli ne nahaja pri nobenem človeku, večjidel se mu še od
drugih kaj primesi. Drugič  ima vsak izmed štirih tem¬
peramentov svojo slabo, pa tudi dobro stran. In tretjič
ni noben temperament nikomur tako trdno vzidan, da bi se
ne dal še spremeniti, da, celo sam se spreminja po letih in
opravilih, po čutilih in vtisih itd.

Naj se tedaj nihče ne izgovarja in pritožuje, češ da je
že tacega slabega temperamenta, da ne more srečen biti.
Blagor mu sicer, kdor je že po ugodnem temperamentu tako
rekoč sprejel talent za srečo, ali s pravim umom in stano¬
vitno voljo se dd tudi slab temperament še prenarediti, zbolj¬
šati, kakor se žali! tudi dober tako lahko zlorabi in spridi:
greh pride po večkratnem ponavljanju v na¬
vado, postane druga natora, rekel bi tem¬
perament hudobnežev, — čednost postane
po dolgi, stanovitni vojski, tudi druga
boljša natora — temperament svetnikov!

Vsak naj dobro stran svojega sedanjega temperamenta
goji in razvija, slabo stran pa naj zatira; kar je robatega in
oglatega, naj pridno obsekuje in olikuje. Kar pa v svojem
še nima, naj skuša od drugih temperamentov izposoditi in
prisvojiti, n. pr. veselo čilost sangviničnega, možato stalnost
koleričnega, premišljeno treznost melanholičnega ter nepre¬
cenljivi mir flegmatičnega temperamenta.

Kdor ima pravi um in krščansko modrost ter stano¬
vitno voljo, gledal bo v kratkem času na veliko radost svojo
velikansko spremembo. Če se čez nekaj let samega sebe
povpraša, kakošnega temperamenta je zdaj, sprevidel bo, da je

77

ves drugačen; skoro samega sebe komaj spozna, tako je vse
spremenjeno zunaj in znotraj. Njegove gospodarske reči so
vse v redu, za kruli in obleko mu ni sila, družina je najraje
pri njegovi hiši, vse ga čisla, celd tisti, ki so ga nekdaj za¬
ničevali. Da, še obraz ima zdaj drugačen, še glas je pri¬
jetnejši in njegova hoja je ložja in stopinja lepša.

Tako neizmerno važaa sprememba in zboljšava se pa da
najložje in najlepše zvršiti v mladih letih, ko je otročje
srce še kot vosek gibljivo: lepe navade v krščanskih družinah
postanejo polagoma lastnina in srečna dedščina otrokom in jih
temeljito predrugačijo, ko skoraj sami ne vedd kdaj. Zato je
zelo obžalovati, da mnogi stariši čedalje bolj popuščajo pre¬
lepe bogoljubne in čednostne vaje, ki imajo do mladega srca
tako blažilen upliv, in namesto njih vpeljavajo prazne običaje,
ki nimajo nič odgojilnega v sebi. Zelo je tudi obžalovati, da
se pri šolarjih pozgubljajo nekdanje pobožne vaje, da učitelji,
gospodarji in gospodinje, in drugi čuvaji mladine ne delajo
skupno in z vsemi močmi na to, da bi se značaj čistil in utrje¬
val. Prevelika popustljivost od te strani je kriva, da jih mnogo
krene celo zgodaj na napačno pot, da se popolnoma prenare-
dijo — na slabo stran v časno in večno nesrečo. Kako redki
so vodniki, ki bi neskušeno mladino varovali vsega nevarnega
in jo v dobrem utrjevali z vsemi pripomočki! Pač tisočkrat
škoda! Krvavih solz je vredna prežalostna osoda neskušenega
mladenčeka in priproste deklice, ki si po vnemarnosti svojih
varuhov lahko za vselej srečo zapravita.

Silno važno za našo srečo je tedaj vprašanje: kaj nam
je storiti glede svojega temperamenta?  Pa
to vprašanje se je že tako zeld približalo mojemu prejšnjemu
vprašanju: kaj nam je storiti glede strasti?
da lahko oboje z enim samim odgovorom rešim upaje, da se
bode umelo.

5. Še enkrat: strasti.

Kaj nam je toraj storiti oziroma svojih strasti? ali vsem
vojsko napovedati in je ugonobiti? ali pa se jim mehkužno
prepustiti, da nam oblastno gospodujejo ?

Ni jedno ni drugo ! — Vseh želja svojega srca ne smemo
in — ko bi tudi hoteli, -— ne moremo pogasiti. Nikakor ne
smemo biti le suh razum, nečuteče mumije. Dokler nam bo
srce v prsih bilo, bode to srce tudi čutilo, upalo in se balo,
hrepenelo in skrbelo, veselilo se in žalovalo. Ker nam je Bog
dal čuteče srce, naj ostane čuteče: naj bo lačno in žejno, —

78


le dobre in zdrave hrane mu privoščimo! Naj ljubi človeško
srce, toda ljubi naj po Jezusovi iu njegove cerkve zapovedi;
naj bode častilakomno, toda svoje časti naj išče v poštenju in
čednosti, naj ima strah, toda boji naj se ne tolikanj onih,
kteri telo umorijo, duše pa ne morejo umoriti, marveč boji
naj se „Njega, ki lahko dušo in telo pahne v pekel“; naj ho
naše srce lačno in žejno, toda lačno in žejno naj bo —
krščanske pravice!

Nikoli ni bilo in ne bo veliko pričakovati od otroka, ki
je ves mrzel in mrtev. Eavno živahnost temperamenta, ravno
strasti (v dobrem pomenu besede) so tisto netilo in budilo,
ki vzbuja naše dušne moči, da se pokažejo in razvijajo v živ¬
ljenju in dejanju; one priganjajo človeka, da ne spi, da pri
svojih srednjih talentih vendar daleč pride, večkrat prav daleč.
— Neki kmeški voznik je nekikrat vozil imenitnega gospoda.
Na samotnem kraju ju sreča hudoben človek in jima začne za¬
bavljati. Pa to še ni zadosti, začne tudi pretepati in sicer
najprej gospoda. Kmet pa le gleda. Ali hudobnež se spravi
kmalu tudi nad kmeta. Pa ni utegnil dolgo tleči, kajti že
pri drugem udarcu kmetu kri tako skipi, da potepina pod
kolena spravi in toliko namaže, da se mu ni več ljubilo, po¬
potnikoma nagajati. Ko se spet mirno dalje peljeta, vpraša
gospod kmeta: „Zakaj ste pa prej kar pri miru bili, ko je

mene tepel 1 '? Kmet odgovori: „Vidite, gospod, to je tako:
jaz se moram prej razgreti,  potlej se d& kaj opra¬
viti". — Iz tega se vidi, da brez vneme in ognja se nikjer
ne d& storiti veliko —• ne dobrega ne slabega.

Vseh strasti nam tedaj ni ukončevati, ko bi prav mogli;
nasproti se jim pa tudi nikakor ne smemo brezskrbno pre¬
pustiti ! Delajmo torej razloček: Vojsko moramo na¬
povedati vsem strastim, ktere so grešne
in v greh napeljujejo, ktere nas sramotijo
pred poštenimi ljudmi in pred živim Bogom;
vojsko tudi onim, ki sicer niso grešne, pa
drugače našo srečo spodkopujejo, ker nas
delajo otožne, žalostne, sitne, malosrčne,
boječe, obupljive  itd. Pa tudi strastim, kte-
rim odkažemo pravo pot, moramo vedno
odločevati pravo mero in nikdar popolne
svobode.

Ker je ta reč za našo srečo tolikanj imenitna —• more¬
biti izmed vseh najimenitnejša, naj vam jo še z nekterimi
zgledi in primerami pojasnim.

79

Z ozirom na strasti se da človeško srce lepo primerjati
uri na steni;  kar so težaki ali „kembeljni“ za uro, to so
strasti za srce. Ti težaki vlečejo z veliko silo k tlem in
tako obračajo razna kolesca v uri in tisto vreteno, ki pomika
kazala naprej. Ko bi jim ne bil premeten urar zadržka po¬
stavil, bi s tako silo in tako hitro vrtili, da bi ti v tem tre¬
nutku ura pokazala poldne, čeravno še nisi lačen, in ta hip
večerno uro, čeravno še nisi kar nič zaspan — in še zobčeke
bi jej morda polomili. Da se kaj tacega ne zgodi, je modri
urar pripel nihalo (perpendikel) ali —■ kakor smo ga včasih
imenovali — „muho“. Marsikdo, ki ne ume urarske umetnije,
bi utegnil misliti, da nihalo, ki se vedno semtertje poganja,
je tista moč, ki kazalo naprej pomika. Pa bi se jako motil,
kajti to delajo težaki; nihalo ali muha le zadržuje, da se vse
v pravem „taktu“ in lepem redu naprej pomika; je takorekoč
vajet in uzda, ki brani, da se ura preveč v tek ne spusti.

— Kako je v tem oziru uri podobno naše srce! Strasti ga s
tako silo urno naprej drvijo, da se v kratkem času konča,
ako jih krščanska modrost ne zadržuje in v pravi red ne
devlje. Potlej pa pravijo: temu ali onemu je srce počilo!
Kaj bi ne? Gorje torej človeku, če je modrost zapravil, da
uima nikogar, ki bi se strastim ustavljal. Nasproti pa blagor
vsem, ki so od mladih nog vajeni sami sebe zatajevati in za
Kristusom hoditi. Da gre ura prav, mora se ravnati po taki
uri, ki je popolnem zanesljiva; tako tudi srce. Jezusovo
presveto Srce je vzor, po kterem naj bi se ravnala vsa srca
človeška: in zemlja bi nehala biti solzna dolina; rajska sreča
bi se povrnila.

Strasti so v življenju to, kar iskri konji na cesti.
Če imajo taki konjiči modrega voditelja, izvrstno delajo; če
jim je pa voznik — norec, se lahko zgodi največja nesreča,
pajvečja škoda. Zato je treba pri vožnji posebne previdnosti
in so v ta namen v postavo postavljeni še posebni ukazi.

— Kedar zaviješ na veliki cesti v kak dolg in posebno strm
klanec navzdol, zagledaš večjidel poleg ceste kol v zemljo
zabit in na kolu proti cesti obrneno belo tablo, na kteri je
dostojno naslikana zavoraica — „coklja“, precej zraven se
pa še s črkami zapisano bere: „ali pa 5 goldinarjev! 11
Vsak voznik ve, kaj to pomenja. Če namreč ne podloži coklje
Po tacih nevarnih krajih, bosta zaropotala — najprej z vozom,
Potlej pa še nemara z okrajnim sodnikom, če bo tak voznik
uamreč še živ prišel do podklanca. Zato se spodej pod klan-
Ce m ali pa že kje v sredi klanca rada nahaja druga enaka

80

tablica, na kteri je tako ali tako narisanih par ali več spla-
šenih konj v divjem diru, voznik pa pred, pod ali za kolesi
— v smrtnem žrelu!

Naj vam povem, kaj si je skusil neki hribovski kmet
pred nekterimi leti v taki strmini. Ta kmetič se je bil v
krčmi nekoliko predolgo zamudil in si nekoliko preveč pri¬
voščil „novega“. Vino razveseli človeka, to je znano. Jako
vesel napreže tudi naš kmetič svojega „rujavca“ v koleselj,
posadi svojega sinka in sebe na vrh soda, ki si ga je bil dal
pri krčmarju zopet napolniti z „novim“, — vzame bič v roke
in zapodi proti domu. Kmalu pridirjata do zel6 strmega
klanca. Na vrhu je poleg ceste stala tablica s tako podobico
in takim napisom, kakor sem prej-le razložil. Toda , kedar
je človek malo vinjen, je tudi bolj učen kakor v treznosti;
zato se ima tudi naš kmetič danes za najmodrejšega, in da
bi skazal svojo modrost in učenost, se kar nič ne zmeni za
svarilo na tablici poleg ceste, marveč še nalašč poči z bičem,
udari po konju, da kakor blisk zdirja po strmini, da se iskre
delajo in prah se vzdiguje po cesti kakor hudourni oblak.
Fantiču, ki je poleg očeta sedel, se taka vožnja zelo dopada,
da zanka v otročjem veselju, kolikor zmore njegovo mlado
grlo. Za minuto pozneje, ko se nagloma zasučeta okrog ne¬
kega ovinka, se voziček prevrne s tako silo pod cesto, da se
je vse valilo v strmi prepad. Strašen prizor: lep „rujavček“
je proč, voz je proč, vino je proč; fantek, ki je prej veselo
likal, se zdaj milo joče za nekim drevesom leže s krvavimi
ustni in s spahnjeno roko; oče pa si je zlomil desno roko in
nogo in še dvoje reber si je polomil. O , če bode še kedaj
vozaril poleg one svarilne tablice, gotovo bode vselej cokljico
podložil! Toda zastonj si je delal take sklepe; nekaj tednov
pozneje je že počival v hladni zemlji, ni mu bilo več treba
zavirati koles.

Kavno tako ravnajo strastni ljudje. Strasti človeka vpi-
janijo, da se ne zmeni za svarilo, ki ga je Bog sam zapisal
Mozesu na dve kameniti plošči za vsacega popotnika, ki hoče
srečno potovati po strminah sedanjega življenja in srečno do¬
speti v Očetov dom. Kdor pa ne mara za zapovedi Božje ter
se ravna le po strastnih željah svojega srca, bode kaj hitro
končal svojo vožnjo in njegove sreče bode že konec, ko bi se
imela še le začeti.

Strasti se mi dalje zdijo kakor ogenj in voda  vsled
pregovora, ki pravi: „Ogenj in voda dobro služita, a slabo

gospodarita!“ Ako znamo ogenj in vodo prav obračati, nam

81

silno veliko koristita v življenju. Le poglej tovarne, barke,
železnice itd. Ako sta pa ogenj in voda svobodna, takrat se
podirajo mostovi in jezovi, pokončujejo se polja, travniki in
gozdi, uničujejo se mesta in vasi: neznansko škodo v krat¬
kem lahko naredita. Ravno tako lahko strasti prineso človeku
obilno veselja, dobička in sreče, ako si jih zna vselej v svoj
prid prav obračati: zanetiti tam,, kjer je treba, pogasiti pa,
kjer uma luč in zapovedi svetost veleva. Neizmerno gorje pa
prinesejo njemu, ki se jim brezskrbno, lahkomišljeno prepusti.

Posebno zarad mladih bi se rad tukaj še za trenutek
pomudil. O pomisli, nespačeni mladeneč, nespridena deklica,

— pomisli o pravem času, kolika je zdaj tvoja lepota in sreča,
kam pa bi v kratkem zabredel, ako bi se raznim strastim
prepustil, ako ne znaš in nočeš samega sebe zatajevati in
premagovati. Neizbrisljivo si v mlado srce zapiši nauk, ki
ti ga tu podam v trojni podobi. — Prekrasni grški otok
Kijos je nedavno še slovel zastran lepote in rodovitnosti daleč
na okrog; ponosno se je smel imenovati „vrt grške zemlje";
prelepe hiše, krasne cerkve. velikanske palače so ga pokri¬
vale ; prijazne ulice, prijetna šetališča, divni razgledi itd. vse
je bilo tako vabljivo! Pa — v desetih minutah bil je pre¬
krasni Kijos, „vrt grškega sveta" —• tužna podrtija!! In kaj
se je zgodilo? Potres je nenadoma nastal; podzemeljska moč

— moč podzemeljskega ognja — je zdivjala in vso lepoto
spremenila je v strašno grobljo razdejanja! Nikdar ne bo Kijos
T eč to, kar je bil! Poglej, preljuba mladina, ki hočeš v svojih
mladostnih letih noreti in divjati — svojim strastim streči,
~7  poglej v tej podobi tužno podrtijo svojega srca , kakoršna
ki gotovo nastala, ako zdaj ne čuješ in ne varuješ svojega
zaklada! Kako si hočeš potlej na razvalinah take podrtije, ki
ki jo napravila pogubna strast, še kedaj postaviti pravi dom
časne in večne sreče?! Toraj premaguj svoje hudo nagnenje!

Drugo podobo ti pomaknem pred oči. Poglej prekrasno
cerkev, kako lepo se vzdiguje od zunaj zidovje na kviško,
kako ponosno se vspenja zvonik proti zračnim višavam in
~~~ od znotraj kolika krasota: te krasne stene, to veličastno
stebrovje, te dragocene podobe, ta v zlatu se bliščeči altar ..!
Pa nenadno ogenj izbuhne! In kaj vidiš? Ravnokar tolika
lepota od zunaj in znotraj, — zdaj pa le osmojene stene na
kviško štrle, tako poškodovane, da se utegnejo tudi kmalu
zgruditi ; in na mestu svetišča je kup kamenja, peska, pepela . . .
k°lze pritečejo nehote! In to si ti, predraga mladina! Zdaj
Se  tako krasna v svoji nedolžnosti — tempelj Božji; pa v

Osmero blagrov. 6

82

kratkem času, ako se prepustiš ognju raznih strasti, postaneš
tužno pogorišče, kjer ni spregledati najmanjšega znamenja
tvoje prejšnje sreče; celo upanje je zginilo, da bi se kedaj
mogla spet povrniti v toliki lepoti in prijetnosti. ■— Pokažem
ti še tretjo podobo: pojdi z menoj, popeljem te pod visoko
goro. Tam se razprostirajo prelepi vrti, polni duhtečega,
obilno sadja obetajočega cvetja. zeleni travniki, kjer se bodo
kmalu vrstile goste kopice sena in otave, ter dobro obdelano
polje, ki obeta najboljšo žetev. Po sredi se mirno pretaka
potok, ki lepša in pospešuje rast. Kar prihrumi nevihta, —
oblak se utrga, — vode prišume z gorovja v divjem teku: v i
kratkem času je vse pod vodo, s kamenjem, peskom, blatom
pokrito, — nikoli več ne bo tako kakor prej! To je čisto
zrkalo, v kterem si lahko svojo nesrečno prihodnost ogleduješ,
preljuba mladina, ako se ne daš pregovoriti, da bi svoje zlobne
strasti zatirala o pravem času!

Strasti slednjič (opustivši še druge primere) primerjam
vetrovom,  ki barčico našega življenja naprej drvijo. Gorje
mu, kdor ne zna ali zamudi krmiti! Ko bi pa vetrov ne bilo,
tudi ne pridemo dalje. Le to prednost imamo, da ko pravi mor-
narji vetrov ne morejo ustaviti, mi pa s pomočjo Njega, ki
je vetrovom zapovedoval, z velikim trudom ustavimo strasti
in jih dobimo v svojo oblast. In srečen, kdor je ima v svoji '
oblasti, jim kakor kralj zapoveduje; dobre si voli za svoje
služabnice, slabe pa zmirom od sebe odganja. Ko bi bil
tudi raztrgan pastir v planinah ali priprost j
drvar v gozdu —-njemu gre kraljevska čast!

Da bi prekoristni nauk o strastih celoma razvil in dognal,
trebalo bi še posamezne strasti — vsako posebej — opisati,
vendar naj tu zadostuje le splošno (saj je tudi splošnega po¬
mena „lačen in žejen“), ker o posameznih strastih je bilo že s
govorjenje, nekoliko pri-le pa še pozneje na vrsto.

Toraj se smem zdaj precej spet nazaj vrniti tje, kjer
sem začel ta odstavek: k lakoti in žeji. Menim, da sem do¬
volj dokazal, kako primerno se smejo imenovati strasti —-
lakota in žeja našega srca. Le to je objokovanja vredno, da
si ljudje ne znajo te dušne lakote in žeje prav utolažiti ter
so bolj ali manj podobni tistemu razvajenemu otroku, ki se I
je kremžil in jokal — ne vede zakaj — ter klical: „Mama! I
lačen, lačen!“ Modra mati vzame nož in mu odreže lep kos j
tečnega kruha domače peke, s kterim bi se bilo otroče vee I
ko za en dan lahko pošteno nasitilo. Pa menite, da je raz-
posajenček kruh sprejel in se lepo zahvalil? Kaj še; na nove i

83

je usta skremžil ter pol v joku iu pol v jezi rekel: „ J a z ni¬
sem kruha lačen, ampak sladkorja 1 '.  — Prav
tako si hočejo tudi odraščeni otroci nasititi lačno srce s škod¬
ljivim sladkorjem grešnih strasti, a modra mati v zgornjem
nadstropju — pamet se oglasi in odločno veleva: lačno

srce je kruh najbolj zdrava in tečna hrana, — kruh Božji, ki
ga mašniki ponujajo in delijo s prižnice, spred altarja, v spo¬
vednici, v dobrih podučnih knjigah itd. Srce, ktero spolnuje
materni glas zdrave pameti in se nasituje z Božjim kruhom
in napaja z blagoslovljenim studencem, ki je pritekel iz nebes
in se zopet staka v večno življenje, — bode srečno; srce pa,
ktero slastno vživa sladkor grešne strasti in se napaja v stru¬
peni luži okuženih veselic, ni vstanu se nasititi in postati
srečno — stalno srečno.

Zato še enkrat slovesno ponavljam: Kdor si popol¬
noma spravi pod oblast strasti svojega srca,
bode kmalu drugačen — srečen, človek blagega
značaja, človek po volji Božji.  Nikdar toraj ne po¬
zabimo besed sv. pisma: Boga se boj in njegove za¬
povedi spolnuj, to je — cel človek,  ali kakor govori
katekizem še kračje: „Stori dobro, varuj se hudega,
— to je krščanska pravica ! 11  In kdor si za to pravič¬
nost s toliko vnemo in gorečnostjo prizadeva, kakor hrepeni
lačni po tečni hrani in žejni po hladilni pijači, ravno takemu
Kristus sam obeta časno in večno srečo, rekoč: „Blagor pra¬
vice  lačnim in žejnim, ker nasiteni bodo ! 11

V.

Blagor usmiljenim.

1. Ljudje nam srečo prinašajo ali pa odnašajo.

Bes je, da si sami največ nesreče nakopavamo s strast¬
nim vedenjem; vendar tudi to se ne d& tajiti, da prav ve¬
liko zopernosti in nevolje nam napravljajo ljudje, s kterimi
nam je živeti. Jako potreben za našo srečo bi bil toraj tak
pripomoček, ki bi nam mogel srca ljudi nakloniti.

Na svetu nam je živeti z ljudmi jako različnega značaja,
z ljudmi raznih, večkrat jako čudnih in neprijetnih navad in
napak. Eden ti je jezljiv, drugi nezaupljiv in preobčutljiv,

6 *

84

tretji trmast in samoglaven, četrti častilakomen in vetrast;
eden ti je trd, oduren in neotesan, drugi spet neznosno pri-
liznen in neprenesljivo hinavsk; ta je nevoščljiv, da mu obraz
upada, oni prevzeten, da ne pozna nikakoršnega ozira ter le
sam sebe vidi. Mnogi hočejo zmiraj le sami' govoriti in ne
pustijo nikomur v besedo ter pričakujejo od vseh strani odo-
brenja in pohvale, čeravno vedoma ali nevedoma le prazne
otrobe vežejo. Kolikokrat naletimo tudi na take, ki se nam
zdijo kakor nalašč za to vstvarjeni, da nas mučijo; takrat
molčijo, ko bi morali govoriti, govorijo pa takrat, ko bi imeli
molčati. In tako imajo ljudje Božji po širnem svetu vsi po
vrsti vsak svoje lastnosti, ktere nam nočejo dopasti.

Ni tedaj čudo, da so nekteri nasvetovali, naj se popolnem
odtegujemo ljudem in kar sami zdse živimo, če hočemo srečni
biti. Vendar nam tega ravno ni treba; kajti sami sebi pre¬
puščeni bili bi javeljne srečni. — Kaj nam bi pomagala naša
s tolikim trudom pridobljena učenost in olika, naše dušne
spretnosti in zmožnosti? Ako drugim ne koristimo z njimi,
sebi tudi ne bomo. Kakor vojščak le v vojski more poka¬
zati svojo hrabrost, tako tudi mi moremo le v občevanju z
drugimi pokazati svojo krščansko blagočutnost in jo oh enem
tudi spopolniti. Dobrosrčnost do bližnjega in potrpljenje, ki
ga imamo z njegovimi napakami, vedno pomnožuje sočutje in
usmiljenje in stori naše srce od dne do dne rahločutnejše in
milejše. Obnašanje do bližnjega je ravno mera, po kteri se
meri ljubezen Božja, koliko je je v našem srcu. „Kdor pravi:
Ljubim Boga, pa sovraži svojega brata, je lažnik.“ Jezus
nas ni učil, naj bi bežali drug pred drugim, ali naj bi se
skrivali, ali če nas je več skupaj, naj bi vsak v svoj kot
gledali. Ne tako, ampak odločno je rekel ravno nasprotno:
„Ljubite se med seboj!“ Tužnejšega človeka pač ni, kakor je
osameli sebičnik, ki se pred vsemi ljudmi skriva in zapira
ter se jih ogiblje, kakor bi bil z vsem svetom skregan. Njemu
veljajo pesnikove besede:

„ Gorje mu, ki v nesreči biva sam,

A srečen ni, kdor srečo vživa sam!“

Ogibati se ljudi nam toraj sploh ni potreba in vsled raz¬
nih dolžnosti in opravil nam tudi ni mogoče; le obnašati se
nam je tako do njih, da bomo lahko pošteno in veselo iz¬
hajali z njimi.

Da bi kedaj z vsemi ljudmi prav lahko izhajali, da bi
nam bili vsi prav dobri in vselej prijazni in postrežljivi, tega
sicer ne bomo dosegli na zemlji; vendar veliko, prav veliko

85

se del tudi t tej reči doseči, ako le resno hočemo. Če
hočete v tej zadevi vspešno za svojo srečo delati, vam ne
vem boljšega pripomočka nasvetovati, kakor je na kratko po¬
vedan v starem latinskem pregovoru : „Do, ut des 4  t. j. dam,
da daš! (Kar jaz tebi, to ti meni.) Ako hočemo odkritosrčni
biti, moramo spoznati, da le premnogokrat smo sami krivi,
ako so nam drugi nasprotni, če je kdo kakor trnje zbodičast
in kakor jež iglast, kako more pričakovati, da ga bodo drugi
z rahlo roko poprijemali in božikali?

Tudi Zveličarjeve besede: „Kar hočeš, da bodo ljudje
tebi storili, to tudi ti njim stori!“ so nam dovolj razumljivo
vodilo v tej zadevi. „S kakoršno mero boste merili, s tako
vam bo odmerjeno 1 ' in pa: „Blagor usmiljenim, ker usmiljenje
bodo dosegli", smejo se že na sedanje življenje obračati v
tem pomenu, da moramo sami biti do druzih
dobri, ako hočemo, da bodo'drugi nam dobri.
To ti bodi glavno pravilo, ako hočeš med ljudmi lahko in
veselo živeti.

2. Krščanska ljubezen do bližnjega.

Pa že naprej ti povem, da je to jako težka naloga, mo¬
rebiti ena najtežavnejših v človeškem življenju. Nikar ne
misli, da si že rešil to prevažno nalogo, ako si pazno pre-
čital „01ikanega Slovenca 4  (ali kako inojezično knjigo enakega
zadržaja); tudi ne, ako si se ga na pamet naučil, in še cel6
takrat ne, ako se natanko ravnaš po njegovih zahtevah in
imaš v mazincu ves njegov ceremonijah Dobro je sicer, ako
si si pridobil to zunanjo gladkost in gibčnost; vendar pogla¬
vitna reč to ni. Ako ti v srcu manjka pravete-
meljite krščanske ljubezni, ti bodo pač
malo koristila vsa pravila in vodila olika¬
nega vedenja.

Nasproti pa: Ako imaš blago, krščanske

ljubezni polno srce,  če ti tudi manjka tiste zunanje
gibljivosti in upogljivosti ter olikane dvorljivosti, s ktero se
sedanji svet tolikanj ponaša, morali te bodo nehote
spoštovati in čislati.  Kekli ti bodo: „To je pravi
dijamant; le da ni opiljen in olikan 4 . In če si res tak di-
jamant, si stokrat častnejši kakor pa oni, ki sicer natančno
in vestno spolnujejo vse zahteve in šege zunanje „olike“, pa
imajo le slabo, strastno, sebično in krščanske ljubezni prazno
, s rce. Takemu porekd: „Lepo je uglajen, lepo se sveti, —

86

pa ni dijamant, ampak le navadno steklo, nekoliko pobrušeno!“
— Zdaj pa prevdari ceno, ktero ima dijamant in pa steklo,
in po tem ceni svojo lastno vrednost.

Nikakor mi ne pride na misel, da bi s tem zametaval
pravila in vodila tako zvane „olikanosti“, „vljudnega ve¬
denja" itd.; Se prav gorko ti jih priporočam, da si polagoma
okrešeš prirojeno voglatost in robatost. Toda vedi, da ima
vsaka reč svoje meje. Nespametna bi bila prevelika natanč¬
nost v tem oziru. Vsak jarem je kolikor toliko težak; toraj
se pravi že itak težko življenje še obteževati, ako se pretesno
uklepaš v jarmiče raznih, večkrat prav prisiljenih običajev.
Zlasti med prijatelji se drzni čutiti prostega, domačega! Pri¬
jatelj, ki bi ti to zameril, ni vreden tvojega srca; brez mere več
veselja ti bo prinašala ljuba prostost, kakor pa tako v prazne
ceremonije ukleneno suženjsko prijateljstvo. Kakor se mi kaže,
ima sedanji preolikani svet veliko preveč praznih zahtev in
napetosti; življenje naše postalo je semtertje preveč umetno,
nenaravno in toraj res mnogokrat pretesno in preveč ukleneno.
Ce že mora biti, da se daš semtertje tudi ti ukleniti v take
ožje oklepe, kedar zahtevajo višji in važni vzroki; a sploh
bodi prost in priprost. Priklanjanje in vse, kar je s tem v
zvezi, je sicer po okoliščinah potrebna naloga, skoro bi rekel
potrebna nadloga; ali če vse pretiraš, dosežeš ravno nasprotni
vspeh: smejali se bodo tvojemu preobilnemu trudu, zlasti če
opazijo, da v potu svojega obraza zvršuješ sleherno črkico
„olikanca“, za — blagosrčnost ti pa ni nič mar. Verjemi,
da je najmanjša čednost tvojega srca pred Bogom in pa¬
metnimi ljudmi več vredna, kakor vse raznobarvene rokavice
in „solnčniki", „manšete“ itd.; in ljubši mi je en odkrito¬
srčen prijatelj, če tudi „po starem" z desnico je, kakor deset
sebičnikov, ki so si urno jeli z levico pomagati, kakor hitro
je šega rekla, da je to moderno. Ne zaostajaj sicer predaleč
za drugimi, suženj slepe mode in pretiranosti pa tudi ne bodi!
Kakor je Gospod rekel zastran večne sreče: „Iščite najprej

Božjega kraljestva in njegove pravice, vse drugo vam bo
privrženo", — enako lahko tudi v tej ožji zadevi rečem:
Skrbite najprej za plemenitost srca, — za pravo ljubezen,
vse drugo bo vam nekakšno samo prišlo! — Moda, moda!
za veliko si prizadevaš, pa le eno je potrebno.

V tvoji knjižnici naj toraj ne manjka „ Olikanega Slo¬
venca" ; vendar najprej vzemiva katekizem  v roko ter
dobro si zapomniva to-le vprašanje z razlago vred: „Kaj se
pravi, bližnjega ljubiti kakor samega sebe?

87

— Bližnjega kakor samega sehe ljubiti se pravi: mu kakor
sebi dobro želeti; mu vse to storiti,  kar mu je
dobro in v prid, in vse to opustiti,  kar mu je nepri¬
jetno ali škodljivo! „Vse, karkoli hočete, da vam ljudje sto¬
rijo, tudi vi njim storite!“ Še bolj razumljivo in natančnejše
bi se to lahko reklo: „B 1 i ž n j e g a ljubiti kakor sa¬
mega sebe se pravi: nobene krivice mu ne
delati niti v mislih in željah, niti v besedi
in v dejanju; marveč o bližnjem vsikdar do¬
bro misliti in mu dobro želeti; z njim in o
njem vselej lepo govoriti in po svoji moči
mu dejansko koristiti.

To je sicer, še enkrat ponovim, težka naloga in le tisti
jo bode popolnem zmogel, ki istinito ljubi Boga in bližnjega
zavoljo Boga. Ako jo pa s tem sv. namenom spolni, bo imel
dvojni neprecenljivi dobiček: veliko plačilo v nebesih, pa že
tukaj na zemlji bo z ljudmi lahko izhajal. Toraj je že vredno,
da ti jaz to reč nekoliko širje razjasnim, ti pa pazno bereš
in, kar si bral, potlej v dejanju zvesto spolnuješ.

Začniva tam, kjer je takorekoč kuhinja in ognjišče za
vse, kar človek misli, čuti, govori in dela — dobrega in hval¬
nega, pa tudi hudega in pogubnega; tam začniva, kjer se kuje
vsa naša časna in večna sreča: pri srcu!

3. Blagosrenost.

Najbolj zaželena reč pri hiši je dober gospodar in dobra
gospodinja; največja sreča za vsako deželo je vsestransko iz¬
vrsten vladar. Pa kar je hiši gospodar in kar je deželi vla¬
dar, to je vsakemu človeku srce.  Memogrede opomnim,
da tukaj ne razločujem po učenjaško natanko, da bi srcu
strogo odkazoval le čutila; ampak večkrat sežem še dalje ter
mi je „srce“ gostokrat pomen za vse notranje t. j. dušno
delovanje človeško, nasproti temu, kar se kaže javno z be¬
sedo in z dejanjem. Zato lahko naravnost rečem: kakoršno
srce, tak človek; blago srce razodeva blagega človeka, slabo
srce kaže slabega, spridenega človeka.

Plemenito srce nam je trdna podlaga stalne sreče, ne¬
plemenito srce pa si samo srečo spodkopuje. Tega smo se
že zdaj večstransko prepričali in tudi že lahko spoznali, da
je zlasti zato tako malo srečnih ljudi na zemlji, ker je
človeško srce k hudemu nagne n o od mla¬
dosti,  ker se le prerado prepusti hudim strastim, ktere ga

88

že prav zgodaj in prav urno tirajo v pogubno brezdno, iz kte-
rega se je težko ali celo nemogoče izkopati: ako namreč že
v zgodnji spomladi rahlo cvetje posmodi mrzla slana, kdo bo
Se dobrega sadu pričakoval?

Stopimo pa zdaj v spoznanju svojega srca za korak dalje
in v kovaški umetnosti zemeljske sreče za stopinjo višje, ter
oglejmo si tu še eno posebno stran, ki je izvir premnogim
neprilikam in težavam. Jezus, ki je človeško srce najbolje
poznal, je to slabo stran nedosegljivo lepo popisal v priliki
rekoč: „Kaj pa vidiš pezder v očesu svojega brata, bruna pa
v svojem očesu ne čutiš? Ali kako praviš svojemu bratu:
Pusti, naj izderem pezder iz tvojega očesa; in glej, bruno je
v tvojem očesu! Hinavec, izderi poprej bruno iz svojega očesa !
in potlej glej, kako izdereš pezder iz očesa svojega brata“.

Kako potrebno je bilo to strogo opominjevanje, nam vsak¬
danja skušnja priča. Ptuje napake človek s toliko pazljivostjo,
natančnostjo in stanovitnostjo opazuje , da ugleda vsako še
tako neznatno smetico; za lastne hudobije pa mu je tako
malo mar, da ce!6 največjih ne zapazi, da — klada ne vidi!
Ali zlobnost človeškega srca sega še dalje. Pri tako ostrem
opazovanju si domišljuje, da vidi napake, kterih bližnji cel6
nima; uganiti hoče cel6 njegove misli, njegove namene.
Vrhunec te zlobnosti je pa v tem,  da  le  slabo  stran si
ogleduje s tako bistrim očesom, za dobro stran in lepe last¬
nosti bližnjega je pa slep. Če pa vendar zapazi kaj hvale¬
vrednega, česar ne more utajiti, brž se mu vzbudi še zlob-
nejša in sramotnejša stran neplemenitega srca — nevošč¬
ljivost!

Tako postane človek polagoma nekakošen ogleduh  svo¬
jega brata in nepoklicani — le prevečkrat krivični sod¬
nik  njegov. In tako neplemenito srce ni nikdar zadovoljno
z biižnjim, nihče mu ne more prav vstreči: če ima bližnji
napake in slabosti, ga sovraži in zaničuje zavoljo napak; ako
ima pa bližnji posebne prednosti in hvalne lastnosti, ga zopet
ne more trpeti, ker mu je nevoščljiv; ako ga svet zaničuje,
pomaga ga še on zaničevati, ako pa ga drugi čislajo, tedaj se
jim noče pridružiti.

Da boš toraj mogel ti svojega brata prenašati, kakor se
kristjanu spodobi, in on tebe, — prizadevaj si najprej za
blago — usmiljeno srce ter si skušaj zlasti dvojno zlo iz
njega odpraviti: otresi se nepotrpežljive mržnje,
k i j o čutiš do njega zavoljo njegovih napak
in slabosti; in odreci se p o’polnem nečastni

zavisti, ki ti obtežuje srce celo zavoljo nje¬
govih zaslug. Cim prej in čim popolnejše to storiš,
tem ložje boš spolnoval vse dolžnosti do drugih in tem bolj
si boš njihova srca pridobil.

Ker ljudje niso angelji brez slabosti in napak , ampak
sploh grešne stvari, obložene z obilnimi nepopolnostmi in
zlobnostmi, treba nam je prav velike usmiljenosti in prizanes¬
ljivosti ; kajti premnogokrat nam res nakladajo težke reči na
ramo, — „ bremena", kakor piše sv. Pavel: „Drug drugega
bremena nosite!“ Pa kaj se hoče? Tu nam ne preostaja nič
drugega kakor to-le: imejmo z drugimi krščansko
usmiljenje, — ali pa sami trpimo!

Veliko nam bo že polajšano, ako bolj na-se gledamo,
kakor na druge in se nikdar brez potrebe ne umešavamo v
zadeve, ktere nam nič mar niso. Dovolj imamo že posla s
svojimi grehi in napakami; pač ni treba, da bi si še tuje
gorje nakladali na obtežene rame. če so drugi čmerni, ne¬
spametni, sitni, sovražni, nehvaležni, neblagi in krivični, kai
nam bo pomagalo, če postanemo še mi taki in se hudujemo.
Ljudi ne bomo spremenili in predrugačili
skušajmo spremeniti sami sebe in svoje lastno
srce zboljšati toliko, da jih bomo mogli krotko
prenašati.  Druge moramo namreč tako ceniti, kakoršni
so, ne pa, kakoršni bi morali biti, ali kakorštie bi mi radi
imeli. Ako hočemo imeti korist od ljudi, moramo tudi njih
neprijetnosti in zopernosti sprejeti za nameček.

Nikar toraj ne premišljuj veliko o tem, ktere napake in
slabosti ima bližnji, ampak o tem, kterih ti ne smeš imeti.
Ne preštevaj, kaj je on tebi dolžan, marveč, kaj si ti njemu,
to ti bodi najprej mar! Po tem pravilu so se vsekdar ravnali
sveti in v resnici plemeniti ljudje. Do sebe so bili ostri, do
drugih pa mili in prizanesljivi. Tudi mi bi se ne pritože-
Ta li toliko zoper svojega bližnjega, ko bi bili sami bolj
Popolni. Kolikor manj merimo vrednost ali nevrednost drugih
Uudi, in kolikor manj delamo razloček med njimi, toliko
bolj smo podobni nebeškemu Očetu, kteri daje deževati čez
dobre in hudobne, ter pusti solncu sijati na pravične in
krivične.

Hudobijo smemo in moramo sovražiti v človeku, a človeka
juoramo ljubiti in z ljubeznijo odvračevati od hudega in ga
k dobremu napeljevati. Saj tudi zdravnik le bolezen preganja,
bolnika pa ljubi in hoče rešiti. Kaj drugega pa so napake
budi, kakor razne bolezni njihove duše?

90

Silno zloben in neolikan se ti zdi človek, kteri še z bol¬
nikom nima usmiljenja. Po pravici se vsakemu studi Jobova
žena, ki še tako zelo bolnemu možu ne prizanaša, ampak ga
s svojim strupenim jezikom tudi v najhujših bolečinah ne
neha zbadati. Pravi „biser“ prijateljstva so bili tisti trije
možje, ki so ubogemu trpinu na gnojnem kupu „evet“ svoje
prijateljske ljubezni s tem duhati dajali, da so mu za tolažbo
očitali grehe, kakoršnih še nikoli storil ni, tako da je moral še
opravičevati in dokazovati svojo nedolžnost v zahvalo za tako
rahločutno izraženo sočutje. — Nasproti pa se nam zdijo pravi
junaki in slavne junakinje usmiljeni bratje in usmiljene sestre,
kteri svoje življenje posvetijo prelepi nalogi, da bolnikom stre¬
žejo in jim tako ljubeznivo slajšajo grenke ure.

To plemenito nalogo tudi ti lahko prevzameš, v kterem
koli stanu si; če tudi redovniške obleke ne oblečeš, če se
tudi s samostanskimi obljubami ne' zavežeš. Kajti ves svet
je velika bolnišnica; vsak človek je kolikor toliko bolan, —
njegove napake so manjše ali večje bolezni. Kakor se v bol¬
nišnicah nič ne čudijo , kedar jim novih bolnikov pripeljejo,
ker vedo, da za zdrave ni Spital; tako se tudi ti nikar ne čudi,
kedar zapaziš dušne bolezni na ljudeh, tem manj, ker si sam
tak usmiljenja vreden bolnik. Takih bolnikov najdeš povsod;
lahko si že zmiraj naprej pripravljen na nje. Bodi toraj
usmiljeni brat, usmiljena sestra! bodi ju¬
nak, bodi junakinja v potrpljenju in priza¬
nesljivosti. Blagor usmiljenim, ker usmi¬
ljenje bodo dosegli!

Pa če se komu mrzi do bližnjega zavoljo njegovih napak,
če ga težko prenaša zavoljo njegovih zldglasnih lastnosti, se
dh to, če tudi ne opravičiti, vsaj še razumeti: ali nerazum¬
ljiva je zlobnost tacega srca, ki bližnjega ne more trpeti zato,
ker je dober, ker je boljši ali bolj čislan in srečnejši. Te
spake, tega izvržka zemlja ni rodila; če tudi svet tako rekoč
plava v hudobnosti, kakor uči sv. Janez, vendar tako spriden
še ni, da bi bil tako hudobijo iznašel. Te vrste blago se je
v peklu začelo in satan ga je že v obilici izpečal, pa ima še
zmiraj dovolj naročnikov. Imenuje se to nečedno peklensko
blago — „z a v i s t“ ali „n e v o š č 1 j i v o s t“. Že Kajn si
je napravil toliko zalogo, da je lastnega brata umoril. Se
dandanašnji zna satan celo v verno srce, ki bi moralo trdno
zakleneno biti takim slaboglasnim rečem, skrivaj vriniti to¬
liko tega peklenskega pridelka, da nam že skoro ni treba
več vpraševati, kje ga je kaj, ampak povpraševati po tistih

91

blagih srcih, v kterih ga prav nič ni. Ne govorim o tistih
nesrečnih zgubljencih, kterim je srce kakor namočena goba
napolnjeno z zavistjo do bogatih in imenitnih, da jih kar živih
ne morejo videti (nihilisti, socijalisti, krvavci), ampak le to
omenim, daje  naša sebičnost tako velika, da se nekaj za¬
visti rado skrivaj in nenadno priplazi v najboljše srce, ter je
malo tako plemenitih src, da bi se tuje sreče enako veselila
kakor svoje lastne, in o tuji nesreči enako žalovala kakor o svoji.
Malo besed sv. pisma se tako zastonj pridiguje kakor beseda
sv. Pavla: „Veselite se z veselimi, jokajte se z jokajočimi!“

Ne bom dalje razkazoval, kako sramotna in kako ne¬
spametna je ta strast, samo to naj še opomnim , da je ena
najhujših sovražnic človeške sreče. Kajti sreča je le tam
doma, kjer je ljuba zadovoljnost. Kavno zadovoljnosti boš pa
zastonj iskal v srcu, v kterem ima še bleda- nevoščljivost
svoj koteč. — Če sem te prej prosil, blagovoljni čitatelj, da
bodi usmiljen do svojega brata, te tukaj nujno prosim: imej
usmiljenje do samega sebe!  Nikar si sam ne krati
sreče z norostno zavistjo!'

Nalašč sem se pri tem predmetu nekoliko časa več po¬
mudil, ker sem prepričan, da ravno „b 1 a g o s r č n o s t“ je
podlaga pravi krščanski ljubezni, je rahla in dobra zemlja, iz
ktere raste ta žlahtna rožica, ki kaže potlej svoje duhteče
cvetje v prizanesljivi besedi  in svoj neprecenljivi
sad v dobrih delih  krščanskega usmiljenja.

Brez te podlage, brez plemenite blagosrčnosti je krščan¬
ska ljubezen prazna beseda in bi bilo brezpotrebno vse moje
.daljno razkazovanje.

Zlasti lepo in vsled tega prikupljivo se nam zdi srce, ktero
ima veliko sočutje.  Tako se nam vidi Jezus Kristus v
vseh okoliščinah veličasten, ali najlepše se mi zdi njegovo
srce takrat, ko se je pokazala njegova sočutnost v milih solzah.
Ko gre slednjikrat v Jeruzalem, se ljudstvo raduje, — on
pa joka, joka zato, ker zaslepljenim ne more odpustiti, ne
more pomagati — joka se, ker naprej vidi njih nesrečo in
pogin. Kako ganljiv je prizor v Betaniji! Sestri jokate, ljud¬
stvo joka, — tudi iz najsvetejših oči prikapljejo solze, ki pri¬
dejo naravnost iz ljubeče-usmiljenega srca, ker sv. pismo
omeni, „da se je zgrozil v duhu“. Ljudje, ki so toliko sočutje
videli, so nehote vskliknili: „ Glejte, kako ga je ljubil!“ —

V tem so Jezusa posnemala najboljša srca. Sv. Filipu je
zučelo prevelike radosti srce hitrejše biti, če je grešniku od¬
vezo podelil, ker se je z njim veselil nebeške sreče; fran-

92

coski župnik Vianav se je mnogo jokal zarad nesreče greš¬
nikov. Kako plemenita srca!

4. Jezik naredi velike reci.

V starih časih, ko še največji učenjaki niso toliko fizike
znali, kakor se zdaj celo učencem ljudske šole ponuja, še
manj pa katekizma, — v onih starih paganskih časih so
ljudje menili, da se razni vetrovi, sever, burja itd. hranijo v
velikanskih podzemeljskih votlinah; za. vratarja pa je "bil
malik, ki je poljubno vrata odpiral, zdaj na stežaje, zdaj le
na ozko, zdaj je izpustil sever, zdaj burjo itd. Ker je bil
vladar vetrov, je lahko napravljal, kakor je hotel, lepo vreme,
ali pa nevihto in vihar, ter je bil vsled tega mogočen srednik
sreče ali pa nesreče, na morju in na suhem. Kar je bilo pri
nevednih paganih le živa domišljija, je pa resnično, kar bom
zdaj le povedal o jezičnosti.

Vsak človek ima posebno shrambo, zakladnico, ki je sicer
Čisto majhna pa ima vendar prostora za blagoslov ali pre¬
kletstvo za se in za druge: imenuje se srce. To zakladnico
vsakdo po svoji volji lahko odpira ter jemlje iz nje vse , kar
hoče svetu pokazati z besedo, s pisanjem in dejanjem. Iz te
zakladnice lahko svojevoljno med svet pošilja srečo ali pa
gorje, rahli vetrič ali pa vihar. In kakor posojuje, tako
se mu pa sploh povračuje; kajti, „kdor vihar seje, bo ne¬
vihto žel. “

Pred vsem se sme jezik imenovati ključ od te zaklad- [
niče. Tembolj sem opravičen za to trditev, ker je Gospod j
sam tako učil. „Gadji rod! — tako je nagovoril hinavske |
farizeje — kako morete dobro govoriti, ker ste hudobni? j
Zakaj iz obilnosti srca usta govorč. Dober človek iz j
dobrega zaklada svojega srca dobro pri¬
naša, in hudoben človek iz hudega zaklada !
hudo prinaša.  Povem vam pa, da za vsako prazno be¬
sedo , ktero bodo ljudje govorili, bodo odgovor dajali sodnji -
dan. Zakaj iz svojih besed boš opravičen, I
in iz svojih besed  boš  o b s o j e n. “

Ko bi bilo srce popolnoma dobro,. bi ne bilo treba na <
jezik prav nič paziti; kakor bi se usta odprla, vselej bi prišla j
iz njih dobra in prava beseda. Ker se pa tista dobrosrčnost, |
ki sem jo v prejšnjem odstavku priporočal, ne bo dala po- j
polnem doseči na tem svetu, ima tudi jezik še svojo po¬
sebno nalogo  in sicer to važno nalogo, da, kar je sla-

93

bega v zakladnici, previdno zapira in le dobremu pusti prosto
na dan. Zakaj nekaj hudega —■ če tudi le v podobi skuš¬
njave — ima najboljši človek v svoji zalogi; nekaj dobrega
pa tudi najhudobnejši hrani v svojem srcu: velikanski raz¬
loček je toraj ta, da dobri človek le dobro poišče, predno go¬
vori, hudobni pa le svojo slabo zalogo z zlobnim jezikom
prodaja.

Če tedaj kdo svojega jezika ni imel dovolj v oblasti, bo
imel na sodnji dan težko odgovornost. Vendar nam tudi skuš¬
nja dovolj prepričalno kaže , da že za sedanje življenje ve¬
ljajo besede Jezusove: „Iz svojih besed boš opravičen in iz

svojih besed boš obsojen". In če bi bil kdo nalašč za to na¬
stavljen, da bi natančno zapisoval, zakaj je največ ljudi kaz¬
novanih v domačih in javnih kaznilnicah, bi lahko v svojem
sporočilu podpisal pregled: „Veliko več jih je bilo z lastnim
jezikom tepenih, kakor s palico."

Skrbno toraj varuj in čuvaj svoj jezik, ako nočeš biti
med tepenimi!

Iz napisa tam spredaj, ki je vzet iz prelepega pisma sv.
aposteljna Jakoba: „Jezik dela velike reči", pa nikar ne so¬
dite, da mislim tukaj pisati o tem, kolike reči zvišujejo je¬
ziki raznih višjih in nižjih odbornikov, poslancev, svetovalcev
in drugih, kteri več ali manj pomagajo svet vladati; tudi ne
mislim tu pisati, čeravno bi bilo jako koristno delo, o mi¬
sijonarjih in vseh onih blagih dušah, ki svoj jezik posvečujejo,
v poduk in boljšanje narodov; pa še manj mislim, če bi tudi
bilo zelo potrebno, tu opisovati zlobnost in nepopisljivo ne¬
srečo, ki jo provzročujejo po širokem svetu kačji jeziki po-
hujšljivcev, zapeljivcev, hujskačev itd. Samo o tem te hočem
nekoliko pohlevno podučiti, kako mojstruj svoj jezik v vsak¬
danjem življenju, da ti ne bo novega kamenja in trnja na¬
našal na tvojo že itak grudasto in trnjasto stezo zemeljskega
popotovanja.

5. Pravila za modro rabo jezika.

Poslušaj najprej neko povestico, ki je sicer prvotno na¬
menjena otrokom, pa je odraščenim enako podučljiva in mno¬
gim še bolj potrebna. — Jurče ni še nič vedel o odmevu.
Nekega dne skače po zeleni livadi in zavpije: „Ho, hop!"
ra precej je slišal iz bližnjega gozdiča ravno tako: „Ho, hop!"
Jurče se temu zeld čudi in zakliče: „He, hej! kdo si?" Glas
Se  zopet ravno tako zasliši: „He, hej! kdo si?" Jurče zavpije:

94

„Ti si neumnež!" in — „ti si neumnež!" odmevalo je zopet
iz gozda.

Jurce nejevoljen tega, ponavlja čedalje bolj grde psovke, ?
ki se mu pa vse zopet iz gozda povrnejo. — Mislil si je, da
se kak drug deček z njim. šali in norčuje. Po vsem gozdu
ga išče, da bi se maščeval nad njim, pa ne najde nikogar.

Domu prišedši toži svoji materi, da se je v gozdu skril
hudoben deček, kteri ga je z grdimi priimki zelo razžalil. Mati
odgovore: „Jurče, to pot si se sam izdal. Nič drugega nisi :
slišal, nego odmev svojih lastnih besed. Ako bi bil ti prijazne ;
besede v gozd klical, prijazne besede bi bil tudi iz gozda slišal", j

A ravno tako je tudi v našem vsakdanjem življenju. Ob- I
naša drugih ljudi proti nam je večjidel le odmev naše lastne E
obnaše proti njim. Ako se mi obnašamo proti drugim ljudem ;
prijazno, tudi oni se obnašajo proti nam prijazno. Ako smo
pa mi proti drugim neprijazni, surovi in neotesani, ne smemo
tudi mi od drugih boljšega pričakovati.

S kakoršnim glasom kličeš ti,

Nazaj se ravno tak glasi.

Če že nauk. ki nam ga ta povest tako prosto pove, velja ;
sploh za vse naše vedenje do bližnjega, koliko bolj za naše
govorjenje! In v obče, menim, da mora to zadostovati vsa- j
kemu; le še za posamne slučaje bi moral zdaj naukov napi¬
sati. Ko bi jih le mogel! Nikar mi torej ne zameri, zvesti j
učenec človeške sreče, da ti tukaj ne morem ustreči po svoji I,
najboljši volji. Nikakor ti nisem vstanu zapisati , ali tako t
rekoč na note postaviti, kaj in kako ti je govoriti s tem in '
kako z onim, ker ne vem, s kom imaš opraviti, in še manj, |
s kom boš v prihodnosti občeval, (saj še tebe samega ne I
poznam). Ker so ljudje tako zelo različni in tudi opravila to¬
likanj raznovrstna, treba je po okoliščinah skoro povsod dru- f
gačne strune napenjati, da je lepa harmonija. I

Lahko toraj sprevidiš, da ti res ne morem dati drugačnih |
kakor le splošnih pravil za rabo tvojega gibčnega jezika. A
ker sem že strune omenil, naj mi v vspešnejše pojasnjenje j
še orgije pomagajo. Orgije imajo več spremenov ali „re- |
gistrov". Orgljar jih poljubno odpira zdaj več zdaj m,anji j
ter rabi zdaj te zdaj one, ker bi rad privabil iz njih po j
potrebi mogočne in polne glasove ali pa mile in rahlo do- f
neče. Če tudi nisi bil učenec orgljarske šole, morebiti š« I
na koru ne, da bi si bil orgije in njih spremene natanjčnejše I
ogledal: smem vendar upati, da me boš razumel, ako tvojo I
govorjenje orgljanju primerjam, saj v natanjčni poduk se no I

95

bom spuščal. Ako hočeš, da bo tvoje govorjenje prijetno
drugim in naposled tudi tebi ugodno in koristno, moraš pred
vsem paziti, da „prave registre ubereš". Veliko naj se rabi
in mnogo glasi tako zvani spremen „vox humana 1 ', po naše:
»človeški glas" t. j. prijetni, mili glas. Kedar sam o sebi
govoriš, drži se spremena, ki se imenuje „flauta minor",
(manjša piščalka) in prav pohlevno poje, kajti ljudje ne po¬
slušajo radi, če samega sebe preveč naprej staviš; in še tega
le malokrat odpri, k večjemu takrat, če drugi želijo in te
vprašujejo po tvojih delih in zaslugah; zlasti pa nikdar ne
rabi „trobente“, da bi se bahal itd. Kedar je pa govorjenje
o tujih zaslugah in dobrih lastnostih, takrat pa le brez skrbi
odpri prijetni spremen »flauta major" (večjo piščal), da jih
glasneje pohvališ. Varuj se vsega prilizovanja in vsakoršne
hlimbe, a hvaliti smeš in si o priliki tudi dolžan, kar in ko¬
likor je hvale vredno. Preveč pa tudi hvaliti nikar; zato ti
„pozavne" kar nič ne priporočam. Posebno zoperni so preveč
kričeči in previsoki — rekel bi — »spičasti" glasovi. Takih
nobenkrat ne rabi, da bi bližnjega zbadal, zmirjal, zaničeval,
zasmehoval, mu- brez potrebe očital telesne ali dušne napake.
Sploh, kedar vidiš, da si „odprl tak register", ki uho bliž¬
njemu žali, hitro ga zapri, pa drugega brž odpri.

Včasih bo pa tudi tvoja dolžnost, da se na noge postaviš,
kedar to zahteva tvoje dobro ime, ali pa, kedar se napake
drugih brez potrebe razglašujejo ali povekšujejo, celo neusmi¬
ljeno izmišljujejo: takrat krepko pritisni „pedale“ in „contra
bas"! Tembolj se moraš pa sam varovati krivičnih tožb in
prič, opravljanja, obrekovanja in podpihovanja, ker te reči ne
žalijo le Boga, ampak tudi tebi samemu že na zemlji pri¬
našajo mnogokrat nemir in škodo.

Med vsemi spremeni je pa eden, ki je vsem drugim
tako rekoč za voditelja: zato ga imenujejo orgijarji „principal“.
Ta spremen največkrat rabijo; — skoro zmiraj je odprt, da
daje drugim nekakšno milobo in čvrstost. Tak register naj
ima tudi tvoj jezik vedno odprt, kedarkoli se glasijo orgije
tvojih ust. in da si ga bodeš ložje zapomnil, kakor tuje
ime »principal", ti ga prekrstim in imenujem za to rabo —
j,krščansko ljubezen" ali še krajše „blagosrčnost“.

6. Bobra dela krščanskega usmiljenja.

Ako se v naravi okrog oziramo, vidimo, da ima vse neko
čudno moč v sebi, ki stvari sili dajati in obilno deliti svoje

96

dari. Studenec hiti, da brž odloži svoje bistre ^reberne' 1
kapljice v bližnji potok, potok hitro oddaja svojo vodo reki
in mogočna reka jo izroči v globoko morje. Pa morje tudi
nič dolžno ne ostaja, temuč po nevidnih odtokih in po so-
parjih in vzduhih, M se v oblake združujejo in nam blago¬
dejnega dežja pošiljajo, daja vsej zemlji potrebno vlago in
rodovitnost. — Drevo nam samo ponuja svoj sad , in kakor
bi se mu predolgo zdelo čakati naše roke, da bi sprejela nje¬
govo sladko težo, nam večkrat samo vrže svoj dar pred noge.
— Na sto in sto krajih odpira zemlja svoje naročje , da nas
obdaruje s svojim bogastvom: tu nam pošilja zdravilno stu¬
denčnico, tam spet kaže bogato žilo drage rude; tu nam po¬
nuja raznega zelišča za hrano, tam nas zopet obilno preskrb-
1 j uj e z obleko, s kurjavo in z vsem , kar potrebujemo. —
Solnce nikdar ne neha svojih krepčajočih žarkov dan na dan
pošiljati na zemljo. — In kako skrbijo živalice ne le med
seboj ena za drugo, ampak tudi za človekovo korist, kakor
hitro si jih privadi!

Tedaj le človek, ki je krona vsega stvarjenja, — edino
le človek naj bi imel kamenito srce in prsi z jeklom okovane,
da bi le za-se skrbel, in svojim bratom nič ne privoščil, le
jemal in ničesar od sebe ne dal?!

Ne, to ni mogoče, — potem bi bil človek slabeji, kakor
druge brezumne stvari! To ni mogoče — tako neobčutljivega
Bog človeka ni mogel vstvariti, kajti kako bi se moglo potlej
še reči, da ga je vstvaril po svoji podobi?  Bog je ne¬
skončna dobrota in njegovo veselje je dobrote deliti vsem svojim
stvarem. To nepopisljivo dobrotljivost nam je Jezus s svojim
izgledom vidno pokazal na zemlji. Saj sv. evangelij prav ob
kratkem opiše njegovo življenje na zemlji z besedami: „0 k ro g
je hodil pa dobrote delil!“  To pa nam je sam za¬
gotovil: „Kdor mene vidi, vidi Očeta!“ •—Marsikaj na svetu
se da zmeriti in prešteti, dobrote Božje pa so brez števila in
brez mere; zato še začeti nočem , da bi ti jih našteval in
opisoval. Svetujem pa, da o priliki, ko ti bo kaj časa osta¬
jalo,, se vsedi, s komolcema se na mizo nasloni, glavo med
obe roki deni pa premišljuj, koliko dobrega si že ti sam iz
roke Božje prejel (kaj še le vse stvari!) in potlej se pa spomni,
da si po Božji podobi vstvarjen, da je tudi tebi in vsakemu
človeku Bog globoko v srce zasadil čutilo, ki se imenuje so¬
čutje, ki človeka priganja, svojemu bližnjemu dajati, in sicer
ne le tedaj, kedar je v najhujši sili in potrebi, marveč tudi
takrat, kedar razvidi, da bo drugim močno vstreženo in bo

97

mnogo src razveselil s svojim darom. Radodarnost in dobro¬
delnost je tako rekoč prirojena čednost; skopost, trdosrčnost
in sebičnost je zoper natoro človeško. In ker je po grehu
sploh človeška natora oslabela in posebno naša volja se na
slabo zasukala, postala je radodarnost tako redka, in se d&
ta čednost tako težko prisvojiti.

Mika me in prav vabljivo se mi zdi, o tem predmetu
še mnogokaj povedati; pa za tukajšnji namen naj zadostuje
le toliko, da še povem, kako radodarnost našo srečo pospešuje.

7. Radodarnost na zemlji poplačana.

Marsikteri ima v svojem srcu še dokaj odkritosrčno lju¬
bezen in to večkrat tudi z besedo trdi, — ali kedar pride
do dejanja, kedar je treba kaj dati, ne more se odločiti, kaj
naj bi dal , da bi se doma preveč ne poznalo, da bi ne bila
prevelika škoda. To pa zato, ker misli, da to, kar za druge
porabi, bo za zmiraj zgubljeno in ker ne spozna, da od tega,
kar iz svojega potrosi za dela usmiljenja, ne bo prav nič
zgubljenega, temuč da bo s svojo dobroto koristil veliko več
sebi kakor drugim. Vsako delo krščanskega usmiljenja je
vsejano seme, ki bo obilen sad rodilo zato, ker je že seme
samo na sebi dobro in ker je na dobro vsejano ter mu je
tudi blagoslov Božji zagotovljen. Kakor malo nam je žal za
seme, ktero njivi izročimo za prihodnjo žetev, tako malo naj
nam bo žal za denar, kruh ali kaj drugega, kar porabimo za
miloščino ali druge bratoljubne namene. Bes da vsejanega
semena nimamo več, toda zanj bomo prejeli trideseterni,
šestdeseterni ali celo stoterni sad; saj Jezus sam veli: „Res-
nično, resnično vam povem , ako pšenično zrno ne pade v
zemljo in ne umrje, ostane to samo, ako pa umrje, stori ve¬
liko sadii“. Norec bi mu rekli, kdor bi seme zapiral in za¬
klepal v skrinjo, češ da ga je škoda v zemljo metati; enako
ime pa se spodobi tudi onemu, kteri svoje premoženje trdo¬
srčno zaklepa in ničesar noče vsejati na tako rodovitno njivo
Božjo radodarnega usmiljenja. Bes da bo prava žetev krščan¬
ske radodarnosti še le v večnosti, a dokaj pridelkov je že
tako zgodnjih, da se že v sedanjem življenju lahko požanjejo
m spravijo.

Tako n. pr. je neprecenljivi sad radodarnosti tisto v e-
s .elo čutilo,  ki ga ima človek po storjenem dobrem delu;
tista nepopisljiva radost,  ki jo vsako dejanje krščan¬
skega usmiljenja zapušča v srcu visokodušnega dobrotnika.

Osmero blagrov. 7

98

Kaj je človeška sreča tukaj na zemlji drugega kakor veselo
in zadovoljno srce ? Tacih srečnih nam ve zgodovina premnogo
našteti. Omenim le enega iz starih časov, ki sicer velja za
najnesrečnejšega, kterega se nehote spomnimo, kedar je o
hudem trpljenju govorjenje. Kaj menite, s čim se je trpin
Job  posebno tolažil, kterih dni si je najbolj nazaj želel ? Ali
mar ne onih, ko je z radostnim srcem svojim bratom usmi¬
ljenje skazoval? O, ne lastna hvala, temuč srčno veselje in
zadovoljnost se razodeva v njegovih besedah: „Uho, ki je po¬
slušalo , me je blagrovalo , in oko , ki me je gledalo , mi je
spričevanje dajalo; zato, ker sem rešil vpijočega siromaka in
siroto, ki ni imela pomočnika. Blagoslov tistega, ki bi bil
sicer poginil, prišel je nad me in udovi sem srce obveselil".
— Pa kaj bi še dolgo dokazov iskal za to resnico, saj nam
je Zveličar, ki je človeško srce najbolje poznal, zatrdil: „D a-
jati je slajše, nego jemati!"  Koliko srčnega ve¬
selja si torej lahko sam z majhnim trudom napraviš, ako le
hočeš!

Sploh se naklonjenost ljudi z nobeno rečjo tako gotovo
ne pridobi kakor z radodarnostjo. Večkrat se prav očitno
vidi vresničena beseda: „Blagor usmiljenim, ker usmiljenje
bodo dosegli". Kakor n. pr. v naslednji dogodbi.

Pred kakimi dvajsetimi leti je bil na Francoskem neki hu-
dodelnik vjet in obsojen v težka dela na barkah. Bil je mlad,
velik in močan mož. Že nekaj let je bil tako uklenen, in
še mnogo let je imel tako uklenen ostati. Kar se mu ne¬
kega dne posreči, da uide in pobegne. Na begu pride do
revne koče. Silno lačen hoče tu kruha poprositi; a ko vstopi,
najde kmeta, ki je jokal, najde ženo in otroke, ki so tudi
jokali. Hudodelnik vpraša: „Kaj pa vam je?" — „Oh“, začne
mož, „vse orodje in pohištvo nam hočejo prodati, ker najem-
ščine ne morem plačati. Le še nekaj goldinarjev mi manjka.
O moja uboga žena, o moji ubogi otroci!" In ko se pri tem
spet zajoka, začnejo se na novo z njim jokati žena in otroci.
Ubežnik postane resen in zamišljen in kar molči; vidi se mu,
da nekaj posebnega namerava. Kaj neki misli? — ali misli
na tatvino? na rop? ali na svojo preveliko lakoto? — Oez
nekaj časa spet odpre usta in pravi skoro z ginjenim glasom:
j,Mož, bodite potolaženi, vam je lahko pomagati. Znano vam
je, da kdor ubežnega kaznjenca sodniji izroči, dobi toliko in
toliko." Kmet ga gleda, ne vede, kaj hoče s tem. Zdaj reče
ubežnik: „No, le kar brž prinesite vrv; n&te moj vrat, jaz

sem tak kaznjenec". — Kmet in njegova žena in njegovi

99

otroci (in stavim, da z njimi tudi ti, blagosrčni bralec) se
čudijo in nočejo prav verjeti in reko to in pravijo ono, Ali
čez malo časa koraka po poti proti kaznilnici orjaški begun,
kakor krotko jagnje, vrv okrog vrata, povezan na rokah in
zraven njega kmetič. Kdor ju vidi, skoro ne more verjeti.
Keč seveda napravi veliko šuma ter pride do paznika; ta
jo pove nadzorniku in nadzornik jo sporoči ministru — po¬
vsod veliko čudenje in strmenje ; pri ministru je pa še več
kot strmenje, kajti vsede se in zapiše sporočilo, ki je ob
enem vladni ukaz: „Tako človekoljubje se mora poplačati;
oproščen je!“

Ti, blagovoljni bralec, bi ga bil tudi oprostil, ko bi bil
minister, kaj ne? Toliko premore dobro delo! Naj bi bil
hudodelnik še tako lepo prosil, ne bil bi uslišan; naj bi se
bil še tako umno izgovarjal, ne bi mu bili verjeli; kazen bi
mu bila ostala in zdaj po begu še občutno poostrena. Kar
pa bi ne bila nobena beseda zmogla, zmoglo je krščansko
usmiljenje. Blagor usmiljenim, ker usmiljenje bodo dosegli!

Le še to naj omenim, da zarad miloščine večkrat Bog
obvaruje človeka časne nesreče in daja blagoslov njegovemu
prizadetju , kar nam sv. Duh naravnost obeta v sv. pismu:
„Zaperaj miloščino revežu v srce in ona ti bo sprosila, da se
ti nič hudega ne bo zgodilo.“ (Sir. 29, 15.) Poslušaj v potrdilo
še to-le mično dogodbo.

Pred nekaj leti je živel na Bavarskem kmetič, kteremu
je najboljša krava zbolela; že je menil, da je zgubljena, da
ni za-njo nobenega pomočka več. To je bilo zvečer. O mraku
pride stara beračica k hiši in prosi v Božjem imenu za pre¬
nočišče na senu, kjer je že večkrat prenočila. Kmet je pa
danes zarad bolne krave slabe volje in ves zamišljen ter reče:
„Ne, draga ženica, danes vam ne pustim spati na senu!“
— Ženica gleda kmeta in sama ne ve, pri čem je, ali je vreme
jasno ali oblačno, ali je bila ta kmetova beseda dobra ali
huda. Zdi se jej pa, da mu je obraz bolj na usmiljenje
nagnen, kakor pa jezik; zato še enkrat poskusi in lepo prosi,
ker je že pozno in nikjer na okrog nobene hiše in pa da bo
molila za-nj. Kmet pa spet svojo zatrdi: „Ne, ženka, danes
vas ne pustim na seno; danes morate spati v moji najboljši
sobici“. — Beračica si misli: Mož se šali in ostane. Kmet
pa jo pokliče k mizi in jej postreže z jedilom, kolikor le hoče.
Po večerji hoče iti hvaležna beračica na seno spat; a kmetič
zopet pravi „ne! w  in jo res pelje v najlepšo stanico. Ondi so
bile tri postelje in najlepšo pokaže ženici rekoč: „Tukaj-le

7 *

100

boste spali; lahko noč!" — Kaj tacega se ubogi ženici še
nikdar ni pripetilo v življenju, da bi bila tako na mehkem in
tako sladko spala; zato jej je zjutraj prvo, da se kmetu pri¬
srčno zahvali: „Bog vam poplačaj desetsto tisočkrat, in za

uboge verne duše v vicah, za jed in pijačo, in za dobro po¬
steljo !“ Kmet pa ženice še ne pusti, mora še prej se najesti
in jej dd nekoliko tudi še za na pot. Kajti danes ni več slabe
volje kakor sinoči, ampak ves vesel reče ženici: „Danes se
moram jaz vam zahvaliti, ne pa vi meni. Sinoči mi je bila
zbolela najboljša krava in že sem mislil, da bode po njej;
nič ni hotelo pomagati. Kar pridete vi le-sem proti hiši;
tej le ženici, si mislim, bom nocoj usmiljenje skazal; more¬
biti se me ljubi Bog tudi usmili in mi živinče ozdravi. In
res; krava danes zopet rada je; Bog mi je povrnil. Zato vam
rečem zdaj: Ženka, Bog vam poplačaj tisočkrat".

Ta prigodba se ni samo enkrat primerila, ampak se
ponavlja dan na dan po vseh krajih sveta, da Bog stoterno
poplačuje dobrote, ktere svojemu bližnjemu v njegovem imenu
skazujemo, kakor je onemu kmetu za malo postrežbo, ki ni
bila še goldinarja vredna, najlepšo kravo v hlevu obvaroval.
Pač res, da se žena  zemlji vresničuje njegova obljuba:
„D a j t e in se vam bo dalo; dobro, natlačeno
in potreseno in zvrhano mero vam bodo dali
v vaše naročje".

Le dobro premisli te besede in živo si pred oči postavi,
kaj pomenjajo: in imel boš najlepši prizor, ki je res očesa
vreden. Misli si blagega dobrotnika, ki ukaže revežu name¬
riti žita ter sam zraven stoji in gleda, ali se mu bo tako na¬
merilo , kakor mu je odločila njegova ljubezen. „Dajte mu

— je njegovo povelje — prav polno mero!" Se zgodi, po¬
tlačite, kolikor morete, potlej pojde še noter!" Tudi to se
zvrši ter še žita prisujejo. „To še ni zadosti — ukazuje
blaga duša — dobro pretresite posodo, in še bo prostora!“
Ko se tudi še to zgodi, je mera prav do vrha polna , nič
več ne more vanjo. „Ne, — ugovarja še celo zdaj dobrotnik

— ne sme biti kakor pri prodajalcu le samo polna (štrihana)
mera, marveč zvrhana! Napolnite torej z vrhom, dokler
more še kaj na kupcu ostati!“ S to genljivo podobo nam je
hotel Zveličar pokazati, kako bogato nebeški Oče plačuje lju¬
bezen, ktero bližnjemu skazujemo, deloma že v tem življenju.

— Torej: Blagor usmiljenim!

Oe tako kažemo krščansko ljubezen v plemenitem srcu,
govorjenju in dejanju; potlej se drugi ne bodo pritoževali o

101

nas, a tudi nam se ne bo treba toliko pritoževati o drugih,
ker naše usmiljenje bode privabilo tudi od vseh strani usmi¬
ljenje do nas.

K temu splošnemu poduku se mi potrebno zdi še po¬
sebej dostaviti nekoliko besed o zvestobi in poštenosti,
ki nam jo najlepše izraža prislovica „mož beseda".

8. „Mož beseda 44 .

Ako Slovenec komu reče, da je „mož beseda", ga je s
tem močno pohvalil. Zato tudi tebi rečem: Ako hočeš imeti
pri ljudeh veljavo in spoštovanje , bodi „mož beseda". Kdo
pa zasluži to častno ime?

„Mož beseda" je najprej v svojem mišljenju  narav¬
nost in brez hinavščine, pravičen kakor zlata tehtnica. Sam
ni rad ogoljufan, pa tudi drugih ne mara slepariti, krivo na¬
tolcevanje in predrzne sodbe, hudoželjne nakane in kar je
s tem v zvezi, mu je zoperno. Kakoršuega se kaže na zunanje,
tak je tudi znotraj: nanj se smeš vselej zanesti!

„Mož beseda" v govorjenju ne pozna laži.  Čudno je to,
da laž vsi sovražijo, kedar jo zasačijo pri drugih; a sami se
je pa sploh tako vestno ne ogibljejo, kakor bi bilo soditi in
pričakovati po tem sovraštvu. Laž je prišla že tako močno
v navado, da se nam mnogokrat zel6 težko zdi verjeti; saj pri
nekterih celo prisega ni več tako stalna skala, da bi se mogla
naša vera brez vseh skrbi na njo nasloniti. Kako dobro se
nam torej zdi,  ako najdemo človeka, o kterem smo prepri¬
čani, da nikoli ne laže in da je pripravljen raje še tako ve¬
liko škodo trpeti kakor pa le enkrat se zlagati. Ako ti je
tak človek kaj obljubil, smeš se brez vse skrbi zanesti, da
ti bo spoluil; če pa mu bo nemogoče spolniti svojo obljubo,
se ti bo pravočasno izgovoril in opravičil. In kako, da bi ne
spoštoval in čislal tacega, ki te še nikdar, kakor pravimo, ni
pustil na cedilu? Pa še ti tak bodi do drugih!

„Mož beseda" je človek, kakor si ga Jezus želi, ko nam
v pridigi na gori opisuje, kakošnega duha bi morali biti
kristjani, rekoč: „Vaše govorjenje bodi „je, je" in „ne, ne";
kar je več, je od hudega". Ko bi bili vsi tako pravični in
resnicoljubni kakor moj „mož beseda", bi popolnem zadosto¬
valo trditi: „je“ ali „da“, in „ne" ali „nak“ ter nikomur
bi se ne bilo treba bati, da bode ogoljufan ali oškodovan.
Da je sedaj treba toliko zagotovil in prič, zastav in priseg,
vse to je od hudega, — pomanjkanje poštenosti.

102

„Mož beseda“ je vsikdar pravičen pri kupovanju in pro¬
dajanju, pri rokodelstvu in obrtu ter vsem svojem dejanju in
nehanju. Nikomur ne prizadene nobene krivice; rajše sam
včasih kaj škode trpi, kakor da bi se po njem komu krivica
godila. In taka vsestranska poštenost je jako trden steber
njegove sreče. Ljudje namreč na nobeno reč tako ostro ne
gledajo kakor na prste: Če ima kdo prste predolge,  je

že zapravil zaupanje pri ljudeh. Nezvesti, goljufni, tatinski in
krivični človek ni vstanu najti spoštovanja in stalne sreče,
naj bo v kterem koli stanu. Kje bo dobil službo, posel, ki
goljufa in krade? Kdo si bo upal kaj naročiti pri kupcu ali
rokodelcu, o kterem ve, da je krivičen in prekanljiv? Kakor
led in sneg zginja, ko začuti gorko spomladansko solnce, tako
zginjajo naročniki, kupci itd., ako zapazijo predolge prste. O
tistih na kilometre dolgih prstih, ki se gostokrat pokažejo pri
velikih blagajničarjih, tu še ne govorim ne; takim opisuje
srečo — grizenje vesti, dolgoletna ječa, sramota ali pa cel6
samomor.

„Mož beseda“ pazi zlasti na to, da se tuje reči ne po¬
kvarijo; kar si je izposodil, vrne o pravem času in nepoško¬
dovano. Pa tudi v svojih domačih rečeh in opravilih se drži
natančnega reda; njega ni treba čakati tam, kamor je ob¬
ljubil priti; svoje dolžnosti spolnuje natančno in o pravem
času. Posebno hvale vreden je pa njegov spomin za tuje
dobrote: hvaležen je za vsako postrežbo.  Malo-
ktera reč v javnem občevanju tolikanj pristuje in koristi člo¬
veku kakor hvaležnost. Saj še brezumne živali se nam pri¬
kupijo po svoji hvaležnosti in Bog sam jih stavi v tem ob¬
ziru človeku v zgled, ko govori po preroku: „Yol pozna svo¬
jega gospodarja in osel jasli svojega gospoda. Izrael pa ne
pozna mene!“ Lepe dogodbe se berejo o živalski hvaležnosti,
a zel6 grde zglede človeške nehvaležnosti smo že sami doživeli.
Kako odurni in nehvaležni so večkrat učenci svojim učenikom,
revni svojim dobrotnim podpornikom, ovčice svojim duhovnim
pastirjem, otroci svojim starišem! Ko bi pa ljudje spoznali,
koliko koristi jim ravno hvaležnost donaša, bi se vse bolj pri¬
zadevali za to prelepo čednost. Kajti hvaležnost ima v sebi
več reči: pokaže, da znam ceniti dobroto in dobrotnika, da
sem krotak in ponižen, dobrosrčen in rahločuten. Nehvalež¬
nost pa kaže slabo, prevzetno, nezvesto, — recimo naravnost
— krivično  srce. Mnoge dobrote so tako velike, da jih
nikdar nismo v stanu poplačati, povračujemo jih polagoma s
hvaležnostjo; mnogi dobrotniki so tudi tako visokodušni, da

103

bi nikakor ne hoteli sprejeti plačila iz naših rok, srčne hva¬
ležnosti pa se ne hodo branili. Pa kaj bi dalje besede zgub¬
ljal? če se nam nespametne živali po svoji hvaležnosti to¬
likanj prikupijo in se z dobroto bolj ukrotijo kakor pa s
strahom, kako da bi se pametni, po sv. krstu posvečeni človek
ne priljubil po svoji odkritosrčni hvaležnosti, in sicer tem
bolj prikupil, čim hvaležnejši je?

„Mož beseda“ je slednjič to, kar imenujemo značaj,
t. j. človek, ki je pripravljen za svoje prepričanje, za resnico
in pravico tudi kaj zdatnega pretrpeti, kakor zdaj pravijo:
žrtvovati se; človek, kterega ne more s prave poti spraviti
niti obljuba in žuganje, niti korist in škoda, niti dobiček in
zguba. Kakor skala stoji značaj nepremakljiv v sredi vi¬
harjev; spoštljivo se na-nj obračajo prijatelji in sovražniki.
Klobuk z glave in globok priklon takemu značajnemu junaku!
Ce tudi ga vsi ne ljubijo , a zaničevati se ga nihče ne upa.
Kmalu pa se povsod naveličajo omahljivega neznačajnika, ki
vedno po vetru svoj plašč obrača, ki je šviga švaga čez dva

praga, vrteč se petelin na strehi, ki ga vsak vetrič presuče

na drugo stran itd.

Neki popotnik potuje v hudi zimi skoz velik gozd. Že
je v sredi gozda. Od zunaj mraz od znotraj lakota hudo pri¬
tiska. V tej stiski se ga usmili „gozdni mož“ Satir. Prijazno
ga sprejme v svojo votlino in ga tudi h kosilu povabi, kar
je utrujenemu popotniku seveda prav dobro ugajalo. Ko se
k mizi vsede, začne dihati v roke. To se Satira jako čudno zdi
in ga vpraša, zakaj si v roki piše ? Popotnik mu odgovori, da
zato, ker bi se rad tako ogrel. Kmalu na to tujec seže z žlico
v skledo, zajme in začne jed v žlici pihati. Še bolj se Satira
čudno zdi, kako da zdaj pa vročo jed piše ? Odgovori mu, da

to pa dela zato, ker se mu zdi jed prevroča; rad bi si jo

s pihanjem pohladil. „Yeš kaj“?  mu zdaj jezno reče Satir,
vroče in mrzlo iz enih ust?  — naka! le poberi se
mi iz mojega stanovanja; vroče in mrzlo iz enih ust —-
tega jaz ne maram trpeti pod svojo streho, ne morem trpeti,
nočem trpeti! tega ne bom trpel, le urno se mi zgubi
spred oči!“

Ta pravljica se še zdaj med nami premnogokrat ponavlja.
Mnogi so pripravljeni za vse, kakor jim bolj kaže in več
nese. Kakošne posledice ima ta vrtoglava omahljivost za na¬
slednje čase, to lahko vsaki količkaj skušeni človek ve, ko
sprevidi, da marsikteremu ne more več tako zaupati kakor v
prejšnjih letih, in da mu postane morda celo nevaren tisti,

104

za kterega bi bil šel nekdaj v ogenj. To stori brezznačaj-
nost, ki se za kratek čas morda nekoliko povzdigne, a stalne
zadovoljnosti, stalne sreče ne more prinesti, ker le po¬
št enjaštvu je odločen najdaljši obstanek!

Stariši, učitelji in odgojitelji! ako hočete malim zagotoviti
trdno podlago stalne sreče, zgodaj jim pristudite vsako laž in
hinavščino, ostro kaznujte vsako najmanjšo laž in goljufijo,
nezvestobo in tatvino! Učite jih rednega življenja in zlasti
ponižne hvaležnosti. Tudi značajnost se more le polagoma
utrditi in je že pri izreji na njo ozir imeti. Yse to seveda
se da v popolnosti doseči le na podlagi prave, temeljite pobož¬
nosti. Kjer jame vera pešati in neha vest gospodovati, tam
se bo tudi možatost kmalu poslovila.

9. Dragoceno zrcalo.

Nauke petega blagra si najlažje v kratkem ponovimo,
ako si po zgledu sv. Frančiške Fremijot naredimo iz njih
nekakošno zrcalo ali ogledalo. Ta svetnica je želela svoje sa¬
mostanske sestrice v pravi sveti ljubezni potrditi in je v ta
namen ukazala na zid, kjer so navadno memo hodile , zapi¬
sati prekrasne besede sv. aposteljna Pavla iz 1. lista do Ko-
rinčanov: „Ljubezen je potrpežljiva, je do¬

brotljiva; ljubezen ni nevoščljiva, ne ravna
napačno, se ne napihuje; ni ča s t i 1 a k o m n a,
ne išče svojega, se ne da razdražiti, ne
misli hudega, se ne veseli krivice, veseli
pase resnice; vse pretrpi, vse veruje, vse
upa, vse prenese. 11  To pisanje je imenovala „s a m o-
stansko ogledalo 11 .  Če je bilo treba ktero tovaršico
kdaj kaj posvariti zastran pomanjkanja ljubezni do bližnjega,
jo je poslala one besede brat,  rekoč: „Pojdi se v ogledalo
pogledat, da boš videla, kakošna si! 11

Ogledalo ali zrcalo je potrebna reč pri hiši, da pogledaš,
ali si dostojno opravljen, umit in počesan, ali si za med ljudi.
Da so nekteri cel6 do greha nečimerni pred zrcalom, tega
ni zrcalo krivo , ampak napuh in spridenost, ki zna vsako
reč v napako obračati. Upam, da ti nimaš te graje vredne
navade, da bi se iz nečimernosti predolgo pred navadnim
zrcalom vrtil; zato se smem zanesti, da boš tem rajše spol-
noval moj nasvet ter se prav gostokrat šel pogledat v ogle¬
dalo sv. Frančiške, ki ga je naredil največji mojster, sam sv.
Pavel; pred tem zrcalom se pa smeš prav dolgo pomuditi.

105

če si polagoma tako olepšal svoje srce, da v tem zrcalu ne
zagledaš nad seboj nobene maroge in lise, potlej smeš brez
skrbi iti v vsako družbo, imenitno in priprosto; le verjemi,
da se ti bo dobro obneslo.

Da ti bo pa to prekrasno zrcalo še bolj ugajalo, ti ga
bom tukaj nekoliko iz okvirja vzel, nektere koščeke, ki so
si močno podobni, bolj skupaj stisnil in ti s kratko razlago
pokazal, kako se vspešnejše v njem ogleduj. Zlasti to ti na¬
ročim, da nikdar ne prezri prelepega žarka, ki iz tega zrcala
na vse strani tako milobno odseva in sezove: „Blagor usmi¬
ljenim !“

a) Ljubezen je potrpežljiva — vse pre¬
trpi—se ne d & razdražiti — vse prenese!  Če
zapazi na bližnjem zopernosti in nepovoljne napake , se ne
jezi, ampak si le to dvoje misli, ki je tudi sicer najboljša
pomoč v vsaki sitnosti: ali se dd, prenarediti ali ne ? Ako si
upa neljube napake pri bližnjem odpraviti, tedaj se v vsej
krotkosti posluži pripravnih pripomočkov v ta namen, zlasti
če jo tudi poklic k temu veže; tudi v svarjenju in kreganju
se pohlevna ljubezen razodeva. Ako si pa ne upa nič prena¬
rediti, izroči vse Božji volji in pomoči, za se pa preskrbi
kar moč veliko zalogo vesele potrpežljivosti. Sploh prava lju¬
bezen v oziru napak gleda bolj na se kakor na druge; ker
vidi, da drugih ne more poboljšati, skuša boljšati sebe, ter
je do sebe ostra, za druge milobna. Ker ve , da človeških
slabosti ne bo mogoče nikdar s sveta odpraviti, da vsem nihče
ne more vstrezati in da povrh tega je svet vajen plačevati z
nehvaležnostjo: kaže svoje krščansko junaštvo v usmiljenju in
v pri zanašanju!

b) Ljubezen je dobrotljiva.  Kaže se v dobro¬
srčnih mislih in željah, v milem sočutju, v prijaznem in pri¬
zanesljivem govorjenju v navzočnosti in v nenavzočnosti, zlasti
pa v dobrih delih krščanskega usmiljenja. Rada pomaga in
postreže, komur le more. Kakor nebeški Oče daje solncu
sijati na dobre in zlobne, tako odkritosrčna ljubezen razširja
svojo dobrotljivost nad vse, kterim more pomagati, nad pri¬
jatelje in sovražnike. In da more prav mnogim postreči, sama
sebi pritrguje, svoja dela in svoje moči drugim posvečuje,
celo prosit gre — za druge! Ne le čas po dnevu, tudi nočno
spanje je voljna dati, daje  bližnjemu postreženo; celo prostost
in zdravje je pripravljena darovati, ko bi bilo treba. Tako so
ravnala najboljša in najplemenitejša srca posnemaje najdobrot-
nejše srce Jezusa Kristusa, ki je povsod dobrote delil, koder

106

je hodil, ki je celo svoje življenje za nas dal v najstrašnejših
britkostih na križu ter je samega sebe nam izročil v presv.
rešnjem Telesu.

c) Ljubezen ni nevoščljiva.  V tem je vrhunec
krščanske ljubezni, da nam gre tuja osoda enako k srcu kakor
lastna; da nas sreča in blagostanje bližnjega tako veseli,
kakor lastni blagor, tuja nesreča pa nas tako boli, kakor bi
nas zadela. Po takem blagem sočutju je človek podoben Bogu,
kteri, sam v neizmerni sreči, hoče in želi, da bi bili tudi mi
vsi srečni, tudi taki, ki smo ga že mnogokrat žalili; po ne¬
voščljivosti pa je podoben satanu, kteri. sam večno nesrečen,
išče še vse druge za seboj v nesrečo potegniti, ker ne more
nikogar srečnega videti. V resnici plemenito je srce, v kterem
ni nobene zavisti več. Za tako plemenitost so se svetniki vsikdar
močno prizadevali. Že sv. Pavel piše: „Kdo oslabi in bi
jaz ne oslabel? Kdo se pohujša in bi mene ne peklo ?“ In
kdo bi se ne čudil njegovim klasičnim besedam, ki so vredne
ust in peresa največjega modrijana: „Veselite se z veselimi
in žalujte z žalostnimi!“

d) Ljubezen ne ravna napačno.  Ena najtežav¬
nejših reči v človeškem življenju je: pravo mero za¬
deti.  Kako lahko se nam zgodi, da pretiramo, da posta¬
nemo enostranski, da prehlastno se prizadevaje za čednost
zabredemo v kako drugo napako. Ker vozimo svojo srečo
po ozki cesti, se tako lahko primeri, da se nam voz, če ga
preveč od ene strani potiskamo, na drugo stran prevrne. Zato
nam je posebno v vedenju do bližnjega potreba poglavitne
krščanske čednosti modrosti:  da ne bomo krivični enim,
ako smo predobrotni do drugih , da zlobneži naše dobrotlji¬
vosti ne bodo zlorabili v greh, da enemu za ljubo ne bodemo
drugih zatirali, da ne zajdemo v priliznenost, da ljubezen
naša res zmiraj sveta ostane, da nam ne vzame dobrega
imena ali cel6 dobre vesti ter ne postane nevarna naši naj¬
večji sreči, nedolžnosti itd. Zato je krščanska ljubezen, ki
ima biti podlaga naši sreči, jako previdna, — „ne ravna
napačno!“

e) Ljubezen se ne napihuje, — ni č a s ti¬
la k o m n a — ne išče svojega!  Napuh hoče imeti
vse ljudi le za hlapce, častilakomnost vsacega za lestvico, da
bi se sama po njem višje popela in sebičnež je podoben
ovčarju, kteri ne ljubi ovčice, ampak le njeno volno. Krščan¬
ska ljubezen pa posnema Jezusa, ki je nam zapovedal: „Lju-
bite se med seboj, kakor sem jaz vas ljubil!“ —

107

In kako je Jezus nas ljubil? Zapustil je nebeško veličastvo
in je v neskončni ponižnosti nam enak postal v vseh rečeh
razun greha. Pa ko bi bil postal na svetu najimenitnejši in
najbogatejši, bi se še ne bilo tako zelo čuditi; a hotel je med
vsemi najmanjši biti, ker je sprejel ..hlapčevsko podobo",
kakor se izrazi sv. apostelj. V največji revščini in ponižnosti
se je pričelo, vršilo in skončalo njegovo presveto življenje;
med dvema razbojnikoma je hotel umreti najsramotnejše smrti.
In kako je še pred smrtjo se poslovil pri svojih? Kedar se
imenitni poslavljajo, se jim vse bliža in uklanja ter vso mo¬
gočo čast sprejemajo: Kaj pa Jezus? — Predpaše se s pre-
pasnikom, vzame vode, pripogne se do tal pred revnimi ri¬
biči, pred vsakim posebej, noge jim umivaje ter jih za slovo
počasti s postrežbo, ki je sicer opravilo najmanjšega posla pri
hiši! In kakor bi še ne zadostovalo to, kar so videli, jih hoče
še z besedo prepričati, rekoč: „ Jaz, vaš Učenik in Gospod
sem vam noge umil. Zgled sem vam zapustil, da tudi vi
tako delate.“ In že poprej jim je o priliki zatrjeval, da ni
zato prišel na svet, da bi mu ljudje stregli, ampak zato, da
bi on drugim stregel. Pri Kristusu je bilo ponižanje neizmerno
velika reč, kajti ponižal se je neskončno! Pri tebi pa ne bo
treba veliko stopinj nižje stopiti, ker nisi tolikanj višji memo
brata svojega; ako se prav spoznaš, boš morebiti kmalu pre-
videl, da si celo zdaj že nižji od njega. Pri nas je poniž¬
nost samo spoznanje resnice, spoznanje svojih pomanjkljivosti
in tujih zaslug. Kolikor bolj pa se ponižuješ, toliko lepša bo
tvoja ljubezen, zakaj pravo prijateljstvo je le
med enakimi mogoče.  Z zatrtim napuhom se ti bo
pa tudi bolj in bolj sebičnost pozgubila.

f) Ljubezen ne misli hudega — se neve¬
seli krivice, veseli pa se resnice.  Še enkrat
te opozorim na to, kar sem prej rekel v slavo njemu, ki
se sme zvati „mož beseda 1 '. Besnica in pravica je podlaga
vsemu njegovemu mišljenju, govorjenju in dejanju. A to nje¬
govo neupogljivo resnicoljubje dobiva po ljubezni in prizanes¬
ljivosti le še večjo milobo in lepoto. On ne išče hudobije tam,
kjer je nič ni; ne podtika bližnjemu slabih namenov, ampak
dokler ni prepričan, se mu varnejše zdi, vse na dobro obra¬
čati in razlagati. Pa še potlej, ko je prepričan in so mu
tuje slabosti do dobrega znane, jih skuša izgovarjati, češ da
bližnji ni tako hudo mislil, da se je prenaglil, da je bil v
prenevarnih skušnjavah itd. Vendar ravno zato, ker je „mož
beseda", se pa tudi ljubezni ne dd preslepiti, da bi zašel v

108

nasprotno napako in bi strankarstvu na ljubo imenoval črno,
kar je belo , belo pa, kar je črno. Ne, prava ljubezen je
splošna in nikdar ne pozabi, da imamo vsi enega Očeta in
smo vsi bratje med seboj; torej se ne more nikdar veseliti,
kedar se bližnjemu krivica ali škoda godi; veseli pa se vselej
in povsod, kjer in kedar pravica in resnica zmaguje.

g) Ljubezen vse veruje, vse upa.  Prava lju¬
bezen se ne veseli le na tihem in ne čaka mirno doma. da
bi le drugi šli v boj za resnico, ampak prava krščanska lju¬
bezen se pokaže v dejanju; vse dušne in telesne moči, čas in
življenje žrtvuje in posvečuje v preblagi namen, da se greh,
laž in krivica povsod zatira, da bi slednjič pravica in resnica
zmagoslavje obhajala. Koliko ljubezen in usmiljenje do ubo¬
gega človeštva so v srcu nosili in koliko sreče so svetu pri¬
nesli prvi aposteljni in potlej vsi aposteljni raznih narodov!
Koliko ljubezen in usmiljenje gojijo v svojih plemenitih prsih
oni značajni možje, oni krščanski junaki, ki še v sedanjih časih
ali v tujih misijonih ali pa v domovini za resnico in pravico
govorijo in živijo! Resje, da topa druhal jim je mnogokrat ne¬
hvaležna in nasprotna, vsemu svetu nihče ne more ustreči, a
v svojem blagem delovanju se ne dajo motiti, nikdar ne ob¬
upajo, marveč ostanejo stanovitni in značajni — njih ljubezen
vse veruje, vse upa — in blagor jim, kajti dušno usmiljenje
je največje usmiljenje in ne more ostati brez plačila, Kolikor
toliko velja že za ta svet obljuba sv. Duha: „Kakor zvezde
se bodo svetili zmirom in večno, kteri so jih veliko podučili
V piavici . Največi je veljak

Značajni poštenjak.

Prijatelj, če si tako lep po znotranjem in po zunanjem,
da ti to ogledalo, iz kterega tako krasno odsevajo mili žarki
prave in stanovitne krščanske ljubezni, ne pokaže nobene lise
in nobene maroge, potem ti moram častitati in srečo prero¬
kovati iz najzanesljivejših besed: „Blagor usmiljenim, ker

usmiljenje bodo dosegli".

VI.

Blagor jim, kteri so čistega srca.

1. Najboljši in najobilnejši vir sreče.

Od nekdaj sem rad navzoč, kjer pošteno pojejo. Se
eel6 takrat se rad pridružim, ko se o petju le samo po-

109

govarjajo. Zato menda se mi do solz lepo in genljivo zdi, kar
govori nedolžno mladenški apostelj sv. Janez v svojem skriv¬
nem razodenju o oni skrivnostni pesmi, katera se še blaženim
nebeščanom med vsemi rajskimi pesmimi najlepša zdi, ktere
še celo nebeški pevci vsi ne znajo peti, marveč je tudi v
nebesih posebni kor kar nalašč samo za le-to rajsko pesem.
O blagi, stokrat blagi kor deviških pevcev in nedolžnih pevkinj,
ki trumoma za Jagnjetom hodite — v belih oblačilih — na¬
mesti not lilije v rokah! — ki znate najlepšo zapeti, o prosite .. .

Oj, pa kam sem zašel že precej v začetku odstavka?
Skoro bi bil pozabil, da mi tu m popisovati nebeške sreče
nedolžnih, temuč le časno, ktero ti miljeni angelji v človeški
podobi že tukaj na zemlji vživajo. Toda nič ne de, saj tudi
na svetu velja enaka prednost nedolžnih duš. Kajti da čisti
nedolžni človek ni le ljubček Božji v nebesih, ampak da tudi
na zemlji pri ljudeh največ velja , lo nam razodeva sv. pismo v
znanem klasičnem stavku: „0 kako lep je čist rod v
svetlobi (svoje čednosti); zakaj njegov spo¬
min je večen, ker je spoznan pri Bogu in pri
ljudeh. Akoje  pričujoč, ga posnemajo; k e-
dar pa se očem odtegne, po njem hrepenijo
in kronan vekomaj obhaja zmago, ker je
zmagal boj za plačilo  n e o m a d e ž e v a n i h“.
(Modr. 4, 1. 2.) Toraj taki ne bode le samo po nebesih pre¬
peval tiste sladke pesmice, ktere drugi ne bodo znali, temuč
že tukaj na zemlji — saj veste to vsi tako dobro kakor jaz
— že tukaj na zemlji si zapoje nedolžno srce pesmi, za ktere
ponočni krokarji — nečisti vasovalci in vasovalke, vsi očitni
in skrivni nesramneži nimajo niti glave niti grla niti srca!

Za našo srečo tu na zemlji so sicer odločilne vse čed¬
nosti in vse zlobnosti; a na tehtnici, na kteri se človeška
sreča tehta, ne „odvaga“ nobena druga reč toliko kakor čistost
ali nečistost; nobena druga čednost — tudi vse čednosti
skupaj — ne vzdignejo na tej tehtnici škudelice sreče tako vi¬
soko na kvišku kakor nedolžnost, pa tudi nobena hudobija ne
potisne škudelice nesreče tako globoko kakor grda pregreha
—■ nečistost!

Nebo in zemljo in še pekel na pričo pokličem , da je ni
lepše, dražje in plemenitejše reči, kakor je čistost in nedolž¬
nost. Nebo in zemlja in pekel naj mesto mene dokazuje resnico,
da bo jasna slehernemu umu, da se vname sleherno srce za
to prelepo, plemenito čednost, ki je studenec rajske sreče!

Ozrimo se najprej po zemlji!

110

2.  Kako spričuje zemlja srečo nedolžnosti?

Vse na zemlji nam dokazuje lepoto sv. nedolžnosti. Kar¬
koli lepega ugledamo na zemlji, vse nam oznanuje, da čista
nedolžnost je še lepša.

Lepa je in prijetna zlata zarij  a,  ki zjutraj in zvečer
doline in hribe tako čarobno lepo zagrinja, a še lepše je obličje
nedolžnosti, ki ga sveta sramožljivost pokriva.

Krasno je zvezdnato  nebo po noči in prelepo sveti
in greje ljubo s o 1 n c e po dnevi, a lepše se blišči v člo¬
veški družbi neomadežana nedolžnost čistili mladenčev in de¬
vic. Zato miluje sv. Jeronim nesrečnico, ki je lahkomišljeno
zgubila to naj večjo lepoto: „Ti, ki si bila poprej 1 e s k e č a
zvezda  v Gospodovi roki, si se zdaj spremenila v črno oglje“.

Lepo sije svitlo solnce,

Lune luč nam mila je;

Lepše, kakor solnce zlato,

Še devištvo sveti se.

Prelepo je spomladansko cvetličje  na vrtu, a še lepša
kakor venljive cvetlice je „deviška nedolžnost v neminljivi
spomladi, ker je venec,  ki nikoli ne zvene“ (sv. Atanazij).
Med cvetlicami se zlasti odlikuje bela lilija,  a še lepša
je sveta čistost, ker lilija je le njena podoba.

Vsakemu se prikupi snažni golobček, zato primerja sv.
Jeronim nedolžno dušo beli golobici,  z grehom oma-
dežano pa o d u r n i sovi  ter milo očita nesrečni siroti, ki
je nedolžnost zgubila rekoč: „Ti, ki si nekdaj zaupno hodila
kakor golobica, zdaj tičiš v temi kakor sova“. — Kdo ne bi z
radostjo opazoval veselega š k r j a n č k a , ki se povzdiguje v
zračne višave in visoko nad zemeljskim šumom slavo pre¬
peva svojemu Stvarniku; kolikokrat srečnejša pa je nedolžna
duša, ki s sv. mislimi in čutili zapušča v molitvi to solzno
dolino in svoj najlepši čas preživi v najslajših pogovorih z ne¬
beškim ženinom ter skuša že tukaj predčutje nebeške radosti.
Zato piše sv. Ambrož: „Deviška duša se povzdiguje nad

oblake, nad podnebje, nad zvezde in angelje in najde Sinu
Božjega na desnici Očetovi".— Tudi snežnobelemu jagnjetu
se primerja nedolžni, kar mu je tem bolj v slavo , ker se
je Jezus sam imenoval Jagnje Božje.

Velike zaklade hrani zemlja v svojih votlinah in širno
morje v svojih neizmernih globočinah; najbolj čislano med
njimi je zlato in dragi biseri; a večji zaklad kot vse zlato
sveta in večja lepota kot vsi biserji morja, je deviška nedolž-

111

nost. Priča nam je zopet sv. Jeronim, ki ostro krega ne¬
srečno grešnico, ki se je dala premotiti: „Nesrečnica, ki si

se nekdaj lesketala kakor zlato  zavoljo svoje deviške le¬
pote, si zdaj postala zaničljiva kakor blato na cesti.“

Ce iščeš lepote v obleki,  lepše ne najdeš, kakor je
bela obleka nedolžnosti.

Če si zbiraš med podobami,  lepše si ne boš odbral,
kakor je podoba nedolžnosti, ker je podoba angeljske lepote.

Ce se čudiš lepoti umetnih stavb,  kras nih  cerkev,
(kako bi se mogel načuditi!) tolike dragocenosti in lepote ne
najdeš nikjer, kakor je deviško telo, v kterem kraljuje ne¬
dolžna duša; kajti ono je prekrasni tempelj sv. Duha in pri¬
jetno prebivališče Jezusa Kristusa.

Če primerjaš besede našega miloglasnega jezika v prozi
in poeziji, bolj pomenljive in lepše besede ne boš našel, kakor
je beseda „nedolžnost“ in „deviška čistost".

Celo vse prelepe čednosti naše sv. vere, posebej in skupaj,
ne odmerijo deviške čistosti. „Imej kterokoli čednost, pravi
sv. Jeronim, in sveti se v kterih koli dobrih delih; če ti le¬
pota čistosti manjka, je vse zastonj."

Zato nam zatrjuje sv. pismo, da vse, kar se ceni in tehta,
se ne d& primerjati čisti, zdržljivi duši. Nedolžnost v srcu,
to je bogastvo vseh bogastev, lepota vseh lepotij, sreča vseh
sreč. Kjer je ta neprecenljivi zaklad, tam je bogastvo; kjer
tega zaklada ni več, tam je revščina; brez te lepote nima
nobena druga lepota prave veljave; brez te rajske sreče nam
nobena druga zemeljska sreča ne more v pravi meri srca
razveseliti.

Od tod si pa tudi lahko razlagamo, da nobena druga
zguba na zemlji ni tako objokovanja vredna, kakor zguba ne¬
dolžnosti. Kes je, da tudi spokorjeno srce ima pred Bogom
in pred ljudmi svojo veljavo, a prejšnja neomadežana lepota
in vrednost se mu nikdar več ne povrne. Ptice selivke nas
v jeseni zapustijo in gredo v gorkejše kraje; pa kedar se pri¬
bliža gorka spomlad, se zopet povrnejo in nas s svojim ljubim
petjem razveseljujejo : a nedolžnost enkrat zgubljena se nikdar
več ne povrne v prvotni lepoti in ljubeznivosti. Zelenje in
cvetje vsako jesen ovene in odpade; pa v gorki spomladi se
vsako leto enako prenavlja: a cvetje nedolžnosti, če je enkrat
zvenelo, se nikdar več ne razcvete v prvotni krasoti! Tudi
spokorni imajo pravico do veselja, tudi spokorni so vredni
sreče; vendar zastonj si želijo nazaj tiste sreče, tiste radosti,
ki jim je srce napajala v zlatih dnevih rajske nedolžnosti!

112

Nečistost vselej zapusti v srcu neko grenko čutilo, kterega
se tudi pravi spokornik ne more popolnem znebiti. Koliko
noči je brez spanja prejokal kralj David, ko se je bil v tej
zadevi tako zelo dal zapeljati! Resnično veselje, pravo zado¬
voljnost in nekaljeno radost more vživati le nedolžno srce.

„V cvetju nedolžnosti
Sladko prepeva
Slovensko dekle."

Obrnimo zdaj svoje oči od brezumnih stvari ter vpra¬
šajmo ljudi, kterim je Bog um in pamet dal, da znajo soditi
in ceniti pravo vrednost.

Vprašajmo najprej najslabejše.  O,  tudi oni ne¬
srečni, ki so zapravili ta zaklad, ne morejo drugače kakor ob¬
čudovati in blagrovati čiste in nedolžne. In čeravno so sami
zakopani v najgrše ostudnosti, vendar zaničujejo one, kteri so
v enaki hudobiji in jim svoj lastni greh očitajo kot največjo
sramoto. Kolikokrat, ako mirno in resno premišljujejo svoj ža¬
lostni stan, začno tudi sami sebe objokovati in zavidati ne¬
dolžnim rajsko veselje. Saj so celo še pagani čislali deviško
čistost. Device »vestalk  e“, ki so v paganskem Rimu
v Vestinem tempeljnu oskrbovale takozvani „sveti ogenj“, so
bile tako zelo spoštovane, da so jim cesarji dovolili na nji¬
hovi desni strani hoditi, in če je hudodelec, peljan na morišče,
srečal tako deviško vestalko, bilje precej oproščen; ali če
se je ktera pregrešila, bila je živa pokopana.

Če pa že zlobni in zavrženi ter celo pagani tako sodijo,
kakošnega odgovora naj pričakujem od dobrih, svetih krist¬
janov? Sv. Pavel piše: „Dobro je človeku tako biti“ (I. Kor.
7, 25.) in želi, da bi bili vsi kakor on. In za njim jih je
bilo milijone in milijone, ki so deviško čistost nad vse čislali:
krone in bogastva so imeli na ponudbo, pa so raje vsemu se
odpovedali in celd življenje raje dali, da so le čistost ohra¬
nili. Cerkveni učeniki vseh stoletij nobenkrat tako vneto in
goreče ne govorijo, v tako vzvišenih izrazih, s tako veličastno
zgovornostjo kakor tedaj, ko nam preslavljajo in priporočajo
najlepšo čednost, sv. čistost. Pomudimo se pri tem še dalje
in oprašujmo pri raznih stanovih:

a) Kako lepo nam pesniki  opisujejo srečo nedolžnega
srca! V kako krasnih barvah nam slikajo preljuba otročja
leta! Če tudi mnogi izmed njih večkrat najgrše ostudnosti
priobčujejo, vendar ne morejo prikriti prvotnega čutila, ki ga
jim je Stvarnik v srce položil, pa so ga že davno skušali po¬
topiti, le da ga popolnem niso mogli.

113

b) Vprašajte poštene s t a r i š e , kakošni otroci so jim
najljubši ? ali ne čisti in nedolžni ? Kedaj se prava krščanska
mati, mati poštene stare slovenske korenine, začne najbrit-
kejše jokati nad svojim otrokom ? O ne takrat, ko ima v
prvi mladosti toliko truda z njim, da ga prav oskrbi in uto-
laži, ko mora mnogo noči poleg njega prebudeti, gostokrat
po noči zarad njega vstajati, tudi ne takrat, ko jej je otrok
telesno zbolel; ampak takrat se jej ulijejo gorke solze, ko je
zvedela, da je njen otrok nedolžnost zapravil, in ne more se
utolažiti, dokler ga še vidi na napačni poti. Sv. Ambrož je
pač dobro poznal srce blage krščanske matere, zato pravi:
„Devica je dar nebeški, s 1 a v a in veselje starišev“.

c) Vprašajte gospodarje in gospodinje  v po¬
šteni hiši: kakošnih poslov si iščejo? kakošnih pa se najbolj
boje? Ees, da so jim zoperni nevedni, leni in nezvesti; toda
lenih se ne naveličajo priganjati in nevednih učiti, tudi z ne¬
zvestimi imajo še kaj časa potrpljenje in zaklepajo pred njimi
hrame: a ko pa zvedč , da njih posli nimajo šeste zapovedi
v čislih, jih odpravijo od hiše. Kajti od tistega dne, ko
vedoma kaj tacega trpijo pod svojo streho, neha njihova hiša
biti dobra in poštena hiša. In če imajo otroke, pa bi trpeli
tako pohujšanje v hiši, bili bi še hujši kot morilci.

d) Vprašajte vestne učitelje in odgojitelje:
kedaj so v resnici veseli svojih učencev? ali ne takrat, ko
vidijo , da jim iz zdravega lica in milega očesa rajska ne¬
dolžnost odseva? In kteri dan so najbolj užaljeni? ali mar
takrat, ko so otroci nepokojni, da jih morajo gostokrat opo¬
minjati in strahovati ? ali takrat, ko so zunaj šole preveč
poskočni ? ali če svoje naloge niso spisali in na vprašanje niso
znali odgovoriti? Ne, takrat potrpijo lažje, ampak takrat jim
krvavi užaljeno srce, ko zvedo, da je med ljubo njim iz¬
ročeno mladino nesrečnež, ki mu šesta zapoved ni več sveta
in njegovo srce ne več nedolžno! In če odgojitelja to žalostno
prepričanje nič ne skrbi, nič ne peče, se pač ne more več
prištevati vestnim odgojiteljem. Saj v tem obstoji glavni del
vse krščanske odgoje, v tem se najbolj pokaže odgojiteljev
umetnost in modrost, da mladino v nedolžnosti ohranijo; pa
ne le samo v prvih letih, ampak tudi pozneje, ker tudi njim
Velja toliko resnični pregovor: Majhni otroci, majhna skrb;
veliki otroci, velika skrb. Pa mi bo znabiti kdo ugovarjal,
da ni res, da bi odgojiteljem ta reč toliko skrbi delala, saj
ni videti, da bi od njih tako skrbno odvračali vse nevarnosti,
saj ne skrivajo pred njimi slabih knjig itd.! Kaj hočem od-

Osmero blagrov. 8

114

govoriti ? Kaj drugega kakor to: da tam odgoje ni, kjer se
za najvažnejšo reč po moči ne skrbi!

e) Povprašajte duhovne,  ki so narodov pastirji in
vodniki, pa tudi sodniki: kako sodijo o tej zadevi? Poleg ne¬
zmernega pijančevanja je ravno pomanjkanje sv. čistosti v
tistem kraju, kjer jim je delovati, najhujši sovražnik, s kterim
se jim je največ vojskovati. O, za koliko bi bilo breme du-
hovskega stanu polajšano , ko bi ljudje sploh sv. čistost in
nedolžnost nad vse ljubili, ko bi jih v prizadevanju za to
čednost med ljudstvom zdatno podpirali stariši, gospodarji,
krčmarji itd. Nasproti moram pa tudi hvaležno spoznati, da
so jim v največjo tolažbo ravno oni dobri, ki bi jih smel naj¬
primernejše imenovati jagnjeta med drugo čedo.

f) Vprašajte slednjič še deželsko gosposko, zlasti sod¬
nike in zvedeli boste, da imajo največ sitnega posla z onimi, ki
šeste zapovedi ne spolnujejo: največ hudodelnikov po ječah je
takih, ki jih je poleg drugih hudobij tudi ta v ječo pripravila.

g) Jako podučljivo in spodbudno bo tudi, ako vprašate
še zdravnike  in predstojnike bolnišnic:  le-ti še le
vam bodo znali prav popisati in dopovedovati, kolika sreča
je čista nedolžnost, kam da pripelje nasprotna pregreha. —
Celo rabeljni in visličarji  bi znali o tem podučno
govoriti.

Sploh z nobeno stvarjo se dobro  ime  tako hitro in
stalno ne zapravi kakor z nečistostjo. Vsako drugo napako
svet lažje in hitreje pozabi, kakor le-to. če je grešnik še
tako ostro pokoro storil: Bog mu je že zdavno odpustil, —
še po smrti, ko bodo njegove koščice prekopane, bode se do¬
brohotni hvali ranjcega pridevala neljuba opazka: „To bil bi
izvrsten človek, ko bi le tega ne bilo“.

Nasproti pa čistega in nedolžnega vse hvali in čisla. In
kaj bi ga tudi ne ? Saj ravno v čistosti se pokaže vsa častit¬
ljivost in vrednost  človekova. Kolikor čistejši je,
toliko lepše se mu razvijajo dušne in telesne moči. a) Čistost
ohrani umu jasnost in bistrost ter močno utrjuje spomin.
Zato imenuje sv. cerkev Marijo prečisto Devico — „sedež
modrosti 4 ', in sv. Pavel piše, da „duliovni človek vse pre-
sojuje". (I. Kor. 2, 14.) Sv. Jeronim pravi o nedolžnem sv.
Janezu, da je na bregu Tiberijskega jezera prvi zagledal Je¬
zusa, in pristavi hvalno opazko, da samo deviški spozna De¬
viškega in pravi Petru: G-ospod je! In ravno sv. Janez se je
med aposteljni najvišje popel v spoznanju skrivnosti Božjih,
zato se orlu primerja; in sv. Pavel, kteremu je bilo toliko

115

za deviško čistost, je največji učenik sv. cerkve. Sv. Fran¬
čišek Šaleški, sv. Tomaž Akvinski, oba presvetli zvezdi na
obnebju sv. katoliške cerkve, sta v mladosti junaško branila
svoj največji zaklad. — z gorečim polenom sta zapodila osebo,
ktera se je bila drznila njuni čistosti zanjke staviti. Pa ko
bi hotel naštevati zglede nedolžnih učenjakov, ne pridem do
kraja. — b) Sv. čistost daja naši volji  pravo moč za ju¬
naška dela. Kako se slavi že stoletja Juditina slavna zmaga!
Kako pogumne so bile device mučenice v prvih stoletjih, pa
tudi v poznejših časih krščanstva, imamo brez števila zgledov
deviškega junaštva! Kako pa oslabi voljo nasprotna pregreha,
kaže že ime, ker se večkrat naravnost imenuje mehkužnost.
c) Čistost blaži čutila.  Koliko, nepopisljivo vzvišeno
veselje je občutila Devica Marija, ko je zapela prekrasno
pesem „Magnificat“; koliko plemenita sočutnost je prešinjala
njeno užaljeno srce pod križem in oh — kako blažena je
bila njena ločitev na zadnjo uro! Plemenitost in rajski mir
deviškega srca se že razodeva človeku v obrazu , odseva iz
čistega očesa in razodeva se v vsem obnašanju. Zato trdi
sv. Krizostom, da so čisti ljudje angeljem podobni: Angeljeva
čistost je veselejša, a človekova močnejša.

3. Kako spričujejo nebesa?

Kakošno Javno mnenje" — ako smem tako govoriti —
je pa o tej zadevi v nebesih ? Da je v nebesih med vsemi
čednostmi najvišje zapisana in najbolj ljubljena sveta deviška
čistost, med vsemi pregrehami pa najbolj zavržena in so¬
vražena grda nečistost, lahko razvidimo iz tega, ker Bog v
sv. pismu nobene druge čednosti tako ne
pohvali, nobene druge pregrehe tako zelo
ne studi; ker je obljubil deviški Čistosti v
nebesih največje plačilo, nečistosti pa za¬
žigal naj večje gorje v peklu; ker je v č lo¬
ve č e n i Bog Jezus Kristus na zemlji sveto
čistost tako posla vil; in pa ker imajo vsi
nebeški prebivalci, angelji in svetniki to¬
liko veselje nad to čednostjo.

Ko ljudem Bog priporoča druge čednosti, je njegovo
govorjenje mirno , a ko spregovori o sveti čistosti, radostno
vsklikne, kakor bi se sam začudil, zavzel nad njeno lepoto:
O kako lep ječistrod  itd.! Ko priporoča druge čed¬
nosti , išče na zemlji primer, zastran pridnosti n. pr. pošlje

8 *

116

lenuha k mravlji; a ko priporoča deviško čistost, ne najde
na tem svetu za njeno lepoto nobene primere, ampak kar
naravnost pravi: karkoli se ceni, ne d£ se primerjati zdrzni
duši! In če jo komu primerja, primerja jo angeljem rekoč:
„Ob vstajenju se ne bodo ne ženili ne m o-
žile, temne bojo kakor angelji Božji  v ne¬
bes  i h. “ Da, še celo Jezus ne najde besed, da bi nam vred¬
nost deviške čistosti tako dopovedal, da bi ga razumeli, am¬
pak kar pravi: „Qui capere potest, capiat — kdor more umeti,
naj ume!“ Kakor bi hotel reči, da s pozemeljskimi besedami
se lepota in sreča devištva ne dd dopovedati, ampak le v de¬
viškem srcu čutiti!

Kedar pa Bog govori o nasprotnem grehu — o nečistosti,
razodeva toliko gnjusobo in nejevoljo, da do nobenega druzega
greha ne tolike. Ce začnemo brati sv. pismo, pridemo nam¬
reč kmalu do nekega stavka, ki se nam zdi na prvi pogled
nekako čuden, če ga pa natančneje prevdarimo, nas kar groza
obide. „B o g s e j e kesal...!"  Ali je to mogoče ? I, kaj
pa se je zgodilo ? Je li mogoče, da se ima neskončno modri
Bog česa kesati? Mi sicer vemo, da je to le po človeško
povedano, da je ljudem razumno in da je s tem le neizmerni
stud neskončno svetega Boga naznanjen; a spoznamo pa tudi
lahko, da hujše besede bi skoro Bog sam ne bil mogel iz¬
reči , ki bi razodela vso grozovitost, pa vendar še človeku
razumljiva ostala ... Bog seje  kesal, daje člo¬
veka vstvaril!  — Ko so se v nebesih angelji zoper
Boga pregrešili, jih je grozovito kaznoval in v večno brezdno
zavrgel; a to ni rečeno, da bi se bil kesal, ker jih je vstvaril.
Eva in Adam sta se dala peklenski kači zapeljati in sta jedla
prepovedani sad. Grozovito velik je bil ta greh, strašne na¬
sledke je imel za nju in za vse človeštvo; Bogu sta bila zo¬
petna in pekel sta zaslužila, a vendar ni rečeno , da bi se
bil Bog kesal, ker ju je vstvaril. Kajn se je močno pre¬
grešil zoper svojega brata Abelja, njegov greh je klical k
Bogu v nebo; a ni rečeno , da bi se bil Bog kesal, ker ga
je vstvaril. Tudi prevzetnost babilonskih zidarjev mu je bila
močno zoperna; pa ustavil jim je drzno zidanje s tem, da
jim je jezike zmešal, a kesal se ni, da jih je bil vstvaril.
Toda, ko so ljudje v nečistovanje zabredli in so vsi meseni
postali, — tedaj se je Bog tako rekoč zavzel nad toliko hu¬
dobijo , kakor bi On — vsegavedni ne bil kaj tacega priča¬
koval od človeka, ki ga je bil po svoji podobi vstvaril: kesal
se je, da je človeka vstvaril! — Temu primerna je bila tudi

117

občutna kazen. Nepokorščina je Adama in Ero iz raja za¬
podila — a življenja nista precej zgubila; bratomor je storil
Kajna ubežnega, da se ni nikjer mirnega in varnega čutil —
a živeti je še smel; predrzni napuh je Babilonce razpršil in
razkadil na vse strani, vendar življenja jim ni vzel: nečistost
pa je tako glasno klicala k Gospodu za maščevanje, da je
bilo v prvo z vodo pokončano vse človeštvo razun Noetovih,
vdrugič pa z žveplenim ognjem požganih toliko meščanov
Sodome in Gomore! — Kako ostro je tudi Jezus govoril
zoper ta greh: Gorje kliče vsakemu, kteri bi se drznil po-
hujšati nedolžnega, — bolje bi bilo, da bi se tacemu po-
hujšljivcu obesil mlinski kamen na vrat in bi se potopil v
globočino morja; a enako gorje tudi pohujšanemu, — boljše
bi bilo tudi njemu, ko bi bil zgubil desno oko, ali desno
nogo, kakor da se je dal pohujšljivcem zapeljati!

Cena posameznih reči ali dejanj se sodi navadno po tem,
koliko veljajo ali kakošno plačilo zaslužijo; nasproti pa koliko
škodujejo ali kakošna kazen se jim odmerja. Tudi v tem
oziru je sv. čistost nad vse pri Bogu. Kajti obljubil jej je
največje plačilo v nebesih: najbližje bodo Jagnjetu in peli
bodo nedolžni pesem, ktere noben drugi ne bode znal, to se
pravi, nenavadno plačilo jim bo v delež. Ta slava sv. čistosti
nam pa še v svitlejši luči zablišči, ako pomislimo, kako ob¬
čutljivo bode nasprotna pregreha v peklu kaznovana: Ne¬
čistniki bodo imeli svoj del v gorečem, ognjenem in žve¬
plenem jezeru 11 .

Kakošno je „mišljenje“ v nebesih, nam je pa najbolj
očitno Jezus pokazal, ki je sam iz nebes prišel. In kako je
On čislal nedolžnost! Pri njem in okrog njega je moralo biti
vse čisto, vse nedolžno! Kedar gredo kralji v tuje kraje, vza¬
mejo seboj raznih kraljevskih reči, ktere so jim najljubše za
postrežbo, ali pa jih tam zahtevajo, kamor pridejo; cel6 po-
hišje in sobe morajo biti tako barvane, kakor je njim najljubše,
in ozaljšano mora biti vse s cvetličjem, ktero je njim naj¬
bolj všeč.

Jezus nebeški kralj je prišel sicer v največji revščini na
svet; silno malo je zahteval od sveta: to pa je zahteval od
vseh, kteri so bili v njegovi bližini, da so morali biti vsi
čisti in nedolžni. Med barvami je bila njegovemu devi¬
škemu očesu najljubša bela — barva nedolžnosti in med cvet¬
licami je nad vse čislal lilijo, podobo svete čistosti; saj je
že v sv. pismu o njem rečeno, da se najrajše sprehaja med
lilijami.

118

Ktere pa so bile te lilije, ki je Zveličar med njimi tako
veselo bival? Dve najlepši ste prekrasno cveteli v borni hi¬
šici v Nazaretu: Marija in Jožef! Marija je ljubila in v svojem
presvetem srcu gojila vse čednosti, ker je bila milosti polna;
a nad vse je čislala deviško čistost, ker cerkveni učeniki
nam povedo, da je že v prvi mladosti devištvo obljubila Bogu,
in da bi se bila rajše odpovedala najvišji časti Matere Božje
kakor pa deviški čistosti: ker je kraljica vseh devic, si jo je
Jezus izvolil za svojo Mater! Ravno tako si je pa tudi sv.
Jožef s svojo deviško čistostjo zaslužil biti rednik Jezusov,
tako rekoč namestnik nebeškega Očeta na zemlji: zato sme
z eno roko pestovati in objemati Jezusa, ker v drugi drži belo
lilijo nedolžnosti! Med tema dvema snežnobelima lilijama je
hotel Zveličar preživeti poglavitni del svojega življenja na zemlji.

Pa tudi potlej, ko je šel med svet in je začel očitno
učiti, kazal je pri vsaki priliki, da mu je sveta čistost nad
vse ljuba.

Sv. Janez Krstnik,  ki je Jezusu pot pripravljal
in ljudem napovedoval njegov prihod, živel je ves čas v ve¬
liki svetosti in deviški nedolžnosti: le nedolžni je smel Naj-
nedolžnejšega krstiti; le deviški je smel s čistim prstom
ljudem pokazati JagDje Božje, ki odjemlje grehe sveta. S
svojo deviško nedolžnostjo si je pa tudi zaslužil, da ga je
Jezus sam pohvalil in stavil nad vse druge svetnike stare
zaveze, ter ga celo „angelja“ imenoval. Naj pa še precej tu
opomnim, da kakor je bil nedolžen zadnji prerok  v stari
zavezi, bil je tudi v novi zavezi prvi mučenec,  ki je za
Jezusa kri in življenje dal — nedolžni mladeneč sv. Štefan!
Sv. pismo nam naravnost pravi, da so njegovi srditi sodniki
videli njegovo obličje kakor obličje angeljevo.

Med aposteljni je bil njegov največji ljubljenec sv. Janez
evangelist, in sicer — kakor se bere o njegovem prazniku —
„zaslužil si je tako ljubezen po posebni prednosti deviške
čistosti; kajti kot deviški je bil od njega izbran in je ostal
zmiraj deviški 1 '. S to prelepo čednostjo si je zaslužil nepo-
pisljivo čast in srečo, da je smel pri zadnji večerji tako de-
tinsko zaupljivo sloneti na Jezusovih deviških prsih in si je
drznil nebeškemu Učeniku staviti vprašanje, ki si ga še sv.
Peter ni upal; da mu je umirajoč na križu izročil in pripo¬
ročil, kar je imel najljubšega na zemlji — svojo Mater; da je
smel v zamaknenju gledati prihodno osodo sv. cerkve na
zemlji ter že na tem svetu smel po nekoliko gledati iu vživati
slast nebeškega veselja.

119

Sploh si je Jezus le take odbiral za svoje najbližje sprem¬
stvo: neomadežane, čiste, nedolžne, deviške duše! Zato je
tudi tolikanj rad imel nedolžne otročiče! Prijazno jih je ob¬
jemal, svoje svete roke na nje pokladal in jih blagoslavljal;
detinsko prisrčno se je z njimi pogovarjal — in jim obetal
svoje nebeško kraljestvo.

Zares, če se sme srce navadnega kralja soditi po sprem¬
stvu, ki ga obdaja: kdo ne bo precej spoznal, kako zelo je
Jezusovo deviško Srce ljubilo sv. čistost, ker mu smejo le
deviški tako blizu biti. O kako lepo je označila sv. cerkev
prihod nebeškega Kralja s tem , da precej po Gospodovem
rojstvu praznuje tri deviške praznike: sv. Štefana, sv. Janeza
in nedolžnih otročičev! Ali niso to najkrasnejši lilijini venci,
ki tako lepo zaljšajo prihod Gospoda Jezusa Kristusa?

Kako zeld je Jezusovo presveto Srce ljubilo sv. čistost,
nam kaže slednjič tudi to-le: Hudobni farizeji so ga po kri¬
vem dolžili različnih hudobij, n. pr. da z grešniki občuje, da
je požrešen, da ima hudobnega duha itd.; a tega pa ni do¬
pustil, da bi se ga bil kdo drznil dolžiti najmanjše nespo¬
dobnosti. Cel6 hudobni duh ga v tej zadevi ni smel skušati;
skušal ga je zapeljati v prevzetnost., lakomnost, celo k od¬
padu od nebeškega Očeta, da naj bi satana častil in molil;
a zoper sv. čistost se celo peklenski skušnjavec ni smel drzniti.
Po pravici toraj tudi omenjajo sveti učeniki, da je med apo-
steljni pač trpel lakomnika, a nečistnika nobenega ne.

Glejte taka je v nebesih sodba Božja  o sveti čistosti.
Ali mi je po vsem tem še treba na dolgo razkladati, kako
sodijo o njej angelji in svetniki?  Čemu pač; saj
volja Božja je tudi njihova volja, saj drugega ne poznajo
kakor Božje dopadenje: kar je Bogu všeč, to je tudi njim
največje veselje.

Kako da bi angelji ne imeli nad vse radi nedolžnih na
zemlji? Saj sem že rekel, da so oni angeljem toliko podobni,
da se večkrat tako ljubko imenujejo bratci in sestrice an-
geljev Božjih, ali pa se še cel6 kar naravnost imenujejo angelji
v človeški podobi. Kristus je učil, da ob vstajenju bodo vsi
zveličani angeljem enaki. Sveti škof Ciprijan pa razlaga, da
so nedolžni že zdaj na zemlji deležni te časti ter da se smejo
že zdaj tako imenovati. Tako-le jih pohvali: „Kar bomo
mi še le v prihodnosti, to ste ve, čiste duše, že zdaj začele
biti, ve imate že na tem svetu veličastvo prihodnjega vsta¬
jenja v sebi in ker brez posvetnega madeža skoz svet greste
in čiste ostanete, ste Božjim angeljem enake. “

120

Da so nedolžni res največji ljubljenci angeljev, nam priča
tudi zgodovina vseh časov, ker se tolikokrat bere, da so ravno
nedolžnim angelji Božji ne le nevidno marveč tudi vidno stregli.
Kako je lepa zgodba vrlega mladenča T obija,  ki ga je
bil bogoljubni oče tako lepo v strahu Božjem izredil: njega
je angelj Rafael spremljal na daljnem popotovanju, ga pod-
učeval, varoval in srečno nazaj pripeljal ter po njem tudi
staremu slepemu očetu zopet zdrave oči podelil. Sv. pismo
nam popsuje, kako lepo in zdržno so živeli na kraljevem
dvoru vrli izraelski mladenči Danijel, Ananija, M i-
zael in Azarija  in pa kako je angelj Božji skrbel za
nje. Ali more verno srce še kaj bolj pretresljivega slišati,
kakor je rešitev treh mladenčev v strašno zakurjeni babilon¬
ski peči? Najhujša moč na zemlji, — moč ognja, — jim
čisto nič ne škoduje, ker se jim pridruži druga večja moč iz
nebes: angelj stopi med nje — nedolžni med nedolžne — in
jim spremeni žarni ogenj v hladno sapico. Danijel, teh treh
enako nedolžni tovariš, je v levnjaku skusil ljubeznivo pomoč
svojega angelja, ter sam hvaležno spozna: „Moj Bog je svo¬
jega angelja poslal, da je levom gobce zaprl in mi niso ško¬
dovali, ker sem bil pred njim pravičen najden 11 . Vidite: zato,
ker je bil „pravičen“ — nedolžen, ga je angelj tako čudovito
obvaroval rujovečih levov.

Kako krasne reči nam pa še le ve povedati zgodovina
sv. katoliške cerkve! Že precej v začetku krščanstva se bere,
kako so angelji čudežno varovali svete device mučenice, da
so v največji nevarnosti mogle nedolžne ostati. Pa ne le v
prvih, marveč v vseh časih, kar obstoji sveta cerkev, se ka¬
žejo angelji Božji ljubljence in močne branitelje nedolžnih in
čistih. Še celo po smrti so deviška telesa varovali, kakor
n. p. obglavljeno telo svete mučenice Katarine, ktero so an¬
gelji Gospodovi odnesli na Sinajsko goro, da je bila tam
pokopana.

V življenju svetnikov se popisujejo premnogi izgledi, kako
preljubeznivo strežejo angelji nedolžnim dušam. Preobširno
bi bilo jih le samo imenovati; zatorej naj tu omenim edino
angeljsko blagega Poljaka sv. Stanislava.

Ta preljubeznivi svetnik je v naši cesarski stolnici na
Dunaju ležal pred 321 leti — takrat šestnajstletni mladeneč
— na bolniški postelji. Že je mislil, da se mu je približala
zadnja ura. Prisrčno prosi svojega brata in učitelja, naj po¬
skrbita , da bo mogel prejeti sv. obhajilo. Ali ta prisrčna
želja se mu ne spolni, ker je stanoval v hiši luteranskega

121

gospodarja. Toda angeljem nobena človeška ključavnica vrat
ne zaklene, — glej, okrog polnoči pride sv. Barbara in dva
angelja, — en angelj nese presveto rešuje Telo. Ko Sta-
nislavek zagleda nebeško prikazen, se hitro vzdigne in, čeravno
tako zel6 slab, poklekne na postelji ter začne klicati: po¬
kleknite, pokleknite! glejte, sv. Barbara gre v sobo z dvema
angeljema, nes6 mi sv. obhajilo!" Nedopovedljiva pobožnost
in nebeška sreča se mu vidi v obrazu. Kaj bi se ne? Enake
sreče je bil pozneje še enkrat dtdežen na popotovanju z Du¬
naja. V neki vaški cerkvi si je namreč želel, pri sv. obha¬
jilu biti. Ko pa vidi, da je cerkev protestanška in da se
mu tu ne more spolniti srčna želja, začne se milo jokati. Pa
ne joka se dolgo: truma angeljev se mu prikaže in ed-n ga
obhaja; potem spet zginejo. Kaj k vsemu temu praviš, dragi
čitatelj ? Kaj hočeš reči ? Ko bi imel zlato srce sv. Stanislava,
potem bi že mogel umeti tako srečo. A dobro vem, da tudi
tak, kakoršen si, bi bil do solz ginen, ko bi te neko nedeljo
mesto tvojega mašnika nenavadno tvoj angelj varuh iz nebes
prišel obhajat; samega veselja bi ne vedel, kaj bi počel!

Bavno ta zgodba (ker se je prikazala tudi sv. Barbara)
nam pa ob enem kaže, kako tesna je tudi zveza med ne¬
dolžnimi na zemlji in med svetniki v nebesih. In to nam
je pač lahko razumljivo. V nebesih so namreč le dvojne vrste
ljudje: nedolžni pa spokorniki.

Nedolžni  — njim na čelu Marija, kraljica devic —
vsi oni presrečni, ki se radujejo najbližje Jagnjetu pevajoč
tisto prečudno pesem, ktere drugi ne znajo, — vsi ti se z
rajskim veseljem ozirajo na nedolžne na zemlji, ker zdaj še
le prav spoznajo lepoto in srečo deviške čistosti: kako jih
veseli, gledati one, ki junaško hodijo po ravno tisti poti, po
kteri so sami k toliki sreči dospeli in se hrabro vojskujejo
za venec, ki jih je same nekedaj toliko truda stal. Zato
tako radi prosijo za nedolžno nepopačeno mladino: o koliko
milosti je že sprosil le samo sv. Alojzij, kar je v nebesih,

nedolžnim prosilcem, ki so se bili junaško odločili po njegovi

poti hoditi!

Druga vrsta svetnikov pa je častitljiva vrsta spokor¬
nikov.  Zdi se mi, da se le-ti še skoro z večjim veseljem
ozirajo iz nebes na vse one, kteri zvesto hranijo tisti biser,
ki so ga bili oni nekdaj nesrečno zgubili, pa potlej za to
zgubo toliko grenkih in vročih solz pretočili; o kako goreče
prosijo za vse, ktere vidijo še na poti krstne nedolžnosti, da

hi nikdar ne zabredli v enako nesrečo. Prav je toraj. da se

122

nedolžni radi priporočajo tudi svetnikom spokornikom, n. pr.:
„0 sv. Avguštin,  ki si tako milo objokoval zmote svojih
mladih let, sprosi mi milost, da se vedno ohranim na pravem
potu! Sv. M a g d a 1 e n a , ki si tolikrat tako grenke solze
pretakala, da bi z njimi oprala obilnost svojih grehov, obvaruj
me enakih objokovanja vrednih zmot! Sv. Marjeta K o r-
tonska,  ki se ti ni zdelo nikdar dovolj najostrejših pokoril,
da bi po zmožnosti popravila nesrečne zmote mladih let, ob¬
varuj me take nesreče! . .

Kolika tolažba je toraj za vsakega, ki še hrani belo obleko
krstne nedolžnosti, verska resnica: „Verujem občestvo svet¬
nikov!“ — Kaj pa naj si nečistnik pri tem misli? Ce sploh
zna in hoče še kaj Božjega misliti, ga mora strah pretresti
pri teh besedah, kolikorkrat jih moli. Tudi on veruje „ob-
čestvo svetnikov"; veruje, da Marija tudi na-nj obrača svoje
mile materne oči: pa revež, — revica, — svoje zemeljske
matere se boji, da bi ne zvedela skrivnih hudobij, Marijinih
oči se pa ne boji! Oj slepota! Tudi on veruje, da se od
zgoraj vedno na-nj obrača milijon in milijon oči nedolžnih in
spokornih svetnikov: toda revež, — revica — pred ljudmi
na zemlji skriva svoje zlobnosti, za nebeške priče pa se ne
zmeni v svoji slepoti! — V molitvi kliče: „V erujem ob¬
čestvo svetnikov",  živi pa, kakor bi ne bil s svetniki
v nikakoršni zvezi, kakor bi bil v občinstvu peklenskih duhov
in zavrženih v večnem ognju!

Glej, to je v kratkih potezah opisana sodba nebeška o
pravičnih nedolžnih dušah na zemlji! Lahko si k temu še
sam veliko tolažnega in spodbudnega prideneš, ako hočeš
premišljevati.

4. Kako pekel prida?

Zdaj bi vam moral še razložiti, kako o tem pekel sodi,
ne le v tem oziru , da bode pregreha zoper šesto zapoved v
večnosti posebno občutno kaznovana/marveč v tem, kako je
nečistost že tu na zemlji pravi pekel in kako ljudi pripravlja
še za večni pekel. Kakor namreč človeka, ki se ni nič pre¬
grešil zoper šesto zapoved, imenujejo nedolžnega, ker navadno
taki tudi druge zapovedi natanko in radostno spolnuje; ravno
tako se pa mora tudi reči — skušnja to priča — da, kteri
šesto zapoved lahkomišljeno prelomljujejo, se tudi za druge
zapovedi ne zmenijo veliko ter se polagoma pogrezujejo v
čedalje večje hudobije in pregrehe , — prav veliko jih je, ki

123

celo od vere odpadejo ali pa sami sebe umorijo. Zgodovina
nam kaže premnogo takih žalostnih zgledov. Seveda vse to
ne pride na enkrat, ampak polagoma si taki nesrečneži pri¬
pravljajo dvojni pekel — na zemlji in v večnosti.

Vendar o tej pregrehi uči sv. apostelj Pavel, da naj bi
se Se ne imenovala ne med dobrimi kristjani; zato tudi jaz
ne bom o njej dalje govoril, ker mislim, da bode dovolj, ker
sem vam pokazal rajsko lepoto in srečo ljube nedolžnosti.
Prepričan sem, da oni srečni, kteri prav razume besedo:
»Blagor jim, kteri so čistega srca!“ bode tudi lahko razumel
nasprotno strašilo: »Gorje jim, kteri niso čistega srca!" Toda
neko zgodbo vam pa moram vendar-le povedati, v kteri
nam je Bog sam pokazal, kako daleč pripelje nečistost človeka.

Kako po nečistosti človek polagoma vse blago čutilo
zgubi, čedalje bolj zdivja in urno svoji časni sreči grob
skoplje, nam pretresljivo kaže pogin vesoljnega človeštva ob
Noetovem času. Ta grozovita zgodba je vsem znana iz sve¬
tega pisma; da jo boste pa vendar še enkrat radi poslušali,
jo bom nekoliko drugače povedal, kakor je v sv. pismu za¬
pisana ter jo iz daljne sive preteklosti bližje v sedanjost pre¬
maknil. Bog ne daj, da bi hotel pri tem kaj drugega pripo¬
vedovati kakor le to, kar stoji v sv. pismu; marveč pretres¬
ljivo zgodbo hočem le takorekoč razlagovaje na sedanji čas
obrniti. Če bi komu tako razlaganje ne ugajalo, naj nikar
mene pisano ne gleda, kajti tako nekako sem bral v lepi
knjigi, ktero je v nemščini spisal neki jezuit, jako prebrisan
pisatelj, blaga tirolska duša! Pa tudi le-ta pravi, da je vso
to reč zvedel od nekega misijonarja tam od severja iz Bel¬
gije. Jaz sem toraj najmenj že tretji, ki tako pripoveduje.
Toraj posluh!

Ljudje ob Noetovih časih jed6 in pijejo, pijejo in jed6,
in obhajajo ženitnine, in napravljajo pustne veselice, in aran¬
žirajo plese z »besedo 11  in s petjem ali pa »besede 11  in petje
s plesom, ali pa samo plese z obligatno nezmerno pijačo, in
hodijo v gledišča gledat spotakljive igre, in šumno in hrupno
živijo v radostni omotici tje v en dan, kakor bi ne bilo Boga
in bi ne bilo sodbe. Noe s svojo družino noče z njimi; se
jim stalno odteguje ter stoji popolnem „na drugem stališču 11 .
Žara d tega seveda so veseli sosedje hudi na-nj in bi ga radi
v žlici vode utopili — njega in njegovo ženo in njegove
otroke — raje danes nego jutri. »Ta trcijal, ta gorečnik in
prenapetnež 11 , sikajo od vseh strani, „taki so vsi po vrsti ti
svetohlinci; kar strese človeka, če vidi na ulicah tacega

124

temnjaka in mračnjaka; žolč bi se skoro razlil, če sreča oli-
kanec tacega klečeplazca iz srednjega veka — črnega je-
zuitovca!"

Noe se za take psovke nič ne zmeni ter gre svojo pot
in pripravlja, kar treba za barko. S svojimi „fanti" jo mahne
v bližnjo „šumo“ — gozdi so bili takrat — vsaj o Noetovem
času — še večinoma nenačeti; hitro podero lepo število krasnih
jelk in smrek in hrastov, jih zvozijo skupaj ter začnejo barki
dno sostavljati.

Zdaj, zdaj se še le začne pravo zasmehovanje in norčevanje.
„Oče Noe ima že spet muhe v glavi. Jaz bi le rad vedel,
kaj si bo neki napravil? Ko bi bil jaz policaj ali sovetnik,
bi mu že pokazal, kako si upa brez dovoljenja začenjati;
ječa bi ga že zmodrila, po kterih paragrafih se pričenjajo
nove stavbe. Morebiti namerava kako novo fabriko napraviti
ter si vzeti patent kakim novim iznajdbam, kaj se ve? Pa
pustimo ga, naj dela, kar hoče. Brž ko ne bo napravil no¬
rišnico — blaznico za se in za svoje otroke , saj ta bi mu
bila najbolj umestna; sploh bi bilo najbolje, da bi potlej,
ko bodo vsi skupaj notri, na vseh štirih voglih zažgali ali pa
z dinamitom razrušili; tako bi se vsaj teh mračnih ultra-
montancev z lepo znebili.“

Noe vse voljno potrpi; toda molčati noče več, marveč
glasno in razločno ljudstvu pripoveduje in razlaga, kaj da on
namerava in kaj da bode Bog poslal, ako se ljudje ne po¬
boljšajo.

To pa sliši sosed Noetov, — godec „Dolgi Janko". Brž
se napravi, da bi sam od njega zvedel, kaj je na tem, kar
ljudje pripovedujejo. Spremljate ga dve ženski; sicer je ena
menj vredna ko druga, še imena ne zaslužite, vendar ker se
zgodba tako lažje zapomni, n; j bo ena „Zalka Plesalka", una
pa „Pevka Špelka". Dolgi Janko (s harmonikami čez ramo)
in veseli deklini Zalka Plesalka in Pevka Špelka toraj pri¬
hrumijo k Noetu in hočejo iz njegovih ust izvedeti: „Je li
res, da je to in to rekel, — nekaj o splošnem potopu in
take reči ?“

Noe pravi: „Bes je res!" in jim napravi vsem trem
skupaj prav resno in ostro postno pridigo. Toda Zalka Ple¬
salka ne strpi, da bi pričakala konca, ampak kmalu mu seže
v besedo: „Kaj? ti dolgočasni in pusti pobožnež!"

„Ti prenapetnež" ! jej sekundira Pevka Špelka. „Kje se
ti podstopiš — nadaljuje Zalka Plesalka — nas še razglašati
za slabe ljudi?"

125

„Samega sebe pa za svetnika prodajati ?“ —jej urno seže
Pevka Špelka v besedo.

„To ravnanje je zoper versko prostost, ti nestrpljivi člo¬
vek" — jame brenčati dolgi Janko; kaj tacega se ne vjema
z duhom sedanjega časa; tebe bo še treba zapreti po para¬
grafu toliko in toliko, tvojim sinovom pa jeroba preskrbeti;
tebi v glavi ni vse prav" ....

Noe pa le tesari in dela naprej; prvo nadstropje barke
je že zgotovljeno, prične še drugo in med tem pridiguje vsem,
kteri radovedno prihajajo ogledovat njegovo delo.

„Aha!“ pravi nekega dne Zalka Plesalka, „zdaj pa že vem,
kaj bo; stari dedec pojde z ženo in z otroci v samostan,
grem stavit, kolikor hočete, da bo to, kar stari Noe dela, —
klošter!“

„Tega pa že ne trpim", pravi dolgi Janko; „kloštri niso več
za sedanji čas; to bi bila sramota za sedanjo učeno, omikano
— napredno človeško družbo; pa tudi tega ne trpim, da bi
mi zadelal prelepi razgled na planine , in pa kdo bo trpel
celo vojsko beračev in beračic, ki bodo hodili dan na dan
„na porto" po živež; to je zoper ves napredek, mi se ne
damo kar tako meni nič tebi nič potisniti nazaj v mračni
srednji vek: še danes pojdem k sodniji, da naznanim to pre¬
drznost."

Pevka Špelka pa vzame svojo lepo belo rutico, jo zvije
okrog vrata in čez glavo kakor nunsko zagrinjalo in leti k
trem ženam Noetovih sinov ter se začne norčevati in spa¬
kovati: „S. Alojzija! S. Kordula! S. Pija! Domine labia mea
aperies!“ in se dela kakor bi dnevnice molila ter jim oponaša
še druga • samostanska opravila. Občinstvo se krohota in
smeja, kolikor se le more, in ploska z rokami prav tako
kakor v spridenih glediščih, ko v igrah zasmehujejo samo¬
stansko življenje v pohujšljivo veselje razuzdanega ljudstva.

Noetovim je seveda tako vedenje zlobnih sosedov silno
hudo dejalo; pa so vse voljno potrpeli in pridno dalje barko
izdelovali: saj ved6, komu verujejo. Hitro napreduje delo; že
je dodelano tretje nadstropje; streha že barko krije čez in
čez; Noe vdela še okno in vrata ob strani ter vse dobro za-
smoli. Tudi potrebnega živeža za živali spravi v barko; zdaj
se približujejo vsakovrstne živali — po dvoje in dvoje
od blizu in daleč — kakor v procesiji in se zbirajo pred
vrati, kakor bi prosile, da smejo v barko. Veseli ljudje si od
ust do ust pripovedujejo to nenavadno novico, — to čudno
popotovanje vseh raznih živali, kakoršnega še živ človek ni

126

videl na zemlji. Vse po vrsti gre — skače — leti —■ in
pleza v barko; na zadnje vstopi Noetova družina in slednjič
še on — gospodar sam. Na pragu se še enkrat zasuče in
pogleda obilno zbrano množico, — še enkrat jim pridiguje
ter zadnjikrat uči, opominja, svari, žuga; potlej reče^men 1 *
in Gospod mu zapre sam vrata od zunaj.

Gledalci se ne morejo dovolj nasmejati in zadosti ne¬
slanih psovk nakopičiti zoper starega Noeta. Nekteri bolj
postavni pa se ne smejajo, ampak resno se posvetujejo, kaj
je storiti, da se temu počenjanju konec napravi; v tem so si
edini, da kar tako pustiti se ne sme ta stvar, glasovati je le
še o tem, ali naj se zažge, ali s smodnikom ali z dinamitom
razruši to čudno poslopje z vsem , kar je v njem ali kaj.
Razuzdani lahkoživki Z alka in Špelka pa plešete pod bar-
kinim oknom in vpijete gor nad štirimi ženami ter jih zmer¬
jate s trcijalkami in samotarkami, pa pravite, da je že prav
da so zaprte, naj se le postijo, če tudi umrjejo lakote; tudi
nagajivo vprašujete, kje je neki voda ....

Pri tej priči pa nenadno zagrmi in trešči kar z jasnega;
in tam daleč za gorami se vzdigujejo veliki črni oblaki; iz
daljave se zasliši šumenje silnega viharja; po ulicah se začne
prah vzdigovati; vrhovi jagnedov in kostanjev se šibijo, ptički
se plaho umikajo in poskrivajo med goste veje in si mislijo:
danes nas bo pa še pralo! In veselo ljudstvo tudi tako misli;
kteri so prišli bolj od daleč, se urno domu vračajo, — le
soseda Zalka Plesalka še ostane in ne neha se norčevati.

Bilo je ravno 16. majnika 1657 po stvarjenju, kakor so
izračunih razlagalci sv. pisma.

Zdaj začne kapljati tudi že pri barki; od kraja prav rahlo,
potlej padajo debele kaplje. Zalka si vrat in glavo zavije z
ruto pa se le dalje predrzno smeje in norčuje ter lovi deževne
kaplje zdaj v usta zdaj v prepasnik ter jih krohotaje se meče
tj e proti barki. Zdaj začne pa že hudo deževati. Zalki pri¬
nese dekla dežebran iz hiše in jej sporoči, da je rekla Špelka,
naj nikar ne stoji zunaj na dežju, bi se utegnila prehladiti.
Zalka razpne, — ojoj! močen vihar potegne, izvije rnarelo
iz rok in kmalu je nikjer več ni videti. Po poti je že velik
naliv kakor potok.

„Lahko noč! Dobro spančkaj, Sestra Lojza!“ tako se še
enkrat Zalka zadere ter hiti tudi ona domu. Kakor miš mokra
prisopiha in stopi v vežo.

In zdajci še-le prav začne: blisk na blisk, tresk za
treskom! V sosedovo hišo je že treščilo, s strašnim plamenom

127

gori. Za hišo dolgega Jankota je voda nanesla že visoke kupe
peska, kamenja, hlodov, drv itd. Hiša že poka na vseh štirih
straneh in že se začne podirati. Kaj drugega kakor bežati
morajo med nevihto ter tavati po vodi, ki sega že nad ko¬
lena. Vsaki gleda, kje bi se varno oprijel.

Zalka in Špelka si več ne veste pomagati; toda od
Boga nočete nič vedeti.  Komaj se skoz vodo pre¬
rij ete do barke in trkate: „Teta Noetova, odprite, oblak se
je utrgal!“ — Noetovka pogleda skoz okno in pravi: „Tetka
Zalka, je že prepozno!“ Zdaj začnete jokati in prositi, naj
jima odpustijo za božjo voljo in naj ju sprejmo v barko, saj
je bilo vse le za šalo. Pa od Boga nočete še nič
vedeti;  vse, menite, je prišlo le slučajno. Zdaj pridere še
večja voda in ji šiloma pahne od barke. K sreči ste si
še ob neki deski opomogli, sicer bi bili utonili. Zdaj pride
godec dolgi Janko in jima pomaga, da se z velikim trudom
umaknete in vsi trije ubežijo na bližnji hribec. Toda od
Boga še zdaj vsi trije nočejo nič vedeti.  „Bo
že kmalu se sprevedrilo“ —■ tako se tolažijo ter začnejo po¬
birati in jesti sadje, ki ga je bil vihar z drevja natresel, tako
lahkomišljeno, kakor bi se ne bilo zgodilo nič nenavadnega.

Toda noče se sprevedriti, marveč le še vedno hujše pri¬
haja. Voda narašča čedalje višje in višje proti vrhu. Višje in
višje se pomikajo tudi trije brezbožniki. Zdaj so na vrhu.
Daleč okrog ne vidijo drugega kot vodo — silno in širno
vodo; ne slišijo drugega kot šumenje in vrščenje, nikjer člo¬
veške pomoči, — oh, rešilna barka je tako daleč pa — za¬
prta ! Toda od Boga trdovratni napuh še zdaj
noče nič vedeti!  Dolgi Janko ima ravno grdo kletev
na svojem umazanem jeziku, da bi jo bogokletno izbruhnil
proti nebu, a pri tej priči grozovito poči, — strela udari —
vsi trije so mrtvi — pokopani v valovje neizmerne vode.
Kakoršno življenje, taka smrt!

Prav vsi seveda niso bili tako zlobni ter do konca trdo¬
vratni. Mnogi so slednjič prevideli, da je resnica. Noetova
beseda jim je šla k srcu: s kesanjem so si mogli dobiti še
odpuščanje. Toda časna kazen jim ni bila prizanešena, —
umreti so morali grozovite smrti. Kteri pa so do konca
trdovratni ostali, niso bili le časno kaznovani, marveč tudi v
pekel pahnjeni.

Ta strašna zgodba in pa vsakdanja skušnja nam kaže,
da ljudje, kteri nimajo v čislih šeste zapovedi in jim ni kaj
mar šesti blagor na gori, zabredejo večjidel tudi še v druge

128

hudobije ter si pripravljajo dvojen pekel, na zemlji in v
večnosti.

Jaz pa, ki vas učim srečo kovati, vas svarim pred vsa¬
kim peklom, predčasnim in večnim; želim pa iz vsega srca,
da bi uživali vsi rajsko veselje, seveda pred vsem v večnosti,
a tudi že tukaj na zemlji, po kolikor je to mogoče. In . ravno
nedolžno srce čuti že tu na zemlji iskrico rajske radosti, ker
se mu kolikor toliko že na svetu spolnuje šestega blagra pri¬
stavek: „Boga bodo gledali 1 '.

Zatorej, kakor imajo učitelji, ki učijo razne vede in umet¬
nosti, navado, da one reči, ki se jim najvažnejše zdijo, še
prav posebno povdarjajo in priporočajo in zatrjujejo, tako tudi
jaz, ki sem se postavil za kovaškega mojstra človeške sreče,
moram še enkrat zatrditi: da sem vam tukaj pokazal in po¬
nudil najlepši kos človeške sreče  — sprejmite
ga in dobro ga hranite in skrbno varujte! Skrbno ga varujte,
še enkrat rečem, kajti veliko je sovražnikov in tatov, ki pre¬
žijo na-nj. Bes, za nobeno drugo delo se satanu ni posrečilo
dobiti toliko pomočnikov, kakor za spodkopovanje ljube ne¬
dolžnosti in svete čistosti: olikani in neolikani delajo zoper
njo v njegovi peklenski službi. Neolikani jo spodkopavajo z
razuzdanim govorjenjem in divjim petjem in pohujšljivim ve¬
denjem; olikani pa po zapeljivih spisih v prozi in poeziji, po
podobah in umetnijah, po glediščih in drugih nevarnih ve¬
selicah. In sv. Pavel še pristavi, da v slabi in razdrobljivi
posodi nosi človek ta zaklad. Poslužujte se toraj zvesto in
junaško vseh pripomočkov, kteri se vam tolikokrat priporo-
čujejo za ohranjenje sv. čistosti in so na kratko povedani v
Kristusovih besedah: „Čujte in molite!“ Zlasti pa imejte
vedno pred očmi, česar sem vas hotel jaz tukaj prepričati, da
ne najdete nobene reči na svetu, ki bi bila tako lepa, tolike
veljave pred Bogom in pred ljudmi, in da je ni pod solncem
stvari, ki bi človeku tako ze!6 srečo pospeševala kakor čistost
nedolžnega srca. Vedno naj vam vabljivo donijo na eno uho
prelepe besede iz nebes: „Blagor jim, kteri so čistega srca",
na drugo uho pa kakor strašni odmev iz pekla: „Gorje jim,
kteri niso  čistega srca!"

„V lepi nedolžnosti srce ohrani,

Angeljem zvesti prijatelj ostani:

Tako boš lahko si žvižgal in pel,

Časno boš srečen in večno vesel!“

129

VII.

Blagor mirnim.

1. Mir In zadovoljnost naj večji zaklad.

Ah&! zdaj še le pridem do prave besede, — do besede,
ki je sreči v najbližjem sorodu. Imenuje se ta prelepa, to¬
likanj pomenljiva beseda: m i r. Kjer je mir, le tam je tudi
zadovoljnost,  in le tam, kjer sta ta dva, je sreča, pa
nikjer drugje. O blagor hiši, kjer prebiva mir in njegova
sestrica zadovoljnost; o blagor srcu, v kterem je zadovoljnost
kraljica, kralj pa njen bratec mir!

Vse, kar sem že in kar bom še napisal o človeški sreči,
mora imeti za podlago oni mir, iz kterega prihaja prava za¬
dovoljnost; in če ga nima, je vse drugo zastonj. Mir je za¬
četek in konec vse sreče in radosti. Kar je sol za jedila, to
je mir za življenje. Najboljša jedila nam ne dišijo, ako so
neslana, tako nas tudi vse dobrote našega življenja ne mo¬
rejo prav razveseljevati, če nam manjka ljubega miru. Brez
miru je zemlja le solzna dolina; pa tudi v večnosti bi pekel
nehal, ako bi se pogubljenim mir povrnil, in v nebesih
bi ponehalo rajsko veselje, ko bi bil zveličanim večni mir
odvzet.

Kar zemlja stoji in ljudje hodijo po njej , nihče še ni
našel dragocenejše reči, kakor je ljubi mir neskaljene zado¬
voljnosti. Vse zlato in srebro, vsi biseri in vse drago ka¬
menje , vsi zakladi in vse lepotije ga ne nadomestijo. Naj¬
revnejša koča, v kteri kraljuje mir in zadovoljnost, je —
raj na zemlji; kraljevska palača pa v vsej krasoti brez miru
in zadovoljnosti je — živi pekel že na tem svetu. To so že
spoznali pogani, ki so bili za druge resnice še tako slepi.
K r e z , prebogati kralj Lidijski, znabiti najmogočnejši knez
svojega časa, vpraša nekega modrijana, kdo je po njegovih
mislih pač najsrečnejši na zemlji. Kralj je gotovo menil, da
bode njega imenoval; a kako se začudi, ko oni modrijan naj¬
srečnejšega imenuje — čisto revnega, nepoznanega kočarja.
„Ta ubožni mož“, pravi modrijan, „je srečnejši na svojem slam¬
natem ležišču kakor ti, o kralj, na svoji zlati postelji, kajti
angelj zadovoljnosti čuje poleg njegovega ležišča, poleg tvo¬
jega trona ga pa ni.“

Če so že neverni pogani tako govorili, kaj naj pričaku¬
jemo še-le v krščanski dobi?

Osmero blagrov. 9

130

Ko je prišel Zveličar na svet in nam prinesel pravo srečo
iz nebes, so angelji peli nad Betlehemskimi planjavami: „Slava
Bogu na višavah in na zemlji mir ljudem, kteri
so dobre volje!"  Ves čas svojega očitnega delovanja je
tudi sam priporočal mir. Svojim aposteljnom je rekel, ko jih
je razposlal na misijone: „V ktero hišo koli pridete, recite

najpoprej: Mir bodi  tej hiši!“ Kedar je grešniku grehe
odpustil, voščil mu je mir, rekoč: „Bodi potolažen, pojdi v
miru!“ V svojem očitnem podučevanju je povdarjal: „Blagor
mirnim, ker otroci Božji bodo imenovani!" Ko je šel slednji-
krat v Jeruzalem, se je milo zjokal na vrhu Oljske gore
nad nesrečnim mestom. In zakaj so iz njegovih Božjih oči
tekle Božje solze? Sam pove: „Da bi bilo spoznalo tudi ti
zlasti ta svoj dan, kar je v tvoj  m i r!“ In ko se je
poslavljal od svojih ljubljenih aposteljnov — v tem slovesno-
milem trenutku, ko še navadni človek prav „iz dna svojega
srca" govori — je rekel: „Mir vam zapustim, svoj
mir  vam  da  m“. In prve besede, ki jih je po vstajenju z
njimi spregovoril, so bile: „Mir vam bodi!“

Te ljubezni do miru so se naučili in navžili pri „Kralju
mirii“ tudi njegovi učenci. Zato so povsod oznanovali in pri¬
poročali mir, kamor so prišli. V sv. pismu imamo 21 apo¬
stolskih pisem, pa enega ni med njimi, da bi se v njem ne
priporočal mir novoustanovljenim občinam krščanskim: v za¬
četku in ob koncu želijo v teh pismih aposteljni mir svojim
vernim in tudi med pisanjem jim ga večkrat priporočajo.
Tako n. pr. piše sv. apostelj Peter: „Kdor hoče življenje
ljubiti in videti dobre dneve, naj se ogiblje hudega in naj
dela dobro; naj išče miru innaj  se  ga  d r ž i“. Sv.
Pavel pa piše: „Mir božji, ki ves um preseže,

varuj vaša srca in vašo pamet v Kristusu
Jezusu". „Mir Kristusov naj veselo gospo¬
duje v vaših srcih."

Tako ravna tudi sv. cerkev še zdaj. Pri sv. krstu dva¬
krat želi mini krščencu rekoč: „Mir s teboj! — mir

ti bodi!"  in ko je sv. krst dovršen, še za slovo reče:
„Pojdi v miru in Gospod naj bo s teboj!“ Ko škof birmanca
odslovijo, mu tudi reko: „Mir bodi s teboj!"  Spovednik
še zdaj po Jezusovem zgledu večkrat grešniku po odpuščenju
reče: „Pojdi v miru!" Kedar mašnik deli sv. poslednje olje,
reče stopivši v hišo: „Mir tej hiši in vsem, kteri
v njej prebivajo!"  Kedar za mrtve molijo, pristav¬
ljajo: „Gospod, daj jim večni mir in pokoj!"

131

Zlasti pri najsvetejši daritvi mašnik za nobeno milost
toliko in tako prisrčno ne prosi kakor za mir. Že pri »glo¬
riji 41  ponavlja angeljeve besede: „Mir ljudem na zem¬
lji, kt eri so dobre volje ! 14  Ravno pred najimenit¬
nejšim dejanjem sv. maše — pred povzdigovanjem , — ko
roke drže nad kruhom in vinom prosi, da bi Gospod mi¬
lostno sprejel ta dar, pristavi še, da naj nam naše
dneve v svojem miru odločuje.  Po očenašu zopet
povzame, naj nam Gospod po prošnjah preblažene device
Marije , sv. aposteljnov Petra in Pavla in Andreja ter vseh
svetnikov milostljivo dodeli mir v naših dne¬
vih, da bi bili vselej grehov rešeni in vsa¬
kega vznemirjenja prosti.  Kmalu potem vzemši
sv. hostijo v roko in jo prelomivši glasno reče in pri peti
maši zapoje: „Pax Domini sit semper vobiscum — Mir
Gospodov bodi vedno z vami ! 44  Trkaje se na prsi
reče v tretjič: »Jagnje Božje, ki odjemlješ grehe sveta, daj
nam mi r“. Tikoma pred sv. obhajilom zopet še prosi
za mir in edinost sv. cerkve: »Gospod Jezus Kri¬

stus, ki si rekel aposteljnom: mir vam za¬
pustim, svoj  mir  vam  dam  itd.“ Glejte, toliko¬
krat in s toliko vnemo veleva sv. cerkev miru prositi pri eni
sami sv. maši.

Jezus Kristus je »Kralj miru 44  in njegova cerkev je kra¬
ljestvo mini, ker lako živo priporočuje vsem svojim udom
mir,  ker tako prisrčno prosi za mir v svojih molitvah in
tolikokrat želi miru svojim vernikom živim in mrtvim. Zato
pa tudi Jezus sam imenuje svoje zveste — ovce in jagnjeta,
kterim je v prvi vrsti lastna krotkost in mirnost, njegovi na¬
sprotniki pa so zgrabljivi volkovi.

Ker je mir in njegova zvesta tovaršica zadovoljnost tako
dragocen dar Božji in tolike važnosti za našo zemeljsko srečo,
moramo se nekoliko natančnejše podučiti o njem in njegovih
zahtevah.

2. Kaj je mir?

Ta prelepa beseda se premnogokrat izgovarja v različnih
okoliščinah. Najprej se mirno imenuje to, kar se prav nič
ne giblje ter ničesa ne dela. Mir n. pr. vlada v tihem ve¬
čeru, kedar je zrak tako tihoten, da se celo topolovi listi ne
premikajo, ko so podnevne živalice že vse v skritem počitku
ter se ponočne še niso začele oglaševati. Mirno je tudi v širni
puščavi, kedar vroče solnce prepeka puste in prazne goličave

9 *

132

ter ni ne v zraku šumuih viharjev ne na zemlji živalskega
gibanja in žuborenja.

Te vrste mir je v grobu; zato se grobišče imenuje miro-
dvor, kjer mrtvi počivajo od svojega truda in znoja. O takem
miru mi tukaj seveda ni dalje govoriti, ker življenje naše ni
leDi počitek, ni smrtno spanje; marveč govoriti mi je o onem
miru, ki se kaže v delu, v gibanju, — življenju. Tudi v tern
pomenu rabimo besedo mir sto in stokrat ter govorimo o mir¬
nem delovanju, mirnem popotovanju, mirnem življenju itd.

Oblaki  na nebu, pravimo, se mirno dalje pomikajo,
ako mirno sapica pihlja in ni hudih viharjev ali nasprotnih
vetrov. Voda  mirno teče po svoji strugi, ako ni strmine,
da bi se s preurno silo zaletavala ob bregove ter podirala
mostove in jezove; če ni celd globokih prepadov, da bi se s
šumečim bobnenjem zlivala va-nje. Barčica  po morju
mirno plava, ako je ne podijo prehudi viharji in je ne vzne¬
mirjajo razburjeni valovi ali se cel6 ne zadene ob robato
skalovje, ki skrito na kviško štrli izpod globokega morja.
Oreda  se okrog pastirja mirno pase , ako mu nobeno ži-
vinče ne nagaja in v škodo ne uhaja, marveč vse lepo po
vrsti pobira zeleno hrano po dobrem pašniku, ako mili
solnčni žarki ogrevajo dobrave in jih pohleven dežek namaka
ter se ni bati volka ali druge nezgode.

Vse to in enako se da tudi na človeško življenje obra¬
čati , le s tem prevažaim pristavkom, da človeku ne jemlje
mirti samo to, kar mu sedaj nasprotuje, ampak tudi takrat
nima miru in pokoja, kedar se nezgode le boji ali po pra¬
vici ali pa samo v domišljiji, človek je toraj v sredi najlep¬
šega miru vendar-le večkrat nemiren, ker ga prihodnost straši.

Koristno nam bo, ako si nektere takih primer vsaj po¬
vršno ogledamo.

človeško življenje se večkrat primerja tekoči vodi,  ki
je v začetku neznaten studenec, potlej naraščajoč se potok,
dalje večja in večja reka. Pri nekterih je vse mirno: stu¬
denec se mirno pretaka po lepi dolini, potok se krotko vije
po travnikih med pisanimi cvetlicami in mogočna reka se
zložno dalje pomika med rodovitnim poljem. Vselej pa ni
tako , marveč večjidel se voda že o začetku drvi med kame-
nitim pečevjem, potlej se nemirno pretaka po strmih bre¬
govih in slednjič ima preskočiti marsikak slap in premagati
premnogo zaprek, predno pride v širno morje.

človeško življenje se premnogokrat primerja popoto¬
vanju,  bodisi popotovanju po vodi, po železnici, po vozni

133

cesti ali po pešpoti. Ko bi človek popotoval vedno le po ravni
in gladki cesti, ko bi se v svoji nespameti nikdar ne pre¬
naglil, ko bi mu ne nagajalo slabo vreme in ga ne bi stra¬
šili viharji in nevihte, ko bi imel samo ljubeznive in blage
sopotnike, ko bi se mu v premnogih krajih ne bilo bati so¬
vražnih napadov in drugih nesreč: tedaj bi bilo seveda mirno
njegovo popotovanje! Toda koliko je tako srečnih popotnikov?

človeško življenje se dalje primerja oblakom,  ki urno
zginjavajo spred naših oči; mnogokrat se mirno dalje pomi¬
kajo odsevajoč se v solnčni svitlobi; premnogokrat pa se
nagloma naprej drvijo očrneli in temni, žugajoč hudo uro. —
Huda ura — prijatelj, — to je strašna reč. Iz oblaka v
oblak strele švigajo; grom pretresa nebesne širjave; ploha
se ulije tu, tam se toča usuje; nesreča je strašna, kjer za¬
dene ! In potlej ? Oblaki, črni oblaki zginejo spod neba, kakor
zginejo mogočni trinogi in ljuti prelivalci človeške krvi s po-
zorišča: •— na nebu milo solnce posije, na zemlji se po hudi
vojski upehano človeštvo zopet oveseli mirnih dni!

Zato pridenem slednjič še primero, ki ima v sv. pismu
podlago svoje resničnosti: Človeško življenje je

vojska na zemlji.  — Vojska — strahovita beseda! Voj¬
ska je miru ravno nasproti. Pa miru tudi tam ni, kjer se
je vojske le bati, kjer ni varnosti pred sovražnim napadom.
Pač velika nesreča je za zbegani svet, da pravega miru
prav za prav nikjer ne najdemo, ko bi ga šli iskat križem
svet po vseh deželah vesoljne zemlje. Če tudi ni vedne voj¬
ske , vendar strah pred njo nikoli ne mine, kar nam dovolj
spričuje mnogovrstno morilno orožje in brezštevilno vojaštvo
po vseh državah. Mir, ki ga mora toliko najmočnejših ju¬
nakov s takimi pripravami neprenehoma stražiti in varovati,
se pač ne more imenovati mir, k večjemu nekako — pre¬
mirje  In še srečne seštejemo, če je tako. Kaj pa je zgo¬
dovina posameznih držav? Poglej v zgodovinsko knjigo: voj¬
ska — mir, vojska — mir ....  ta tužnovesela pesem se
vedno ponavlja „da capo“.

Taka je tudi v življenju posameznega človeka. Prav
popolno mirnega ne poznam nobenega; vse, kar se d& do¬
seči, je tudi tu neko modro osnovano premirje in poleg tega
močna straža in pogumna hramba, ki je vedno pripravljena,
ko bi se spet vojska pričela v nemirni deželi našega srca,
planiti nad sovražnika, ga premagati in zopet mir narediti.
Nad vse pa je modrost,  ki se ne spušča v nepotrebne
vojske, ampak jih zna že naprej kolikor mogoče preprečiti in

134

odvrniti. Zmagoslavje za daljše in kračje boje — stalno in
večno zmagoslavje — bomo seveda obhajali še-le v nebesih.
Življenje na zemlji je in ostane vojska ter ima le to tolažbo
za nas, da z vojsko se napravlja mir.

Ysak človek ima pa zlasti tri nasprotnike , zoper ktere
se vojskuje: samega sebe, ljudi in Boga. Zato imamo na¬
vado o trojnem miru na zemlji govoriti ter naštevamo: mir
z Bogom, mir z ljudmi, mir, ki ga imamo
s seboj.  Srečen, kdor ima ta trojni mir! Potrudimo se
za-nj, kolikor nam je tu na zemlji mogoče: odškodnina za
trud, ki ga stane ta trojna vojska, je velika in vabljiva, ime¬
nuje se zadovoljnost,  lahko naravnost rečem —sreča.

3. Mir z Bogom.

Ne čudi se, dragi čitatelj, če se drznem tudi Boga ime¬
novati človekovega sovražnika. Kako, ali mar tudi neskončno
dobrotljivi Bog komu vojsko napove? On ne, toda uboga
stvar se drzne to storiti. Lucifer je bil prvi, ki je to ne¬
umnost pričel. Je pa tudi prvi zvedel, kaj se to pravi, z
Bogom se spustiti v prepir in nasprotje. Strašna vojska na¬
stane v nebesih; najhrabrejši vojskovodja, veliki angelj Mi¬
hael se ponudi za generala z bojnim geslom „Mi cha El“
(„Kdo kakor Bog“). Kakor bi trenil, bil je v nebesih mir
napravljen in pri tej priči so bili uporniki v strašnem brezdnu
večnega neugasljivega ognja, za zmiraj brez pokoja, brez miru.

Satan je zdaj iz lastne skušnje zvedel, kaj se pravi, z
Bogom se vojskovati; zato gre brž in iz same nevoščljivosti
še Evo našunta, naj tudi ona poskusi kaj enakega. Tudi
Eva in celo Adam se Bogu zoperstavi ter oba jesta, kar jima
je Bog prepovedal jesti. Nesreča, ki sta jo s tem nakopala
prva človeka sebi in vsemu človeštvu, vam je dovolj znana,
in vsak izmed nas jo dosti britko čuti. In tak norec , ki
Bogu vojsko napoveduje, je vsak grešnik. Da je res brez
pameti, mi ni treba še dokazovati. Prijatelj, ali bi se ti ne
smejal, ko bi n. pr. Črnogorec vojsko napovedal vsem ce¬
sarjem in kraljem in vladarjem vesoljnega sveta kar h krati?
In vendar bi to še nekaj bilo, čeravno ubogo malo; človek,
revni črviček, se pa z veličastvom in močjo nebeškega Kralja
še v primero ne more staviti, — iii vendar je uporen!

Vojska sploh nastane, če sta si dva navskrižnih misli in
nasprotne volje; mir pa nastane, če je med njima ena misel,
ena volja. Pravi mir je med neenakimi le tedaj mogoč, ako

135

se slabejši popolnem uda volji močnejšega. Mir bo toraj
človek takrat imel z Bogom, Če spolnuje voljo Božjo — za¬
povedi, če po Božjem nauku živi: kajti sv. pismo odločno
trdi: „Grešnik nima miril!“ Vest namreč mu vedno očita in
strah zastran večnosti ga povsod vznemiruje. Zato je že Job
vprašal: „Kdo se Bogu zoperstavlja, in ima mir?“

Vendar to za pravo srečo še ni zadosti, da kdo ni le
velik grešnik, — sovražnik Božji; marveč biti mu mora tudi
v prijateljski zvezi, z njim enakih misli, enake volje; ker
hoče Bog sam biti človeku dober Oče, mora mu biti on
dober, poslušen in ljubeč otrok. Le potem mu bode sreča v
delež, kakoršno more imeti otrok najboljšega in najmogoč¬
nejšega Očeta.

To prijateljsko, to detinsko udanost pokaže pa človek s
tem, da se popolnem uda v njegovo presveto voljo.
Druge poti do pravega miru in zadovoljnosti v sredi pre¬
obilnih zemeljskih nezgod ne poznamo, kakor je popolna uda¬
nost v voljo Božjo.

4. Udanost v voljo Božjo.

Ne morem si kaj,  da bi tukaj ne ponovil one zgodbe,
ki se je že davno vršila in že mnogokrat pripovedovala, pa
si jo ljudje le še premalo zapomnijo in si vse premalo
prizadevajo po njej vravnavati svoje mišljenje in ravnanje.
Povedal nam jo je učen in svet mož , po imenu T a v 1 a r.
Ta pobožni mašnik je namreč prisrčno želel krščanskih čed¬
nosti v prav veliki meri si pridobiti. Ker se pa v svoji po¬
nižnosti ni zanesel na lastno svoje znanje, je osem let prav
goreče molil, naj mu dobrotljivi Bog vendar pošlje takega
dušnega vodnika, ki mu bode pokazal najkrajšo pa najgo-
tovejšo pot do Božjega dopadenja.

Nekega dne še prav posebno čuti to željo v srcu in še
gorečnejše prosi Boga, naj mu jo spolni. Nenadoma zasliši
glas: „Pojdi in na stopnjicah pred cerkvenimi' vratmi boš

našel tistega, kterega iščeš“. Ves vesel hiti Tavlar proti
cerkvi, a na označenem kraju ne najde nikogar razun revnega
berača, v cunje zavitega in bosega. Kako bi si bil mogel
misliti, da ta naj mu bo dušni voditelj? Vendar se preblagi
mašnik z njim v pogovor spusti ter mu vošči „dober dan“.
„Zahvalim se vam za ta pozdrav 1 ', odgovori revež ; „pa vedite,
da jaz se ne morem spomniti, da bi bil kedaj za me slab
dan." „No“, povzame Tavlar, „tedaj ti voščim, da bi ti Bog

136

k tem dobrim dnevom, ki si jih zmirom imel, pridejal še vso
mogočo srečo!“ „Zahvalim“, odgovori berač, „toda vedite, da
jaz še nikoli nisem bil nesrečen, in da se mi v vsem živ¬
ljenju še ni zgodila nobena nesreča.“

Tavlar se čudi takim odgovorom in pravi: „Tvoje be¬

sede so mi uganjka; pa bodi tako dober in govori jasnejše,
povej, kaj misliš s svojim tako skrivnostnim govorjenjem ?“
Zdaj mu začne berač razkladati: „Rekel sem vam, da
še nisem doživel nobenega slabega dne; kajti naši dnevi so
le tedaj slabi, ako jih nismo obrnili v slavo Božjo, dobri pa
vselej, če smo Bogu služili; in to nam je z njegovo milostjo
zmirom mogoče, naj pride nad nas, karkoli hoče. Jaz sem, kakor
vidite, ubog in bolan berač, ki nima nobene pomoči, nima
domovine ter sam po svetu tava ter povsod skusi veliko hu¬
dega. Če trpim lakoto, ker mi nihče noče ničesa dati, hva¬
lim Boga. Če sem brez strehe, izpostavljen dežju, toči in
vetru; če mi udje mraza otrpnevajo, ker me slabe cunje ne
morejo ogrevati, se Bogu za to zahvaljujem. Če me ljudje
zaničujejo, ker sem reven in nadložen, hvalim in častim
Božje veličastvo. Ob kratkem, kar se mi zgodi prijetnega ali
neprijetnega, vse mi daja priliko Boga hvaliti; moja volja je
vedno z Božjo voljo zedinjena in za vsako reč hvalim nje¬
govo presveto ime. Tako je za me prav vsaki dan dober
dan; kajti ne trpljenje in britkosti, marveč naša nepotrpež-
Ijivost nam prinaša slabih dni. Zakaj pa smo nepotrpežljivi,
če ne zato, ker se naša volja vzdiguje zoper Božjo voljo ?
Tudi sem rekel, da še nikoli nisem bil nesrečen. Zakaj pa
ne? Vsi ljudje, pravijo, da so srečni takrat, kedar jim gre
vse po volji, tako da si boljšega želeti ne morejo. Jaz pa
imam zmiraj to srečo. Naj se vam nikar to čudno ne zdi,
saj veste, da se nič ne zgodi, česar bi Bog ne hotel; pa tudi to
veste, da je za nas najboljše ravno to, kar Bog hoče.

Čude se taki modrosti priprostega reveža, povpraša
Tavlar, kako mu je bilo mogoče do take sreče dospeti ?
„Tako, da z Bogom živim kakor otrok z najboljšim očetom u ,
je odgovor. „Nikdar ne pozabim , da ta najmodrejši in naj¬
mogočnejši Oče pač dobro ve, kaj njegovim otrokom najbolje
hasne, in da jim vselej tudi ravno to da. Naj bode pa to,
kar se zgodi, naši natori prijetno ali neprijetno , naj se zdi
ljudem slavno ali sramotno, naj bo sladko ali grenko, zdravju
ugodno ali neugodno, jaz sprejmem in sem prepričan, da v
tem trenutku je ravno to za me najboljše, ter sem tako za¬
dovoljen, da bi me nobena druga reč ne mogla bolj zadovoljiti.

137

Po tej poti sem dospel do popolne sreče in za vse brez iz¬
jeme hvalim ljubega Boga.“

Pogovor je še dalje trajal, a za naš namen je že to, kar
smo slišali iz ust ubogega reveža, dovolj nauka za vspešno
kovanje naše sreče. Ko bi kaj tacega govoril mož, ki se v
tančico oblači, vsaki dan imenitno gosti ter ima na razpo¬
laganje vsega, kar poželi njegovo srce, bi nam bilo morda
nekoliko težje verjeti; a videti moža iz najnižje vrste člo¬
veške družbe v toliko zadovoljnosti, si lahko očitamo rekoč:
kako pa, da mi, ki smo na dokaj višji stopinji, nismo zadovoljni,
marveč nas sliši svet tolikokrat zdihovati in se pritoževati?
Odgovor na to vprašanje je lahek: zato, ker se vspešno ne
poslužujemo onega pripomočka, ki nas edini more v zadovolj¬
nosti ohraniti, udanosti v voljo Božjo!  Ko bi bili
zmirom in v vseh okoliščinah v voljo Božjo udani, — z
Bogom ene misli in ene volje, bili bi tudi vedno zadovoljni
in srečni. Naj navedem nekoliko takih okoliščin.

1. Z udanostjo v voljo Božjo sprejmimo sleherno
vreme:  vročino in mraz, dež in sneg, vihar in točo, ne¬
vihto in hudo uro — sprejmimo mirno in radovoljno kakor
prijetne žarke spomladanskega soluca. Ne jezimo se, če se
nam zdi vreme neugodno in neprijetno, marveč bodimo za¬
dovoljni z vsakim vremenom, ki nam ga Bog pošlje; in ko
bi se nam zdelo še tako nadležno, ne hudujmo se, marveč
zapojmo kakor oni trije mladenči v ognjeni peči: „Mraz in
vročina, led in sneg, bliski in oblaki — slavite Gospoda, hva¬
lite in poveličujte ga na veke!“ Narava, slepa in neobčutna
narava, slavi Gospoda po svoje; ali bomo mi, ki imamo um
in prosto voljo, zaostali in celd žalili Boga? — Tudi moramo
pomisliti, da takrat, ko se nam zdi vreme neugodno, je sto
drugim v korist; razsodbo prepustimo Bogu, ki vse ve!

Posnemajmo sv. Prančiška Boržana. Ta svetnik obiskal
je nekikrat neki samostan svojega reda, pa je prišel že pozno
zvečer. Ker je že vse spalo, moral je v prav hudem mrazu
in silnem sneženju dolgo pred vratmi stati. Slednjič zaslišijo
njegovo trkanje, mu odprejo in se mu na vso moč izgovarjajo
in ga prosijo za odpuščenje, da je moral toliko časa zunaj
čakati v takem vremenu. Toda svetnik ponižno in veselo
odgovori: „Najslajšo tolažbo mi je dajalo to, ker sem si

mislil, da je Bog sam pustil tako hudo na me snežiti.“

Tako udanost pa tudi Bog večkrat naravnost poplača s
časno srečo, kakor nam kaže dogodba onega kmeta iz prvih
časov krščanstva. Njegovo polje je bilo zmiraj bolj rodovitno

138

nego drugo. Sosedje ga vprašajo , od kod to; a na kratko
jim odgovori: „Nikar se ne čudite , da toliko pridelam na
svojem polju; saj imam zmiraj tako vreme, kakoršnega si
želim 41 , čudeč se tem besedam tiščijo še dalje va-nj, naj jim
razloži, kako je vendar to mogoče. „To pride od tod 44 , pravi
bogoljubni kmet, „ker si nikoli ne želim drugačnega vremena
kot tega , ki ga nam Bog pošlje. In ker vse tako hočem,
kakor njemu dopade, zato mi tudi dodeli žetev tako dobro
in tako obilno, kakor si jo le želeti morem. “

2. Z udanostjo v voljo Božjo moramo sprejemati in pre¬
našati splošne šibe in nadloge:  vojsko, lakoto, kugo,
kolero itd. Kakor se nam tudi ostre in strašne zdijo take
kazni, vendar moramo spoznati, da bi nam neskončno dobrot¬
ljivi Bog ne pošiljal tako občutnih šib, ko bi ne bilo pre¬
mnogim dušam v največjo srečo in zasluženje. Koliko je ob
takih stiskah rešenih, ki bi bili sicer večno pogubljeni.

Da se nam v takih velikih nadlogah udanost v voljo
Božjo olajša, moramo si le to misliti, da nam tudi take stiske
ne morejo prav nič škodovati, če Bog ne pripusti. V luči
žive vere prav lahko sprevidimo, da se nam ob času splošne
stiske ni treba bolj bati kakor ob vsakem drugem času;
kajti Bog nas ravno tako lahko ohrani v sredi najsilnejših
napadov, kakor nam tudi lahko poskušujo pošlje, ko je vse
mirno in srečno okrog nas. Ob taki priliki nam drugega ne
ostane, kakor zaupno prositi njegovega usmiljenja, ki si ga
pa najložje sprosimo, ako smo ob enem popolnoma udani v
njegovo presveto voljo. Čudovito lepo se to kaže v naslednji
dogodbi. Atila,  imenovan ,,šiba Božja 44 , je bil na Fran¬
coskem že veliko mest premagal in jih je hudo stiskal. Zdaj
se bliža mestu Troyes. Neizrečeno so preplašeni vsi meščanje;
le njih škof, sv. Lup, ne obupuje. V zaupanju na nebeško po¬
moč gre, spremljevan od svoje duhovščine, v cerkveni opravi,
mogočnemu hunskemu knezu naproti ter ga vpraša: „Kdo
si? 44  -— „Jaz sem šiba Božja 14 , odvrne Atila. Na to reče škof:
„Dobro došla, pozdravljena bodi, šiba Božja! 44  in zapove
mestna vrata odpreti divjemu preganjalcu in požigalcu. In
glejte, Bog, ki srca ljudi po svoje obrača, je tako ukrotil
divja srca roparskih Hunov, da so šli mirno skozi mesto, ne
da bi bili najmanjšo škodo storili, če tudi je bil Atila res
šiba Božja, vendar za one ne, ki so ga sprejeli v voljo Božjo
udani.

3. V Božjo voljo se moramo udati, ako se nam krivica
godi na premoženju;  če smo okradeni, ogoljufani, če mo-

139

ramo dvakrat plačati, ker se ne moremo izkazati, da smo že
plačali; če se nam nabere veliko neljubih stroškov itd. To
je res, da taka škoda večkrat močno boli. Vendar bomo
tudi to lahko prenesli, ako si mislimo, da je Božja volja tako.
Če si upamo po postavni poti priti do svoje pravice, nasto¬
pimo to pot brez jeze in sovraštva; če pa nikakor ne mo¬
remo svojih pravic doseči, popustimo in podajmo se popolnem,
ter mislimo si, da Bogu damo to, kar se nam je vzelo. To
je gotovo, da naš zgubljeni denar ni zginil s sveta; goljuf
ali tat ga ne ponese v grob s seboj; Bog bo že tako obrnil,
da pride v prave roke ter bo slednjič še bolje obrnen, kakor
bi ga bili znali sami obrniti. Jasno je, da taka udanost je
jako zaslužljiva.

Kajti take krivice voljno trpeti iz ljubezni do Boga je
več vredno, kakor miloščino deliti: kedar namreč miloščino
delim, dam, kolikor hočem, komur hočem in kedar hočem;
tukaj pa dam tako, toliko in tam, kakor Bog hoče ali pri¬
pusti. In če ima miloščina obljubo tolikega plačila, ali ne
bode tako vedenje imelo še večjega povračila? Pa že tukaj
je plačilo — neprecenljivi mir.

4. V Božjo voljo se moramo udati glede svojih dušnih
in telesnih slabosti in pomanjkljivosti.  Ne bodimo
žalostni, če nimamo tako dobrega spomina, tako bistrega
uma,  in tako žive domišljije, kakor drugi; nikar se ne pri-
tožujmo, ako pri sebi pogrešamo marsiktere prednosti, ki jo
vidimo pri drugih. Kajti zarad takih pomanjkljivosti samega
sebe milovati, bi se reklo, Bogu naravnost očitati, da nam je
premalo dal, ali da to, kar nam je dal, ni dovolj dobro. O
nikar ne bodimo nehvaležni ter nikdar ne pozabimo, da vse,
kar smo in kar imamo, nam je dal le po svoji neskončni do¬
broti. Nič nam ni bil dolžan dati. Nikdar bi ga ne mogli
zadosti zahvaliti, ko bi nam bil še stokrat manj dal. V luči
krščanske vere pa tudi prav lahko previdimo, da toliko, ko¬
likor nam je Bog dal, je ravno prav za nas; on že ve, zakaj
nam je od tega in onega odmeril ravno toliko mero. Kakor
delavec za razna dela jemlje različno orodje, tako tudi Bog
v dosego svojih namenov deli različne zmožnosti svojim stva¬
rem. Za mnoge bi bilo nevarno, ko bi bili več prejeli; z
obilnejšimi darovi bi se bili pogubili. Bodi tedaj zadovoljen
s tem, kar imaš, in potrudi se, da si s tem prislužiš nebeško
kraljestvo; kajti ko bi imel krepkejšo zmožnost, bi te še težje
stalo, pekla se ubraniti, in kdo ve , kako bi ti to že časno
srečo oškodovalo.

140

5. V voljo Božjo se moramo udati v vsaki bolezni.
Bog nam pošlje to ali ono bolezen, o takem ali takem času
ter pripusti, da nas muči toliko in toliko časa in da jo
spremljajo še druge večkrat silno neljube okoliščine; kaj nam
ostaja druzega, kakor izročiti se v njegovo presveto voljo ?
Pomagajmo si, kolikor moremo z natornimi pripomočki, z
zdravilom, postrežbo itd., vse drugo prepustimo Bogu.

Sv. Bonaventura nam pripoveduje, da je neki samostan¬
ski brat sv. Frančišku Asiškemu, ko je ta trpel silno hude
bolečine, v svoji priprostosti rekel te-le besede: „Ljubi oče,
prosi vendar Boga, naj nekoliko milejše ravua s teboj, kajti
zdi se mi, da njegova roka le pretežko sloni na tebi“. Svetnik
pa glasno vzdihne vsled teh besed in pravi: „Ko bi ne vedel,
da tako govoriš po svoji priprostosti ter ne misliš slabega,
bi te ne maral nikdar več pred seboj videti, ker si bil tako
predrzen, da si hotel nekaj grajati sodbo Božjo nad menoj u .
Potem pa se svetnik šiloma vzdigne, vkljub svoji bolezni in
hudim bolečinam, z ubožne postelje, poljubi gola tla in za¬
kliče: „0 moj Bog, zahvalim se ti za vse bolečine, ki mi jih
pošiljaš; prisrčno te prosim, pošlji mi jih še stokrat več, ako
se tebi prav zdi: poln veselja bom, če me tepeš in mi prav
nič ne prizanašaš, kajti spolnjenje tvoje svete volje mi je
največja tolažba, ki jo morem imeti.“

6. Y voljo Božjo se moramo izročiti v revščini in
pomanjkanju, v zaničevanju in poniževanju
ter v vsaki nesreči in nezgodi,  dobro vede, da
nam ljubi Bog vse to pošilja v naš dušni in telesni blagor. To
je nauk o previdnosti Božji,  in ta nauk nam je ver¬
ska resnica. Bog je naš najboljši Oče, — to je trdna pod¬
laga našega nepremagljivega zaupanja, pa tudi nespodmak-
ljiva podlaga našega miru in naše sreče.

Kavno to resnico je Jezus Kristus premnogokrat ponavljal
in posebno živo razlagal. Mislečemu kristjanu se mora skoro
milo storiti, ako prebiraje sv. evangelij vidi, kako se nebeški
Učenik trudi zdaj s prosto besedo, zdaj v priliki, da bi sle¬
herni, — tudi človek najbolj plitve pameti — mogel umeti
to tolažbe polno resnico Božje previdnosti. In zdi se mi, da
mu je ta premili nauk najbolj pri srcu. Tu Zveličar ne po¬
zna nobene skrivnosti, ampak tako po domače govori in raz¬
laga, da ga mora vsak otrok razumeti. Tudi ne pozna no¬
bene meje, marveč zahteva prav popolno zaupanje od svojih,
rekoč: „Iščite najpoprej Božjega kraljestva in njegove pra¬

vice, vse drugo vam bode privrženokakor  bi hotel reči:

141

„Bodite dobri in poslušni otroci nebeškega Očeta, skrbite le
za večno srečo, zemeljska sreča vam bode v na-
meček!“

Kdaj slišite tako prepričalnih in vendar tako lahko umev¬
nih besed, podob in prilik kakor takrat, ko Jezus govori o
neskončni ljubezni svojega nebeškega Očeta in o njegovi sveti
previdnosti? Naj navedem za zgled le dve ali tri stvari. — „Ne
skrbite za svoje življenje, kaj boste jedli; tudi ne za svoje
telo, kaj boste oblačili. Ali ni življenje več ko jed, in telo
več ko oblačilo? Poglejte ptice pod nebom, ki ne sejejo in
ne žanjejo in ne spravljajo v žitnice in vaš Oče nebeški jih
živi. Ali niste vi veliko več kakor one? In za obleko kaj
skrbite ? Poglejte lilije na polju, kako rastejo; ne delajo in ne
predejo: pa vam povem, da še Salomon v vsej svoji časti ni
bil tako oblečen kakor njih ena. Če pa travo na polju, ktera
danes stoji in se jutri v peč vrže, Bog tako oblači, koliko
bolj vas, maloverni!“ O drugi priliki spet po domače pravi:
„Ali se ne prodasta dva vrabca za en vinar? In le eden iz¬
med njih ne bode padel na zemljo brez vašega Očeta. Vaši
lasje na glavi so vsi sošteti. Nikar se tedaj ne bojte, boljši
kakor veliko vrabcev ste vi!“ Ali kako jasna in prepričalna
je ta-le primera: „Kteri človek je med vami, da bi, ako ga
njegov sin kruha prosi, mu kamen podal? Ali če ga prosi
ribe, mu bo li kačo podal? Ali če ga jajca prosi, mu bo li
škorpijona podal ? Ako tedaj vi, ki ste hudobni, veste dobre
darove dajati svojim otrokom: koliko bolj bo vaš Oče, kteri
je v nebesih, dobro dal tem, kteri ga prosijo?“ Ni treba,
hoče Gospod reči, ni treba, da bi moral svetnik biti tisti oče,
ki daja svojim otrokom kruha in drugih dobrot; tudi sicer
hudobni očetje dajejo vendar že po naravnem čutilu in na¬
gibu otrokom dobrih darov, če bi se pa res našel kje oče,
ki bi dal svojemu otroku kamen, kačo, škorpijona mesto kruha,
ribe ali jajca, — no takemu bi vsi rekli: to ni oče, to še
človek ni, kajti cel<5 divja zver je skrbna za svoje mladiče.
Takemu ne velja primera.

Bodimo toraj potolaženi in mirni v vseh še tako težavnih
okoliščinah svojega življenja, saj imamo v nebesih Očeta, ki
nima le srca navadnega očeta, marveč najmilejše srce naj¬
boljšega Očeta! Če nam kedaj odreka darov, kakoršnih si mi
želimo, bodimo trdno prepričani, da to dela zato, ker je v
naš prid, ker nam hoče kaj veliko boljšega dati.

V kratkih besedah: „Zgodi se tvoja volja ?“ je več mini
in sreče kakor v vseh knjigah, kar so jih o človeški sreči v

142

vseh časih napisali najučenejši možje. „Tvoja volja se zgodi!“
v tem pomenu, da njegovo voljo zvesto spolnujemo, in pa še
v onem drugem pomenu, da s hvaležnim srcem sprejmemo
vse, kar nam pošlje — veselje ali trpljenje, — to naj nam
bode pravilo in vodilo našega življenja, ako si hočemo ohra¬
niti mir ali zgubljeno zadovoljnost spet pridobiti.

Ozrimo se pa še nekoliko na srečo, ki jo prinaša mir z
ljudmi, s kterimi nam je živeti.

5. Angelj miril.

Presrečne so one družine, ki imajo med seboj angelja
miru — neprecenljivo dobrega angelja, kteri kakor dobrodejno
solnce mile žarke ljube zadovoljnosti in sreče okrog sebe raz¬
sipa na vse strani. Naj vam nekoliko opišem njegovo blago
delovanje, morebiti uganete iz tega, seveda nepopolnega po¬
pisa, njegovo pravo ime.

Angelj miru se čuti domačega le v odločno krščanski,
istinito pobožni hiši. V taki hiši se pa tudi vidno kaže ne¬
beški blagoslov njegove pričujočnosti. Glavna naloga mu je,
vsakega v svojem krogu oveseliti — osrečiti.

Pred vsem čutijo otročiči  njegovo ljubezen. O kako
rahločutno in presrčno skrbi za-nje! Njegova skrb ni samo
ljubezen, ampak je več —je neko sveto spoštovanje do malih.
On pozna in ve ceniti preveliko in nepopisljivo srečo sv. krsta,
kjer so postali otroci Božji, dediči nebeškega kraljestva. Kako
si prizadeva v srcu presrečnega državljaučeka nebeškega ohra¬
niti mir, ki mu ga je podelil sv. Duh v prvem sv. zakra¬
mentu. Kako pazi precej od začetka na vse njegove stopinje!
Bad sicer malim spolnuje otročje želje in zahteve, dokler je
vse nedolžno, a strogo gleda na to, da ne zajdejo na napačna
pota. Sam jim donaša priprostih igrač in stotero malih darilc
in drobnjav, da jih razveseljuje; in sam se gostokrat poigra
z njimi ter postane sam priprost otrok med njimi. Kako jim
zna najlepši čas otročjih let še polajšati in poveličati s tem,
da jih uči molitve in takih naukov nebeških, kakoršne more
že umeti njih detinski um in vsprejemati njih nežno srce!
Kolikor more , odganja od njih zlobne ljudi, da bi nobena
napačna beseda ne prišla do nedolžnih ušes; vse skrbno
skriva pred njimi, kar bi moglo kakorkoli škodovati detin-
skemu očesu. Od jutra do večera pogleduje za njimi; kar
ne upa se jih spustiti spred oči, za vse njihove stopinje hoče
vedeti. In kako jih vsak večer lepo k počitku spravlja! Naj-

143

prej moli z njimi, potlej pokriža posteljico, nato še nedolžno
dete na jasnem čelu in —• še tedaj, ko že ljuba nedolž¬
nost sladko spi, še kleči in moli poleg njega tako prisrčno,
tako lepo!

In kolikor bolj odrašča dete, toliko bolj je angelj mirit
in sreče v skrbeli za-nj, da bi ga ohranil v rajski sreči de-
tinskega miru. Spremljuje ga v cerkev in v družbo; vedno
ga hoče imeti blizu sebe, da se prepričuje njegovega vedenja
v cerkvi in drugod. Pripravlja ga tako lepo, tako ganljivo
k prvi spovedi ter še lepše in še ganljivejše za prvo sv.
obhajilo.

Ko pridejo nevarnejša leta: o kako zna angelj miru
spretno vse tako vravnati, da sinovi in hčere doma ostajajo,
in sicer radi pa z veseljem, ker jim zna domače veselje tako
omiliti, da jih ne mika tuja nevarna družba, marveč jim do¬
mače razvedrovanje popolnem zadostuje. Slednjič pride dan
odločitve: domači sin ali hči ima stan spremeniti. Koliko je
modrega posvetovanja! In ko je vse po najboljših prevdarkih
ukreneno, angelj miru da še za slovo svoj blagoslov in naukov,
kakoršnih tako skrbno odgojeni otrok pač ne bode nikdar
pozabil.

_Ce pa angelj miru zlasti za domače otroke tako lepo
skrbi, vendar pri tem ne pozabi drugih v hiši. Ako živi še
stari oče ali stara mati;  ako v hiši stanuje stric ali
teta  ali kdo drugi izmed bližnjih sorodnikov:  oj kako
jim zna angelj mirti postreči! Ne čaka, da bi se sami ogla¬
sili, česa potrebujejo ali želijo, ker ve, da stari ljudje ne
prosijo radi, pač pa radi sprejmejo postrežbo, ako se jim po¬
nudi. Sto in sto malenkosti, ki se starim ljudem prilegajo,
zna priskrbeti in ('ljubeznivo ponujati. Zato se pa tudi ni¬
koli ne morejo Bogu zadosti zahvaliti za tako postrežbo. „Ti-
sočkrat bodi Bog zahvaljen, — tako mnogokrat ponavljajo,
—; da nam je tega angelja pripeljal v hišo; kako nam zna
lajšati in slajšati naše dneve! Kdo mu vendar naznani, da
ve vselej tako uganiti naše želje? O zlato srce, ki je tako
urno pripravljeno, olajšati sleherno težavo, kakor hitro jo
zapazi!“

Ali poglejte posle,  kako so dobro postreženi v hiši,
kjer biva angelj miril Kmalu zna tudi drugim dopovedati,
kar sam spozna, — da kruh, ki ga posli služijo, je večkrat
jako trd kruh. Zato ljubeznivo prigovarja: „Nikar ne za¬
ničujte poslov, marveč radovoljno jim strezite. Saj je posel
ludi usmiljenja vreden: težko se je ločil v najlepših letih od

144

svojih starišev; najlepše dni človeškega življenja le po imenu
pozna; pri tujih ljudeh mora stanovati, za tuje delati, in
sicer delati, kar mu drugi odkazujejo, ne kar bi si sam iz¬
volil. Kako grenka hi bila osoda našim poslom, ko bi jih še
mi ne imeli za ljubo, ko hi še pri nas ne videli prijaznega
obraza, ko bi še od nas ne slišali prijazne besede. Kdo pa
naj jim življenje olajša, če ne mi? Imejmo jih toraj — pristavi
slednjič — imejmo jih za domače, za brate in sestrice svoje!“

Pridejo v hišo še drugi ljudje, sosedje, najemniki,
delalci, tujci.  Vsi po vrsti ne morejo prehvaliti hiše,
v kteri stanuje angelj mini. Kajti vsaki se sme nadejati
prijaznega sprejema, tolažilne besede; nikomur se pravica ne
krati, raje se še kaj na vrže.

Zlasti so pa vsakdanji gostje take hiše reveži in za¬
puščeni.  Angelj mini tudi ve, da so si premnogi berači
sami krivi svoje bede in nesreče, ter tudi čuti neprijetno
nadležnost prosjaško; a zna se premagati in, če vidi na zemlji
nadležnega in nehvaležnega berača pred seboj, vidi pa ob
enem v nebesih njegovega namestnika: samega Jezusa Kri¬
stusa, ki je obljubil plačnik biti za vse, kar se je v nje¬
govem imenu revežem storilo in darovalo. Malemu daru se
pridevlje še prijazna in tolažilna beseda in veselega srca od¬
hajajo reveži od take družine.

In če kdo v hiši zboli,  koliko usmiljenje in sočutnost
ima z njim angelj mini! Otrokom veleva: „Tihi in mirni
bodite, da ne boste bolniku težav delali! vrata tiho odpirajte
in zapirajte, kajti loputanje bolniku težko de!“ O pravem
času pošlje po zdravnika in sam je rad poleg bolnikove po¬
stelje, večkrat trpečemu obriše pot s čela, mnogokrat zglavje
popravi; ponudi mu zdaj to zdaj ono, kar meni, da mu bode
najbolj ugajalo in vse si prizadene, da bi se ubogemu trpinu
težavno stanje zlajšalo. Če je tudi dolgo časa, celč več let
bolnik v hiši, angelj miru se ga ne naveliča. Kedar pa je
nevarnost večja, pošlje po duhovna in vse poskrbi, da je
spodbudno in častitljivo bolnik previden. Če ozdravi, je prva
pot v cerkev, da se Bogu spodobno zahvali za zdravja mili
dar. Ce pa Bog smrt pošlje, nastane tiha žalost; žalost
srčna a ne pretirana, marveč udana v voljo Božjo, v trdni
nadi, da je neizmerno zboljšano ranjcemu, kterega ne morejo
pozabiti, ampak se ga še leta in leta vedno spominjajo v
pobožni molitvi.

Sploh ta družinski angelj na zemlji, ki tako lepo skrbi
za mir in srečo družinsko, posnema one angelje, ki so v ne-

145

besih. O teh je rečeno, da na rokah nosijo svoje varovance,
da bi se ob kak kamen ne spodtaknili; da jih povsod —
tudi pri najmanjših opravilih — zvesto spremljajo, in sicer
nevidno.

Neka lepa legenda iz prvih časov krščanstva nam pa
pripoveduje, da so angelji takrat, ko sta Jožef in Marija
z Božjim Detetom bežala v daljni Egipet, s cvetlicami
pot posipali  pred njimi. Enako dela tudi družinski an-
gelj mira vsem, s kterimi mu je bivati. Pridno jim pospravlja
kamenje spred nog, koder jim je hoditi, t. j. stoterne sitnosti
in težave vsakdanjega življenja sam prevzame, da je dragim
olajšano; da je n. pr. drugim bolj zložno, izvoli si slabši
prostor rekši, da mu je tako najprimernejše; pri težkih opra¬
vilih si odbere najbolj zoperna in najneznatnejša, prepustivši
dragim ložja in častnejša; če je kdo kaj pozabil, ali kje kaj
popustil, natihoma in brez hrupa popravi ali na pravi kraj
postavi, da še nihče zmote ne zapazi; hitro previdi navade
in posebnosti onih, s kterimi mu je živeti, in skrbno se
ogiblje, da bi jih ne ranil tam, kjer so najbolj občutljivi . . .
Ne pospravlja pa le kamenja s poti, marveč jo posiplje tudi
s cvetlicami, t. j. pri vsaki priliki ve bližnjemu kako veselje
narediti; zdaj je kak darček, ki ga z veselim obrazom po¬
nudi, zdaj je kako delo, ki ga z urnimi rokami mesto koga
opravi, zdaj spet je prisrčna zahvala, ki jo prijazno izreče
komu za prav malo postrežbo itd. Sploh ne vpraša, kako
bode ložje za-nj, marveč kako bode dragim bolj všeč: zdaj sem
zdaj tje zažene cvetlico radosti in veselja. Posebno pa zna
obvarovati hišo vsakega prepira in krega. Kedar mu kdo
reče razžaljivo besedo, se naredi, kakor bi je ne bil slišal,
če pride kaj navskriž, zna z veselo besedo tako hitro jezo
prepoditi kakor vroči solnčni žarek spomladni snežek. Raz-
žalnika zna prelepo izgovarjati, češ da ni tako hudo mislil
ter ni nameraval žaliti, ali da je v naglici storil, da mu je
pa že žal itd. Kar je enkrat odpuščeno, pozabljeno je za
zmiraj. Starih krivic nikomur ne očita.

Pa ko bi hotel vse naštevati, ne pridem do konca. Le
to moram še pristaviti, da zlasti v malih rečeh, ki so vedno
na vrsti, skuša vsem okrog sebe ustrezati. To vse pa dela
neprisiljeno; nikomur ni nadležen. Kakor angelji sploh ne-
vidoma ljudem strežejo, tudi on brez hrupa in šuma razve¬
seljuje; skrivaj vse tako nastavi in vravna, daje  dragim
postreženo; vsaki zadovoljno in veselo sprejema skoro nevede
odkod: v tisti presrečni hiši, kjer je angelj miru
Osmero blagrov. 10

146

doma, je nekakšno tako, kakor bi celo leto sv.
Miklavž nosil!

Ali  želite mar zdaj zvedeti ime tega miroljubnega an-
gelja, če ga še niste sami uganili? Ead ga vam povem. Na
zemlji se imenuje: dobra mati, blag oče, mila se¬
strica, bogoljuben bratec, krščanski posel, ali
sploh dobra duša; v nebesih pa mu je pripravljeno ime:
svetnik, svetnica!

Mogoče, da bode tudi tak angelj imel svoje sovražnike,
saj jih je Jezus, Kralj mini, tudi imel; a velik razloček je,
sovražnika imeti  in sovražnik biti.  Vsak pameten pa bo
moral spoznati in reči: Srečna je hiša, ki ima takega angelja
pod svojo streho; presrečna je hiša, če so vsi njeni prebi¬
valci miroljubni angelji! „Kako je to lepo in veselo 11 , pravi
sv. pismo, „če bratje v edinosti žive!“

V nekakšno pojasnilo tega prevažnega nauka naj še pri-
denem prisrčno pravljico „o sveti  Senci 11 .

V davno davno preteklih časih živel je svetnik, ki je bil
tako dober, da so se mu angelji čudili in so prišli iz nebes
gledat, kako je to mogoče, da bi mogel kdo na zemlji biti
ljubemu Bogu tako podoben.

Cisto priprosto je popotoval po potu zemeljskega življenja,
razširjal žarke svoje čednosti, kakor zvezda razširja svojo luč,
kakor cvetlica razširja svojo vonjavo ter sama ne ve za to.

Z dvema besedama se da opisati vsaki dan njegovega
življenja: dajal je, prizanašal  je!  Seveda tega ni ni¬
komur pravil, a razodevalo je vedno njegovo ljubeznivo
smehljanje, njegova prijaznost, njegova pohlevnost, njegova
ljubezen.

In angelji so rekli: „ Gospod, dodeli mu dar čudežev ! 11

Bog odgovori: „Rad mu dam ta dar; le vprašajte ga,
kaj hoče . 11

In angelji rekd svetniku: „Ali hočeš, da bodo tvoje roke
ozdravljale bolnike, kterih se dotakneš ?“

„Ne“, odgovori svetnik; „raje vidim, da Bog sam to
stori . 11

„Ali hočeš, da bo tvoja beseda spreobračala grešne duše
in zgubljena srca na pravo pot spravljala ?“

„Ne; to je delo angeljev ne pa uboge zemske stvari; jaz
molim, spreobračam ne . 11

„Ali hočeš postati tak zgled potrpežljivosti, da boš s
svetlobo svoje čednosti vse za seboj privabil in tako slavo
Božjo pospeševal ? 11

147

„Ne“, odgovori svetnik, „če bi se ljudje na me navezovali,
bi se od Boga odstranjevali: Ljubi Bog ima dovolj drugih
pripomočkov, da se pospešuje njegova slava.“

„Kaj pa 1 ', pravijo slednjič angelji, „kaj pa vendar hočeš ?“

Svetnik se nasmehne, rekoč: „Kaj morem hoteti ? Bog
naj mi pusti svojo milost; ali nimam vsega, če njo imam ? 11

In angelji le še silijo: „Pa si moraš sprositi en čudež,

ali pa ti ga mi posilimo. “

„Naj pa bo“, pravi svetnik, „da bom veliko dobrega
storil, ne da bi sam vedel za to.“

Angelji so v zadregi in se posvetujejo, kaj in kako bi;
slednjič se zedinijo v tem-le: Vselej, kedar bo svetnikova senca
za njim ali pa ob njegovi strani, tako da je ne bode videl,
vselej bo imela ta senca moč ozdravljati bolnike, lajšati bo¬
lečine, odvzemati žalost.

In tako se je zgodilo. Koder je svetnik hodil in se je
senca delala za njim ali poleg njega, so ozelenjevale suhe
ceste, razcvetavale se vele cvetlice, bistra voda je začela teči
iz posušenih studencev, bledim otročičem se je povračala živa
rudeča barva, jokajočim materam sladko veselje.

Svetnik je popotoval čisto priprosto po potu zemeljskega
življenja, razširjal žarke svoje čednosti, kakor zvezda razširja
svojo luč, kakor cvetlica razširja svojo vonjavo ter sama ne
ve za to.

Ljudje pa spoštovaje njegovo pohlevnost mu niso nikoli
govorili o njegovih čudežih, in slednjič se je še njegovo ime
pozabilo in rekli so mu le: „Sveta Senca 11 .

O da bi sleherni izmed Adamovih sinov in Evinih hčerd
hotel biti taka „sveta senca“ ter bi povsod, kamor se pri¬
kaže, razširjal srečo in zadovoljnost: rajski mir bi se povrnil
v našo solzno dolino.

6. Odločnost.

Pri takem blagem prizadevanju za mir se je pa človeku
treba jako varovati, da ne zabrede v nasprotno napako, v
ono pogubno in mehkužno prizanesljivost, ki tudi takrat bo¬
jazljivo molči, ko je treba odločno govoriti; tudi takrat pri-
kimuje, ko bi se moralo odkimovati, ter kliče: „mir, mir!
kjer ni mini 11 . O ne; angelj mirti ni prerahločutni kimavec
iz volne, da bi se dal vsakemu zlobnežu okrog prsta oviti,
marveč, kjer zahteva pravica in Božja čast, zna se tudi mo¬
žato in odločno na noge postaviti. Njegovo srce je sicer polno

10 *

148

ponižnosti, potrpežljivosti in krotkosti in požrtvovalne ljubezni,
a tudi v tem tako mirnem srcu je prostor za sveto jezo in
neupogljivo značajnost. Kajti ni vsak mir podlaga naši sreči;
tako zvani „gnjili“ ali „trohljeni“ mir prinaša večkrat naj¬
večje gorje, kakor nam med drugimi žalostnimi zgledi spri-
čuje nesrečni oče Heli.

Da obranimo ljubi mir z ljudmi, smo dolžni biti p o-
nižni, krotki, potrpežljivi;  a pridejo okoliščine, ko
nismo dolžni vsega pohlevno, tiho in voljno potrpeti.

Že v starih časih je veljalo pri darovanju pravilo: „Vsa-
kemu dara se mora pridejati soli!“  Ne pozabimo,
da tudi nam kristjanom so dali pri sv. krstu soli v usta! Če
je tudi tista mrvica soli se kmalu stopila v malih usticih in
zginila, vendar nam mora vse življenje ostati to, kar sol po¬
meni: krščanska modrost!  Tudi pri darovih, kijih
angelj miru vsaki dan daruje na altarju družbinske sreče, ne
sme manjkati soli, t. j. modrosti.

Bodimo ponižni do svojega bližnjega, a ni nam treba se
mu pod noge vreči. Krščanska ponižnost namreč v prvi vrsti
le to od nas terja, da si več ne pripisujemo, kakor smo
vredni. Prav je, če gremo še dalje ter si dobimo toliko po¬
polnost, da mirno molčimo, če nas ljudje slabo sodijo, po
krivici ponižujejo. A treba je tu soli; proti vsakemu in vselej
ne smemo molčati, če n. pr. zahteva odločno obrambo naše
dobro ime ali pa čast Božja ali drugi višji oziri. Jezus, Kralj
miru, je bil gotovo izmed vseh najponižnejši; a vendar se
sovražnikom svojim ni povsod udal, da bi bili z njim delali
po svoji volji. Odločno je varoval svoje pravice.  Ko
je v nekem kraju učil, pristopili so farizejci, ki bi bili naj¬
raje zabranili in ustavili vse njegovo delovanje, in so mu
rekli: „Pojdi proč in umakni se odtod, zakaj Herod te hoče
umoriti“. Ali je mar Gospod farizejcem in Herodu na ljubo
popustil delo svojega poklica in hitro bežal? Ne, marveč od¬
govori jim oblastno: „Pojdite in recite tej lisici (Herodu):

Glej, jaz hudobe izganjam in zdravje dajem danes in jutri 44
t. j. dokler bo volja mojega Očeta. In ko so mu očitali, da
sabote ne praznuje, ker ta dan bolnike ozdravlja, jim je na
kratko rekel: „jaz sem Gospod sabote!“ Pri mnogih pri¬
likah se je potegoval za svoje dobro ime.  Ko so mu
očitali, da ima hudobnega duha, branil se je in rekel: Jaz
nimam hudobnega duha, jaz nisem obseden! In ko mu le
niso dali miru z nadležnim očitanjem, se jim je resnobno
ustavil in vsem zaklical: „Kdo izmed vas me more kterega

149

greha obdolžiti ?“ Tudi časti se ni vselej odrekel, da hi hledo
nevoščljivost pomiril. Ko je v Jeruzalem jahal in ga je vse
častilo ter so mu pri vhodu v mesto celo otroci neprenehoma
slavo vpili, je farizejcem jeza do vrha prikipela. Ali je zna-
hiti tedaj Zveličar množicam prepovedal veleč: „Tiho! tiho!
farizejcev ne smemo žaliti?“ O ne, ampak zastran otrok
pravi: „Ali niste nikoli brali: iz ust otrok in dojencev si si

hvalo pripravil?" zastran ljudstva pa: „Povem vam, da bodo
kameni vpili, če ti molčijo". Judež lakomnik se jezi nad
Magdaleno, da je Jezusa počastila z dragim mazilom. Ali
je mar Jezus na to prepovedal rekoč: „Nesi, nesi nazaj,

da ne bo jeze in godrnjanja; prodaj raje, pa daj revežem?"
Tako smemo tudi mi sprejemati čast, ki jo naš stan za¬
hteva in smo tudi dolžni jo braniti, naj bo komu ljubo ali
neljubo.

Jezus je bil najkrotkejše  Jagnje, in vendar beremo,
da je pokazal svojo sveto jezo v pogledu, z besedo in v de¬
janju. Učenjake judovske, ki so se spoznani resnici zoper¬
stavljali, je jako ostro poprijemal: „kačji rod, pobeljeni grobi,
hinavci!" Tako in enako jih je nagovarjal. Abrahamovi otroci
smo, pravite; kaj pa da — satanovi otroci! Tako in še hujše
jih je poprijemal. Pred tempeljnom je mize prodajalcem pre¬
vrnil, iz vrvi bič spletel in nagnal oskrunjevalce Gospodove
hiše. Tedaj sveta jeza, gorečnost za čast Božjo in dušno zve¬
ličanje je dovoljena, je potrebna, kedar krščanska modrost
zapoveduje.

Tudi potrpeti  Jezus ni hotel vsega, kar bi se bilo
zljubilo njegovim sovražnikom, predno je prišla „ njegova ura"
t. j. če ni bila volja nebeškega Očeta. Kamenjati so ga ho¬
teli, on se jim ni pustil, marveč je ušel. Čez pečino pred
Nazaretom so ga hoteli vreči, toda on se jim ni udal, marveč
ponosno je odhajal v sredi med njimi, in še prsta si nobeden
ni upal položiti na-nj. Ko ga je kruti hlapec za uho udaril
s pestjo, ni molčal, čeravno je prej sam učil: „Ako te kdo
na desno lice udari, ponudi mu še levega". Besnobno mu od¬
govori: „Ako sem krivico govoril, spričaj; če sem pa resnico,
kaj me biješ?" Dokazov toraj tirjajmo tudi mi odločno, kedar
nasprotniki krivično napadajo našo sveto stvar.

Modrost mora spremljati vse naše vedenje in volja Božja
nam mora biti svitla zvezda, od ktere nikdar ne smemo od¬
vrniti očesa.

150

7. Mirno srce.

Veliko veliko miru na svetu gre pa tudi s tem v zgubo,
ker ima človek sam v sebi hudega, nadležnega in nevarnega
sovražnika. Človeško srce je pravo vojskino polje, kjer se
brez števila večjih in manjših, krajših in daljših vojska odlo¬
čuje. In sovražnik, ki ga je treba odganjati, je tak, da sto¬
krat premagan, zapoden in pobit, se stokrat zopet očvrsti in
okreva ter vnovič napoveduje boj.

Sv. Pavel sam spričuje resnico te trditve s kratkimi a
krepkimi besedami: „Drugo postavo čutim v svojih udih,

ktera se bojuje zoper postavo mojega duha, ktera me deva v
sužnost pod postavo greha, ktera je v mojih udih.“ Po pra¬
vici bi moral vselej močnejši — toraj duh, vladati nad nižjim,

— nad telesom. A v resnici pa ni tako, marveč nižje moči
se vedno upirajo zoper povelje višjih ter nočejo ubogati in
storiti, kar jim veleva duha modrost in oblast.

Kaj je toraj storiti? Nič drugega ne, kakor to, kar za¬
hteva vsaka vojska: močnejši naj si mir pridobi, naše srce
naj si mir pribori premagavši grešne strasti in sreča je
skovana.

Da, če se nam posreči, pridobiti si mir in zadovoljnost
lastnega srca, potem je moja naloga zvršena; vi nehate biti
moji učenci in jaz z lahkim srcem odložim svoje delo, kajti
če imate mirno, zadovoljno srce, imate vse,
kar prava sreča zahteva.

Prišli smo zdaj res do vrhunca našega podučevanja; in
jaz moral bi postati ravno zdaj najbolj zgovoren, ravno o
srčnem miru, o notranji zadovoljnosti moral bi najbolj goreče
govoriti. Toda hvala Bogu, ta težka naloga je od moje strani
že popolnem rešena. Kajti vse, kar sem do zdaj pripove¬
doval, vse je kazalo v eno stran, vse je imelo ta namen:
srce umiriti, srce zadovoljno storiti!  Lahko
bi bil precej od kraja rekel: „Srečo skovati se pravi

— v srcu pravi mir ustanoviti“.

Ker se pa noben nauk ne dd kar naenkrat naučiti, mar¬
več se je treba več časa šolati in posamezne nauke si deliti
v manjše oddelke; zato sem tudi jaz svoj poduk delil v več
oddelkov ter se tako polagoma hotel bližati glavnemu na¬
menu cele razprave: mir pridobiti srcu!  Nasvetoval
sem precej v začetku kot glavni pogoj naše sreče: dušno
zdravje; to pa za to, ker le popolnem zdravo srce more biti
mi rno in srečno; dokler je in ostane srce bolno, ne pripravi

151

vanj miru in zadovoljnosti nihče, celo Bog ne; tudi Bog bi
ga moral prej ozdraviti, potlej še le bi ga mogel umiriti in
osrečiti. Dalje sem po vrsti in posamič razkazoval, kterih reči
ne sme biti v srcu, namreč raznih strasti, ki so zlasti v
sedmerih poglavitnih grehih označene ter sem po vrsti pri¬
poročal tudi raznih pomočkov, znebiti se strasti in si prido¬
biti nasprotnih čednosti: storil sem vse to zopet zato, d a
bizginil nemir iz srca in se v njem vselil
zaželeni mir in ljuba zadovoljnost.  In še zdaj
na zadnje sem nauk o miru samem na trojno razdelil ter
sem ga hotel s tem bolj pojasniti in naznaniti trojno pot, po
kteri se more človeško srce popolnem umiriti. K zadobljenju
srčnega miru ima pripomoči tudi vse to, kar mislim še dalje
v prid naše sreče navesti.

Ker pa vsak dober dar pride od zgorej, zato moramo
zlasti še za neprecenljivi dar srčnega miru in srčne zado¬
voljnosti goreče in stanovitno moliti. Za mir in zadovoljnost
prosimo pri sv. maši; za mir in zadovoljnost prosimo Jezusa
po sv. obhajilu; za mir in zadovoljnost molimo pri domačih
pobožnostih zjutraj in zvečer; za mir in zadovoljnost molimo,
kedar smo v cerkvi ali se sicer skupnih pobožnosti vdeležu-
jemo; za mir in zadovoljnost se priporočujmo angeljem in
svetnikom ter zlasti Mariji Devici, ki je Kraljica miru!

VHI.

Blagor jim, kteri so zavoljo pra¬
vice preganjani!

1. St.  vera — glavni vir tolažbe.

Zdaj, ko smo dospeli do zadnjega blagra, začelo me je
že skoro skrbeti, da sem vam preveč prigovarjal, kako si
trpljenje odganjajte in življenje lajšajte. Kajti osmi blagor
blagruje tiste, ki so preganjani, ki trpijo.  In
skoro kesal bi se, da sem vam nasvetoval toliko pomočkov
za odstranjenje križev, ako berem ob koncu veseli pristavek:
„Blagor vam, kedar vas bodo kleli in preganjali in vse hudo
zoper vas lažnjivo govorili zavoljo mene; veselite se in
veselja poskakujte, ker je vaše veselje
obilno v nebesih!"  Gospod nam toraj prigovarja, da

152

v preganjanju in v najhujšem trpljenju se moramo veseliti, ako
premislimo veliko plačilo, ki nas čaka v nebesih. Jezus toraj
ne pravi samo, da se bodo oni, ki zdaj trpijo, v večnosti tem
bolj veselili; marveč veleva nam, da že zdaj — v sredi križev
in težav — bodimo veseli v pogledu na preobilno plačilo, ki
nas tam čaka za voljno potrpljenje. In sicer ne malo, mar¬
več zelo se nam je veseliti, tako zelo, kakor se veseli oni, ki
od veselja kar poskakuje.

Pač res, ko bi ceno trpljenja tako spoznali, kakor so jo po¬
znali svetniki, gotovo bi ne bilo nikdar nobene pritožbe iz naših
ust in trpljenju bi se ne umikali, ampak še iskali bi ga, iskali s
tako vnemo, kakor se iščejo biseri in dragi kameni. Le posvetni
ljudje imenujejo trpljenje — nesrečo, svetniki pa ravno trplje¬
nje čislajo nad vse zaklade, ker vedo, da to, kar za Jezusa
potrpijo, jim bode stoterno poplačano in da nikoli niso tako
zelo Jezusu podobni kakor takrat, ko trpijo, prav veliko trpijo
iz ljubezni do njega. Ko bi imeli tudi mi svetniško srce,
bili bi vedno veseli; v sreči bi Boga hvalili, ker je tolikanj
dober, da nam že tukaj v deželi pokore toliko ljubezen ska-
zuje; v nesreči pa bi spet Boga hvalili, da nam tukaj daja
priliko s trpljenjem si nepopisljivo večno veselje zviševati in
množiti.

Toraj bodi moj zadnji nauk še prav odločno katoliški
nauk: Ker se vsega trpljenja v tej solzni dolini nikdar ne
bomo popolnem znebili, skušajmo si to malo trpljenje, ki nam
po pametnem prizadevanju še ostane, posvetiti s tem, da ga
veselo pretrpimo s Kristusom in po Kristusovem nauku, ka¬
kor opominja sv. Pavel, ki pravi: „ A k o bomo s Kri¬

stusom trpeli, bomo tudi s Kristusom po¬
veličani".  Saj vse drugo naše prizadevanje nima nika-
koršnega pomena, ako zemeljske sreče ne spravimo v so¬
glasje z večno nebeško srečo. Sv. vera nam bodi toraj svetla
zvezda vodnica v sleherni britkosti.

2. Kristus nam je trpljenje zmanjšal in olajšal.

Največ trpljenja na svetu je zarad greha. Da molčim tu
o nesrečah, ki so se zlile vsled prvega greha nad vesoljni
svet, omenim le, koliko trpljenja in nesreče si človek sam
napravlja po svoji grešnosti in koliko ga ima prestati od
grešnih ljudi.

Kristus pa je s svojim naukom in s svojimi milostmi
svet prenovil, srca posvetil in s tem brez števila britkosti

153

odpravil. Koliko bi bilo v sedanjih zmedenih in pustih časih
vse veselejše na svetu, ko bi se ljudje po Jezusovem nauku
ravnali in bi si dali dušne in telesne moči prekvasiti s
kvasom kraljestva Božjega! Ječe in kaznilnice bile bi prazne,
ko bi bili dobri kristjani tisti, ki v njih zdihujejo. Tudi bol¬
nišnice bi bile veliko manjše in bolj prazne, ko hi si ljudje
s hudobijami in s strastnim življenjem toliko bolezni ne na¬
kopavali. Beračev število bi se jako zmanjšalo, ko bi posest¬
niki in prenašalci beraške palice in mavhe bili nekdaj ali vsaj
zdaj dobri kristjani.

Vsi ti in drugi, ki zavoljo greha trpijo, bili bi pa še
hudobnejši, ko bi jih ne bila sv. vera vsaj nekaj zadrževala.
Postavimo pa tem nasproti one milijone, ktere je sv. vera od
mladih nog obvarovala na pravi poti, ali one, ktere je po
kratkih zmotah spet pripeljala na pravo pot! Kako srečno
so živeli in živijo ti milijoni poštenjakov v raznih stanovih
in angeljsko osrečujejo še druge! Ali bi ne bili brez Jezusa
tudi lahko neizmerno nesrečni? Koliko križev je toraj krščan¬
stvo že po tej poti odpravilo!

Kes je sicer, da tudi v krščanstvu so trdosrčni zlobneži,
ki druge zatirajo in stiskajo ter jim življenje na vse mogoče
načine grenijo in obtežujejo. Ali to se je zgodilo vsled tega,
ker so Jezusa zapustili. Vendar splošno je vse drugačno živ¬
ljenje, kakor pa je bilo v poganstvu, ko so bogataši v svoji
prevzetnosti imeli posle in nižje ljudstvo za sužnje, ktere so
na trgu prodajali in kupovali kakor živino, pa tudi tepli kot
živino in pobijali za vsak nič kakor živino. Kako tužno je
bilo tudi sploh družinsko življenje, nam pripoveduje in slika
zgodovina v tako strašnih barvah, da nas je groza brati. Da
tudi zdaj ni še vse dobro, kakor bi moralo biti, tega ni kriv
Kristus in njegov nauk, ampak ljudje, ki se ga nočejo z vsem
srcem okleniti. Dokaz moj pa obvelja, da je mnogo zla zgi¬
nilo s sveta po krščanstvu. Temu dokazu pridaj a še posebno
veljavo to, da je tem slabše, čim bolj se prevzetni ljud
odmika od Kristusa in povrača v staro poganstvo. Osrečevalci
narodov, kaj se trudite in pehate, ali hočete mar brez Kri¬
stusa svet osrečiti? Ali ste se zgodovine zastonj učili? Ve¬
dite, da vsi vaši napori, če nimajo krščanske podlage, so za¬
stonj — velike stopinje poleg pota. Pa ne le zastonj, mar¬
več dosegli boste ravno nasprotno. Vi ste rekli, da hočete
človeštvo osrečiti a le z natornimi pomočki, češ da vere vam
ni treba; pa vse, kar ste dosegli, je to, da ste razdejali raj
srečnih src in iz njega naredili zverinjak, po kterem raz-

154

grajajo divje strasti — v kratkem času bode žalostna podrtija,
tužni spomin nekdanje sreče! Nazaj h Kristusu, če vam „sreča
narodov‘ !  ni le grda laž na hinavskem jeziku!

Pa ne le to, da se greh že sam dovolj občutljivo kaznuje,
ampak si tudi pri Bogu nakopava časnih in večnih kazni.
O večnih kaznih mi tu ni govoriti, ker je nauk le o časni
sreči, ampak le o pozemeljskih, ki jih moramo trpeti posa¬
mezni, mnoge pa tudi vsi skupno. Ker je pa Jezus — Jagnje
Božje, ktero odjemlje grehe sveta, je tudi ob enem tisto belo
Jagnje, ki odjemlje kazni, ktere si je svet z grehom zaslužil;
kolikor manj greha, toliko manj kazni in trpljenja bo na svetu.
Poleg tega je tudi narava, ki je bila po Adamovem grehu
zapletena s človekom vred v občutno kazen, po svoje deležna
Kristusovega odrešenja ter gotovo vsled tega človeštvu manj
škodljiva, kar nam mnogovrstno dokazujejo cerkvene molitve,
blagoslovila itd.

Pomislite nadalje, koliko kazni in nesreč je odstranjenih
po daritvi s v. m a š e, ki se opravlja dan na dan po ve¬
soljnem zemeljskem krogu. Pač je premisleka vredna beseda
nekega svetnika: „Ko bi daritve sv. maše ne imeli, bilo bi
že sveta konec“.

Kako nam je življenja peza olajšana po občestvu
svetnikov,  to mora hvaležno pripoznati sleherno verno
srce! Naše popotovanje je sicer okrog in okrog obdano od
dušnih in telesnih sovražnikov; a ne bojte se preveč, po¬
mislite, da mi ne potujemo sami: truma angeljev nas vedno
spremljuje; Marija prečista Devica vzdiguje za nas svoje ma¬
terne roke proti svojemu Božjemu Sinu; naši bratje in sestre
v srečnih nebesih se ozirajo na nas in prosijo trojedinega
Boga, naj bi nam olajšal težavno popotovanje po zemeljski
puščavi. Tudi tukaj na svetu je še zdaj, ko po pravici tožimo
o slabih in spridenih časih, premnogo poštenih in dobrih ljudi,
ki v nedolžnosti živijo, veliko molijo, malo grešijo, pa se ve¬
liko pokorijo, če je bil Bog ob Abrahamovem času pri¬
pravljen zarad desetero pravičnih toliko meščanom prizanesti,
ali nam ne bode tudi zdaj prizanašal zarad pravičnih, ki v
našem času živijo ter po samostanih ali pa med svetom po¬
nižno Bogu služijo? TJpam si trditi, da krščanstvo bi bilo
obvarovalo Sodomo in Gomoro pogina, ako bi že takrat bilo;
kajti Jezus sam je nekokrat mesto Kafarnavm nagovoril s
temi besedami: „Ako bi se bili v Sodomi godili čudeži, kteri
so se v tebi godili, bila bi še do današnjega dne ostala“. To
pa vemo, da je bila rešitev Sodome zastavljena le na to,

155

če se dobi vsaj toliko pravičnih, kolikor je prstov na obeh
rokah.

Naj se reč ogleduje od ktere strani koli, vsaki, kteri ni
nalašč slep, lahko sprevidi, koliko nam je po krščanstvu
trpljenje zmanjšano in olajšano. Olajšano pa je še zlasti s
tem, ker verno srce je ob enem tudi krotko in potrpežljivo
srce ter tudi nevidoma prejema od sv. Duha dar moči in
tolažbe in sicer v tem večji meri, čim bolj ga prešinja duh
krščanstva. Obupno zdihovanje je le tam doma , kjer so sv.
vero zapodili od hiše ali pa samo njeno ime še ohranili.

3. Kristus nas je naučil trpeti.

Kes je, da se Kristusovo trpljenje ne more z našim pri¬
merjati ne po velikosti in ne po namenu. On je trpel in čutil
trpljenje kot Bog človek, toraj toliko, kolikoršnega nobena stvar
ne more čutiti; trpel je čisto po nedolžnem, vse za druge,
izmed nas pa ne more nobeden reči, da po nedolžnem trpi.
On je hotel kelih trpljenja do dna izpiti, nam tega ni treba.
Vendar se lahko iz Jezusovega trpljenja učimo, kako se je
tudi nam v trpljenju obnašati. To se ve, da se moram tukaj
ob kratkem le na najimenitnejše reči ozirati.

1. Jezus Kristus je ves čas svojega življenja premnogo
trpel. Menim, da ni mogoče dobiti tacega trpljenja ali take
zopernosti v človeškem življenju, da bi Njega ne bilo zadelo.
Pa kaj vidimo? To, da se za vsakdanje trpljenje, ki ga ima
Človeštvo sploh trpeti, še zmenil ni kaj, n. pr. za revščino,
trudnost, neprijetnost hudega vremena, vročine ali mraza itd.
Kes, da je nekikrat rekel: „Lisice imajo svoje jame in ptice
svoja gnjezda, Sin človekov pa nima, kamor bi glavo na¬
slonil a s tem ni hotel samega sebe milo vati, marveč le
onemu farizejcu, ki se mu je vsiloval za učenca, hotel je do¬
povedati, da Mesija ne gleda na bogastvo, ampak da ljubi pri-
prosto revščino in da na tem svetu naj nikar ne pričakuje
nobene imenitnosti, kedar se hoče njemu pridružiti kot apo-
stelj ali kot učenec.

Po Jezusovem zgledu sprejemajmo tudi mi vsakdanje
težave svojega poklica, svojega stanu z dobro voljo in brez
godrnjanja kot neločljiv pridevek našega življenja. Jezus si
je čisto prostovoljno izvolil vse neprijetne okoliščine zemelj¬
skega življenja, da naj bi mi po njegovem zgledu radovoljno
prenašali vsaj to malo, česar ne moremo odstraniti, da bi se

156

noben trpin na svetu ne mogel pritoževati in reči, da se mu
slabše godi, kakor se je godilo Sinu Božjemu.

Nad vse podučljivi za one, ki v britkostih tolažbe iščejo,
so pa oni dnevi, ki se posebej imenujejo dnevi Jezusovega
trpljenja, tistega prebritkega trpljenja, ob koncu njegovega
življenja, ki ga je sam večkrat napovedoval in imenoval
„svojo uro“.

2. Predno je začel to svoje prebritko trpljenje, je naj-

poprej nebeškega Očeta prosil,  naj mu ga odvzame, če je
njegova sveta volja: „Moj Oče, ako je mogoče, naj gre od

mene ta kelih; pa vendar ne, kakor jaz hočem, ampak kakor
ti“. Tudi mi smemo prositi, da bi nam ljubi Bog odvrnil
trpljenje, ki se ga bojimo ali ki nas že stiska. Da je tako
moliti prav, nas je učil tudi s tem, da je v očenaš postavil
prošnjo: „Reši nas hudega“. In da taka molitev ni prazna,
nam ne kaže le sv. pismo, ki nam pripoveduje, kako je vsled
Elijeve pobožne molitve nebo čez tri leta in šest mesecev spet
dalo dež in je zemlja spet rodila svoj sad, marveč uči nas
še zdaj vsakdanja skušnja. Kakor pri nas „Danica“ in „Cvetje“,
tako je tudi pri drugih narodih več časnikov, ki leto na leto
razglašajo na tisoče zahval hvaležnih src, ki so bila po mo¬
litvi rešena v takih stiskah, v kterih nobena človeška pomoč
ni mogla pomagati. Mi take zahvale hladnokrvno prebiramo
ali pa še mrzlo preziramo kot nepotrebne, dokler nam ni nič
hudega in nam je še iz lastne skušnje neznano , kako vroče
solze srčne hvaležnosti pretakajo večkrat oni, ki so bili usli¬
šani v svoji skrajni britkosti. Tudi čudeži se še godijo v
naših časih v prid trpečim in zaupno prosečim, kakor med
drugimi zlasti pričajo pretresljive zgodbe v Lurdu.

če pa ni Božja volja, da bi bili uslišani, ko prosimo
za odvrnenje ali polajšanje svojega trpljenja, nam bo pa go¬
tovo goreča molitev prinesla toliko tolažbe in moči, da ga
bomo mogli udano prenašati. Naš angelj varuh ponese naše
vroče molitve pred sedež Božji, od ondot pa nam bo prinesel,
če ne uslišanja, vsaj sladko tolažbo, kakor jo je prinesel Zve¬
ličarju na Oljski gori.

3. Tudi potožiti  smemo svojo srčno žalost in gorje,
ktero nas teži. Ni nam zapovedano, da bi morali tiho in
molče prenašati, kakor bi bili iz lesa ali kamena in bi ne
čutili bolečin. Kar je trpljenje, ostane trpljenje, se ne more
veselje imenovati. Jezus je večkrat govoril o svojem trpljenju;
zlasti takrat, ko je šel zadnjikrat v Jeruzalem, je učencem
našteval najbritkejše reči, ki so ga imele zadeti: „Glejte,

157

gremo gori v Jeruzalem in vse se bo dopolnilo, kar je pisano
o Sinu človekovem po prerokih. Izdan bo namreč nevernikom
in bo zasramovan in bičan in zapljuvan; in potem, ko ga
bodo bičali, ga bodo umorili". Enako je na Oljski gori svo¬
jim trem najljubšim prijateljem potožil britkosti svojega uža¬
ljenega srca rekoč: „Moja duša je žalostna do smrti;" in še
na križu je glasno tožil, tako, da so ga lahko slišali vsi
okrog stoječi: „Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?"

Zlasti pa so solze  tisto tiho in milo potoženje, ki nam
večkrat nagloma olajša in zjasni stiskano in mračno srce.

Srce naše ima namreč drugačno govorico kakor usta
naša. Govor človeškega srca je ves čas nespremenjen ostal;
ni ga predrugačila babilonska zmešnjava in meje raznih na¬
rodnosti njemu niso pota gradile. Srce govori vsa stoletja,
pri vseh narodih enako — s solzami!  Solze znajo pove¬
dati sleherno čutilo srca: človek joka od veselja, joka od ža¬
losti ; joka iz sočutja, joka iz nevoščljivosti, joka, kedar upa ;
joka, kedar se kesa in kedar hrepeneč pričakuje; še celo laže
in hinavščino uganja včasih s solzami, jezi se in pregrešuje
se z nečimernimi solzami.

če odštejemo grešne in nečimerne solze — kajti vsaka,
tudi najboljša reč se d& napak obračati, — moramo biti res
Bogu hvaležni za ta neprecenljivi dar. Solze so dar nebeški,
so nekaki skrivnostni glas z onega sveta, — glas, ki ga no¬
bena beseda ne more povedati. In zdi se mi, da nobena
druga reč ni v tako tesni zvezi z neskončno večnostjo kakor
naše solze. „Resnično vam povem", je rekel Jezus učencem za
slovo, „vi boste jokali in žalovali, svet pa se bode veselil. Vaša
žalost se bode v veselje spremenila". Ravno to hrepenenje
po večni neomejeni sreči nam največkrat solze privabi, če
tudi se tega ne zavemo vselej. Kedar v trpljenju jokamo, nam
pravijo te solze: kedaj bode prišel dan, da nas odnese iz te
solzne doline v kraj neskaljene sreče! Če po ranjcih jokamo,
nam solze kličejo: o da bi že skoro bili tam, kjer ni več
ločitve! Če od veselja jokamo, nam govorijo veselo-tužno:
zakaj je naše veselje tako kratko in spremenljivo; zakaj ni
zmiraj tako; o da bi že skoro bili nad zvezdami v deželi
nespremenljive sreče! če se jokamo zarad lastnih grehov
ali zarad splošne spridenosti in nevarnih skušnjav, nam
te solze hočejo reči: kdaj bode vojske^konec, kdaj pojdemo
v presrečno kraljestvo večnega mini! Če nam pri veličastnih
cerkvenih slovesnostih, po sv. obhajilu ali pri kteri drugi po¬
božnosti solzice priigrajo v oči, nam tako skrivnostno še-

158

pečejo: Glej, krščanska duša, to je iskrica tiste rajske sreče,
ki jo otroci Božji brez prestanka uživajo v hiši svojega Očeta!

Neko sveto častitljivost pa imajo naše prave solze od
takrat, ko se je Jezus sam jokal. Če so se solze lesketale v
najsvetejšem očesu in naznanjale najnežnejša čutila Božjega
Srca: kdo naj bi nam zameril, ako si mi ubogi grešniki zdaj
pa zdaj s solzami lajšamo britkosti trpečega srca?!

Če se pa v hudih in velikih težavah res poslužimo tega
dvojnega pripomočka, da potožimo svoje bolečine ali pa se
tudi še solzam prepustimo; bi vendar ne bilo junaško in
krščansko, ko bi vedno in za vsako malenkost mehkužno zdi¬
hovali in jokali. Tako prisiljeno — ostentativno žalost, ki
sem jo že pri tretjem blagru šibal, nam prav lepo pojasni
ta-le prilika:

Ako se mali otrok, ki je toliko odrastel, da doseže z
glavo do mize, udari ob mizini rob ter ga čelo malo zaboli,
— o kako se udero solze iz njegovih malih oči in tečejo v
toliki obilici na tla, da se je čuditi, kje se jemljejo v tako
majhnih očeh. Pa ne le to, ampak vpitje, javkanje in ihtenje
se tako glasno razlega, da je vsa hiša po koncu: vse mora
prihiteti in pogledati rauo na čelu (ktere nikjer ni!), vsak
posebej mora vedeti, kaj se je zgodilo. In še le potlej, ko
so vsi po vrsti pogladili, popihali, pobožikali prostor grozo¬
vite “ rane ... še le tedaj je spet mir v deželi!

Smemo tedaj sem ter tje potožiti: otročji pa nikar ne
bodimo, da bi si v ogledalu domišljije žalost ogledovali in
vekšali in se brez potrebe mučili. Od odraščenega človeka,
če se joka, že smemo terjati vsaj toliko, da sam ve, zakaj.

4. Prav posebno pa se v najhujšem trpljenju, v skrajni
zapuščenosti, ko se nam zdi, da nas je vse zapustilo, v takih
res zel6 težavnih položajih, v kterih brezverni ali slaboverni
človek obupuje, v takih prebritkih trenutkih, za ktere si je
zlobnost spridenih časov izmislila samomor ■— zlasti v takih
trenutkih se ozirajmo na Jezusa, svojega nedosegljivega Uče¬
nika v trpljenju.

Od vseh je bil zapuščen! Vse se je tako rekoč zapriseglo
zoper njega. Zapustila ga je zemlja, ker njegove na križ
pribite noge ne dosežejo več tal; solnce ga je zapustilo z
milo svitlobo; voda mu je popolnem zginila iz ust in grla,
da trpi grozno žejo; zrak in sapa mu strjujeta presveto kri
in užigata trpko pekoče rane; gozd je dal strašno drevo trdega
križa; grmovje je poslalo zbodeče trnje; črnilo mu je pre¬
skrbelo krivične obsodbe napis; žolč in jesih mu grenita že

159

itak pregrenko trpljenje. In kaj delajo ljudje? Farizejci, pis-
marji in nehvaležno ljudstvo — levi razbojnik tudi, — mu
prebadajo trpeče Srce z žalečimi psovkami. Oni pa, ki hi
mu radi pomagali, mu ne morejo pomagati: Marija, sv. Janez,
pobožne žene; vse, kar morejo, je, da se jokajo. In oni, ki
bi lahko pomagal, — noče pomagati: celč nebeški Oče ga
je zapustil. Tedaj zapuščen od vseh strani v nepopisljivih
bolečinah medli in trpi Kristus na križu!

Tako velike britkosti ne bodo nikdar nad tebe prišle, to
ti lahko prerokujem, če tudi nisem prerok. A britkosti, ki
so le-tern od daleč nekoliko podobne, bi utegnile priti. Kaj
se bomo tedaj od Jezusa v najbritkejši zapuščenosti učili?

Kristus se je sicer pritožil, — a še le na zadnje, ko je
bolest in zapuščenost že do vrha prikipela. On ni tožil,
ko so mu farizeji slabe namene podtikali; ni se pritožil, ko
so ga krivo tožili; molčal je, ko so ga neusmiljeno tepli;
molčal je, ko mu je grozovito trnje prebadalo glavo in sence;
molče je nesel težki križ na goro; molčal je, ko so mu roke
in noge z debelimi žeblji pribili; eno uro že trpi, pa — ne
toži; prične se in mine druga — nezmerno dolga ura skraj¬
nega trpljenja; začne se tretja ura, tudi ta se že koncu bliža:
—■ zdaj še le Zveličar zakliče: „Moj Bog, moj Bog, zakaj si
me zapustil!“

Pomnite pa, da tudi v tej svoji največji stiski še zmiraj
moli,  še zmiraj upa v Gospoda in se v molitvi  milo
pritožuje, zakaj mu nebeški Oče ne pošlje tolažbe. V tej
skrajni britkosti ne obupuje, ampak nadaljuje svoje trpljenje,
govori o svoji hudi žeji, premišljuje delo svojega rešenja rekoč:
„dopolnjeno je“, do zadnjega upa in slednjič mirno izroči dušo
svojemu Očetu.

Omeniti mi je še, daje  te besede glasno  izgovoril,
ker je ves svet moral slišati, da po nedolžnem  trpi: „Moj
Bog, moj Bog, zakaj  si me zapustil?“ Tako more klicati
le Najnedolžnejši. Ko bi od nas grešnikov kdo zaklical: zakaj
si me zapustil? bi se precej oglasilo od vseh strani sto
glasov: „z a t o !“  Zato sem te zapustil, bi se oglasil nebeški
Oče, ker si ti mene zapustil, — koliko let se že ne zmeniš
za-me! Zato te je Bog zapustil, bi klical angelj varuh, ker
nisi maral za njegova pota, ktera sem ti kazal. Zato te je
zapustil nebeški Kralj, bi klicali svetniki, ker si bil njegov so¬
vražnik toliko časa in še nočeš biti njegov prijatelj, kakor
smo mi. Zato te je zapustil nebeški Oče, bi se vzdignila
truma nesrečnih na zemlji, ker si s pohujšanjem našo nedolž-

160

nost oropal, ker si goljufal, krivico delal, ker si revne in
slabotne zatiral in preganjal, ker si ... .

Ne da se utajiti, da obupnost in samomor je večjidel,
ako bolezen na možganih izvzamemo, nasledek zlobnega in
razuzdanega življenja, — nečistosti, potratne zapravljivosti,
krivice, tatvine, brezverstva itd. Poštenjak, ki ima ne¬
dolžno pot za seboj, zna tudi junaško trpeti, naj pride, kar
če, nad njega, ker je mirno njegovo srce in se more s či¬
stim očesom ozirati na križ Jezusov. Pa če si si, dragi pri¬
jatelj , z nepremišljeno zlobnostjo svojih neumnih let marsi-
kako gorje nakopal, nikar ne obupuj in nikar ne pozabi, da
ne za se, marveč za grešnike je toliko trpel Najnedolžnejši.
Kar je na gori Kalvariji pritekel iz Jezusovega Srca neusah¬
ljivi vir Božjih milosti, je ni na svetu tako črne hudobije,
da bi se ne dala zopet belo oprati v tej nebeški studenčnici.
Vsakemu zgubljenemu sinu in sleherni zgubljeni hčeri so
vrata v hišo najboljšega Očeta vedno na stežaj odprta: naj
gre v se, naj se ustavi na svoji grešni poti, milo naj ob¬
žaluje svoje dosedanje stopinje, nasprotno pot naj nastopi,
nazaj naj se povrne k Jezusu, ■— v zakramentu sv. pokore in
rešnjega Telesa bode zadobil zgubljeni mir. Vsak drug po¬
skus pa je zastonj: za zgubljenca, dokler je na tujem, je
lakota okrog in okrog v celi deželi; ni je hrane, ki bi mu
utolažila lačno in prazno srce razun one, ktera se ponuja v
hiši Očetovi — v cerkvi. O, zakaj je vendar toliko nesrečnih
in neutolaženih src, ko je pomoč tako blizu! Dokler je še
duša v telesu, lahko še postane največji zlobnež — spošto¬
vanja vreden poštenjak. Križani Jezus kliče vsem: „Pridite
k meni vsi trpeči, in jaz vam bom olajšal!“

4. Kristus nam je trpljenje poveličal.

Da se ljudje trpljenja tako zelo boje in ogibljejo, pride
mnogokrat od tod, ker jim velja trpljenje za poniževanje, za
kazen, češ da človek, ki mora trpeti, je že s trpljenjem
svojim zaznamovan pred vsem svetom, daje  hudobnež, ki
ga Bog kaznuje: trpeti pa hudoben biti, to je pred svetom
enakega pomena. Tako je bilo nekdaj pri poganih, a pri
nas kristjanih ni več; kar je Kristus najsvetejši trpel tolike,
bolečine, je trpljenje posvečeno, ni več v sramoto ampak v
naj večjo čast.

Križ je bil nekdaj sramota, zdaj jo častno znamenje, ki
se blišči na vrhu zvonika, na altarju, na kroni cesarski, na

161

prsih junaških in zaslužnih mož. Pa to je le znamenje trplje¬
nja; a tudi pravo trpljenje, ki se tolikrat tudi križ imenuje,
postalo je častno.

Poprej se je reklo o trpinu: Bog ga je zapustil, ker mora
toliko trpeti; zdaj pa pravimo: Bog ga ljubi, ker mu pošlje
trpljenje. Sv. Ignacij pravi: „Če Bog kteri duši pošlje velik
križ, je to vselej znamenje, da ima za njo velike namene".

V sv. pismu je že to izrečeno kot stalno pravilo: „Kogar
Bog ljubi, tega  tep  e“. Kteremu veliko in hudih
udarcev zaupa, tega močno ljubi! Viharji in nevihte se naj¬
bolj zaletavajo ob najvišje gore. A tam pa tudi najdejo na¬
sprotje, ki se jim zmagovito ustavlja, in naj se zaganja ne¬
vihte moč sto let ali tisoč let, ne bode upognila granitnih vrhov.

Taki velikani. visoko nad navadnimi ljudmi, stoje tisti
izvoljeni, kterim Bog veliko trpljenja zaupa: ti so najbolj
odlikovani ljubljenci Jezusovi. Le dva zgleda naj vam po¬
kažem, a najdete jih lahko veliko veliko.

Posebni ljubljenec Božji je bil sv. Frančišek  Asiški.
Za-nj je Bog takorekoč odvzel prekletstvo, ki je vsled greha
zadelo vso naravo. Kakor Adamu pred grehom enako so
tudi temu ljubljencu Jezusovemu v uborni obleki pokorne in
prijazne bile sicer boječe in uporne živali. Kako veličasten
je častitljivi starček v rujavi obleki, ko ga obdajajo okrog in
okrog razne živalice! Na glavo, na rame, na roke se mu vse-
dajo sicer tako plašne gozdne ptičice, ob njem se spenjajo
plašni zajci, divje zveri ga pohlevno pozdravljajo. Lepa, kaj
ne je ta podoba; a ni še najlepša, vem še za lepšo. Poglej
sv. Frančiška v molitvi in premišljevanju: kako plava za¬
topljen njegov duh v nebeških višavah, kako se vnema nje¬
govo srce rajske ljubezni! To je predčutje nebeškega veselja,
— veselja med angelji; to je podoba, ki mu je prislužila ime
„Serafski“. A tudi ta podoba, če tudi je tako silno veličastna,
se mi še ne zdi najlepša. Še za lepšo vem. Najlepša podoba
sv. Frančiška je ona, ki nam kaže rane Gospodove  na
rokah in nogah in srčno rano! V molitvi so ga nevidno ob¬
dajali angelji Božji, a rane Jezusove mu angelj vidno prinese
iz nebes. To je vrhunec slave sv. Frančiška na tem svetu:
višje ga Gospod sam ni mogel povzdigniti v tej solzni dolini!
Glej toraj mero ljubezni Božje: največje trpljenje, — največja
čast, najobčutnejša bolečina — največja ljubezen Božja!

Prijatelj, ako si si pazno ogledal tako podobo, ali boš
mar šel in začel žalovati nad svojim malim trpljenjem, ki ti
ga je Božja dobrotljivost zato odmerila s tako majhno merico,

Osmero blagrov. 11

162

ker pozna tvojo slabost in ima usmiljenje z njo? Naj se ti
raje milo stori zarad tega, da nisi pred Bogom — vreden
večjega trpljenja!!

Pa oglejva si se drug zgled. V cerkveni zgodovini, menim,
da ne najdemo večjega velikana, kakor je bil apostelj narodov,

— sv. Pavel.  Ob svojih peterih misijonskih popotovanjih

obiskal je okrog trideset raznih dežel in otokov, in ustanovil
je v več nego štiridesetih mestih krščanske občine in pisal
je štirinajst prekrasnih, silno učenih listov. Sam spozna, da
je več delal kakor drugi aposteljni. Njegova pobožnost in
ljubezen do Boga je bila tako velika, da je neki častilec njegov
izrekel pomenljivo besedo: „Srce Pavlovo — Srce Kristusovo !“
ter je hotel s tem naznaniti, kako zvesto je sv. apostelj svo¬
jega nebeškega Učenika posnemal. Kristus je rekel svojim
sovražnikom: „Kdo izmed vas me more greha prepričati?“

— sv. Pavel pa piše svojim ljubim Koriučanom: „Bodite

moji posnemovalci, kakor sem jaz posnemovalec Kristusov!"

In ta velikan po umu in srcu — kako je bil poplačan?
Kes, da se mu je Jezus sam prikazal in mu je dajal pogum
in srčnost; zamaknen je bil v tretja nebesa: vendar nad vse
veličastno se je zdelo sv. Pavlu samemu, da mu je Bog pošiljal
toliko in tako hudega trpljenja. In sam pravi, če se že ima
s čim pohvaliti, se najraje zarad trpljenja, ki ga je prestal za
Jezusa, in z nekim ganljivim ponosom našteva, kako je bil
petkrat po judovsko tepen (t. j. da je vsakokrat prejel po 40
udarcev enega menj), enkrat pa skoro s kamenjem pobit, in
trikrat po rimljanski šegi (čeravno rimski državljan) s šibami
pretepan; kako se je trikrat barka razbila in je bil noč in
dan v globočini morja; kako je moral sedemkrat prestati
hudo ječo in verige; velikokrat, pripoveduje dalje, sem bil na
potih v nevarnostih, na vodah, v nevarnostih med razbojniki,
v nevarnostih med rojaki, v nevarnostih v mestu, v nevar¬
nostih v samoti, v nevarnostih na morju, v nevarnostih med
lažnjivimi brati; v trudu in revi in v mnogem čuvanju, v
lakoti in žeji, v pogostnih postih, v mrazu in nagoti itd.
Nadlegovale so ga tudi hude hude skušnjave, da je trikrat
Boga prosil, naj mu jih odvzame; pa ni bil uslišan, ampak
je dobil odgovor: „Zadostuje ti moja milost". Za tako sveto
dušo, za tako popolno srce si pač ne moremo lahko misliti
hujšega trpljenja, kakor so skušnjave, — nevarnost, kakor
pravi, „da bi sam ne bil pogubljen, ko drugim pridiguje".
Galačanom (6, 17.) je naravnost razodel: „Nosim znamenja
ran našega Gospoda Jezusa Kristusa na svojem telesu". Ne

163

vemo sicer, je li to pray po besedi limeti, kakor sem prej
pripovedoval o sv. Frančišku, ali se ozira le na splošno trplje¬
nje, ki ga je za Kristusa prestal; vsakako je hotel svetnik s
tem naznaniti nenavadno svoje trpljenje, podobno Kristusovemu.
Zato mu je pa bila tudi izmed vseh skrivnosti naše sv. vere
najbolj priljubljena skrivnost Jezusovega prebritkega trpljenja:
„Mislil sem namreč, da mi ne gre kaj drugega vedeti med
vami kakor Jezusa Kristusa in njega križanega. — Mene pa
Bog varuj, da bi se z drugim hvalil kakor s križem Gospoda
našega, Jezusa Kristusa, po kterem je meni svet križan in
jaz svetu“. Iz ljubezni do Križanega je slednjič po tolikem
trpljenju z veseljem še svoje življenje daroval z mučeniško
smrtjo v Bimu.

Tako tedaj so plačevani največji, najslavnejši služabniki
Gospodovi na zemlji. In svetniki so znali ceniti tako pla¬
čilo. Kako krasno piše n. pr. sv. Krizostom o verigah sv.
Pavla! Žal mi je, da zarad prostora, ker se mi je že pisanje
narastlo, ne morem tu vsega navesti, marveč le nektere
stavke: „Nič ni lepšega kakor one verige, ki so se nosile

za Jezusa Kristusa, ki so uklepale tako svete roke. Za Je¬
zusa Kristusa uklenen biti je slavnejše, kakor biti apostelj,
učenik, evangelist. Ječa aposteljnova preseže v lepoti kraljevo
stanovanje, kaj pravim, nebesa sama, kajti v tem trenutju je
imela jetnika Jezusovega. Ko bi mi bilo voliti med nebesi
in verigami sv. Pavla, izvolil bi si verige. Rajše bi bil s sv.
Pavlom v ječi, kakor z angelji v nebesih. Ko bi se imel
odločiti ali za čast, da bi sedel med nebeškimi troni in
oblastmi, ali pa za čast, da bi bil uklenen s sv. Pavlom,
hotel bi uklenen hiti, in prav bi ravnal. Zares nobena sreča
ni takemu jetništvu enaka. Na onem kraju bi hotel biti, kjer
se te verige hranijo, ki so stiskale roke aposteljnove; videti
bi hotel one verige, ki se jih hudobni duhovi boje in jih an¬
gelji časte! Nič ni slajšega, kakor za Jezusa Kristusa trpeti.
Kar pri sv. Pavlu zavidam in občudujem, ni tolikanj nje¬
govo zamaknenje v tretja nebesa, marveč njegove verige in
njegovo trpljenje. On sam je ravno tako mislil, kajti ni rekel:
Prosim te, jaz, ki mi je Bog dal slišati besede,
kterih človeku ni pripuščeno govoriti,  mar¬
več jaz, ki sem jetnikJezusov  . . . O srečne ve¬
rige!' o srečne roke, ki so jih te verige zališale. Roke sv.
Pavla so bile menj častitljive, ko so bolnikov dotikovaje se je
ozdravljale, kakor takrat, ko so bile z železjem uklenene in
ranjene. Ko bi bil živel ob aposteljnovem času, zagrabil bi

11 *

164

bil te roke, k svojim očem jih približal, s solzami močil in
poljuboval bi bil one roke, ki so bile vredne, za Jezusa Kri¬
stusa uklenene biti. Vi se čudite, da kača, ki se je bila sv.
Pavlu okoli roke ovila, mu ni nič žalega storila? Strupena
žival je častila verige, ki so roko obdajale, tudi morje je je
spoštovalo ... Ko bi prejel oblast, mrliče obujati, menj bi
jo cenil, kakor te verige nositi. In zdaj, ko bi bil prost
svojih pastirskih skrbi, ko bi bil boljšega zdravja, nič bi mi
ne ubranilo podati se na dolgo pot, da bi videl verige sv.
Pavla, da bi obiskal ječo, kjer je bil jetnik, čeravno so na
mnogih krajih spominki njegovih velikih del, vendar se mi
ne zdi nič tako ljubeznivo kakor znamenje njegovih trpljenj;
in v sv. pismu me to menj veseli, če čudeže dela, kakor če
je zaničevan, s šibami pretepan, v ječi. Ali hočete vedeti,
kaj se pravi za Jezusa Kristusa verige nositi? Poslušajte
Zveličarja samega: Vi boste srečni,  pravi; in v čem,
Gospod, smo srečni? Znabiti, ko bi mogli mrtve oživljati?
Ne. Znabiti, ko bi mogli slepcem pogled dajati? Ne. V čem
pa smo vendar srečni? „Če vas ljudje preganjajo,
z zasramovanjem obkladajo in obrekujejo
zavoljo  m e n e“ . . .

Glejte, tako znajo svetniki trpljenje čislati. Ali se bomo
trpljenja res še tako ze!6 bali, ko vemo, da ga je Kristus
tako zel6 poveličal?

5. Kristus nas po trpljenju boljša in k sebi rabi.

A ne le častno, marveč tudi silno koristno  je trpljenje
vsakemu, ki si ga zna v prid obračati. O tem sem že ne¬
koliko spregovoril pri tretjem blagru (str. 57), pa sem tudi
tam obljubil, da hočem o tem še kaj omeniti posebej z ver¬
skega stališča.

Dvojne vrste ljudi Jezusovo Srce prav posebno ljubi:
nedolžne pa one, ki voljno trpe.  Če sem o ne¬
dolžnih že rekel, da so najplemenitnejše in najbližje spremstvo
nebeškega Kralja, moram tu pristaviti, da precej za njimi
pridejo vsi oni, ki iz ljubezni do njega krotko trpijo. Le onim
kliče: „Pustite malim k meni priti2“ Le-te pa glasno vabi:
„Pridite k meni vsi, kteri trpite in ste obteženi!“ In kje
Zveličarja največkrat najdemo? ali mar ne med bolniki vsake
vrste? ali mar ne med betežnimi, ki so v dušnih in telesnih
stiskah ?

165

Trpljenje je bila Jezusu najljubša misel, o trpljenju je
tako rad govoril; o trpljenju skoro vselej tudi kaj vplete v
svoje govore. Aposteljnom večkrat napoveduje uro svojega
trpljenja in jim nič ne skriva, marveč naravnost reče, kako
zelo hrepeni njegovo srce po tisti uri. In ko jame Peter ugo¬
varjati, naj bi se mu kaj tacega ne zgodilo, ga resno zavrne
ter pravi, da mu je zopernik, nasprotnik. — Ko jim prihod¬
nost napoveduje, tudi pristavi, da se jim bo hudo godilo,
rekoč: „Svet se bo veselil, vi pa boste žalovali/' — Ko si
hoče privabiti dobrih in zvestih ovčic, jim kliče: „Ako hoče
kdo za menoj priti, naj zataji samega sebe in naj vsak dan
svoj križ zadene in hodi za menoj." — Ko v duhu gleda šte¬
vilo svojih prihodnih častilcev in ljubljencev, pravi: „Ko bom
na križ povzdignen, bom vse za seboj potegnil." Tedaj ne
takrat, ko se bode v nebeško veselje povzdignil, ampak takrat,
ko pojde v britko trpljenje, bode pokazal pot, po kteri pri¬
dejo za njim njegovi izvoljenci. Ko pobožna mati Cebedejka
prosi svojima sinoma prvih sedežev v kraljestvu Božjem, noče
o nebeških sedežih nič kaj slišati, ampak jima misli obrača
le bolj na trpljenje, ktero bo še poprej treba prestati, rekoč:
„Ali moreta piti kelih, kterega bom jaz pil?" — In glejte,
tudi še na križu viseč se roparjeve duše, poprej tako črne,
zdaj pa po kesanju in spokornem trpljenju oprane, tako oveseli,
da mu reče besede, kakoršnih še nobenemu drugemu ni go¬
voril: „Resnično ti povem, še danes boš z menoj v raju!"

Pa kaj bi dalje našteval, saj je Zveličar le zato nebesa
zapustil, da je trpel in umrl za nas; ko bi mu ne bilo za
britko trpljenje in grenko smrt, bi bil lahko kar iz nebes od¬
rešil človeški rod. In kako ganljivo je njegovo prikazovanje
po smrti. Z nekim svetim ponosom in veseljem kaže apo¬
steljnom svoje rane, ki si jih je ohranil v večni spomin. To¬
maža pa celo sili, naj se jih dotakne, kakor bi mu hotel reči,
da ga pač nobena reč ne bode prepričala, če ga njegove rane
ne bodo. — Približa se slednjič dan ločenja, Jezus zapušča
svet; ali ne bode ničesar seboj vzel z naše solzne doline?
Ničesar ne mara, le samo rane  si pridrži, spomin brit-
kega trpljenja, spomin grozovitih žebljev in strašne sulice, ki
mu je premilo Srce prebodla, kakor bi hotel vsem nebeščanom
naznaniti veselo vest: „česar v nebesih nisem mogel najti,
našel sem na zemlji — smrtne rane;  v večni spomin
si jih ohranim." Sodnji dan pa bode sveti križ  na nebu
tisto znamenje, na ktero bodo strmeč obračali svoje oči vsi
pravični in krivični. Pravični se ga bodo silno oveselili, ker

166

bodo hvaležno spoznali, da sveti križ je bila tista blažena
lestvica, po kteri so se popeli do rajske sreče; pogubljeni
bodo pa zdaj še le prav jasno razvideli, da so zato pogub¬
ljeni, ker si Kristusovega in lastnega trpljenja niso hoteli v
prid obrniti.

V novejših časih je Zveličar hotel človeštvu razodeti in
v podobi pokazati svoje ljubeče Srce, da bi mrzla in ledena
srca kristjanska otajal in vnel za novo gorečnost in ljubezen.
Pa kako se nam je prikazalo Božje Srce, v kteri podobi je
hotelo stopiti pred oči nehvaležnih kristjanov? Trnje bo¬
deče ga obdaja, ranjeno je in križ ima na vrhu!

Vse to nam dovolj jasno spričuje, koliko ceno ima v Je¬
zusovih očeh trpljenje in da smo mu ravno takrat najbolj
ljubi in dragi, kedar krotko in voljno iz ljubezni do njega
trpimo, svoj križ nosimo.

Po tem takem ima Jezusovo ljubeznjivo vabilo : „Pridite k
meni vsi, kteri ste obteženi in trpite!“ dvojni pomen. K sebi
kliče vse one, ki že zdaj radovoljno trpijo, zato ker jih ljubi
in ker želi še z večjim trpljenjem njih srce olepšati in še
tesneje k sebi prikleniti; one pa, kteri v trpljenju še niso
dovolj utrjeni in potrpežljivi, kliče k sebi zato, da bi jih
utolažil, jim srce umiril in za se pridobil.

Bodimo toraj prepričani, da ima Bog vselej z nami naj¬
boljše namene, kolikorkrat nam kakšno trpljenje pošlje; pred
vsem želi s trpljenjem naše srce zboljšati ter za časno in večno
srečo pripravno storiti.

Le poglejte umetnika kamnoseka, ki hoče iz grudastega
kamena lepo podobo narediti. Ej, kako pada kladvo na dleto,
zdaj tu, zdaj tam, da se daleč razlega in na vse strani lete
kamenite iveri! Tu nastavi veliko dleto, tam manjše dletice,
tu udari z večjo silo, tam bolj rahlo ter takrat še le preneha,
ko vidi pred seboj krasno, dovršeno podobo — dragoceni
umotvor!

Taka grudasta skala je naše nehvaležno srce. Gospod,
nebeški umetnik, bi pa rad iz njega naredil lepo, blago srce;
— njegovemu presvetemu Srcu vsaj nekoliko podobno, ■—
tak umotvor, da bi se z veseljem nanj ozirali angelji in ljudje.
V ta namen pa je treba veliko občutljivega obsekovanja, na
stotine udarcev, manjših in večjih. Nihče bolje ne ve kakor
vsegavedni Jezus, kako težko ostane človeško srce dobro in
plemenito v sredi veselega hrupa; a da bi se še zboljševalo
v šumnih veselicah, o tem še celd ni govoriti. Sam nas je

167

podučil, da seme besede Božje se zaduši med trnjem bogastva
in posvetne sladnosti, in da za njegovo nebeško večerjo ne
marajo oni, ki imajo velika posestva in jim gre vse po volji.

Premnoga srca so res tako nehvaležna, da jih mora še
le občutljiva šiba, — trpljenje, prisiliti, da začnejo misliti na
Boga. Pa da le začnejo resno misliti nanj, potlej bodo kmalu
slišali in tudi razumeli mili glas Jezusov: „Pridite k meni!“
Sveti Jožef Kupertinski nam to prevažno zadevo prav detinsko
priprosto razloži nekako tako-le: „Yideti je, da Bog dela z
nami po svoji moči in dobroti, kakor z otroci pri tisti igri,
ko je treba z zavezanimi očmi uganiti, kdo se je koga do¬
taknil?"— Bog pošlje bolezen ali kaj druzega hudega, kakor
bi hotel vprašati: „Ugani, od kod to pride?" — Ako od¬

govoriš: „Pregrel sem se, prehladil sem se, pretegnil, preveč
utrudil i. t. d.“, že nisi uganil. Bog se te zopet dotakne, da
slednjič spoznaš roko, ki te je zadela. Job v groznih stiskah
ni rekel: „Bog mi je vsega dal, Sabejci so prišli, pa so mi
vse vzeli." Mahoma je uganil: „Gospod mi je dal, Gospod
mi je vzel,  Gospodovo ime bodi češčeno!" Ali nisi bolj
prebrisan, kakor oni idumejski očak? Le spoznaj, da (čeravno
živiš že ob koncu devetnajstega, razs vitij enega, učenega sto¬
letja) si v učenosti še daleč za onim staroveškim očakom,
dokler ne porečeš, ko te kaj hudega zadene: „Oče, ti si!"

O, udarci Gospodove roke so čudežno mazilo in zdravilo,
tega neovrgljiva priča je zgubljeni sin. Dokler je imel vsega
zadosti, jedi in pijače, denarja in veselic razbrzdanih tovarišev,
takrat se je z urnimi in širokimi koraki čedalje drznejše po¬
mikal proti deželi lakote in nesreče! Še le tedaj, ko ga je
vse zapustilo, denar in tovariši, tolsta hrana in vpijanljiva
pijača, — ko se je strezoval in jel v samotnem kraju stradati,
da mu je bilo že skoro lakote umreti, — takrat je začel
misliti na svojega dvojnega očeta, na pozemeljskega in ne¬
beškega, takrat se je spomnil na dvojni svoj dom, na ze¬
meljski, ki ga je bil lahkomišljeno zapustil iu na nebeški, ki
ga je „z razuzdanim življenjem" zapravil. Lakota in nesreča
ga je spet prignala domu — pripeljala do prave sreče.

Ako vse to prav prevdarimo in v krščanskem duhu raz¬
umemo, bomo morali res odsihdob z vse drugačnim očesom
gledati križe in težave. Ne pritoževati se, marveč hvaliti bomo
morali za nje Boga, če nam jih pošlje. — Sveta Angela Folinjska
je večkrat časti, bogastva in veselice tega sveta primerjala
drobtinicam,  ki padajo z mize Gospodove. Skrbi, žalost
in drugi križi pa so se jej zdeli one tečne jedi  , ktere daje

168

Gospod na mizo svojih najboljših prijateljev. — Ivan iz Avile
pravi: Besedi „Deo gratias!" (hvala Bogu!) enkrat izrečeni v
trpljenju, ste več vredni, kakor če tisočkrat pridete iz tolažbe
polnega srca. — Sveti Krizostom je imel prelepo navado, vse
imenitnejše dogodke svojega življenja, vesele in žalostne, po¬
zdraviti s krščanskim pozdravom: „Hvaljen bodi Jezus Kri¬

stus !“ Pobožni škof Klemens Avgust ga je v novejšem času
posnemaj. Prosi še ti svojega augelja varuha, da naj te ob
času stiske in britkosti spomni tega prelepega pozdrava, da
boš tudi ti vsako trpljenje prijazno z njim pozdravil, kakor
najboljšega prijatelja! In kako srečno boš živel, če boš s tako
svetniško modrostjo sprejemal vse dogodke svojega življenja:
veseli dogodki ti bodo prijatelji šaljivi,  ki te bodo kratko¬
časili, žalostni dogodki pa ti bodo prijatelji resnobni,  ki
te bodo učili in modrili, blažili in k Jezusu privedli. Besede,
kakor „sovražna osoda, neizprosljiva narava“ i. t. d. ti bodo
čisto neznane, kakor ne'ki glas tujega jezika. V posebnem
čislu ti bodo ljudje, kteri imajo prav veliko trpeti; s častjo
boš stopal v stanovanja revežev in bolnikov, kjer je veliko
pomanjkanja in solz, češ da to so „palače Božje!“

Prav za prav pa bomo vso ceno trpljenja zvedeli še le
na zadnjo uro. Stara ženica, ki je imela hudega raka ter več
časa grozovite bolečine trpela, rekla je ob koncu svojega živ¬
ljenja: „Nikar me ne blagrujte, da se mi rešenje bliža; lju¬
bila sem življenje, ker mi je bilo v njem mogoče Boga spo¬
znati in ljubiti, v svetem obhajilu ga sprejemati in — ve¬
liko trpeti.  Vi le ne veste, kolika tolažba mi je zdaj, da
morem Bogu reči: Zahvalim se ti za trojno srečo, da sem te
poznala, da sem te ljubila, da sem ti velike bolečine daro-
vala“. — Zato pravi sveti Avguštin: „En trenutek Boga gledati
od obličja do obličja, občutiti pogled njegove lepote in blaženosti,
potlej pa v nič se spreobrniti, bi bilo že preobilno plačilo za celo
življenje trpljenja, ko bi bilo tudi trpljenje vseh mučencev!"

Kar si je bogoljubna duša na zemlji zaslužila, to je tako-
rekoč njena„dota“, njena „bala", kedar se preseli k svojemu
nebeškemu Ženinu in ravno krotko potrpljenje ima največ
deleža pri tem. Prekrasna bode njena ženitovanska obleka, a
najlepše se bodo na njej bliščale cvetlice trpljenja — pasijonke.

Vendar verni pogled na prihodne plačilo v nebesih ima
toliko tolažilnega v sebi, da vam moram še to nekoliko ob¬
širnejše razložiti.

169

6 . Kristus nam 1)0 trpljenje obilno poplačal.

Da so premnogi neutolažljivi v svoji žalosti, prihaja sled¬
njič tudi od tod, ker obžaljujejo kako zgubo, o kteri menijo,
da je tako velika, da se ne d& nikdar več popraviti, češ da
tolike dobrote, kakor jim jo je nesreča odvzela, niso vstanu
nikoli nikjer več dobiti. To tudi — čeravno nevedoma, —
čutijo vsi oni, kteri jih pridejo tolažit, ker jim skušajo pred
vsem dokazati, da zguba ni tako velika, kakor si jo mislijo, da se
da vse še popraviti ali morda še z boljšim nadomestiti itd.
Ce se jim je posrečilo, odvzeti jim to obupljivo misel ne¬
nadomestljive zgube; ali če so je celo prepričali, da si bodo
s tem, kar so zgubili, še veliko več in boljšega pridobili: so
s tem dobro zvršili svojo nalogo, užaljenca so popolnem po¬
tolažili.

Mislimo si n. pr. grozovito žalost očaka Jakoba, ko je
sprejel krvavo suknjico svojega preljubega Jožefa. Enajst
sinov, nevrednih bratov njegovih, je tolažilo očeta. Ali to¬
lažba ni obveljala, marveč žalosten je očak obleko preparal
in rekel: „Žalosten pojdem k svojemu sinu pod zemljo“.

Neprenehoma je še dalje žaloval — zakaj? Zato, ker si je
mislil: „Kaj tacega, kar mi je bil ta ljubljeni
Jožek, ne dobim nikjer in nikoli več, na
vsem svetu ne!“

Ali mislite si slepega Tobija. Angelj Rafael se ponudi
v podobi lepega mladenča mlademu Tobiju za spremljevalca
na tuje. Pa predno odrineta, se Rafael poslovi še pri starem
in slepem Tobiju ter ga tolaži rekoč: „Veselje ti bodi vselej!“
A to prijazno angeljsko tolažilo se Tobijevemu preužaljenemu
srcu ne prileže. Neutolažen mu odgovori: „K a k o š n o ve¬
selje mi bo, ker v temi sedim in svitlobe
neba ne vidim?!“  Zakaj je starček Tobija neutolažen?
Zato, ker si misli, da za neprecenljivo luč očesa
ga ni povračila na svetu.

Tu imate dva zgleda neutolažljivih; a poslušajte še dva
druga zgleda še večjih trpinov iz starih časov, ki so se pa
znali čudovito lepo tolažiti.

Nobenega ne poznamo iz stare zaveze, da bi bil tako
zelo tolažbe potreben kakor ubogi trpin Job.  Znano nam
je, koliko je imel prestati ta mož bolečin, znano tudi, kako
slabe tolažnike je imel. Žena ga ni tolažila, marveč ga je še
skušala vjeziti, ko bi bilo pri njem to sploh mogoče; tudi
njegovi trije prijatelji se v tem oziru niso kaj bolje skazali:

170

toraj mu ne ostane drugega, kakor sam se mora potolažiti,
če noče sploh brez tolažbe ostati. Izvrstno se mu to po¬
sreči. Že prej, ko še nesreča ni bila do vrha prikipela in
ga nespretni tolažniki še niso nadlegovali, se je sam tolažil,
rekoč: „Gospod je dal, Gospod je vzel; Gospodovo ime bodi
češčeno!" A zdaj — takorekoč na vrhuncu bolečin in trpljenja
— se nam pokaže ubogi od temena do podplatov s hudo
oteklino in gnjusnimi ranami obdani trpinec Job še v veliko
lepši luči. Kako pač? Ozira se ubožec okrog sebe, na gnoj¬
nem kupu sedeč. Nikjer ne zagleda tolažbe. Vse obilno pre¬
moženje je zgubil, zgubil vse svoje ljube otroke, zgubil ne¬
precenljivo zdravje svoje; umolknila je žena; prijatelji ga še
nemo od strani pogledujejo: ozre se še na svoje ranjeno telo
in glej — ravno odtod, od koder bi bil človek najmanj to¬
lažbe pričakoval, zajema najslajšo tolažbo ter kliče: „Dokler
je sape v meni, moje ustnice ne bodo govorile nič krivičnega.
Ako me tudi Bog konča,  hočem še va-nj upati. Zakaj
saj vem, da živi moj Odrešenik; poslednji
dan bom iz zemlje vstal, bom zopet s svojo
kožo obdan in v svojem mesu bom gledal
svojega Boga!“

O kako nas ta zgled osramoti — nas mrmrajoče, vedno
zdihujoče in jadikujoče kristjane. Vendar on še ni poznal
zlatih besed iz ust Jezusovih: „Veselite se in veselja poska¬
kujte, ker vaše plačilo je obilno v nebesih 1 '.

Enako bliščeč zgled prave tolažbe v najhujšem trpljenju
nam je tudi Makabejska mati s svojimi sedme¬
rimi sinovi.  Siloviti kralj Antijoh reče namreč vso to
blago družinico pred se poklicati in jim zapove, pri tej
priči svinjino jesti, kar je pa bilo po judovski postavi pre¬
povedano. Ker se vsi branijo, je ukaže z biči in jermeni
tepsti. Najstarejši pa mu reče: „Kaje hočemo umreti, kakor
pa zapovedi Božje prelomiti!" Zdaj se kralj razsrdi in zapove
ponve in bronaste kotle razbeliti. Potem ukaže najstarejšemu
jezik odrezati, kožo z glave potegniti, roke in noge odsekati
in ga — še dihajočega — v razbeljeni ponvi peči. Ko je
prvi umrl, drugega pripeljejo, mu kožo z lasmi vred z glave
potegnejo in, predno ga mučijo po vseh udih, ga vprašajo,
če bo jedel. On jim pa ravno tako srčno odgovori kakor
njegov starejši brat: „Ne bom!" Zato je trpel ravno tiste
muke. Pri zadnjem zdihljeju reče kralju: „Ti hudobnež
vseh hudobnežev, nam sicer sedanje živ¬
ljenje vzameš, toda kralj vsega sveta bo

171

nas, ki umrjemo za njegovo postavo, obu¬
dil k vežnemu življenju!" Tretji svoje roke prosto¬
voljno pomoli, rekoč:  „0  d Boga sem jih prejel, in
od njega jih upam zopet dobiti". Enako ju¬
naško so umrli zaničevaje vse pregrozovite muke še oni štirje,
tako da so se kralj in vsi navzoči čudili toliki stanovitnosti.
Še najbolj ganljiva je bila smrt najmlajšega. Kralj mu s
prisego obeta srečo in bogastvo; a mladeneč se ne dd pre¬
govoriti. Veli tudi materi, naj mu ona prigovarja, da jej
tako ostane še živ vsaj najmlajši. Toda junaška mati otroku
ravno nasprotno prigovarja: naj povzdigne proti
nebu svoje oči, naj se spomni Boga, stvar¬
nika nebes in zemlje,  in naj se vrednega skaže
svojih bratov ter še pristavi te-le pomenljive besede: „S pr e j mi
smrt, da te enkrat nazaj dobim s tvojimi
brati vred!“

Zdaj še mati umrje z enakim pogumom — utolažena,
vesela!

Hudo je bilo to, kaj ne ? Ce si kedaj potreboval kake
tolažbe v življenju, mi boš rad pritrdil, da takošne še nisi
nikoli potreboval in pričakovati je, da je tudi ne boš nikoli.
In vendar je ta sveta družina, sveta mati s sedmerimi sve¬
timi junaškimi sinovi tako utolažena , da vsi po vrsti cel6
veselo pretrpe tolike neslišane bolečine. Od kod to ? Upa¬
nje večnega plačila jih vzdržuje.  Vendar ti
srečni niso še poznali Jezusa tako , kakor ga mi poznamo.
Videli so ga še le v trdnem upanju kakor v neki megli pre¬
roškega napovedovanja. Ali mar nas ne bo sram, da mi,
ki smo podučeni v vseh naukih Jezusovih, ki se nam toliko¬
krat pred oči stavi veličastni zgled Zveličarjev, ki se nam
tolikokrat opisuje njegovo krotko in potrpežljivo Srce, ki se
nam tolikokrat ponavljajo njegove kraljeve obljube: vendar
še godrnjamo in vsakemu, ki nas hoče poslušati, razkladamo
in potožujemo svoje primeroma tako male križe.

Nalašč sem vam povedal zglede iz starih časov, da vi¬
dite, kako tolažilno moč je imela prava vera že v stari za¬
vezi pri Izraelcih, čeravno je bila le predpodoba, — le senca
naše svete katoliške vere. Ko bi vam hotel popisovati zglede
sv. Kristusove cerkve, ne pridem na konec, kajti tu ne gre
na tisoče, marveč tu gre na milijone. Hočem reči, milijone
in milijone je bilo v sv. katoliški cerkvi tacih plemenitih
ljudi, ki so z veselim srcem trpeli za Jezusa najhujše trplje¬
nje, ki so prepevaje pozdravljali najgrozovitnejšo smrt; že-

172

leli so si le še večjega in britkejšega trpljenja, kajti živ¬
ljenje brez trpljenja zdelo se jim je dolgočasno in prazno.
Znana je svetniško-junaška beseda sv. Terezije: „Trpeti ali
umreti 11 , in sv. Magdalene Paciške: „Ne umreti, marveč

trpeti ! 11

O da bi vam jaz mogel dopovedati, s kakošnim čutilom
so poslušali in s koliko navdušenostjo so sprejemali v svoje
srce Jezusovo obljubo: „v a š e plačilo bo veliko v
nebesih; — stoterno boste prejeli, kar tu
zgubite v mojem imenu, — kozarec mrzle
vode ne bode brez plačila; prišla bo ura,
ko bodo slišali vsi, ki so v gr obeh, glas
Sinu Božjega in bodo vstali, kteri so dobro
delali, k vstajenju življenja; — pridite
blagodarjeni mojega Očeta in posedite kra¬
ljestvo, ktero vam je pripravljeno od za¬
četka sveta; — pravični pojdejo v večno
veselje ! 11

O da bi vam mogel dopovedati, kakošen utis so imele
do njih razlage  aposteljnov o teh Jezusovih obljubah. Z
drhtečim srcem so poslušali sv. Janeza,  kteri jim je raz¬
lagal, kako je v zamaknenju videl neštete množice v nebeškem
Jeruzalemu v nepopisljivi sreči ter pristavil: „B o g bo

obrisal vse solze od njih oči in smrti ne
bo več, tudi ne bo več ne žalovanja, ne
upitja, ne bolečine, ker poprejšnje je mi¬
nulo ! 11  Kakor blisk in strela pretresale in užigale so
nekdaj dobra srca prekrasne besede sv. aposteljna Pavla:
„Trpljenje sedanjega časa se ne d& primer¬
jati prihodnji časti, ktera bo nad nami raz¬
odeta 11 ;  —■  in pa one: „Nobeno oko ni videlo,
nobeno uho ni slišalo in v nobenega  člo¬
veka srce ni prišlo, kar je Bog obljubil
tistim, ki ga ljubij  o 11 . O pač dobro so umele pre¬
blage duše, kaj pomenijo te besede; škoda, da nam ne gredo
tako do srca! Kar se more tu na zemlji lepega videti,  še
senca ni proti tisti lepoti. ki jo bomo tamkaj na veke gle¬
dali. Ko bi tukaj na zemlji naše oko kaj tacega zagledalo,
pri tej priči oslepi. Kar se more tu na zemlji prijetnega
slišati,  ne dd se primerjati tistim glasom, ki jih bomo
tamkaj slišali; ko bi jih zemeljsko uho slišalo, pri tej
priči ogluši. In ko bi eno samo srce ob enem čutilo  vse
radosti, kar so jih čutila vsa srečna in vesela srca od

173

stvarjenja do današnjega dne, bi tudi to veselje bilo le
senca proti oni radosti, ki jo bode tam vživalo večne čase
naše srce; tu na zemlji tolikega veselja ne prenese no¬
beno srce!

O škoda res, da tako malokrat in pa še takrat tako
medlo, tako hladno mislimo na nebeško veselje! Škoda, da
tako malokrat mislimo na tisti trenutek, ko bomo vprvič za¬
gledali Marijo, Mater Božjo, ki jo tukaj tako prisrčno ča¬
stimo z molitvijo in lepim petjem in s cvetlicami! O škoda,
da tako malokrat pomislimo na tisti trenutek, ko bomo za¬
gledali svojega angelja varuha in vse druge angelje ter vse
svetnike nebeške — naše presrečne brate, presrečne sestrice!
O škoda, kolika škoda res, da tako malokrat in še takrat
tako hladno, mrzlo pomislimo na tisti presrečni trenutek, ko
bomo prvikrat zagledali neskončno lepoto trojedinega Boga,
ko bomo tudi mi v neizmerni radosti vzkliknili: „Gospod!
tukaj nam je dobro biti!"  In dobro nam bo, — ne¬
izmerno dobro — na vse veke, brez najmanjšega strahu, da
bi naša neskončna radost kedaj se kaj zmanjšala ali celo pre-
jenjala. Zatorej veselimo se, radujmo se že zdaj — v sredi
dušnih in telesnih britkosti — ker nas čaka tamkaj za naš
tako kratki trud toliko nedopovedljivo plačilo — na večer
našega življenja, kteri je slehernemu izmed nas — otročiču
in starčeku — tako blizo!

Oh, pač res, to besedo „tako blizo!" si globoko zapiši v
srce in v možgane, da se je precej spomniš, ako te zadene brit-
kost kterakoli, dušna ali telesna. — Spomni se te besede,
kedar se ti v daljavi zbirajo črni oblaki nesreče ter misli:
„Če tudi pride nevihta, saj bo kmalu  minila!" Spomni se
te besede, če že nevihte vihar glasno žvižga in hudo razsaja
okrog tvoje glave; hrabro stoj ter reci tihoma ali glasno:
„To bode trpelo le nekaj trenutkov in potlej mi bode zopet
posijalo ljubo solnce, solnce večne radosti!" Neki sveti škof
je imel navado reči, če ga je kaj hudega zadelo: „To je le
majhen oblaček, ki kmalu memo pojde." Zapomni si ta zlati
izrek! Sveti Avguštin pa piše: „Večni mir bi se moral ku¬
piti z večnim  delom. Toda kolika je usmiljenost Božja! Bog
ne pravi: milijon ali tisoč let morate delati; še petdeset let
vam ne odloči, da bi jih delajoč preživeli, ampak pravi: „De-
lajte, trpite kratki čas svojega zemeljskega življenja in to vam
bo pridobilo neskončno  slavo."

Učimo se od otrok v šoli, kakor se tudi sicer največ
sreče lahko naučimo ravno od nedolžnih otročičev. Dobri

174

otroci v šoli tako lepo mirno sedijo po dve ali tri ure skupaj,
da se jim je kar čuditi. To sami dobro vemo, da se jim ne
zdi prijetno, tako dolgo pri mira sedeti in pazno poslušati;
pa s čim se tolaži ljuba nedolžnost? Kmalu bo ura bila ali
šolski zvon zapel — si mislijo — in potlej se razidemo na
prosto, vsak na svoj kraj — domu! — To velja za posamezne
šolske dneve, za šolsko leto  je pa račun zopet drugačen.
Komaj se je šola dobro pričela, že mislijo na počitnice, —
na „vakance“ ter štejejo najprej na mesece, potlej na tedne in
dneve, slednjič že na ure, ki jih še ločijo od časa, ki ima za
dijaško uho tako ljubeznivo prijetno ime!

Tudi mi smo otroci nebeškega Očeta. Zdaj je njegova
volja, da še potrpežljivo čakamo v šoli trpljenja  in se
poslušno vedemo po volji svojih učenikov, njegovih namest¬
nikov; kmalu, kmalu pa bode tudi nam zapel konec te šole
napovedujoči zvon, — miloglasni mrliški zvon — in naša duša
veselo pohiti domu k našemu preljubemu Očetu in k premili
nebeški materi Mariji — na večne počitnice!!

Ne morem si kaj, da bi še tu ne pridejal besed, ki jih
je nekdaj pel eden najplemenitnejših Slovencev, — nepozab¬
ljivi Slomšek,  ki zaupljivo že zdaj srečno uživa, kar je
nekdaj hrepeneč opeval:

„Kako veselo bo tam prebivati,

Sladko nebeško veselje vživati!

Zopet se bomo v nebesih poznali,

Zopet pravični pozdravljali se;

Srečo voščili si, hvalo dajali,

Polno veselja bo naše srce.

Bodi pozdravljena večna dežela!

Oh da bi srečno med svoje nas vzela!"

175

Konec.

Kranjc, tvoja zemlja je zdrava,

Za pridne nje lega najprava;

Išče te sreča, um ti je dan,
Najdel jo boš, ak’ nisi zaspan.

Val. Vodnik.

1. Pridiga po pridigi.

Neka žena je šla od pridige domu. Med potjo jo sreča
neki gospod in jo vpraša, če je že minula pridiga. „Ni še“,
odgovori žena. „Zakaj pa“, vpraša gospod dalje, „gre toliko
ljudi iz cerkve, če še ni pridiga pri kraju ?“ „Ker je pridigar 1 ',
pravi žena, „že s prižnice šel". Gospodu se tako govorjenje
čudno zdi, zato nekoliko rezno reče: „Kako, da bi še ne bila
pridiga minula, ako je že pridigar prižnico zapustil?" Žena
mu zdaj stvar natančnejše razloži in pravi: „Pridigar je sicer
nehal govoriti, toda pridiga še ni pri kraju; ravno na¬
sprotno , zdaj se še le prav za prav prične,
kajti ljudje morajo pridigo, ki so jo sli¬
šali, s seboj vzeti domii in jo s poln o vati".
Kaj ne, da je bila to jako modra beseda; ta žena ni imela
slame v glavi.

Ge pa že to velja o vsaki navadni pridigi, da je bila
le tedaj v resnici dobra in koristna, ako se spolnuje; kaj
hočem pa še le reči o tako dolgi pridigi, kakor je ta-le moja?
Kaj bom rekel? — to, da je bilo zastonj vse, kar je bilo
najprej moja misel, potlej moje pisanje in naposled tiskana
knjiga tu pred teboj — vse to zastonj, ako se ne spremeni
v dejanje!  Vedi toraj, dragi prijatelj, ki si imel toliko po¬
trpežljivost z menoj, da si do tu sem prebral, vedi, da zdaj
še-le pride za te poglavitna reč na vrsto — spolnovanje,
dejanje!  Kajti brez tega, še enkrat zatrdim, bil hi zastonj
ves moj trud, zastonj pa tudi tvoje branje. O nikar; pri¬
jatelj, nikar mi ne stori tega, da bi to-le knjižico kakor kako
povestico prebravši v kot vrgel ter se nikdar več ne zmenil
za-njo. Ne stori mi tega, marveč spoštuj naslov in sprejmi
jo res kakor nekakšno pridigo — besedo Božjo, ki je vsem
ljubim Slovencem namenjena, želeč jim časno in večno srečo.
Pridiga sama pa je le nauk; pridiga po pridigi naj bo de¬
janje,  kakoršno ti more zagotoviti pravo stalno srečo. Zato
pridenem dolgi pridigi še primeren konec, ki naj opominja k
spolnovanju in dejanju.

176

2. Trojna podlaga naše sreče.

Vsako količkaj imenitno dejanje pa se naslanja na trojno
zahtevo, na trojni pogoj, ki je povedan v teh-le treh besedah:
znati, moči, hoteti.  Treh reči potrebuje toraj tudi pre-
važno delo, ki ga zovem „kovanje sreče": znanja, moči,,
volje;  le ta trojna oblast more srečnega človeka obdržati v
sreči, nesrečnega pa zopet do sreče privesti. Vse troje skupaj!
— eno brez drugih dveh ne opravi nič. Mnogo ljudi je nesreč¬
nih , ki bi bili po svojih okoliščinah lahko prav srečni, pa
ne vedo,  po kteri poti bi šli za srečo, ali pa se nočejo
na pravo pot podati, če tudi jo poznajo. Morebiti mi bo
kdo še tretji slučaj brž pridejal, češ da je tudi dokaj tacih,
ki bi pač radi bili srečni in tudi poznajo dobro pot do sreče,
pa ne morejo  dospeti do nje. Pa tem nasproti sem že precej
v začetku razodel svoje stališče ter rekel, da popolne in stalne
sreče tu na zemlji ne more doseči noben človek, a gotovo
stopinjo sreče si utegne pridobiti sleherni, in sleherni more
še srečnejši biti kakor je zdaj, ako si hoče pametno pri¬
zadevati.

Zatoraj brez drugih razgovorov kar naravnost vprašam:
Ali se dajo pri nas Slovencih zvršiti ti trije pogoji, ki vzdržu¬
jejo človeško srečo? O pa še kako! Naj namesto mene od¬
govori naš pesnik, ki je že pred sto leti Slovence tako dobro
poznal kakor malo kdo — slavni Vodnik:

Kranjc, tvoja zemlja je zdrava,

Za pridne nje lega najprava;

Išče te sreča, um ti je dan,

Najdel jo boš, ak’ nisi zaspan!

Tu sicer Vodnik govori v prvi vrsti o Kranjcih, a ker
sreča ne pozna onih mejd, ki jih rišejo in pišejo zemljemerci,
lahko obračamo njegovo sodbo na vse Slovence sploh. Jako
lepo je popisal v teh kratkih besedah trojni pogoj naše sreče:
1.) Slovenec more  srečen biti, ako le hoče, ker njegova do¬
movina je po svoji legi tako lepa in po raznih pridelkih tudi
toliko rodovitna, da ga „sreča išče“, — za njim hodi ter želi
v njegovi hiši bivati, če le sam ni tak tepec, da bi jej vrata
zapiral. 2.) Pa tak tepec Slovenec ni, marveč Bog ga je
obdaril z obilnimi talenti: lahkotno se nauči tujih jezikov,
umetnij . . . doktorstvo si pridobiti mu je igrača . . . zakaj
bi se pa ne naučil srečen biti? O, tudi za srečo mu je um
dan! 3.) Slovenec toraj mora  srečen biti, ako le resno

177

hoče, ako le ni zaspan. Le ta-le slednji pogoj me ne¬
koliko skrbi in menim, da tudi tebi največ preglavice dela,
kaj ne?

Vendar oglejva si nekoliko natančneje te zlate Vodnikove
besede. Malo starikaste so res in že nekoliko zarujavele; a
če si jih razloživa in vsako posebej pri svetlem pogledava,
bova videla, da so iz pravega zlata. Še iz starega zlata jih
je skoval naš Vodnik in nekteri trdijo, da je staro zlato bolje
memo novega, ker se zdaj že toliko ponarejenega blaga za
pravo prodaja, da je opravičena skrb, kaj ko bi se še zlato
kje ponarejalo ? Toraj je dobro v stare poštene čase nazaj
segati.

3. ,,Tvoja zemlja je zdrava. 44

Ne vem, ali si tudi ti tak ali ne; pa jaz ti kar odkrito¬
srčno povem, da imam do svoje domovine toliko ljubezni, da
bi jo čislal in ljubil in hvalil tudi tedaj, ko bi ne bila tako
krasna, kakor je. Upam, da mi bo ta opravičeni ponos vsakdo
rad priznal (oziroma odpustil), saj je to po vsem svetu tako
— pa še v drugače večji meri. Kdor je nekoliko svoje pete
prestavil čez meje in opazoval druge narode in videl in slišal,
kako zelo so domoljubni, se bo gotovo povrnil z gorkejšim
srcem in če je slučajno poetičnega duha, utegne še za za¬
mero prositi rekoč: „Ljuba moja domovina, odpusti mi, da
te do zdaj nisem tako iskreno ljubil, kakor drugi narodi lju¬
bijo svoj dom; odpusti mi, da nisem bil tako ponosen na te,
kakor so drugod ponosni na nepozabljivi kraj svoje zibelke;
saj imaš tudi ti toliko lepega, toliko krasnega . . .“

O gotovo, lepa, krasna je naša domovina. Cel6 tujci,
ki jo prihajajo gledat od raznih krajev, ne morejo se dovolj
načuditi njeni lepoti in krasoti.

Sava teče po ravninah,

Drava dere po pečinah:

Glej povsod spomladni cvet,

Zemeljski raj je na pogled!

Tam kjer Soča v blagem kraju
Vije se — podobnem raju:

Tamkaj žlahtne trtice
Venčajo goričice.

Gorotan, Primorje, Krajna,

Z njimi Štajer — zemlja s’jajna,

Dom rodu so slavskega.

Osmero blagrov.

12

178

Po vsej pravici toraj se smeš tudi ti navduševati s pes¬
nikom za prelepo domovino svojo rekoč:

Jaz vem za deželo, prelepo slovi,

Vsak kdor jo pozna, jo visoko časti;

Slovensko deželo v mislih imam,

Nikoli dovolj je hvaliti ne znam.

Zatoraj, zatoraj resnico povem,

Slovenski deželi enake ne vem!

Ako si, predragi prijatelj, te tukaj le hitro in površno
omenjene lepotije naše domovine v spomladnem ali poletnem
času z raznih višav ogleduješ ter se dalje časa oziraš po naših
zelenih travnikih, rodovitnih poljih, vinskih goricah, po gozdih,
po naših hribih in planinah: ti bo solza veselja pri¬
igrala v strmeče oko, ako imaš veselje in utis
za krajevne lepotije in globoko domovinsko
čutilo!

Toda — toda tudi britka, prebritka žalost ho prevze¬
mala tvoje rahločuteče srce, ako se spominjaš, da po teh
tako lepih krajih hodijo ljudje mladi in
priletni, kteri niso srečni: Slave sinovi
niso vsi srečni, Slave hčere niso vse srečne!!

Oh, premnogi so zamotani v sramotilne strasti in hudobije
ter niso vredni, da bi hodili po takih tleh, — niso vredni, da

Žarneje tu solnce sije,

Vetrič bolj hladan pihlja;

Bolj zeleno žito klije,

Bolj prijazno vir Šumija.

Kako sramoti našo prelepo domovino n. pr. čedalje bolj
se razširjajoča pijanost, zlasti žganjska! kako onečastuje njene
kraje divja surovost in neugnana, predrzna in bojevita ošab¬
nost zlasti nekterih mlajših ljudi, da molčim o hudobiji, ktera
bi se po zahtevi sv. pisma med poštenjaki še imenovati ne
smela! Kako se skruni miloglasni naš jezik z razbrzdanim
preklinjevanjem ter z nečednim govorjenjem in prepevanjem!
Kako zelo na kvar naši ljubi domovini — o kolik madež je
tudi verska mlačnost ali celo nasprotnost mnogih učenih glav!

Ne tolikanj „polje, vinograd, gora, morje, ruda, kupčija 1 '
bodi ponos naši domovini, marveč blaga, plemenita
srca!!

In hvala Bogu, velika tolažba blagočutnemu domoljubu
je po drugi strani to, da je še mnogo — več kakor po drugih
deželah — ravno po slovenskih pokrajinah še blagih, pre¬
blagih src, — dobrih, predobrih duš v vseh vrstah človeške

179

družbe; da je še mnogo plemenitih ljudi nizkega in imenit¬
nega stanu, ki so tako vzvišenega duha, tako čistega značaja
in premilega srca, da nam je veselje z njimi občevati, za
prijatelje jih imeti, da se nam grenke solze udero, kedar se
moramo ločiti od njih.

Vprašam najprej vas, dragi moji sobratje in sodelavci v
vinogradu Gospodovem, ki najbolj poznate in čutite srečo iu
gorje svojega naroda, povejte mi, ali ne poznate (ali ste že
vsaj poznali) veliko takih plemenitih src? V vsakem kraju
je gotovo še vsaj nekaj blagih družin, v resnici dobrih hiš,
bolj ali manj podobnih rajski hišici v Nazaretu, kjer je bi¬
vala najsvetejša pa tudi najsrečnejša družina na svetu, Jožef
in Marija s premilim Detetom Božjim. Še se nahajajo srečne
družine, ki te tri presrečne posnemajo, hiše, v kterih bivajo
dobri stariši, nedolžni otroci, zanesljivi posli: še je mnogo v
resnici dobrih Slovencev! S prstom vam jih ne morem po¬
kazati,— mnogi so kakor vijolice skriti, kakor samotne lilije;
popisati vam jih tudi ne morem po vseh njihovih lepih in
hvalnih lastnostih. Vendar en naslov poznam, ki jim popol¬
nem pristuje, in za eno besedo vem, ki utegne ob kratkem
naznaniti njihovo visoko ceno. Beseda ta je bila v pričujoči
knjižici že mnogokrat imenovana. Ta biserna beseda je
„blag“ — gotovo korenika našemu preljubeznivemu klicu
„blagor“ ali „blagor se ti!“ O koliko ima v sebi ta mala,
kratka in krotka besedica „blag“!! — človek po Jezusovem
nauku izrejen in olikan, ki ni lakomen in zapravljiv, ki ni
ošaben in zvijačen, ki ni sebičen in nevoščljiv; človek, ki je
drugim enako dober in pravičen kakor sam sebi, večkrat celd
drugim boljši: sam sebi oster, drugim mil; človek, kije
čistega, krotkega, mirnega in priprostega srca, potrpežljiv v
nadlogah in križih, delaven in vnet za vse dobro, — ob
kratkem: človek brez hudih strasti, le pravice lačen in žejen
in, kar pri takih se leskečih lastnostih ne more izostati, vesel,
jasnemu spomladanskemu dnevu enak, podoben otroku, ki gre
od prvega sv. obhajila — tak človek je — blag človek!
In blagor mu, v kterein koli stauu je, srečen je brez dvoma
že tukaj v solzni dolini, presrečen bo, ko se preseli v rajsko
veselje!

Ali poznate, še enkrat vprašam, ali poznate kaj takih
srečnih ljudi ? Mnogi so že s sveta šli pred nami: to so pred
vsem svetniki in zveličani v nebesih, naši preblagi bratje
in sestre v raju. In ne le samo v starodavnih časih, ampak
še o našem času so umrli nekteri tako blagi, da smo jim

12 *

180

odkritosrčne solze točili na grobu. Tudi še zdaj, kedar se
jih prav živo spominjamo, se nam milo stori po njih; in
kedar se kaj zmenimo o njih, tako radi pristavimo: „0, kako
blagi so bili!“ Celo nasprotniki si ne upajo jim odrekati spo¬
štovanja. Čudeč se bi s pesnikom vpraševali: „Kdojemar?“
In ker naj se sploh slava še-le po smrti razglašuje, bi z njim
odgovorili:

„ Kedar grob nemilo zine,

Angelj čist na svetu mine  . . .

Ta pobožen korenine

Je slovenski oratar.“

K tem pa, ki so še na zemlji, kako radi prihitimo, kako
nekako lahkotno in kratkočasno nam je pri njih; zdi se nam,
kakor bi sami boljši postajali po njihovem zgledu.

4. „l T m ti je dan.“

Da toraj niso Slave sinovi vsi srečni in Slave hčere ne
vse srečne, prihaja zlasti odtod, ker imajo sicer pamet, pa
je nočejo rabiti: nočejo spoznati,  kje jih sreča čaka —
išče; so kovači in kovačice, ki poskušajo kovati srečo, pa je
ne znajo, marveč vse tako narobe obračajo in ravnajo, da se
jim mora skaziti in potlej na podrtiji svoje sreče zdihujejo in
jadikujejo, kakor nekdaj Izraelci pod vrbami poleg Babilon¬
skih vodit, ker so si v svojih lepših dneh z nepokorščino tako
pridno šibo spletali in namakali, s ktero so bili zdaj tako
občutljivo in sramotno tepeni.

O koliko jih je, ki si sreče iščejo, pa se tako obnašajo
kakor tisti „Bibničan,“ ki je zgubljenega konja iskaje baje
rekel: „Vem, da je v le-ti dolini, pa grem raje še v le-ono

pogledat, morda je sosed kakšnega zgubil!“

čudno je res, da narod, ki je sicer tako nadarjen, ki se
toliko raznih in težkih reči lahko nauči, bi se pa najvažnejše
reči ne mogel navaditi, namreč ■— srečen biti! Človek bi
mislil, da so Slovenci po svoji bistroumnosti in dobrosrčnosti
kakor rojeni za srečo, saj se poje o njih:

Bister um, dušic krotkost

Ste zmed drugih njih lastnost.

Na, zdaj jih je pa toliko, ki se sreče iskaje tako ne¬
umno vedejo! Sreča jih išče, gre za njimi; oni pa, kakor bi
bili slepi in gluhi, jo urno mahajo ravno v nasprotno stran
ter hitijo tje, kjer bi lahko vedeli, da ni sreče ampak pogin.

181

O nespametni! ali ne veste, da je nam Bog zato prižgal
uma svitlo luč, da si svetimo z njo, ne pa, da M jo z mer¬
nikom pokrivali in po temi nesreče tavali in slednjič pritavali
v večno brezdno ? Ali hočete, da naj bi še k nam prišel kak ta-
košen staroveški modrijan, kakor je bil tisti glasoviti Dijogen,
ki je o poldne pri solnčnem svitu po sredi trga z „laterno“
hodil in modrih ljudi iskal? Prijatelj, kaj ti vendar pade v
glavo, da hodiš sreče iskat po tistih brlogih, kjer se grde strasti
šopirijo: napuh, lakomnost, nečistost, požrešnost, jeza itd. Tu¬
kaj je ni! Sreča je v tisti prelepi dolini, po kteri cvetd lepe
krščanske čednosti: čistost, ponižnost, krotkost, miroljubnost,
gorečnost itd., ali kakor so rekli ranjki Slomšek: „V srcu ne¬
dolžnem je sreča doma“.

Ves svoj nauk o sreči toraj najložje povzamem, ako rečem
z Gospodom : „1 š č i t e n a j p o p r e j Božjega kralje¬
stva, vse drugo vam bo privrženo 14 .  Kje in kako
pa hočemo iskati Božjega  kraljestva? Tudi na to vpra¬
šanje je nam Gospod odgovoril. Nekikrat so ga namreč fa¬
rizeji vprašali: kdaj pride kraljestvo Božje? Jezus pa jim je
odgovoril, ne tolikanj k e d a j, ampak kako  bo prišlo, rekoč:
„B o ž j e kraljestvo ne pride s svetlostjo;
tudi ne poreko: Glej! tukaj je, ali glej! tam
je. Zakaj glejte! Božje kraljestvo je zno¬
traj vas!“  Kdor se hoče Božjega kraljestva prepričati, naj
si ga sam v srcu ustanovi — naj vestno po sv. veri živi;
zunaj ga ne bo nikoli videl, ako ga v srcu nima. Nihče mu
ga ne more pokazati s prstom rekoč: Glej! tukaj je, ali tam
je, ker nima tacega očesa, da bi ga mogel videti. Tako je
bilo o Kristusovem času, tako je bilo vsa poznejša stoletja, tako
je še dan današnji. Farizeji so videli čudeže, kraljestva Božjega
pa niso videli, ker so mu svoje srce trdo zaprli. Sedanji ne-
verci in krivoverci vidijo cerkev in njene zmage in njene
svetnike, tudi čudeže gledajo, ki se še zmiraj godijo v Je¬
zusovem imenu, kraljestva Božjega pa ne vidijo, ker ga ni¬
majo v srcu!!

Prav tako smem govoriti tudi o sreči. Zastonj se oziraš
po sreči, nikoli je ne bodeš videl, ako je nimaš v srcu. Mo¬
goče, da kdo ogleduje, in drugim razkazuje svoje grajščine iu
posestva, svoje palače, bogatije in lepotije, — a sreče ti ne
bo mogel pokazati, ako je nima v srcu. Ako je srce neza¬
dovoljno , mu ves svet ne more dati zaželene sreče. Iskanje
Božjega kraljestva in iskanje prave zemeljske sreče je v tako
tesni zvezi, da se eno brez drugega ne more najti. Če tedaj

182

Kristus čaka pred vratmi tvojega srca in trka rekoč: „Moj

sin, moja hči! daj mi svoje srce!“ — bo gotovo tudi sreča
precej za njim prišla in bo tudi potrkala na ravno tista vrata
in bo rekla: „V srcu, v kterem Jezus veselo biva, tam je

tudi moje najljubše stanovanje; srce! bodi ti zvesto Jezusu
in jaz — sreča -— bom tebi zvesta!“

Pa dovolj o tem; menim, da mi ni treba še enkrat po¬
navljati, kar sem že tako obširno razlagal; upam, da me vsak
lahko razume, kdor hoče: razne strasti in zlob¬

nosti je treba najprej iz srca potrobiti in
potlej očiščeno srce še s krščanskimi čed¬
nostmi olepšati.  To je vse , kar moremo storiti, da
si zagotovimo toliko sreče, kolikor je je v tej solzni dolini
mogoče: popolne sreče pa tukaj ne bomo našli, ker jej je
izvirni greh tla spodbil. O da bi le ljudje hoteli spoznati!

Menim, da ravno ta nauk nam je hotel zatrditi pesnik v
prelepih besedah:

Zemlja cvetna je dolina
Njemu, ki živeti zna.

In pa:

Nespametno ljudstvo, čemu je tvoj stok?

Na delo! ne drži mi križema rok!

Povrni se samo v prvotnost nazaj

In našlo povsodi prvotni boš raj!

5. „Ne bodi zaspan! 44

Da, na delo!  To je tretji, pa najtežavnejši pogoj naše

sreče. Um in spoznanje tu še ne zadostuje; treba je trdne

volje.  Brez trdne volje, ki je podlaga vsakemu dejanju, ti

vse drugo ne bode pomagalo čisto nič. In kakor je rekel

veleučeni svetnik angeljski Tomaž Akvinski svoji sestri na
vprašanje, kaj naj stori, da pojde v nebesa, te le pomenljive
besede: „ V nebesa prideš, ako hočeš 5 * * * * * * * * 14 ;  ravno tako moram

tudi jaz tebi reči: „Srečen boš, ako hočeš biti“.  Tem¬
bolj smem tako govoriti, ker sem dokazal, da pot v nebesa

drži skoz kraljevino zemeljske sreče.

Vedeti pa storiti,  o to ste dve jako različni stvari:

Oči naše dalje vidijo, kakor nas noge poneso; um naš več
razsodi, kakor pa srce hoče ubogati. Vendar tudi srce bi
semtertje še kaj rado; a telesnost je preslaba. „Volja je do¬
bra, meso je slabo“, pravi Zveličar sam. Kaj resnične so v
tem oziru besede slavnega angleža Shakespeare-a (Šekspira):
„Ko bi bilo storiti tako lahko kakor vedeti, kako se stori prav,

183

kapelice postale bi bile cerkve, ubožne koče pa knežje palače.
Tisti je dober pridigar, kteri svoje lastno opominjevanje spolnuje.
Ložje jih dvajset učim, kaj je dobro storiti, kakor bi bil sam
le eden izmed dvajseterih, ki bi svoj lastni nauk spolnoval."

Lepi nauki, ki vam jih podaja moja „dolga pridiga",
niso nič drugega kot svitla bakla, ki vam pot kaže. Toda, če
bakla še tako žarno sveti, nič ne pomaga: sami se morate
ganiti, sami nogo vzdigniti, ako hočete dalje priti; sami mo¬
rate plezati, ako se hočete povspeti na višino; sami se mo¬
rate dobro zaleteti, ako hočete srečno preskočiti strme votline
in brežne zapreke. Srečo boš našel, ako nisi zaspan!

Edina moč tedaj, ktera te privede z Božjo pomočjo do
večnega veselja nebeškega in memogredč  tudi do časne
sreče. je tvoja — trdna ■— nepremagljiva —
neupogljiva — junaška — volja!!

Voljo svojo v dobrem utrditi in do konca trdno in stalno
ohraniti: to bodi častna in resna naloga tvojega življenja do
zadnjega zdihljeja! In ne izpustim te, dokler ti še tega zad¬
njega, najpotrebnejšega nauka vsaj po nekoliko ne razložim in
zatrdim ter ne nasvetujem najpripravnejših pripomočkov,
s kterimi si moreš svojo voljo tako utrditi, da bode v vseh
okoliščinah pokorna tvojemu modremu umu , ki si je izvolil
voljo Božjo za edino ravnilo in pravilo tvojega življenja.

Dvojnih pripomočkov ti hočem v ta namen nasvetovati:
natornih in čeznatornih,  ter tako našteti, kakor mi
ravno pridejo na vrsto in pod pero.

1. Na začetku je sploh največ ležeče, toraj tudi tukaj.
Pri zgubljenem sinu, ki je bil z zlobnim življenjem zabredel
v največjo nesrečo,_ bil je začetek rešenja in sreče v tem, da
je v se šel.  Čudna pa jako pomenljiva je ta beseda
„v se je šel“. V kratkem rečeno pomeni to le: Ustavil
se je na svoji poti, po kteri je do zdaj brez premisleka dalje
dirjal v svojo pogubo, in ta prestanek je porabil v to, da se
je z umom in srcem  nekoliko ozri nazaj in na¬
prej.  Ko je v mislih pregledoval dosedanjo pot, gaje  v
srce zbodlo in milo se mu je storilo zarad tolike nespameti;
ko se je pa v prihodnost ozrl in spoznal, da mora po¬
giniti,  ako nadaljuje to nesrečno pot, je v tem hipu osno¬
vala njegova volja že stalen „spored“ ali „program a  za bo¬
dočnost, po domače trden sklep.  Junaški sklep odločne
volje ga je spravil na pot in srečno privedel k očetu. Srčno
kesanje mu je reklo „stoj!“ trdna volja mu je zaupila „nazaj!“

184

Prvo lbo tedaj tudi za te, da „v se greš“, da resno pre-
vdariš iu spoznaš, kaj ti je do zdaj srečo kalilo in kazilo, in
spoznavši svoje napake nemudoma nastopiš drugo pot in
pričneš pravo, temeljito poboljšanje. Ako hočeš, si še lahko
zapišeš v pratiko začetni dan svojega temeljitega poboljšanja,
da boš lahko pozueje v življenju in večnosti obhajal slovesno
obletnico svojega prenovljenja ter lahko z veselim srcem po¬
rečeš n. pr. tako-le: Sv. Pavel se je spreobrnil 25. prosinca
pred osemnajst sto leti na cesti proti Damasku; postal je
potem najslavnejši mož cerkvene zgodovine in je skušal ne-
popisljivo tolažbo v sredi trpljenja iu britkosti in zdaj uživa
nedopovedljivo veselje na veke; j a z pa sem uložil te¬
meljni kamen svoje sreče  v letu 188. meseca
. dne . . v .

2. Tak dober začetek je že velika reč, a vse še ni, am¬
pak je le, kakor beseda pove — začetek. Glavna reč, kakor
povsod, je tudi tukaj: neomahljiva stanovitnost do konca.
Eavno to je zapreka, ki se najtežje premaguje, človek je
revež, ki se spreminja kakor lunin obraz, zdaj je poln ognja
in vneme za vse dobro, pa kmalu mu začne spet prvotni
plamen ugasovati; podoben je spomladanskemu vremenu, ki
je zdaj lepo zdaj spet grdo, kakoršen veter potegne; primer¬
jati se dd morju, ki se vsak dan nekaj časa tako ponosno
vzdiguje, pa kmalu spet pojema in upada. O, dolgo časa
dober in toraj — srečen biti je velika in težka umetnost;
kaj pa še, čedalje boljši in srečnejši postajati?!

Da bo dobro pričeto delo dobro napredovalo, treba je v
prvi vrsti dobro voljo podpirati z dobrim in trdnim sklepom;
kajti trdni sklep je skoro edina šiba, ki jo more človek sam
v roke vzeti ter samega sebe z njo priganjati k dobremu.

Pa en sam tak sklep ne zadostuje; veliko  jih mora
biti in sicer veliko glede reči same in glede časa.

V prvem oziru si je treba splošni  sklep (n. pr. po¬
boljšati se hočem, srečen hočem biti“ itd.) razdeliti v več
posameznih  sklepov, ki natanko določujejo, kaj je storiti
še danes, ta teden, ta mesec ....  Vseh napak naenkrat se
znebiti in v vseh rečeh nemudoma se poboljšati, je slabotnemu
človeku nemogoče. Toraj je treba deliti in polagoma poprav¬
ljati napako za napako in polagoma si prisvojevati čednost
za čednostjo, kakor si polagoma ptiček znaša in gradi tako
lepo in umetno rahlo gnjezdice. 1  Znana je dogodba onega

1  „Petit a petit 1’oiseau fait son nid“ pove tako lepo francoski
pregovor in že stari latinei so imeli praktično pravilo: „Divide et impera“

185

očeta, ki je pred smrtjo dal sinovom butaro palic razlomiti.
Cele butare zvezane nobeden ni mogel prelomiti. Toraj ukaže,
naj butaro razvežejo in palice posamič prelomijo. Hej, kako
je šlo zdaj urno, hrst! hrst! — v malo trenutkih ni bilo no¬
bene palice več cele. Tako moramo tudi mi sovražnike svoje
sreče polagoma vsakega posebej poprijemati in končevati.
Kakor moder vojvoda dela, — najprej moramo zagrabiti so¬
vražnika tam, kjer nam je najbolj nevaren.

Glede časa pa je ta nadloga, da se dobri sklep tako
lahko pozabi. Ni je pa lahko bolj ničeve reči, kakor je po¬
zabljeni sklep. Kristjan s pozabljenim sklepom se mi zdi
kakor vojščak z nabito puško, ktero je pa — zgubil ali doma
pozabil! Zdaj naj se pa s praznimi rokami brani in sovraž¬
nika premaga! — S takimi pozabljenimi sklepi, pravijo, da
je proti peklu tlak narejen; taki pozabljeni sklepi so pa tudi
lahko lopatice, ki bodo grob skopale tvoji časni in večni
sreči. Ne pozabiti, ampak zvršiti je treba dobre sklepe!

Da naš dobri sklep ne bode tako lahko pozabljen, ga
moramo zopet v tem oziru razdeliti v veliko sklepov. To se
pa najložje doseže s tem, da se dobri sklep gostokrat
ponavlja.  Skušeni dušni voditelji nam še posebej nasve¬
tujejo, da naj si eno reč,  v kteri se hočemo najprej po¬
boljšati , izmed drugih posebej odberemo za en teden ali po
potrebi tudi še za več, ter vsaki dan po enkrat ali dvakrat
vest sprašamo v dotični zadevi; in ako smo kterikrat sklep
prelomili, obžalujmo to omahljivost in še krepkejši sklep sto¬
rimo, da se bodemo prihodnji dan bolj junaško vojskovali.
Pri tem se lahko, da pojde gotovejše, posamezni vspehi ali
nevspehi tudi zapisujejo. Pred vsem pa le srčnosti in poguma
nikar ne zgubimo, ko bi bili tudi v začetku kterikrat premagani!

Poleg tega se priporočajo še nektera druga sredstva, ki
naj branijo, da se sklepi ne pozabijo. Kako pa delamo v
drugih vsakdanjih rečeh, kterih nočemo pozabiti? Zapišemo
si jih na tak kraj, ki nam je večkrat pred očmi, naredimo
si vozel v žepno ruto, naročamo zvestim prijateljem, naj nas
opomnijo itd. Delajmo enako tudi v dušnih zadevah ter v
prevažni zadevi svoje sreče! Zapišimo si svoj dobri sklep v
kratkih besedah, če treba, večkrat, denimo si ga v knjigo,
ktero gostokrat rabimo, v svoj zapisnik, dnevnik, na mizo,
kjer pišemo, delamo; naredimo si tako znamenje na prst, na
obleko, ki nas bo opomnilo itd.

— „razdeli in vladaj!" t. j. razkroji in razdeli si težko rec in kos za
kosom jo obdelui — in bodeš jej kos.

186

Neki višji častnik je nosil na kazalcu leve roke črno nit
v podobi prstana gosto ovito. Njegov sopopotnik drzne se
vprašati ga, kako da tako odlična oseba nosi tak prstan?
Častnik mu smehljaje se odgovori: „Nič se ne sramujem,
vam razodeti, da takošen prstan nosim zato, da se sam na-se
opozarjam in samega sebe opominjam. Dobrohotni prijatelji
so mi rekli, da sem presvojeglaven in prevroče
krvi,  t. j. da s preveliko vnemo le svojo trdim, drugih mnenje
pa zaničevaje zametujem, ako se mi zdi mojim mislim na¬
sprotno. Trdno sem sklenil te razvade se odvaditi in da bi tega
sklepa ne pozabil, nosim ta prstan 1 '. —Na novo vprašanje:
„Zakaj pa v ta namen ne nosite drugačnega manj „ vpijočega"
prstana n. pr. zlatega?" odgovori: „Ker so zlati ali sreberni
prstani že tako navadni in vsakdanji, da bi s takim ne dosegel
svojega namena". — „Ste pa li tako svoj namen dosegli?" je
nadaljno vprašanje. „Prav popolno še ne", odgovori častnik,
„slabe razvade se ne odložijo tako hitro; vendar je že dokaj
boljše; in v nekterih mesecih upam premagati svojo napako".

Sam sem poznal nekega za vse dobro jako vnetega mla-
denča, ki si je prizadeval, molitev dobro in zbrano opraviti.
Da bi svoj dotični sklep natančno spolnoval in vedno svoje
misli na molitev obračal, položil je na tisti prostor, kjer je
navadno molil, kako prav „čudno“, nenavadno podobo. Taka
nenavadna podoba ga je imela vsikdar pred molitvijo in tudi
med molitvijo opominjati, naj le na molitev obrača svoje
misli. In pomagalo je. •— Nekemu drugemu je prav zdatno
pomagalo, ako je v skušnjavah pogledal sliko svojega spoved¬
nika, ker ta ga je prav živo opomnila trdnega sklepa: „Rajše
umreti, kakor še kterikrat . . . .“

Pri vseh takih in enakih pripomočkih pa je treba več¬
krat preminjati, kajti s časom se ene reči tako privadimo,
da nima več zdatnega vtisa do nas. Ura budilka z glasnim
ropotanjem le nekaj časa zanesljivo budi zaspanca, a po¬
lagoma se je tako privadi, da mu prav zastonj zadrdra in
zaropoče ob določeni uri.

Človek mora biti jako prekanjen do samega sebe, da se
zna prav voditi. A tudi drugim naj radovoljno prepusti, da
ga priganjajo: prijateljem in sovražnikom. Prijatelje prosimo,
naj nas opomnijo na naše napake in slabosti; sovražniki pa
že to sami storijo, le poslušati jih moramo, ker ti nam resnico
bolj radi in bolj na debelo povedo.

3. Svojo voljo utrditi in jo ubogljivo storiti, nam zlasti
pomaga premagovanje in zatajevanje samega

187

sebe.  Vse zahteve, ki sem jih v dosego naše srede naštel
in opisal v tej knjigi, se dajo vspešno spolniti le po prema¬
govanju in zatajevanju. Najslavnejši učeniki, ki so ljudi nar
peljevali k svetosti in popolnosti, so v enomer ponavljali:
»Premagaj se, premagaj se!" Tudi sv. cerkev želi pri svojih
otrocih ravno s tem dobro voljo utrditi, da jim zapoveduje o
posebnih časih tudi dovoljenega veselja se zdržati in ob odlo¬
čenih dnevih se postiti ali vsaj nekterih jedil se zdržati.

Besede sv. pisma: „Dobro je človeku, če nosi jarem od
svoje mladosti 1 ', vedno potrjuje skušnja v življenju. V tistih
hišah, kjer smejo otroci samopašno živeti, kjer se jim vse
dovoljuje, se ne bode dolgo ohranilo blagostanje, čednost in
sreča. Najsrečnejše ljudi nahajamo tam, kjer so bili od za¬
četka vajeni ubogati, v tihoti in zmernosti živeti in se odreči
vsemu, kar je grešno ali kar v greh napeljuje, kjer so se
eelč prostovoljno vadili v zatajevanju ter si premnogokrat
odrekali tudi take reči, ktere so jim bile dovoljene, da jim
je tem ložja zmaga v prepovedanih.

Toraj stariši, odgojitelji, ako želite svojim otrokom in go¬
jencem res prave sreče, navadite jih zgodaj pokorščine, za¬
tajevanja, premagovanja! In ti blagi čitatelj, če želiš sam
sebi dobro, premaguj se! Ako se premagaš in si odrečeš kak
izlet, ki se ti nevaren zdi, kako veselico, ki bi utegnila ško¬
dovati tvojemu srcu, kako uživanje, ki bi utegnilo škodovati
tvoji duši, kako pridobitev, ki bi ti vest ranila: boš videl,
stoterno ti bo to premagovanje poplačano s srčno zadovolj¬
nostjo že tu na zemlji. Kakor je žlahtna rožica čednosti s
trnjem obdana, tako je tudi prava in stalna sreča obdana z
nekim bodičevjem in le kdor zna tega premagati, se mu po¬
kaže v vsej svoji lepoti in prijetnosti. Premagaj se večkrat
tudi v dovoljenih rečeh, da se ti bo ložje premagati v prepo¬
vedanih; naloži si večkrat kako prostovoljno pokoro, če tudi
kaj malega, pa tem pogostnejše! Da se ti bo bolj sponeslo,
naredi ob enem kak dober namen rekoč: „Iz ljubezni do

tebe, moj Jezus! Tebi na ljubo, presveta moja mati Marija!
Naj bo za moje grehe, naj bo za duše v vicah" itd. Tako
malo pa pogostno premagovanje in zatajevanje bo močno močno
utrdilo tvojo slabotno voljo, dajalo ti bo obilno notranjega ve¬
selja: postal boš značaj — srečen značaj!

4. Vendar lahka reč to ni, samega sebe prenarediti in
svojo omahljivo voljo toliko utrditi, da v dobrem stanovitna
ostane. Treba je k temu mnogo truda, obilne vaje.
Da ti prehitro pogum ne upade, hočem ti v zgledu iz po-

188

ganskih časov pokazati, v kakošni zvezi so neprestane vaje s
trdno voljo in z bliščečim vspehom.

Demosten  je bil, kakor znano, pri Grkih najslavnejši
govornik, in ne vem. da bi ga bil kdo kaj prida prekosil v
govorništvu izmed vseh govornikov, kar jih je kedaj slovelo
v starih in novih časih po vesoljnem svetu. In kako je mož
prišel do tolike slave? Poslušajte! — Prvi nastop njegov v
javnosti je kaj malo obetal za prihodnost. Glas mu je bil
slab, izgovarjanje neukretno, in sape mu je zmanjkovalo:
poslušalci so se mu smejali! Ves pobit pride domu in sklene,
da se ne bode nobenkrat več javno pokazal pred občinstvom.
Vendar je bil med njegovimi slušatelji nekdo, ki je med
obilico njegovih napak in nerodnosti zapazil nektere iskrice
njegovega silnega talenta. Ta ga obišče in mu prigovarja,
naj nikar srčnosti ne zgubi. Demosten se dd res pregovoriti
in še enkrat nastopi. Pa nič boljše se mu ne obnese govor,
kakor prvikrat: popolnem mu spodleti. Otožen in osramoten
zapusti oder in zbeži med splošnim krohotom občinstva v
samoten kraj, da bi si nevoljo in žalost ohladil. Slučajno ga
sreča Satir, takrat najslavnejši glediščni igralec v Atenah.
Ta nevede, kaj se je zgodilo, ga vpraša, zakaj je tako pobit.
Ko izve uzrok njegove žalosti, ga tolaži in mu daja pogum,
kolikor more, ter veli, naj mu kaj glasno bere iz Sofokla ali
Evripida. Demosten bere. Zdaj pa vzame Satir knjigo in
bere s takim povdarkom, preminjanjem v glasu in s tako pri-
kupljivo zunanjo ponašo, da je imela stvar vse drugačno lice
in je Demosten koj spoznal, česa mu manjka.

Nemudoma se loti težkega dela. Imel je jezikovo na¬
pako, da nekterih besedi ni lepo izgovarjal, sape pa tako malo,
da še daljšega stavka ni mogel izgovoriti v enem tiru brez
odmora. Kako temu v okom priti? Vsaki dan se vadi v
deklamovanju; malih kamenčkov si dene v usta in gori pa
doli grede glasno deklamuje; večkrat gre — s kamenčki v
ustih — navkreber deklamujoč. In glej! v kratkem času ne
čuti pri izgovarjanju nobene ovire več. Cel6 k morju hodi
in na bregu — ob času najhujših viharjev, obrnen proti bob¬
nečim in šumečim valovom glasno poskuša svoje govore, da
bi se privadil divjega šumenja nemirne množice. — Imel je
tudi to slabo navado, da je med govorom eno ramo višje
držal memo druge, kar je bilo zelo neprikupljivo in bi ga
bilo utegnilo pri govoru ob ves vspeh pripraviti. Da bi tudi
to napako popravil, d& si pri ozkem odru, kjer se je za go¬
vore pripravljal, tikoma nad ramo narediti zbadasto železo,

189

da bi ga precej zbodlo, ako bi se v govorniški navdušenosti
spozabil in po stari navadi ramo previsoko vzdignil. — Take
trudapolne vaje so bile pa tudi obilno poplačane, ker po njih
je postal to, kar sem prej o njem omenil — kralj govornikov.

Spoznaj tudi ti, kaj ti manjka za časno in večno srečo,
pa — bajdi na delo!

5. Največ ti bodo pa do plemenite krščanske značajnosti
— in po njej do sreče ■— pripomogli čeznatorni pripomočki
naše sv. vere: beseda Božja, spoved, sv. obha¬
jilo, občestvo svetnikov  itd.

Beseda Božja je že brez števila ljudi spremenila, oblažila,
osrečila. Sv. Pavel jo imenuje „na dve strani brušen meč“.
Kes, na dve strani brušen meč je beseda Božja, ker oblastno
in neprizanesljivo na dve strani seka; vojskuje se zoper pre¬
greho in brez miru in pokoja dela za sveto čednost. Ce vi¬
dite še kterega zlobnega in zato nesrečnega človeka, vedite,
da ta ne posluša besede Božje ali je pa ne spolnuje. Da se
bo toraj utrdila tvoja volja, da postaneš junaški značaj, rad
poslušaj cerkvene govore in željno jih sprejemaj v svoje srce,
da se boš mogel zvesto po njih ravnati; rad prebiraj dobre
knjige, prelepe zglede junaške stanovitnosti svetnikov Božjih
in dragih blagih značajev; vselej pa zapiraj vrata slabim in
pohujšljivim spisom.

Še bolj blaži in osrečuje srce pogosto pa vredno spre¬
jemanje svetih zakramentov. Saj že pripravljanje in zahva¬
ljevanje je tako, da mora srce spremeniti in voljo utrditi:
kaj pa še le moči sv. milosti Božje, ki jo sprejemamo v sv.
zakramentih! Natančno spraševanje vesti, srčno kesanje in
pa trdni sklep „raje umreti, kakor še kedaj Boga žaliti" in
potlej veselo zagotovilo in hvaležno čutilo, da je za nazaj vse
popravljeno: kako to človeka povzdigne in podpre v dobrem!
Povrh tega pa še vselej dobimo posebno pomoč v dobrem
napredovati, kakor je dobil zgubljeni sin črevlje na svoje bose
noge. Kako mora oblaževati sv. obhajilo vernega kristijana,
ki se vredno pripravlja! Kamen bi moral imeti mesto srca,
če ga tolika sreča — prihod Gospoda nebes in zemlje -— nič
ne boljša, nič ne osrečuje!

Po tem pa še občestvo svetnikov! Verni pogled na Ma¬
nijo, na sv. Jožefa, na trume angeljev, ki se iz nebes na nas
ozirajo, na milijone najboljših duš, ki so se nekdaj tako
hrabro vojskovali in si toliko srečo priborili v nebesih, pa
že tudi na zemlji bili srečni in zadovoljni: kakošen pa si, če

190

te to nič ne gine, nič k dobremu ne priganja, če ti nič sreče
ne prinese ?!

Lahko bi še mnogo pripomočkov naštel za kovanje sreče,
pa zaupam, da si boš tudi še sam znal ktere poiskati, ki bodo
ravno za tvoje okoliščine najbolj pripravni in koristni, saj si
moder. Za me je pa zdaj skrajni čas, da končam.

S kovačem sem začel, sklenem pa z zidarjem, — s tisto
prekrasno priliko, s ktero je Zveličar sklenil svoj govor na
gori: „T s a k tedaj, kteri sliši te moje besede
in jih spolni, bo podoben modremu možu,
kteri je sezidal svojo hišo na skalo, in
ploha se je ulila in prišle so vode in ve¬
trovi so pihali in so se v tisto hišo uprli
in ni padla, zakaj vstavljena je bila na
skali“.  — Vsak izmed nas se sme imenovati zidar; od
rojstva do smrti, od zibeli do groba zida hišo svojega živ¬
ljenja. Vse posamezne misli in želje, vse besede in dela so
posamezni kameni in kamenčki, ki se ukladajo v poslopje na¬
šega življenja in vsled tega tudi v poslopje naše sreče. Vse
pa je na tem ležeče, da je celo poslopje zidano na trdna tla,
na nepremakljivo skalo. To pa se bo le tedaj zgodilo, ako
se vsaka naša misel in želja, vsaka beseda in sleherno delo
naslanja na -— Jezusov Božji nauk in se zatrdi z njegovo
milostjo. Ako na Jezusov nauk zidamo hišo svoje sreče, se
nam nikdar ne bode podrla; ne bodo je porušili viharji skuš¬
njav in vetrovi nezgod tukaj na zemlji, in tudi ne stiske
smrtne britkosti; ampak po vihaijih smrtne ure in po brid¬
kostih sodnjega dneva vzdigovalo se bode na površju pre¬
lepega doma naše zemeljske sreče — neskončno krasno nad¬
stropje večne nebeške sreče! Amen.

KAZALO

Stran

Opravičenje. 3

Vvo d.

1. Zlata doba.4

2. Je li sreča sedaj nemogoča?.5

3. Kje si ljudje sreče iščejo?.6

4. Kaj je sreča?.9

5. Najboljša pot do sreče.11

I. Blagor ubogim v duhu.

1. Denar.13

2. Bogatin.14

3. Lakomnost.15

4. Skopost.17

5. Zapravljivost.18

6. Revež ..19

7. Človek je vstvarjen za delo.20

8. Delo je potrebno.21

9. Delo je koristno.22

10. Delo je razvedrilno in blažilno.24

11. Delo je zapovedano.25

12. Počitek ..26

13. Ali so sedanje veselice pravi počitek?.27

14. Dvojno pravilo zastran dela in počitka.29

II. Blagor krotkim.

1. Premnogo ljudi si srečo krati z napuhom ....  32

2. Ponižnost.34

3. Častiželjnost.36

4. Zopet ponižnost.38

5. Jeza ............  40

6. Nekoliko zdravil zoper jezo.42

III. Blagor žalostnim.

1. Trojni vzrok naše žalosti.47

. 2. Kesanje.47

3. Kako nam je prejšnje zmote v prid obračati? ....  49

4. Nadloge.50

5. Kaj nam je v nadlogah storiti?.53

6. Potrpežljivost.54

7. Kaj nas utrjuje v potrpežljivosti?.55

8. Skrbi in nade. .58

9. Najboljše orožje zoper skrbi.60

10. Presilne skrbi so — nespamet.61

11. Prisiljena žalost.64

12. Veselje.65

Stran

IV. Blagor pravice lačnim in žejnim.

1. Telesno in dušno zdravje.67

2. Strasti.70

3. Temperament.71

a)  Vročekrvni temperament.72

V)  Lahkokrvni „  73

c)  Težkokrvni „  71

d)  Hladnokrvni „   75

1. Kako si moč temperamenta v prid obračajmo? ... 76

5. Še enkrat strasti.77

V. Blagor usmiljenim.

1. Ljudje nam srečo prinašajo ali pa odnašajo ....  83

2. Krščanska ljubezen do bližnjega.85

3. Blagosrčnost.87

4. Jezik naredi velike reči. 92

5. Pravila za modro rabo jezika.93

6. Dobra dela krščanskega usmiljenja ......  95

7. Badodarnost na zemlji poplačana.97

8. „Mož beseda".101

9. Dragoceno zrcalo.104

VI. Blagor jim, kteri so čistega srca.

1. Najboljši in najobilnejši vir sreče.108

2. Kako spričuje zemlja srečo nedolžnosti?. ....  110

3. Kako spričujejo nebesa?.115

4. Kako pekel priča? .... ....  122

VII. Blagor mirnim.

1. Mir in zadovoljnost — največji zaklad.129

2. Kaj je mir?.131

3. Mir z Bogom.134

4. Udanost v voljo Božjo.135

5. Angelj miru.142

6. Odločnost.147

7. Mirno srce.150

VIII. Blagor jim, kteri so zavoljo pravice preganjani.

1. Sv. vera — glavni vir tolažbe .......  151

2. Kristus nam je trpljenje zmanjšal in olajšal ....  152

3. Kristus nas je naučil trpeti.155

4. Kristus nam je trpljenje poveličal.160

5. Kristus nas po trpljenju boljša in k sebi vabi . . . 164

6. Kristus nam bo trpljenje obilno poplačal .... 169

Konec.

L Pridiga po pridigi.175

2. Trojna podlaga naše sreče.176

3. „Tvoja zemlja je zdrava".177

4. ”Dni ti je dan".180

5. „Ne bodi zaspan!".182