r i0 naših železuicah. Denar velja. V resnici če kedaj, velja v naših dneh denar vse; po Semer se koli poželi človeku, da ima le denarja, pa že tudi ima tisto, sto in vee rok hiti mu z njim postreč. Ne čudimo se zato, močno pa obžalujemo, da je Ijudem, kakor stoj^ razmere, za denar vse na oddajo in se vse okoli njega 8iiče, kako svoje dni judje okoli zlatcga toleta Da je ta dub, ki 8e šopiri v naših easib' po širnem svetu prava kuga, o tem nibče ne dvomi, saj vdnšnje vsako delo in vsako podjetje, ki se temu laži-bogu ne vklanja. Tem bolj pa se čudi človek našim železnicam. One ao pač iz ene strani vae na denav, brez denarjar ne opravi pri njib niliče in nuesar, denar jim je prvo in zadnje, po oemer se ženo. Iz druge atrani pa gledamo den na den, da prezerajo — vsaj po naaih krajih — rade celo tiste, ki jim pomagajo do denarja. t. j., kmečko, slovensko Ijudstvo. Štiri železnice teko po našib slovenskih tleb, ena pa tik naših mej, a če pogledamo na njih delovanje, nikjer nikoli ne zapazimo, da one to čutijo, vse je pri njih, kakor bi tekle Bog ve kje, aarao po slovenski zeralji ne. Njih uradno osobje zna vae jezike, samo slovetiskega Bog varuj. da bi ga kdo govoril, nemški vara še znajo vai po vseb progah, od Pragerskega čez Ptuj in naprej govore vam že tudi magjarski, od Zidanega mosta čez Brežice pa hrvaški, ali slovenski ne. tega vam ne zna ali vsaj ne govori nihče. Slovonski ne kliče nihče nobene postaje, slovenakega napisa ne najde človek nikjer ali če, je to le na nekem krajn, kjer stoji: ,,goapode, gospe"', kaj bi še pa potlej iskal alovenskili naznanil! To je vae preveč, Slovenec naj da zemljo; naj če se pelja kam, drago plačuje svojo vožjo; če dela kaj ali pa vozi za železnico, naj bo lepo tilio; da ae mu le plača to, če prav v tujem jeziku in z osorno besedo, to ne dene veliko, saj ni druga ko uboga slovenaka raja, on nima nobene pravice, tudi za denar ne. Tako ravnajo na naših železnicah vseskozi a slovenskim ljudstvom, tedaj pa se tudi nihče ne čndi, če 80 mu one zmerom tuje, neljube, semtertje celo zoperne naprave. Zato pa smemo tudi one kljubosti, ki se izgodo na njib, najveekrat in najbolj djati na rovaa mržnji, ki jo tako ravnanje roduva v srcu ljudstva. Še vse hnje pa boli naše ljudatvo to, da so uradniki po naših železnicah. iz velike večine tuji možio. Tuji 80 nam po jeziku in tuji pogostem tudi po veri in kar je najlagodniše, je pri tem to; da nam to radi pokažejo, kjer koli je in najrajai ae tam, kjer bi jim ne bilo treba — v občinskem življenju. V tem noaijo kaj radi zvoneo in to povaod*v nasprotju s koristmi naših krajev. Nje najde človek v obeinskih zaatopih in pogoatom tudi v šolskih avetih ali pa ai ved6 va-nje tacih mož spraviti, ki plešejo, kakor se jira od njili gode. Da so pri državnih in deželnib volitvah vselej na atrani naših naaprotnikov, to je očitna skrivnost. moralo jim je že v tem oziru celo riajviaje železnično ravnateljstvo brco dati. Da-bi bilo to pri njih kaj izdalo. niamo že i^zpoznali; čemu tudi, saj je ravnatel jstvo daleč na Dunaju, Slovencev se pa itak nihr-e ne pritoži in ee, ne verjame se jiin in ceia atvar .zopet zaapi. Blizu tako bo menda tudi 8 prošnjo, katera se je od Slovencev vložila, naj bi po slovenakih krajih ae le bo]j uradniki naatavljali, ki bi slovenski govorili. Ravnateljatvo je to aicor, kakor se je reklo, bilo obljubilo , tudi postaje bi se alovenski klicale in naznanila tndi v elovenskem jeziku izdajala. To je vae lepo, da bi ae že le tudi izgodilo; aaj se človek lehko čudi, da ae to že zdavna ni atorilo. Zdrava pamet in koristi prometa, na katere mora vsaka železnica vzeti ozir, so si v tem edine. samo naše želecnics niao marale tega izprevideti, ali da nam bodo vsaj sedaj to storile, tega 8i mi ne obetamo, saj vemo, da so uradniki vsi zoper to in kakor slutimo, so tudi naše nemškutarske občine zoper to protestovale. Tem se bo gotovo, vsaj prej, kakor pohlevnim, pa piavičnim terjatvam Slovencev verjelo. V očigled tacih razmer moramo naše može po občinskih in okrajnih zaatopih opomniti, da je njih dolžnost, stopiti aedaj na noge, da nam dajo železnice, kar nam gre in česar se one ne morajo braniti, dokler jim še gre za lastne koriati.