Štev. 9.                    V Liubljani, 1. kimatfca 1906.                   Leto VII.
Solnce na potovanju.
V stalo je iz zlatih dvorov,                        Gozdjzašumel je zaspani,
dvignilo se vrh gora,                              veje si na solncu grel,
solnce pot je nastopilo,                          a pod sabo hladne sence
da prehodi pol sveta.                             dom vabljivi je razpel.
Zemlja se je zagrnila                              Zajček vstal je izza grma,
v vlažne megle. pajčelan,                        s tačico otrebil nos,
pa iz sna se je zdramila,                       skakal je.do deteljice,
ko dospel je mladi dan.                         takt mu je prepeval kos.
Solnce je naprej veslalo,                        In pastirček se je zdramil,
dvignilo se v silni lok,                            kruha kos je spravil v žep —
zrlo pod seboj je zemljo,                       kravica že muli travo,
pozlačeno kroginkrog.                            a teliček dviga rep.
Ptičke so zažvrgolele                              Tudi dete je že vstalo,
solncu svoj pozdrav kipeč.                    z roko hoče do neba :
Kaj veselo bi ne pele,                             ..Solnce. ah, podari meni
saj noči nikjer ni več!                            malo svojega zlata!"
Brza so razvile krila                                Solnce čuje glas proseči,
tja črez polje in gore,                            in vrtovi in polje
v sinjo plavale so daljo,                         v biserih, glej, zlatosojnih
kamor božje solnce gre.                         hipoma vsi zableste.
Z njim so šle glasnice-pevke,               Žitno klasje se zamaja,
svetu radostno znaneč:                          k solncu dvigne se od tal,
,,Hej, vstanite, dan prihaja,                    od razora do razora
in noči nikjer ni več !"                           zlati se zaziblje val.
Dvignili so se cvetovi,                             Izpod skale mahovite
vonj prikipel je iz njih,                           vir priskakal je glasnč,
in nad vso prostrano zemljo                  solnce se je vanj uprlo —
plaval je opojen dih.                               glejte: voda je srebro!
9
HH      194      <~                                                              }
Dete se zavzeto čudi,                             Ginejo skrbi moreče,                    .      j
rosno gleda mu oko,                               upanja spet raste moč,                       I
vanje žar ozre se solnčni —                 solnce, ti zdravnik dobrotni,
in v očesu je zlato!                                 vse tešeč in dvigajoč!
Vse zlato in vse je biser                        Rde se že zapadne gore,
vrh neba in vrh zemlje,                          dvor pripravljen tam stoji,
lepše kot zlato in biser                          da dostojno sprejme kralja,
v prsih detetu — srce.                           ko se v zarji potopi.
In naprej potuje solnce,                          Kje so zdaj glasnice-pevke?
razsipava dar na dar,                              Čuj, njih spev pojemajoč
in v zahvali preiskreni                            tiho tam zamira v dalji:
z njim potuje vsaka stvar.                      ,,Sladko spite! Lahko noč!"
E. Gangl