TEDNIK
KULTURNO
GLASILO
Poštni urad: 9020 Celovec — Verlagspostamt: 9020 Klagcnfurt		Izhaja v Celovcu — Erscheinungsort Klagcnfurt	P. b. b.
LETO XX / ŠTEVILKA 40	CELOVEC, DNE 3. OKTOBRA 1968	CENA 2.-	ŠILINGA
Zvezni predsednik Jonas v Jugoslaviji
Prebivalstvo navdušeno sprejelo Jonasa
Avstrijskega zveznega predsednika Franza Jonasa, ki je prispel v ponedeljek na šestdnevni uradni obisk v Jugoslavijo, so Beograjčani sprejeli nenavadno prisrčno in z izrednimi častmi, kar je celo prisotne diplomate presenetilo. Beograd je okrasil ceste od letališča do središča mesta z rdeče-belo-rdečimi zastavami; vsakih dvajset metrov je stala častna straža. Navdušeno pozdravljajoča šolska mladina in odrasli prebivalci so tvorili gost špalir kot pri ljudskem slavju.
Nekaj misli k romanju 6. oktobra
V inaSih desetletjih so romanja žrtev posebne vrste. Nekoč je bila že pešhoja zavesten in prostovoljen napor, ki so ga na primer višairski romarji večali še z nošnjo polen. V času avtobusov in vlakov peš-hoje nismo več vajeni, če gre :za. večje razdalje. A romanje je danes morda še večja žrtev kot nekoč, ker obstoji v od'poved'1 komoditeti in oddihu nedelje. In obojega smo olb strojih in motorjih potrebni, ker nas bolj utrujajo kot nekoč deseturno dnevno telesno delo. Tudi smo se nekam razvadili.
Rožnovensko romanje te nedelje bodi romanja posebne vrste. Najprej je to romanje pevsko — saj' prihiti z nami dvajset pevskih zborov in to celo iz daljnega Gradca. »Poromamo k prvi pevki, Mariji, temu prelepemu vzoru ide ali zima in svete požrtvovalnosti,« je dejal njihov skupni dirigent. Kdor ve za tokratno žrtev pevcev pri njihovih pripravah za olepšan j e romarske nedelje s skupno in posamično pesmijo, ta pritrjuje, da je naše romanje najprej v znamenju izredne požrtvovalnosti cerkvenih pevcev in pevk, pojočih glasnikov naše dejavne vernosti.
Vsa romanja povezujejo verniki s prošnjami, osebnimi in občestvenimi, ali z zahvalami ob uslišan j ih in zaobljubah. Kdo bi upal reči, koliko osebne in družinske sreče je vzklilo ob romanjih. Ni slučaj, da so predvsem Marijina božja pota, kamor prinašajo verniki svoje otroško zaupanje. To zaupanje je prepričljiv izraz njihove žive vere. In živa vera uči, da je končno vse žit j e in nehanje ljudi na zemlji odvisno <>d blagoslova od zgoraj. To velja za dvajseto stoletje po koncilu še prav posebej. »Rar boste prosili Očeta v mojem imenu, vam bo dal,« nam je naročil božji Sin Gospe svete.
Imej to romanje k rožno venski Materi poleg osebnega in družinskega še svoj ob-čestveni namen. Da izprosimo bratstva in ljubezni med ves naš rod, med stare in rulade, med duhovnike in laike, med zasebne in javne delavce brez razlike njihovega političnega prepričanja, med brate in sestre brez razlike večje ali manjše narodne zavednosti in pripadnosti. Tri leta že naglasa Katoliška akcija vseh avstrijskih ško-iij in se trudi za iskreno bratstvo v deželah in škofijah. Naj bi beseda bratstva med nami ne bila prazna fraza v času tolikega nezaupanja ali zavestne cepitve medsebojne sloge in vzajemnosti. Bolj kot kdaj greni v naših dneh razdvajanje, nezaupljivost in krivična sodba vsakršno podjetnost tn dejavnost, bolj kot kdaj smo v tem velikem času potrebni edinosti in velikodušnosti. Gospa sveta naj nam jo izprosi!
»Na veselo svidenje pri Gospe Sveti!«, je zapisal naš nadpastir v svojem pismenem odgovoru Pokrajinskemu odboru katoliških mož, ki ga je naprosil, da daruje romarsko sv. daritev. Med nami bo naš nadpastir kot apostol koroške pokoncilske Cerkve, nazvane krška škofija. Prenovljena Cerkev posveča ob svojem vzvišenem nadnaravnem cilju podvojeno skrb problemom moderne družbe. V posebnem dekretu so koncilski očetje naglasili, da bo skušala Cerkev v stvarnem dialogu s svetom ‘n s svojo dejavnostjo v svetu soreševati vprašanja kulturnega, socialnega in javnega življenja v luči večne Resnice in Pravice. Zato smemo biti trdno prepričani, da se s tem započenja tudi rešitev odprtih vprašanj in solidna gradnja kulturnega in socialnega sožitja obeh narodov dežele. To bo doprinos škofije k uresničevanju poslanstva Avstrije kot križišča treh evropskih kulturnih krogov. Tod je tudi
Letalo, s katerim se je vozil Jonas, so že na meji spremljala jugoslovanska reaktivna letala in ob pristanku na letališče so avstrijskega predsednika in njegovo spremstvo pozdravili z 21 topovskimi salvami. Tisk naše sosede je v ponedeljkovih izdajah hvalil odlične odnose in skupne mirovne interese Jugoslavije in Avstrije.
S tem državniškim obiskom predsednik Jonas vrača obisk jugoslovanskemu predsedniku maršalu Josipu Brozu Titu, do katerega je prišlo februarja lanskega leta. Čas prihoda :so že zdavnaj, še pred sovjetskim vkorakanjem na Češkoslovaško, določili in a diplomatski ravni.
Izredno topel sprejem na letališču
Kljub temu pa meče politični položaj v Evropi svoje sence na šestdnevno potovanje Jonasa po Jugoslaviji: tu je videti vrste bencinskih sodov vzdolž vzletno-prista-j a lin e steze letališča, pripravljeni za vsak primer preprečiti vsak nezaželen pristanek sovražnih letal; na vsej poti v mesto je 'bilo videti številne napise na platnu z vsebino: »Dobrodošli, dragi gostje iz prijateljske sosedne dežele Avstrije«; »Boj za mir po vsem svetu je srčna zadeva vseh« in — pred mostom čez Savo — »Svobodni in neodvisni razvoj je pravica vsakega naroda«.
pot do času primerne proslave petdesetletnice glasovanja v deželi leta 1970 in devetsto letnice škofije v letu 1972. Gospa sveta nam naše prošnje za poglobljeno naše žitje in bitje iz evangelija ne bo odklonila.
Smo delček evropskega kontinenta in vsega sveta. Iz dnevnih dogodkov, ki polnijo časopisje, radio in televizijo, vsebolj čutimo vročično hlastanje ljudstev in držav za trajnejšim mirom in varnejšo bodočnostjo. Ob rožnovenskem romanju se spominjamo fatimskega naročila. V dobi atomskega orožja in ob prividu tretje svetovne vojne spokorno prosimo našo Mater za njeno varstvo in priprošnjo.
Pri sprejemu na letališču — maršal Tito je prišel v spremstvu članov vlade — so odpadli vsi uradni govori in izjave. Zato pa je bilo opaziti, da sta si najvišja predstavnika obeh držav tem prisrčnejc stisnila roke, da je bilo postroje n ih več častnih izbranih vojakov kot je običaj pri državniških obiskih in da je prebivalstvo resnič-
no prisrčno pozdravljalo avstrijskega predsednika.
Jonasovo spremstvo
Zvezni predsednik Jonas potuje v spremstvu svoje soproge Margarete Jonas, avstrijskega zunanjega ministra dr. Kurta VValdheima in še vrsto drugih visokih uradnikov. Na dunajskem letališču Schvvechatu so se od njega poslovili zvezni kancler dr. Jose! Klaus in več ministrov.
V ponedeljek popoldne je zvezni predsednik Jonas najprej položil pred spomenikom neznanega junaka venec, nato so mu uradno predstavili diplomatski zbor; konec dneva sta bila posvečena silovitost.ni večerji, ki jo je predsednik Tito priredil
na čast svojemu visokemu gostu v vladnem poslopju, in pa državnemu sprejemu.
Glasovi jugoslovanskega tiska
Ob državniškem obisku je beograjsko vladno glasilo »Borba« opozorilo, da pomeni prihod predsednika Jonasa manifestacijo skupnega stremljenja dveh sosednih dežel po sodelovanju na vseh toriščih. Ti dve sosedni državi sta kljub različnim družbenim sistemom vzor za uspešno sodelovanje po načelih aktivne koeksistence (sožitja).
V Ljubljani izhajajoči list »Delo« pa je podčrtal, da slovenska javnost prisrčno pozdravlja ta obisk. Dobri sosedski odnosi med obema državama, piše časopis, so zagotovilo, da bodo avstrijski državljani slovenske narodnosti v doglednem času deležni narodnostnih pravic, ki jim jih zagotavlja 7. člen avstrijske državne pogodbe.«
Jonas o odnosih z Jugoslavijo in o svetovno-političnih vprašanjih
Med svečano večerjo je Jonas opozoril na lanskoletni uradni obisk predsednika Tita v Avstriji. Ta j>e zaključil razvoj, »v katerem so se odnosi med obema našima deželama kljub različnim gospodarskim in družbenim sistemom začeli razvijati v prijateljske vezi«. Odslej je .prišlo do vse bolj živahnega gospodarskega prometa v obeh smereh, menjava kulturnih, znanstvenih in tehničnih storilnosti pa vodi do vse večjega medsebojnega razumevanja.
O svetovn»političnih vprašanjih predsednik Jonas zastopa stališče, da se srednje in male države ne bi smele odpovedati v svojem lastnem interesu in v interesu popuščanja napetosti pravici, da bi se tudi njih glas slišal. To store tem lažje, ker so v mednarodnih pogodbah prav tako priznane kot enakovredni člani skupnosti narodov.
KRATKE VESTI
• V H o sp ital das Cliinicas v brazilskem mestu Sao Paolu se je zdravnikom posrečila druga večkratna presaditev organov in hkrati 39. presaditev srca v zgodovini medicine. Zdravniki so presadili štirim pacientom srce, obe ledvici in trebušno slinavko nekega samomorilca.
Pacienti, katerim so presadili organe, so bili stari od 36 do 39 let. Večkratno operacijo je vodil dr. Euryclides de Jesus Zer-bini, ki je 26. maja opravil prvo operacijo presaditve srca v Latinski Ameriki.
■ Doslej najhujši mraz na Antarktiki —85 stopinj Celzija so izmerili na neki ameriški raziskovalni postaji nedaleč od južnega tečaja.
Možje in očetje!	Fantje in dekleta!	Žene in matere!
Na rožnovensko nedeljo, dne 6. oktobra, poromamo vsi
h Gospe Sveti
da se poklonimo rožnovenski Kraljici in Materi Spored romanja:
Do 14. ure se zberejo romarji v cerkvi Gospe Svete
Dvajset cerkvenih zborov poje posamič in skupno pesmi na čast Naše Gospe Ob 15.30 daruje prevzvišeni nadpastir sv. mašo ob sodelovanju pevcev in vseh romarjev. — Med sv. mašo škofov nagovor vernikom.
Po sv. maši zaključna pesem skupnega zbora in skupna romarska »Marija, skoz življenje«.
Verniki, škofljani! Prihitite na to skupno marijansko manifestacijo v čim večjem številu!
Dušnopastirski urad	Katoliški delovni odbor
Velik sprejem so v ponedeljek priredili Beograjčani predsedniku Jonasu na surčinskem letališču. K sprejemu zveznega predsednika in njegove soproge Margarete (levo) sta prišla maršal Tito (desno) in njegova soproga Jo-vanka.
Politični teden
Po svetu...
TITO OBSODIL POLITIKO
SILE MOSKVE
»Zelo resen in vznemirjajoč« j,e po mnenju jugoslovanskega predsednika in vodje partije Tita sedanji svetovni položaj. »Dandanes nastaja takšen položaj, ki grozi človeštvu z nevarnostjo novega svetovnega spopada,« je dejal v ponedeljek, 23. spetem-bra, zvečer v Beli vili na Brionih na banketu, ki ga je priredil v čast etiopskega cesarja Haila Selasija. (Ta se je v Jugoslaviji zadržal nekaj dni.) »Nekatere velike sile si prizadevajo vsiliti drugim narodom tisto, kar je v nasprotju z njihovimi težnjami, kar je v nasprotju z njihovo neodvisnostjo in lastno potjo v srečnejšo prihodnost. Tako obstaja nevarnost hladne vojne, ki je prav tako škodljiva, kot bi bila kaka lokalna vojna ali vojna v obče.«
»Boj za neodvisnost držav, ki so bile v kolonialnem suženjstvu je uspešno potekal v OZN (Združenih narodih) in zunaj njih, zlasti pa zaradi tiste ogromne večine v svetu, ki se je zavzemala za to, da bi v 20. stoletju dokončno onemogočili sistem podjarmljenja. Ta boj še ni končan, toda že se oglašajo sile, ki se vmešavajo v notranje zadeve in interese afriških, azijskih in evropskih držav. To pomeni, da smo spet priče skrb zbujajočemu položaju, ko se morajo vnovič združiti vse miroljubne sile, da bi preprečile katastrofo, ki bi utegnila prizadeti ves svet. Opraviti imamo s tako resnim položajem, ki zahteva, da se združuje vse, kar je pošteno, vse, kar je miroljubno, da se združujejo vsi tisti, ki cenijo druge ljudi in narode, nasprotujejo pa tistemu, kar danes grozi človeštvu.«
»Nekateri dandanes menijo, da ima edinole vojaška sila pravico odločati o usodi posameznih narodov.« V tej zvezi je omenil Tito Vietnam, Srednji vzhod in Češkoslovaško. »Stvari se zdaj razvijajo tako, da je ena neodvisna majhna država v Evropi postala žrtev vojaškega posega. Ta narod, ki se ni izneveril načelom socialističnega razvoja svoje države, se je zdaj znašel v položaju, ko mu drugi vsiljujejo svojo voljo.«
»In ne le to. Danes ne vemo, kaj utegne prinesti jutrišnji dan, če je zares prišlo do tega, da je zmagala ideja, da se s silo dosegajo določeni velikodržavni cilji na račun majnih narodov.«
ZAČETEK ZASEDANJA
ORGANIZACIJE ZDRUŽENIH
NARODOV
Za predsednika 23. zasedanja glavne skupščine Organizacije združenih narodov, ki se je začelo v torek, 24. septembra, so izvolili zunanjega ministra Gvatemale Emiiia Arenailisa Cataiana. Dosedanji predsednik romunski zunanji minister Manescu je v govoru, s katerim je odprl zasedanje, pozval vse države, naj spoštujejo načela v listini Organizacije združenih narodov.
V odnosih med državami, je 'poudaril Manescu, obstaja življenjska objektivna po-
treba, da se spoštujejo načela listine Združenih narodov — nacionalna neodvisnost in samostojnost, enakopravnost in nevmešava-nje v notranje zadeve drugih držav.
U TANT ZA »VRH ŠTIRIH VELIKIH«
Glavni tajnik Združenih narodov U Tant jev četrtek, 26. septembra, predlagal v svojem letnem poročilu glavni skupščini, naj bi se sešii »zunanji ministri štirih velikih sil« ikcit predstopnja za sestanek na vrhu. To' bi bilo nujno zaradi poslabšanja odnosov med Vzhodom in Zahodom. V svojem poročilu je U Tamt izjavil, da bi bil takojšnji urnik tuje vojske iz češkoslovaške v interesu svetovnega miru in njegove varnosti.
V	pesimističnih barvah je orisal prihodnost malih držav. Ključ do miru leži v rokah obeh glavnih velesil. Mir ne bo tako dolgo zagotovoIj en, dokler bosta obe vztrajali pri enostranskih vojaških akcijah, pod pretvezo, da je njih varnost ogrožena. U Tant je vprašal, zakaj velesile bojazni in pritožb glede njihove varnosti ne iznesejo Varnostnemu svetu, kot to zahtevajo od malih.
SENZACIONALNI MIROVNI
NAČRT IZRAELA
Kot je pisal dunajski časopis Kurier, je izraelska vlada izdelala senzacionalen mirovni predlog, ki zdaleč prekaša vse do sedaj priznane ugodnosti in dovoljenja Jeruzalema.
V	izraelskem glavnem mestu so politiki tačas zaposleni z izdelavo končnega mirovnega načrta. Že sedaj pa v Jeruzalemu izjavljajo, da bodo predlogi tega načrta tako obsežni, da bo Arabcem težko odkloniti to ponudbo, če se nočejo pred svetom osramotiti.
Izrael želi s tem mirovnim načrtom Arabcem in svetu dokazati, da mu gre v resnici za pravičen mir na Bližnjem vzhodu. S tem v zvezi je dobilo še poseben pomen potovanje izraelskega zunanjega ministra Aba Eba.na v Rim, kjer se je zahvalil italijanski vladi za posredovanje v Alžiriji pri ugrabitvi njihovega potniškega letala »Boeing 707« (Kot znano je naš list poročal, da so palestinski teroristi 23. julija ugrabili letalo in ga prisilili, da je moralo pristati v Alžiriji); hkrati je Eban obiskal tudi Vatikan. Tu naj bi pripravili pogodbo o svetih krajih, ni pa izključeno, da so jo že izdelali. V ta namen se je glavni ravnatelj urada izraelskega ministrskega predsednika zadrževal v Vatikanu pired štirinajstimi dnevi.
Kot je Kurier telefonično iz Jeruzalema izvedel, bi bil Izrael pripravljen celo odstopiti eksteritorialen (izdeželen) hodnik k Omarjevi in Al-Aksa mošeji (džamijama), da bi tako ustregli zahtevi jordanskega kralja Huseina po svobodnem dohodu k svetiščema mohamedancev.
Ostale krščanske svete kraje v mestu bi prav tako izročili cerkvenim oblastem.
V	Jeruzalemu so izjavili, da je Vatikan
pripravljen v danem primeru politično posredovati med Jordanijo in Izraelom.
Podrobnosti tega mirovnega načrta držijo še v strogi tajnosti. »Že sedaj je videti, da je Jeruzalem pripravljen odpovedati se gotovim zasedenim ozemljem, če bi to Arabci" nagradili z. mirovno pogodbo«, je izvedel Kurier v svojem pogovoru z merodajnimi krogi izraelskega glavnega mesta.
PREPLAH V ZAHODNI NEMČIJI
Politiki v Zvezni republiki Nemčiji so sprožili močno akcijo pri svojih zaveznikih, tako zlasti v Združenih državah Amerike, da bi od teh prejeli zagotovilo, da jo bodo skupno branili v primeru sovjetskega napada.
Takšno izjavo so Združene države Amerike že dale in sedaj jo pripravljajo tudi v Londonu. V Veliki Britaniji kot tudi v Franciji so že nastopili proti takšni razlagi listine o Združenih narodih, ki bi opravičevala nastop Sovjetske zveze kot zmagovalke proti Zvezni republiki Nemčiji. Uradni predstavnik ameriške vlade je pripomnil, da so Združene ameriške države opozorile Sovjetsko zvezo, potem ko so o svojem koraku obvestile Veliko Britanijo in Francijo, Kakor smo že poročali (štev. 38) je za-hodnonemška vlada poslala v VVashington {/»osebnega zastopnika (Kurta Birrenbacba), ki naj bi prepričal ameriško vlado o potrebi takšnega nastopa.
Vsekakor bodo sedaj Združene države Amerike okrepile svoje letalstvo v Zvezni republiki Nemčiji ter tja tudi poslale več vojaščine, češ da bodo ameriške čete ojačene nastopile pri vojaških vajah. (Sedaj se namreč vršijo veliki skupni vojni manevri Organizacij,e severnoatlantskega jrakta — NATO v Severnem morju.)
... in pri nas v Avstriji
WITHALM: EVROPA JE VEČJA
Na osemnajstem zborovanju evropskih krščansko-demokratskih strank v Benetkah, je avstrijski podkancler dr. Hermann Wit-halm opozoril na to, da je popolnoma zgrešeno, če se Evropa omejuje samo na skupnost šestih, kajti v Evropi mora biti prostora tudi za države, katerim je iz nevtral-nojpolitičnih razlogov zabranjeno polnovredno članstvo Evropske gospodarske s,kuj> nosti (EWG=EGS). Posebna pogodba z Evropsko gospodarsko skupnostjo, za katero se Avstrija poteguje že od leta 1961, predstavlja za našo državo gospodarsko nujnost.
DELOVNI ČAS JE ZDRAVSTVENO
VPRAŠANJE
Z reakcijo svojega predloga, da bi tedenski delovni čas v teku treh let znižali na štirideset ur, se je bavil v soboto, 14. septembra, predsednik Avstrijske sindikalne zveze (OeGB) Anton Benya na konferenci predarlskega sindikata kovinarjev v Rank-weilu. Ta odmev vsebuje po njegovem mnenju »deloma iste dokaze, ki so jih pred desetletji navajali v zvezi s skrajšanjem delovnega časa od štirinajst na dvanajst ur in kasneje na osem ur.«
SLOVENCI
cL&ma in po svetu
Esej o Janku Rakuši V osiješkem „Kazalištu”, listu osiješkega narodnega gledališča, št. 22—25, je izšel obširen esej o dramskem igralcu J. Rakuši, ki je večino svojega življenja prebil na Hrvaškem, čeprav je bil slovenskega rodu (rodil se je 15. V. 1901 v Mihalovcih pri Ormožu). Članek je z veliko toplino in znanjem napisal Vilko Ivanuša, hrvaški književnik, ki je bil Rakušev osebni prijatelj. Rakuša se je šolal v Ormožu in v Ljubljani, kjer se je začela tudi njegova gledališka kariera, ki ga je vodila v Sarajevo, Osijek, Split, Skopje, Maribor, Beograd in Zagreb. Rakuša je bil igralec velikega formata, mojster zlasti v karakternih vlogah, osebno pa plemenit in nežen, skromen mož, vdan umetnosti in prijateljem. V. Ivanuši smo Slovenci lahko hvaležni, da je umet nika našega rodu tako izčrpno predstavil hrvaški publiki.
Spominska plošča dr. Karlu Grosmanu
V Drakovcih v Slovenskih goricah so v nedeljo, 22. septembra, v okviru proslav ob stoletnici prve ga slovenskega tabora slovesno odkrili spominsko ploščo prvemu slovenskemu filmskemu delavcu dr Karlu Grosmanu. Kljub dežju so se zbrali ob rojst ni hiši Karla Grosmana številni domačini in gosti. med njimi predsednik ljutomerske občine, zastopniki družbeno političnih organizacij Pomurja, Ljudske tehnike in ljutomerskega foto-kino kluba, ki e bil pobudnik te proslave.
O prvem slovenskem filmskem delavcu in napred n jaku dr. Karlu Grosmanu je govoril republiški poslanec Ivan Kreft. Med drugim je dejal, da gre leta 1864. rojenemu dr. Grosmanu zasluga za ohra nitev zanimivega dokumentarnega gradiva o na prednem prosvetiteljskem in budniškem delovanju rodoljubov, ki so na prelomu stoletja čedalje bolj odločno postavljali v ospredje socialne in politie ne pravice slovenskega življa.
Dr. Polde Hladnik imenovan za primarija Ravnatelj zavoda za zdravstveno varstvo v Kopru dr. Polde Hladnik je bil imenovan za primarija. To visoko priznanje je prejel za svoje dolgoletno in uspešno strokovno delo na področju zdravstva. Dr. Hladnik je na Primorskem že 19 let in je eden izmed pionirjev pri organizaciji zdravstvene službe ne samo v Kopru, ampak v vsem vzhodnem delu Primorske. Vsa ta leta je opravljal vrsto strokov nih, družbenih in političnih funkcij. Sodeloval je pri organizaciji domala vseh zdravstvenih zavodov v teh krajih. Zadnja leta pa se zlasti zavzema za organizacijo pomorskega zdravstva. Sedaj vodi v Kopru ambulanto pomorščakov in opravlja doli nosti zveznega sanitarnega inšpektorja za istrsko pomorsko cono.
Danes gre za to, da bii fizične in duševne obremenitve delojemalca v modernem gospodarsko urejenem podjetju zmanjšali tako, da bi mogel vse te v vsej svoji delovni dobi prestati brez zdravstvenih motenj.
Gospodarstvo kaže zmerom več skupnih interesov med podjetnikom in delojemalcem, je dejal predsednik Benya. Zategadelj morata biti stalni stik in soodločanje delojemalcev samoumevna elementa gospodarjenja.
Razprava o slovenskem manjšinskem vprašanju
na Koroškem
Sestavil: Dr. Anton Podstcnar 19
13.	Ker javna oblast pravic, ki jih manjšini zagotavlja člen 7 državne pogodbe, ne prizna, jih tudi ne varuje, ne brani in ne ščiti in me pomaga manjšini, da bi te nepriznane pravice uveljavila. Javna oblast ne ščiti niti tistih skromnih pravic, ki jih manjšimi priznava, npr. priglasitev k slovenskemu pouku, temveč dopušča, da se morajo starši odločati pod stalnim pritiskom. Prav tako ne uredi povsod zadovoljivo pouka slovenščine za orne otroke, ki so jih starši k slovenskemu pouku priglasili.
14.	Javma oblast tudi ne skrbi za enakopravnost ali ravnotežje pravic; večine in manjšine.
a)	Ena je »pravica staršev« glede verouka, ki vsem avstrijskim staršem omogoča od verouka odglasiti, druga je »pravica staršev«, ki slovenskim staršem dovoljuje otroka za slovenski px>uk priglasiti. Kaj bi rekli člani večinskega naroda na Južnem Koroškem, ako bi morali v krajih, kjer so oni v manjšini, svoje otroke priglašati za
nemški pouk, ako ne bi hoteli, da njihov otrok ne bi imel osnovnega pouka samo v slovenščini? Kaj bi storila cerkvena oblast, ako bi morali katoliški starši otroka za verouk priglasiti? ,
b)	Enakopravnosti ni v šolskem zakonu, ki doj/mšča priglasitev k slovenskemu pouku na vsem dvojezičnem ozemlju le, dokler ne bo ugotovljeno število manjšine. Posebno zapostavljanje je bilo do leta 1966 v tem, da je za slovenski pouk priglašeni otrok imel več ur kakor drugi otroci.
c)	Enakopravnosti ni v zakonu za sodišča, ki dopušča slovenski jezik le za majhen del dvojezičnega ozemlja in še to le kot pomožni jezik.
d)	Enakopravnosti ni pri ljudskem štetju, kjer javna oblast s pomočjo članov večine uprizarja politični cirkus ,iin jezikovni Babilon, ki bi se ga sramovala afriška plemena.
e)	Enakopravnosti ni v javnosti, kjer zlepa ne vidiš slovenskega napisa. Ni je v ura-
dih, kjer se šopirijo ljudje, ki slovenskega jezika ne obvladajo in se ga nočejo priučiti in ga v svoji nadutosti celo prezirajo in zaradi jezika žalijo i.n zapostavljajo slovenske davkoplačevalce, ki jih vzdržujejo. Nemec more v zadnji, pretežno slovenski občini po vseh uradih nemško govoriti, Slovenec pa mora na domači zemlji v jeziku priseljenih Nemcev in osvojevalcev iskati svojih pravic.
f)	Enakopravnosti ni v javnosti,, kjer morejo nacisti v imenu rodobljubja nemoteno rovariti proti Slovencem in jih zdaj odkrito, zdaj prikrito terorizirati, namesto da bi javna oblast njihove ustanove po določbi člena 7 zatrla.
Kratko povedano. Na Koroškem sta dva naroda: večinski narod, ki ima vse pravice, vključno pravico, da nezaščitene člane manjšine strahuje in ponižuje, ter manjšinski narod, ki se mora za vsako drobtinico jaravice pehati in puliti in se često zadovoljiti s krivičnimi očitki ali obljubami.
Namesto da bi javna oblast njihove pravice varovala, jih grobo krši. Namesto da bi jim olajševala izpolnjevanij.e njihovih dolžnosti, jim to otežkočuje in onemogoča. Namesto da bi krivice priznala in popravila, jih veča in množi. Namesto da bi nase
prevzela odgovornost za dejstvo, da sta dve tretjini slovenskih otrok brez osnovnega pouka v materinščini, skuša vso odgovornost zvaliti na ustrahovane starše. Prav malo ali nič ji ni mar, da je ravnotežje pravic med večinskim in manjšinskim narodom porušeno. Za naravno ima, da v deželi večinski narod uživa vse pravice, gospoduje in napreduje, zapostavljeni manjšinski narod pa trpi in nazaduje.
Nujnost zaščite narodne manjšine
15.	Da koroški Slovenci ne bi imeli pravice do enakopravnosti z večinskim narodom, si danes načelno pač noben resen Avstrijec ne bo upal trditi. Danes že povsod priznavajo načelno enakopravnost vseh narodov in narodnih manjšin, čeprav jo skušajo v dejanju še pogosto omejevati.
Enakopravnost Slovencev z Nemci so Nemci poudarjali zlasti pod angleško zasedbo, da so ohranili Južno Koroško zase. Predsednik koroške Ljudske stranke Herman Gruber je na seji deželnega zbora dne 28. 1. 1947 dejal: »OeVP stoji na stališču absolutne enakopravnosti med Nemci in Slovenci na Koroškem ... Na političnem, gospodarskem, kulturnem in socialnem področju se v ravnanju z njimi niti pravno niti v dejanju ne sme delati nobena razlika/
duhovniki
rod, da mu je najbolj potrebna značajnost in nravna čistost, sicer bi bilo vse naše delo zaman ter da posreduje najmočnejšo oporo v življenju vera. Njih življenjsko delo so rodovi katoliških mož in žena, ki so jih vzgojili po naših farah v verskem in narodnem duhu. Prav zaradi svojega pogumnega, neustrašenega nastopa in neumornega dela so bili naši duhovniki tudi v preteklosti marsikomu v deželi kamen spotike. Tembolj pa so jih spoštovali farani in poslušali svoje župnike, ker so bili dobri pastirji in skrbni vodniki svojega ljudstva, za katerega so žrtvovali najboljše moči.
Bili pa so naši duhovniki tudi veliki prijatelji mladine, ne samo bogoslovcev, marveč tudi dijakov in akademikov. Ni bilo brez njih nobenega počitniškega sestanka. Na njih so odpirali mladim fantom oči za velika vprašanja in probleme lastnega naroda v luči krščanstva.
Knjiga o rajnih duhovnikih nam prikazuje tudi, zakaj so se vključili naši duhovniki v preteklosti tudi v borbo za narodne
Okrog Lune in nazaj
Sovjetska vesoljska postaja »Sonda 5«, ki so jo izstrelili v nedeljo, 15. septembra, je v soboto, 21. t. m. pristala v zahodnem delu Indijskega oceana. Postaja je 18. septembra obkrožila Mesec, 21. septembra pa se je spustila v zemeljsko ozračje. Načrt znanstvenih raziskav so popolnoma uresničili.
S tem izrednim uspehom v smeri pristanka človeka na Luni, so sovjetski znanstveniki zaznamovali veliko prednost v tekmovanju z Združenimi državami Amerike. Zahodni vesoljski znanstveniki so v nedeljo izrazili mnenje, da ni izključeno, da bodo sedaj Sovjeti že konec tega leta, ali v začetku prihodnjega, poslali tričlansko posadko na polet okoli Meseca.
To stališče zastopa tudi vodja bochum-ske zvezdame Kaminsky. Direktor radio-teleskopskega centra Jodrell Banka sir Bernard Lovell je celo prepričan, da si bo Sovjetska zveza še pred Američani pobliže ogledala Mesec.
Soglasno so v nedeljo izjavili zahodni strokovnjaki, da bodo Sovjeti sedaj zagotovo ponovili poskus avtomatske vesoljske postaje »Sonde 5«, predno se bodo odločili za polet s človeško posadko.
Sovjetska poročevalska agencija TASS je podčrtala v svojem poročilu pristanek in sila važno znanstveno vrednost tega poleta. Pri tem se je posrečilo odpreti ogromne možnosti za nadaljnje raziskovanje vesolja in planetov sončnega sistema. Dalje so rešili številne nove znanstvene in tehnične probleme.
Avtomatska vesoljska postaja »Sonda 5« je pristala v manj kot sedmih dnevih letenja na področju otoka Mauritiusa v Indijskem oceanu. Obletela je Luno preteklo sredo, 18. septembra, v razdalji 1950 kilometrov (kolikokrat ni znano), nakar so jo usmerili k Zemlji.
in politične pravice koroških Slovencev. K temu jih je nagnilo dejstvo, da se narodni odpadniki tudi versko in moralno -zanemarijo in izgubljajo. Zaradi duš je posegel marsikdo izmed njih tudi v politično -borbo.
Življenjepis duhovnikov pa je hkrati zlata knjiga trpljenja. Saj mnogim izmed -njih nacisti med drugo svetovno vojno niso prizanesli z nečloveškim ravnanjem, mučenjem, težkim delom, lakoto, -pomanjkanjem in duševnim trpljenjem, ki je zlomilo marsikomu tudi njegove moči.
Prav je, da se koroški Slovenci ob knjigi o naših rajnih duhovnikih zopet nekoliko zamislimo. Svoje življenje so posvečali le skupni blaginji. Bili so kot nebeško sonce, ki ogreva hladna srca in razsvetljuje duše svojih vernikov.
Ob vznožju naših planin počivajo na pokopališčih širom Roža, Podjune -in Žile -trupla svetniških duhovnikov, -neumornih delavcev, učenjakov in mučencev, vsem v opomin: Dokler bomo spoštovali koroški Slovenci naše duhovnike, dokler bomo živo povezani z njihovim delom in trpljenjem, bo uspešno -naše narodno -delo ter se bo nenehno krepila naša življenjska moč.
V soboto, 21. septembra, je avtomatska vesoljska po-staja prišla s hitrostjo nekaj več o-d 11 kilometrov na sekundo v zemeljsko ozračje in se je okrog 17.08 po srednjeevropskem -ča-su spustila s padalom na morje. Predno je Moskva javila svetu svoj posrečen poskus, je trajalo do nedelje popoldne. Skrivnostno molčanje Sovjetov je šlo tako -daleč, da so celo zanikali vest radio-teleskopskega centra v Jodrell Banku, da kroži okoli Lune sovjetska avtomatska vesoljska postaja, šele minuli petek je TASS potrdila opazovanja britanskega centra.
Uspeh »Sonde 5« so v nedeljo tudi ameriški znanstveniki ocenili kot izredno zmogljivost sovjetskih strokovnjakov.
Ameriški načrti za let okoli Meseca
Ameriški znanstveniki za vesoljske raziskave se 'bodo sestali v novembru ter se dogovorili o tem, ali bodo poslali tri njih vesoljce -decembra proti Luni, če bo prvi polet »Apollo« uspešen. Ameriška uprava za aeronavtiko in vesoljske raziskave (NASA) ima v načrtu prvi polet »Apollo« s človeško- posadko, imenovan »Apollo 7«, 11. oktobra. Ravnatelj programa William Schneider je izjavil, da bo prišlo do poleta treh ameriških vesoljcev okoli Meseca decembra, -če bodo vse okoliščine ugodne. Kot je -dejal S-dhneider, bi v enem dnevu obleteli Luno, 96 ikilometrov nad Mesečevo -površino. Pri tem ne bi poskušali pristati na Mesecu. Po sedanjih načrtih naj bi pristali prvi vesoljci na Luni konec prihodnjega leta.
Ravnatelj NASA Jam-es Webb pa je izjavil pred kratkim, da Američani ne bodo poskušali pristati na Luni, dokler ne bodo opravili najmanj -dveh poletov »Apollo« s človeško posadko.
Naši rajni
Te dni smo ponovno priče močnega pritiska na slovenske duhovnike, ki -se jim očita, da poučujejo n,a našem ozemlju nemške in k dvojezičnemu pouku neprijavljene otroke verouk v slovenskem jeziku, da premalo upoštevajo nemški jezik v cerkvah itd. Vemo, kako so izpostavljeni duhovniki na dvojezičnih farah krivičnim očitkom, kljub temu, da vestno izpolnjujejo svoje poklicne In stanovske dolžnosti. Tudi v preteklosti to ni bilo drugače. O tem nam zgovorno priča knjiga, ki bi morala biti v vsaki naši družini, v rokah vsakega slovenskega izobraženca, vsakega študenta na Koroškem, ki bi jo moral prebrati vsak -koroški Slovenec. je to knjiga -o naših rajnih -duhovnikih, ki jo je založila Dražba sv. Mohorja v Celovcu, izdala pa Krščanska kulturna zveza. Knjigi na pot so bile napisane sledeče misli:
»Krščanska kulturna zveza v Celovcu obhaja kot naslednica Slovenske krščanskosocialne zveze za Koroško, pozneje Slovenske prosvetne zveze, letos šestdesetletnico svojega, obstoja.
Šestdeset let zgodovine koroških Slovencev! B-ila so to desetletja polna življenja, pa tudi polna bridkega trpljenja. Bila so leta dveh svetovnih vojn, leta izseljevanja slovenskih družin, leta, v -katerih so zapirali, preganjali in pobijali slovenske ljudi po naših koroških dolinah in va-seh. Bila jelo velika d-o-ba narodnega prebujenja, doba neštetih verskih in kulturnih prireditev, doba močnega političnega hotenja, doba, v kateri -so vzcvetele in delovale naše gospodarske in zadružne organizacije ravno tako, kot je bogato cvetelo versko življenje po -naših farah in družinah.
Nadvse pa je bila ta doba velika in moč-m-a v družnem sodelovanju med našimi duhovniki -in našimi laiki, pr-osvetarji, gospodarji, -kmeti, -politiki na občinski in deželni -ravni. Vse je družila ena sama misel: mati, domovina, Bog! Imeli so jasne poglede na vsa življenjska vprašanja vere in naroda in is-e nikdar niso zgubljali v brezplodnih razpravljanjih. Nikdar niso iskali sebe, vedno so živeli le delu, idealizmu, trpljenju za vero in narod.
Pričujoča ikinj-iga noče biti nika.ko znanstveno zgodovinsko -delo-, čeprav vsebuje veh ko-koroške zgodovine. V k-nji-gi srno zbrali nekaj .spominov na naše rajne duhovnike, delujoče v zadnjih šestdesetih letih. Nalašč jih podajamo tako, kot so jih opisali rajni prošt Bemetek iin drugi.
Koroški Slovenci smo imeli kot voditelje delavne, učene, modre, požrtvovalne, svetniške duhovnike. Slava njihovemu delu in brezmejnemu trpljenju! Prepričani smo, da nihče ne bo knjige prebral, ne dan bi jo večkrat odložil, se zamislil v velike, težke in vendar lepe čase. Lepi so b-ili in tudi srečni za naš rod, ke-r sta katoliški'duhovnik in verni lai.k v skupnem, složnem sodelovanju zvesto služila B-ogu in narodu. Da bi tudi danes v pokoncilski dobi tako bilo!«
Vsi v knjigi -omenjeni duhovniki s-o bili najprej vzorni -dušni pastirji. Učili so na-
Drugačno načelo bi tudi ne bilo združljivo z značajem enotnosti dežele«.
Na žalost 20 let po teh lepih besedah resnične enakopravnosti -na Koroškem še vedno ini.
O resnični enakopravnosti na,rodne manjšine -moremo govoriti le tedaj, ko vidimo njene sadove: nemoten razvoj manjšine. Ako manjšina klju-b številnim otrokom nazaduje, je to -dokaz, da ni res-nično enakopravna z večinskim narodom.
»Vsi narodi morajo biti res enakopravni . . . kajti 'božja volja je, da narod biva kot tak, da se -razvija, razcvita, da napreduje in s-e spop-okljuje« (Škof Mahnič).
Koroških Nemcev okoliščina, da Slovenci kljub številnejšim otrokom nazadujejo, ne moti. Ves-elijo se tqga in se izgovarjajo z 'božjo voljo, z naravnim razvojem in s pravico staršev, čeprav gre v resnici le za bolj ali -manj prikrito potujčevanje.
16.	Kljub njihovim i-zgo-voro-m in prav ob "teh dejstvih m-o-ra biti vsakomur jasno, da Za nemoten razvoj narodne manjšine načelna enakopravnost ne zadostuje. Strokov-nja-ki .za manjšinska vprašanja so si edini, da narodna manjšina za obstoj in -razvoj potrebuje iposdbne zaščite in v posebnih primerih še izrednih ukrepov v inj-eno korist.
Brez uspešne zaščitne zakonodaje sta dandanes obstoj in razvoj manjšine ogrožena.
V primeru številčnega nazadovanja koroških Slovencev torej ne gre za voljo božjo, ne za voljo staršev, niti za naraven razvoj., temveč za pomanjkanje uspešne zaščitne zakonodaje. Dr. Gorlicli pravi glede avstrijskih narodnih manjšin: »Te narodne -skupine uživajo sicer enake pravice kot avstrijsko- (nemško govoreče) državno ljudstvo, veinda-r so -si danes vsi manjšinski strokovnjaki edini, da to za ohranitev malih na-rodn-ih skupin ne zadostuje, ampak, da le-te potrebujejo posebne podpore«.
Ker je člen 7 državne pogodbe sam na -sebi že lep program za zaščito slovenske in hrvatske narodne manjšine in ker je po razsodbi najvišjega državnega sodišča državna pogodba še državni zakon, moremo pravilneje govoriti o pomanjkanju izvajanja zaščitne zakonodaj-e kakor o nezadostnem varstvu manjšine.
Varstvo manjšin po letu 1918
17.	Po -razbitju Avstro-Ogrske s-o zmagovalci, sklicujoč se na naravne, strateške, gospodarske in politične razloge, v posmeh načelu samoodločbe narodov, blizu 10 milijonov državljano-v bivše monarhije samovoljno prisilili živeti zunaj novoustanovlje-
nih narodnih držav. Narodi, ki so bili na strani zmagovalcev, so se s sovražnikovim porazom temeljito okoristili in prilastili veliko tujerodnega ozemlja. Zlasti Italija si je z zmago zaveznikov lepo opomogla.
Ker sta Italija in Srbija v upanju, da se polastita čim več hrvat&kega i-n slovenskega ozemlja, preprečili, da bi zapadni zavezniki prizna-li Jugoslovanski odbor za predstavništvo Južnih Slovanov monarhije, je bila usoda teh dveh narodov, zlasti Slovencev, podobna usodi premaganih Nemcev im Ogrov. Čeravno sta izbrala manjše zlo in se združila z zmagovito Srbijo, je velik del njunega o-zemlja ostal zunaj Jugoslavije. Slovenci so povrhu še morali prenašati od južnih bratov krivičen očitek šovinizma.
Zapadni zavezniki so mislili, da za zagotovitev narodnostnega o-bstoja teh nesrečnežev zadostujejo že neke splošne -določbe o enako-pravno-sti z državnim narodom in o človekovih pravicah, ki so jih vnesli v mirovne pogodbe.
O varstvu manjšin v Avstriji govorita v šenžermenski pogodbi člena 67 in 68 tako na splošno, da praktično z njima manjšini ni nič pomagamo in se ji tudi nanje -sklicevati ni vredno, čeprav sta prišla v sedanjo avstrijsko ustavo.
(Dalje prihodnjič)
Dr. France Cigan - 60-letnik
V	osmini izrečene čestitke še veljajo, če pa je tudi osmina zamujena, pa čestitamo dvakrat.
Najodkritejša čestitka pa je opravljeno delo.
Le redki so uspeli na kulturnem polju opraviti toliko dela kakor dr. France Cigan tekom zadnjih dvajsetih let.
V	madžarski ljudski šoli se je učil branja in pisanja še v avstro-ogrski monarhiji, pozneje je nadaljeval šolanje na slovenski gimnaziji in slovenski univerzi ter končal z doktoratom na turinški univerzi. Študiju glasbe pa se je posvetil na graški univerzi.
Po tej temeljiti strokovni izobrazbi pa je prišel kot dušni pastir v kamensko faro in leta 1957 na slovensko gimnazijo v Celovcu za profesorja glasbe in vodjo Mohorjevega dijaškega doma na Velikovški cesti.
Oba delokroga pa sta g. dr. Ciganu bila prav zares pri srcu. Mladina v domu in mladina v šoli. Z vso vnemo se je temu delu
posvetil in če človek srečava absolvente gimnazije, ki so v bogoslovju in na graški ali dunajski univerzi, doživi v dno razveseljivo potrdilo, da so na gimnaziji in v domu prav mnogo odnesli iz Ciganove šole.
Znal je zbuditi zanimanje in veselje do petja tudi pri dijakih, ki niso bili za glasbo posebno nadarjeni. Ljubezen do petja pa je človeku v poznejšem življenju velika opora. Kako se je dr. Ciganu ravno ta načrt posrečil, pa dokazujejo vsakoletne akademije slovenske gimnazije, kjer združuje skoraj polovico učencev slovenske gimnazije v svojem šolskem zboru. Narodna in umetna pesem je na vsakoletnem programu. Kljub velikemu številu pevcev vlada v zboru vzorna disciplina.
Pri vsaki priliki nastopa s svojim zborom tudi v tekmi dijaške mladine z dobrim uspehom.
Ni pa dr. Cigan pevec in učitelj petja le v šoli. Poleg težke šolske obveznosti in poleg dela v dijaškem domu, vodi še pevski zbor Gallus. Ravno tu pa se zopet izraža tista notranja moč pevovodje Cigana, ki zna pesem in petje tako oblikovati, da pevci po 30 in več kilometrov prihajajo na tedenske pevske vaje. Ta pevski zbor razveseljuje po koroških vaseh in tudi izven Koroške.
Da dr. Cigan kot duhovnik posebno ljubi cerkveno glasbo in cerkveno petje, pa je izraženo v skrbi za kamenski cerkveni pevski zbor, kjer je do leta 1957 opravljal službo dušnega pastirja.
Našteto delo prof. Cigana pa je šele ena plat skrbi, katero je posvečeno slovenski pesmi. Kakor je prof. Janez Scheinig posvečal veliko skrbi zapisovanju koroških slovenskih narodnih pesmi, tako je zadnjih 20 let g. prof. Cigan od vasi do vasi na delu, da reši pozabi melodije naših narodnih pesmi. V vsakem letnem poročilu gimnazije najdemo zapiske besedila in melodije pesmi, ki jih je Cigan otel pozabi.
Zbiranje tega bogastva pa našega g. dr. Cigana najbolj veseli. Vsako leto najde v tej ali drugi vasi starega navdušenega pevca ali pevko, ki mu zapoje skoraj pozabljene narodne pesmi v zapis ali na magnetofon.
Tako smemo pričakovati zbirko zapiskov besedila in melodij koroških narodnih pesmi, ki se bo častno uvrstila med naše slovenske narodne svetinje.
Ob začetem enainšestdesetem letu mu želimo obilo zdravja, veliko uspehov pri delu za mladino, ki je kljub vsem razočaranjem naj lepše delo in tudi našega g. dr. Cigana najbolj zadovoljuje.
OPOZORILO GOJENKAM GOSPODINJSKIH ŠOL
Pouk na obeh gospodinjskih šolah šolskih sester, to je v Št. Rupertu pri Velikovcu in v Št. Jakobu v Rožu, se letos prične 16. oktobra. Gojenke naj pridejo v zavod 15. oktobra.
Romarji
n nas na
Jicmkem
ki potujejo 6. oktobra 1968 h Gospe Sveti z vlakom, imajo sledeče možnosti po novem voznem redu.
Iz Podjune:
Z Rude ob 11.09, iz Pliberka ob 11.20, iz Sinče vesi ob 11.38, prihod v Celovec ob 12.05.
Iz Železne Kaple ob 10.45, v S inči vesi se presedejo na vlak, ki vozi od tam v Celovec ob 11.38 in je v Celovcu ob 12.05.
Iz Celovca h Gospe Sveti vozi vlalk ob 13.43, in dospe h Gospe Sveti ob 13.57 — to je tik pred 14. uro.
Iz Roža:
Iz Pourožčice vozi vlak ob 11.07 in dospe v Celovec ob 12.00. Iz Celovca h Gospe Sveti vozi vlak ob 13.43.
Iz Zilje:
Iz Šmohorja vozi vlak ob 10.05, iz Pod-kloštra ob 10.53; ta vlak ima zvezo v Beljaku do Celovca z dvema vlakoma. Iz Celovca v Gospo Sveto pa spet z vlakom kot Rožani in Pod j unčaui: ob 13.43.
H Gospe Sveti morajo romarji pač pohiteti od železniške postaje do stolnice, da ne bodo preveč zamudili.
Potovanje z vlakom od Gospe Svete
domov:
škoda da od Gospe Svete ob ustreznem času ne vozi noben vlak do Celovca. Morda bi nekaterim služil vlak, ki vozi ob pol 8. uri zvečer (19.34) od Gospe Svete in dospe v Celovec ob % na 8 (19.45).
Za Ziljane je zadnji vlak iz Celovca ob 17.40. Ob tem času pa še ne more biti noben udeleženec slovesnosti v Celovcu (razen z avtom). Do Beljaka pa vozita tudi še dva vlaka iz Celovca, eden ob 18.52, drugi ob 20.15. Prav tako morajo po končani slovesnosti pri Gospe Sveti, to bo okoli 17.00 ure, tudi romarji iz Roža in Podjune peš do Celovca.
Rožani se odpeljejo iz Celovca ob 18.52, torej imajo časa za pot v Celovec več kot 1 uro in pol.
Podjunčani se lahko odpeljejo iz Celovca skoro istočasno kot Rožani, t. j. ob 18.50, torej imajo prav tako dovolj časa, da pridejo do kolodvo-ra v Celovcu. Ta vlak ima zvezo na Železno Kaplo in vozi tudi do Rude.
Romarji, ki bodo morali hoditi tudi peš, bodo še najbolj pravi romarji po stari navadi. Srečno pot!
V morju in na soncu
Pismo z dopusta na Jadranu. Z bralci našega lista kramlja Alojzij Vauti, selski župnik.
Iz Koroške smo prejeli poročilo o zelo neugodnem vremenu. Mi tukaj se pa nad vremenom ne pritožujemo, ker imamo razmeroma lepe dneve za sončenje in kopanje. Prijela nas je pa želja pogledati še v druge kraje širne Istre.
Avto šmarješkega gospoda je sprejel v svoje okrilje še škocijanskega in selskega, pa še enega našega vsakoletnega tovariša. Kličemu ga »Ivan«, biva v Ljubnem ob Savinji, je moj znanec še iz gimnazije, 84 let že ima, letos je obhajal biserno mašo, 60-letnico mašništva. Ne predstavljajte si ga pa kot betežnega, sključenega starčka, ki s palico v roki počasi leze in po vsakih 50 korakih počiva! Krepak je še za svoja leta, gibčen, pokončen, dobrovoljen, mnogo bere in zato veliko ve.
Po skupnem maševanju smo se kmalu odpravili na pot. Preko Ruipe smo dospeli v Kozino, odkoder vodi lepa cesta v Koper. Ti kraji mi še niso bili znani, zato so nas posebno zanimali. Ko smo se pri Črnem Kalu [x> lepo izpeljani cesti med nasadi spustili v nižino, smo zagledali novo železniško progo, ki zdaj veže Koper s slovenskim zaledjem.
Koper je zanimivo mesto. Obstoji že iz rimske dobe. Lev v grbu kaže, da je bilo mesto v srednjem veku pod beneško oblastjo. Stari Koper z ozkimi ulicami in nakopičenimi hišami se močno razlikuje od novega z modernimi stavbami. V Kopru gradijo veliko pristanišče, v katerem bodo mogle pristajati tudi velike prekoocenske ladje. Zato ga čaka še lepa bodočnost. Na poti skozi mesto smo na veliki moderni šoli brali na spominski plošči napis, ki pripoveduje, da je na tistem mestu prej stala ječa, v kateri je mnogo jetnikov pod fašističnim nasiljem trpelo muke iin umiralo, sedaj na istem mestu šola vzgaja mladino v človečanskem duhu. Stolnica je mogočna cerkev, v njej je sarkofag sv. Nazarija. Na visokem stojalu sem videl viseti velik papir, na njem z velikimi črkami napisana pesem. Praktično! Tako verniki tudi od daleč lahko berejo besedilo pesmi in sodelujejo pri ljudskem petju. Napisi in oznanila pri vratih so dvojezični, slovenski in italijanski, dokaz slovenske širokogrudnosti.
PROSLAVA V SPOMIN PETRA ROSEGGERJA:
Slovenci v Strassburgu
Kulturni krožek v StraBburgu v Krški dolini (Zammelsberger Kunstlervereiin) je priredil v nedeljo, 22. septembra 1968, v tamkajšnji farni dvorani, srečanje umetnikov ob spominu na 50. obletnico smrti in 125-letnico rojstva znanega štajerskega pisatelja Petra Roseggerja. Ta kulturni krožek vodi živahni kulturni delavec kanonik prof. Johann Pettauer.
Kar pa je za Slovence zelo razveseljivo, je dejstvo, da je kanonik Pettauer prosil za sodelovanje na tem srečanju tudi dve
WTW 80-16
(STIROUA
PEČI IN ŠTEDILNIKI NA OLJE
Trajno goreči štedilniki in s centralno kurjavo
Vse kvalitetno izdelano še po starih cenah!
HUM
KAUFHOF - VELETRGOVINA
VALENTIN in ANGELA

LIBUČE - PLIBERK
tel. 04235-394 (noč. štev. 302)
slovenski skupini — zbor »Jakob Gallus -Petelin« pod vodstvom prof. dr. Franceta Cigana in kvintet »Veseli študentje«. In to v čisto nemškem kraju!
Dopoldne so brali člani kulturnega krožka v StraBburgu tuja in lastna dela. Navzoči so bili tudiyzastopniki krožka v Latinitzu (Heimatkreis LaBnitz). Vas leži na meji med Koroško in Štajersko. Tudi ti so svoje prispevali. Za veselo plat so skrbeli »Veseli študentje«. Sledila je otvoritev razstave akademskih slikarjev Karla Bauerja in Paula Franka, oba iz Celovca.
Kanonik Pettauer je med pozdravom dejal, da je čisto v smislu P. Roseggerja, da vsak goji in spoštuje svoj materin jezik ter da ga sodeželani upoštevajo. Tudi slavnostni govornik tega srečanja državni svetnik Otto Hofman - Wellenhof, ki je prišel kot zastopnik štajerskega deželnega glavarja Jo-sefa Krainerja, je rekel: »Ich bin froh, daB hier auch das sloivenische Licd erklingt, denn es ist wie cin letzter Abglanz aus der Zeit des groBen Reiches; wir waren armer, wiirde dieser Klang verstummen.« (»Vesel sem, da tudi tukaj zveni slovenska pesem, saj je ta kot poslednji odblesk izza časov velike države. Bili bi ubožnejši, če bi ta glas utihnil.«)
Sodeloval je tudi nemški zbor — »Chor des Katholischen Familienverbandes pod vodstvom Adolfa Fruhbergerja.
Po prireditvi pa so bili sodelavci povabljeni v sosednjo gostilno, kjer so se ob jedi, pijači, pesmi ter vižah »Veselih študentov« še malo zabavali in zavrteli.
Koper je že od nekdaj sedež škofije, a ta je bila že v preteklem stoletju pridružena tržaški. Sedaj's tol uje 'tu škof Jenko kot nadpaistiir slovanskega dela tržaške škofije. V škofijskem dvorcu je uredništvo izbornega mladinskega lista »Ognjišča«.
Iz Kopra smo nadaljevali vožnjo v Isolo. Tam 'so velike tovarne za ribje konzerve in zelenjadne juhe, druge zopet izdelujejo otroške igrače. Zvonik stoji sicer ob cerkvi, a posebej. Čudno =se nam je zdelo, da so v cerkvi trije oltarji drug za drugim. Ko smo se peljali po mestu, smo z avtom obtičali v ozki ulici. Naprej nismo mogli, avta za-okireniti m,i bilo mogoče. Iz zadrege so nam pomagali otroci, ki so nam pokazali pravo pot, izkušeni šofer pa je strokovnjaško za-densko spravil avto na prosto.
Po cesti tik ob obali smo prispeli v Portorož. Med potom smo videli solarne, pri-jrrave za pridobivanje morske 'soli. Morsko vodo ob plimi napeljejo na razsežne ravnine in ji odtok nazaj zaprejo. Ob lepem toplem vremenu voda izhlapi in sol ostane na tleh. Spravijo jo na kupe, nato očistijo. Taka sc v zavojih prodaja po trgovinah. Letos so pa solarne bolj slabo obratovale, ker je deževje zadrževalo izhlapevanje vode.
Mi v Avstriji uživamo večina le rudninsko sol, ki jo iz zemlje kdpljejo v Salzkam-mergutu. -
Portorož ima lepo lego ob 'morju, obdajajo ga lepi nasadi, senčnati parki, med njimi moderni hoteli in vile. Menim, da z naravnimi lepotami nič ne zaostaja za Opatijo ...
Za dalje časa smo se ustavili v Piranu, da se malo sprehodimo. Široko obrežje loči vrsto hiš od morja. Ob vsej: obali so nagrmadeni kamni v obliki kocke. Ob njih se valovi lomijo, da viharno morje ne jxi-plavi obrežja in zmoči hiš. Po obrežnem sprehajališču smo dospeli do cerkvice. Vstopiti nismo mogli, a skozi zamrežena železna vrata smo si notranjščino lahko ogledali. Popis na vratih v treh jezikih nas je poučil, da je bila cerkvica sezidana leta 1274, pozneje ob času kuge pa povečana. Marijo so častili posebno kot zavetnico mornarjev.
Bilo je že čez poldan in želodci so zahtevali kosilo. Sedli smo k mnogim drugim gostom v prostorno zeleno lopo pred restavracijo »Pri treh vdovah« in bili dobro postreženi z jedačo in pijačo. Približala sta se nam deklica in deček in nas milo prosila za hombončke. Teh nismo imeli, a dobri ško-cijanski jima izroči dva nova dinarja. Hlastno zagrabi deklica oba dinarja in jo udere kar najbolj hitro more proti trgovini. Žalosten gleda fantek za njo, skoro na jok mu gre, pa si zna pomagati. Pristopi k starima fajmoštroma in zopet milo Jurasi. Ne zaman! Dinarčki niu takoj posušijo solze in zasmeje se iz vsega mladega srca.
Pri nadaljnji vožnji ob lepi obali mimo Savudrije smo opazili mnogo vikend hišic. Letoviščarji jih lahko najamejo za stanovanje, v njih lahko sami gospodinjijo po svoji mili volji ali pa hodijo na hrano v bližnjo restavracijo. Tovarne in podjetja imajo v Istri domove in tudi take vikend-hišice za svoje uslužbence in delavce, da ti tam preživljajo svoj dopust. Plačajo malenkost: dnevno 5 novih dinarjev = 10.— šil., vse drugo doplača jaodjetje.
Našemu šoferju se je ob pogledu na te hišice porodila misel: Kaj pa bi bilo, če bi mi ne hodili več v Lovra«, ampak za naprej raje vzeli tako hišico v najem za svoj dopust?!
Nov.i grad je bil naša naslednja poistaja. Kakor priča cerkev, je bil nekoč tudi tu škofijski sedež. Čudno se nam je zdelo, da so stebri im zidani oporniki oblečeni z rdečim blagom.
Končni naš cilj za ta dan je bil Poreč. Poreč je stara naselbina z imenom Cokmia Jul i a Patentnim. Krščanstvo se je tu zgodaj razcvetelo. Za časa preganjanja kristjanov so se verniki zbirali k bogoslužju v hiši imenitnega kristjana. Ohranjen mozaik geometričnih oblik priča, da je bil gospo-
dar bogat. Ko je po Konstantinovem ediktu preganjanje kristjanov prenehalo, in kristjanom ni bilo več treba bogoslužja oj^ravljati skrivaj, so kar tisto hišo preuredili in povečali kolt kapelo. Sredi 6. stoletja je škof Evfrazij istotam pozidal baiziliko, v poznejših letih pa so tam zrasle še druge stavbe: krstilnica, atrij; (= preddvor, lo-pica) in škofova palača, vse v zgodnjem bizantinskem slogu.
Iz vseh teh dob so ohranjeni mozaiki. Zadaj ob baziliki stoji talna voda, ki kaže višino morske gladine. To dokazuje, da se je bazilika pogrezala v rahli zemlji in da so nad njo zidali novo. Ta bazilika in njene pritikline in mozaiki hranijo v seb; zgodovino skoiraj 2000 let. Zato pa tudi vzbuja zanimanja mnogih obiskovalcev letoviščarjev. Stalno prihajajo in ogledujejo, kupujejo razglednice nn brošure s ipopisom in razlago.
Krasna je tudi okolica Poreča z lepimi nasadi in vinogradi. Tukaj je domovina izbornega vina »muškata«.
Vračali smo se preko Pazina. Ko bi bili pa vedeli, kaj, nas čaka za Pazinom, bi bili raje ubrali mnogo daljšo, a gladiko cesto preko- Pule. Zaradi popravljanja ceste je bilo namreč treba trikrat kreniti na obvoz po skrajno slabi cesti. Ta cesta bi bila dobro služila oslovskemu tovorjenju, ne pa avtomobilom. Premetavalo nais je in šofer se je potil, ko je skušal s skrajno pazljivostjo čuvati avto in nas hudih premikov. Voziti je moral zato zelo jx>časi m previdno. Oddahnili smo se, ko smo končno spet bili na lepi cesti. »O ti preklicana cesta! Kako se mi je avto smilil!« sem bleknil. Malo užaljen se je obrnil šofer k meni in očitajoče rekel: »Jaz pa nič?«
Še druga skrb se je jDojavila. Imeli smo do doma še dokaj kilometrov. Bencinska uta je z znaki opozarjala, da gre zaloga bencina v tanku h kraju, da bo treba tori j misliti na novo nabavo bencina (tanka-nje). Ali nas avto še pripelje do prve čr-
OBJAVA
Tombole ne bo 6. oktobra, ker je preložena na 13. oktober, ob 13.30.
palke? Kaj če avtu zmanjka bencina rn obtičimo v noči sredi pota? Malo hudomušno se oglasi šofer: »Bodo pa namesto 30 konjskih sil tri moške sile potiskale avto, jaz pa bom v njem sedel za volanom!«
»Bog nas varuj,« sem zdihnil sam pri sebi. »Še saim komaj hodim, pa naj bi še avto potiskal?«
K sreči pa položaj ni bil tako obupen. Bencinske črpalke nismo videli ne v PIo-minu ne v Brseču ne v Moščenički Dragi, avto pa je le še krepko puščal kilometre za seboj. V Medveji smo se ustavili in poživili z večerjo. Kmalu bomo v Lovranu in tam za naslednje vožnje napojimo svoje vozilo. Toda tam je črpalka brez vsake luči pričala, da gospodarja ni. Torej še naprej v Opatijo! Tam pa je dotok novega bencina pokazal, da je prejšnjega v tainku še skoro devet litrov, z njim bi se še domalega pripeljali na Koroško! Tako si včasih človek po nepotrebnem dela velike skrbi!
Na tem izletu smo videli in doživeli mnogo lepega in zanimivega. Zadovoljni smo se podali k jx>čitku.
Škocijanski gospod je naslednji dan že moral odriniti domov, pa tudi nama kmalu poteče dopust. Ko boste brali to kramljanje, bom že davno doma! Poslovil se bom od morja,- sonca pa naj nam ljubi Bog da doma prav mnogo, da bo sončna jesen lepša ko't je bilo mokro poletje.
Pozdravljeni!	(Konec)
NOVA KNJIGA
Izšla je knjiga »NAŠI DUHOVNIKI«. Kupite jo lahko v knjigami Mohorjeve družbe. Vezana stane 150.—, broširana pa 130.— šilingov.
POSEBNA RAZSTAVA
V	KOROŠKEM DEŽELNEM MUZEJU
Obe posebni razstavi »Južna Koroška v sliki (slikarska razstava) in »Svvitbert Lo-bisser« (spominska razstava), ostaneta odprti do nedelje, 13. oktobra 1968. Tega dne zaključi muzej za letos svoje razstave zbirk.
V	torek, 15. oktobra 1968, se prično ponovno v svečani dvorani muzeja predavanja.
Klaus zur Mindcrhcitcnfrage
Keine Minderheitenfeststellung mehr Slowenisch als Amtssprache
Ob uradnem obisku avstrijskega državnega predsednika Franza Jonasa v sosednji Jugoslaviji je zavzela vrsta uglednih avstrijskih dnevnikov pod zgoraj navedenimi naslovi tudi stališča k slovenskemu manjšinskemu vprašanju na Koroškem. O tem vprašanju so poročali med drugim dnevniki: »Kleine Zeitung«, »Salzbur-ger Nachrichten« in dunajska »Die Presse« ter avstrijski in jugoslovanski radio.
»Kleine Zeitung« z dne 28. septembra objavlja na prvi strani sobotne izdaje najprej izvlečke iz intervjuja dr. Valentina Inzka s kanclerjem dr. Klausom, nato
pa nadaljuje:
-»■Dem Intervievv im »Naš 'tednik« kommt in solem ibesondere Bedeutun.g zu, als belk anmtlioh Bun-dasiprasident Jonas zu Beginn der kommenden Woche, einer Em-ladunjg von Prasidemt Tito nachikommend, J-ugoslatvien -einen mehrtagigen Beisuch ab-stattet. . .
Sima erinnert an ErlaB von 1955
Unterdessen wurde bekannt, daB das Amt der Karmtner Landesregierung ei-nen 13 Jaih-re alten ErlaB hinsichtlich der Zu-lassung tiar s-lowenischen Sprache als Amts-siprache den Beiziirkshanptmaninischaften Hermagor, Villach, Klaigenfurt und Vol-kemiarkt sovvie den Agrarbezirksbehorden Klagenfurt uind Villach und der Land- uind Forstwirtschalitsimsipektion Klagenfurt in Erininemng bringt. Nach diesem ErlaB, der als »Newoile-ErlaB« bekannt ist, wird die slo>wenische Sprache, zusatzlich zum Deut-schen, als Amtssprache in jenen Vervval-tungs- und Gerichtsbezirken Karntens a-n-erkannt, in de,nen eine slowenische oder gemischte Bevolkerung wohnt. Bel mtind-lichem Vorbringen in sknveniseher Sprache ist nach dar jungsit ergangenen Weisung des Amtes der Karmtner Landesregierung erforderlichenfalls ein Dolmetsch heranzu-zielien. Schriftliche Eingaben in sloweni-scher Sprache sind au£ Kosten des Amtes in die deutsche Sprache zu iibersetzen. Ober Antrag ist der deutscbsprachigein Er-ledigung fiir den Antragateller auch eine auf Amtskosten herzustellende Ubersetzung in slotvenischer Sprache beizuschlieBen. Der neue, von Landesamtsdlrektor Dr. H a u e r unterzeichnete ErlaB ist mit 19. August 1968 datiert.
Mittlervveile richtete LH. Sima an cine Reihe von Biirgermeistern eine Empfeh-lung, in der diesen nahegelegt wind, im ihrem Bereich eine analoge Vorga,ngsweise, xvie sie der ervvahnte ErlaB vorsieht, anzu-vvenden. Dieses Schreiben haben die Bur-germeister folgender Gemeinden erhalten:
Bezirk Hermagor: Egg, Gortsehacli, Hermagor, Sankt Stefan i. G., Vorderberg.
Villach-Land:	Amoldstein, Augsdorf, Faiistritz
i- G,. Finkenstein, Hohenthurn, Kostenberg, Lede-nitzen, Maria Gail, Notsch, Rosegg, St. Jakob i. R., Velden und XVcmberg.
Klagenfurt-Land: Ebental, Feistritz i. R., Ferlach, Grafenstein, Kcutschach, Kdttmannsdorf, Maria Rain, Mieger, Poggersdorf, Radsberg, St. Marga-reten i. R., Schicfling am Sec, Viktring, "VVeizels-dorf, Windisch Bleiberg, Zeli.
Volkermarkt: Bleiburg, Dicx, Ebemdorf, F.iscn-kappcl. Feistritz ob Bleiburg, Galizien, Globasnilz, Griffcn, Haimbuvg. Neuhaus, Ruden, St. Kanzian,
Misleči telefon
Na Švedskem so izdelali »misleči telefon«. 500 novih telefonov bodo preizkusili 'v mestu Tumbi v bližini Stockholma.
Novi telefonski aparat
© budi naročnika, ne da bi bilo treba poklicati centralo,
® obvešča naročnika, kdaj je zasedena številka, ki jo je klical, spet prosta,
• preklaplja telefonski poziv z naročnikove številke na številko, ki jo ima v tem trenutku.
Novi telefon nima številčnice, ampak la-staturo z desetimi številkami in črkami A in B. Če hoče lastnik novega aparata, da ga bo telefon zbudil, pokliče B 02, potem pa pritisne štiri številke — zaželeni čas. Telefon zazvoni avtomatsko ob Izbranem času. če se naročnik ob tem času ne prebudi, bo telefon čez deset minut spet pozvonil.
Če pokliče naročnik številko B 00, bo telefon sam javil, kdaj je1 zasedena linija spet prosta. Tako ni treba stati pri telefonu in vrteti številčnico v nedogled.
St. Peter a. XV., Sittersdorf, Tainach, Volkermarkt und Waisenberg .. .”
Die Presse, 30. 9. 1968:
Slowenisch als Amtssprache
Landesliauptmann Sima shreibt den Biirgermeistern Siidkarntens
»Das Amt der Kantner Landesregierung hat dreser Tage den Bezirkshamptmainm-schaftem Klagenfurt, Villach, Hermagor und Volkermarkt sovvie den Agrarbezirks-behorden in Klagenfurt und Villach einen schcm vor 13 Jahren ergangenen ErlaB in Erinnerung gabraeht, in dem die Zulassumg der slowenischen Sprache als Amtssprache in Sudkarnten verfugt vvurde. Danach vvird Slovvenisch in jenen Gebieten, in vvelchen eine gemischtisprachige Bevvolkerung wohmt, als zvveite Amtssprache anerkannt. Gleichzeitig richtete Landeshauptmann Sima an eine Reihe von Biirgermeistern die Empfehlung, in ihrem Bereich eine analoge Vorgamgsvveise anzinvc-nden, vvie sie der ervvahnte ErlaB an die Bezirks-h a.u p t m a n ns cha f t en vo r s i e Irt.
In Klagenfurt vvird die Amsichit vertre-ten, daB diese MaBnahmen des Landes-hauptmannes ein Ergebnis jener Gespra-che sind, tire Sima anlaBlich seines kiirzli-chcm Besuches in Laibach mit dem slovve-nisehon Miniisterprasideniten Kavčič gefiihrt hat. Simais Aktivirat diirfte auch in einem direkten Zusammenhaing mit der Reise von Bundesiprasident Jonas nach Jugoslavvien st eh en.
In einem Intervievv mit dem Chefredak-
— Pri nas na
VOGRČE
Najprej tale novica: kažipot imamo! Nič več se ne bojte, da bi morali iskati Vogr-če po Podjuni, od Kazaz preko Rin.kol do Doba, ker sedaj vas na cesti proti Rudi opomni .napis »Rinkenberg«, kje greste v imenitne Vogrče. Odkar je kažipot, je manj tujcev zmešanih, mainj- »tujskega prometa«. Zahvalimo se občini, da je uredila to sicer malenkostno., pa potrebno stvar.
Na Češkem so ob ruski okupaciji odstranili ali zamenjali kažipote, da bi ruski tanki zašli na napačno pot. Ko so tanki prišli v neko vas, pa je tam stal kažipot: Moskva 1800 km. Ko bi mi mogli še smrti zmešati kažipote, to bi bilo nekaj. Pa božja dekla prihaja po vseh poteh s svojo ostro koso in pride vedno prav tja in ob času, kot ima naročeno. Pa kako čudno izbira! Pri nas je ■v zadnjem letu pokosila kar štiri najibližje sosede: Gašperjevega Jakeja, Do-klna, Škrubeja in Gojarja. Da je še bolj poudarila svojo. nepričakovanost, pa je zadnja dva soseda pograbila kar v dveh dneh. Ko je Škrubej še na mrtvaškem odru ležal, je že umrl Go-jar. Kaj takega še ne pomni vogrska, zgodovina.
Dne 3. septembra je umrl Viktor Enzi, pd. Škrubej, star 67 let. Doma iz Novakove družine je v mladosti delal v Pliberku in pri rudarjih (knapih), potem pa se je priženil k Škrubeju in se trudil z malo kmetijo.. Vsako delo v prejšnjih časih je bilo mnogo težje in mu je zapustilo naduho, da je zadnjih 10 let radi nje zelo trpel, zlasti pa zadnje leto, tako da ga je smrt rešila hudega trpljenja. Ganljivo je bilo, kako si je želel večkrat itii na polje, ki ga je toliko let »v potu svojega obraza« obdeloval, kako je bil navezan na svojo zemljo, pa niti ni mogel več pregledati novega hleva s skednjem, ki ga je letos zgradila družina.
Rajni Škrubejev oče je zelo veliko bral. Do zadnje besede je prebral »Nedeljo«, prebral vse Mohorjeve knjige in še mnogo drugega. Gotovo ni v fari človeka, ki bi toliko in tako natančno prebral vse Mohorjeve koledarje. Včasih niso imeli toliko
teur des Wochenblattes der cbristlichen Sk>-wenen, »Naš tednik«, Valentin Inzko, vetrat Bundeskanzler Klaus die Ansicht, daB sowolil die Behdrdein des Bundes wie auch die des Landes Karnten den Ange-horigen der Miinderheit die gebotenen Er-Ieichterungan .jederzeiit zuteil werden lais-sen.«
Salziburger Nachrichten, 30. 9. 1968:
Keine Minderheitenfeststellung mehr
Zwischenlosung in Karnten — Klaus fiir weitere Verliandlungen
>»(SN, APA). Kauni wird noch dairan ge-zrveifelt, daB die Minderheitenfeststellung in Karnten, die schon vor Jahren auf Eis gelegit worden xvar, n.un endgukig ad aota gelegt vvurde. Die Vertreter der Slovvenen halben sitih biisher sch-roff gegen eine solehe Miindeirheitenfeststel.lung ausgeaprochen, bei der jeder Sudkiirntner durch eine ge-heiime Bntscheidunig seinen Willen bekun-den solite, ob er sich zur Miinderheit ge-horig betrachtet oder nich.t.
Als Zwischenlosung, die von den Slovve-nen akzeptiert werden diirfte, hat nun das Amt der Karmtner Landesregierung einen ErlaB iiber die Zulassung der slovvenischen Sprache als Amtssprache den Bezirkshaupt-mannschaften Hermagor, Villach, Klagenfurt und Volkermarkt iibcrmittelt. Nach diesem ErlaB wird die slovvenilsche Sprache, zusatzlich zur deutschen, im jenen Bezirken als Amtsprache anerkannt, in denen eine slowenische oder gemischte Bevolkerung wohnt.
Offen bleibt no-ch die Regelung der topo-graphischen Aufschriften. Moglicherwcise konnte das Ergebnis der Volkszahlung von 1951 als Grundlage fiir die Entschekfung dienen, in welchen Orten sknveniisehe Aufschriften angebracht vverden sollen.
In einem Intervievv mit Valentin Inzko, dem Chefredakteur des slowenischen VVo-chemblattes »Naš tednik«, sprach sich Klaus na-chhaltig fiir den Schutz der Minderheit in Karnten aus. Nach Klarung einiger Fra-gen zwischen Bund und Land Karnten, die derzeit im Gamg sei, is.t Klaus »bereit, die Gesprache mit der slovvenischen Minderheit fortzusetzen«.«
Koroškem —_____________________________
šol, pa so se ljudje sami izobraževali, ker so mnogo brali.
Kot dober kristjan je tudi oba otroka lepo vzgojil, da sta mu bila lahko v veselje. Štefej je prav za očetovo smrt z odličnim uspehom napravil izpit kot mehamiški vajenec v Pliberku, Rezika pa je že bila v -gospodinjski šoli in je sedaj v službi in ima vse pogoje, da bo lahko kmalu žena in gospodinja.
Naslednji dan, 4. sej)te:mbra, jra je umrl Aleš Hirm, pd. Gojar. Tudi on se je iz Hri-bern-ikove družine priženil h Gojarjiu. Po poklicu je bil tesar in je lahko ponosno gledal na toliko poslopij, ki jih je po vsej okolici tudi on gradil, pa tembolj žalostno gledal, ko je letos spomladi -gorel sosednji Gašperjev hlev, ki mu je ostrešje on napravil.
Gojar je bil tih, miren človek in skromen in jie živel le za svojo družino. Tiho je zadnje čase sedel na klopci jircd hišo, ko so mu opešale moči, dokler ga ni bolezen vrgla na posteljo, kjer je tiho in mirno tudi za večno zaspal v starosti 74 let. ,
Pokojni je,imel pet otrok, eden je že mlad umiri. F o 1 tej je njegov naslednik doma in ima že družino, tudi Neži je jx>ro-čena že več let, Albin in Pepika pa sta se j).rcd kratkim poročila v Celovcu. Posebno za Pcipko na-m je žal, da ni. ostala tukaj, ko jo poznamo kot pridno, pošteno, verno dekle in bo torej gotovo dobra mati, pa ji seveda želimo v novem stanu mnogo sreče in blagoslova, v Vogrčali jo borno pa še vedno radi -sprejeli.
Od obeh zvestih in dobrih faranov se je faira poslovila z obilno udeležbo pri pogrebih, kjer so- ju spremili tja na božjo njivo k cerkvi, kamor sta vse življenje tako zvesto in rada zahajala in za slovo so jima zapeli cerkveni pevci, vnaprej pa naj jima angeli pojo.
Obema družinama izrekamo naše iskreno sožalje!
Da ne bomo prehitro izumrli, so poskrbele letos tele tri družine: Tomova (Foltej im Fani Končič) na,m je dala Moniko, Užmi-koxra (Franc in Doroteja Juch) Floriana,
GOSPODARSKI VZROKI SPOPADA
NIGERIJA - BIAFRA
S številom prebivalstva, ki se približuje 30 milijonom, s površino 923.000 kvadratnih kilometrov in trgovinsko bilanco, ki je v letu 1966 zaznamovala aktivo v višini 25 milijonov funtov šterlingov (281 milijonov izvoza nasproti 256 milijonov uvoza), ima nigerijska republika med državami črne celine nedvomno najugodnejše razvojno upanje za bodočnost.
Nigerija je drugi svetovni proizvajalec kakaua in med prvimi proizvajalci palmovega olja. Nepregledni gozdovi, ki zavzemajo nad tretjino državnega ozemlja, dajejo predvsem mahagonijev les in druge vrste eksotičnega lesa. V letu 1965 je proizvodnja lesa jrresegla količino 30 milijonov kubičnih metrov. Znatna je tudi proizvodnja surovega kavčuka. Od rudnih bogastev velja omeniti znatna ležišča kositra. Vendar je bodočnost dežele predvsem nafta. Ležišča nafte so povsod po Nigeriji. V letu 1966 je znašala proizvodnja okrog 20.6 milijona ton. Za Libijo in Alžirijo je Nigerija najpomembnejša afriška proizvajalka nafte. Ob koncu leta 1967 bi po oceni strokovnjakov — če ne bi bilo nigerijsko-biafrske vojne — proizvodnja nafte bržkone dosegla okrog 30 milijonov ton.
Kmalu po odcepitvi Biafre oziroma po začetku državljanske vojne so zvezne sile zavzele Bonny, kjer je terminal velikega naftovoda iz Oloibirija. Rafinerija v Port-Harcourtu je prenehala obratovati. Dejavnost vojskujočih se strani je vzela pogum pooblaščenim družbam (9 ameriških in po ena francoska, angleško-nizozemska ter italijanska) ki so bolj ali manij prekinile svoja investicijska vlaganja, čakajoč na izid državljanske vojne. Finančni krogi, ki stoje za nekaterimi naftnimi družbami, pri tem, kot je videti, niti ne čakajo križem rok, marveč se s finančno pomočjo federalne vlade ne-posredno vmešavajo v nigerijsko-biafrski spopad.
Sodijo, da dnevne izgube zaradi prekinjene proizvodnje nafte v Nigeriji dosegajo okrog 150.000 funtov šterlingov. Zaradi tega se je dotok davkov in deležev pri črpanju nafte v državni blagajni samo v letu 1967 zmanjšal za nad 60 milijonov funtov šterlingov.
Kot je razvidno iz podatkov o proizvodnji, grč za ogromno zmogljivost, ki je samo sposobna prestrukturirati narodno gospodarstvo. Žal je zaradi državljanske vojne proizvodnja nafte povsem ohromela. Dve tretjini nigerijskih naftnih polj in rezerv sta na ozemljiu Bia.fre. S tem dejstvom si je mogoče razložiti marsikaj. Jasno pa je, da ne gre zgolj ,za plemenski sjx>r med rodovi Ibo in Haiussa, marveč tudi za konkretna gospodarska in verska protislovja. Od dohodkov, iki jih prinaša nafta, si je zvezna vlada pridrževala 50 odstotkov ostalih 50 odstotkov pa je bilo razdeljenih med štiri države, pri čemer je zahodni, ki je po proizvodnji nafte najmočnejša, ostalo le kakih 30 odstotkov.
kar smo posebno veseli, da je vsaj en faran sprejel ime .našega farnega zavetnika in sploh tako imenitnega i.n čaščenega svetnika,, in ipa mlada Vunčkova družina (Jožef in Roza Polesnig), kii je poskrbela za bodočega gospodarja- Jožefa. Vsem trem: srečno j>ot v življenje!
ŽIHPOLJE
(Romanje in celodnevno češčenje)
V	nedeljo, 30. junija, je bilo pri nas slovesno prvo sv. obhajilo naših malčkov: tri deklice in šest fantov. Po opravljenem sv. opravilu so jih v župnišču dobro -pogostili.
V	nedeljo, 21. julija, smo pa skupno romali z Golšovani n,a Trsat. Tam smo bili tudi pri novi sv. maši, kjer smo prejeli no-vomašniški blagoslov. Naš gospod župnik je imel tam božjo daritev, večina od nas je prejela tudi sv. obhajilo. Drugače je bilo to romanje na Trsat sila lepo, samo dež nam je nagajal, ko smo prišli v Opatijo, je ]xi-novno zasijalo sonce, da smo si tako mogli ogledati to lepo mestece in morje. Od tam smo se potem podali zopet proti domu.
Na dan imena Marijinega, -dne 12. septembra, j,e bilo na Žihpoljah celodnevno če-ščenj-e; svete maše so bile ves dopoldan, glavno sveto daritev pa je imel letošnji no-vomašniik Mirko Isop iz št. Jakoba v Rožu. Ob tej priložnosti je delil tudi novomašni-ški blagoslov, glavno pridigo je imel gospod ■prelat Aleš Zechner.
PRIZADEVANJE DR. FERDINANDA KOLEDNIKA:
•v
• • I/ «1	o ■	■	•	v • ■ 1
Jurij Kozjak v ovici in orciji
Jurčičevo delo že v 47 jezikih
Švicarski prevod
Jurčičev »Jurij Kozjak« je tista slovenska pripoved1, ki :so jo doslej največkrat prevedli v tuje jezike. Berejo ga ne le po vsej slovenski deželi, marveč tudi v tujini, saj so- ga prevedlli že v 47 jezikov. Največ zaslug, da je inaš Jurčič prodrl v svet, ima dr. Ferdinand Kolednik. Te dni sem dobil spet nekaj knjig o slovenskem janičarju, ki so izšle v zadnjem času. Jurčičeva povest izhaja letos v tedniku »Schtveizerisches Ka-tolisches Sonntagsblatt«. Le-ta objavlja leposlovne prispevke švicarskih avtorjev pa tudi razne prevode. Tako je 12. junija začel objavljati Jurčičevega Jurija Kozjaka v prevodu dr. Ferdinanda Kolednika (»Zigeu-ner und der kleine Georg«).
V uvodu je dr. Kolednik prika.za,l Jurčiča kot klasika slovenskega ljudskega pripovedništva. Uvodna beseda se loteva časov, ko so divjali po Evropi Turki in je Jurijeva domovina mnogo trpela. Zdaj izhajajoči nemški tekst o Juriju Kozjaku pa ni prvi natis Kolednikovega prevoda. Doslej je bil ta prevod že večkrat objavljen. Med prvimi nemškimi prevodi »Jurija Kozjaka« je izšel v založbi Josefa Habbla v Regensburgu ob Donavi. Habbel je izdal knjigo pod naslovom »Zigeuner, Janitscharen und Georg Kozjak«. Hkrati jeizšel pri Habblu tudi Jurčičev roman »Deseti brat«. Habbel je za obe deli napovedal, da je v njih mnogo napetega dejanja.
Dr. Ferdinand Kolednik je bil med drugim nekaj let tudi v Kanadi in Franciji. Največ poti je opravil zaradi pomenkov z založniki. Kot znano dr. Ferdinand Kolednik domuje v Podgorjah v Rožu, kjer ima veliko hišo, ki je ena sama knjižnica. V njej so prevodi Jurčiča z vsega sveta; - tudi v kitajščini. Ta prevod je zelo redek, izšel je v majhni nakladi. Dr. Kolednik ima od tega natisa še en sam izvod, enega pa je podaril bratu, ki živi v Jugoslaviji. Zanimivo je, da ima Jurija Kozjaka v kitajskem jeziku tudi novomeška študijska knjižnica Mirana Jarca. Ta primer je dr. Kolednik podaril direktorju knjižnice Bogomira Komelju. Razen kitajskega prevoda hranijo v Novem mestu še več drugih prevodov, saj naj bi bila novomeška študijska knjižnica nekaka matična kijižnica Jurčičevih prevodov.
Prevajalec dr. Ferdinand Kolednik vzdržuje tesne stike s slovenskimi kulturniki in je bil lani ob 60-letnici izvoljen za častnega člana Društva slovenskih prevajalcev.
Portugalski prevod
Dne 9. aprila 1966 mi je dal portugalski prevod. Tistega dne sva se prvikrat srečala. Bilo je to pri Erjavčevih v Ivančni gorici, ko sva bila oba namenjena na Jurčičevo
Muljavo. Portugalski prevod ima naslov »Jorge Koziak« In je bil natisnjen v Lisbo-ni. Izvod ima tale celoten naslov: Jose Jurčič: Jorge Koziak, janizaro sloveno. Prevod Isabel Franco. Tudi Paul Claudel daje Jurčiču v knjigi pohvalno priznanje. Na koncu knjige pa sta dodana še Kolednikova pripisa. V prvem prikazuje Dolenjsko s Stično in z okolico ter kraje, kjer je bil doma Jurij. Tudi avtorja Jurčiča oriše Kolednik. Knjiga v portugalščini je ilustrirana.
Jurčič v novi grščini
Aprila predlanskim mi je Kolednik povedal, da je namenjen v Grčijo: »V dogovoru sem z atenskimi znanci zaradi izida Jurija Kozjaka v novi grščini,« je rekel, hkrati pa pokazal obširno korespondenco, ki jo je opravil dotlej, da bi bilo čim manj težav pri natisu knjige.
Močno je dr. Koledniku olajšalo prevajanje dejstvo, da je, čeprav zaveden Slove-
Zator rodu
Danes ves svet govori o genocidu (zatoru rodu), ki ga izvaja zvezna nigerijska vlada nad plemenom Ibo v odpadli vzhodni pokrajini Biatri. Pred štirinajstimi meseci so črni prebivalci vzhodne pokrajine Nigerije zgrabili za orožje pod vodstvom polkovnika Ojukvve. Sedaj se bije med obema strankama boj na življenje in smrt. Prebivalci plemena Ibo, ki jih je okoli osem do deset milijonov (vsa Biatra pa šteje okrog 14 milijonov prebivalcev), so povečini kristjani, ki vidijo čisto druge poti in cilje, medtem ko so severnjaki mohamedanci in se čutijo močno povezane z arabskimi deželami. Potemtakem je trenutni boj za Biafro in proti njej poleg glavnega gospodarskega (glej članek na 5. strani „Go-spodarski vzroki spopada Nigerija — Biafra”) tudi verski boj, kot ga bijejo črnski borci za svobodo v Sudanu proti Arabcem in islamu in kot ga pozna Evropa iz prejšnjih stoletij.
V Sudanu, veliki vzhodno afriški državi, :ki meji na severu na Egipt, na vzhodu na Abesinijo, na jugu pa na Ugando, vladajoči Arabai slej ko prej terorizirajo tri južne province, kjer so črnci v večini ter jih hočejo s silo isllamiziratii, to je pomohame-daniti. Ker je med njimi mnogo kristjanov, je to nasilje prešlo že v versko preganjanje.
Ameriški novinar seznani svet o pomoru
Po zaslugi ameriškega časnikarja Anitho-nyj,a Carthena je končno svetovna javnost dobila verodostojno .poročilo, 'kaj se je zadnja leta dogajalo v Južnem Sudanu. Že stoletja žive tamkajšnji afriški narodi v napetem razmerju z Arabci, ki so med njimi do danes prirejali zloglasne love na sužnje. Ra-
L. Ganghofer	17
Samostanski
lovec
»Delam to zaradi vas. Moj pogled preganja smeh, in vi se radi smehljate.«
»Da, Ditvald, odkar sem se naučil, da je žalost brez smotra; toda ne govoriva o tem. Prinašam ti pozdrav!«
Počasi je dvignil pater Dezert glavo. »Tedaj še živi človek, ki ima neki vzrok, da se me spominja?«
»Cesar!«
Bledo patrovo lice je zalila temna rdečica, v udih mu je podrhtelo, kakor bi stal pred njim konj, ki naj ga zajaha, kakor bi visel v zraku meč, ki naj zanj prime. Toda vzhičenost je kmalu prešla; položil je roko na križ na svojih prsih in dejal s pritajenim glasom: »Hvala za pozdrav, pozdravite tudi vi gospoda Ludvika!«
»Pismo mi je pisal, ah, tako žalostno! Bridke skrbi ga tarejo, razprtije se širijo na vseh koncih in krajih. Imel da bi, pravi, bojevnikov toliko ko skrbi, imel hi vojsko, kakršne ni zbral še noben cesar! In glej, Ditvald, pri vseh skrbeh še misli nate in te pozdravlja in sprašuje, kako ti gre, in upa, da se je tvoja žalost že omilila. Ni pozabil dneva pri Ampfingu! Pomagal si mu, da .si je priboril svoje kraljestvo!«
»In sem zaradi istega dne izgubil svoje
lastno kraljestvo!« se je utrgalo v divji boli s patrovih usten. »Najboljše, kar sem imel! Vse vrednote in vse sonce svojega mladega življenja, vso srečo in blaženost!«
»Ditvald!« ga je opomnil gospod Henrik resno. ‘»Sme .li tako govoriti duhovnik!«
Pater Dezert ni čul; vrelo je iz njega ko plameneč ogenj. »Ah, kako ponosen sem bil tisti dan, ko sem stal pred Ludvikom, zmagalec med zmagalci, s skrhanim mečem, moja viteška oprava oškropljena s sovražnikovo krvjo! Ko sokol je plula moja duša in moje srce ko hrepeneč golob po svojem gnezdu . . . domov, domov! Devet dni še me zadržuje dolžnost, in zdaj . .. zdaj proti domu, kakor vihar, dan in noč v sedlu. Pod-mano se zgrudi konj ... že med padanjem grabim po drugem! Domov k ženi in otrokoma! Tako jasno in veselo ni zvenel moj bojni klic nikdar, ko ta radostni vrisk mojega srca. Ob svitu prve zore sem dospel do gozdov okoli svojega gradu. Vsako drevo, ki je švignilo mimo mene, je bilo kažipot k moji sreči! Mir je napočil, smel si bom odpočiti, že vidim v duhu tiho domačo izbo s pomoli v soncu, vidim se sedeti z mlado, ljubeznivo ženo, ki mi naslanja glavico s svojimi temnimi kodri na mojo ramo in me gleda s svetlimi očmi. . . in tu, na mojih kolenih se ziblje deček, gleda debelo in posluša, zakaj pripovedujem mu o cesarju, o boju in zmagi, in v zibelki spi moja sladka dekličica in sanja v svoje klijoče življenje ko brstič v sončni dan! Domov, domov, domov! Tam v gozdu je že vrh, s katerega moram zagledati streho svojega gradu. Zdaj sem na njem, in gledam, gledam, gledam, in ne vidim nič!
nec, kanadski državljan in član društva pisateljev v Kanadi. Po pravilniku tega društva odkupuje vsako delo vsakega člana v določenem številu izvodov in tako omogočijo prevod v tuje jezike. Tako vsako Koledni-kovo knjigo odkupijo v sto izvodih.
Pred nekaj dnevi me je dr. Kolednik spet prijetno presenetil: poslal mi je grški prevod Jurčičevega Jurija Kozjaka. To je knjiga, ki se že močno približuje dokončnemu Kolednikovemu načrtu: še trije jeziki, pa bodo brali »Jurija Kozjaka« v petdesetih jezikih! Grški izvod ima takle naslov: Joseph Jurčič: Giorges Koziak, enas slovenos genitsaros. Kraj izida: Atene. Prevod v novo grščino je opravil A. Karavla. Ta je prestavil tudi Kolednikov uvod. Tudi v teh dodatnih poglavjih sta prikazana Slovenija, domovina Jurija Kozjaka, in pi-satellj, Josip Jurčič. Grški izvod ni ilustriran, obsega pa dvesto strani.
Dr. Kolednik prevaja ali skrbi za izdaje še drugih slovenskih avtorjev. Doslej je prevajal razen Jurčiča tudi Finžgarja, Ivana Cankarja in druge slovenske pisatelje, da bi jih poznali tudi ljudje po nekaterili napredka željnih in za slovensko književnost zavzetih deželah.	J. Ž.
v Sudanu
zumljivo je, da imajo ti rodovi, ki živijo v Sudanu, pravico vsaj do pokrajinske avtonomije in enakopravnosti, čeprav bi jim pririkala itndi državna neodvisnost, saj jih je 4 milijone.
Na vsa ta upravičena stremljenja je arabska vlada v mestu Hartum ob sotočju Belega in Modrega Nila odgovorila s pokoli in požigi. Število črncev se je skrčilo za eno tretjino: ogromno so jih pomorili, celotna naselja požgali, zemljo spremenili v puščavo. Milijon zamorcev se je zateklo v sosednje države Abesinijo, Kongo in Ugando ter tam životarijo kot begunci po raznih taboriščih. Svetovna javnost se noče zameriti araibsikim državam, zato molči k vsemu temu rodomoru. Medtem ko se o arabskih beguncih, ki so se pred Judi umaknili iz Izraela v Jordanijo, iz propagandnih razlogov vedno kaj sliši in se jih pomiluje, čeprav jih podpira dolga vrsta ustanov, pa o teh črnsikih beguncih nii govora ne 4' sve-. tovnem tisku ne pred Združenimi narodi ne na mednarodnih konferencah. In kar je najbolj žalostno: zatajile so j ih afriške države črne barve. Ko istočasno njih vlade rohnijo zoper -rasno diskriminacijo, ki so je deležni črnci v Južni Afriki in Južni Rodeziji, pa ne o-dpro ust glede svojih bratov po krvi, ki so na poti iztrebljenja in bi bili srečni, če bi bili deležni usode, ki jo imajo zamorci pod belimi »rasisti«.
Tudi ti izbruhi rasnega sovraštva, dokazujejo, da je boj za ravnopravnost črnega človeka v Afriki dostikrat vezan na ipolliitič-
Ma.r so hišo premaknili? Ali jo je preraste! gozd? Prešine me drhteča slutnja, udarim po konju, jaham, jaham, tam je konec gozda, na robu sem. Dvignem se v sedlu, pogled zajame dolino, in vidim, vidim ...«
Drgetaj e si je zakril obraz z dlanmi in glas mu je utonil v zamolklem stoku.
»Ditvald!« ga je presunjen opomnil gospod Henrik. »Če že ne moreš obvladati svojega srca, obvladuj vsaj jezik. Naj ne izgovarja, kar leži za teboj, odkar si upognil teme, da bi postal božji hlapec.«
Pater Dezert ni čul. Povesil je roke in z žgočimi očmi zastrmel v prazno. In potem, kakor bi zagledal pred seboj duha, je pokazal tja s prstom: »To? To je moja sreča? Kup razvalin, razbeljeno kamenje in kadeče sc tramovje? To je moj dom? Da, da, še stoje velika vrata z grbom nad njimi: beli islandski sokol v modrem polju. In, to? Ali so golobi, ki so gnezdili v stolpu? Golobi, ki krokajo po vranje, ki vrešče ko lačni jastrebi? Vohajo že hrano, kakor jabolka okoli debla leže mrliči, onile tam s sivo glavo in razklanim čelom je Rajnhold, moj vratar. Vedno je rad spal. Zbudi se, starec! Govori! Kje je moja žena, kje otroka? Mar naj pokažem prgišče pepela? Sem poglej! Jeli to moja sladka žena? Ali morda to? Ali ono zoglenelo okostje? To bo pač moj lepi fant? Ali morda tvoj pes? In tam, poglej dobro, v ruševinah, tam še tli! To bo zibelka? Mar ne?«
»Ditvald! Zbudi se!« je kriknil go-spod Henrik in ga stresel za ramo.
Zmešano je pogledal pater kvišku. »Zbu-
ne interese in zato neiskren. Zato sredi te umazane igre in dogovorjenega molka glede storjenih krivic tem bolj blesti Cerkev, ki oznanja evangelij miru in 'bratske ljubezni med vsemi narodi. Prva enciklika papeža Pavla VI. o pomoči narodom v razvoju (Populorum progressio) je nov dokaz za njeno božje poslanstvo v korist vsega človeštva.
Umrl je Karlo Rupel
V	noči med 16. in 17. septembrom je umrl rektor Akademije za glasbo v Ljubljani, prof. Karlo Rupel. Ni dočakal, da bi se izpolnile iskrene želje njegovih kolegov, prijateljev in učencev, ki so mu jih z vso prirčnostjo želeli ob njegovem življenjskem jubileju, ob šestdesetletnici v lanskem decembru.
Že kot otrok je prof. Karlo Rupel zbujal pozornost kot talentiran violinist med tržaškimi rojaki; rodil se je v Proseku nad Trstom. In vprav ta nadarjenost, združena še z neizmerno pridnostjo, ga je pozneje pripeljala do uglednega violinskega virtuoza. Kmalu po opravljeni maturi je z odličnim uspehom končal državni konzervatorij v Ljubljani in se nato izpopolnjeval v Parizu. Pozneje se je s svojimi koncertnimi nastopi uveljavil kot prvi in vodilni slovenski koncertni violinist. Po drugi svetovni vojni je vsa teža njegovega javnega violinskega udejstvovanja spočetka slonela prav na njegovih ramenih. Tako je podaril prav v tem času Slovencem izredno važno violinsko knjigo o lokovanju, v svojem violinskem razredu je beležil prve diplomante, a kot koncertni mojster je več let stal na čelu vodilnih slovenskih orkestrov.
Prav njegova nenehna skrb za inštrumen-talno glasbeno vzgojo in njegova zavzetost za pravilno usmeritev Akademije za glasbo, so ga ponovno pripeljali na rektorsko mesto tega zavoda.
Kronika o razvoju glasbene kulture na Slovenskem mu bo odmerila ugledno pionirsko mesto med violinskimi virtuozi in zasluženo mesto kot pedagogu in organizatorju v glasbenem šolstvu.
Uspeh ansambla ,,Lada"
V	okviru »Zagrebškega tedna« na Dunaju (kar smo v listu že v zadnji štev. pisali) jie v avstrijski prestolnici nastopil zagrebški, ansambel narodnih pesmi in plesov »Lado«. Ni ga navdušeno pozdravila le publika, temveč so mu lepa priznanja izrekli tudi. kritiki, ki strogo ocenjujejo folklorne nastope. Neki dunajski kritik je navdušeno zapisal, da je »Lado« pokazal pravi 'nacionalni balet, ki povezuje živo tradicijo s polnostjo plesne tehnike. List »Vollksstime« pa je zapisal, da je v primerjavi z nastopi folklornih skupin iz drugih slovanskih dežel prinesel »Lado« na Dunaj posebno kvaliteto — izvirnost in iskrenost.
di se! je bila prva beseda, ki sem jo slišal! Ves dan, vso noč in še en dan: ko rudar za zlatom sem grebel za zoglenelimi kostmi in kričal neprestano: ,Kdo mi je to storil?’ Nisem imel soseda, ki bi me črtil, nisem imel sovražnika. V svoji boli nisem vedel za nobeno pot, slep od joka sem šel in šel, ob samostanskih vratih sem se zgrudil. Zanesli so me v celico in zaklicali: zbudi se, zbudi se! In sem ostal in pustil, da se je zgodilo, kar se je zgodilo!«
»Z žalostjo v srcu, Ditvald, sem spoznal že davno: ni bila to prava pot zate! O, da nisi iskal utehe v metežu in trudu na bojnem polju in ne v celici!«
»Upal sem, da jo bom našel. Dolge dneve in noči, cele tedne in leta sem se zatap-ljal v gorečo molitev in klical k Bogu iz globin svoje duše: daj, da pozabim! Do krvavega sem bičal svoj hrbet, da bi v bolečinah svojega telesa omamil muko srca. Bilo je zaman, zaman! Nisem mogel pozabiti, nisem smel upati! Ko sem se boril za odrešenje svoje duše, sem sanjal o poljubih svoje žene! Če sem pogledal v nebo, sem ga našel v očeh svojih otrok, ki sta zrla name iz praznine v moji celici, s slehernega lista svete knjige, iz vsakega kipa v cerkvi, iz vsake podobe našega Zveličarja!«
»In nisi našel utehe pri bratih, od katerih je več nego eden prebolel morje gorja, preden :se je predal Bogu?«
»Moji bratje? Da bi našel med njimi samo enega, ki hi bil, kakor ste vi! Moji bratje! Veselili so se gozdov im polj, ki sem jih prinesel samostanu... in so imeli zame
p oo j „ s oo a - N » O B“R~A~N~J~E
G ,r a z i a D e 1 e d d a :
(JlmtikL Ltt ImgMiini
»Gospod France, gospod France!« je zaklicalo revno dekletce pred vrati bele vile.
Star mož, po videzu berač, ki je nosil tako zakrpano obleko, da se od samih krp niti videla ni, se je nasmehnil, ko je slišal, da deklica kliče gospoda Franceta. Saj je bil gospod France že pred leti umrl. Vendar je nekdo odprl vrata.
»Kaj bi rada?« vpraša mladosten glas. ,
»Gospoda Franceta,« je vztrajalo dekletce pri svojem, držeč v roki umazan kozarec in govoreč z glasom, kakor da ponavlja naučeno nalogo, »moja mama je rekla ... je rekla ... je rekla, da naj vas prosim za dobroto, da bi nam dali .. . da bi nam dali malo kisa, ker se je moj brat ranil na glavi. . . in .. . in . . . treba kisa, da si z njim izpere rano . .. «
Bela in nežna roka vzame prazno čašo, ki se čez par minut zopet pokaže v taisti roki, polna vinskega kisa.
»Pa kako se je ranil tvoj brat?«
»S konja je padel. . .«
»Pojdi, pojdi,« deje mladostni glas, poskušajoč oponašati dekletčevo naglašanje, »dobro vem, da potrebujete kis za solato in da ti, še preden zjutraj odpreš oči, Iažeš bolj, kakor pes hitro teče .. .«
»Bog plačaj!« de deklica brez vsake zadrege in izgine v somraku.
#
Starček v zakrpani obleki gre za njo. Nekoliko je šepal ter se opiral na palico, ki jo je krčevito držal v desni roki, v levi pa je nosil sveženj cunj.
»Ti so revni,« si je mislil sam pri sebi. »Če ne najdem prenočišča p-ri njih, kje naj ga najdem? Jezus je sam rekel, da revež revežu pomaga.«
Deklica se je ustavila pred hišo oh reki. Bil je hladen, jasen večer. Mesec je vstajal -izza golih topolov, ki iso se vzpenjali pod nebo kakor ogromni prsti, in voda v reki ,se je svetlikala.
Deklica stopi v hišo in starček za njo, kajti vrata so bila odprta. Suha, bleda ženska se je sklanjala nad ognjišče in jemala iz sajastega lonca nekaj kuhane zelenjadi.
Ozrši se naokrog, je potnik opazil, da je notranjost hiše prav taka kakor njena zunanjost: sama nepopisna revščina. Tolaži se torej z mislijo, da mu bodo ti revni ljudje prav gotovo dali zatočišče.
»Kaj bi radi?« ga surovo vpraša ženska.
»Sprejmite me za to noč pod streho,« de starček. »Popotnik sem, reven in star in noč je hladna . . .«
samo besedo: Bog je dal, Bog je vzel! Bog! Bog! Bog!«
»Kako izgovarjaš to besedo, Ditvald!« Gospod Henrik je vstal. »Ne veruješ v Boga? Duhovnik!«
Globoko resno se je ozrl pater Dezert kvišku proti njemu. »Verujem v Boga! Kdo naj bii bil ustvaril ta kamen pri mojih nogah, ako ne On? Kdo naj hi sezidal to veko,vito skalovje in kdo razlil med vrtoglave globine to lepo jezero, ako ne On? Kdo je naselil zrak, vodo in gozd, ako ne On? Kdo naj bi dal temu drevesu hranilni koren, živo moč s trže n a in um, naj obrača svoje veje proti soncu, ako ne On? Iz katere roke pač naj bi bila dražest, ki je obdajala mojo ženo, sladka nedolžnost v očeh mojih otrok, ako ne iz Njegove roke? Kdo naj bi bil ustvaril mene samega in mi zvrhal srce s kipečim veseljem in blaženo srečo, ako ne bi bil tega storil On? — Toda kdo je razdejal mojo srečo? Kdo mi je iztrgal veselje iz srca in mi napolnil prsi z boljo in muko? Kdo je pustil zgoreti mojo ženo in mojih otrok preljubko življenje ugasniti v pepelu in dimu? Kdo pošilja strelo nad to drevo, kdo gnilobo v njegov stržen? Kdo pošilja trpljenje in smrt nad vse, kar diha v vodi, zraku in gozdu? Kdo proži skale, uničuje polja in domove, kdo burka jezero, tla preplavlja obrežja in pustoši, kar je vendar delo iz roke božje same? Kdo? Kdo? Kdo? In zakaj?«
V očeh gospoda Henrika se je prisrčno posvetilo. »Kdo naj'bi delal vse to, ako ne On? Toda zakaj? To, moj sin, to pa sprašuješ preveč.« Smehljaje je položil roko pa-
»Zakaj pa ne iščete prenočišča pri bogatih, pri gospodi tam gori?« pokaže ženska z roko na belo vilo. »Pojdite tja! . ..«
»Rekli so mii, da je gospodar že pred več leti umrl in da je vdova skopa, in tako si nisem upal niti vprašati.. . Mislil sem, da revež raje da zatočišče revežu.«
Vtem ko je še govoril, sta prišla dva majhna fanta in za njima velik, raztrgan in zamazan moški.
»Kaj pa bi ta rad?« zavpije moški.
»Prenočišče.«
»Pojdite naprej, nimamo prostora!«
»Samo, da to noč prebijem pod streho,« ganljivo prosi starček. »Jed imam s seboj, star sem, noč je pa hladna. Deset ur sem že na poti.«
»Ven! Ven!« kriči moški in za njim otroci: »Ven! Ven!«
Starček, ki je bil že ves iznemogel, jim je ponudil, da jim plača, ako ga puste, da spi poleg ognjišča. To so sprejeli. Starček sede in razveže svoj sveženj. Ženska, ki je polivala solato s kisom, ki ga je bila prej izprosila deklica, je zapičila vanj svoj pohlepni
Oton Župančič:
Bim — bim, bim — biml Jaz dan zvonim, na okna vsa trkam, zaspance budim, budim — bim — bim!
Bam — bam, bam — bam! Jaz sonca vam dam, en pehar za polje, en pehar za hram ga dam, — bam — bam!
Bom — bom, bom — bom! Kje tvoj je dom?
Kdor pot si izgrešil, jaz vodil te bom, ga bom — bom — bom!
pogled. Med capami je opazila kosec črnega kruha, štiri orehe in denarnico.
Ko je starček povečerjal, je zlezel v kot, položil glavo na sveženj in se zatopil v žalostne misli. »Če reveži,« tako je mislil sam pri sebi, »postopajo nasproti revežem
tru na ramo. »Poglej, Ditvald, lahko bi rekel: Kar pride hudega, je kazen ali pre-skušnja. Toda tega ne bom rekel, tebi ne! Bog ne izkuša, saj ve, kako slabi smo ljudje! In kdor j4 kakor Bog, tako velik v ljubezni, ni v jezi tako majhen. Tako majhen kakor ti s svojim blodnim zakaj? Da, da, Ditvald!« Spet je prisedel patru ob stran in ga prijel za roko. »Ti otrok pri dvainštiridesetih letih! V bolesti pač znaš spraševati zakaj?«
»Gospod Henrik!« je zajecljal pater Dezert.
»Ali si pa spraševal tudi v veselju, v sreči? Jeli, takrat si jemal in užival? Takrat t.i ni bilo na skrbi vprašanje, zakaj ti je damo. Dobroto razumeš, veruješ v Boga, le v trpljenju ga nočeš spoznati ne doumeti ne Boga najti. Res da je težko, in nihče še, ki je živel, ni tega povsem zmogel. Celo Kristus, Gospod, je vprašal na križu: Bog moj Bog, zakaj si me zapustil? Človek je govoril v njem. Povej mi, Ditvald, mar bi bil On Bog, ako bi ga ljudje tako lahko umeli? In če sprašuješ: zakaj? ali si gotov, da ti ne odgovarja? Morda ti govori po pihljanju tega pomladnega zraka, po šumenju teh valov. Samo da je tvoje uho premajhno za veličino njegovega glasu!«
»Ne, ne, čujem ga!« je zašepetal pater Dezert.
»Kajne, čuješ grmeti plazove, kadar se povzpneš spomladi na gore; veš, zakaj se morajo udirati, im nem stojiš v čudu pred igro božje narave, vznesen v svojem srcu. Ali pa čuje ta grom tudi mušica, ki se je zarila v skalno razpoklino? Ne, nedostaja ji
tako slabo, kako naj ravnajo nasproti njim bogatini? A vendar je Jezus rekel. . .« V takih mislih je zaspal.
*
Iznenada se prebudi. Ždelo se mu je, da neka roka vleče izpod njega sveženj. Krog njega je bila popolna tema. Zavpil je:
»Kdo je? Kdo me hoče oropati?«
Namesto odgovora je dobil hud udarec s palico po prsih. Zdelo se mu je, da mu je srce zastalo.
»V imenu božjem vas prosim, pustite me! Vzemite vse! Samo živega me pustite!«
Zdaj je dobil udarec na glavo. Padel je vznak in mislil, da mu je umreti. Tedaj ga
Kdor hoče srečo uživati, jo mora z drugimi deliti; kajti sreča se je rodila kot dvojčka.
(Lord Byron)
je prevzel nagon do življenja. Nekoliko trenutkov je mirno ležal, nato pa planil ven. Začel je teči in tekel tako hitro, da bi pri njegovi starosti in betežnosti tega nihče ne pričakoval. Na vedrem nebu je svetlo sijala luna, starec pa je bežal pod bičem neznane groze. Glava in rame so ga pekle, kakor da bi ga bil kdo s kropom oparil, a misli so ga zapuščale. Ko je pribežal do bele vile, se je zgrudil in ni mogel več vstati. Mesec na blestečem nebu se mu je zdel kakor luknja, skozi katero se je videla srebrna hiš a . . .
*
Ko se je zopet zavedel, se mu je zdelo, da je 'v tisti čudni hiši: vzglavje postelje, na kateri je ležal, je bilo okrašeno kakor z biseri in se je svetilo kakor rečna površina. Blazine, odeje, vse je bilo bolj belo od snega. Zdelo se mu je, da je zakopan v sneg, a pekoči bolečini na prsih' in na glavi ni hotelo biti kraja.
Poleg postelje je stala dražestna deklica z dolgimi nežnimi rokami. Spoznal je v njej deklico, ki je bila odprla vrata lažnivemu otroku, in prevzelo ga je silno ginjenje. Kako? Bogatini torej imajo usmiljenje z reveži? Sprejeli so ga v hišo, ne da bi bil niti trkal na njihova vrata; izkazujejo mu gostoljubje in mu strežejo? Pa je bil vse svoje revno, dolgo življenje mislil, da more imeti z revežem usmiljenje samo revež! Tako so ga bili učili.
Par ur nato je umrl. Šel je naravnost v nebesa. Ko je zagledal božjega Odrešenika, mu je povedal svojo zgodbo, ponižno čakajoč pojasnila.
»Oh,« je vzdihnil Jezus, »časi so se izpre-menili. Kajti danes niti revež ne veruje več vame in bogatin pomaga revežu zato, ker se ga boji
čutov, zarila se je, zasulo jo bo in se bo zadušila. Mar naj vprašuje tudi ona: zakaj? Mar naj se ustavi krogotok zemeljskega življenja, mar naj pobočja oklepa večni sneg in naj ne daje kaliti nobeni cvetki, da se le mušici ne bi zgodila krivica? Kajne, tako ne more biti. Rad imaš cvetje, razum ti pravi: plaz mora drča-ti. Mušica tega noče razumeti! Od mušice do tebe je dolga, dolga pot, toda vzemi jo milijonkra.t pa ne boš izpolnil razdalje od tebe do Njega! V vrtoglavi višini hodi svoja pota, stopinja samo, in za Njim so vse gore, stopinja samo, morja leže za Njim, in vsaka stopinja prinaša življenje in smrt. Le On pozna pravzrok vseh stvari, le On vidi pred seboj končni smoter, le On ustvarja svoje večno cvetje, mi pa, globoko pod njim, mi, Ditvald, smo samo mušice pod plazovi!«
Pater Dezert se je oklenil gospoda Henrika okoli vratu in pritisnil obraz na njegove prsi.
»Da, počij si, življenje te je utrudilo. In ko boš spet pri moči, potem znova na pot in upri Vanj svoje oči! Videl boš zapisano vsaj potezo njegovega obličja na vsaki skali, odsev njegovih oči ti bo zasvetil nasproti iz vsakega bleščečega vala v jezeru in sled njegovega diha boš čul v šumenju gozda. In ker Ga, človek, ne moreš razumeti v njegovi veličini, se Ga oklepaj v ljubezni. Saj si jo tako obilno užil. In kar je bila tvoja last, ali ni več tvoje? Samo ker ne moreš več otipati z roko? Ozri se vendar v globino svojega srca. Mar ne počiva tu vse, kar je sreče in blaženstva bila tvoja last, spravljeno •čisto in sveto, predragoceno bogastvo za trajen spomin. Ditvald, Ditvald! Tožiti si uso-
Medved in komar
(Basen)
Medved je srečal komarja in dejal:
»Ti, komar, sedaš na sleherno živo stvar in sesaš iz nje kri. Povej mi, katera kri je najslajša?«
»Človeška!« je odgovoril komar.
Tedaj se je medved odločil, da pojde za človeško krvjo. Srečal je dečka in ga vprašal:
»Stoj! Ali si ti človek?«
»Šele bom,« je odgovoril deček.
»Kar šele bo, mi ni nič mar,« je zabrundal medved in odhlačal dalje.
Srečal je berača in ga ustavil:
»Stoj! Ali si ti človek?«
»Sem že bil,« je zakašljal berač in se skrčil, da bi ga bilo čim manj videti.
»Le krči se!« je zamrmral medved. »Kar je bilo, ni zame.«
Šel je dalje in srečal vojaka na konj-u.
»Stoj! Kdo- si?«
Človek z glavo!« je odgovoril vojak in pognal konja.
Medved pa je planil za njim in grdo zarohnel.
Vojak se je razjezil, potegnil sabljo in mahnil po medvedu, da je iz njega brizgnila kri.
Medved ni razumel takšne šale in začel je bežati.
Vojak pa je vzel puško v roke in ustrelil za njim.
Ko se je medved pozneje spet sestal s komarjem, je pripovedoval:
»Morda je človeška kri najslajša, ampak nikdar več me na njo ne zvabiš.«
»Zakaj pa ne?« se je zasmejal komar.
»Zato, ker človek ne pozna šale. Komaj sem planil nanj, je že stegnil meter dolg jezik, ki je bil tako oster, da mi je segel do kosti. Ko sem se obrnil od njega, je pljunil za menoj in mi brizgnil svetlo strelo v bok, da sem se od bolečine kar opotekel. Zdaj me boli tudi pod kožo.«
Komar se je smejal nerodnemu medvedu in je malo manjkalo, da ni počil od smeha.-
Pri zdravniku. — »Gospod doktor, vaš račun za zdravljenje moje žene je odločno previsok.« — »Nikakor ne, dragi- gospod Bavdek! Premislite vendar, koliko denarja sem vam prihranil s tem, da sem prepovedal vaši ženi iti letos v letovišče!«
Ovca. — »Nekdo je računal, da je potrebno 45 milijonov ovac in človeštvo je oblečeno,« razlaga nekdo pri mizi.
»Kaj ne poveste!« se zasmeje nekdo od omizja. »Moja žena (potrebuje sama eno ovco za to in to sem jaz.«
jas? Ali ne veš, za koliko si -bogatejši nego jaz?«
Pater Dezert je z vprašanjem v očeh pogledal kvišku.
»Užival -s-i vse prelepo veselje življenja, dokler se ti sreča ni sprevrgla v le eno bolest kakor lep pomladni dan v noč z mrzlo slamo. Moje življenje je pa bilo trnjeva pot, od koraka do korak^; čisto veselje mi ni nikdar vzcvetelo in vsak sad, po katerem sem segel, je kril v sebi črva ali gnilobo. Več sem trpel nego ti, ker je bilo moje samo trpljenje, ne da bi bil užil veselje. Imel sem brata, ki me je sovražil, ker sem bil starejši; imel mater, ki je -ljubila samo svojo ničemurnost in svoje sokole; imel očeta, ki me je zavrgel, ker se -nisem znal laskati; žena, ki me je vzela brez ljubezni, mi je prelomila zvestobo; zapeljal jo je moj prijatelj, edini, ki sem vanj zaupal; zvesto sem služil svojemu vladarju, a so me vendar osumili izdajstva in me vkovali v spone. Iz ječe sem pobegnil v samostan. Mrzil sem ljudi in sem se Boga samo bal. Ne vdano, drgetaj e v strahu sem molil in skušal srd svojega srca utopiti v težki pokori. Toda jeza ;i:n strah sta m-e trdno držala! če sem stopil iz samostana v dolino, sem videl samo stisko in človeško bridkost; če sem se vzpel na -g-o-re, sem videl samo strahoto narave, pustošenje im uničevanje — Boga v njegovem srdu! S trepetom v duši sem zbežal spet domov v svojo celico, pel psalme in molil in vihtel bič.«
»In kaj vas je rešilo?«
(Dalje prihodnjič)
Imate
pohištvene
SENZACIONALNA'7 CENA!
KAVČI s prvovrstnim blagom preoblečeni, s prestavljivim Q QQO
hrbtnim naslonjalom, la vzmetnjače, orehov ali bukov les O Z OU."
Imamo na zalogi KVALITETNO POHIŠTVO domačih in inozemskih
TOVARN POHIŠTVA.
Oglejte si naše cene naročil, izvršenih po želji in načrtu kupca v našem obratu!
e Dajemo strokovne nasvete • Načrtujemo za vas • Poskrbimo vam kredit © Dostavljamo na dom
4Lo-ir-eU
Naše strokovno izšolano osebje vam je na razpolago
HANZEJ KOVAČIČ VILLACH - BELJAK. GERBERGASSE 6
Tradicija obvezuje!
Zapustila nas je gospa
Marija Inzko
roj. Einspieler
PREGUJEVA MAMA V SVEČAH
Pogreb blage matere bo v Svečah v petek, 4. oktobra popoldne ob 15. uri.
Bogata dobrih del je v 84. letu starosti odšla po vzornem življenju in vdano prenašanem trpljenju k svojemu Stvarniku.
Ljubo mamo priporočamo v molitev.
Žalujoči: Valentin, Franci in Mija z družinami Sveče, Celovec, 2. oktobra 1968.
Pletilni stroji
PflSSAP! svetovne marke
Predvajanje, prodaja In natančna navodila v domači strokovni trgovini
Wo!lbar
Celovec
pri kapucinski cerkvi
— Klagenfurt
RADIO CELOVEC
SLOVENSKE ODDAJE
NEDELJA, 6. 10.: 7.00 Duhovni nagovor. S pesmijo in glasbo pozdravljamo in voščimo. — PONEDELJEK, 7. 10.: 14.15 Informacije. Žena, družina, dom. — 18.00 Pokoncilski pogovor. — TOREK, 8. 10.: 14.15 Informacije. Od tedna do tedna na Koroškem, športni mozaik. — SREDA, 9. 10.: 14.15 Informacije, 5 minut za gospodarstvo. A. šuster-Drabosnjak: Igra od zgubljenega sina (K 200-let-nici Drabosnjakovega rojstva). —. ČETRTEK, 10. 10.: 14.15 Informacije. K 700-lctnici Železne Kaple. — PETEK, 11. 10.: 14.15 Informacije. „V rani dobi detinstva je plamenelo v meni” — 1 (Pesmi Val. Polanška). — Pomenek s starši (Darina Konc). — SOBOTA, 12. 10.: 9.00 Od pesmi do pesmi — od srca do srca.
Au$tcii$Ua ieJUmu\a
PETEK, 4. oktobra: 10.00 Televizija v šoli; od 7. šolske stopnje: Brazilija; od 8. šolske stopnje: Mostovi k človeku — 11.00 Program za delavce: Satanov poročevalec — 18.00 Ivan in Helena — 18.20 Lahko noč oddaja za naše najmanjše — 18.25 Kratka poročila — 18.30 Podoba Avstrije — 18.50 Gotovo vas bo zanimalo — 18.56 Reklama — 19.00 Skok iz oblakov — 19.27 Pregled programa in reklama
—	19.45 čas v sliki - 20.09 Reklama - 20.15 Revija Nancya Sinatre — 21.15 Dogajanja — 22.15 Čas v sliki — 22.25 Glasba pred polnočjo; Jazz v Evropi (1) in konec oddaje.
SOBOTA, 5. oktobra:	16.30 Za otroke od (i.
leta dalje: Tell in Anka — 17.00 Za mladino od 11. leta dalje: Mussa, der Tuareg (6. nadaljevanje)
—	17.30 Za družino: Sirote — 18.00 Lahko noč oddaja za naše najmanjše — 18.05 Od tedna do tedna
—	18.25 Kratka poročila — 18.30 Lahko noč v soboto ... pravi Heinz Conrads — 18.56 Reklama —■ 19.00 Očarljiva Ivana (20. nadaljevanje) — 19.27
Pregled programa in reklama — 19.45 Čas v sliki
—	20.00 Komentar dr. Huga Portischa — 20.09 Reklama — 20.15 Celimar — 21.35 športni žurnal
—	22.05 Čas v sliki — 22.15 Naš nočni program: Ženske v rokah izsiljevalcev.
PONEDELJEK, 7. oktobra: 18.00 Ivan in Hele-I na — 18.20 Lahko noč oddaja za naše najmanjše
—	18.25 Kratka poročila — 18.30 Podoba Avstrije
—	18.56 Reklama — 19.00 Francoski zakon... in avtomobil (3. nadaljevanje) — 19.27 Pregled programa in reklama — 19.45 Čas v sliki — 20.09 Reklama - 20.15 Solo za O.N.C.E.L. - 21.05 Poštni predal 7000 — 21.15 športna panorama — 22.15 Čas v sliki — 22.25 Posebno za vas: Nabiraj ali umri in konec oddaje.
TOREK, 8. oktobra: 18.00 Walter in Connie — 18.20 Lahko noč oddaja za naše najmanjše — 18.25 Kratka poročila — 18.30 Vrsta hranilnic — 18.56 Reklama — 19.00 Mathias VViemann pripoveduje...
—	nato Sreča, biti ljubljen — 19.27 Pregled programa in reklama — 19.45 Čas v sliki — 20.09 Reklama — 20.15 Obzorja, poizvedovanja, pojasnila, razgledi — 21.00 Štirje grobijani, glasbena veseloigra — 23.15 Čas v sliki in konec oddaje.
SREDA, 9. oktobra: 10.00 Televizija v šoli: Smisel in nesmisel v športu — 10.30 Finska — Suomi
—	11.00 Program za delavce. Zvezdnik med zvezdami: Spomin na Heinricha Georga — 11.45 športna panorama — 17.00 Za otroke od 6. leta dalje: Čarovnik Mirakulis — 17.35 Za mladino od 11. leta dalje: Lassie — 18.00 Za družino šah za vse — 18.20 Lahko noč oddaja za najmanjše — 18.25 Kratka poročila — 18.30 Kulturne aktualnosti — 18.56 Reklama — 19.00 Tammy — 19.27 Pregled programa in reklama — 19.45 Čas v sliki — 20.09 Reklama
—	20.15 Sleparji, fibn - 21.55 X minus 32 - 22.55 Čas v sliki in konec oddaje.
ČETRTEK, 10. oktobra: 10.00 Televizija v šoli:
O čaru števil in oblik — 10.30 Nepoznano sosedstvo — 11.00 Komentar k časovnim dogodkom — 11.30 Dober dan gospod Zehn — 12.00 Orožje za 16.000 mož — 18.00 Dobrodošli v Italiji — 18.20 Lahko noč oddaja za naše najmanjše — 18.25 Kratka poročila — 18.30 Športni kalejdoskop — 18.56 Reklama — 19.00 Dezernat M — 19.27 Pregled programa in reklama — 19.45 Čas v sliki — 20.09 Reklama — 20.15 Vaš nastop, prosim! — 21.00 Kontesa Mici — 21.55 Čas v sliki — 22.05 Nočni studio: Mednarodna zabavna oddaja in konec oddaje.

Johan Lomšek Strokovno podjetje
Št. Lipš, Tihoja 2 P. Dobrla ves 9141 EBERNDORF Telefon 04237-246
vam nudi po zelo ugodnih cenah in plačilnih pogojih:
kolesa in mopede — pralne stroje — radioaparate — televizorje — šivalne stroje — štedilnike — betonske mešalce — motorne žage — traktorje z vsemi potrebnimi priključki kot — pluge — brane — obračalnike in grablje — Hatzenbichler-kom-binatorje in sadilce za krompir — sejalne stroje — trosilce za umetna gnojila — škropilnice ter — motorne kosilnice — silo-rezalce — parihie kotle — molzne stroje — kotle za kuhanje žganja — sadne stiskalnice — kakor tudi še vse za vas potrebne stroje — orodja in nadomestne dele.
Podjunski trgovski center Bratje RUTAR & Co.
Peči na olje, premog in drva, televizorje in hišno opremo ugodno dobavi in na dom dostavi
Bratje RUTAR in Co., Dobrla ves
Telefon 04236-281
Dobrla ves-Eberndorf
® Televizija Ljubljana
SOBOTA, 5. oktobra: 9.35 TV v šoli - 18.15 Po ročila — 18.20 Kotalkarska revija v Velenju — 19,20 Sprehod skozi čas — 19.45 Cikcak — 20.00 TV dnevnik — 20.30 Vijavaja — 20.35 Opatija 68 — prenos festivala popevk — 22.05 Humoristična oddaja Vase Popoviča — 23.00 Propagandna oddaja — 23.20 Opatija 68 — nadaljevanje prenosa — TV kažipot.
NEDELJA, 6. oktobra: 9.10 Kmetijska oddaja v madžarščini — 9.30 Dobro nedeljo voščimo s slovenskim instrumentalnim kvintetom — 10.00 Kmetijska oddaja — 10.45 Filmska matineja — 12.00 Nedeljska TV konferenca — Nedeljsko popoldne — TV kažipot — 18.05 Poročila — 18.10 Narodna glasba - 18.55 Cikcak - 19.05 Serijski film -20.00 TV dnevnik — 20.45 Vijavaja — 20.50 Ob koncu poletja — zabavno glasbena oddaja — 21.40 Športni pregled — 22.10 TV dnevnik.
PONEDELJEK, 7. oktobra: 9.35 TV v šoli -10.30 Ruščina — 11.00 Osnove splošne izobrazbe — 14.45 TV v šoli - 15.40 Ruščina - 16.10 Angleščina — 16.45 Madžarski TV pregled — 17.00 Poročila — 17.05 Mali svet — oddaja za otroke — 17.30 S poti po Mehiki — poljudno znanstveni film — 17.55 Po Sloveniji — 18.20 Propagandna medigra — 18.25 Kako so zgrajene slovenske besede — oddaja iz cikla Slovenščina — 18.50 Reportaža — Sarajevo — 19.20 Vokalno instrumentalni solisti — 19.50 Cikcak - 20.00 TV dnevnik - 20.30 Vijavaja -20.35 Vojo Kuzmanovič: Sezona lova — TV drama — 21.45 Koncert resne glasbe — 22.15 Poročila.
TOREK, 8. oktobra: 9.35 TV v šoli - 10.35 An gleščina — 11.00 Osnove splošne izobrazbe — 14.45 TV v šoli — ponovitev — 15.40 Angleščina — ponovitev — 16.10 Osnove splošne izobrazbe — 16.40 Francoščina — 18.00 Risanke — 18.20 Obrežje — oddaja za italijansko narodnostno skupino — 18.40 Propagandna medigra — 18.45 Filmski mozaik — 19.15 Svet na zaslonu — veliki — 19.55 Cikcak — 20.00 TV dnevnik - 20.30 Vijavaja - 20.40 Celovečerni fibn — Tuja zabavno glasbena oddaja — Poročila.
SREDA, 9. oktobra: 9.35 TV v šoli — 17.05 Madžarski TV pregled — 17.20 Poročila — 17.25 Oddaja za otroke — 17.45 Kje je, kaj je — 18.00 Pisani trak — 18.20 Kuštravček — oddaja za otroke — 19.05 Poje Arsen Dedič — 19.45 TV prospekt — 20.00 TV dnevnik - 20.30 Vijavaja - 20.35 A. Foerster: Gorenjski Slavček — opera — 22.15 Serijski film - 23.05 Poročila.
ČETRTEK, 10. oktobra: 9.35 TV v šoli - 10.30 Nemščina — 11.00 Angleščina — 14.45 TV v šoli — ponovitev — 15.40 Nemščina — ponovitev — 16.10 Osnove splošne izobrazbe — 17.10 Poročila — 17.15 Tiktak: čarodejna kreda — II. del — 17.30 Pionir-
ski TV dnevnik — 18.00 Po Sloveniji — 18.15 Propagandna medigra — 18.20 V narodnem ritmu — 18.45 Po sledeh napredka — 19.05 Pri ,Londonu” — homuristična oddaja — 19.45 Cikcak — 20.00 TV dnevnik — 20.30 Vijavaja — 20.35 Dramatiziran roman — 21.35 Kulturne diagonale — 22.35 Poro Čila.
Na jesenskem sejmu v Št. Vidu ob Glini:
„Vse za tvoj dom!’6
NAJVEČJA RAZSTAVA POHIŠTVA
Kot običajno prireja tudi letos ob jesenskem sejmu v 5t. Vidu ob Glini najbolj moderna trgovska hiša pohištva in opreme Sepp SCHoFFMANN v lastni zgradbi, t. j. le v BahnhofstraBe 19 v Št. Vidu ob Glini veliko in zanimivo razstavo.
Na prostoru 6000 ;kv. metrov v lastnem razstavišču vidite vedno najboljše in najnovejše s pod ročja stanovanjske kulture.
Tudi letošnji Koroški velesejem je ponovno dokazal, da spada trgovski veleobrat pohištva in opreme Sepp SCHoFFMANN med prve na Koroškem in potrjuje pravilo: „Ni nujno, da bi moralo lepo pohištvo biti drago”.
Takoj pri vhodu pozdravijo obiskovalca okusno izbrane zavese, katerih je v prodajnih prostorih na pretek. Povečani oddelek za preproge nam nudi veliko izbiro (n. pr. boucle, dragocene orientalske itd.)
V posameznih nadstropjih se ponuja interesentu okoli 80 različnih, dobro zamišljenih pohištvenih sestavov, nadalje opreme za vsako potrebo in denarnico. Nadalje so razstavljene številne opreme pohištva za dnevne sobe, spalnice in jedilnice; na razpolago je tudi nemško in špansko pohištvo, ki je zelo Okusno izdelano. Prvič letos pa so razstavljene razne svetilke iz Danske v zvezi z istočasno, toda povečano razstavo danskega pohištva.
Gospodinjo bo seveda zelo zanimala posebna razstava kuhinjske opreme v 10 različnih variantah in nova, zelo moderna „Musterring-kuhinja” z nazi vom „Intropa M 80”.
Posebej naj omenimo lepo in smotrno vzldljivo spalnico M 1330 kot tudi razne stene.
Tudi na bolj revne kupovalce se je tvrdka Sepp SCHOFFMANN ozirala z nizkimi cenenimi ponud bami. Tako n. pr. stane spalnica iz trdega lesa, 6-delna, le 4.890.— šil. Za dnevno sobo je na razpolago moderna omara, pravtako iz trdega lesa že za le 2.780— šil.; prilegajoča se oblazinjena garnitura stanc le 2.490,— šil.
Za mladino ima pohištvena tvrdka Sepp SCHOFF MANN ceneno kombinirano mladinsko opravo iz teak-lesa, sestoječo iz 1 omare, 1 postelje, omare za posteljnino, knjižne police in komode po izredno nizki ceni 5.940,— šil.
Na vprašanje, zakaj so kupci tako zadovoljni, odgovarja g. Schbffmann: ..Popolnoma razumljivo, kajti mi naredimo pohištvo, ki ga nima vsak. Tu vse odgovarja: oblika, kvaliteta, izdelava in cena!”
Tej izjavi je treba le pritrditi, kajti vodstvo tvrdke se ni ustrašilo nobenega truda ob organiziranju gori omenjene razstave — največje in najlepše na Koroškem. Odprta je vsak dan do 7. oktobra in njen obisk vsakemu toplo priporočamo.
Izhaja vsak četrtek. Naroča se na naslovu: „Naš tednik”, Celovec, Viktringer Ring 26, 90D Klagenfurt. — Telefon uprave in oglasnega oddelka 82-6-69. — Telefon uredni štva: 84-3-58. Naročnina znaša mesečno 7.— šil., letno 80,— šil. Za Italijo 2800,— lir, za Nemčijo 20.— DM, za Francijo 22,— ffr., za Belgijo 250.— bfr., za Švico 20,— šlr., za Anglijo 2,— f. sterl., za U. S. A. in ostale države 6.— dolarjev na leto. — Lastnik in izdajatelj: Narodni svet koroških Slovencev. — Odgovorni urednik: Janko Tolmajer, Ra diše, p. Žrelec. — Tiska Tiskarna Družbe sv. Mohorja v Celovcu, Viktringer Ring 26.
Haš tednik