182
Sv. Miklavž
(Slika. Spisal Bogdan Slavko.)
tedeli smo na zapečku. Zunaj je brila mrzla  burja in se  igrala s snežin-kami, katere  so padale  na  zemljo   Vse je  bilo tibo okrog biše. Le tu pa tam se je oglasila senica.
nMama, ali mi prinese sv. Miklavž konjička kakor lansko leto sosedovemu Tončku ?" vprašal sem mamo, ko so predli pri peči.
,,Seveda ti ga prinese, ako bodeš priden," od-govorili so mama.
»AH nisem priden, mama?"
„0 gotovo si priden, samo da bi bil malo bolj tih, da bi ne klepetal zmeraj". —
,,MoIita, otroka moja," velijo mama po dokončani večerji, ,,da vama prinese sv. Miklavž več nebeških daril; kajti nocojšnji vecer posluša pod okni, kje bolj otroci molijo, da ondi prinese tudi več daril."
Pokleknila sva s sestrico in molila.
Kekdo potrka na vežna vrata. Oče gredo odpirat, jaz skočim na zapeček k dedu in sestrica se stisne k mami.
,,Kaj pomenja to rožljanje verig? Kdo je zunaj?"
,,Miklavž je prišel in z njira parkeljni," zašepe-čejo mi ded na uho.
Hišna vrata se odpro. V sobo stopi Miklavž z dvema angeljema. O kako lepa oblačila so imeli! Miklavž je imel srebrnosivo brado, ki mu je segala do prsij, srebern plašč, škofovsko kapo in palico. Angelja sta bila belo opravljena. Jeden izmed njiju je držal v roki zvonček in drugi je nosil darila.
Ves sem se tresel od strahu na zapečku.
.,Micka, nič se ne skrivaj mami za hrbet!" spre-govori Miklavž k sestrioi. ,,Mi ti ne bomo storili nič žalega, marveč molila boš nekoliko, in zato te bode obdaril ta-le angelj" — pokaže na angelja ob levi — ,,z krasnimi darili. Moli torej apostoljsko vero!"
,,Ve — — ru —  —  u —  — jem  — v
Boga Očeta," pričela je sestrica mdliti. Glas
se ji je tresel. Vendar je dokončala.
183        .
,,Si že dobro molila," reče ji Miklavž. ,,Daj ji" — obrne se k angelju na levi — ,,kaj lepega!"
Angelj ji je dal jabolk, hrušek in orehov. Strah je izginil. Ž veseljem je vzela darila. —
,,Kje je vaš Jožek, mati?" obrne se Miklavž proti mami. ,.I tudi on mora pokazati, kako zna moliti.'
,,Gotovo se je skril na zapeček k dedu," odvrnejo mama.
,Jožek, pridi doli,u zakliče mi Miklavž. Srce mi je utripalo, ko sera lezel z zapečka. Pritisnil sem se k mami, da bi me ne vzeli parkeljni, ki so v veži ro-potali.
,,Moli šest resnic in potem deset božjih zapovedij," veli mi Miklavž.
Začel sem molili. Nikakor mi ni hotelo iti, vedno se mi je ustavljalo. Slednjič sem vendar odmolil.
Angelj mi d& na povelje Miklavievo jabolk, hrušek in oreho\\
Kako sem bil vesel! Nič veo se nisem bal, sroe mi je poskakovalo od veselja. —
Angelj pozvoni. Verige zarožljajo v veži in par ornih mož se prikaže v hišo. Stisnil sem se k mami ter pričel jokati.                                                ,
,,Saj te ne bodo vzeli," tolažili so me mama.
Miklavž jim zapove umakniti se: ,,Tukaj nimate ničesar opraviti. Pojdite odtod!*1
,,Z Bogom," ii Miklavž in odide proti sosedovi hiši. Parkeljni so ropotali in rožljali z verigami okrog hiše ....
Kmalu na to je biio vse tiho, le burja je pihala zunaj ter metla s snegom. —
Dolgo nisem mogel zaspati, vedno sem mislil na svetega Miklavža in na angelja. Pozno me premaga spanec ter me zaziblje v sladke sanje ....