Franc Hribernik
NEKATERI VIDIKI SOCIO-DEMOGRAFSKEGA
POLOŽAJA KMEČKIH DRUŽIN V SLOVENIJI
UVOD
V vseh sodobnih in tehnološko visoko raz-
vitih družbah je prebivalstvo, ki se profesional-
no ukvarja s pridelovanjem hrane, vse manjši
del skupne populacije. V najrazvitejših drža-
vah zagotavlja nacionalno prehransko varnost
le še nekaj odstotkov aktivnega kmečkega pre-
bivalstva, ki se po veliko vidikih sodobnega
načina življenja ne razlikuje bistveno od drugih
socio-profesionalnih skupin. Tako kot slednje
se tudi kmečke družine vse izraziteje soočajo s
pojavom upadanja tradicionalnih intergene-
racijskih solidarnostnih vezi in z naraščajočo
krizo družinskih odnosov. Proces razkrajanja
tradicionalne socialne entitete, brez katere
postaja vprašljiva tudi socialna stabilnost mo-
derne družbe, je eden od poglavitnih razlogov,
zakaj je svetovna organizacija posvetila leto
1994 prav ohranjanju vrednot družinskega živ-
ljenja. Številni kritični raziskovalci družinske
problematike v svojih razmišljanjih upravičeno
opozarjajo na povečano diskontinuiteto in na
spreminjanje vloge družine pri izvajanju sicer
nepogrešljivega socializacijskega procesa. Zato
se zastavlja resno vprašanje, ali sploh obstaja
primeren substitut socialni skupini, kakršna je
družina, za ohranjanje stabilnosti odnosov
med člani, še zlasti pa za ohranjanje intergene-
racijske solidarnosti, brez katere nobena, še
tako razvita moderna družba ne more preži-
veti. Procesi socialne dezintegracije posledično
močno pospešujejo atomizacijo družbenega
življenja in povečujejo število posameznikov,
ki izgubljajo temeljno življenjsko orientacijo.
Čeprav slovenske družbe ob izteku dvajse-
tega stoletja ne bi mogli povsem primerjati s
tistimi, ki so v svojem socialno-ekonomskem
razvoju naredile bistveno veČji korak, je mo-
goče reči, da je v preteklih desetletjih kljub
specifični razvojni paradigmi prav tako doži-
vela globoko socialno transformacijo. Res je
sicer, da so bile posamezne družbene skupine
dokaj diferencirano vključene v proces moder-
nizacije, vendar nobena izmed njih ni ostala
povsem neprizadeta. Tudi socialni sloj kmetov,
ki je skozi burne procese deagrarizacije, indus-
trializacije, urbanizacije in modernizacije doži-
vel zgodovinski zaton. V letu 1991 je statistika
uvrstila med kmečko prebivalstvo le še manj
kot osem odstotkov (7,6%) slovenskega pre-
bivalstva. Izginjanje tega socialnega segmenta
pa pomeni navadno tudi demografsko siro-
mašenje podeželja ter bolj ali manj pospešeno
izginjanje njegovih antropogenih značilnosti.
Od tega, kakšna je vitalna sposobnost kmečke
družine, kakšni so interesi družinskih članov
pri ohranjanju tradicije kmetovanja kot speci-
fične socialne in gospodarske funkcije, in ne
nazadnje, kakšni so medsebojni odnosi, je v
marsičem odvisno tudi, kakšen bo prihodnji
razvoj slovenskega podeželja in kakšna bo nje-
gova poseljenost — še zlasti na tistih območjih
današnje Republike Slovenije, ki so upraviče-
no opredeljena kot demografsko ogrožena.
Tudi zato je smiselno nameniti tej proble-
matiki posebno analitično pozornost.
RAZISKOVALNI PRISTOP
Pri sociološki analizi položaja slovenske
kmečke družine smo uporabili dva temeljna
vira: statistične podatke popisa prebivalstva v
Republiki Sloveniji v letu 1991 in podatke em-
piričnega raziskovalnega dela, ki smo ga
opravili na Biotehniški fakulteti. Oddelek za
203
FRANC HRIBERNIK
VITALNOST SLOVENSKIH DRUŽIN SE
ZMANJŠUJE
Vsaka družba mora v svojem razvoju poskr-
beti za tri temeljne funkcije, brez katerih se
porušijo njeni temelji. Te so: skrb za fizično
sosledje generacij (biotična reprodukcija), skrb
za ustrezno materialno podstat, izvajanje pri-
marnega in sekundarnega socializacijskega
procesa (Južnič 1989). Številne socialno-eko-
nomske spremembe, ki zadevajo moderno
slovensko družbo, potiskajo tradicionalne so-
cialne vrednote v pozabo, med njimi tudi tiste,
ki se vežejo na obseg in notranjo strukturo go-
spodinjstev in družin. Statistično spremljanje
socialnega dogajanja, povezanega z demograf-
skimi procesi, nesporno dokazuje po eni strani
zmanjševanje obsega gospodinjstev (v skup-
nem številu članov), po drugi strani pa večanje
njihovega števila. Podatki v preglednici 1 nam
omogočajo podrobnejši vpogled v strukturne
spremembe v zadnjih treh desetletjih.
Na začetku šestdesetih let je vsaj četrtina
gospodinjstev imela pet ali več članov, potem
pa se je njihov strukturni delež iz desetletja v
desetletje konstantno manjšal. Precejšen upad
je dosegel prav v zadnjem desetletju. Posle-
dično to pomeni, da se zmanjšuje tudi pov-
prečno število članov na gospodinjstvo. Zgolj
za ilustracijo navedimo, da je npr. v letu 1931
Preglednica 1
Struktura gospodinjstev v Sloveniji po številu članov v letih 1961,1971,1981 in 1991
agronomijo, na začetku devetdesetih let (pro-
jekt »Kmečka družina«, ki ga je vodila prof.
dr. A. Barbič). Z metodo anketnega vprašal-
nika smo zbrali številne relevantne podatke za
780 naključno izbranih kmetij. Kot izhodiščni
metodološki kriterij smo opredelili minimalni
obseg obdelovalnih zemljišč (vsaj 1 ha) in sta-
rost anketiranih članov kmečkega gospodinj-
stva (med 18 in 60 let). Podatki zadevajo
različne socialno-ekonomske vidike življenja in
dela sodobne slovenske kmečke družine. Na ta
način so bila izločena ostarela in devitalizirana
kmečka gospodinjstva, ki so objektivno obso-
jena na izginotje. Čeprav smo poskušali posa-
mezne skupine anketirancev številčno izenačiti
(gospodarja/moža; gospodarico/ženo; nasled-
nika/moža oz. naslednico/ženo), se nam to ni
povsem posrečilo, saj je tradicionalna vloga
»prvega« člana gospodinjstva na slovenskih
kmetijah še vedno dovolj poudarjena. Rezul-
tati empiričnega raziskovanja razkrivajo šte-
vilne socialne probleme, s katerimi se dan za
dnem soočajo kmečke družine. Eno od najres-
nejših zadeva prav vprašanje socialne repro-
dukcije oz. zagotavljanje intergeneracijske
kontinuitete.
Vir podatkov: Rezultati raziskovanj, št. 617. Ljubljana: Zavod Republike Slovenije za statistiko.
204
NEKATERI VIDIKI SOCIO-DEMOGRAFSKEGA POLOŽAJA KMEČKIH DRUŽIN V SLOVENIJI
Štelo povprečno slovensko gospodinjstvo sko-
raj pet članov, pri čemer so to povprečje
močno presegala prav kmečka. Iz zapisov o so-
cialni problematiki predvojnega (zlasti kmeč-
kega in delavskega) prebivalstva je mogoče
povzeti, da je socialna revščina v marsičem
sovpadala tudi s številčnim obsegom revnih
družin in gospodinjstev, čeprav gre temeljne
razloge takega mizernega socialno-ekonom-
skega stanja iskati zlasti v razvojni zaostalosti
in nesposobnosti takratne države za kolikor
toliko pravično alokacijo družbenih dobrin. Za
splošne socialne in zdravstvene razmere pa so
bile posledice katastrofalne (Maister, Uratnik
1938; pirc, Baš 1938; Marentič 1957).
Ne glede na to, da je statistična opredelitev
kmečkega gospodarstva dokaj ohlapna, podat-
ki popisa prebivalstva v letu 1991 dokazujejo,
da se gospodinjstva s kmečkim gospodarstvom
po številu družinskih članov še vedno precej
razlikujejo od nekmečkih (preglednica 2).
Primerjava med kmečkimi in nekmečkimi
gospodinjstvi pokaže, da je prvih pomembno
več v primerih, ki štejejo 5 in več članov. Med
vsemi je takih skupaj kar tri desetine (30,5%),
medtem ko je gospodinjstev brez kmečkega
gospodarstva med vsemi manj kot desetina
(9,3%). Je pa zato delež nekmečkih gospo-
dinjstev z enim samim članom skoraj dvakrat
višji.
Spreminjanje socialnih razmerij se odraža
tudi v načinu življenja prebivalstva. Popis pre-
bivalstva leta 1991 je razkril, da je t. i. družin-
skih gospodinjstev štiri petine vseh, pri čemer
gre v več kot devetih desetinah za gospodinj-
stva z eno samo družino. Primerov, ko gospo-
dinjstva vključujejo dve ali več družin, pa je vse
manj. Vendar lahko rečemo, da se zlasti pri
kmečkih gospodinjstvih kljub precejšnjim spre-
membam v zadnjih nekaj desetletjih ta oblika
socialnega sožitja še vedno nekoliko pogosteje
pojavlja. Gospodinjstev z dvema ali več druži-
nami je bilo namreč med gospodinjstvi, ki
imajo kmečko gospodarstvo, nazadnje še ved-
no skoraj petina (18,8%).
Odgovor na vprašanje, kakšne so razvojne
kvalitativne spremembe v družinski strukturi,
pa nam omogočajo komparativni podatki dveh
zadnjih popisov slovenskega prebivalstva (pre-
glednica 3). Z njihovo pomočjo lahko tudi
ugotovimo kar opazne dinamične spremembe
z vsemi spremljajočimi socialnimi posledicami.
Na eni strani se je pomembno povečalo
skupno število vseh družin (indeks 106), na
drugi strani pa so se signifikantno spremenila
razmerja med posameznimi tipi. Izračunani
indeksi za vsakega izmed njih opozarjajo na
naraščajočo krizo družine in zakonskih zvez, ki
je zaznamovala tudi slovensko družbo pred
prelomom tisočletja. Po letu 1980 je opazen
Preglednica 2:
Gospodinjstva s kmečkim gospodarstvom in brez njega po številu članov v Republiki Sloveniji v letu 1991
Število članov
Vir podatkov: Rezultati raziskovanj, št. 617. Ljubljana: Zavod Republike Slovenije za statistiko.
205
FRANC HRIBERNIK
Preglednica 3
Število in struktura družin v Republiki Sloveniji v letih 1981 in 1991
Vir podatkov: Rezultati raziskovanj, št. 617. Ljubljana: Zavod Republike Slovenije za statistiko.
trend upadanja števila sklenjenih zvez, koefi-
cient razvezanih (na tisoč sklenjenih) pa je v
istem časovnem obdobju okoli 220, To po-
meni, da razpade približno petina vseh skle-
njenih zakonskih zvez. Upoštevanja vreden je
brez dvoma podatek, da je več kot tretjina
vseh slovenskih družin nepopolnih družin.
Razmeroma precejšnje relativno povečanje se
kaže pri družinah z enim samim staršem, kar
je pogosto povezano z dokončnim razpadom
družine. Hkrati naraščajo t. i. izvenzakonske
skupnosti in še zlasti fenomen »reprodukcijske
abstinence«, ki se izraža v precej povečanem
številu parov brez otrok prav v zadnjem de-
setletju. Ali to dogajanje kaže na specifični
pojav pasivnega odpora (nerojevanje otrok)
mladih proti družbenim spremembam in so-
cialni neperspektivnosti te generacije (Jež
1993: 36), je z vidika zagotavljanja socialne re-
produkcije in generacijske kontinuitete brez
dvoma še kako relevantno socialno vprašanje,
ki mu ta družba kljub povsem očitnim alar-
mantnim socio-demografskim indikatorjem
zagotovo še ne posveča dovolj pozornosti. Pos-
ledice — tako na ravni posameznika kot
družbe — pa bodo neposredno zaznamovale
življenje že sedanjih generacij.
Čeprav sociologi v glavnem ne govorijo več
o ostrih protislovjih med mestom in podežel-
jem, se specifičnosti večstoletnega, bolj ali
manj ločenega socialnega in prostorskega raz-
voja kljub vsemu deloma reproducirajo. Pri-
merjava med slovenskimi urbanimi in ostalimi
naselji je pokazala, da kakšnih ekstremnih od-
stopanj sicer ni, vendar pa je strukturni delež
nepopolnih družin (npr. mati z otrokom, nepo-
ročen par brez otrok) pri slednjih nekoliko
nižji, na kar najbrž v določeni meri vplivajo
tudi tradicionalne družbene norme, ki so na
slovenskem podeželju še ohranjene in so kljub
temu, da izgubljajo pomen, še vedno razme-
roma učinkovita neformalna socialna kontrola
(ÍIribernik1985).
Na močno zmanjšano vitalnost slovenskega
prebivalstva pa opozarjajo še drugi socio-
demografski indikatorji. V zadnjem desetletju
se je stopnja natalitete prav tako konstantno
zmajševala, stopnja mortalitete pa je ostajala
razmeroma nespremenjena. Naravni prirastek
(koeficient na tisoč prebivalcev) je npr. v letu
1981 znašal še 5,4, deset let pozneje pa le 1,1.
Slovenska družba se tako vse hitreje stara, re-
produkcijska sposobnost prebivalstva pa posle-
dično hitro upada. Povprečno število otrok v
družini se je znižalo od 1,34 v letu 1981 na 1,31
v letu 1991. Res pa je, da so med posameznimi
družbenimi sloji precejšnje razlike. Analiza
rodnosti glede na različen socio-profesionalni
položaj žensk potrjuje znano dejstvo, da žen-
ska rodi tem manj otrok, čim višje je na soci-
alni lestvici. Od te paradigme deloma odsto-
pajo najvišji sloji. V generacijah, rojenih po
prvi svetovni vojni, še samo kmečke ženske
zagotavljajo biološko rejjrodukcijo svoje soci-
alno-poklicne skupine (SiRŒue/ al. 1989: 16).
To pomeni, da imajo najvišjo stopnjo rodnosti
206
NEKATERI VIDIKI SOCIO-DEMOGRAFSKEGA POLOŽAJA KMEČKIH DRUŽIN V SLOVENIJI
najnižji socialni razredi, najnižjo pa t. i. srednji
sloji. V primeru, da se bo proces zmanjševanja
natalitete v Sloveniji nadaljeval, bo vedno
večje tudi izenačevanje rodnosti, vendar na
ravni, ki ne bo zagotavljala niti enostavne bi-
otične reprodukcije.
Omenjeni pokazatelj vitalnosti kot zanesljiv
indikator demografskega dogajanja kaže, da je
število živorojenih že skoraj enako številu
umrlih, oziroma, da prebivalstvo po tej poti
skoraj ne narašča. Trend naglega padanja rod-
nosti je lahko tudi neposredni odsev slabih in
neurejenih družbenih razmer, pa tudi rezultat
nedorečene strategije nacionalnega razvoja, ki
očitno ne zna poskrbeti za lastni fizični obstoj.
Sicer pa je rodnost pogojena s številnimi de-
javniki, med katerimi imajo pomembno vlogo
zlasti naslednji: družbeno-ekonomski položaj
posameznika in družine; izobrazba in zapo-
slenost (še zlasti žensk); kulturni dejavniki
(družbene norme, vrednote, javno mnenje, re-
ligiozna, etnična in rasna pripadnost); antro-
pološki in psihološki dejavniki (Boh 1988).
Vedenjski obrazci glede števila otrok v družini
se tudi zato na podeželju bolj ali manj razliku-
jejo od tistih v urbanih naseljih. Lahko bi rekli,
da take teoretske ugotovitve v marsičem potr-
jujejo tudi statistični podatki popisa prebival-
stva v Sloveniji v letu 1991 (preglednica 4).
Iz predstavljenih podatkov lahko povzame-
mo, da je družin, ki so imele ob popisu pre-
bivalstva 6 in več otrok, vedno manj in da so
vse bolj »folklorni« ostanek reprodukcijskoga
vzorca, ki je bil zlasti na podeželju in med
Preglednica 4
Deleži dnižin po tipu in številu otrok v urbanih in neurbanih naseljih v Sloveniji v letu 1991
Število otrok v družini
Vir podatkov: Rezultati raziskovanj, št. 617. Ljubljana: Zavod Republike Slovenije za statistiko.
207
FRANC HRIBERNIK
kmečkim prebivalstvom še ne tako davno po-
vsem vsakdanji pojav. V mestnih naseljih so jih
v letu 1991 našteli skupaj le 145, v drugih
naseljih pa še trikrat toliko (439). Čeprav so
tako med tipi družin kot tudi med naselji
opazne razlike, je mogoče na splošni ravni
ugotoviti, da postaja tipičen reprodukcijski
vzorec slovenske družine eden ali kvečjemu
dva otroka. Kar je več, očitno presega tako
materialne pogoje kot tudi spremenjeni
miselni horizont večine ljudi. Hkrati je mogoče
domnevati, da se želi del slovenske populacije
tudi povsem zavestno izogniti starševski odgo-
vornosti. S tega zornega kota se v razmerah
močno zmanjšane natalitete upravičeno zas-
tavlja vprašanje, na kakšen način naj se sploh
vrednoti starševstvo (tako materinstvo kot
očetovstvo), ki ga še vedno razumemo bolj kot
samoumevno odgovornost posameznika in
manj kot družbeno nujno potrebno funkcijo, ki
mora biti adekvatno vrednotena. Ne gre po-
zabiti, da temelji celoten sistem socialne var-
nosti — zlasti za vse večje število ostarelega in
delovno nesposobnega prebivalstva — izključ-
no na vitalnih sposobnosti mladih generacij za
produktivno delo. Primanjkljaj v močno zmanj-
šani nataliteti je res mogoče pragmatično reše-
vati z imigracijskimi procesi, vendar ti porajajo
v številnih zahodnoevropskih družbah vse os-
trejše in težko rešljive socialne konflikte med
domicilnim prebivalstvom in (pre)veliko mno-
žico priseljencev. V navezavi na ekstremne
ideološke nazore pa še dodatno poglabljajo
brezno medsebojnega nezaupanja. Zahodno-
evropski primer bolj ali manj ponesrečene
integracije različnih etničnih skupin, kultur,
religij in drugih specifičnih značilnosti soob-
stoja različnosti postavlja znova pod vprašaj
tudi sociološke in antropološke teorije o us-
pešnosti procesov asimilacije in akulturacije.
Ob precejšnjem deležu neavtohtonega pre-
bivalstva in diferenciranih reprodukcijskih
vzorcih obstaja možnost nastanka podobnega
socialnega dogajanja — takega, kot se mani-
festira v razvitejših evropskih državah — tudi v
Sloveniji. Gre vsekakor za socialno izrazito de-
struktivni pojav s številnimi intergeneracij-
skimi posledicami.
Z uporabo kvantitativnih primerjalnih me-
tod je potemtakem mogoče precej zanesljivo
potrditi izhodiščno domnevo o slabenju vital-
nosti slovenske družbe. V nadaljevanju pa
poglejmo, kako so večdesetletne specifične
družbeno-ekonomske okoliščine vplivale na
spreminjanje kmečke družine in njene socialne
funkcije.
KMEČKA DRUŽINA KOT SKUPNOST VEČJEGA
ŠTEVILA DRUŽINSKIH ČLANOV
Nekatere že opravljene in poglobljene
raziskave glede socialno-ekonomskega polo-
žaja slovenskega kmečkega prebivalstva v 80.
letih (npr. Barbič et al 1984) ter na začetku
90. let (Barbič et al. 1993) nakazujejo, da pro-
ces transformacije kmečke družine z velikim
številom družinskih članov v moderno nuk-
learno družino še ni končan. Hkrati pa analize
socio-demografskega položaja prebivalstva v
t. i. demografsko ogroženih območjih opozar-
jajo, da so resno natrgane ali celo povsem
pretrgane medgeneracijske vezi. Tako smo la-
hko npr. ugotovili, da na območju zaščitenega
Triglavskega narodnega parka prevladujejo
gospodinjstva z enim ali dvema članoma in se
vitalni človeški potenciali v dosti primerih že
iztekajo. Omenjeni primer je le eden od števil-
nih, ki karakterizirajo marsikatero obmejno
področje in področja, ki so v razvoju ostala na
obrobju družbenega dogajanja. Antropogeni
element izginja tudi na področjih, ki jih je (po
vsej verjetnosti trajno) prizadel proces dea-
grarizacije in devitalizacije. Možnosti za vno-
vično oživljanje pa so zelo vprašljive. Tudi zato
razvite evropske države namenjajo vse več so-
cialne in neposredne ekonomske podpore pre-
bivalstvu, ki je še voljno vzdrževati podobo
kulturne krajine sicer redko naseljenih hribo-
vitih in gorskih predelov. V teh državah so
kmečkemu prebivalstvu priznali, da ima nji-
hovo življenje in delo v ruralnem prostoru
veliko več kumulativnih socialnih funkcij kot
zgolj prevladujočo ekonomsko funkcijo.
Rezultati opravljenega raziskovalnega dela
(projekt »Kmečka družina«) kažejo, da so
kmetije, na katerih temeljni nosilci kmeto-
vanja sodijo v kategorijo vitalnega kmečkega
prebivalstva, po številu družinskih članov pre-
cej nad slovenskim povprečjem. Med 780 an-
ketiranimi jih je kategorijama s štirimi in
petimi člani pripadlo vsaki četrtina, s šestimi
pa nekaj manj kot petina. Redke niso bile niti
kmetije, ki so štele sedem in več družinskih
članov (skupaj 14,1%). Čeprav se na kmetiji
208
NEKATERI VIDIKI SOCIO-DEMOGRAFSKEGA POLOŽAJA KMEČKIH DRUŽIN V SLOVENIJI
pojavljajo tudi večdružinska gospodinjstva, se
številne socialne in ekonomske funkcije izva-
jajo bolj ali manj nediferencirano. Kmečka go-
spodinjstva so v nasprotju z urbanimi navadno
še vedno dvo- in večgeneracijska, enogeneraci-
jska pa so manj pogosta. V raziskavi smo jih
zasledili le okoli 5 odstotkov. Poglobljena ana-
liza glede na socio-ekonomski tip kmetije pa je
pokazala tudi nekatere specifičnosti, ki bi jih
na podlagi opredeljenega raziskovalnega vi-
dika težko generalizirali na vso slovensko
kmečko populacijo. Razlike se prav tako po-
javljajo v povezavi s prostorsko lociranostjo
kmetij. Tiste, ki so bližje urbanim centrom, se
neprimerno hitreje modernizirajo — ne le v
proizvodno-tehničnem pomenu besede, tem-
več tudi v socialnem, kar se kaže tudi v manj-
šanju števila potomcev. Ob upoštevanju ce-
lostnega demografskega dogajanja, ki zadeva
slovensko kmečko prebivalstvo, pa se izkaže,
da je ta socialni segment zajel proces pospeše-
nega staranja z vsemi socialnimi posledicami,
med katerimi ne gre spregledati naraščajočega
zamiranja kmetovanja. Makarovičeva (1991)
ocenjuje, da je v posameznih slovenskih regi-
jah razmeroma velik del kmečkih gospodarstev
podvržen procesu devitalizacije in končnemu
izginotju. Tudi stratifikacijska analiza kmeč-
kega prebivalstva je pokazala, da je mogoče z
vidika različnih socialnih, ekonomskih, de-
mografskih in razvojnih indikatorjev le manjši
del slovenskih kmetij opredeliti kot vitalne in
perspektivne (Tomšič, Lušin 1993).
KMEČKA DRUŽINA KOT SOCIALNA IN
INDIVIDUALNA VREDNOTA
V zadnjih nekaj desetletjih se je zunanja in
notranja podoba slovenske kmetije in kme-
čkega gospodinjstva močno spremenila. Vre-
dnote, ki jih vsiljuje »zunanji« svet, vstopajo v
kmečko družino ne le s pomočjo vse moč-
nejšega vpliva sodobnih informacijskih sred-
stev in sredstev množične zabave, temveč jih
prinašajo tako zaposleni člani kmečkih gos-
podinjstev kot šolajoči se otroci. S tradicio-
nalnimi vrednotami inkulturirane starejše
generacije so se le stežka podredile številnim
novostim, ki nezadržno vdirajo v nekdaj
povsem trden in neprepusten kmečki družinski
svet. Zaradi tega se ne tako redko porajajo
bolj ali manj ostri konflikti med generacijami
in med spoloma. Avtoritarnost in patriarhal-
nost kot dominantni karakteristiki tradicional-
nih odnosov med prebivalci na podeželju in
zlasti med člani kmečkih družin se bolj ali
manj hitro umikata demokratičnih in enako-
pravnim odnosom. Od tega, kakšna je socialna
klima v kmečkem gospodinjstvu, je v marsičem
odvisno, kakšna je njegova ekonomska uspeš-
nost in kakšne so razvojne možnosti kmečkega
gospodarstva. Z vidika socialne varnosti pa so
nekonfliktna socialna razmerja tudi trden te-
melj medgeneracijske solidarnosti, ki v moder-
ni družbi dokaj hitro izginja, skrb za starejše in
onemogle pa se vse bolj institucionalizira.
Podatki v preglednici 5 nam razkrivajo, ka-
ko anketiranci ocenjujejo medosebne odnose v
kmečki družini. Pri tem je treba vsekakor
upoštevati omejitve, ki jih vsebuje izbrani me-
todološki način zbiranja podatkov s pomočjo
anketnega vprašalnika. Raziskovalna skepsa je
na mestu zlasti glede iskrenosti odgovorov na
tista vprašanja, ki zadevajo prav medsebojne
odnose, saj razkrivanje konfliktnih družinskih
razmerij deloma razkriva tudi osebnost anketi-
ranca. Za konflikt pa sta vselej potrebna vsaj
dva, pri čemer ni mogoče vnaprej opredeliti
krivdno odgovornost za nastali položaj.
Na temelju subjektivne ocene anketirancev
bi lahko domnevali, da vsaj na splošni ravni
odnosi med člani kmečkih gospodinjstev niso
posebej problematični, čeprav v posameznih
Preglednica 5
Ocena medsebojnih odnosov v okviru kmečkega
gospodinjstva
Vir podatkov: Projekt »Kmečka družina« (1991 ),
209
FRANC HRIBERNIK
primerih prihaja do manjših, a ludi večjih
medsebojnih trenj, v izjemnih primerih pa se
ekstremni konflikti končajo ne le z razbitjem
družine, temveč tudi v kriminalni sferi. Kvali-
tativne spremembe se kažejo v odnosih med
generacijami — med starši in otroci, med go-
spodarjem (gospodarico) in ostalimi aktivnimi
člani kmečkega gospodarstva, med generacijo
gospodarja/rice in njegovih/njenih staršev itn.
Konfliktne situacije nastajajo v procesu odlo-
čanja o številnih vprašanjih, ki zadevajo bodisi
posamezne ali vse (podrejene) družinske čla-
ne. Delitev dela ostaja na številnih slovenskih
kmetijah še vedno precej tradicionalna, čeprav
se vedenjski obrazci pod težo družbenih oko-
liščin tudi tu počasi spreminjajo. Pri vse
večjem usmerjanju kmetov k pridobivanju do-
hodka iz nekmetijskih dejavnosti je zlasti de-
lovna vloga ženske na kmetiji postala še bolj
poudarjena (npr., opravljanje kmetijskih del s
kmetijsko mehanizacijo). Toda o vitalnih stva-
reh (zlasti ekonomske in razvojne narave) še
vedno najbolj pogosto odloča prav »prvi« član
kmetije — kmečki gospodar. Lahko bi rekli,
da patriarhalnost kot tipična značilnost tradi-
cionalnih kmečkih družb na slovenskem po-
deželju in zlasti med kmečkim prebivalstvom
še zdaleč ni povsem izginila (Južnič 1984; Hri-
bernik 1985).
Čeprav podatki raziskave ne kažejo, da bi
med družinskimi člani v okviru kmečkih družin
prihajalo do resnejših konfliktov, vsekakor ni
mogoče prezreti vpliva socio-kulturnega okolja
na spreminjanje odnosov med družinskimi
člani. Podaljšano izobraževanje tudi kmečkih
otrok in iskanje temeljne zaposlitve v nekme-
tijskih dejavnostih sta vnesla v družinska raz-
merja nove kvalitativne elemente, ki bolj ali
manj usodno determinirajo (dez)integracijske
procese. Ekonomska samostojnost odraslih
mlajših družinskih članov daje zadostno osno-
vo za njihovo povsem samostojno odločanje. V
primeru nerešljivih medgeneracijskih konflik-
tov (zlasti med nosilci kmetovanja in nasled-
niki) pa se lahko pretrga tudi že predvidena
intergeneracijska kontinuiteta. Odhod mladih
s kmetij pomeni v večini primerov posledično
tudi zaton ne le socialne, temveč tudi njene
ekonomske funkcije. Ponovna vrnitev na kme-
tijo po tem, ko si je »pregnani« potomec že
uredil lastno življenje drugod, pa je vsekakor
manj pogosta.
Kako tesno je posameznik navezan na
temeljno socialno celico (družino), je potem-
takem najbolj odvisno prav od urejenih dru-
žinskih odnosov. Od te urejenosti je pogosto
odvisna tudi možnost zagotovitve medgene-
racijske kontinuitete. Rezultati raziskovalnega
dela med vitalno kmečko populacijo kažejo
(preglednica 6), da je navezanost na primarno
družbeno skupino med različnimi identifikacij-
skimi socialnimi oblikami najpomembnejša in
tudi najvišje ovrednotena. Hkrati se pokaže
tesna povezanost med oceno družinskih odno-
sov in stopnjo navezanosti. Čim višje je ocen-
jena kvaliteta odnosov med družinskimi člani,
tem bolj je izražena tudi njihova socialna pri-
padnost. S širjenjem socialnega prostora pa
identifikacija postopno slabi, kar pomeni, da
širši družbeni okviri v zavesti kmečkega pre-
bivalstva niso več tako pomembni. Vsekakor je
treba pojasniti, da je izkazana, razmeroma
zelo visoka stopnja navezanosti na Slovenijo
kot nacionalni socialni prostor sovpadla s po-
litičnimi dogodki tik pred osamosvojitvijo
Slovenije v letu 1991. Država kot taka, ki v
razmišljanju in praktičnih izkušnjah kmeta
skrbi zlasti za pobiranje davkov in mu nenehno
nalaga nepriljubljene obveznosti, bistveno
manj pogosto pa sama kaj daje, med kmečkim
pebivalstvom v dosedanji zgodovini nikoli ni
imela kakšnega velikega ugleda (Južnič 1984).
Predpostavljamo lahko, da bi bili odgovori na
ponovno zastavljeno vprašanje danes najbrž že
precej spremenjeni, čeprav se pomen iden-
titete posameznika z nacionalnim okvirom vsaj
v novonastalih državah kaže na nekoliko dru-
gačen način kot tam, kjer gre za bogato drža-
votvorno tradicijo.
Če torej odmislimo vpliv intervenirajoče
politične dimenzije, podatki potrjujejo teoret-
sko spoznanje, da intenzivnost poistovetenja
posameznika s socialnim prostorom navadno
korelira z vsakdanjo življenjsko pomembnostjo
tega prostora. To je treba povezati tudi s pre-
glednostjo nad socialnim dogajanjem. Posa-
meznik pač najbolje pozna razmere v ožjih
socialnih okvirih, pri čemer je družinski milje
po vseh znanih indikatorjih najpomembnejši.
Razmeroma visoka stopnja navezanosti kmeč-
kega prebivalstva na področje, kjer živijo in
opravljajo vsakdanje gospodarske aktivnosti, je
lahko v luči vse bolj izrazitih dezintegracijskih
procesov v moderni (formalizirani) slovenski
210
NEKATERI VIDIKI SOCIO-DEMOGRAFSKEGA POLOŽAJA KMEČKIH DRUŽIN V SLOVENIJI
Preglednica 6
Ocena navezanosti anketirancev na posamezne socialno identifikacijske oblike (ocena 1-5)
Navezanost na
Vir podatkov: Projekt »Kmečka družina« (1991 ), Ljubljana.
družbi tudi pomemben razvojni element. Od
pripravljenosti ljudi za reševanje skupnih prob-
lemov — naj gre za vprašanja komunalne in
infrastrukturne ureditve, ekološka vprašanja,
razvijanje prostočasovnih kulturnih in športnih
aktivnosti ali za reševanje socialne proble-
matike — je odvisna tudi kvaliteta družbenega
in individualnega življenja. V eni od poglob-
ljenih raziskav o odnosih medsebojne pomoči
in sodelovanja (Makarovič 1979) se je poka-
zalo, da kooperativni odnosi na slovenskem
podeželju s procesi modernizacije sicer iz-
gubljajo nekdaj bogate tradicionalne oblike,
vendar se deloma vzpostavljajo tudi novi od-
nosi, ki ustrezajo socialnim in ekonomskim
spremembam v življenju kmečkega in podežel-
skega prebivalstva. Višje oblike modernizacije
kmetijstva povzročajo tudi vse pogostejši pojav
zapiranja kmečkih družin v ozke družinske
okvire, kar posledično pomeni tudi zmanjšano
pripravljenost za kooperativnost (Hribernik v:
Barbič e/a/. 1984).
Če je družina med kmečkim prebivalstvom
razmeroma najvišje ovrednoten identifikacijski
socialni prostor, si je smiselno zastaviti še
vprašanje, kateri so najpomembnejši razlogi za
njeno ustvarjanje in za ohranjanje njene multi-
dimenzionalne socialne vloge. Razkrivanje te-
meljnih razlogov nam je lahko tudi v pomoč
pri pojasnjevanju visoke ocene pomembnosti
kmečke družine kot primarne socialne sku-
pine, brez katere vsaj na kmetiji ni mogoče
uspešno izvajati zlasti ekonomsko-razvojne
funkcije. V preglednici 7 je navedenih petnajst
razlogov, ki so jim anketiranci pripisali ocene
med 1 in 5. Rezultati raziskave so vsekakor
vredni analitične pozornosti.
Z gotovostjo lahko trdimo, da je za anketi-
rance hkrati pomembnih več razlogov, ki so
med seboj tesno povezani. V prvi vrsti gre za
izjemno pomembno in heterogeno socializacij-
sko funkcijo, ki jo v vseh družbah, tako tradi-
cionalnih kot modernih, še vedno najbolje
izvaja družina. Naprej, družina je nepogrešljiva
individualna in socialna potreba in temeljni
okvir, ki daje članom fizično in socialno var-
nost na podlagi prevladujoče intergeneracijske
solidarnosti. Anketirani člani slovenskih kmeč-
kih gospodinjstev ocenjujejo, da je družina ti-
sta socialna institucija, ki na najbolj učinkovit
način skrbi za vzgojno-izobraževalni, socialni,
fizični, emocionalni in intelektualni razvoj po-
sameznika. Hkrati je njena vloga nepogrešljiva
pri zagotavljanju nacionalnega preživetja in
tudi nujnosti interegeneracijskega ohranjanja
ekonomske in proizvodne funkcije kmečkega
gospodarstva. To pomeni, da lahko le prokrea-
tivna vloga družine zagotovi ohranitev tradicije
211
franc hribernik
Preglednica 7
Ocena pomembnosti razlogov za ustvarjanje družine med kmečkim prebivalstvom (povprečne ocene)
Vir podatkov: Projekt »Kmečka družina« (1991), Ljubljana.
kmetovanja kot vzvišane vrednote v tradicion-
alni mentaliteti kmečkega prebivalstva, a tudi
socialno in humano skrb za ostarele člane
kmečkih gospodinjstev. Slednja postane še
zlasti pomembna, če upoštevamo, da je
ostarela populacija v vseh sodobnih družbah
potisnjena na socialno obrobje, tradicionalna
intergeneracijska solidarnost pa se kot so-
cialna vrednota v zavesti mladih generacij pri
vseh družbenih slojih bolj ali manj hitro
izgublja. Čeprav se tudi slovenski kmetje po
spletu novonastalih socialnih okoliščin pri-
družujejo precejšnji množici starostnikov v do-
movih za ostarele, to vsaj za zdaj pri njih še ne
212
NEKATERI VIDIKI SOCIO-DEMOGRAFSKEGA POLOŽAJA KMEČKIH DRUŽIN V SLOVENIJI
pomeni prevladujoče paradigme. Zdi se, da se
je intergeneracijska solidarnost kljub spre-
membam še najbolj ohranila prav med kme-
čkim prebivalstvom, tudi zato, ker se način
življenja in dela na kmetiji še vedno v mar-
sičem precej razlikuje od načinov življenja
drugih družbenih slojev. Visoka ocena soci-
alno-skrbstvene funkcije kmečke družine in
izjemna pomembnost zagotavljanja nasledstva
vsekakor potrjujeta domnevo o ohranjanju
nekaterih tradicionalnih vrednot. Ocena o
pomenu identifikacije posameznika z družino
kot primarno socialno skupino pa znova
potrjuje, da je družina za kmečko prebivalstvo
središčna vrednota, ki pa jo je naraščajočemu
številu samskih kmečkih fantov vedno težje
uresničiti. V letu 1992 je bil npr. med vsemi
ženini (9.119) delež kmečkih fantov le 3,2%,
nevest, ki so po svojem socio-profesionalnem
statusu pripadale skupini kmetovalcev, pa je
bilo skupaj le 122 (1,3%). Od vseh nevest, ki
so se poročile s kmečkimi fanti, jih je le dese-
tina pripadala isti socio-profesionalni katego-
riji. Interes tako kmečkih deklet kot pripadnic
drugih socialnih slojev za poročanje na kmetijo
je namreč že nekaj časa bistveno manjši od de-
janskih potreb. S problematiko zagotavljanja
socialne in biotične reprodukcije se ubadajo
vse razvitejše države, zaradi česar ženitovanj-
sko tržišče po sili razmer daleč presega ozke
nacionalne okvire.
V prispevku smo že nekajkrat omenili tudi
izjemno pomembno ekonomsko vlogo, ki jo
opravlja kmečka družina. Tudi s tega zornega
kota so anketiranci razmeroma visoko ovred-
notili življenje v družini. Zlasti med pripadniki
vse večjega števila nezaposlenih je dokaj raz-
širjeno stališče, da je kmečkemu prebivalstvu
kljub morda težjim delovnim pogojem vendar-
le bistveno lažje preživeti kot osiromašenim
delavskim slojem. Temeljno prednost vidijo
zlasti v možnosti zagotavljanja lastne prehran-
ske varnosti. Za ohranjanje ekonomske funkci-
je pa kmetija nujno potrebuje vitalno delovno
silo. To je za anketirance še eden od pomemb-
nih razlogov za ustvarjanje družine. Družina
pa končno daje tudi določen družbeni status in
ugled ter omogoča posamezniku razvoj njego-
vih sposobnosti. Se najmanj pomembni so se
zdeli anketirancem naslednji razlogi: opora
družine za večjo uspešnost zaposlenega člana
na delovnem mestu; ker ima večina ljudi
družino; vloga družine kot zatočišča pred
problemi in prevelikimi obveznostmi.
Rezultati analitičnega dela opozarjajo, da
se sicer ocene posameznih skupin anketiran-
cev med seboj bistveno ne razlikujejo, je pa
kljub vsemu mogoče razbrati, da je med starej-
šimi in predvsem med ženskami (zlasti med
tistimi, ki so si že ustvarile družino) vsaj za od-
tenek višje ocenjena vloga najpomembnejših
razlogov za ustvarjanje družine. To nikakor ni
presenetljivo, če upoštevamo heterogeno vlogo
kmetice na kmetiji in njeno v veliko pogledih
celo ekskluzivno skrb za družinsko življenje.
Težko je sicer ovrednotiti, koliko je k večji
reproduktivni vlogi kmečkih žensk prispeval
tradicionalni pogled na velikost kmečke dru-
žine, vendar ostaja nespodbitno dejstvo, da so
vse do dramatičnega zmanjšanja deleža kmeč-
kega prebivalstva prav kmečke ženske prispe-
vale precej več k zagotavljanju nacionalnega
demografskega potenciala kakor drugi družbe-
ni sloji. Na vprašanje, koliko otrok je bilo na
anketiranih kmetijah že rojenih in kolikšno naj
bi bilo njihovo končno število, so anketiranci
in anketiranke odgovorili tako, kot kažejo po-
datki v preglednici 8.
Vsa anketirana populacija seveda glede na
pripisan starostni in zakonski status še ni ust-
varila družine oz. poskrbela za potomstvo.
Med tistimi, ki so to že storili, pa podatki
kažejo, da prevladujejo družine z dvema in
tremi otroki (okoli sedem desetin vseh), dobra
desetina (13%) z enim, preostalih 15,8% pa s
štirimi otroki in več. Se zlasti zanimivi so
odgovori o želenem številu otrok. Lahko
rečemo, da si praktično vsi anketiranci in an-
ketiranke želijo potomcev, njihovo število pa
je precej različno. V nekaj manj kot polovici
primerov naj bi bilo to število omejeno na dva
otroka (najbolj zaželena je kombinacija sina in
hčere); tretjina anketiranih bi imela po tri
otroke; dobra desetina po štiri; večje število —
po pet in več — pa nekaj več kot sedem od-
stotkov. Zelja, imeti samo enega otroka, je pri
anketirancih za zdaj še redka. Mogoče pa je
zanesljivo sklepati, da so tudi predstave o zelo
velikem številu otrok vse manj pogost repro-
dukcijski socialni vzorec. V nekaterih primerih
smo celo ugotovili, da je bila številka o žele-
nem potomstvu nižja od realizirane. Najbrž se
tudi kmetje zavedajo, da pomeni veliko število
otrok po eni strani veliko obveznosti in
213
FRANC HRIBERNIK
Preglednica 8
Skupno število rojenih in število želenih otrok na
anketiranih slovenskih kmetijah
Vir podatkov: Projekt »Kmečka družina« (1991),
Ljubljana.
osebnih odrekanj, po drugi strani pa tudi man-
jše socialne možnosti za doseganje ugodne-
jšega socialnega položaja. Toda povprečje tako
želenega kot tudi rojenega števila potomcev je
še vedno precej nad nacionalnim. Če bi upo-
števali vse slovenske kmetije, bi bilo seveda
povprečno število otrok nekoliko drugačno.
Kljub vsemu je mogoče sklepati, da anketirani
člani kmečkih gospodinjstev povsem ekspli-
citno izrekajo pozitiven odnos do družinskega
življenja.
SKLEP
Predstavljeni statistični podatki o de-
mografskih in socialnih procesih v slovenskem
prebivalstvu in nekateri rezultati raziskoval-
nega dela o problematiki kmečke družine prav
gotovo ne dajejo povsem jasnega odgovora na
vsa zastavljena vprašanja. Nesporna pa je ugo-
tovitev, da reproduktivna sposobnost sloven-
skih družin slabi, tudi kmečkih, čeprav za
slednje velja, da v skupnem številu družinskih
članov še vedno izstopajo, pa tudi razpad za-
konskih zvez kot posledica nepomirljivega
spora med partnerjema je še vedno precej
manj pogost kot v ostalih družbenih slojih.
Večdesetletni specifični razvoj, ki kmetij-
stvu zvečine ni bil naklonjen, je zarezal v de-
mografsko tkivo tega socialnega segmenta
hude rane, ki jih je opaziti v izrazito neugod-
nih demografskih trendih kmečkega prebival-
stva. K takemu statističnemu prikazovanju
obstoječega stanja deloma prispevajo tudi me-
todološke opredelitve, ki v kategorijo kmečkih
gospodarstev štejejo skoraj vse, ki imajo na
kakršenkoli način, še tako marginalen, opraviti
z zemljo in kmetijsko proizvodnjo. Zato ne
preseneča, da od skupaj 156.549 kmečkih go-
spodarstev skoraj dve petini nima naslednika,
temveč le dediča, ki bo morda tudi opustil tra-
dicijo kmetovanja. Le v slabi Četrtini (24,1%)
primerov naslednik tudi dela na kmetiji, o tis-
tem delu (mladoletnih) naslednikov, ki so po
videnju staršev že določeni za to socialno vlogo
(8,9%), pa prav tako ne moremo vnaprej
zanesljivo sklepati, ali bodo kmetijo z vsemi
njenimi heterogenimi socialnimi funkcijami
tudi dejansko prevzeli.
Proces spreminjanja agrarne strukture se
bo očitno nadaljeval, tako da bo tistih kmetij,
ki se bodo ukvarjale samo s kmetovanjem,
čedalje manj, večalo pa se bo število t. i.
mešanih kmetij, ki so sicer že danes pre-
vladujoč socio-ekonomski tip naše izrazito
neugodne agrarne strukture. Pri tem ugoto-
vitve nekaterih raziskovalcev, da postaja inter-
generacijska kontinuiteta na veliko kmetijah
vse bolj vprašljiva, prizadevajo v precejšnjem
obsegu tudi tiste, ki bi sicer — glede na
ekonomske, proizvodne in tehnološke značil-
nosti — imele realne perspektive, če bi seveda
imele zagotovljen ustrezni socio-demografski
potencial. Kmetije brez mlade delovne sile in
potomstva zagotovo nimajo nikakršne prihod-
nosti. Odgovora na vprašanje, s kakšnimi ukre-
pi bi bilo mogoče rešiti problem devitaliziranih
kmetij, pravzaprav nihče ne pozna. Ali lahko
danes tako povzdignjena vloga tržnih zakoni-
tosti razreši vsa strukturna protislovja (raz-
drobljenost, neustrezno posestno strukturo
214
NEKATERI VIDIKI SOCIO-DEMOGRAFSKEGA POLOŽAJA KMEČKIH DRUŽIN V SLOVENIJI
itn.) slovenskega kmetijstva, je odprto vpra-	populacije, ki svojo prihodnost le še izjemoma
šanje. Vključevanje v skupen evropski prostor	in pod določenimi pogoji vidi na kmetiji. S tem
pa je za naše kmečko prebivalstvo še dodatna	so tesno povezane razvojne možnosti ruralnih
grožnja, saj so slovenske naravne razmere	območij in njenih nosilcev. S pospešenim pro-
take, da nikoli ne bo sposobno enakopravno	cesom slabljenja vitalnih potencialov kmečkih
tekmovati z razvitejšimi, še zlasti ne s tistimi,	družin pa se socialno-skrbstvenim institucijam
ki imajo naravne komparativne prednosti.	posledično prepušča vse obsežnejša socialna
Ohranjanje intergeneracijske povezanosti,	problematika tudi kmečkega prebivalstva. V
ki skrbi tudi za ekološki vidik kmetovanja (t. i.	takih razmerah je lahko vloga socialnih de-
sustainable agriculture), pa nima zgolj socialno-	lavcev in vseh tistih, ki se profesionalno ali
varstvene vloge za to socialno skupino, temveč	kako drugače ukvarjajo z različnimi vidiki so-
usodno zadeva nacionalno bit in prehransko	cialne problematike, osredotočena v glavnem
varnost vsega slovenskega prebivalstva. Pove-	le na gašenje vedno obsežnejših socialnih po-
čan pritisk na kmetijstvo bo skoraj gotovo še	žarov. Edino pravo rešitev vidimo v ohranjanju
dodatno okrepil tendenco prehajanja mladih iz	vitalnosti kmečke družine in zagotavljanju
kmetijstva v nekmetijstvo — tudi tistih, ki so	njene intergeneracijski povezanosti. Temeljna
svoje otroštvo in mladost preživeli na kmeti-	skrb državnih institucij naj bo torej usmerjena
jah. To velja še toliko bolj za ženski del	na to področje.
Literatura
A.	Barbič et al. (1984), Mešane kmetije kot dejavnik razvoja kmetijstva in podeželja II. Ljubljžina: Biotehniška
fakulteta, VTOZD za agronomijo.
-(1993), (Sam^)obnavljanje kmečkega sloja v Sloveniji: Stanje in možnosti. Ljubljana: Biotehniška fakulteta.
Oddelek za agronomijo.
K. Boh (1985), Empirična verifikacija sociološke paradigme nuklearne družine v družbi blaginje. Družboslovne raz-
prave, 3: 43-54.
F. Hribernik (1985), Slovenski kmet med tradicionalizmom in modernizmom. Ljubljana: Fakulteta za sociologijo,
politične vede in novinarstvo.
-(1991), Kooperativni odnosi kot element identitete ruralne skupnosti. Sodobno kmetijstvo 24, 3: 118-120.
B.	Jež (1993), Naš jurski park. Delo — Sobotna priloga, 16. 10. 1993: 36.
S. Južnič (1984), Tradicije in tradicionalnost. Ljubljana: Raziskovalni inštitut Fakultete za sociologijo, politične vede
in novinarstvo.
M. kovačič (1983), Tipi kmetij v Sloveniji in njihove značilnosti. Ljubljana: Kmetijski inštitut Slovenije (Raziskave in
študije št. 63).
H. Maister, F. Uratnik (1938), Socialni problemi slovenske vasi. Ljubljana: Socialno ekonomski inštitut v Ljubljani.
M. Makarovič (1979), Medsebojna pomoč na Slovenskem. Muta: Gorenje.
-(1991), Družine z vitalnih in odmirajočih kmetij v luči nekaterih odnosov. V: Prihodnost slovenskega po-
deželja (ur. A. Barbič). Novo mesto: Dolenjska založba.
J. Marentič (1957), Slovenska vas pod kapitalističnim jannom. Ljubljana: Kmečka knjiga.
L pirc, F. Baš (1938), Socialni problemi slovenske vasi. Ljubljana: Socialno ekonomski inštitut v Ljubljani.
- (1991), Podatki raziskovalnega projekta Kmečka družina. Ljubljana: Biotehniška fakulteta. Oddelek za
agronomijo.
-(1994), Rezultati raziskovanj št. 617: Popis prebivalstva, gospodinjstev, stanovanj in kmečkih gospodarstev v
republiki Sloveniji v letu 1991. Ljubljana: Zavod Republike Slovenije za statistiko.
215
FRANC HRIBERNIK
V. Rus (1990), Socialna država in družba blaginje. Ljubljana: Domus.
-(1993), Statistični letopis republike Slovenije 1993. Ljubljana: Zavod Republike Slovenije za statistiko.
-(1992), Strategija razvoja slovenskega kmetijstva Ljubljana: Ministrstvo za kmetijstvo in gozdarstvo Repub-
like Slovenije.
M. ŠiRCEU et al. (1989), Projekcija prebivalstva SR Slovenije 1986-2006. Ljubljana: Zavod SRS za statistiko.
J. Tomšič Lušin (1993), Slojevska struktura slovenskih kmetov. Ljubljana: Biotehniška fakulteta. Oddelek za
agronomijo.
216