14 Kazimir Radie: Titan. — A. Gradnik: Prišel bo čas... Titan. tojim ria gori sam. Nad mano, pod menoj besni viharna noč. Ognjeno se nebo odpira in grom bobni, kakor neba bi rušil se obok. Ne veka čuk in volk ne tuli, po duplih, jamah se je vse poskrilo: Ta bojazljivi svet! Ne vidim žive duše, zaprlo v tesne hrame se je vse; nad mano, pod menoj besni viharna noč. Nebo, nebo za eden hip očem posodi mojim blisk ognjeni, le edenkrat bi strahovito, grozeče se ozrl po svetu rad, le edenkrat pogledal bojazljivcem v oči poniglave in plašne, da strepetali bi kot črvi! Nebo, nebo, le za trenotek grlu posodi mojemu bobneči grom — le edenkrat zarjul bi rad, da čuje celi svet: Sovražim te, zalega človeška, iz srca! . . . Kazimir Radič. Prišel bo čas . . . J rišel bo čas, in pota naju se bodeta ločila, in v daljnem tam in tujem kraju me boš ti pozabila. Jaz pa bom šel sam dalje . . . dalje, brez ciljev, brez pomoči. Ah, cilje moje vse končal je dih tvoje duše žgoči! A. Gradnik. Ljubljanski Zvon Prišel je vlak . . . J-Zoč. Sam sedi v čakalnici in dremlje v baržunastem fotelju. Iznad stropa razliva luč električni lestenec po vsej dvorani tihi. Zdajpazdaj napade suh ga kašelj, da se strese. V zrcalu stenskem vidi pred seboj obraz svoj bledi. Zunaj na peronu cingljajo zvončki pesem monotonsko. In vlaki požvižgavajo in s hrupom kateri prisopiha na postajo. Vratar prikaže se za hip, naznani smer vožnje z basom svojim ohripelim pa spet izgine ko ponočni duh med vrati . . . Ah, kdaj pride vlak njegov, ki ga ponese proti severu domov, domov! ... In spet zakašlja votlo. v Se celo uro čakati bo treba na tej postaji — celo dolgo večnost! Zakaj ne more poleteti kar črez gore in doline, da bi prej pokazal se nevesti svoji dragi, da skoro čisto zdravega se čuti . . . In zopet kašelj ... Pa saj to ni nič! To le tako spomini so poslednji bolezni hude, ki pa je minula. »Ljubljanski Zvon« 7. XXIII. 1903. 25 386 A. Aškerc: Prišel je vlak . . . In pa sprememba zraka vpliva nanj; povrhu danes je deževen dan. Prehladil se nemara spet je malko na dolgi vožnji . .. Nič posebnega . . . Popolnoma se čuti zdravega . . . O, morje, morje! Ti si lek najboljši! Ti delaš čudesa. O, zlata Nizza! Kako se človek tamkaj prerodi! Tik na pobrežju, pod košatoj palmoj posedal dan na dan je. Pod nogami valovi butali so ob skalovje in brizgali visoko bele pene, veselo, razposajeno šumeč. In bolj ko se počutil je bolnika, čim slabše volje sedel tam je kdaj na klopi svoji, tem živahneje pred njim je pljuskalo, bučalo morje, baš kakor da bodriti ga je htelo, preganjati iz glave mu obup in črne, smrtne misli iz srca. In včasi zdelo se mu je celo, da kliče plima mu naraščajoča: »Pogum, pogum, prijatelj, le pogum! Ozdraviš, ej, ozdraviš prav gotovo! Povrne prejšnja se ti čila moč. Glej, svet je krasen kakor božji sen, in ti premalo vžil si ga doslej . . .« Kako je dihal vase morski vzduh okrepčujoči, aromatični! Kako pregrevalo je južno solnce premrle, hladne mu, otrple ude! In glej, povračala se mu je moč, in zdelo se mu je, da mu po žilah že kroži nova, pomlajena kri . . . v Živeti, ah, živeti bi še hotel! v Živeti, vživati in delati, boriti še bi hotel se na svetu s tirani za pravičnost in resnico . . . In tam ob morju na Rivieri rajski A. Aškerc: Prišel je vlak ... 387 začel je nadejati se na novo. Tam okrog njega plulo je življenje po ulicah in po buljvarjih pestrih — a on si vživati ga upal ni . . . Najrajši le posedal je ob morju na svoji klopi tam v samotnem kotu. Poredkoma je prišel mimo kdo. Pač! Zadnje dni je šetala onod prelestna črnolasa Rusinja pa čitala — seveda Gorkega! — ter vsakikrat ozrla se je nanj pomilovalno . . . Da, ta Rusinja! v Se zdaj jo vidi živo pred seboj . . . Kdaj pride vlak, kdaj pride vlak njegov? To čakanje! Ah, to je cela večnost! Kazalo se pomiče na polnoč. — Se četrtinko ure! ... Na peronu cingljajo zvončki, sicer vse je tiho. v Se četrtinko — in potem naprej ponese že domov ga brzovlak . , . Kako mehko sloni se tu v fotelju, kako mu dobro deje nočni mir! Kako se čuti lahkega nocoj! Nič več ga ne duši, ne bode v prsih. Le spanec sili na oči mu trudne. Zazdi se mu, da spet sedi ob morju. Zdaj — tista Rusinja stoji pred njim v obleki beli . . . Da, da, to je ona! In zdaj je položila mu na čelo desnico svojo hladno kakor led, pa mu zašepetala na uho: »Tvoj vlak je prišel ta trenutek! Vstopi! Popelje v domovino te, v Nirvano!« A. Aškerc.