SLOVENSKE KULTURNE AKCIJE
Lero XX, 7
EL VOCERO DE LA CULTURA ESLOVENA
Julij 1973
V glavnem so napadali cerkveni ustroj. Mislili so, da bo Cerkev uašla duhovno moč za boj proti sodobnim zatiralnim ustrojem samo, če se osvobodi svoje last-Ue notranje zgradbe.
Poskušal sem dokazati, da je orez slehernega ustroja nemogoče živeti. Vprašanje je le, kako imeti od časa do časa po-£Utti, rešiti se izrastkov, ki so se namnožili na prvotnem ustroju. Lahko pride tudi do tega, oa mora biti kakšna notranja zgradba popolnoma spremenjena.
Povedal sem, da razumem njihovo stališče, če Cerkev nima Poguma, da bi se dotaknila svo-Jega lastnega ustroja, ne bo lrnela. moči, grajati družbene ustroje. A brž sem jih prosil, 11 aj se vendar za božjo voljo h® utapljaja v notranjih cerkve-nih vprašanjih, ko nas od zu-Uaj izzivajo pravi, veliki in nuj-hi problemi človeštva. Opozoril sem jih, da bo mladina Cerkvi obrnila hrbet in odšla, če se bo-I110 razburjali le ob majhnih no-ranjih cerkvenih sporih.
k*28 je, da je trup Petrove bar-e> ali bolje, Kristusove barke Petrom pri krmilu, preobremenjen in nevarno obložen z sem tistim, kar se je nanj nalepilo.
Pno najbolj vznemirljivih znamenj . te obteženosti je to, da obstajajo velika in prelepa be-e<hla, ki jih je Cerkev sloves-o razglasila, dejansko neizpe-laba. Koliko pa je škofij, kjer snicno izvršujejo velike nau-® vatikanskega cerkvenega . °ra ali okrožnic? Najhujše ^e, 1°: da ima človek vtis, da abotirajo vatikanski koncil .am, kjer bi pričakovali, da je aJ takega nemogoče.
Prugi znak, ki je še bolj vzne-mmijlv. je globoko protievan-goijsko pohujšanje manjšine, n a1 P° poreklu krščanske, ki ! edstavlja manj kot 20 odstot-ov vsega človeštva, pa sebično . ranja. 7,aSe veg gp odstot-v zemeljskega naravnega bo-
škof don Helder Camara,
trup petrove barke očistiti
(odbrano iz mesečnika naša luč, celovec, januar 1973)
slovenik
priča naše vere v Križ in zvestobe Petru
LETOŠNJI 19. junij bo šel v zgodovino slovenske duhovne in kulturne tvornosti kot svetel, sijoč, sončen dan. V Rimu, v Petrovem mestu, so slovenski škofje slovesno blagoslovili SLOVENIK, papeški zavod za višjo duhovno in študijsko vzgojo slovenskih duhovnikov iz matične Slovenije, zamejstva in zdomstva. Slovenska prisotnost v svetu je s Slovenikom dobila svoje visoko potrdilo, izkazala svojo živost in duhovno zmogljivost, izpričala slovensko širokosrčnost in pripraljenost tudi za velike gmotne žrtve, kadar gre za rast resnično vredne slovenske duhovne in kulturne dobrine. Kajti velja pribiti: Slovenikov krst je zasluž,nost vseh Slovencev, doma in v svetu - vsi so prispevali svoj „vdovin dar“, da je davna sanja vodnikov naše vere in naše krščanske zavestnosti zaživela v resničnost. Tudi po tem prizadevanju je Slovenik last vseh Slovencev, pa tudi ponos vseh Slovencev. SLOVENIK je priča naše vere v Križ, živ izkaz naše čeztisočletne zvestosti Petrovemu sedežu. V večnem Rimu, kamor so naši dedje romali poljubljat Petrov kip v Michelangelovi baziliki, smo zdaj vsi Slovenci za vse čase dobili svoj dom, ki nas duhovno in kulturno druži v eno nedeljivo slovensko enoto, naj nas tudi ujme časa, razmer in vladarjev, ki pridejo in spet gredo, neenkrat vejajo in mečejo na štiri vetrove: slovenski duh ne umre, naj je teptan doma po tujcu ali svojcu, naj je na vid zagrnjen z množično zaveso milijonskih narodov tega zemskega planeta. Ta duh bo našel v rimskem Sloveniku košček domovine v svetu, hkrati pa varno ognjišče sredi vetrovne sedanjosti za vzlet in svoje uresničenje.
METROPOLIT ljubljanski dr. Jožef Pogačnik je ob asistenci vseh slovenskih ordinarijev, pa ob prisotnosti skoraj treh tisočev slovenskih romarjev iz domovine, zamejstva in zdomstva 19. junija letos slovesno blagoslovil novi duhovski zavod v Rimu, ki ga vredno vodi rektor msgr. dr. Maksimilijani Jezernik. V oltar v Slovenikovi kapeli so vzidali svetinje sv. Tomaža Akvinskega, sv. Janeza Vianneya in blaženega Maksimilijana Kolbe ja. Ob vhodu v zavod so odkrili spominsko ploščo, kjer slove: Slovenci širom po svetu, hvaležni za dar vere ob 1200-letnici pokristjanjenja izročajo Slovenik slovenskemu narodu, da bi mu ohranil naprej v prihodnost plamen evangelija in luč kulture. Dom so blagoslovili slovenski škofje dne 19. junija 1973, za časa Pavla VI. in prvega slovenskega metropolita Jožefa Pogačnika. Rimsko slavje so povzdignili tudi javni koncerti slovenskih polifonih zborov in Slovenskega okteta v velikih vatikanskih avditorijih.
— obrni —
SLOVENIK, PRIČA NAŠE VERE. . .
V	apostolski baziliki so se 20. junija zbrali tisoči Slovencev k slovesnemu zahvalnemu somaševanju vseh slovenskih škofov in 99 slovenskih duhovnikov od vseh strani - nad Petrovim grobom. Slovenska ljudska pesem je živo odmevala pod svodi največje cerkve sveta. Opoldne pa je zbrane slovenske romarje počastil s svojo navzočnostjo tudi papež Pavel VI., izjemoma kar v Petrovi baziliki pred oltarjem prvaka apostolov. Vatikanski dnevnik L’Osservatore Romano je poročilo o tej avdienci naslovil s posebnim priznanjem: „čestitke sv. očeta novemu slovenskemu zavodu."
V	pozdravnem nagovoru — za dokument ga bomo objavili v celoti v prihodnjem Glasu — je Pavel VI., ko je poudaril slovensko zvestobo evangeliju in Petrovemu sedežu, izrazil svoje veliko veselje nad slovenskim duhovskim naraščajem, čestital vsem Slovencem ob blagoslovitvi Slovenika, potem pa s povzdignjenim glasom, vidno ginjen oznanil:
„Per tutte queste ragioni noi siamo lieti d’esaudire il vos-tro desiderio e di insignire il Collegio Sloveno in Roma del titolo di ‘Pontificio’ — Zaradi vsega tega pa smo veseli, da moremo izpolniti vašo željo in odlikujemo Slovenski zavod v Rimu z naslovom ,papeški‘.“
Po blagoslovu, ki ga je zbranim romarjem podelil skupno s slovenskimi škofi, je papež z vsemi navzočimi Slovenci zmolil očenaš; ko pa je stopil prav do romarjev, mu je
kulturni večeri
ki so bili
V skrbno pripravljenem predavanju o REKREACIJI, ki je obesgalo družbeno zgodovinske in antropološko sestavin-ske razčlenitve oddiha, razvedrila, obnovitve, je prof. TINE VIVOD, na letošnjem 2. kulturnem večeru 16. junija, obdelal tako staro temo, kot je staro človeštvo: da je namreč za človeka življenjsko važno menjavati svoj delovni čas s presledki, v katerih se lahko posveča ne le potrebnemu fizičnemu oddihu, ampak tudi tisti dejavnosti, ki ga človeško globlje zadovolji in sprosti. Že Aristotel je dejal, da je življenje razdeljeno na počitek in delo, na vojno in mir; vsa človekova dejavnost je usmerjena v dosego potrebnega na eni strani in lepega na drugi. Rekreacija je ustvarjalno razvedrilo, njeno bistvo je v tem, da se človek neovirano in svobodno posveča temu, kar ga bitno in duhovno najbolj zadovolji. V tem pa je tudi pravi in globlji pomen počitka. Rekreacija je vprašanje posameznika; lahko rečemo, da je toliko načinov rekreacije, kolikor je ljudi -za nekatere je to samota, sprehod v naravi, branje in celo študij; za druge je obisk športnih prireditev, filmska predstava ip. Od poslušalcev je nekdo pripomnil, da se po dnevnem delu, po utrudljivem pouku v razredu, raztrese in sprosti dostikrat tako, da vzame v roke grško slovnico. Rekreacija zavisi od človekove starosti, družbenega položaja, duhovne ravni, notranje potrebe, mladostnih idealov. Predavatelj je kot največjega sovražnika rekreacije v modemi družbi označil televizijo. Nekdo je po predavanju posegel v razgovor in označil vsakdanjo zaposlitev -duševno in telesno najeto in plačano delo - za glavno oviro potrebne rekreacije. Vsakdanje delo za kruh in za modernim potrebam odgovarjajoče življenje je velika ovira konstruktivnemu počitku. Predavatelj je odvrnil, da si dostikrat postavljamo previsoke in prezahtevne cilje, za katere je potrebno žrtvovati mnogo časa. Obenem pa bi bilo pripomniti, da je delo tista osnovna potreba življenja -bitno teleološka rekreacija - saj vemo, da se človeku v brezdelju življenje spremeni v neznosno. Seveda, vprašanje je v tem, da človek dela, kar ga veseli in kar ga eksistenčno in duhovno najbolj sprosti.
P e
3. kulturni večer je bil letos 30. junija. Pripravil ga je teološki odsek. Njegov vodja dr. Mirko Gogala je razpravljal o prvi od treh tem za letošnji cikel večerov o sodobnem gibanju za tretji svet in njega teoloških osnovah. Tokrat nam je razčlenjal TEOLOGIJO SEKULARIZACIJE.
Za uvod je dr. Gogala poudaril, da velja razlikovati med katoliško in protestantsko teologijo sekularizacije, brž za tem pa opredelil pojem sekularizacije v njegovem juridič-nem in kulturnem pojmovanju (v zadnjem primeru so v rabi tudi izrazi: sekularizem, laicizem, prosvetljenstvo). Razložil pa je pojem sekularizacije tudi v smislu, kot jo umevajo teologi sekularizacije. Ob kratki analizi sekula-
Slovenski oktet zapel čajkovskijev Očenaš in našo koroško N’mav čez izaro.
Prav je zapisala Družina ob tem slavju: „Piko na i pa je postavil sv. oče, ko je Slovenik razglasil za papeški zavod. To je priznanje, ki ga navadno dobi zavod po dolgoletnem uspešnem delu. Slovenik res že dela dvanajst let, toda v rimsko javnost je stopil šele sedaj in za dobrodošlico ga je sv. oče vzel v svoje varstvo. Zdi se, da bi morali vsi kritiki in črnogledi preroki umolkniti. Če ne bodo, jim bo še v večji meri veljala ocena pisatelja Rebule, ki jo je izrekel na srečanju dobrotnikov v avditoriju Pijeve palače: ,Kdor misli, da je Slovenik nepotreben in škodljiv, je nacionalni mazohist.* “
SLOVENSKEMU kulturnemu ustvarjalcu v zdomstvu je blagoslovitev Slovenika, in uradni naziv „papeški zavod" v zadoščenje in v veselje. Na naziv „papeški“ smo po pravici ponosni. S papeškim Slovenikom se uvrščamo v enakopraven sored z rimskimi papeškimi zavodi drugih večjih in bogatejših narodov. Z nazivom „papeški“ je urbi et orbi razglašeno in potrjeno s samega vrha Cerkve priznanje slovenski vernosti ter duhovni in kulturni zmogljivosti doma in v svetu.
Z iskrenim zadoščenjem zato zapišemo tudi v glasilo Slovenske kulturne akcije: Slovenik - priča naše vere v Križ in zvestobe Petru. .Zavodu pa kličemo iz srca:
Vivat, crescat, floreat!	n j
rizacijskega dejstva je predavatelj ugotovil, da je sodobni svet vedno manj vplivan po krščanstvu, in pokazal, da je pri tem igral prvo vlogo pojav in razvoj znanosti.
V jedru predavanja je skušal odgovoriti na srčično vprašanje: v čem se pojav sekularizacije in razvoj znanosti tičeta teologije. Ugotovil je, da teologi sekularizacije to vprašanje drugače rešujejo kot pa običajna apologetika. Na osnovah svetega pisma stare in nove zaveze raziskujejo! kaj Bog pravi o sekularizaciji, in trdijo, da je sekularizacija sad Razodetja. Po mnenju teh teologov so krščanske dogme o stvarjenju, učlovečenju in eshatologiji same privedle do razboženja sveta, ga izročile človeku in ustvaril® ugodne pogoje za razvoj znanosti in tehnike. Po njihov® naj bi Bog sam človeka nekako pozval, naj poslej ravna kot „odrasel človek", kot »polnoleten človek"; naj za svojo zemsko dejavnost ne išče vodil in napotkov ne v bibliji; ne v Cerkvi, temveč naj v vsem ravna in dela, po lastni odgovornosti in razumetju; voditi naj se da le lastnem® umu, opira naj se le na lastne umske spoznave in zaznave, še posebej pa na znanost in tehniko.
Ta nauk je predavatelj v naslednjem kritično precenil; Pomudil se je posebej pri dveh ugovorih proti teologij' sekularizacije: 1. da se namreč osnovna trditev te teologij® ne da zogdovinsko znanstveno dokazati; 2. da ni razvidnOi čemu naj bi služila vera v sekulariziranem svetu, čeprav teologi sekularizacije zatrjujejo, da je vera sekularizaciji cel® nujno potrebna pač zato, da ne krene s prave poti in n® izrodi škodljivih posledic za posameznika in za družbo.
Ob sklepu je predavatelj tehtno opozoril, kako smo vsi nevarnosti, da bolj ali manj zapademo vplivu sekularizacije. Na zgovornih zgledih je pokazal, kako ta nevarnost ni umišljanje, ampak kruta stvarnost.
Predavanje, ki mu je sledil dokaj razsežen razgovor, j® bilo strokovno in globinsko kvalitetno pripravljeno. Kar g1'® dr. Gogali v posebno hvalo, je sproščenost njegovega pred' našanja, jasnost predstavljanja teme, razčlemb, konciznost trditev in ugovorov, a čez vse izredno globoko poznanj® predmeta, o katerem razpravlja kot veščak. Te oznake j'® kronist nabral pri resnih poslušalcih, ki so bili nad predstavitvijo izredno aktualne teme in predavateljevim izvaj®' njem iskreno zavzeti in navdušeni. ,Znovna škoda za sl®' vensko izobražensko srenjo v Buenos Airesu pa je, da s® je na tem predavanju pokazala v tako skopem, preskope®’ številu. Res je bil razgovor po predavanju dolg, lep, zanimiv, tekoč v pravem prijateljskem vzdušju, vseskozi ko®' struktiven. A še vrednejši bi bil, če bi se mu pridruži^s ta in še oni in tretji in četrti, ki k predavanju ni priš®1' Upamo, da bo za nadaljnje predavanje o teologiji politik in revolucije, zanimanje še poraslo in bo udeležba zgled' nejša. Dr. Gogala bo o tej temi razpravljal na 5. kulturne1’* večeru, v soboto, 18. avgusta 1973.
dante alighieri, božanska komedija
iz vrednih knjig
LETOS smo Slovenci prejeli velik knjižni dar: prevod celotne Dantejeve BOŽANSKE KOMEDIJE. Za prevod, ki ga je izdala mariborska založba Obzorja, je prevajalec ANDREJ CAPUDER prejel Sovretovo nagrado za prevajalsko umetnost. Ob izidu monumentdlnega dela vsa poročila doma naravnost zaroteno molče o knjižni izdaji prvega dela Komedije, Pekel, kot ga je prepesnil TINE DEBELJAK in ga je 1959 kot svojo 35. publikacijo v samostojni knjigi z lesorezi BARE REMEC izdala SLOVENSKA KULTURNA AKCIJA. Ob izidu celotnega slovenskega prevoda Božanske komedije naj poudarimo tudi prisotnost slovenskega zdomskega Danteja. Za primerjavo dajemo v branje iz slovitega 5. speva Pekla poetovo srečanje s Francesco da Rimini in njenim ljubimcem Paolom, v 2. krogu, v CAPUDROVI in DEBELJAKOV! prepesnitvi.
francesca da rimini (pekel, 5. spev, 2. krog)
Capuder
»Poet,“ začnem, „naj čujem, kaj trpita onadva tamkaj, ki tesno objeta kakor igrača vetru se mi zdita."
>.Ko se približata," mi on obeta,
,,zaroti pri ljubezni ju vzvihrani in videl boš, da k tebi brž dospeta."
■Ko ju je piš zasukal k moji strani,
povzdignem glas: „0 duši ve trpeči, postojta malo, če vam kdo ne brani!" Kot golobici, željni brž doseči
zavetje gnezda rodnega, tam s krili razpetimi letita koprneči, tako sta iz trume Didine spustili
se duši skozi hudi zrak te ječe, ker klici moji so ju tak ganili.
»O ti, ki še srce imaš čuteče,
in preko črnega tu hodiš polja, midva, ki prst obarvala sva rdeče, da nama je naklonjen kralj vesolja,
za mir bi tvoje duše ga prosila, ker najin jad čutiti te je volja.
Kar slišala bi rada, govorila, to bosta čula, poslušala, dokler molči, kot zdaj, viharja sila.
Moj rodni kraj je tamkaj, kjer obala
morja naročje odpre valovom Pada, da bi s pritoki vred mu pokoj dala. Ljubezen, ki na žlahtnem klije rada,
je vzplala v njem za stas moj plemeniti, , . odvzet tako, da še spomin me zbada. Ljubezen, ki de ljubljenim ljubiti,
me je za mik njegov tolikanj vžgala,
.. da še, kot zreš, ne morem je ugasiti. Ljubezen nama vkup je grob postlala;
morilec, ti pa smrt v Kajini stori!"
^ In s to besedo duša je končala.
L-o sem ta reveža poslušal gori,
do tal pogled sem spustil omračeni, dokler poet: „Kaj misliš zdaj, govori!" 1111 ni dejal, a jaz na, to: „Joj meni,
kaj sladkih misli, kakšna sla goreča,
« ju je pahnila v ta korak zgubljeni."
^ Pfit sem pogled obrnil na trpeča,
rekoč: »Francesca, s tugo me navdala p in solze toči tvoja mi nesreča.
0Vej, ko v sladkih vzdihih sta ječala, kako in kdaj ljubezen je storila,
-... da plamen tihih želj sta si priznala!" ”'d večje muke," je odgovorila,
»kot srečnih dni spominjati se v bedi,
, v to ti vodnika skušnja je naučila. ce tako te mika po tej sledi,
kdaj najina ljubav je kal pognala, n naj bo, a solza tekla bo k besedi, razvedrilo neki dan sva brala, kak Lancelota je ljubezen vila,
0^ , n« hudega sluteč sama sva ostala, oranju večkrat sva oko sklenila,
bledeč v obraz tamkaj ob sliki eni p. , Pa sva nenadoma se izgubila, nraia sva, kako nasmeh želeni ljubimec tisti je poljubil vroče, je , ko ta, ki bo na vekomaj ob meni, rnojim ustnam svoje dal tresoče...
Galjot je bil pisar in to berilo,
Ko c Ve® krati potlej ni bilo mogoče." enca to je govorila milo, tako je jokal drugi, da zgubljeno in	sočutju mi telo ni več služilo
P del sem kot truplo pokošeno.
d e b e I j a k
»Glej, pesnik, senci v dvoje tam letita, o želel bi vsaj z njima govoriti, lahkejši od vetra se mi zdita."
»Ko se dvojica," de, »sem pripodi ti, ju pri ljubezni, ki drevi ju, gani, da k nama bi hotela se obrniti!"
Ko piš obrne k najini ju strani,
povzdignem glas: »O duši ve trpeči, pojdita sem, če vama kdo ne brani!"
Kot par golobji, ki v sli koprneči
po sladkem gnezdu v mirnost zravna; krila, da zrak naravnost ga zanese h kleči: tako sta trop Didonin zapustila
in k nama. priletela skoz motnjavo; bila je v srcu mojem takšna sila.
»O bitje dobrohotno, sem v mračnjavo usmiljenje do naju dveh te vodi, ki v svetu sva pustila sled krvavo: da sva vesoljstva Kralju bolj po godi, prosila bi, naj nate mir razliva, ker sočustvuješ v najini usodi.
Kar slišati želiš, ti ugodiva:
kar vprašal bi še rad, samo izvoli, dokler še veter — kakor zdaj — počiva.
Kraj, kjer rojena sem, leži tam doli,
kjer Pad se zliva v morje peskovito, da v njem s pritoki vsemi se utoli.
Ljubezen, ki srce vžge plemenito,
je vzrok, da lepo mi telo ta vzljubi, a žali me, kako bilo je ubito.
Ljubezen, ki nikdar ne oprašča ljubi nevračanja ljubezni, me privila v njegov objem je, kot sva še v pogubi.
Ljubezen ta je v skupno smrt vodila.
Toda — morilca čaka Kajnovina!"
Za dva je ena senca govorila.
V dno duše mi je segla bolečina,
da sklonil sem obraz ožaloščeni, dokler ni dal mi pesnik opomina.
»Kaj misliš?" Jaz vzdihnem le: »Joj meni!
Kaj sladkih misli in kaj vročih sanj je ta dva pognalo v smrt in v piš zmedeni!"
Obraz, obrnjen k njima, mi solzan je.
»Frančiška," rečem, »vajino trpljenje z boljo sočutno sili me v jokanje, še to: kako med sladko govorjenje
in vzdihanje prišlo je, reci meni, ljubezni razodetje? Poželenje?"
»Bolesti večje v muki ni nobeni,
kot v žalosti na srečni čas spomini, prav dobro ve to doktor tvoj učeni.
Če pa spoznal bi rad pri korenini
ljubezen najino, ti bom izdala, jokaje pravila o dneh v milini.
Nekoč povest sva za zabavo brala,
kako ljubezen Lancelota vname; brez zla namena sama sva ostala.
Pogled njegov se večkrat z mojim vjame pri branju tem, da pobledita lici, a eno mesto naju vsa prevzame: ko brala sva, kako nasmeh kraljici
je odpoljubil ljubi njen, vztrepeče ta, ki bom vedno z njim v tej vejavici: na ustnici poljubi me drhteče.
Povest zvodniška je, bil pisar Galjot je!
Več nisva brala tisti dan." - Trpeče mi senca razodela svojo pot je,
medtem ko drug njen jokal je v obup, da me prevzelo je za smrt ganotje — in pal sem, kakor pade mrtev trup.
razgledi
čustvo in misel v prešernovem sonetnem vencu
ob 140-letnici najlepše poetove stvaritve
T) ROTI koncu leta 1833 je doktor FRANCE PREŠEREN, r7 ki je takrat stanoval pri stricu Jožefu Prešernu, delal pa v Baumgartnovi pisarni, intenzivno ustvarjal in pisal svojo čustveno in miselno ubrano umetnino Sonetni venec. Prešernova ustvarjalna zmožnost je po prevodu Burgerjeve Lenore, v tridesetih letih, dosegla svoj vrh; na balado je odgovoril z enakovredno umetnino - z balado Povodni mož, dokazujoč svojo zrelo umetniško tvornost, obenem pa izrazno moč in bogastvo slovenskega pismenega jezika. Tako so v prvem zvezku almanaha Kranjska čbelica leta 1830 izšle Lenora,, Povodni mož in Slovo od mladosti. Prešeren se je iz prvih, romantičnih poskusov pesniškega oblikovanja dvignil strmo v dobo, ki bi jo lahko označili po ognjevito mladostni in obenem dozoreli ustvarjalnosti.
V	pesnikovem delu tistih let po prvem izidu Kranjske čbelice se izražata dve osnovni težnji, ki sta prisotni v vsem njegovem ustvarjanju, v največji čistosti pa prav v Vencu - spoj čustva in misli. Tu se stikajo silnice romantičnega in klasičnega, ljubezen je dosegla svoj vzvišeni izraz, obenem pa je vpletena v poezijo življenjska, v slovenski in svetovni tradiciji temelječa miselnost.
V	svojem znamenitem spisu o pesniku pravi Stritar: „Nekako čudno se mu godi, kdor hoče pisati o Prešernu" (Josip Stritar, Prešeren, 1866). Res — in to velja danes še mnogo bolj, saj je po eni strani literarno zgodovinsko in esejistično osvetljen že vsak kotiček njegovega življenja in dela, po drugi strani pa je Prešernov opus umetniško tako dosežen v svoji obliki in vsebini, da je v mnogih delih — posebno v Vencu - podoben svetišču, v katerega vstopa človek z občutkom nevrednosti.
Nikjer ni Prešernova poezija tako polno in bogato prepletena z doživetimi emotivnimi in miselnimi prvinami, kot v Sonetnem vencu; vendar se tu, kakor tudi v Gazelah, še zdaleč ne izčrpa v hvali dekletom in v pesnikovi ljubezenski nagnjenosti do Primčeve Julije; ljubezensko čustvo se v Prešernu ni rodilo šele ob srečanju z Julijo v trnovski cerkvi na veliko soboto 1833, ampak je že v začetku poetičnega ustvarjanja živelo v njem kot elementarna ustvarjalna sila. V nasprotju s trditvami nekaterih današnjih kritikov, ki pravijo, da je Prešernova poezija sad ljubezenskega čustva - Drago šega: „Prešeren je predvsem pesnik erotičnega čustva" (Slovenska poezija. Esej v NSd. 6|1961); ali pa Lino Legiša: „Prešeren je bil izrazito erotičen človek in je zato glavna vsebina njegove pesmi ljubezen" (Zgodovina slovenskega slovstva, SM 1959) - je že Stritar označil Prešernovo ljubezensko čustvo kot pobudo za dvig do druge, višje umetniške tvornosti. Prešeren je bil predvsem pesnik in ustvarjalec. Vemo: kot mu je bilo vino sredstvo za srečanje s prijateljsko družbo - če ta ni bila primerna, je plačal in šel — tako mu je bila v višjem redu ljubezen sredstvo za širši poetični izraz, ali bolje: življenjska pot do tega izraza!.
Ljubezenske emocije, ki jih povzame pesnik v svoje pričevanje in ki jih estetsko oblikuje, morejo biti ali prvotne, se pravi osebnostne in eksistenčno konkretne, pravkar doživete, ali pa drugotne, presnovljene, estetsko prečiščene, nadosebne. Angleški pesnik in kritik T. S. Eliot pravi v svojem eseju Tradicija in osebni talent (1919):	Pesnik ni
pomemben ali zanimiv po svojih osebnih emocijah, izzvanih v posameznih dogodkih svojega življenja. Njegove osebne emocije so navadno preproste, gole in prazne. Emocija v poeziji je zelo zamotana stvar, nič podobna tistim nenavadnim čustvenim doživetjem, ki jih imajo nekateri ljudje v življenju." Ljubezensko čustvo, ki ga je izpovedal Prešeren v Vencu, natisnjenem prvič kot priloga Ilirskega lista 22. februarja 1834 in namenjenega kot vezilo za god Primčevi Juliji, je bilo v tistem trenutku, ob vsakodnevni osebni prisotnosti pesnika - in tudi Julije - v meščanski družbi takratne Ljubljane, poetično sicer občuteno, novo in zanimivo, vendar eksistenčno tako sveže in neposredno, da je izzvalo pri najbližjih pesnikovih prijateljih začudenje, pri Primčevki pa nevoljo in jezo. A pri dobri pesmi se začne
takoj tisti proces, v katerem spreminjata in presnavljata čas in muza osebno v nadosebno, prvotne in eksistenčno konkretne emocije v drugotne, poetično prečiščene — pesem se valorizira. Tako se je tudi prvotna, prigodniška snov Venca spremenila v umetniško presnovljeno in je bila ob izidu v Poezijah, decembra 1846, že visoko nadosebna, postavljena, bi dejal, v svetišče umetnosti.
V	vrsto „moških“ emocij je mogoče prišteti poleg ljubezni do sočloveka in poleg prijateljstva — kjer je edinstven primer ene najlepših Prešernovih pesmi žalostinka V spomin Andreja Smoleta — tudi ljubezen do svojega vstajajočega naroda in do človeštva. Če je ljubezenska emocija kot taka globinska, je človečnostna širinska in odprta: ljubezen do domačije se razširi na ves slovanski svet in na človeštvo — ,,'žive naj vsi narodi!".
Emocija je osnovna struktura Sonetnega venca; j® znak pesnikove občutljivosti do vsega človeškega in zem-skega. Ena najglobljih emocij v Vencu — poleg osnovne ljubezenske — je fino občutenje narave; znani sta obe kvap teti štirinajstega soneta: „In gnale bodo nov cvet bolj veselo..." V polni občutenosti zemlje in njenih moči pa se nam pokaže Prešeren, ko se dokoplje do vzdiha: zemlji slovenski, v predragi deželi..."
Posebno je pesnikovo občutenje jezika - slovenšč’ne - in poezije; tu je Prešeren enak tistim današnjim pesnikomi ki se reflektivno ustavljajo ob svojem ustvarjalnem aktu.
V	vrsto čuteče poetične dejavnosti je treba prišteti Prešernovo izbiro in obvladanje oblike — oblikovalna emocija-Pesnik je prelil svojo doživljajsko poetično snov v občuteno posodo in mislim, da je živel prav toliko v drhtljajih te emocije, kot v drhtljajih ljubezenske, človečnostne ali domovinske. Izbral je redko in skrajno krhko obliko venca sonetov sienske akademije (Dr. Franc Kidrič, Prešeren II. )> kjer magistralni sonet povezuje štirinajst sonetov v njihovih začetnih verzih v enoten in zaokrožen spev. Ta oblikovalna emocija kaže Prešerna pravtako v umetniški i11 človeški veličini.
V	Prešernovi poeziji in v Sonetnem vencu se izraža bolj ali manj ostro družbena stvarnost v takratnem Ilirskem gubemiju, predvsem pa v provincialni Ljubljani, ki let® 1834 ni štela niti petnajst tisoč duš — izraža se tisto mrzi0 in dušeče ozračje predmarčnih dni, ki ga označujejo avstrijski absolutizem, politični konservatizem, malomeščanski omejenost in otrplost duha. V tem okolju je evropsko na' obražen človek, kot je bil Prešeren, mogel odgovarjati sam0 z ostrino duha. Seveda, ta. odgovor pa tudi ni mogel v širsj publiki naleteti na drago, kot na nerazumevanje. Vendar pa sta duh Prešernove pesmi in nje orfejska moč pridobila ožji krog tedanjih izobraženih Slovencev za novo vero v tlačeno domačijo. Pesnik bo mogel ustvarjati - pol® v Vencu - če bo njegova pesem naletela na sprejetje pri Juliji, ki naj mu pošlje iz oči žarke mile, pa tud1’ če bo njegova pesniška misel otajala rojake in jim vnela srce in misel za čast dežele. Osrednji „moški“ motiv Venca je pesnikovo hrepenenje postati Orfej svojega naroda (-^' Slodnjak, Prešernovo življenje, MK 1964).
Ivan Prijatelj pravi, da je bil Prešeren „ne samo veli'1 poet, marveč tudi izrazito filozofska glava, dvigajoča se-’l pri vseh težkih okoliščinah svojega življenja v visoki sv® tedanjih najboljših umov Evrope" (Dr. Ivan Prijatelj, Duševni profili naših preporoditeljev, str. 142). Vendar P3 Prešeren nikakor ni bil filozofski v kantovsko-idealistične111 smislu; tuj mu je bil tako schopenhauerjevski pesimizem' kakor Heglova vseodrešujoča ideja. Prešeren je bil 811 zemlje, v njem je zdravo prvinsko čustvo in njegovJ misel je človeška in zemska, opirajoča se na antiko in 1,3 nemško filozofsko romantiko. Iz poezije Venca čutim0’ kako veje, obenem z emocijo, realen in zdrav duh - . je bil odločilen vpliv prijatelja in mentorja Čopa, ki } izhajal iz zdravočutne grške antike in ljubil resno m1' selno poezijo (Dr. Prijatelj, Duševni profili).
Duh se javlja v Prešernovi pesmi kot pričevanje o življenju, pričevanje o narodu, bratstvu, tradiciji, besedi. Preko vsega Venca je razpeta ideja o pomenu in vrednosti življenja - osnovna misel vedno optimistična: „Vse misli zvirajo ’z ljubezni ene. ..“
Zemlja je prvina, kot je bila prvina noč, iz katere so jemali romantiki svoje poetične in filozofske snovi. Če so dobivali iz prvin noči sanje in globinske vzgibe duše, so dobivali iz zemlje — kot dobiva to v večji ali manjši meri vsak človek — herojske in usodnostne snovi življenja, dramatično senzibilnost človeškega. In čeprav je vsa romantika po svojem značaju duhovno herojska dejavnost, je nosil Prešeren še posebno zemeljsko dediščino v svojem duhu. Ta se javlja v njegovi poeziji kot: prepletanje in Navest usodnostnih življenjskih spoznav; pa kritična duhovna silovitost, ki je sprejetje človeške bolečine, obenem pa
pretresen odpor do najvišje spoznavnosti dokopanega kulturnega revolucionarja.
Prešernova pesem je izraz človeškega duha, se pravi, vere v duha. Čeprav je globlja snov Venca emocija, moremo skoraj v vsakem verzu najti izrazite znake duha in misli. Že sama ustvarjalna disciplina je porok temu. Prešernova pesem je več kot „čista“ poezija; pesnik ni v nobenem trenutku svojega ustvarjanja pustil ob strani vprašanja, misli, polemike o življenju in času, ki sta zorela za prevrat v letu 1848. V njegovem Vencu se na klasičen način dopolnjuje emotivna in tvorno refleksivna lirika in to je tisto, kar moremo pri Prešernu imenovati „modrost“. Ena in druga, emocija in „modrost“, pa sta posoda pesnikove vere — emotivne in razumske vere v smisel osebnega, človeškega in zemskega.
FRANCE PAPEŽ
m _
IZ
*	Posebej poročamo v tej številki znova o poteku letošnje XX. sezone kulturnih večerov v Buenos Airesu. Odbor se trudi, da bi zastavljeni načrt kulturnih večerov in letošnjih ^ečjih prireditev Kulturne akcije uresničil v celoti, čeprav j® to delo le prevečkrat združeno z velikimi težavami, pri katerih naše gmotno siromašje ni med zadnjimi.
•V tisku je zbirka novel pisatelja Franka Biikviča LJUDJE tZ OLŠNICE. Knjiga, ki je je uredil dr. Tine Debeljak, opremil pa arh. Marjan Eiletz, bo našim naročnikom in drugim knjižnim kupcem na voljo za argentinsko pomlad, v začetku oktobra.
*	V stavnici je tudi že gradivo za letošnji 2. zvezek revije | tvleddobje. Založba si prizadeva, da bi zvezek izšel vsaj v j ^ačetku septembra in da bi mu skoraj sledila tudi 3. in
*• zvezek. Tako bi izpolnili obveznost do naročnikov, pa akrati uresničili publicistični načrt za letošnjo sezono.
*	Gledališki odsek se pripravlja, na svoje prvo gostovanje jaed argentinskimi Slovenci. S posebej stiliziranim izrezom 12 Sofoklove Antigone in s predstavo celotne sakralne dra-5116 Alojza Rebule „Pilatova žena" bo v režiji Nikolaja pločnika nastopil pred slovenskimi rojaki v Mendozi, prestolnici kpžanske province, pod Andi, 1100 km iz Buenos ■Airesa. Igralke Pavči Eiletzeva, Lučka Potočnik in Nataša
slovenske kulturne akcije
Smersujeva; pa igralci Janez Jerebič, Lojze Rezelj in Janez Zorec bodo z rešiserjem vred skušali mendoške rojake vzra-dostiti s svojim igranjem na praznik 15. avgusta. Obisk te predstave so napovedali tudi rojaki iz Mendozi bližnje province San Luis. Kulturna akcija gre zdaj s svojimi nepisanimi stvaritvami prvič iz Buenos Airesa, kar je pričakovanja vreden kulturni dogodek; dvakrat vreden, ker je zvezan z velikimi osebnimi žrtvami: pot v Mendozo in nazaj bo trajala pet dni; dokaj drago vožnjo bodo igralci pokrili z izdatkom iz lastnega žepa.
• Slovensko gledališče v Buenos Airesu (uprava odra v Slovenski hiši) je poskrbelo za uprizoritev Jože Vomber-garja kmečke veseloigre Voda. Predstave, ki so v dvorano Slovenske hiše privabile zavidljivo število gledalcev, so bile 7., 8. in 9. julija, vselej v počastitev 70-letnice našega dramatika, ki je tudi redni član in odbornik Kulturne akcije. Svoj jubilej je Joža Vombergar poslavil že lani. Režijsko je uprizoritev z ljubitelji odra skrbno pripravil g. Maks Borštnik. Scenograf je bil avtorjev sin arh. Jure Vombergar, vodja likovnega odseka Kulturne akcije. Predsednik Slov. gledališča v Bs. Airesu, redni član gledališkega odseka Slovenske kulturne akcije in njen odbornik, Lojze Rezelj je jubilantu pred občinstvom izročil posebno spominsko diplomo.
f^oblem revolucije danes v krščanskem Sledcmju
4- kulturni večer, 21. julija 1973
REVOLUCIONARNA gibanja so danes pojav, ki nas vsaj Južni Ameriki zadeva zelo od blizu. Zato problem revo-lof--6 za slovenskega zdomca ni samo zanmiv predmet teo-j^jCnega študija, ki bi z dejanskim življenjem imel le Slo ali nič opraviti. V precejšnji meri smo tudi v Ameriki j tegnjeni v revolucionarni vrvež, vsaj v tem, da nas živ-^ nje samo tira v to, da do revolucionarnih gibanj zavza-Sre*° določeno stališče. Ker smo misleči ljudje, ki živimo j. edl, čisto določenega zgodovinskega dogajanja, v kate-a|j lma tudi pojav revolucije svoje mesto - upravičene, br nf’ Je vpj^šanje zase - zato pred tem pojavom pre-°sto ne moremo in ne smemo zapirati oči.
bo K° na'1 kristjan gleda na revolucionarne pojave, o tem ak lazPravlJal na 4. kulturnem večeru Slovenske kulturne jjigD®. v soboto, 21. julija 1973, v gornji dvorani Slovenske lošb’ P’ ^°^ze Kukoviča DJ. Razpravljanje bo v okviru teo-Soh °^.seka. (Večer je bil dejansko pripravljen že za Sob'V0 ^ julija, pa ga je vodstvo SKA odložilo na tretjo J0-v° v k6r ^ sicer naše predavanje sovpadlo s predstavo (iaiF/ombergsirja veseloigre Voda, ki jo je Slovensko gle-Ven Sk? v.vDuenos Airesu uprizarjalo isti večer, tudi v Slo-slov^hiši. - op. Glasa) Namen predavanja je pomagati st; enskeinu izobražencu v zdomstvu k čim večji jasno-V vPi'ašanjih, ki so za nas vse danes izredno aktualna, šaif• a.Vnern l’0 predavatelj skušal odgovoriti na tri vpra-Kako z moralnega gledišča presojati revolucio-2. a i°- IDnanje, ki je naperjeno proti zakoniti državni oblasti. V2ei 1 upor proti vladi, ki je postavno in zakonito pre-he vu . . G Pa potem svojo oblast porablja v škodo sploš-dovoljen? če je: s kakšnimi pogoji? 3. Kaj naj Ju*Ja? reče in meni o pojavu revolucionarnih gibanj v
Ameriki.
kulturni večeri
ki bodo
Medtem ko prvi dve zastavki rešujeta načelno vprašanje dovoljenosti revolucije, pa gre pri tretji predvsem za presojo dejanskih političnih in družbenih razmer v Južni Ameriki, ki so po mnenju tukajšnjih revolucionarjev zadosten razlog za nasilno spremembo družbenega reda, ker je zdajšnji nevzdržen in hkrati skrajno krivičen.
Dokler se mudimo samo pri abstraktnih načelih, res ni pretežko ugotavljati in celo zagotavljati. Ko pa preidemo načelno razpravljanje in stopimo na področje presoje dejanskega stanja, postane stvar precej bolj zamotana, ker terja od vseh, vsaj v določeni meri, tudi osebno angažiranost. Temu pa ljudje nismo prav naklonjeni, še posebej ne, če takšna angažiranost terja od nas čisto določene, dokaj težke žrtve, odpovedi, spremembo načina življenja.
V tretji zastavki pa bo predavatelj skušal pokazati, kako na enakšno dejansko stanje različni ljudje, ki jim ne gre zanikati iskrene dobre volje in sposobnosti presoje, različno gledajo in dokaj različne, včasih docela nasprotujoče si rešitve predlagajo: eni so za mirno, a pospešeno in stvar-nejše prizadevanje za skorajšnjo rešitev težavnih problemov; drugi spet so za nasilno revolucijo. Rešitev ni lahka. Kristjan od Cerkve pač ne more terjati, naj mu za vsako dejansko stanje, za vsako posamezno deželo ali območje nakaže jasno in zanesljivo rešitev. Saj slednjič tudi Cerkev nima zaloge za vsako posamezno stanje že pripravljenih ustreznih rešitev problemov. Sama jim išče odgovor in izhod; a za to sta potrebna čas ,in čez vse resno prizadevanje. A na poti k rešitvam težavnih in zamotanih vprašanj, ki tarejo sodobno družbo posebno v Južni Ameriki, bo kristjan prejemal zadosti jasne in zato tudi obvezne pobude in smernice od Cerkve, ki jo slednjič vodi Sv. Duh, da je božjemu ljudstvu res lahko slednji trenutek in v vseh težavah — Mati in učiteljica.	. .
E
s praga domovine	*
r
ivana preglja tolminci - na odru	J
GOEffŠKA in Tržaška sta aprila letos slovesno počastili 260-lelnico slovitega tolminskega kmečkega punta. Počastitev je sovpadla s praznovanjem 400-letnice velikega hrvaško-slovenskega kmečkega upora leta 1573. In kot so bili zverinsko poklani slovensko-hrvaški puntarji deležni letos v zagrebški katedrali slovesne liturgije, je tudi Gorica, kjer so voditeljem tolminskega upora 20., 21. in 23. aprila 1714 po krivični in nepostavni sodbi odsekali glave, njihova razmrcvarjena trupla pa razvesili po goriškem mestu — v svarilo, na cvetno nedeljo z javno spominsko mašo in slovesnimi liturgičnimi molitvami počastila svoje slovenske puntarje. Menda se je zgodilo prvič v zgodovini goriškega mesta, kot je prav zapisal Katoliški glas (19. aprila 1973), „da so bili slovenski puntarji deležni javne maše“. Osrednja uradna proslava je bila 29. aprila v Tolminu, v mestu, kjer so Gradnik, Laharnar, Kobal, Kragulj, Munih in drugi skovali in dvignili sloviti punt. Višek je tolminsko slavje doseglo s predstavo dramatizacije Ivana Preglja velikega romana o tolminskem puntu TOLMINCI. Predstavo je pripravilo Stalno slovensko gledališče v Trstu.
Vredno se nam zdi pomuditi se ob tem velikem slovenskem gledališkem dogodku, ne samo, ker je bil med najbo^šimi letošnjimi stvaritvami tržaškega gledališča, marveč še posebej, ker so Tolminci, kolikor vemo, prvo Pregljevo dramatizirano leposlovno delo, ki ga kot drame ni napisal naš veliki tolminski bard, četudi je bil velik dramatik (Azazel, Ljubljanski študentje), Dramatizacijo sta oskrbela slovenist Mitja Mejak in dramatik Filibert Benedetič. Krst je dramatizacija Tolmincev doživela v Gorici v Verdijevem gledališču, ponovitev v Tolminu, v Trstu pa so predstavo gledali v Kulturnem domu v začetku maja.
O goriški krstni predstavi je ljubljansko Delo 29. aprila letos na svoji kulturni strani objavilo tri stolpce krtičnega razpravljanja, ki ga je napisal gledališki kritik Andrej Inkret. Kronist se na dolgo pomudi pri vrednotah, tehniki in pomembnosti tega edinstvenega Pregljevega teksta in ugotavlja:
„TOLMINCI, roman Ivana Preglja iz 1915. leta, so eminentno epsko besedilo, pripoved, sestavljena iz obsežne serije anekdotičnih členov, ki so marsikje narejeni celo kot odlomki iz kronike.. . Tolminci seveda niso ,kolektiven1 roman — njihova diferenciranost je preveč radikalna in vse-obsežna, da bi jih mogli opazovati kot preprosto in neposredno literarno ponazoritev, na primer, razrednega spopada med fevdalno gosposko in tlačanskim kmetstvom, kot ,angažiran' roman o revolucionarnem konfliktu med izko-riščanci in izkoriščevalci. Konfliktna bloka, ki si v Pregljevem romanu stojita nasproti, nista enovita in čvrsta.. .
Nič monolitnega ni v tej Pregljevi ,kroniki': obsežna serija samih v sebi zaključenih epskih situacij ter njihovih, med seboj radikalno razlikujočih se junakov. Poleg doslednega vztrajanja pri individualnem. . . je jedro Tolmincev še v samem ritmu pripovedi, ki se stopnjuje, kakor se pač dviga upor, in ki doživi svoj višek in vrh v uprizoritvi eksekucije kmečkih voditeljev na goriškem Travniku pred koncem Pregljeve povesti. Ritmična gradacija je slednjič element, ki v romanu povezuje posamezne elemente v celoto... Tolminci sc slednjič primer moderne, ostro izdiferencirane proze, ki si kljub vztrajanju pri zgodovinskih dejstvih razvidno prizadeva za neprenehnim razkrivanjem svoje umetne ali umetniške, beletristične fakture ter svoje Besede ne postavlja ničemur v službo."
O predstavi ugotavlja kritik, da je „uprizoritev Tolmincev na prvi pogled vendarle ,zvesto' vztrajala pri svoji literarni, se pravi, romaneskni in epski predlogi. Poskušala je v gledališkem jeziku na novo povedati Pregljevo kroniko. Dramatizacija, ki jo je po Mitji Mejaku priredil Filip Benedetič, je iz obsežnega izvirnika izločila nekaj najbolj slikovitih situacij, dogajanje pa zgostila krog puntarskih vodij... Razumljivo je, da se je morala ,zvestoba' Pregljevemu romanu kaj kmalu izkazati za navidezno.. . Od vse raz-sežne ter izdiferencirane Pregljeve snovi je mogla obstati le njena shema, ,goli' funkcionalni potek fabule, izgubiti pa se je morala vsa tista specifika, ki nosi posamezne figure in ki seveda povzroča, da to niso uniformirane puntarske postave, ki se vzdignejo kot mož... Na odru je ostal gladek, linearen svet, sestavljen resda iz Pregljevih besed in dogodkov, a do konca iztrgan iz konteksta ... Popolnoma neizkoriščene so v odrski priredbi Tolmincev ostale tiste situacije, kjer si obe strani stopita nasproti
ter se spopadeta v neenakem boju. Bila je skromna stili' j zacija: na eni strani črno, na drugi belo, vmes nič."	j
Predstavo kritik Inkret oceni kot „monumentalen recital h1 5 z obiljem špektakularnih intervencij". Režiserju Jožetu Ba- 1 biču prizna, da je „na izvrstni scenografiji Klavdija Pah 1 Čiča izdelal gledališko fresko, sestavljeno iz živih slik, ki smo jim mogli očitati vsaj pomanjkanje uigranosti oziroma izenačenosti. Predstavi se je namreč poznalo, da so j° uprizorili igralci, ki sicer ne igrajo med seboj in katerih kapacitete so širokega, usodnega razpona... Nekatere se' kvence so se ujele (zabava na Rabatovem dvorcu, prizoi' eksekucije), celota pa je bila komaj nakazana."
Za sklep svojega razpravljanja ugotavlja Andrej Inkreti da nas „velikopoteznosti pričujočega gledalikega podjet- ] ja... vabijo predvsem k novemu branju Pregljevega roma'; 1 na".
•J
V goriškem Katoliškem glasu je poročilo o predstavi Tok |) mincev izšlo 10. maja (štev. 19, leto XXV). Nepodpisan1 { kronist po uvodni predstavitvi Pregljevega pisateljskega j sveta; ugotavlja o dramatizaciji njegovega romana o tok j minskem puntu tole:	c
„Delo tako svojevrstne vsebine in tolikšnega razpona j® ^ prav gotovo težko dramatizirati. Dramatik se mora omejit1 s na ključne situacije in glavne prizore ter jih prikazati R 1 v skopih obrisih. Težko mu je segati po bogastvu duevneg31' sveta, še teže vnašati v dramo lirična razpoloženja. ZaR J se temu izogne in izlušči iz literarne umetnine bistven®: 1 Dramatizacijo Pregljevih Tolmincev je treba torej sprejet1 kot novost in pri tem odmisliti Preglja in njegov svet. Tak0 lahko ugotovimo, da je uprizoritev v glavnih poteza® i vendarle prikazala dogodke okrog tolminskega punta... } Pregljevega romana je dramatik odbral nekaj bistveni11 ; elementov in nanizal vrsto prizorov, ki si sledijo v smisek nem zaporedju. Ustvaril je dokaj jasno nit, skozi katero se plete razvoj dogodkov...
O dramatizaciji Pregljevih Tolmincev bi se dalo še velik0 pisati in razpravljati: mnenja bi bila, vedno deljena. G° tovo pa bo marsikoga pritegnila k ponovnemu branj® Pregljevega romana, ki še vedno pridobiva na vrednost1! ne le po svoji umetniški višini, temveč tudi zaradi svojeg® socialnega pomena in žive aktualnosti."
Tehtna in izredno zadeta je tudi kritika, ki jo je napis* v tržaško-goriški Novi list prof. Jože Peterlin (17. maJ_ 1973), ki verjetno ocenjuje uprizoritev v tržaškem Kult«1 nem domu. Iz njegove kritike povzemamo tele zaznave:
„PREGLJEV roman je med slovenskimi bralci znan in z«10 priljubljeno branje. Posebno v zadnjih letih je naša
rarna kritika Preglja znova nekako odkrila in ga stvari10 ovrednotila. Odkrila nam ga je kot velikega epskega rapS0'
ovreanoiiia. vjuKniči iiam gct je ivul venis-cgci cporvogd da, zelo stvarnega opazovalca življenja, pisatelja izreofl I klenega in svojskega jezika... Pregelj se je zelo vcs!jr-. poglobil v zgodovinsko snov... Nekatera najbolj dramati, na poglavja je celo naslonil na dobesedne zapise tistih sti’aS nih dogodkov.
Navajamo to zato, da bi poudarili, kako zelo nesentimeI1j talen je bil Pregelj pri Tolmincih, kako se nikjer ni d s* zavesti kakemu zanosu. Pregljeva epika je tako stvari1,, in obenem veličastna, da se na primer Cankarjeva ne ni°r‘'
primerjati v tem oziru z njim.
Pri pi-edstavi Pregljevih Tolmincev je bil tisti, ki je ro«1^ dobro poznal že prej, prej razočaran kot pa navdus Zdelo se ti je, kot da je bila posneta smetana Pregljeve« romana: je sicer dišalo po Preglju, vendar tista resnic,e in prava epika ni prišla do izraza. J. Babič, ki je najb1 v soglasju z Benedetičem kot režiser pripravil predsta j je stremel v svoji režiji za tem, da bi bila to res veh veličastna uprizoritev. Zato je uporabil kar največ zunai’-J učinkov... Bilo je res nekaj zelo lepih takih scen, leRj za oko in impresivnih. Ves čas pa se je zdelo, da je J Benedetič v roke režiserju nek himničen tekst... Vse nekako zreduciral na raven poezije.. . Tistega realistični| dogajanja ni, ni tiste stvarnosti, ki si jo čutil, ko si b1 Pregljev roman, in ni tiste kričeče resničnosti, kot je b v zgodovinskem dejanju. Tista strašna stvarnost.
Saj je tu nakazana, a vse preveč simbolično; nismo zagt vomiki naturalističnih prikazov; realističnih pa. In če ko_,0 potem pri takem zgodovinsko resničnem tekstu, kot Tolminci.
Balet, vnesen v sredo dejanja, ni posebno organsko in Smiselno povezan s celoto.. . Skupinske scene so odigrane dosti dovršeno. Scena Klavdija Palčiča je ujeta v celotno režijsko zasnovo in prav tako tudi glasba Marjana Gabrijelčiča. Kostume in to zgodovinsko pogojene je izdelala Anja Dolenčeva."
Kritik az sklep pohvalno navaja imena glavnih igralcev: Rado Nakrst, Tone Šolar, Livij Bogateč, Jožko Lukeš, Stane Starešinič; od ženskih vlog posebej omeni Leli Na-krstovo, ki „je tudi tokrat ustvarila lepo in pretresljivo Podobo Polone, Gradnikove matere..."
P.S.: Ker je Slovenska kulturna akcija že brž po svojem rojstvu poudarila nesporno živost in prisotnost
Ivana Preglja pisateljske umetnosti v slovenski književnosti - v letih, ko je uradna domovina še zakleto molčala o njem (verjetno, ker si je bil med vojno drznil sprejeti Prešernovo nagrado) — in to tudi stvarno dokazala z izdajo Pregljeve avtobiografije Moj svet in čas, s posebnim Pregljevim večerom v Buenos Airesu, z uprizoritvijo njegove drame Azazel, se je Glasu zdelo primemo, da nekoliko razsežneje registrira to ponovno Pregljevo „oživetje“ v slovenskem kulturnem prostoru. Pa tudi zato, ker bo Gledališki odsek Kulturne akcije za njeno 20-letnico prihodnje leto skušal krstiti drugo dramatizacijo Pregljeve beletristike, njegovo monumentalno duhovniško kroniko Joannes Plebanus.
Letošnjo tržaško literarno nagrado VSTAJENJE je navadna komisija, ki jo sestavljajo Martin Jevnikar, Anton l acin (oba redna člana Kulturne akcije - op. Glasa), Franc l®Za in Zora Tavčar-Rebula 1. maja podelila koroški pesnici •JlLKI HARTMAN. Podelitev nagrade — denar zanjo je Poklonila Kmečka in obrtniška posojilnica na Opčinah -j? komisija utemeljila z izjavo, da pesniška zbirka Milke Yartman „ ,Lipov cvet‘, ki je izšla leta 1972 pri Mohorjevi !'1'Užbi v Celovcu, izraža ljubezen in zvestobo do slovenske osede in koroške zemlje. Iz njenih pesmi zveni bolečina in ^ska koroškega slovenskega človeka; istočasno mu te pe-kfni ohranjajo bogastvo ljudskih običajev, razkrivajo edinst-eno lepoto pokrajine ter vzbujajo vero in upanje v lepšo °dočnost. Pesmi so primerne čustvovanju njenih rojakov, Saj so mnoge uglasbene in že ponarodele."
Slovesnosti podelitve nagrade, ki je bila 21. maja v prosto-Slovenske prosvete na ulici Donizetti v Trstu, se je , beležila nagrajenka z nekaterimi uglednimi koroškimi roja-v1' kot sta dr. Verbinc, v imenu celovške Mohorjeve, in VPnik Homar, z Obirskega; navzoč je bil tudi znani svetov-1 potnik župnik Vinko Zaletel. Pesnico sta predstavila P0f. Jože Peterlin in prof. Martin Jevnikar. V svoji za-j Vah za odlikovanje je Milka Hartman med drugim zatrdi-
L^eru, da tu ne gre za osebo, ampak za našo besedo, za aterino besedo na Koroškem. Ker je ta naša beseda tako nleganjana, zaničevana, opljuvana, bičana in križana in ji vasProtniki hočejo streti vse kosti in hrbtenico, jo zakopati grob — zato se mi zdi današnje srečanje praznično veselo
tržaška nagrada vstajenje 1972
in toplo kot srečanje v velikonočnem jutru... V bratski skupnosti je moč - saj nas druži in veže beseda ljubezni.
Naš narod in naša beseda sta vsidrani v postavi - v božji in človeški. Ljudje pa, ki rušijo postavo - božji zakon, s pomočjo narodnih izdajic, se nekoč - zgodovina to uči -znajdejo na lastnih ruševinah. Človek, ki bratu koplje grob, koplje jamo za svoj pokop... Naša beseda je sveta, položena iz božjih ust na naša usta in s to besedo vam kličem: Bog vas živi!"
Nagrajenki pesnici Milki Hartmanovi tudi Slovenska kulturna akcija ob podelitvi te edine slovenske stalne knjižne nagrade v svobodi iz srca čestita!
Vredno je pripomniti, da je bila letos nagrada Vstajenje podeljena že desetič Po vrstnem letnem redu so nagrado prejeli: Vinko Beličič za zbirko črtic „Nova; pesem" (1963); France Dolinar za eseja o Slomšku in Grivcu v Meddobju Slovenske kulturne akcije (1964); Ruda Jurčec za knjigo spominov Luči in sence L del (1965); Karel Mauser za roman „Ljudje pod bičem" III. del (založila in izdala SKA) (1966); Vinko Brumen za knjigo esejev „Iskanja“ (založila in izdala SKA) (1967); Alojz Rebula za roman „V Sibili-nem vetru (1968); Lev Detela za sedem knjig pesmi in proze (1969); Boris Pahor za potopisni roman „Skarabej v srcu" (1970); Vladimir Kos za pesniško zbirko „Ljubezen in smrt. In še nekaj." (založila in izdala SKA) (1971); Milka Hartman za pesniško zbirko „Lipov cvet" (1972). (Nagrada se vselej nanaša na delo, ki je izšlo v letu pred podelitvijo.)
9
L aPrila letos so na kulturnem večeru, ki jih prireja Ustvo slovenskih izobražencev v Trstu, podelili nagrade )j0 1X1 zmagovalcem, ki so napisali najboljše novele za tržaš-s , revijo Mladiko. Publikacijo z uredniškim odborom že (jc rn9 vredno ureja prof. Jože Peterlin, redni član SKA. ^.'9njevalni komisiji je predsedoval prof. Martin Jevnikar, od u Uv°Boma povedal, da je na natečaj prišlo enajst novel, .katerih je komisija nagradila tri. Prvo nagrado je prejel atelj Pavle Zidar zai novelo „Meja“; pisec je med vrhovi
literarna nagrada revije mladika
sodobne slovenske beletristike v matični Sloveniji. Drugo je prejela pesnica in pisateljica Milena Merlak-Detela, sodelavka našega Meddobja, za novelo „Marija in otrok". Tretja nagrada pa je bila prisojena primorski pesnici in pisateljici
Ireni Žerjal-Pučnikovi.
Prvi dve noveli je Mladika natisnila v letošnji 3. in 4. številki. (Skoraj gotovo je izšla že tudi tretja nagrajena novela, a urednik Glasa še ni prejel poznejših številk Mladike.)
to d o t i e m p o
L„A? CIENCIAS
p a s a d o
^ las
de la cultura, las teonas interpretativas de los hechos
prec. COrrientes historicas de este siglo nos han ensenado a no des-r n'n9>Jn elementa que permita conocer el objeto que se ha eado en čada caso como materia de conocimiento. Las creencias , aeas que conforman la mentalidad, la actitud vital y la con-t6or(°n	mundo de ima generacion no se buscan ya solo en las
.	' se rastrean en los mas nimios rasgos.
'mo
lq * esos rasgos es la materia con que se fabrican los adornos.
- —■ y w o	i u muidiu v.uii u c ac iuk<iiv.uii	uuvjiiivja«
Iq ^ encia de nuestro siglo, la de los cubistas, los neoplasticistas, ^iie ^auhaus, la de Le Corbusier, fue la pre|fWrencia de materiales e| c ^erm't*esen la mas clara, precisa y desnuda de las expresiones, niorjo eto' el acero, la ausencia de revestKrnientos, los colores pri-definj^j e* Blanco y el negro, la recta, la curva geometrica, la forma
^ s;a;
Se c	reQcci6n contra todo lo que fuera romanticismo o barroco
^in	0 IO ac*0rn0/ se kusc° 1° pura expresion de la forma.
>^rocrT!!3ar^0/ en*rar en	dormitorio de un menor de veinte, es
er en terminos de material y de forma, no menos de un
editorial
siglo. Y eso no solo por la abundancia de cosas viejas. Tambien los nuevos elementos siguen la concepcion general, abundancia de posters, fotos, ponchos y otro elementa que sirva para tapar las paredes. Hay un rechazo inconsciente del acero, la pared desnuda, los muebles estrictos.
En la danza, y cuanto mas libre mas evidente, se expresa el mas directo sentimiento de la forma y dl movimiento.
La tendencia de claridad y precision de la primera mitad de nuestro siglo, se ve claramente en los espectaculos proyectados por el Bauhaus, que presentaban una estructura simple y estricta.
Frente a ello, los jovenes buscan formas que sean ante todo expre-sion corporal libre, basada en el imprevisto y la improvisacion.
No otra cosa sucede con los libros. Sorprendentemente encontramos bajo el brazo de muchos jovenes del secundario a un escritor larga-mente menospreciado.
Eli romanticismo y el barroco, a pesar de que creiamos haberlos matado, gozan de buena salud.
o nas pišejo
Odlični ljubljanski verski tednik DRUŽINA — od letošnje prve številke naprej izhaja list tedensko, kar je zaresnega veselja vredna novica! — v svoji 8. številki 25. februarja 1973 ocenja tudi najnovejšo prvo letošnjo številko slovenske i'evije (Znamenje. Revija je s to številko stopila, že v tretje leto. Njen glavni urednik je poddekan ljubljanske teološke fakultete lazarist dr. Franc Rode, tudi sodelavec našega Meddobja. Ob naštevanju posameznih pisanj v tej številki se kroničar pomudi tudi ob objavi pesmi Pepelnica, ki je mojstrovina, Angleža T. S. Eliota in jo je v slovenščino prepesnil pesnik France Papež, urednik Meddobja, vodja literarnega odseka SKA, redni član likovnega in filozofskega odseka. Kroničar v Družini našemu prevajalcu, ki je svoja pisanja v Znamenju že ponovno objavil, daje vse priznanje s temle odstavkom: „Revija zdaj že drugič objavlja v slovenskem prevodu pesmi T. S. Eliota. Tokrat je objavljena posebno lepa pesem Pepelnica, ki jo je, prav tako kot prejšnje, prevedel France Papež, o katerem je na kratko mogoče reči samo to, da si je težko zamisliti duhu, misli in ritmu Eliotovih pesmi bližjega in kvalitetnejšega prevajalca.*1 (Z iskrenim zadoščenjem sem podčrtal urednik Glasa nj.)
O 3. zvezku lanskega Meddobja je objavil goriško-tržaški tednik Novi list 1. februarja letos pod stalnim zaglavjem Iz kulturnega življenja daljše poročilo. Za našo založbo, ki revijo izdaja, in za Kulturno akcijo, katere močno zrcalo je prav Meddobje, je posebej laskav prvi odstavek, kjer je kroničar zapisal:
„V Evropo je prispela nedavno tretja lanska številka revije Meddobje, ki jo izdaja Slovenska kulturna akcija v Buenos Airesu, ureja pa jo France Papež. Revija izhaja četrtletno na 80 straneh v zelo prikupni in čedni tiskarski opremi tako, da v tem pogledu poseka vse osrednje slovenske revije. (Podčrtal urednik Glasa.) To — in pa dvanajsto leto njenega izhajanja - dokazujeta ljubezen slovenskih zdomcev v Argentini in drugod po svetu do njihove revije."
V naslednjih odstavkih se kroničar na kratko pomudi pri vseh objavljenih pisanjih, kot tudi pri umetnostni prilogi slik Božidarja Kramolca. Novemu listu, ki s prijateljskim naklonom s poročanjem vneto spremlja vso dejavnost Slovenske kulturne akcije, smo za znovni zapis o naši prizadevnosti hvaležni.
NEMŠKI SLAVIST Wilhelm Heiliger, dopisnik kolnske radijske postaje v Ljubljani, je v založbi Slavic Press v Londonu (1972) izdal v nemščini študijo z naslovom Nostalgie bei Ivan Cankar. V vrsti različnih „domotožij“ iz slovenske književnosti navaja tudi pesem Tujina, katere avtor je naš redni član, urednik Meddobja, pesnik in esejist FRANCE PAPEŽ (pesem je natisnjena v Meddobju II, št. 4-5, 1956). Heiliger piše o Papeževi pesmi: „Pravzaprav najdemo v tem odlomku iz pesnitev slovenskega emigrantskega pesnika enega najzanimivejših motivov domotožja. Papež ne hrepeni več nazaj v staro materino domovino; kajti po njem se človek lahko zakorenini vsepovsod in je lahko ustvarjalno
delaven, kolikor ohranja življenjsko sposobnost. Domovino si zamišlja v nekakšni kozmični univerzalnosti: bivanj* (das Sein) je tako avtomatično vezano na Onstranstvo’ Zato pri pesniku ni nobenega tuzemskega spora v smisD občasnega domotožja. Nasprotno: to je že organsko prf maganje domotožja, zavestna ugotovitev, ki jo lahko sprej' memo za življenjsko modrost. A ni vsak emigrant zmožei1 povzpeti se do takšne samodozorelosti in samospoznanja.“
Pod zaglavjem Nove knjige je VESTNIK, glasilo slovenskilj svobodnjakov, vključenih v ZDSPB, v letošnji 5j6 števili natisnil kritično poročilo, ki ga je napisal Rustja o knji' gi spominov Ivana Dolenca MOJA RAST, ki jo je letos V dala Slovenska kulturna akcija v Buenos Airesu. Pra^1 kronist v Vestniku med drugim:
Ne spomnjam se, da bi kako knjigo tako v dušku prebraj' kakor sem to storil, ko sem dobil v roke knjigo Moja raS« ki jo je napisal ravnatelj Ivan Dolenec in jo je priredil d1' Tine Debeljak, izdala pa kot svojo 84. publikacijo Slovensk3 kulturna akcija.
Resnično je to izredna knjiga, ki jo je napisal tudi izredt0 dober človek, popularna osebnost v predvojni Sloveniji, m*)2 načel, narodno zaveden in globoko veren. Lahko rečemo, 0‘ je bil Dolenec svojim rojakom luč na gori in kažipot. DoF-! nec je kakor tisoči izmed Slovencev doživel pod komunistki nim režimom svojo Kalvarijo. Iz te Kalvarije se je rodil/ Moja rast, knjiga, ki jo je začel pisati v novomeški jetni-1 niči.
. j
Za nas slovenske protikomunistične borce in politične eflir grante ima knjiga še prav poseben pomen, saj opisuje tisk dobo, ki je ena najstrahotnejših v slovenski zgodovini. ¥°' pisuje prihod Nemcev v Novo mesto v aprilu 1941, kateri1” so takoj sledili Italijani... Popisuje šest tednov partizat' ske vlade v Nove mestu po odhodu Italijanov, tj. šest tedik' strahovlade in zločinov. Po partizanih umorjenim osebam f Dolenec napisal poseben odstavek z naslovom mrtvim ' spomin.. .
Nato popisuje Dolenec prihod Nemcev v Novo mesto (2’ oktobra 1943) in novomeške razmere. Razloži svoje odk/ nilno stališče do OF, poda vsebino svojih protikomunisti/ nih govorov v Novem mestu in okolici, ki so bili tudi ede. izmed ,zločinov*, zaradi katerih so ga pozneje komuni6^ obsodili na večletno ječo. Posebno omembo zasluži poglav/ Moje ječe.. . To poglavje je tako živa slika tiste dobe, k” kršnih je malo v slovenski pisani zgodovini.
Posebej je treba poudariti, da so Dolenčevi spomini piša” brez sovraštva in strasti, da je vedno iskal samo resnic/ da je tudi v najtežjih trenutkih svojega življenja pogum1’ nastopal in imel velik čut odgovornosti, da je bil pravic6 do skrajnosti in do vseh, tudi do nasprotnikov.
Redke so naše publikacije o dobi vojne in komunistici/ revolucije in še redkejše o povojni dobi. Zato smo upraL čeno veseli tega Dolenčevega dela in se zahvaljujemo pLj reditelju dr. Tinetu Debeljaku in Slovenski kulturni aken za to dragoceno knjigo.

UREDNIŠTVO GLASA vabi vse naročnike in bralce, vse redne in podporne člane Slovenske kulturne akcije, prijatelje naše zdomske kulturne ustvarjalnosti po svetu, da mu sporočajo svoje vtise, mnenja, pobude, želje in vprašanja, ki se nanašajo na pisanje v listu, na mnoge probleme, ki jih uredniki in sodelavci v listu načenjajo, o njih pišejo in razpravljajo.
PROSIMO, da svoja sporočila naslavljate na uredništvo GLASA SKA (na urednikovo ime), Ramon L. Fal-con 4158, Buenos Aires, Argentina.
GLAS je glasilo Slovenske kulturne akcije. Izhaja mesečno. Urednik Nikolaj Jeločnik, sourednik France Papež. Za podpisane članke odgovarja avtor. — Tiska ga Editorial Baraga S. R. L., Pedernera 3253, Buenos Aires, Argentina. Vsa nakazila na ime Ladislav Lenček CM, Ramon L. Falcon 4158, Buenos Aires, Argentina. — Editor responsable Slovenska kulturna akcija (Accion cultural Eslovena), Valentin Debeljak, Ramon L. Falcon 4158, Buenos Aires, Argentina.
TARIFA	REDUCIDA
CONCESION 6228	
R. P.	1. 953701
%