88 ZGODOVINA ZA VSE vzbuja emocij in tudi ni podvrežna senzaciona- lizmu, kot to lahko pogosto rečemo za ostale to- vrstne politične trilerje, ki jih pisci v pomanjka- nju lastne samokritičnosti, sami tako radi imenu- jejo remek "zgodovinska" dela. Branko Goropevšek VOHUNI V SLUŽBI TOTALITARNIH IDEJ Stephen Koch, Dvojna življenja. Vohuni in pi- satelji v sovjetski vojni idej proti zahodu. Ljublja- na 1995,492 strani. Delo Stephena Kocha, kulturnega kritika, zgo- dovinarja in romanopisca, predsednika pisatelj- skega oddelka na filozofski fakulteti na univerzi Columbia, bodo nekateri, kot njen prevajalec, imeli za "pošteno in temelječo na resnici", drugi pa za še en prispevek k -v zadnjih letih pogosto uporabljenemu pojmu - "revizionistični zgodo- vini". Kot tako je označeno razmišljanje, ki izsto- pa iz shematičnega, črno-belega slikanja prete- klosti, zlasti tiste, ki sta jo obvladovala dva totali- tarizma in katere posledice še čutimo, saj sta oba z globokimi travmami, izhajajočimi iz uresniče- vanja njunih projektov, zaznamovala tudi slo- vensko zgodovino; oba v času druge svetovne vojne, eden pa še desetletja po njej. Če se vpra- šamo ali gre omenjeno delo uvrstiti med sadove "revizionističnega" pisanja, moramo sicer odgo- voriti pritrdilno, vendar brez kakršnegakoli slabšalnega pomena. Kaj pa je iskanje novih po- gledov drugega kot prevrednotenje prejšnjih spoznanj? Seveda mora to iskanje temeljiti na podlagi novih virov in kolikor bolj ti - doslej skri- ti, zamolčani ali na kakšen drug način hote ali nehote prezrti - razkrivajo nove podobe prete- klosti, toliko bolj je avtor, ki jih uporablja pri pi- sanju, "revizionist". Stephen Koch gradi svoje tr- ditve na delu v sovjetskih arhivih, zlasti osred- njem partijskem arhivu v Moskvi (ta hrani gradi- vo Kominterne), ki so se začeli odpirati po poli- tičnih spremembah v Sovjetski zvezi. Sodelovanje nacistične Nemčije in komuni- stične Sovjetske zveze v tridesetih letih sicer ni osrednja tematika obravnavanega dela, vendar je po moji presoji ravno ta del knjige še posebej omembe vreden, saj sodi med teme, ki v naših krajih niso sodile med priljubljene. Podpis sovjetsko-nemškega sporazuma avgu- sta 1939 je bil presenečenje za vso svetovno jav- nost. Ko je prebegli sovjetski tajni agent pred tem zahodnim obveščevalnim službam razkril dejstva o zvezah med nacisti in komunisti, so ga nejeverno zavrnili. A vendar je sodelovanje med diktatorjema trajalo od prvih tednov po prihodu Hitlerja na oblast. Sicer temelječa na dveh si nas- protujočih ideologijah, a sorodna v metodah do- seganja ciljev, z enakim podrejanjem vsega svo- jega delovanja Ideji, sta totalitarizma videla mož- nost lastne krepitve tudi v sodelovanju z deklari- ranim smrtnim sovražnikom. Služilo jima je kot sredstvo za utrjevanje lastnih pozicij a je moralo ostati prikrito, saj jima je doma in v svetu ravno nasprotovanje drug drugemu in pozivi k strnitvi sil v boju proti nasprotnikovi nevarnosti prina- šalo politične točke. Kot prvi primer sodelovanja Hiderja in Stalina avtor dela omenja izvedbo leipziškega in vzpo- rednega londonskega procesa 1.1933. Na prvem so bili za požig rajhstaga obtoženi komunisti, na drugem, ki so ga pripravili sovjetski agenti, so to pripisovali nacistom. Po Kochovem mnenju naj bi bil skupni, skrivni cilj obeh strani diskreditaci- ja obema nevarnega Röhma in njegove milijon- ske SA pred njegovim uničenjem. Oba procesa naj bi dejansko pokazala na SA kot na pravega krivca za požig. Londonski proces in Rjavi knjigi o nacističnem terorju, ki sta izšli pred njim, sta nanj pokazala naravnost, namen leipziškega pa naj bi bil storiti to posredno: obtoženi komunisti so oproščeni, torej niso krivci. Kje jih iskati? Hit- ler je uporabil komuniste, da so očrnili SA, saj sam tega ni mogel storiti, ne da bi opozoril Röhma na nevarnost. Omenjeni dogovor delo označi kot prvo sodelovanje, s katerim sta dikta- torja na skrivaj izkoriščala drug drugega za očr- nitev svojih notranjih sovražnikov. Podoben primer izrabe nasprotnikove obveš- čevalne službe proti domačim sovražnikom so dogodki, povezani s Stalinovim sklepom odstra- nitve maršala Tuhačevskega. Ta si je prizadeval čimbolje pripraviti Rdečo armado za spopad z Nemčijo, a ga je dal Stalin odstraniti, da ne bi po nepotrebnem vznemirjal Hitlerja. Sovjeti so nemškim obveščevalcem posredovali ponareje- ne dokumente o vpletenosti Tuhačevskega v za- roto proti Stalinu. Čeprav Nemci informaciji ni- so verjeli, so jo preko češkoslovaškega predsed- nika Edvarda Beneša kot senzacijo spravili do Stalina, ki je s tem pred javnostjo imel kritje za odstranitev neprijetne osebe. VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE 89 Stalin, prizadevajoč si za zavezništvo s Hitler- jem, je imel ves čas pred očmi le eno: zavarovanje svojih zahodnih meja z usmeritvijo nacistične agresije na zahod, proti demokratičnim državam. Kakršenkoli bi že bil izid te vojne bi bil njemu v prid. Rdeča armada bi zasedla izčrpani zahod, ob- močje, ki bi ga prej pripravili njegovi tajni agenti. Šele sedaj smo pri bistvu tega dela. Čeravno prisegajoč na "množice", naj bi že Lenin vedel, da revolucija potrebuje za doseganje svojih ci- ljev zunaj Rusije nekomunistične simpatizer- je.Organiziranje vpliva na te posameznike in skozi njih na javno mnenje zahoda je bilo živ- ljenjsko delo osrednjega protagonista obravna- vanega dela, sovjetskega agenta, Nemca Willija Münzenberga. Uspešno je vodil propagando, katere namen je bil ob poudarjenemu antifašiz- mu izoblikovati idealizirano podobo sovjetske družbe. Stkal je omrežje fasadnih organizacij, skupin, odborov, občil, ki so v tridesetih letih izoblikovali javno mnenje zahodnih držav. Münzenbergovo omrežje je nadzorovalo občila, upravljalo filmske družbe, knjižne klube, orga- niziralo reklamna potovanja. Ugled množice vplivnih ljudi, kulturnikov (številčno izstopajo pisatelji, naštejmo le Ernesta Hemingwaya, An- dreja Malrauxa, Bertolda Brechta), znanstveni- kov, novinarjev, založnikov, filmskih ustvarjal- cev, so izrabljali za promocijo svojih idej. Münzenberg jih je cinično imenoval "nedolžne- že", saj je zlorabljal njihov antifašizem in vero, da je Sovjetska zveza laboratorij, v katerem na- staja vzorec družbe pravičnejših odnosov. Za njihovo usmerjanje so ustvarjali organizacije, ki naj bi jih vodile. Nezavedajoč se svoje vloge, so s svojimi nastopi in izjavami "nedolžneži" bili promotorji Stalinovega režima, s svojo dejav- nostjo o ustvarjanju privida o Sovjetski zvezi pa so služili pri zastiranju krute realnosti stalinistič- nega terorja. Obstajala je tudi ožja skupina oseb, simpatizerjev socializma, sopotnikov, ki so bili deležni večje stopnje pozornosti sovjetske agenture, tudi "neposrednega upravljanja". Münzenbergovi ljudje so to funkcijo prevzeli kot njihovi prijatelji, tudi intimni ali celo kot nji- hovi zakonski partnerji. Za številne soproge so- potnikov se je uveljavljalo ime "kremeljske da- me", saj so jih vodile sovjetske tajne družbe. Skozi enajst poglavij Kochovega dela sledimo nedolžnežem in sopotnikom, katerih javna de- javnost je bila v določeni meri odsev vpliva sov- jetskih agentov nanje. Vendar vse to ni bilo le samo sebi v namen. Bilo je le dimna zavesa za prikrivanje, druge ilegalne dejavnosti te iste sov- jetske agenture, za vohunjenje in pridobivanje sodelavcev V knjigi srečamo plejado sovjetskih agentov, vohunov, sodelavcev iz prepričanja ali koristoljubja. S svojo dejavnostjo so spletli gosto omrežje v Evropi in ZDA, se vrivali v vse pore javnega življenja, v politiko, kulturo, znanost in celo v Cerkev. V času intenzivnega sodelovanja Hitlerja in Stalina so 1. 1935 lansirano protifaši- stično frontno gibanje in špansko državljansko vojno (in s tem zvezano domnevno pomoč Sov- jetske zveze vsemu naprednemu) v svetu izko- riščali za špansko steno, za katero so se odvijale politične igre, kot je npr. tista, v kateri je Stalin igral velikega podpornika republikancev v Špa- niji, v resnici pa je ne samo dopuščal njihov pa- dec, temveč je do njega tudi zavestno pripeljal, da bi zaščitil svoje dolgoročne interese. Skratka, smemo trditi, da omenjeno delo še enkrat potr- juje oguljeno frazo, da v politiki ni prijateljev, da so le interesi in gorje posamezniku ali celo naro- du, če se kot potrošno blago znajde v spletkah ideologije in politike. V to nas prepriča usoda vr- ste posameznikov, tudi Willija Münzenberga, ki jih je, ko režimu niso bili več potrebni, dočakal isti konec, kot so ga oni prej namenjali mnogim. Na poti v raj so dovoljena vsa sredstva, tudi po- šiljanje ljudi v pekel. Bojan Himmelreich VSE ZA ZGODOVINO