Rešitev
Lili  Novy
Že dolgo se moj duh več prost ne ziblje v sinjinah jasnih, kakor lahni ptič. Jetnik je zdaj, ki ude trudno giblje, ubog cigan, ki žene ga birič.
Hudo mi je, nogo teži veriga, tesno tišči železo mi roko. Moj dan se že do smrti ranjen dviga, moj prostor je teman, srce bolno.
O plahi mesec zimske pokrajine, ti sladko sonce, vse pomladi vir, oblak preteč, ki blisk iz njega šine, jesenski veter, blaženi nemir,
kaj niste vi mogočni mi sodrugi? Zakličite! Vam še zaupa duh! Rešite ga, ki skoraj gine v tugi! Vas čuje še, glasovom zemskim gluh.
Kot svetli plamen sveče zatrepeče, ko vaše sile živi dih spozna, ki ga ponese v pesmi bele sreče iz ječe do viharnega neba.