322

Slovanov. Priučenje knjižnega jezika pa ima tudi vrednost za našo formalno naobrazbo, ker tako discipliniramo svojega duha. „Pouk ne bodi le prijetnost, ampak tudi dolžnost." Knjižni jezik nam naposled kaže smer vsega slovanskega razvoja, smer koncentracije in centralizacije.
Po teh dokazih se pisatelj peča z vprašanjem, kako in koliko je v dosego gori navedene svrhe uva-ževati narečje, ter pride do zaključka, da mora učitelj poznati narečje, da ga smejo učenci rabiti na nižji stopnji in pri prvem podavanju in da naj učitelj z narečjem pojasnjuje pomen knjižnih besedi.
Svoje zanimive podatke sklene pisatelj s trditvijo, ki se ji ne bo dalo oporekati, da v šoli ne smemo govoriti niti narečja, niti takozvanega konverzacijskega govora, ki ga rabijo omikanci v salonu in pri medsebojnem občevanju, ampak da je dopusten edinole čisti knjižni jezik, t. j. jezik, kakor ga pišemo, kar je zlasti v slovenščini lahko, kjer se knjižni jezik v glasoslovju in jezikoslovju krije s tiskovnim jezikom.
Razpravica kaže, da je pisatelj duhovit mož in izvrsten pedagog, ki pozna vse potrebščine ljudsko-šolskega pouka, ki sicer uvažuje moderne zahteve, pa ne odobrava izrodkov novodobne pedagogike. Da se jaz v svojem „Posebnem ukoslovju slov. učnega jezika" nisem bavil s tem vprašanjem, kar je pisatelj omenil takoj v začetku svoje razprave, to izvira iz tega, ker sem takrat bil mnenja, da je to vprašanje tesno združeno z nazornim naukom in da bi o njem moral govoriti tisti, ki bi spisal knjigo o tem pouku, da torej to vprašanje ni spadalo v mojo didaktiko. Sicer pa sem vendar na str. 160. omenil, kako je uporabljati narečje za razlago besed in da je dolžnost vsakega učitelja, da se seznani z narečjem, ki ga govori ljudstvo tistega kraja, kjer je nastavljen.      Dr. Bezjak.
Dedek je pravil. I. zv. Spisal Julij Slapšak. S tremi slikami. V Ljubljani 1910. Založila Katoliška Bukvama. — G. Slapšak je s to knjigo izdal prvi zvezek nove mladinske zbirke. V uvodu pravi, da ima podobnih povesti še „za zvrhan koš in pol."
Prva („Marinka in škrateljčki") pripoveduje o deklici, ki gre v gozd iskat za bolno mater zdravilne koreninice-grenkulje; tarn se sestane s škrateljčki, ki jo obdarijo z zakladi in zdravilno biljko ter odnesejo domov. Ta pravljica traja 90 strani. Neizogibno je bilo, da je šla pri tem epična kratkost pristne pripovedke rakom žvižgat, da pa so se pogovori in samogovori in premišljevanja milobno raztegnili, da se je jedro pravljice — Marička pri škrateljčkih — usušilo, lupinaste odeje pa namnožile. To je škoda. Še večja škoda je, da je tudi Slapšak, kakor drugi, pravljico deloma zracionaliziral; v njegovi povesti se meša vsakdanji, trdi svet resničnosti z bajnim, neprimerno lepšim mladostne domišljije. Zdi se, kakor bi sam ne verjel v škrateljčke, dasi pripoveduje o njih, kakor bi sam dvomil, ali se je ta povest dogodila v Ma-rinkinih sanjah, ali v resnici. Naj bi pisavci pravljic in pripovedk vendar že enkrat imeli dolžno spoštovanje pred njimi! Nič ni neprijetnejšega nego tisti pomilovalni nasmeh znanja in učenosti, ki se panski reži za naivno poezijo pravljic. Naša malovernost in poetiška nezmožnost je kriva, da se nam bajka v svoji prvotni in edino možni obliki zdi neznanstvena in da mešamo povest in pravljico v novo, nezmiselno
obliko — pravljiške povesti. Pravljica ostani pravljica in povest bodi povest! Znanstveno mogoča pravljica je kakor papirnata roža: duha nima in ne zelene sve-žosti ter le dokazuje, da smo se odtrgali od narave in njenih dobrot.
Kakor stroga objektivnost tako je tudi tisto zdi-hovanje, lirsko zavijanje oči v pravljici zoperno. („Kdo bo Marinki kruhka služil, ako jaz umrjem? Kdo ji posteljico rahljal, srajčko šival? Kdo ji umival ličeci, ji spletal laske? Kdo jo učil o Bogku, Materi božji, o angelcih? Kdo jo prekriževal, kadar bo legla spat? Kdo molil z njo, kadar bo vstančkala?" 9.) Zakaj bi mati morala govoriti ravno v najslajših de-minutivih ?
Druga Slapšakova povest („Bom že še!") pripoveduje o lenem Boštjančku, ki se v blodnih sanjah spreobrne in temeljito poboljša.
Ne bil bi toliko govoril o tej knjižici, ko bi ne bila tako značilna za sploh vse naše sedanfe mladinsko slovstvo. To je po veliki večini popolnoma zgrešeno. Dobre mladinske pesmi je pri nas pisal Levstik, lepe basni in pripovedke Kette. — Tudi nisem hotel s tem reči, da je Slapšakova knjiga nerabna; otroci jo bodo prav gotovo radi brali, ker je živahna in zelo domača. Pa če bi bila drugačna, bi jo brali še rajši in z večjim pridom.       Izidor Cankar.
Romarica. Povest iz naroda. Spisala M. Buol. Poslovenil o. Veselko Kovač. — V Ljubljani, 1911. Založila Katoliška Bukvama. Kot ljudsko berilo priporočamo.
Zgodovina novejšega slovenskega slovstva. II. del. Doba narodnega prebujenja. (1848 — 1868.) Spisal Ivan Grafenauer. Ljubljana, 1911. Založila Katoliška Bukvama. Str. 473. — O tej znameniti knjigi prinesemo oceno prihodnjič.
Vladimir Nazor: Lirika. Zagreb, 1910. — Svojo po raznih listih raztreseno liriko je zbral od leta 1908. tudi Slovencem znani pesnik „Velega Jožeta" v devetem zvezku publikacij hrvatskih književnikov. Nazor je v hrvatskem novejšem slovstvu poznana in priznana pesniška oseba. Poleg publikacij lokalne vrednosti (Krvavi dani, Krvava košulja, Pjesma o narodu hrvatskome in Veli Jože) je zaslovel posebno po „Legendah" in »Knjigi o kraljevima hrvat-skijem."
Dvomim pa, da je Nazor kot lirik velika, samorasla pesniška sila, dasi je zelo zanimiv. Bleščeči, marinistični, dasi jezikovno ne povsem čisti slog je bistvo in glavna lastnost njegove lirike. V novejših delih „Lirike" je Nazor že samega sebe presegel. To ni več pesnik, to je že artist, ki mu je reminiscenca, mitološki aparat, trop in bujna predstava (dasi Nazor v motivih nikakor ni bogat) glavna reč, vse. Razvijajoč se preko Kollarja (Knjiga o kraljevima hrvat-skijem), Šenoe (Krvavi dani), posebno pa italijanskih pesnikov (Pjesma o narodu hrvatskome — D'Annun-zio (La canzone di Garibaldi), je našel Nazor svoj slog v Legendah, bibličkih legendah in Kentavrih. Vrhunec tega formalizma so njegovi Ditirambi.
V „Liriki" o kaki smotreni razreditvi ne moremo govoriti. Nazor pesni cikliški, sicer pa je uredil „Liriko" kronološki. Že prvi cikel iz Erotike, Himera, je značilen za pesnika. Istinitosti, neposrednosti v izrazu ne najdeš. Čitaš in veš, da govori o „lotosovem cvetu" (str. 24, 34, 76, 139)   Heine.  V  starem,  šablonskem