Ju4&d£o»<uutlie4<i, ad&Ma. ti 1 taliti
0ŽVIVC0
POŠILJA t IVAN UČENIKOV - KAIRO RUE MANSHAET EL MAHRANI ŠT. 3
£eta: 4.
Sl 131
15. oAtolka 1944.
15»aMX=1844
'M. ~'
W5WoWA£^W^\^oW^£
Slovenski narod bo stoletnico rojstva svojega velikega narodnega pesnika slavil ob koncu naj večjega svojega gorja in trpljenja; v času, ko se na obzorju slovenske domovine že sveti zarja svobode in v dobi, ko naš narod z lastno krvjo piše najveličastnejše odlomke svoje zgodovine. Po zunanjosti današnja proslava gotovo ne bo tako hrupna ne tako ceremonijalna, kakor bi bila mogoče čez nekaj mesecev, če bi vpadla v čas popolnega osvobojenja vse slovenske zemlje.
Zato pa bo proslava goriškega slavčka v gozdovih in hribih, v skromnih slovenskih hišah, ob grmenju topov in rezgetanju pušk intimnejša in veličastnejša. Objela bo vse Slovence na vseh bojiščih in na vseh celinah; Slovence na suhem, na morju, pod njim in v zraku. Simon Gregorčičeva brigada bo slavila svojega duhovnega patrona mo-
goče v Vršnem, kjer mu je tekla zibelka, mogoče na pokopališču pri Sv.Lovrencu, kjer počiva, mogoče v Rifenbergu, mogoče na Gradišču ali celo v Gorici...
Slavil ga bo ves slovenski narod, prav posebno
pa naše primorsko ljudstvo, iz katerega je zrastel, se ob njegovem veselju in njegovi bolečini krepil, mu postal tolažnik, učitelj, vodnik in prerok. Simon Gregorčič, ki je svoj narod objemal v svoji duši z vso ljubeznijo, ki je za ta narod iztisnil svojo zadnjo kapljo krvi in je tudi po svoji smrti ostal med nami, večen in nesmrten, je prežel razum in srce našega naroda, ki ga je vzljubil in bolj razumel, kakor katerega koli njegovega prednika. Ravno v teh nesrečd in gorja polnih letih smo v polnem doumeli, da v vsakem slovenskem srcu živi in kraljuje Simon Gregorčič.
Ni brez vzroka zapisal Anton Medved 1.1908 ob
izdaji “Poezij” popotnico Gregorčičevi umetnini, ki “naj” poroma v slovenska mesta, vasi in naselja do zadnje koče naše domovine. Razveseljuj, tolaži, bodri in uči!”
Ti v srca ljubljenih rojakov sej seme plemenitih rož, da bomo narod poštenjakov, da bomo narod vrlih mož!
Te besede so se uresničile. V veselju, v nesreči, v obupu in ob hudi uri je bil Simon Gregorčič z nami. Vsejal je seme plemenitih rož; zrastel je narod poštenjakov in naš je rod rod vrlih mož. To trditev ravno danes, ob stoletnici rojstva Simona Gregorčiča lahko s polno pravico in vrednim ponosom izpovedujemo. Slovenski narod je dal v tej vojni iz sebe vso svojo življenjsko moč, da z njo izoblikuje svojo bodočnost, bodočnost suverenega, neodvisnega, državnega naroda. Slovenski narod je predelal ves svoj križev pot, ki mu ga je s preroško besedo naznačil goriški slavček; naš narod pa je tudi v celoti izvršil naročilo, ki mu ga je Simon Gregorčič položil v testament.
Niti deset let ni bil v grobu, ko je zavihrala v naših krajih ona vihra, ki jo je gledal v “Soči” in vsa tista zemlja, ki je bila ozadje Gregorčičeve pesmi, se je spremenila v razdejanje in pogorišče: Vihar, grozan, vihar strašan; prihrumel z gorkega bo juga, divjal čez plodno bo ravan, ki tvoja jo napaja struga.
Gorje, da daleč ni ta dan!
Nad tabo jasen bo oblok, krog tebe pa svinčena toča, in dež krvav in solz potdk in blisk in grom, - oh, bitva vroča!
Tod šekla bridka bodo jekla, in ti mi boš krvava tekla!
Kri naša te pojila bo, sovražna te kalila bo!
Ali ima evropski narod preroka in jasnovidca, ki bi svojemu narodu s tako natančnostjo pričaral vso strašno resnico bodočnosti ? Ali ima še kje kak narod vodnika, ki bi s tako bistrino zaslutil vso narodovo usodo naslednjega desetletja in ki bi s tako prefinjenim občutkom že v naprej sodoživljal vso njegovo bolečino, z njim vred pa tudi verjel v njegovo moč? Ne, tega nima; veliki duhovi naših sosedov so ljudske množice samo hujskali na rop in krajo tuje zemlje in tujih narodov. Kako nizkotna je harlekinska figura nekega d’Annunzija, širokoustnega gobezdača, pred veličastno, plemenito, preroško osebnostjo nesmrtnega Gregorčiča— Četrt stoletja je divjala “svinčena toča in dež krvav in solz potok.” Ves ta čas je živelo med nami Gregorčičevo izročilo. Narod ni poslušal krivih prerokov, ki so mu priporočali skrivljenje hrbtenice in nujno prilagoditev. Tudi pred tremi leti ni poslušal “miroljubnih” nasvetov, pač pa si še bolj živo priklical v spomin preroške besede svojega genija: Takrat se spomni, bistra.Soča, kar gorko ti srce naroča:
Kar bode shranjenih voda v oblakih tvojega neba, kar vode v tvojih bo planinah, kar bode v cvetnih je ravninah, tačas prodrvi vse na dan, narasti, vskipi v tok strašan!
In narod je do pičice izpolnil naročilo svojega genija. Kar je bilo shranjenih moči slovenskega ljudstva po “planinah in ravninah" je privrelo na dan, na-rastlo in vzkipelo v tok strašan."
Še nekaj je Gregorčič naročil - ne brez vzroka: Ne stiskaj v meje se bregčv!
Srdita čez branove stopi, ter tujce, zemlje-lačne vtdpi na dno razpenjenih valov!
To je bilo opozorilo tistim, ki so v sponah podedovane “zakonitosti” mislili, da bi mogli Gregorčičevo izročilo gledati prekrižanih rok in da nam bo s svobodo in pravico postreženo na krožniku.
Gregorčičeva vizija se danes izpolnjuje do vsake njegove izpete besede. To pričajo slovenske divizije in brigade N.O.V., ki so z “gorkim jugom" že obračunale, sedaj pa likvidirajo še mrzli sever.
Narod, ki sledi svojim največjim sinovom, ostane zmagovalec. Da smo Primorski Slovenci tako trdno in neizbrisljivo ohranili svojo narodno bit, da so se vsi valovi fašizma in nacizma razbili od trdnosti slovenske zavesti, da smo v najusodnejši uri posta-.-vili tako visok odstotek bojevnikov za narodno svobodo in za zedinjenje z veliko Jugoslavijo, to se imamo v ne najmanjši veri zahvaliti svojemu prvemu Primorcu, Simonu Gregorčiču. Zato se danes vse naše misli, vsi naši bodoči načrti in vse naše želje obračajo k njemu s prošnjo, naj bi bil tudi v naprej naš duhovni vodnik. Večna slava njegovemu spominu!
SIMON GREGORČIČEVA PROSLAVA V KAIRU
Slovenci in Slovenke v Kairu bodo proslavili 100 letnico rojstva goriškega slavčka s prireditvijo v nedeljo, dne 29.t.m. Čas prireditve in kraj bomo pravočasno naznanili.
“Bazovica” je izdala posebno slavnostno izdajo na posebnem papirju in sicer sto numeriranih izvodov kot darilo slovenskim kulturnim ustanovam in javnim delavcem s posebnim posvetilom uredništva. Druga svečanostna izdaja je tudi numeri-rana (200 do 300 izvodov). Posamezne izvode s posvetilom uredništva bodo prodajali komad po eg.pjastrov 100. Celotni iznos tega izkupička bo uredništvo odstopilo novo ustanovljenemu odboru za pomoč narodnim beguncem “Comite Yugoslave d’Aide aux Refugies Nationaux”, Aleksandrija, 6 rue Tervfick. Slavnostna številka “Bazovice" bo kljub svoji skromnosti lep spomin na stoletnico rojstva Simona Gregorčiča, ki smo jo praznovali v sredi največje nesreče našega naroda in tudi v sredi najveličastnejše borbe slovenskega naroda za izpolnitev Gregorčičevih preroških besed. Simon Gregorčič je gospodar naših src, zato bomo vsi Slovenci z veseljem in hvaležnostjo pokupili teh par sto izvodov in s tem velikodušno pomagali našim bratom v begunskih taboriščih. Slavnostne izvode bodo prodajale v Kairu čč.šolske sestre, v Aleksandriji pa “Jugoslovanski odbor za pomoč narodnim beguncem” in čč.šolske sestre. Ostali ljubitelji Simona Gregorčiča v Egiptu naj se obrnejo 'naravnost na naše uredništvo, v kolikor bomo imeli izvodov še na razpolago.
OB STOLETNICI ROJSTVA
Igo Gruden
Ljubezen si sejal nam v srca mlada: v besedi trpki z žalostno milino učil si nas ljubiti domovino, braniti pred pohlepom jo z zapada.
Ko si v prividu kakor vrh prepada kraj Soče stal, kjer prihrumi v nižino, v prerokbo si iztisnil bolečino, ki vedno znova nam srce prebada.
Goriški slavec, tvoja pesem mila kot srčna kri med narod je škropila, iz nje pognal je zimzelenov* cvet;
nad tvojim grobom zdaj z uporno voljo bojuje sam se za bodočnost boljo, usodo kuje si za tisoč let.
* * *
* Zimzelen je bil znak slovenskih upornikov v kmečkih puntih.
DR. ANDREJ BUDAL
Slovenska pesem, ki jo je Vodnik predramil, se čudovito vzpenja od vrhunca do vrhunca. Prešeren se dvigne najviše. V trojici Levstik-Jenko-Stritar imamo skoraj istovredne, a raznosmerne vrhe. Med njimi in moderno pa zastrli zelo visoko nov vogelnik — Simon Gregorčič. Z Vodnikom se je oglasila sredina — Ljubljana. Sledila sta dva Gorenjca in dva Dolenjca. V Gregorčiču je zabrnel zapad.
Simon Gregorčič se je rodil 15.vinotoka (oktobra) 1844 na Vršnem pod Krnom, blizu Kobarida. Bil je drugi otrok srednjega posestnika Jerneja. Po domače so hiši pravili “Pri Pomolčku”. Krasota soške doline in obsoških planin se je vtisnila dovzetnemu otroku tako globoko v srce, da mu je pozneje postala neizčrpen zaklad in mu je bila neusahljiv vir najlepših pesmi. “Planinski raj” ni bil Gregorčiču samo pesniška podoba, v mladosti, ko se tega še ni natanko zavedal, so mu bili domači kraji prava nebesa, pozneje v svetu pa dežela večnega hrepenenja, ki je ni mogel nikdar več pozabiti, kakor Prešernu “srečna vas domača”.
Na bližnjem Libušnjem je pastiroval kot vikar in učitelj Anton Gregorčič, Simonov daljni sorodnik, ki je brž spoznal nenavadno dečkovo nadarjenost in pregovoril očeta, da je dal sina v šole. Vpisali so ga v goriško normalko. S te je prestopil 1856 v gimnazijo. Spočetka mu je nagajalo računstvo; prvi razred je ponovil. A že naslednje leto je postal odličnjak in sprejeli so ga v deško semenišče.
Ljubezen do materinega jezika je v njem podžigal Ivan Šolar, profesor slovenščine. V prostih urah se je posvečal češčini in srbohrvaščini. Med šolskimi predmeti se je posebno rad učil latinščine in grščine. Zgodaj se je začel vaditi v pesništvu in se zaglabljati zlasti v Prešerna.
Po maturi 1864 bi se bil Gregorčič najrajši posvetil klasičnemu jezikoslovju na vseučilišču, da bi postal profesor teh jezikov. Tej srčni želji sta bili na poti dve oviri: želja domačih, da bi postal duhovnik in pomanjkanje gmotnih sredstev. Tiste počitnice so bile za dvajsetletnega mladeniča polne duševnih bojev in so v njem še bolj utrdile morda že po naravi dano nagnenje k žalosti, turobnosti, zagrenjenosti. Njegova mehka in občutljiva duša se ni kljubovalno uprla razmeram, sključila se je vase in iskala tolažbe v kraljestvu poezije, ki mu ga še tako neugodne razmere niso mogle zapreti. Eden osnovnih zvokov Gregorčičeve lire se je tedaj še silncje izoblikoval in je ostal temeljna prvina njegove duševnosti prav do pesnikove smrti: vtisnil je Gregorčičevim pesmim pečat tuge in otožnosti.
V BOGOSLOVJE ...
Gregorčič je vstopil v goriško bogoslovje. Omahovanja je bilo konec. Duševna žrtev je bila zelo težka. A kakor hitro je bila doprinešena, se je duša vzravnala v odpovedi. Iz bolesti so poganjali žlahtni cvetovi, a svojo trpko usodo je Gregorčič prenašal kot mož. Bogoslovne nauke je gojil in dovršil z isto ljubeznijo in marljivostjo kakor je
prej srednješolske. Klasikom se ni odpovedal. Z največjim navdušenjem se je posvečal pesniškemu ustvarjanju. V šetneriišču je izhajal rokopisni list “Sloga”, pri katerem je sodeloval tudi Gregorčič.
Jeseni 1867 je Libušnje slavilo Gregorčiča kot novomaš-nika. Prvo službo je nastopil pesnik kot kaplan v Kobaridu, pod svojo rojstno vasjo. Ozračje tega petletnega kap-lanovanja v planinskem svetu ob Soči je bilo telesno in duševno zelo ugodno. Gregorčičevo ne pretrdno zdravje se je izboljšalo. V mestecu je našel nekaj blagih, umevajočih prijateljev, med njimi Ignacija Gruntarja in dekana Andreja Jakšeta, ki mu je bil ljubezniv, prijateljski predstojnik. Gruntar in Gregorič sta se z vnemo in požrtvovalnostjo posvečala prosvetnemu delu, uprizarjala ljudske igre in pomagala ljudstvu, kjer koli sta mogla. Gregorčič je vodil pevski zbor. Ljudstvo je znalo ceniti njegovo delo in ga je kot domačina globoko zljubilo. Kot duhovnik se je bil Gregorčič odpovedal posvetni ljubezni, a kot pesnik je našel v Kobaridu nežno, blago in ljubečo žensko dušo, ki je bila sama pesniško navdahnjena in ga je obvela z vsem svojim milim, čarobnim, plemenitim vonjem. Bila je to učiteljica Dragojila Milekova. Ta lepa, visoka ljubezen, podobna jutranjemu rosnemu biseru na planinskem cvetu, je obžarila kobariška leta s posebnim sijajem in izvabila pesnikovemu srcu vrsto najnežnejših, najgloblje občutenih pesmi.
PRVI UDAR...
Cerkveno oblastvo je 1. 1873 nerahlo poseglo v to gorsko idilo z odlokom, ki je Gregorčiča poslal iz Kobarida v Rifen-berg. Za občutljivega pesnika je bil to hud udarec, tako hud, da mu je za par let tudi lira zamolknila. Zdaj je kapla-noval v sončni Vipavski dolini, a tožilo se mu je po prejšnjih prijateljih in znancih. Ni se mogel privaditi novemu kraju. Služba je bila napornejša, župnija zelo obširna, župnik manj prijazen kakor prej dekan Jakše. Ko se je njegova pesem znova oglasila, je v njej prevladovala tožba. Ze prej ne posebno trdno zdravje se mu je polagoma še bolj rahljalo. Med najljubše prijatelje je takrat štel Erjavca, ki je služboval na goriški realki in večkrat obiskal pesnika v Rifen-bergu. Prav radi tega prijateljstva je tudi Gregorčič rad zahajal v Gorico. Kako visoko je cenil Erjavčevo sodbo, priča to, da je sprejel marsikakšno spremembo v svojih novih pesnitvah prav po Erjavčevem nasvetu. Prijateljski krog se je v Gorici včasih razširil, če je prišel tudi Gruntar iz Koba-
GREGORČIČEVA ROJSTNA HIŠA
rida. V osemdesetih letih je služboval v Gorici mlajši kobariški pesnik Josip Pagliaruzzi-Krilan, ki je bil v marsičem Gregorčičev učenec in je tudi rad prihajal v to izbrano družbo; žal je 1885 podlegel bolezni že s sedem in dvajsetimi leti.
Daši se Gregorčič z novim službenim krajem ni mogel nikdar sprijazniti, se je vendar z leti toliko uravnotežil, da se je njegovo ustvarjanje prav tu poglobilo in je prav tu spesnil nekaj svojih najlepših pesmi. Ravnotežje je našel predvsem v odpovedi in samozatajevanju. Vojne dogodke bosenske okupacije 1878 je spremljal z novimi, svežimi stihi, ki spominjajo na narodno pesem. Spremembe v njegovem in v življenju njegovih prijateljev so mu narekovale marsikakšno prigodnico.
Mladostni notranji razdor, ki ga je pretresel ob izbiri poklica, je zdaj še enkrat vzplapolal. Kakor da se prvotnim sanjam kar ne more dokončno odpovedati, se je dal s tri in tridesetimi leti vpisati na vseučilišču, da bi se poglobil v nauke o klasičnih jezikih. A tudi zdaj so razmere zmagale nad njegovimi načrti. Stanovski opravki in nezanesljivo zdravje so ga trgali od knjig in ga končno privedli do tega, da se je tudi tej mladostni sanji za večno odpovedal. Srčna hiba mu je izpodjedala odločnost in jemala pogum. Vsaka sprememba ga je začela plašiti, ker ni imel dovolj zaupanja v svojo telesno odpornost. Tako se ni mogel odločiti, da bi sprejel službo kateheta na učiteljišču v Kopru, da bi postal domači duhovnik pri knezu VVindischgratzu na Planini ali ' da bi prosil za tajniško mesto pri Slovenski Matici.
Ko se je bolezen poslabšala in je uvidel, da svoji službi ni kos, je nastopil o božiču 1881 začasni pokoj. Nekaj ga je prebil v Rifenbergu, nekaj pa v Logatcu pri notarju Gruntarju, ki se je bil pred leti preselil tja iz Kobarida. Zdaj se je zbral za izdajo svojih pesmi. Priganjala ga je skrb, da bi ga bolezen usodno ne prehitela in mu prekrižala načrtov. O veliki noči 1882 je izšel prvi zvezek “Poezij”; vseh izvodov 1800 je bilo v kratkem razprodanih. Kritike so bile ugodne in neugodne. Poslednje so prišle od stanovskih tovarišev, zlasti od profesorja goriškega bogoslovja dr.Antona Mahniča, in so pesniku pripravile mnogo bridkih ur. Poleg vsakdanjih skrbi so mu zlasti te nevšečnosti zagrenile umetniško ustvarjanje.
NOVI UDARCI, KRIŽI IN TEŽAVE ...
Spomladi 1882 se je Gregorčič preselil po devetih letih rifenberškega bivanja na Gradišče pri Prvačini, kjer je poslej opravljal vikarsko službo. A iz križev in težav se tudi tu ni mogel izkopati. Služba je bila negotova, stalne plače ni bilo, odvisen je bil od nerednih, majhnih dohodkov, ki jih j e sproti dobival od ljudi. Na uradno imenovanje je moral čakati še celih pet let. Očetov dom na Vršnem so zmajali dolgovi; da ga reši, je pesnik žrtvoval skoraj vseh tistih tisoč goldinarjev, ki jih je dobil za “Poezije”. Se sam je zalezel v dolgove, ko je kupil kos zemlje. Za prvo silo ga je 1883 rešila enkratna pisateljska ustanova, nato pa 1885 nagrada za drugi natis “Poezij”.
Bolezen ga je ovirala tudi v novi službi. Po petih letih ga je prisilila, da je zaprosil za pokojnino, na katero pa je moral čakati do konca stoletja, dolgih dvanajst let. Pripravil ie 1888 drugi zvezek “Poezij”, ki mu ga je založil veletržec, Josip Gorup. Z novo nagrado je poravnal stroške za hišico, ki si jo je dal prejšnje leto sezidati na svojem zemljišču. Razočaranje po drugem zvezku je bilo še večje kakor po prvem. Občinstvo je knjigo sprejelo z mnogo manjšim nav-r dušenjem, napadi neprijaznih kritikov pa se niso ublažili. Posledica je bila — pesnikov molk. Gregorčič je živel na svojem posestvu kot “kmet-poet”. Ljubil je neodvisnost in s<t zato tudi drugemu povabilu kneza Windischgratza ni odzval. Pesniške tolažbe je iskal v svetem pismu, pomagal Ivanu Veselu pri prevajanju “Psalmov” in pri “Ruski antologiji”. Vmes je 1889 potoval po Dalmaciji in Črni gori in si pri tem zdravje malo utrdil. Rad je tudi včasih obiskal znance in prijatelje na Kranjskem in na Štajerskem. Težko je znova zbolel 1.1901. V dneh, ko je visel med življenjem in smrtjo, mu je duh še zmerom neutrudno deloval in se zaglabljal v večne skrivnosti in v premišljevanje o lastnem življenju. Iz teh pesniških premišljevanj so pognale “Predsmrtnice” in “Posmrtnice”, ki jih je pesnik objavil 1902 kot tretji zvezek “Poezij”.
Bolezen ga je zmerom bolj opominjala, da je predaleč od mesta in zdravnika. Gregorčič se je odločil, da se preseli v Gorico. Svoje posestvo na Gradišču je 1903 prodal in preživel zadnja tri leta v mestu. Tudi tu se je najrajši ukvarjal s svetim pismom in zlasti s tisto osebnostjo v njem, ki se
mu jc zdelo, da se v njej zrcali precejšen delež njegovih lastnih usod — z Jobom. Priredil je pesniški prevod vseh zgodb o svetopisemskem trpinu in ga 1904 izdal z naslovom “Job” in z uvodom dr. F.Sedeja. Poslej je prav tako prevajal žalos-tinke preroka Jeremija. Ko je tudi te dokončal, je bolezen zadnjič navalila nanj in ga zrušila. Med mašo ga je zadel mrtvoud, ki mu je čez teden dni sledila kap. Umrl je 24.1isto-pada (novembra) 1906. Častitljiva, visoka, rahlo upognjena postava z rumenkastim, bolestnim, a v moški vdanosti lepo ubranim licem, ki smo jo kot srednješolci tako radi srečavali in tako spoštljivo pozdravljali po goriških ulicah, je bila zdaj "vodoraven mož”, ki smo ga v črni sobici pokropili in spremili do Katarinijcvega trga. Tu, na najlepšem razgledišču po Brdih, Sabotinu, Sveti gori in Trnovski planoti, se je iz zbora razlegla pesem “Nazaj v planinski raj” v pozdrav možu ki se je za zmerom vračal v prelepo deželo svojih sanj, k Sv.Lovrencu na Libušnje. Par let po smrti mu je prijatelj Meško zbral še zadnje "raztresene ude” in jih izdal kot četrti zvezek “Poezij”.
PESNIKOVO DELO
Štirje zvezki Gregorčičevih pesmi so kakor štirje pesniški dnevniki, polni najodkritejših izpovedi o pesnikovem notranjem življenju v nenavadno zvočnem, ubranem jeziku. Glavni znak te lirike je nežnost, miloba, rahločutne, umevanje naravnih in človeških lepot in skrivnosti v vsej njih mnogovrstnosti, z vsemi skladnostmi in neskladnostmi. Daši je to umevanje zakoreninjeno v pesnikovi čudi in v njegovih osebnih doživljajih, je vendar obenem duši pesnikovega ljudstva tako blizu, da zveni njegova struna često kakor najčistejša, poplemenitena, dvignjena narodna pesem. Lirske pesmi so večkrat pretežno čustvene ali pretežno miselne, kakršno jc pač bilo glavno pesnikovo razpoloženje v trenotku pesniškega spočetja in rojstva. Prav često se čustvo in misel tesno prepletata in podajata nazorno sliko resničnega notranjega dogajanja. Temeljni zvoki Gregorčičevega čustvovanja so: ljubezen v blagih, plemenitih odtenkih, kakor se kaže v naravi in med ljudmi, ljubezen kot prašila, ki druži in dviga; otožnost, kj izvira iz lastne in tuje bede, poglobljena v osebnih razočaranjih in v nekakšni osebni, nejasni slutnji, da je življenje iz telesnih in duševnih vzrokov napol zavoženo in ostane zavoženo do konca; plemenit upor zoper lastno bridko usodo, zoreč polagoma v visoko moralno trdnost, v pravcato trdoživo kljubovalnost zoper zaslužene ali nezaslužene udarce, podobno zdravi hribovski trmi, ki ve, da z vztrajanjem in prenašanjem marsikaj užene in od marsičesa ozdravi; odtod tudi poseben, vzvišen ponos, ki se vredno in dostojno meri z neprilikami in nasprotniki in vzbuja spoštovanje, ponos celo na črni plašč, ki ga je nekoč morda nerad oblekel, ki ga morda ni nikoli resnično vzljubil, a tudi ne trpi, da bi bil komu v zasmeh; globoko sočutje s trpečimi, tudi to prekaljeno v ognjeni peči lastnih notranjih muk; neomajna vera v višje in boljše življenje, v višjo pravičnost ne samo na onem svetu, temveč tudi na tem, po stalnem prizadevanju in napredovanju človeštva. Miselna lirika Gregorčičeva so pesniška premišljevanja o lastnih in tujih usodah, iskanje trdne miselne opore zase in za druge, duhovna gradba razlogov, zakaj naj ne posameznik ne narod ne človeštvo tudi v najtežjih stiskah nikdar ne obupa, utrjevanje v dobrem, namenjeno samo sebi in drugim, pesniške prepovedi, ki so gotovo v tesni zvezi z Gregorčičevim poklicem, a jim jedra ni treba iskati samo v katoliški moralki in v katekizmu, temveč v pesnikovem osebnem prepričanju, da le taki nauki lahko pomagajo posamezniku in družbi kam naprej.
PRVI DOMOLJUB, TOLAŽNIK IN UČITELJ
Pri pesniku, ki življenje in človeštvo tako pojmuje, je samo ob sebi umevno, da prenese vse svoje čustvovanje in svojo miselnost tudi na ljudstvo, iz katerega je izšel in kateremu je bil vse svoje življenje tolažnik in učitelj. Kakor Prešeren in Jenko je tudi Gregorčič trpel s svojim narodom. Čutil je težke rane, ki jih je germanstvo, zlasti avstrijsko, neprestano sekalo slovanstvu, in je v duhu gledal čase, ko bo tudi pravičnost med narodi večja. Za kakšno uradno slovesnost je spisal, kakor Stritar, kako naročeno deklamacijo, a dunajski krogi se niso dali preslepiti, znali so ločiti take stihe od yročih izlivov najgloblje ljubezni do lastnega ljudstva in so to jasno tudi pokazali; med svetovno vojno so znali njegove stihe celo zlorabiti.
Stritar se je Gregorčiča silno razveselil, ko je ta poslal iz Kobarida prve prispevke za “Zvon”. “To je vendar enkrat prava poezija!” je vzkliknil dunajski pesnik in kritik. Stritar Je bil eden izmed redkih mož, ki je smel dajati občutljivemu m samozavestnemu Gregorčiču pesniške nauke in upati, da
GREGORČIČEV NAGROBNI SPOMENIK
jih bo ta upošteval. Stritarjevo uho je zahtevalo od soškega pesnika najvišjo blagoglasnost in zvočnost in jo je s primernimi nasveti tudi doseglo. Gregorčič je imel že prirojeno tegobno struno v sebi. V dotiku s Stritarjevim svetožaljem se je ta struna še okrepila. S pretresljivo mogočnostjo je zabrnela v čudovito ubrani obtožnici “Človeka nikar!” kjer prosi Boga, naj po njegovi smrti ustvari iz njegovih ostankov karkoli, samo:
Kedor bi pa ko jaz na sveti imel čutiti in trpeti, mej dvomi, zmotami viseti — človeka — vstvariti nikar!
Danes, ko poznamo vse pesnikovo življenje, tem više cenimo ta obupni vzklik skrajno nesrečnega pesnika. Takrat, je bila prav ta pesem Mahniču in mahničevcem povod, da so neusmiljeno mahnili po njem in mu očitali nekrščansko, bogokletno miselnost. Vendar je imel pesnik odprto oko in srce tudi za druge, jasnejše vrednote in je v Kobaridu izbrusil še vrsto drugih biserov, ki jim sijaj nikdar ne zmedli. Moški pogum udarja iz pesmi: “Na bregu,” “Sam” in "Kupa življenja”:
Kedor je možak, strupene se kupe ne brani, sladke se nikdar ne vpijani.
Pristno Gregorčičeve motive srečujemo v navidezno preprostih, a vendar dovršenih pesmih : “Veseli pastir”, “Pogled v nedolžno oko”, “Pri zibelki”, “Mavrica”, “Siromak”, “Pri mrtvaškem odru” in “Soči”.
V pesmih rifenberške dobe prevladuje zlasti spočetka mrko črnogledjc, ki je iz takratni!] življenjskih okoliščin popolnoma razumljivo in naravno. Gaju toži: “Jaz kot list uvel sedaj — mrjem pod teboj” in ptička vzpodbuja: “Poj, če tudi jaz sem
nem... Nič ne veš, kaj je gorje — kaj obup je ljut... Ti ne veš, da zimski čas — cvet je naš umrl, — ne, da je življenja mraz — to srce mi strl.” Samemu sebi se zdi “Zaostali ptič”:
Saj meni so tudi ti doli le prod, duh lepše, srečnejše mi sluti, — kako jaz po njih omedlevam od tod, a strte so moje peruti!
Gleda lastovke, ki si izbirajo prostor za gnezdo; vsak strop dobi svoj ptičji par:
Prazen je le moj, edin, ker nesreče jaz sem sin.
Rojen pod nezgodno zvezdo!
V	pesmi “Moj črni plašč” nravi, da z njim žaluje po pokopanih vzorih, sanjah in na da h: “Pravico v grob so devali... Zrl bratoljubja sem pokop ... Vzore pokopali so ... Moj duh je mrak objel”. “Ujetega ptiča tožba” odpira stare rane:
Za mano ure solnčne sreče,
.	pred mano groza temnih dni,
krog mene stene večne ieče, — pa naj spomin me veseli ?!
Podobne tožbe ponavlja “Pastir”. A tudi ko pesnik stopi iz ozke ograje osebnih tegob in se ozira k ljudstvu, vernikih, družbi in človeštvu, se njegovi Muzi ne zjasni obraz. Pesniško svetobolje je n?š]0 v Gregorčiču zvestega privrženca, kakor pričajo pesmi: “Sveta odkletev”, “V pepelnični noči”, kjer spozna v trpinov tropu — narod svoj, “Na potujčcni zemlii”, “Domovini”, k' m" je vdova t<-žna, z ■'puščena, mati tolikih sirot, “Svetišče”, “O nevihti”, “Pozabljenim” in “Izgubljeni raj”. Samozatajevanju je posvečen “Samostanski vratar”. Prigodniee, naslovljene na prijatelje in znance, pričajo, da ga nezgode še niso zlomile in mu iz zdravega stržena še zmerom poganja tudi moška odločnost in pogum za_klju: bovanje v življenjskih viharjih. Pesniku Krilanu zakliče na pot:
Ni praznik, predragi mi. nafe življenje, živlienje naj bode ti delaven dan!...
Dolžan ni samo, kar veleva mu stan, kar more, to mož je storiti dolžan!
V	odhajajočem prijatelju Gruntarju ceni predvsem njegovo poštenje: “A mož pošten je — soln-e zlato — ki razsvetljuje, greje svet”. Po umrlemu Ivanu N. Stresu ne mara žalovati, kajti: “Tam rešen reve si in teže, — tam prost si iz-ku'njav in zmot”. Mimogrede prekinejo za malo časa te motive vojaške pesmi, ki so spremljale v lahkotnem, narodnem tonu slovenske fante na poti v Bosno: “Oj zbogom, ti planinski svet”, “Vojaci na poti”, “Za dom med vojni grom”, “O bitvi”, “Dekletova molitev” in še nekaj drugih.
Na Mahničeve napade zoper mnoge pesmi prvega zvezka je Gregorčič odgovoril z dalj'o vrsto pesmi “V obrambo". Vendar ga je ta borba precej utrudila in omrtvila. Z novimi pesmimi se ie oglašal bolj redko v “Ljubljanskem Zvonu” in “Slovanu". Nekdanje pesniško bogastvo je uplahnilo, a pesniška sila se tudi zdaj večkrat polno uveljavi. Krepka budnica ie “Naš čolnič otmimo”. Ob odhodu na Gradišče ie spesnil “Slovo od Rifenberga”. Za drugi zvezek “Poezij” je zbral nekai starejših iz prve dobe. kakor “Dneva nam pripelji žar!” “Eno devo le bom ljubil", “Vasovalec”, mnogo pa je tudi novih. Bolj in bolj prevladuje misel, tako v nesmih: “Pri mrtvaškem sprevodu”, “Pri pogrebu”, “Čas", “Vrlemu možu”, “Kmetski hiši”, ki jo povzdiguje nad vse druge domove, kajti
Kar mož nebesa so poslala, da večnih nas otmo grobov, — vse mati kmetska je zibala iz kmetskih so izšli domov.
V	pesmi “Prijateljem” se zahvaljuje, da so mu ostali zvesti tudi tedaj, ko je zahrumela nanj Mahničeva “nevihta s Krasa” in mu je uboge cvetke njegovega Parnasa klestil “bič leden”. V pesmi “Mojim slavilcem" poudarja: “Kar storiš za se, to že s tabo izgine, — kar storiš za narod, ostane vselej”. Podobne vodilne misli so pesniško razvite v pesnitvah: “Velikonočna”, “Velegrajska kuga”, “Blagovestnikom”, “Prebiral sem pratko" i.dr. “Lovorika na grob možu” slavi Frana Erjavca.
Tretji zvezek “Poezij" ne kaže umetniškega napredovanja, temveč vračanje k nekdanjim glasom in poglabljanje misli, ki so obletavale pesnikovega duha ob času nevarne bolezni. Ta pesniški obračun z lastnim življenjem obuja daljne spomine in skuša prodreti v smisel vsega prizadevanja in iskanja.
bolesti in trpljenja. Na pragu smrti se pesnik poslovi od vsega minljivega in si nazorno izriše vse prizore ob lastnem pogrebu in pokopu. Jezik je tudi v tej knjigi gladek in tekoč in oblika ovaja, da je pesniku ostal marsikak spomin na svetopisemsko poezijo, s katero se je zadnja leta tako rad ukvarjal.
Zadnji, posmrtni zvezek “Poezij” je nastal iz Meškov ega paberkovanja po Gregorčičevi zapuščini in prinaša poleg nekaj starej ih zapiskov precej novih pesmi iz zadnjih let pred smrtjo. Posebno številne so prigodniee, posvečene prijateljem, znancem in kulturnim delavcem kakor: Simonu Rutarju, Fr.Ks.Mešku, Josipu Gorupu, Ivanu Vrhovniku, Stross-mayerju, Josipu Stritarju, knezonadškofu dr.F.Sedeju, carju Nikolaju, Ivanu Veselu, ob jubileju Pija IX. in obletnici gor. knezonadškofa Andreja, Prešernu, Janezu Bleivveisu, venec na grob Krilanu, Josipu Mašeri, Andreju Jak'etu, Ivanu Resmanu, i.dr. Mnoge pesmi so pesniške razprave o najbolj perečih vprašanjih in pričajo, kako budno je Gregorčič prav do konca zasledoval vse važne pojave svoje dobe. Značilna je v tej zvezi pesnitev “Delavci", kjer se pesnik tudi sam prišteva med delavce in obeta, da “pravica bode obveljala”.
GREGORČIČ KOT EPIK
Gregorčič ie vseskozi lirski pesnik; vendar se moramo dotakniti tudi njegove epike. V nekaterih daljših pesnitvah se je lotil pripovednih snovi, ki jih je učinkovito obdelal. Take snovi so v prvem zvezku: “Jeftejeva prisega”, “Romari ra”. “Tri lipe”, “Biser”, “Dražba" in “Nevesta”; v drncem zvezku : “Hajdukova oporoka”, “Rabeljsko jezero”, “Odlikovanje”, “Prekmurska pošta” in delnb “Blagovestnikom”; p-erej pripovednih prvin ima v četrtem zvezku pesem “Odisej Argusu". Nekatere teh pesmi so zasnovane in izvedene kot učinkovite balade, dasi tudi v niih prevladuje lirski živelj. Pesniku se mudi, da v kratkih, naglih potezah odpravi, kar je pripovedni okras, in pride čimprej v du:e v lirski tok. v s-č-e izlive oseh. Drnce take pesnitve omahujejo med epiko in liriko in se bolj nagibljejo k drugi. A tudi kot lirski epik ali epski lirik je Gregorčič ustvaril mojstrsko izbrušene umetnine, ki jim čar nikdar ne obledi.
Gregorčič daie prednost narodni štirivrstičniri. Klasičnih kitic ne ljubi. Všeč mu je gazela. Rimo obožuje. Rad io je imel celo v vsakdaniem pogovoru. Raznih umetno zgrajenih kitic ima več vrst. Čisto po svoie na se je njegova Muza razmahnila v prostem stihu. V daljših razmišljajočih pesnitvah, n.pr. v “Oliki", ali “O nevihti" in v premnogih _ drugih, se ga je posluževal z nenavadno samostojnostjo, gibkostjo in p-Shgodljivostio. Vrstice so nagic ali počasne, dol Ere ali kratke, presekane ali preskakujoče, neredko obložene še z notranjo rimo. z asonancami in z aliteraciinmi. Besedno bogastvo je že kar razsipno. Jezik se ves iskri od draguljev, barv in odsevov, kakor bi človek zabredel v cvetoč planinski travnik. Posebno privlačnost mu dajejo nekatere starinske posebnosti, ohranjene v goriških gorah, povzdignjene v svet umetne, vseslovenske poezije. S tem prostim jezikov-. nim ustvarjanjem se Gregorčič trga od prejšnjega rodu in napoveduje moderno.
Kliub vsem nezgodam in bolestim je bilo za pesnika Gregorčiča morda le boli e, da ni postal mestni človek ali celo profesor klasičnih jezikov kakor si je sam želel, da je ostal vse življenje v najtesnejšem stiku z vasjo in domačini ljudmi in si ie v tistem okolju nabral pesniških zakladov, kakršnih bi nam bil v drugačnih razmerah težko toliko rešil. Prav njegove življenjske usode so predvsem pripomogle, da se je razvil tako. kakor se je, in si je v srcu svojega ljudstva tako toplo postlal kakor malokateri njegovih prednikov m naslednikov. Prav zato se, mislim, noben drug pesnik ne more ponašati s tolikim številom uglasbenih pesmi kakor Gregorčič. “Goriški slavec” je zajel narodovo du5o v čudovite, nesmrtne posode in narod se je v njih spoznal.
* s *
Opomba: Dr.Andr.Budalova zbirka “Osemnajst velikih” je izšla v sponah najhujšega fašistovskega terorja 1.1939 m jo je izdala Unione Editoriale Goriziana. . Zato. esejist dr.Andrej Budal z okovi na rokah ni mogel pesnika Simona Gregorčiča s tako odkritosrčnostjo in s tako nepotvorjeno sliko prikazati slovenskemu narodu, kakor se je ta slika pesnika-preroka izklesala v njegovem in v srcih vseh Slovencev. Zato smo poskušali v uvodniku — seveda z najskromnejTmi močmi — osvetliti tudi tisto stran, ki je najznačilnejša, in ki jo je moral dr.Andrej Budal zamolčati. Op.ured.
PEVCU
Izpel si narodu usodo za dolg nebroj vekov naprej in stopil v jasno si svobodo, ki si tako hlepel po njej. Tu čuvaš nad prerokovanji, da vsa po vrsti izteko. kar v sveti uri je nekdanji po tebi dalo jih nebo.
Še nisi dobro pod gomilo v planinskem raju se spočil, že zlo je vse se izpolnilo, kar si ga napovedal bil.
Zato trdneje, gotoveje i jasnih čakamo usod; zdaj vemo: tudi nam prismeje se solnce sreče in svobod.
Tvoj sen o bratstvu med narodi počasi v istino zori; tvoj duh ljubezni naj nas vodi, da jo uzremo tudi mi!
Pastuškin
NAŠ ČOLNIČ O T EVI I IVI O I
v v
Simon Gregorčič
Po skalnati strugi divjal je potok,
Voda je v njem bila po plohi narasla; Potok bil deroč je, globok in širok,
Tostran je stal deček, še skoro otrok, Onstran so se jagnjeta pasla.
Valovje le rase, že vspenja se val Čez hrbte po strugi navaljenih skal,
Oj, čuvaj se, deček, takč še mal!
A deček ne vpraša Če voda narašča:
“Saj dan že nagiblje se, bliža se mrak,
Po nebu podi se viharen oblak,
Zver divja se včasi tu zglaša,
In čedica ona je - naša!”
Od skale do skale zaganja se skok,
In, drzno skakaje, čez burni potok Pastirček, glej, janjčlce prenaša.
' Planinski dom in planinski mir Zapustil je rano ta mladi pastir;
Med svet ga je gnalo kopnenje srca Iskat učenosti in sreče sveta.
A zabil pastirček sred daljne ravnine -Nikoli ni zabil domače planine.
Tja k reki tekoči s predragih planin Zahajal pogosto planinski je sin.
Ko kopal se v reke je bistrem valovji,
Pri srci mu bilo tako je mehko,
Kot če bi v planinskem prebival domovji,
Kot sanjal bi mamki v naročji sladko.
Ko k reki prišel spet neki je dan,
Ta bila narasla je v tok strašan.
Tok sabo cel gozd, cel gozd je valil,
Ki nekdaj planine je senčil, krasil,
Podrl, razklal ga je gorsk bogatin,
Plavil ga je v mesto na sredi ravnin;
A reka, srdita zbog gorskih goljav,
Ves gozd pač odnese do morskih planjav...
Ne žrtve le te, no žrtev še drugo Glej, reka zahteva v preplavljeno strugo: Iz trume, ki gleda s pobrežnih skal, Omahne v valovje, oh, deček mal!
In naglo pogrezne V valove se jezne.
Med trumo gledalcev bolesten vsklik!
Kdo dečku pač bo iz valovja rešnik?
Ne mož, ne mladenič noben se ne gane!
Le prejšnji pastirček, le mladi planinec
Drznč za njim plane -
Dve žrtvi pogoltne pač besni vrtinec! . . .
Ne, ne! Glej z urno roko
Planinec mi reže srdito vodo, -
Spremlja na obrežji ga množica plaha ;-
A deček za reke se žrtvo podi,
Že z vali in bremenom, glej, se bori, -Zdaj konec bo straha,
Še enkrat že trudne posili moči,
In trumi izroči polmrtvega - Laha...
Res, materi tuji je sina otel,
A danes še tega je čina vesel.
Pri morji pastir nekedanji stoji,
Na morji nevihta razsaja,
Mal čolnič odnaša od kraja -Kdo ve, kdo vč, kaj ž njim se zgodi! Valovje sc dviga, hrumijo viharji;
A vstavljajo krepko se vrli veslarji,
Da zmogli viharjev naval bi preteči,
Da čoln bi privedli do varnih obal,
Da čoln bi pripeli do trdnih skal, -Daj Bog, da se to jim posreči!...
Ta mali, a krepko boreči se brod,
Naš mili je dom, v njem vrli naš rod; Zaganja vanj silno se morje tujine, Požreti ga v svoje želi globočine.
Bog čuvaj ta brod,
Bog čuvaj naš rod! -Brodarji upirajo jezni se vodi;
A on, ki stoji kot gledalec na prodi,
Mar čoln bo prepustil pogubni osodi ?
“Če otrok ni gorskega zbal se potoka,
Da jagnjet bi čedo očetu otel;
Če dečka ni vstrašila reka globoka,
No vanjo zagnal se je srčen, vesel,
Da rešil bi materi tuji otroka, -Mar mož se bo vstrašil penečih valov,
Mar gledal brezčutno bo s trdnih bregov, Da v morji sovražnem tujine Ta čolnič izgine,
Ta čolnič, ki narodič nosi njegov?
Nikdar in nikdar!
Jaz vržem se v morje, naj tuli vihar,
Za mano, za mano, kedor je plavar, Brodarjem pomoči nesimo,
Naš čolnič pogube otmimo!
§1 mm GREGORČIČ
Naš sveti dom bil strt je v prah, Vsi kamni razmetani;
Oh, raslo trnje, rasel mah Po groblji je teptani.
Plah lazil preko razvalin Je - tujcem rob! - domači sin, In lil solze je vroče,
Solze vnebovpijoče.
Pač bo zagnal sovražnik hrum ;
A kaj nam srd sovraga! Razum naš, bratje, in pogum Sovrage vse premaga.
Orodje v desni, V levi meč,
Svoj dom gradimo, se boreč, Napadnik mora pasti,
Naš sveti dom pa vzrasti!
Ne bo nas več tujčin teptal,
Ne tlačil nas krvavo;
Naš rod bo tu gospodoval,
Naš jezik, naše pravo!
Pod streho našo tuji rod Naj gost nam bo, a ne gospod: Mi tu smo gospodarji,
In Bog in naši carji!
Dom skupno bo ognjišče nam In skupno delališče,
On skupen bo nam božji hram In skupno bo branišče!
Le vkup, le vkup kamnarji zdaj, Na delo vsi zidarji zdaj,
Ime si proslavite,
Dom skupni nam zgradite!
Učakal rad bi srečni dan,
Dan našega združenja,
Bi zrl kako en krov prostran Čez dom se ves razpenja.
Naš prapor bi na krov pripel,
Dom blagoslovil bi vesel:
“Bog živi vse Slovenc Pod streho hiše ene!”
Zdaj solze stran! Orodje v dlan!
Dom znova vstati mora,
Oj dom krasan, tako prostran,
Da bo za vse prostora:
Za brate naše rodne vse,
Zapadne in pa vzhodne vse,
In s severa in juga -To krasna bo zadruga!
Dovolj nam kamnov je pobral Sovrag za svoje hrame;
Odslej pa z naših svetih tal Ne enega ne vzame.
Naš kamen slednji nam je svet In čuval bo Sloven ga vnet;
Naš dom naj z njim se viša, Ne vragov naših hiša!
* * *
BRM1E V I4Č)1© SE VSTCRIlVfl©!

Bratje, v kolo se vstopimo, Roke, srca k zvezi zdaj! In pri Slavi prisezimo Ljubav si na vekomaj.
Ena mati nas rodila,
Ena mati nas redi,
Da, Slovenja, mamka mila, Vse v ljubezni nas- goji.
Naj je Soča nas zibala, Dravski ali Savski tok, Vendar le v Slovenji stala Zibka vseh je nje otrok!
Torej v kolo se vstopimo, Roke, srca k zvezi zdaj! Glasno tu si prisezimo Ljubav bratsko vekomaj!
Večni popotnik, g.VVinston Churchill je dobU že pred časom na Angleškem in v Ameriki naslov “romarja zmage”. Ne brez vzroka.
Neutrudljivi popotnik se je po francoski kapitulaciji junija 1940 že devetkrat sestal z Rooseveltom, -enkrat z maršalom Čang-Kajškom in trikrat z maršalom Staljinom. Pred Churchillom ni nobeden predsednik britanske vlade obiskal Moskve. VVinston Churchill pa je že drugič v slovanski prestolici.
VVinston Churchill je konferiral v Casablanki, v Kairu, Teheranu, Washingtonu in Ouebecu. Obiskal je že po večkrat vsa zavezniška bojišča, se raztovarjal z maršalom Titom in z ostalimi zavezniškimi državniki in vojskovodji. Iznajdljivi ameriški časnikar je izračunal, da je predelal 112.000 km vožnje in s tem ogromno pripomogel k vojnim naporom zaveznikov.
Staljin se konference v Quebecu ni mogel udeležiti. Uradno so povedali, da je bil zadržan spričo važnih vojaških dogodkov na bojiščih. V splošnem pa maršal Staljin ne zapušča rad ozemlja Sovjetske zveze in je samo izjemoma bil prisoten v Teheranu.
Predsednik Roosevelt s svoje strani pa tudi ni mogel zapustiti Združenih držav v polni volilni kampaniji. Tako je prav za prav g.Churchill nekak posredovalec med Moskvo in Washingtonom.
V spremstvu g.Churchilla je njegov šef štaba ter razne druge visoke vojaške osebnosti, ki so ga spremljale v Quebec. Kakor znano je ž njim tudi zunanji minister g.Eden.
Kaj pomeni nenadni prihod VVinstona Churchilla v Moskvo? Po Casablanki je prišlo do ofenzive proti Siciliji in Italiji, Teheranskemu sestanku je sledila invazija Evrope. Po Moskvi bo prišel najbrže smrtni udarec proti Nemčiji.
Rdeča vojska, ki je že prispela do vrat Beograda in Budimpešte, ki je že takorekoč likvidirala nemške baltiške divizije in ki si utira pot v Vzhodno Prusijo, je z velikimi uspehi, ki so bili doseženi na zahodu, nujno sprožila vprašanje koordinacije načrtov za končni obračun s tretjim rajhom. Konfe-
renca v Dumbarton Oaksu je pokazala, da je nujno potrebno za ohranitev bodočega miru v svetu, popolno soglasje treh glavnih demokratičnih velesil. V tem smislu se je posebno razpisal moskovski tisk, že pred tem pa so to isto povdarjali tudi angleški in ameriški listi. Že sama prisotnost g.Edena kaže, da bodo v Moskvi prerešetali tudi vsa sedanja in bodoča politična vprašanja. Da so ta vprašanja na dnevnem redu priča povabilo poljskega ministerskega predsednika Mikolajczyk-a, da prisostvuje razgovorom v Moskvi. Poročila iz Londona naglašajo da ima poljski ministerski predsednik s seboj vsa potrebna pooblastila, in ker je on edini realistični državnik londonskih Poljakov, je zelo verjetno, da bo vendarle končno prišlo do rusko-poljskega sporazuma.
Najnovejša poročila pravijo tudi, da je v Moskvo povabljen maršal Tito, ki se bo udeležil vojaških in političnih razgovorov. Ta poročila naglašajo, da bodo v Moskvi sklepali o premirju z Bolgarijo in je zato potrebna prisotnost maršala Tita.
Ugibanja o moskovskem sestanku dražijo vso svetovno javnost in spravljajo v veliko nervoznost Hitlerja in njegove pajdaše. Po dosedanjih poročilih potekajo razgovori v prisrčnem ozračju, tako vsaj sledi iz sovjetskih listov, ki posvečajo sestanku prav posebno pozornost. Gotovo pa je, da se bomo morali zadovoljiti s kratkim komunikejem ob zaključku razgovorov, s katerim pa najbrže ne bomo mnogo na boljšem. To je tudi umevno v vojnem času, ko se sovražniku ne smejo odpirati kvarte drugje kakor šele na bojišču. Eno je pač gotovo: Če bodo tudi sedanji moskovski razgovori rodili take uspehe, kakršne so pokazali prejšnji sestanki, potem je gotovo, da bodo doseženi v tej vojni tisti sadovi, za katere je bilo prelite toliko krvi.
Moskovski obisk vsekakor kaže, da stojimo pred najvažnejšimi in celo odločilnimi dogodki v tej vojni. Druga svetovna drama se končno približuje svojemu zaključku, še pred njim pa je neobhodno potrebno, da pride do popolnega soglasja med tremi demokratičnimi velesilami, ker bodo drugače vse te strašne
žrtve sodobnega človeštva zaman. Tega se vsi trije veliki voditelji zavedajo, ker vedo, da je le v popolni medsebojni solidarnosti mogoč trajni mir. Konec prve svetovne vojne je našel takratne zaveznike nepripravljene.Takostanje se je kasneje strašno maščevalo in to stanje je bilo verjetno tudi eden izmed vzrokov za ponovitev krvavega svetovnega plesa. Z Nemčijo po tej vojni ne bo smela koketirati prav nobena velesila in priljubljeno izvajanje politike ravnotežja bo moralo Nemčijo že v naprej izločiti. Prepuščali bi se velikim utvaram, če bi si domišljevali, da po tej vojni ne bo nobenih nesoglasij med državami več. Sedanja vojna bo še v mnogo večjem obsegu zahtevala zaceljen j e ran, ki se bo dalo doseči
samo z največjo gospodarsko delavnostjo posameznika in narodov. Te nujnosti bodo avtomatično sprožile celo vrsto gospodarskih vprašanj, ki se vsa ne bodo dala gladko rešiti. Politična vprašanja pa so v današnjih časih tako tesno povezana z gospodarskimi problemi, da jih včasih niti ločiti ne moremo. Sedaj je čas, da stopi mednarodna solidarnost demokratičnih sil na prvo mesto svetovnih interesov in če bo tam tudi ostala, bodo bodoča pokolenja obvarovana pred strahotami svetovne morije.
Če bodo v Moskvi zabetonirali mednarodno solidarnost demokratičnih sil, potem bodo storili največje delo v svetovni zgodovini in tri blesteča imena bodo z zlatimi črkami zapisana v novi dobi človeštva.
ipidiecav mmm m ip€ih©idu \v mmm
Dvojni sovjetski predor proti Vzhodni Prusiji predstavlja samo začetno poglavje velike ofenzive, ki naj pripelje Rdečo vojsko v Berlin. Vojaški opazovalci so skoro enodušno napovedovali v zadnjih dneh, da so Rusi v sredi najpodrobncjših priprav za to ofenzivo, za katero bo sovjetsko vrhovno poveljstvo uporabilo ogromne rezerve. Vojaški kritik Max Werner pravi, da bodo Rusi vse svoje rezerve uporabili že v prihodnji bitki.
Sedanja invazija Vzhodne Prusije čez srednjo Poljsko ali pa tudi preko Galicije in Slezi j e kaže, po svoji sestavi, podoben podvig z enakimi pri rodnimi zaprekami, kakor je to bil slučaj 1.1914. Zanimivo je primerjati takratne ruske napore s sedanjimi.
L.1914 je carska Rusija imela v svojih mejah vso srednjo Poljsko, ki se je močno zajedala v nemški rajh, od koder je znašala razdalja do Berlina komaj 210 kilometrov. Ruska Poljska je predstavljala nevarno ozemlje, ker sta bila njena boka le preveč izpostavljena sovražnemu napadu. Na severu je bila Vzhodna Prusija, na jugu pa Galicija z glavnim mestom Lvov. Ruska vojska, ki je bila koncentrirana okrog Varšave, je bila potemtakem izpostavljena nevarnosti obkolitve še predno bi mogla biti izvršena popolna mobilizacija. Zato so Rusi 1.1914. imeli pred seboj glavno nalogo, da očistijo najprej oba boka. Ta situacija z Vzhodno Prusijo se je 1.1939. pokazala kot izredno nevarna in posledice so bile katastrofalne.
Ta kratka primera, ki bi jo lahko razširili na podrobnosti bitke pri Tannenbergu na Mazurskih jezerih od 5. do 11.septembra 1914 in ki je končala s porazom druge carske ruske armade, gotovo lebdi danes pred očmi sovjetskemu vrhovnemu poveljstvu.
Nemci se tudi gotovo v polni meri zavedajo nevarnosti izgube Vzhodne Prusije in zato lahko pričakujemo, da bo borba na tem področju, borba na življenje in smrt. Za likvidacijo baltiških divizij, ki bi mogle znatno okrepiti nemško vzhodno prusko obrambo, je sovjetska vojska dobila že prvo rundo bitke za Vzhodno Prusijo, ki je v svojem bistvu prav za prav bitka za Berlin. Čeravno mnogi politični ljudje pripisujejo nemški obrambi Varšave, oziroma nezavzetju poljske prestolice po Rdeči vojski tudi politične razloge, vendar je vojaškim
strokovnjakom jasno, da tudi pri tem podvigu niso bili merodajni politični pač pa zgolj vojaški vidiki, »j Nemci so upravičeno smatrali, da je Varšava v mnogem mrtva straža Vzhodne Prusije in da morajo zaradi tega mesto držati za vsako ceno. Rdeča vojska je požrtvovalno poskušala zavzeti mesto, vendar se je izkazalo, da s frontalnim napadom to ne gre.
Desno krilo sovjetske vojske je že obkolilo mesto Memel na baltiški obali in sovjetski topovi tudi že obstreljujejo prvo večje mesto v Vzhodni Prusiji Tilsitt. Na jugu bo sovjetska vojska verjetno poskušala predreti nekje med Ostrolenko in Lomžo v smeri proti Gdansku. To je vzhodnopruski bok, ki ga je treba likvidirati. Primerjava z 1.1914 pa nam kaže tudi še na Galicijo. Na tem odseku sovjetskega bojišča vlada že nekaj časa zatišje. Najbrže zatišje pred nevihto. Nemci so že ponovno na radiju napovedovali velike koncentracije sovjetske vojske v smeri mesta Krakov. To kaže, da bo sovjetska vojska tudi na tem predelu sledila strategičnim nujnostim, ki so se pokazale že 1.1914.
V sedanji situaciji na jugovzhodu, ki je popolnoma drugačna kakor 1.1914 pa se kažejo sovjetski vojski še druge izredno zapeljive možnosti akcije, ki odpirajo pot v Berlin. Na Madjarskem je nemško-ma-djarska obramba zašla v izredno težak položaj. Sovjetske čete so vkorakale v Siget in Debrecin. Motorizirane sovjetske kolone so samo še dobrih 60 km pred Budimpešto. Če bo sovjetsko-romunski pritisk trajal še nadalje, bomo lahko doživeli že v doglednem času kapitulacijo Madjarske. Nekatere vesti pripovedujejo, da je sedanja madjarska vlada že kar blizu, da sledi vzorom drugih nekdanjih Hitlerjevih podrepnikov. Če pride do kapitulacije Madjarske in seveda tudi Slovaške, potem je pot na Dunaj sovjetskim armadam odprta.
Medtem pa se bo tudi južno poljsko bojišče premaknilo proti Moravski nižini in tudi od tam je pot na Dunaj samo majhen mačji skok.
V SKLAD "COMITE VUGOSLAVE D’AIDE AUX REFUGIES NATIONAUX, ALEXANDRIE" sta
darovali o priliki poroke gdč.Vere Pelikan: Lojzka Pahor P.Eg. 200, Dalka Pavletič 100.-. Darovalkam najiskrenejša hvala, nevesti pa bilo srečno!
DENARNO FINANČNA POLITIKA OD PRVE DO DRUGE SVETOVNE VOJNE IN POVOJNA VP0STAV1TEV JUGOSLOVANSKEGA DINARJA
Dr. Josip Agncletto
Tako so se množila plačilna sredstva v obtoku. Čedalje je naraščalo in se množilo razmerje med denarjem v obtoku in denarjem v blagajnah. Cene -dobrin, izražene v denarju, so se dvigale v fantastične višine. Na tržiščih je zavladala inflacija in je povzročala nenormalen, prisilen premik lcapitalov od prejšnjih upnikov in lastnikov v prid bivših dolžnikov in čez noč nastalih vojnih dobičkarjev. Mali tvorci in zbiralci narodnega bogastva ter vsi, ki so živeli od prihrankov, stalnih dohodkov in plač; od uradnika do delavca ter ogromen del ostalega srednjega in malega stanu, so bili zadeti v živo in sko-roda gospodarsko uničeni. Padcu denarne vrednosti ne sledi neposredno tudi porast cen - resnica, ki jo je že Hume spoznal, - višjim cenam se prilagodijo le polagoma plače in mezde, zato padec življenjske ravni malega in srednjega stanu kot absolutna posledica inflacije.
V	posameznih državah, ki so opustile zlato veljavo in zamenjavo bankovcev v zlat kovan denar, so se pričele po vojni samovoljno in avtonomno razvijati ■cene in kupna moč papirnatega denarja pod vplivom izključno domačega gospodarskega potencijala in njegove dinamike, pod vplivom domačih potreb in domačih proizvajalnih stroškov, neglcde na sosedna tržišča, ker je pač nedostajalo mednarodnega merila in avtomatičnega urejevalca vrednosti in cen. Kupna moč denarja ni bila več odvisna od njegove notranje kovinske vrednosti, izvirajoče iz njegovega zlatega razmerja, pač pa je bila odvisna le od oblastvene naredbe, ki je določala denarju poljubno vrednost in mu dajala prisilni tečaj. Ta kupna moč je bila odvisna od zaupanja ali nezaupanja javnosti v državo in njeno gospodarsko moč ter od obilice v državi razpoložljivih gospodarskih dobrin. Papirnati denar izvršuje namreč le tedaj denarno funkcijo, če morejo potrošniki tudi za ta denar dobiti dovolj blaga, da zadoste svojim življenjskim potrebam. Kjer tega ni,
ima denar le državno funkcijo.
Papirnati denar je bil izven državnih mej samo kos neocenljivega namišljenega blaga, brez vsake zveze in razmerja s tujo veljavo. Zato je postal papirnati denar, če ni bil podpiran in nadziran od državnega oblastva, ki mu je diktiralo vrednost, predmet notranje in zunanje špekulacije, podvržen večnemu kolebanju. Spremembe v denarni vrednosti povzročajo spremembe menjalnega tečaja, spremembe denarne kupne moči in spremembe cen, kar ima za posledico dezorganizacijo vsega narodnega gospodarstva.
V	tem so tudi vzroki, da so se v vseh državah, ki so opustile zlati sistem, razvijale samostojno^ in neodvisno celotna proizvodnja in proizvodni stroški, blagovne in delovne cene, kredit in obrestna mera, kupna moč papirnatega denarja in življenjska raven prebivalstva. Kaj čuda, da so po prvi svetovni vojni skoro vse države zaprle svoje meje, svoj blagovni in denarni trg, da s tem zavarujejo svoj notranji
II.
gospodarski razvoj pred pretresijaji od zunaj, pred tujimi delavci, tujim blagom in tujim razvrednotenim denarjem. Tako je imel padec zlate podlage za neizogibno posledico prehod od odprtih vrat k zaprtim blagovnim in denarnim tržiščem.
IH. STABILIZACIJA EVROPSKEGA DENARNEGA SISTEMA
Iz tega kaotičnega stanja so se pričeli izoblikovati po nekod preje, po nekod kasneje obrisi nove notranje stabilizacije denarnih enot. Po razdobju gospodarskega čiščenja, ki je bdo skoro povsod zaključeno 1.1925, je nastopila doba stabiliziranja veljav. Evropske države bi mogli uvrstiti z ozirom na njih valutarno finančni položaj, ki so ga po vojni zavzele, v štiri skup ne. Nevtralne države so ohranile svoj predvojni, na zlati podlagi zgrajen denarni sistem. Gospodarsko močne kot zmagovalke iz vojne izišle države so bile zapustile med vojno zlati standard, ali kupna vrednost njih denarnih enot se je ohranila — kljub delni inflaciji — na razmeroma visoki višini. Bile so to Anglija, Francija in Belgija kakor tudi Amerika. V tretjo skupino spadajo tiste države, čijih denarni sistemi so bili zaradi vojnih razmer in zaradi inflacije pretreseni do najglobljih temeljev. Sem spadajo Italija, Jugoslavija, Češkoslovaška, Poljska, Romunija, Grčija in Bolgarija. V četrti skupini pa sta bili srednjeevropski premaganki: Nemčija, Avs-tro-ogrska, ki sta z v bilijone segajočo inflacijo uničile vsako gospodarsko vrednost svojih denarnih enot.
V	Nemčiji je bila inflacija namerna, in sistematična Nemčija je spravila nemško marko do 1.1923. tako nizko, da je 4 bilijone, dvesto miVjard papirnatih mark veljalo komaj en dolar. (V novembru 1923. izvedena valorizacija nove nemške Renten-marke se je izvršila po tečaju: 1 bilijon papirnatih mark = ena Rentenmarka, op.ur.) Ali Nemčija je na ta način zbrisala kratko malo vse svoje notranje in zunanje, javne in zasebne dolgove, razen vojne odškodnine. Tudi glede te odškodnine so znali Nemci s svojo spretno iznajdljivostjo in z inflacijsko poplavo izsiliti vse one olajšave, ki jih je vseboval Davvisov načrt iz 1.1924. Ne samo to, dosegli so tudi izpraznitev Porurja in denarno pomoč od zahodnih velesd za novo stabilizacijo nemške marke, potem ko so bdi v dobi 1921-1922 privabili v Nemčijo ogromne tuje lcapitale in vrednosti pod pretvezo navideznega podviga nemške gospodarske delavnosti in produktivnosti.
V	Avstriji je bil inflacijski volumen manjši. Nova avstrijska denarna enota, avstrijski šiling zenačena z 10.000 papirnatimi kronami je predstavljala ob svoji stabilizaciji komaj še 1/12.600 predvojne zlate krone. Na Madjarskem je bila krona zamenjana z pengoem, ki je imel približno enako vrednost ko avstrijski šiling.
Z novo stabilizacijo so se Nemčija, Avstrija in Madjarska zasidrale na zlato podlago, ne da bi pri
tem v postavile svobodno trgovino zlata, zamenjavo bankovcev v zlato in svoboden izvoz zlata. Tak denarni sistem je v narodnem gospodarstvu znan pod imenom “sistem zlatega jedra”.
Države tretje skupine so po 1.1925 stabilizirale svoje razvrednotene veljave s tem, da so znižale njih prvotno imensko vrednost v skladu z lastno gospodarsko zmogljivostjo. Jugoslavija je bila zamenjala 1.1920 krone v prečanskih krajih v dinarje v razmerju 4 krone za 1 dinar. Kasneje je bil dinar stabiliziran, tako da je bila vrednost 100 dinarjev enaka 7 zlatih frankov, ali približno 1/14 predvojnega zlatega dinarja. Italija je stabilizirala svojo, veljavo 1.1927 s pomočjo stomilijonskega dolarskega Morganovega posojila. Devalvirala je zlato liro na 1/4,67 njene predvojne vrednosti, da je bilo 467 novih lir enako 100 predvojnim zlatim liram. Tudi te države so se oprijele zlate podlage.
Za evropski valutarno-finančni razvoj je bila stabilizacija angleškega funta, ki je bila urejena z zakonom z dne 11.5.1925, posebnega pomena s tem, da je dvignila vrednost angleškega papirnatega funta na predvojno višino zlatega funt šterlinga, tako da je vseboval zlati funt 7.936 gramov standard-zlata odnosno 7.322 čistega zlata. Po obnovi predvojne britanske novčane enote je prodajala Bank of En-gland unčo finega zlata po 84 šilingov, 11 in 3/4 pense, vendar pa samo v količinah od 400 unč navzgor. S tem je bil sicer vpostavljen zlati standard, ali ga je bančna tehnika zaradi prej imenovanega zadržka krstila "šepavi zlati standard". Izvoz zlata je bil prost. Nekateri angleški ekonomisti, kakor J.M. Keynes, so bili proti tako visokim stabilizacijam angleškega funta. Res se je izkazalo, da je bila zlata vrednost stabiliziranega angleškega funta večja kakor pa njegova kupna moč, ker ni bila vpostavlje-na notranja funtova vrednost v skladu z gospodarsko finančno zmogljivostjo angleškega gospodarstva.
Amerika se je vrnila k zlatemu standardu in je bi-bilo vpostavljeno predvojno razmerje med angleškim funtom in dolarjem (1:4.48), tako da je unča finega zlata stala 20.67 dolarjev.
Francija je kot zadnja stabilizirala frank 1.1928 s tem, da je devalvirala denarno enoto predvojnega franka v skladu s kupno močjo, ki jo je po vojni imel frank na notranjem in zunanjem trgu.
Leta 1928. je bil že v vseh državah, razen na Kitajskem, denarni sistem postavljen bodisi na zlati standard ali pa vsaj utemeljen na zlati podlagi. Pri vsem tem pa niso bila dosežena pričakovana gospodarska zniveliranja in ravnotežja. Pogoj ravnotežja je ravno stabilnost denarja, te stabilnosti pa niso bile dosežene z denarno stabilizacijo. Eden glavnih vzrokov je bil upravno urejevanje denarja, neodvisno od njegove kovinske podlage. Denarna nestabilnost nujno povzroča padanje denarne vrednosti. Po 1.1925, ko ni bilo zlato — izvzemši v nekaterih redkih državah — prosto tržno blago, je povpraševanje naraščalo. Kupovalo se je po višjih cenah kakor pa so jih narekovale nove stabilizirane veljave, pa je zato cena zlata naraščala, dočim so cene potrošnim dobrinam padale. Vse to je bila tudi naravna posledica deflacije, ki je morala slediti denarni stabilizaciji. Pri tem moramo imeti pred očmi, da zlato, ki so ga kupovali in skrivali, ni opravljalo denarne funkcije, pač pa je odhajalo izven obtoka zaradi tezavri-ranja in ni moglo vplivati na povišanje cen, kar
bi se bilo zgodilo, če bi zlato ostalo v obtoku in izpolnjevalo svojo denarno funkcijo. Tako so cene blaga od 1.1925 dalje stalno padale in dosegle 1.1928 nižino* ki so jo imele 1.1922. Da bi ustavili padanje cen, so Amerikanci 1.1927. s pomočjo upravnega sveta “Reserve Federal Systhem”-a postavili na trg večje količine zlata, držaje se pri tem ne popolnoma točne teorije: čim več denarja v obtoku — tem višje cene blaga. Denarna tehnika pa je pokazala, da središčna banka lahko poviša količine denarja v obtoku, ne more pa uspešno dirigirati njegove uporabe. Tako je povečana količina denarja na ameriškem trgu ostala brez vpliva na blagovne cene, ki jih ni dvignila, pač pa je samo pomnožila svobodne denarne rezerve, ki so se uporabile proti visokemu obresto-vanju za borzne špekulacije in povzročile dvig borznih tečajev.
Škodljive posledice prenagle deflacije se pač ne odpravijo s tem, da dovajamo tržišču velike množine denarja, ker se ta denar pri visokem obrestovanju spremeni v kredit in usmerja drugam. Edino državni nadzor uporabe denarja bi mogel do gotove meje preprečiti usmeritev denarja v druge svrhe kakor pa v tiste, ki so mu določene. Ker zlato, ki so ga Amerikanci spravili na tržišča, ni moglo izvršiti svoje denarne funkcije, je tudi v Ameriki zlati denar izginil iz obtoka. Tako se je zgodilo tudi v drugih državah, razen v Albaniji, kjer je bil zlat denar v obtoku vse do pričetka zadnje vojne. Namesto zlatega denarja se je v prometu uveljavila zlata deviza. Z njeno pomočjo so države vzdrževale zlato pariteto svojega denarja. Evropske države so pri londonskih bankah otvarjale račune v funtih in tam nalagale svoje prihranke. S kupovanjem funta se je njegova cena držala na višini. Da so države vzdrževale v Londonu dobroimetja v funtih in da niso kupovale ter uvažale zlata, je bil vzrok tudi v tem, ker so se bale, da bi moglo uvoženo zlato inflacijsko vplivati na njih denarno politiko in s tem pospeševati dviganje cen.
IV. ZRUŠITEV STABILIZIRANIH VELJAV, KLIRING IN ALINEACIJE
Zaradi pomanjkanja svobodnega deviznega tržišča in svobodnega tržišča za zlato, go bile vse te valu-tarne stabilizacije s pravim, šepavim ali navideznim povratkom k zlatemu standardu, le provizorične. Izjemo so tvorile države z zlatim sistemom; Anglija, Amerika, Francija, Švica, Nizozemska in Skandinavske države. Za vzdrževanje svojega valutnega ravnotežja so morale gospodarsko šibke države trošiti težke milijone, da se je njih veljava mogla vzdržati na mednarodnem trgu na stabilizirani pariteti. Le države z aktivno plačilno bilanco so mogle vztrajati na stabilizirani pariteti, dočim so se morale gospodarsko šibke države, brez notranjega ravnotežja med dohodki in izdatki državnega in zasebnega gospodarstva, posluževati kroničnih injekcij v obliki nakupa lastnih veljav in prodaje deviz. Kljub temu ni bilo mogoče ohraniti denarne kupne moči na razmeroma enaki višini. Celo v Angliji, ki je hotela in tudi je 1.1925 obnovila svoj predvojni denarni sistem z zlato pariteto izpred 1.1914, niso mogli preprečiti padca kupne moči angleškega funta. Ta proces opažamo tudi v Ameriki, v Franciji, v Belgiji in v drugih državah zlatega sistema.
(Dalje prihodnjič)
VOJNA V SLIKAH
Slika 1. OKLOPNI AVTOMOBILI NA ZALOGI: Nekje na Angleškem čakajo nepregledne množine oklopnih avtomobilov za prevoz r.a razna bojišča. Slika 2. NAPAD NA DALMATINSKA OTOČJA: Bojevniki N.O.V. se na nekem dalmatinskem otoku pripravljajo k napadu na dalmatinsko obalo. Slika 3. ANGLEŽI SO OSVOBODILI RINDHOVEN: Prebivalstvo nizozemskega mesta Rindhoven navdušeno pozdravlja prihod britanske vojske. Slika 4. ANGLEŠKE ČETE V ALBANIJI: Slika predstavlja britanske oborožene sile po izkrcanju na albanski obali. Tudi ta operacija je Nemcem odrezala pot domov. Slika 5. NOV BRITANSKI TANK Z METALCEM: Ta britanski tank, ki ga sedaj uspešno uporabljajo v operacijah proti Siegfriedovi črti, je oborožen s posebnim metalcem bomb velikega kalibra, ki strelja bombe z novim zelo močnim razstrelivom. Slika 6. TESNO ZA PETAMI SOVRAŽNIKA V ALBANIJI: Britanski komandosi neutrudljivo zasledujejo Nemce v albanskih gorah.
NOVA ZVEZA NARODOV
PREDLOGI KONFERENCE V DUMBARTON OAKS
(W.N. Ewer)
V Washingtonu je od 21.avgusta do Z.oktobra zasedala konferenca delegatov Sovjetske zveze, Združenih držav, Velike Britanije in Kitajske, ki naj bi razpravljala o ukrepih za ohranitev miru v svetu in o varnosti v bodočnosti.
Predlogi, ki so bili v načelu obravnavani, obvezujejo zainteresirane vlade, da čimprej izdelajo potrebna določila, ki naj bi služila kot temelj za plenarno konferenco Združenih narodov.
Določila so naslednja:
Ustanavlja se organizacija Združenih narodov, katere naloga bi bila izdelati potrebne ukrepe, da bi se naslednji predlogi učinkovito izpeljali:
1.	poglavje - Cilj organizacije bi bil: a) vzdrževanje miru in mednarodne varnosti; b) pospeševanje prijateljskih odnosov med narodi; c) mednarodno sodelovanje pri reševanju mednarodnih gospodarskih, socialnih in humanitarnih problemov; d) ustanovitev stalnega središča, kjer bi se v medsebojnem soglasju ostvariti gornji cilji.
ENAKOPRAVNOST ČLANIC
2.	poglavje - Za dosego gornjih ciljev bodo organizacija in njene članice vzajemno postopale po teh le načelih: a) Organizacija je osnovana na načelu enakopravnosti vseh miroljubnih držav; b) Vse članice se obvezujejo izpolnjevati vse prevzete obveze v soglasju postavljenih ciljev; c) vse članice bodo urejevale morebitne razlike z mirovnimi sredstvi: d) članice se odpovedujejo uporabe sile ali pr etn j e v mednarodnih odnosih; e) članice se obvezujejo priskočiti na pomoč z vsemi sredstvi pri vsaki akciji v soglasju pravil organizacije; f) članice se obvezujejo, da ne bodo z ničemer podpirale države, proti kateri je bila uperjena akcija s strani organizacije.
Organizacija mora zajamčiti, da bodo države nečlanice postopale po gornjih načelih in v duhu ohranitve svetovnega miru in splošne varnosti v svetu.
Vse miroljubne države imajo pravico, da se prijavijo za članice organizacije.
ORGANIZACIJA
Organizacijo sestavljajo:
a)	Generalna skupščina.
b)	Varnostni svet.
c)	Mednarodno razsodišče.
d)	Tajništvo.
Posebne dolžnosti Varnostnega sveta določa 8. poglavje. Vprašanje postopka glede glasovanja v Varnostem svetu še ni končno veljavno precizirano.
Mednarodno razsodišče je glavni pravni organ organizacije. To razsodišče bo sestavljeno in bo delovalo v okviru posebnega statuta, ki ga bo treba izdelati in ki bo sestavni del pravil organizacije.
Statut Mednarodnega razsodišča bo izdelan bodisi kot stalna institucija, ki že obstoji in kateri bi se imele dodati potrebne modifikacije, ali pa kot nova ustanova. Vse države članice bi bile že ipso faeto članice tudi tega Mednarodnega razsodišča.
Marsikdo je bil razočaran, ker konferenca v Dum-bartonu ni obrodila popolnega uspeha. To razočaranje pa ni upravičeno. Tu se niso sestali ministri, pač pa visoki uradniki, ki so postopali po svoji stari navadi. Vedeti moramo, da so se vlade že pred sestankom sporazumele v gotovih načelnih vprašanjih. Nato so se sestali strokovnjaki in obravnavali podrobnosti. Taki postopki vedno povzročajo nepredvidene težave in se krešejo ob različnih mnenjih. G.Churchill je nekoč dejal: “Ko smo z muko in težavo prišli do poravnave določenih razlik, pa smo se prekucnili v nova nesoglasja.”
V našem slučaju so bili samo vtisi neuspeha mogoče preveč podčrtani. Zelo malo je bilo tudi verjetno, da se bodo dali že pri prvem sestanku osvojiti podrobni načrti o povojni organizaciji sveta. Če so bili v glavnem strokovnjaki bistveno sporazumni, je to že uspeh. Glavno je, da bi se sporazumele vlade, ki so edine poklicane, da tak sporazum odobrijo ali pa odklonijo. Postopek je bil popolnoma normalen in ne daje nobene potrebe po kaki bojazni. Kljub temu pa moramo vendarle priznati, da so vprašanja, pri katerih še ni mogel biti dosežen sporazum, zelo resna. Zato bi bila velika nesreča, če bi se razprave nadaljevale v težki atmosferi, ki je na konferenci vladala in česar ne smemo prikriti.
Glavno vprašanje izgleda je bilo vprašanje ustanovitve nove Zveze narodov. Pri tem so strokovnjaki ugotovili, da je bila stara praksa, po kateri Svet Zveze narodov ni mogel donašati nikakih odločitev, slaba. Na drugi strani so velesile, ki bi nosile glavno težo odgovornosti, soglasne, da bodo to odgovornost prevzele le, če bodo vsaj one same našle soglasnost pri odločitvah. V tem naj bi bila kompromisna rešitev med pravicami malih držav in odgovornostmi velesil. Ali kaže se še neka druga težava. Predstavljajmo si spor med neko velesilo in neko malo državo n.pr. med Anglijo in Luksemburgom. Po nekih načelih bi Anglija v tem vprašanju ne bila upravičena, da sodeluje pri glasovanju Sveta. (Take stvari so se dogajale tudi pri zasedanjih bivše Zveze narodov.) Ali pa bi Anglija imela v vsakem slučaju pravico do glasovanja in se tako upreti s svojim glasom vsaki odločitvi Sveta, ki bi jo ta poskušal uveljaviti. Že na tem primeru se nam pokažejo težave. Na prvi pogled nam izgleda nepravično, da bi mogla neka velesila podminirati vsako odločitev v škodo svojega nasprotnika.
Zaman bi bile vse odločitve nove Zveze narodov, če bi jih ta ne mogla tudi izvršiti. Če pregledamo današnjo razdelitev oboroženih sil v svetu, je jasno, da bi bilo Zvezi narodov nemogoče zagotoviti si spoštovanje odločitev s strani neke velesile, še manj pa preprečiti novo svetovno vojno. In ravno zaradi tega vendar nastaja nova Zveza narodov, da bi se bodoče vojne preprečile. Somišljeniki “soglasja velesil" pravijo, da bi bilo potrebno postopati z velesilo drugače, kakor se postopa z obtožencem pred sodiš-
čem. M.Lippman, znani časnikar svetovnega slovesa je vprašanje označil z enim samim lapidarnim stavkom: “Svet pač ne more nadzirati svojih lastnih orožnikov!” K temu bi odgovorili: “Pa kaj so orožniki nad zakonom, ki ga mora spoštovati navadni zemljan? Kaj je orožnik zakon?”
Tako postavljena vprašanja nudijo dovolj prilike za zelo škodljiva medsebojna nasprotja. Če pa se zavestno izognemo metaforam in če gledamo stvari takšne kakor so, nam postane marsikaj laže, kajti v praksi ni važno, ali velesila ima ali nima pravice, da se upre odločitvi, ki je njej v škodo. Če namreč taka velesila hoče uveljaviti svojo agresivno politiko, bo to storila z vetom ali pa brez njega; ravno takšna ie situacija pri ostalih velesilah, če so pripravljene pobijati napadalca, bodo to storile, če ne, se bodo pač udale njegovim stremljenjem. Če napadalec iz-
ziva Zvezo narodov s tem, da odbija njene odločitve ali da se igračka s svojo pravico glasovanja, je prav za prav popolnoma postranskega pomena. Glavno je samo eno: ali imajo velesile namero, da lojalno spoštujejo načela miru in splošne varnosti v svetu in odločno odbijajo vloge razbojnikov, poslužujoč se pri tem orožniške službe, ali pa, da teh namer nimajo. V tem drugem slučaju je seveda druga svetovna vojna prešla mimo nas in nas ničesar ni naučila.
* * *
Med tem zaseda v Moskvi konferenca med maršalom Staljinom in Winston Churchillom ter med sovjetskim zunanjim ministrom Molotovim in g. Edenom. Med mnogimi važnimi vprašanji bodo verjetno na vrsti tudi vprašanja povojne ureditve sveta.
R.A.F. ŽE DVE LETI OSKRBUJE BOJEVNIKE MARŠALA TITA
(MIME)
Za veličastnimi uspehi JSl.O.V. Jugoslavije in za porazi Nemcev in kvislingov leži naporno^ in nevarno delo, ki ga R.A.F. že dve leti skoraj nepretrgoma izvaja.
Narodna-osvobodilna vojska maršala Tita je v zadnjih dveh letih, prav pred očmi sovražnika prejemala orožje in vojno gradivo, ki so ga prinašala letala R.A.F. Letala so prevažala na tisoče ton gradiva, od protitankovskih topov, vozil, mezg pa do šivank, sukanca in pisarniških potrebščin.
Te letalske dobave iz varnostnih razlogov vse do sedaj niso priobčevali. Prevoze danes vodi Balkansko letalsko poveljstvo, ki ima svoja oporišča v Italiji. Odkar je bilo to poveljstvo ustanovljeno so letala Balkanskega letalstva dobavila nad 5.000 ton orožja in ostalega gradiva upornikom v najrazličnejših deželah Evrope.
V	zadnjem letu se je obseg dobav podeseteril. To je bilo v prvi vrsti mogoče šele potem, ko so na osvobojenih ozemljih zgradili skrivna pristaja-lišča. Prevozna letala letijo ponoči. Kljub temu se dobave še vedno izvršujejo tudi s pomočjo padalskih sredstev, zlasti v močno pogozdenih in hribovitih predelih.
OROŽJE DOBAVLJA ŠE VEČ OROŽJA
Pakovalno delo se je neverjetno razvilo. Iz dveh skromnih barak s kopico vojakov in dveh častnikov nekje v Nilski delti, zavzemajo sedanje pakovalnc postaje v Italiji prostor, ki meri več kv.kilometrov in zaposluje nekaj sto mož, v glavnem pripadnikov N.O.V. Delo poteka neprekinjeno dan za dnevom.
Vojno gradivo se tudi vkrcava na ladje. Ker pa Nemci še vedno drže nekaj glavnih prometnih zvez, je prevoz v globljo notranjost močno otežkočen, v kolikor ni onemogočen. Zato je edina prevozna pot za enote v notranjosti dežele, zračna pot.
V	prejšnjih časih so v glavnem dobavljali orožje in municijo. To orožje je bojevnikom pomagalo, da so od Nemcev pobrali še več orožja. Sedaj, ko imajo partizani dovolj lastnega orožja, dobavljajo letala piredvsem živila in opremo.
Za vsako vrsto so potrebni posebni paketi”. Paketi s sanitarno opremo, paket “opremljeni vojak” vsebuje popolno opremo vojaka vključno orožje,
uniformo in posteljnino. Posebni paketi imajo naslov “provijant”, drugi zopet “pisarna”, ki vsebuje vse, kar je potrebno za poljsko pisarno, vključno papir, škarje, peresa, sponke in druge pisarniške potrebščine. Posebno varna pakovanja so za radio aparate, pakovanja za pogonsko gorivo, za čevljarske potrebščine itd.	*
Izdelani so bili posebni zemljevidi, ki z vso natančnostjo označpjejo pristajališča in sprejemališča po Evropi.
R.A.F.-eskadrilja, ki izvršuje te dobave, operira s Halifaxi, Lysanderji, Dakota-mi. Uporabljajo se pa tudi italijanska letala. Tej esakdrilji uspešno pomagajo Amerikanci, ki so s svojimi Dakota letali prepeljali že velike količine vojnega gradiva.
Lysanderji prevažajo častnike za zvezo, izvršili pa so tudi že mnogo reševalnih del in prepeljali posamezne težko ranjene bojevnike, ki so potrebovali nujno zdravniško pomoč, v ozadje.
Tudi preskrbovalna služba ni seveda brez izgub in nekaj prvih pionirjev pri pomoči je že izgubilo življenje.
Dobave so na Balkanu pričele poleti 1942.
KONTAKTNE SKUPINE
V začetku so uporabljali štiri Liberatorje, ki so operirali iz Zahodne puščave proti Evropi. Istočasno so izvežbali v Egiptu posebne padalske ekipe kot “kontaktne skupine”. V teh so se posebno odlikovali Primorski Slovenci.
Ti fantje, ki so sc izpostavljali največjim nevarnostim, so ustvarili temelje za koordinacijo vsega dobavnega sistema, ki se sedaj tako gladko in uspešno razvija pod vodstvom britanske vojaške misije.
Pozimi 1942/43 so kontaktne skupine odvrgli na Grškem. Skupine so delovale v popolnoma neznanih področjih in so mnogo pretrpele, ker so morale živeti pod milim nebom. Mnogim teh junakov so pošle zaloge živil in so v zapuščenem gorovju izginili. Spomladi 1943. so pričeli z dobavami orožja s pomočjo skupine Halifaxev, ki so imeli svoja oporišča v Zahodni puščavi. Danes te dobave potekajo iz italijanskih oporišč in pridobivajo z dneva v dan na važnosti in pomenu.
J.zpad tednika
BORBE V JUGOSLAVIJI. Ofenziva maršala Tita se uspešno nadaljuje. V Vojvodini so čete Rdeče armade zavzele Staro Kanižo, Baško Petrovoselo, Stari Bečej in še več večjih naselij in krajev. Na ta način je umik nemških oboroženih sil iz Srbije onemogočen. Na progi Kosovo-Veles so bili porušeni trije železniški mostovi. Naše enote so zavzele važno nemško postojanko pri Prizrenu. Nemška kolona pri Ohridu je utrpela velike izgube in se je morala umakniti proti Bitolju, kjer se borbe nadaljujejo. Ogorčena bitka se razvija v bližini Slcoplja.
V	Kačaniku so naše enote razrušile več železniških mostov in pognale Nemce proti Skoplju. V Črni gori jugoslovanska vojska zasleduje sovražnika v smeri proti Podgorici. V Srbiji so enote Rdeče vojske prekoračile reko Moravo in prišle v stik tudi na tem področju z enotami Narodno-osvobodilne vojske. Poveljnik Beograda, general List je zbežal iz Beograda v Osjek. - V Sloveniji so narodni borci na več mestih porušili progo Zagreb-Zidani most.
V	Istri so naše enote potolkle nemško kolono, pri čemer je bilo ubitih 30 Nemcev. Na Štajerskem so narodni osvobodilci napadli pri Šoštanju nemško kolono in pobili nad 150 nemških vojakov. Na odseku reke Sotle so slovenski bojevniki napadli ustaški oddelek, ki je pustil na bojišču 45 mrtvih.
JUGOSLOVANSKO-BOLGARSKI SPORAZUM.
Med maršalom Titom in novo1 bolgarsko vlado je bil sklenjen sporazum. Bolgarski zunanji minister Petko Stajnov je pri tej priliki dejal tole: “Že dalj časa so vsi svobodoljubni Bolgari gojili v svojih srcih tople simpatije za legendarnega voditelja Tita in za vse jugoslovanske narodne borce. Sedanji podpis sporazuma izraža resnični občutek zaupanja, ki je zrasel med balkanskimi sosedi. Zato lahko pričakujemo, da bo ta sporazum ustvaril temelje za sodelovanje med nami in Jugoslovani”. PRUSIJAŠKI ZLOČIN V RADOMLJAH. Kakor poroča radio “Svobodna Jugoslavija" so 27.septem-bra izvršili Nemci v Radomljah krvav zločin, kakršni se ponavljajo v Sloveniji z dneva v dan. Tega dne so v prvih jutranjih urah Nemci vdrli v Radomlje in pokradli vse, kar je bilo premakljivega. Kot ponoreli so streljali na civilno prebivalstvo in metali žive ljudi v ogenj in kričali: “Vse vas bomo poklali!” Tako so tudi storili. Posamezne hiše so podminirali in nato vas zažgali. V vsej vasi je ostalo 20 otrok, žen in starcev.
IZ LJUBLJANE. Nemci se že sedaj pripravljajo na nove zločine pred pobegom iz Slovenije. 20.sep-tembra so Nemci minirali ljubljanski vodovod in tobačno tovarno. Demontirali so ljubljansko radijsko postajo in odnesli aparate v Nemčijo. V Trstu so Nemci minirali pristanišče, javna skladišča in ladjedelnico Sv.Marka. V ta namen so pripeljali iz Nemčije 1.000 minerjev.
PREMIRJE Z BOLGARIJO. 13.t.m. so zavezniki provizorično ustregli prošnji bolgarske vlade za premirje. Prvi pogoj je, da bolgarske čete najkasneje do 29.tm. zapuste vse jugoslovansko in grško ozemlje, ki so ga zasedle v teku te vojne. Odstraniti se morajo tudi vsi bolgarski javni uradniki.
Zavezniški zastopniki, ki bodo nadzirali izpolnitev tega pogoja, so že prispeli v Sofijo.
REŠEVALCI SRBIJE. Naši tukajšnji zvesti poslušalci Nediča so nam s posebnim zaupan jem'govorili, kakšne čudeže bo še napravil srbski odrešenik.
Res, ti čudeži so že tu. 10.trn. je beograjski radio naznanil srbskemu narodu povelje nemškega poveljnika za jugovzhod, pehotnega generala Kelberja, ki pravi dobesedno: "Srbi! Da bi se po odhodu srbskih ministrov moglo nadaljevati s posli državne uprave, ukazal sem spodaj imenovanim uradnikom posameznih ministerstev, da vodijo delo naprej in z njimi sem sestavil odbor državne administracije za Srbijo in sicer takole: za ministerstvo pravosodja g.Pelivanovič Aleksander; za ministerstvo javnih del g.ing:Lancos Nenad; za prosvetno ministerstvo g.Milojkovič Dušan; za prometno mini- 4 sterstvo g.ing.Jojič Milan; za ministerstvo pošte ’ g.ing.Stok Josip; za ministerstvo narodnega gospodarstva g.dr.Boškovič Milutin; za notranje ministerstvo g.Pokezovič Aleksander; za ministerstvo socialne politike g.arh.Djordjcvič Aleksander; za poljedelsko ministerstvo Cvijanovič Buda; zai finančno ministerstvo g.dr.Horvacki Milan ; za pred-sedništvo ministerskega sveta g.Petkovič Ivan. -Tako bo torej odrešenik Srbije nekje na Nemškem reševal Srbijo.
KENNETH MATTHEWS V SLOVENIJI. Kakor smo poročali je dopisnik londonskega radia in iskren prijatelj Slovencev že več mesecev na osvobojenem ozemlju Slovenije. G. Matthevvs je poslal iz Slovenije že več poročil londonskemu radiu, v katerih govori z največjim navdušenjem o slovenski O.F., popisuje junaške borbe v Sloveniji, življenje bojevnikov po slovenskih gorah in gozdovih, govori o notranji organizaciji uprave na osvobojenem ozemlju, o veliki požrtvovalnosti in solidarnosti Slovencev in prav posebno naglaša učinkovitost poroče- ,J valske službe med slovenskimi bojevniki. Govori tudi o kulturnem življenju Slovencev na osvobojenem ozemlju in o načrtih, ki jih pripravljajo slovenski osvobodilci za svojo bodočnost.
IZJAVA GENERALA McLEAN-A. šef britanske vojne misije pri vrhovnem štabu N.O.V. gen. McLean je' preživel nekaj časa v Srbiji. O svojem tamkajšnjem bivanju je gen.McLean izjavil tole: "Moram čestitati generalu Kosti Popoviču in njegovim sodelavcem za uspešno izvedene operacije proti sovražniku v vzhodni Srbiji. Narodni osvobodilci v Srbiji so pretrgali vse zveze, ki vodijo skozi Srbijo in postavili sovražnika v zelo neugoden položaj.”
V SKLAD “BAZOVICE” SMO PREJELI OD GG.:
Marte Mozetič P.Eg. 25.-; Marije Koron 10.-; Zofije Francetič 10.-; Nardin Marije 25.-; N.N. 10.-;
N.N. 10.-; N.N. 60-; "Sokol House” 100.-. >JAJ-LEPŠA HVALA!
ZARADI POMANJKANJA PROSTORA smo bili
primorani izpustiti v tej številki nadaljevanje romana “Leto strahote 1793” kakor tudi lekcijo "Basic English”, kar naj čitatelji blagovolijo vpoštevati.