Predmeti antičnih kultur Bližnjega vzhoda v starinoslovnih zbirkah dvorca Jelšingrad Lucija Čakš Orač* in Jan Ciglenečki** ORIENTALNI MUZEJ V DVORCU JELŠINGRAD Romantični opisi dvorca Jelšingrad (Erlachstein)1 na obrobju Šmarja pri Jelšah, ki jih v knjigi Nekoč in danes (Einst und Jetzt) iz leta 1864 podaja Carl Reichert, opevajo eksotično prenovo dvorca,2 za katero je bil okoli leta 1860 zaslužen tedanji lastnik baron Rudolf Oskar Gödel-Lannoy (1814–1883) (SLIKI 1 in 2). Tri in pol milje severovzhodno od Celja, v manj znani, a res prijetni dolini, ki je dobila ime po prikupni župniji Šmarje, stoji na položni vzpetini dvorec Jelše, ki ga je lastnik baron Gӧdel-Lannoy, cesar- sko-kraljevi generalni konzul in ljubitelj umetnosti, pred kratkim s pomočjo stavbenika G. Stichla prezidal v povsem orientalskem slogu in povzdignil v enega najsijajnejših dvorcev na Štajerskem. Iz gostega bujnega drevja večinoma eksotičnih vrst popotnika že od daleč vabijo 1 Članek je predelana različica prispevka s konference EuroNotos, ki je v organi- zaciji Inštituta za antiko na Univerzi Karla Franca v Gradcu potekala med 5. in 6. majem 2022. Ob tej priložnosti so nama organizatorji konference omogočili fotografiranje predmetov iz nekdanje jelšingrajske zbirke, ki jih danes hranijo v depoju arheološke zbirke Univerzalnega muzeja Joanneum v Gradcu. Za pomoč pri dostopu do tega gradiva se zahvaljujeva Markusu Hafnerju, Danielu Modlu in Sarah Kiszter. Arhivske vire za potrebe članka je prevedel Aleksander Žižek. 2 O stavbnem razvoju dvorca gl. Stopar, Dvorec Jelše pri Šmarju, in Čakš Orač, Plevnik in Mihelčič Koželj, Jelšingrad, 10–13. doi: https://doi.org/10.4312/clotho.4.1.89-116 * Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, OE Celje; lucija.caks@gmail.com. ** Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani; jan.ciglenecki@ff.uni-lj.si. Slika 1: C. Reichert, Dvorec Jelše, kolorirana litografija, 1863–1864 LUCIJA ČAKŠ ORAČ IN JAN CIGLENEČKI92 k bližnjemu ogledu graciozni minareti in nad njimi muslimanski pra- por s polmesecem v nadvse nenavadni maniri. Ko popotnik pristopi bliže, ga v zatrepu na vzhodnem, za dve okenski osi iz osrednjega grajskega trakta izstopajočem izzidku, v razgibani, pet čevljev visoki arabeski pozdravi arabski napis: Bismillah (V imenu Boga). Trakta se oprijema oglat stolp z lepo izdelanim kamnitim pomolom po vzoru iz Kaira, na južnem delu zgradbe pa nazobčan zastavni stolpič. Del pritličja obdaja lepa, z jedilnico povezana veranda. Bolj kot skrajno izvirna zunanjost dvorca nas preseneča njegova notranjost. V prvem nadstropju nas sprejme prekrasna dvorana v mavrskem slogu z alabastrskimi stebriščnimi loki in ljubkimi štukaturami po vzoru Alhambre. Stene dvorane so okrašene z najfinejšim starokitajskim porcelanom. Ob dvorani moramo omeniti še občudovanja vredno veliko orožarno v novoturškem slogu s prav tako številno in izbrano zbirko orožja in mnogih drugih orientalskih umetniških predmetov iz starih časov.3 Kot nakazuje zaključek Reichertovega opisa, so sestavni del celostne orientalistične preobrazbe vzhodnega dela nekdanjega baročnega dvorca predstavljale tudi bogate starinoslovne zbirke, ki jih je lastnik med svojo dolgoletno diplomatsko kariero zbiral v Egiptu, deželah Bližnjega vzhoda in Balkana.4 Razstavljeni predmeti, ki so vklju- čevali premišljen izbor arheoloških najdb iz stare Mezopotamije, Egipta, Grči je, Rima in različnih obdobij islamske zgodovine, so bili pomemben del stalne notranje ureditve prostorov. 3 Prevod in komentarje knjige Einst und Jetzt navaja Reichert, Spodnje štajerske vedute Carla Reicherta, xxvi. 4 Rudolf Oskar Gödel-Lannoy je po zaključku študija prava na Dunaju leta 1840 dobil službo kanclerja na avstrijskem generalnem konzulatu v Aleksandriji, kjer je bil njegov neposredni nadrejeni Anton Lavrin (1789–1869), konzul slovenskega rodu in velik zbiratelj starin. Diplomatska pot je Lannoyja leta 1846 vodila v avstrijski generalni konzulat v Carigradu, naslednje leto v Trabzon, med letoma 1849 in 1855 je v Bejrutu služboval kot generalni konzul za Sirijo in Palestino, od leta 1855 kot generalni konzul za kneževino Moldavijo, od 1863 pa kot gene- ralni konzul za Srbijo. Med letoma 1866 in 1870 je bil predsednik Centralnega pomorskega urada (Zentralseebehӧrde) v Trstu. V dvorcu Jelšingrad v Šmarju pri Jelšah, ki ga je s svojo ženo Terezijo (rojeno Therese v. Carneri) kupil leta 1845 in preuredil po arhitekturnih vzorih iz Orienta, je preživljal pokoj vse do svoje smrti leta 1883. O Lannoyjevi življenjski poti gl. Deusch, Die effektiven Konsuln Österreich(­Ungarns) von 1825–1918, 287–88, in Hamernik, »Rudolf von Gӧdel-Lannoy«. Slika 2: Rudolf Oskar Gödel-Lannoy z ženo Terezijo LUCIJA ČAKŠ ORAČ IN JAN CIGLENEČKI94 V prispevku z naslovom »Orientalni muzej v Jelšingradu« (»Das orientalische Museum in Erlachstein«), ki je v časniku Tagespost izšel 23. maja 1863, je profesor J. Huber poročal o svojem obisku dvorca. Celotno muzejsko zbirko je opisal takole: Bogata zbirka je specifično orientalska, kar samo prispeva k njeni vrednosti v znanstvenem in umetnostno-zgodovinskem smislu. Zasebnik dandanes ne more več ustvarjati splošnih zbirk. Ne sme se ustvarjati nečesa, kar bi preveč očitno nosilo pečat nedokončanega, pomanjkljivega, zato se je potrebno pametno omejiti. To so dosegli tukaj, ker se lastnik Jelšingrada, baron Gӧdel-Lanoy, c. kr. generalni konzul v donavskih kneževinah, ni zadovoljil z golim naključjem ali tujim okusom kakor številni drugi zbiralci, temveč je na večletnih in poglobljenih potovanjih po jugovzhodni Evropi in Orientu s popolnim poznavanjem dežele, ljudi in jezika na kraju samem načrtno zbiral, kar se mu je zdelo zanimivo, pomembno in še posebej dragoceno.5 Iz Huberjevega opisa bi lahko sklepali, da je Lannoy svoj »orientalski muzej« oblikoval načrtno, s pogledom, usmerjenim tudi v znanstveno oziroma umetnostno-zgodovinsko vrednost zbranih predmetov. Kljub tematski osredotočenosti na civilizacije Orienta v muzeju niso manjkali niti dragoceni kosi iz obdobja klasične grško-rimske antike.6 Huber v svojem poročilu nadaljuje, da razstavljenih predmetov sicer ne moremo postaviti na nek skupni imenovalec, nam pa nudijo poglobljen in poučen vpogled v kultur- nozgodovinske razmere in doživljanje ter predstavni svet ljudstev 5 Huber, »Das orientalische Museum in Erlachstein«, 1–2. Za daljši odlomek Huberjevega poročila gl. Čakš Orač et al., Jelšingrad, 32–34. 6 Ernst Hilarius Fröhlich, Bad Rohitsch und die Rohitscher Sauerbrunnen, 88, med grško-rimskimi predmeti omenja celo originalni Fidijev kip z atenskega Parte- nona. Pokrajinski muzej Maribor hrani marmorno glavo kipa, gre za rimski patricijski portret (višina 32 cm, širina 12,5 cm, debelina 14 cm), ki ga je Muzej- skemu društvu v Mariboru (Museumsverein Marburg) 3. oktobra 1904 podaril Emil Gödel-Lannoy, sin Rudolfa Gödel-Lannoyja. Narodni muzej v Pragi hrani marmorni kip boga Nila ter nagrobno stelo iz Palmire, ki ju je muzej kupil leta 1948 (akcesijska številka 19/48) in sta nekoč pripadala Rudolfu Gödel-Lannoyju. Iz seznama predmetov, ki jih je na dvorcu Jelšinrad leta 1943 zasegla nemška vojska, se pod razdelkom »klasična arheologija« omenjajo: dve amfori, dve mar- morni skulpturi, uteži za statve iz gline, glineni lonci, marmorni reliefni portret in okrasne marmorne skulpture. Pokrajinski arhiv Maribor, fond Pokrajinski muzej Maribor, signatura SI PAM/0853, aš 2, ovoj 59. PREDMETI ANTIČNIH KULTUR BLIŽNJEGA VZHODA V JELŠINGRADU 95 Orienta. Posebno poučne za obiskovalca zbirke so vsebinsko bogate opombe lastnika o pomenu kakšnega za nas neobičajnega predmeta iz vsakdanjega življenja Vzhodnjakov ter njegova uporaba, kakor tudi zanimivi namigi o načinu njegove pridobitve in doživetij pri tem, s čimer nam zbirko tudi človeško približa. Pri tem opazimo bistveno razliko v užitku ob ogledovanju glede na to, ali lastnik svojo zbirko predstavlja samo z razumom ali pa iz njega spregovori tudi naklonjenost.7 Kot lahko sklepamo iz navedenega odlomka, je bil »program« jelšin- grajskega muzeja zasnovan tako, da bi obiskovalcu karseda celostno predstavil kulturo, zgodovino in umetnost starega Orienta. Na žalost se »vsebinsko bogate opombe lastnika«, ki so poleg pomena posameznih eksponatov razkrivale tudi kontekst njihove »pridobitve in doživetij pri tem«, niso ohranile, zato bo natančen izvor razstavljenih predme- tov bržkone ostal uganka. Vodič po Rogaški Slatini (Vademecum von Rohitsch­Sauerbrunn) iz leta 1868 v opisu turističnih znamenitosti iz okolice Rogaške Slatine omenja, da bo obiskovalca, ki si jelšingrajski muzej lahko ogleda po predhodni najavi, skozi zbirke vodil lastnik sam. Med sočasnimi viri se jelšingrajski orientalski muzej omenja tudi v knjigi Zdravilišče Rogaška in rogaški termalni vrelci (Bad Rohitsch und die Rohitscher Sauerbrunnen) iz leta 1865, v kateri avtor Ernst Hi- larius Fröhlich hvali Lannoyjevo zbirateljsko vnemo in okus. Obenem razkriva tudi lokacijo muzejskih zbirk, ki so bile izvorno razstavljene v vseh treh orientalistično predelanih salonih: »Gospod baron G(ödel) L(annoy) je z dozidavo pridobil še tri salone, namenjene nadvse zanimivi zbirki, ki jo je s posebno zbirateljsko vnemo in okusom zbral na svoji razgibani življenjski poti na Orientu. Eden teh salonov predstavlja turški, drugi perzijski in tretji arabski stil.«8 Opremo orientalističnih interierov, ki jih v navedenem odlomku omenja Fröhlich, poznamo s fotografij iz obdobja med obema vojnama, ki sta jih naredila umetnostni zgodovinar France Stele in lokalni šmarski fotograf Slavko Ciglenečki (SLIKI 3 in 4). Lokacija Lannoyjevih starinoslovnih zbirk je smiselno dopolnjevala orientalistično podobo dvorca, ki je na obiskovalca učinkoval kot celostna umetnina (»Gesamtkunstwerk«), v kateri se v harmonično celoto zlivajo eksotični vrtovi, arhitektura z interieri ter, nenazadnje, bogata zbirka arheoloških in etnoloških predmetov iz Egipta in Bližnjega vzhoda. Od obiska dvorca si je tako obiskovalec lahko obetal popolno estetsko doživetje Orienta. 7 Huber, »Das orientalische Museum in Erlachstein«, 2. 8 Fröhlich, Bad Rohitsch und die Rohitscher Sauerbrunnen, 88. LUCIJA ČAKŠ ORAČ IN JAN CIGLENEČKI96 Po Lannoyjevi smrti leta 1883 sta dvorec in z njo starinoslovne zbirke podedovala njegova žena Terezija in sin Emil Gödel-Lannoy, ki je v naslednjih desetletjih posamezne dele očetove zbirke podaril različnim muzejem.9 Kljub temu so pomembni sklopi prvotne Lan- noyjeve zbirke v Jelšingradu ostali tudi po prodaji dvorca leta 1887, ko ga je kupil Viljem (Wilhelm) Artens ter ga leta 1934 prodal družini Cais, ki je v njem živela vse do druge svetovne vojne. Leta 1928 je dvorec obiskal France Stele, ki v svojih terenskih zapiskih v zvezi s starinoslovnimi zbirkami omenja »mumije, egiptovske starine, lesene, figuralne rezbarije divjakov, mumije malih živali«.10 O obstoju delov zbirke v medvojnem času, ki v tem obdobju ni bila več odprta za obiskovalce, nenazadnje pričajo tudi fotografije orožne dvorane iz let 1928 in 1936.11 Na njih se – poleg zbirk orožja, tekstila in kož eksotičnih živali – vidijo tudi tri večnadstropna stojala, na vrhu okrašena z islam- skim polmesecem, na katerih je antično posodje in drobna plastika iz Egipta (t. i. ušebtiji) (SLIKI 5 in 6). Družina Cais je Jelšingrad zapustila v času druge svetovne vojne, ko so s seboj najverjetneje odnesli tudi nekatere vrednejše predmete iz nekdanje Lannoyjeve zbirke.12 Zadnji ostanki zbirke so bili iz Jelšingrada dokončno odstranjeni leta 1943, ko je stavbo zasegla nemška vojska in v njej namestila t. i. »Arbeitsdienst« (obvezno mladinsko delo pred vpoklicem v vojsko). Večji del inventarja 9 Tri skulpture iz obdobja grško-rimske antike so bile podarjene Muzejskemu društvu Maribor, katerega naslednik je Pokrajinski muzej Maribor, mezopotam- ski predmeti pa Štajerskemu deželnemu muzeju Joanneum, današnjemu Univer- zalnemu muzeju Joanneum v Gradcu. Marburger Zeitung, št. 74, 20. junij 1905, 4, in XCIV. Jahresbericht des Steiermärkischen Landesmuseum Joanneum über das Jahr 1905, 38. 10 Stele, Terenski zapiski. 11 Orožna dvorana v »turškem slogu«, ki je predstavljala enega izmed treh novo nastalih orientalskih prostorov, je bila uničena v povojnih predelavah. Čakš Orač, Plevnik in Mihelčič Koželj, Jelšingrad, z ljubeznijo sem te ustvaril, 30–31. 12 Vera Cais, hči nekdanjega solastnika dvorca Jelšingrad Viktorja Caisa, je leta 1993 vložila zahtevo za vrnitev premoženja družine Cais, ki je bilo podržavljeno leta 1952 na podlagi Zakona o agrarni reformi in kolonizaciji. Zahteva se je nana- šala na vrnitev nepremičnin skupaj z vsemi zgradbami (med njimi tudi dvor- cem Jelšingrad) in napravami, z vsem živim in mrtvim kmetijskim in gozdnim inventarjem ter vsemi obstoječimi pridelki in zalogami. V denacionalizacijskem postopku, ki ga je vodila Upravna enota Šmarje pri Jelšah pod št. 301-9/93, je bilo ugotovljeno, da upravičenca Viktor in Čestimir Cais na dan 28. avgusta 1945 nista pridobila državljanstva takratne LR Slovenije, zato se je postopek leta 2007 končal z zavržbo zahteve. Predmeti nekdanje orientalne zbirke v zahtevku niso posebej omenjeni. Zgodovinski arhiv Celje, signatura SI ZAC/1044, št. zadeve 301-9/93. Slika 3: Mavrska dvorana, pogled proti zahodni steni, foto Slavko Ciglenečki, okoli 1936 Slika 4: Mavrska dvorana, pogled proti vzhodni steni, foto Slavko Ciglenečki, okoli 1936 PREDMETI ANTIČNIH KULTUR BLIŽNJEGA VZHODA V JELŠINGRADU 99 je bil takrat skupaj z arheološkimi predmeti prenesen v Mestni muzej Maribor, današnji Pokrajinski muzej Maribor.13 Do zdaj je bil med predmeti iz Lannoyjevih starinoslovih zbirk strokovne pozornosti deležen zgolj fragment sarkofaga nubijskega podkralja Merimoseja iz časa 18. dinastije, najden v grobnici TT383 (Qurnet Murai) na območju tebanske nekropole v Zgornjem Egiptu. O sarkofagu iz črnega granita, v velikosti 30 cm × 37 cm × 6 cm, ki ga od leta 1948 hrani Narodni muzej v Pragi, je v reviji Annales du Service de Antiquités d’Égypt v članku z naslovom »Un nouveau fragment du sarcophage de Merimôsé« leta 1950 pisal češki egiptolog Zbyněk Žába. V uvodu članka avtor pojasnjuje, da je praški muzej omenjeni kos sarkofaga pridobil od Jaromira Šlechte, izviral pa naj bi iz nekdanje Lannoyjeve zbirke, kar je tudi prva omemba te zbirke v mednarodni strokovni literaturi.14 Ker z izjemo omenjenega fragmenta Merimoseje- vega sarkofaga drugi predmeti iz nekdanjih zbirk na dvorcu Jelšingrad še niso bili predmet raziskav,15 bomo v tem prispevku predstavili bogato zbirko drobnih arheoloških predmetov, ki so v Lannoyjevem »oriental- nem muzeju« ponazarjali vznik antičnih civilizacij Bližnjega vzhoda. ZBIRKA ARHEOLOŠKIH PREDMETOV Z BLIŽNJEGA VZHODA O jelšingrajski zbirki predmetov z Bližnjega vzhoda je prvič javno po- ročal Huber v prispevku iz leta 1863, v katerem jo primerja z Lannoyjevo kolekcijo egipčanskih starin ter v zvezi s tem pravi: »Medtem ko nam številni, zelo dobro ohranjeni hieroglifi pričajo o somraku zgodovine v dolini Nila, nas precej nič slabše ohranjenih babilonskih klinopisov spominja na začetke kultur v Prednji Aziji.«16 Na osnovi primerjave s predmeti, ki so glede na digitalno bazo graškega Univerzalnega muzeja 13 O tem priča popis 454 zaseženih predmetov, kjer se poleg egipčanskih, mezopotamskih in drugih kosov orientalne zbirke omenjajo tudi pohištvo, les- tenci, kipi, orožje, slike, knjige in drobni inventar. Popis hranijo v Pokrajinskem arhivu Maribor, fond Pokrajinski muzej Maribor, signatura SI PAM/0853, aš 2, ovoj 59. 14 Žába, »Un nouveau fragment du sarcophage de Merimôsé«, 509. 15 Lannoyjevo vlogo zbiratelja egipčanskih starin je prvi raziskoval Gottfried Hamernik, »Rudolf Gödel-Lannoy – auf den Spuren einen vergessenen Sam- mlers«, pri čemer med predmeti iz jelšingrajske egiptološke zbirke obravnava izključno omenjeni fragment sarkofaga iz praškega muzeja. Podobno tudi Kajfež, »Med službeno dolžnostjo in zbirateljsko strastjo«, 41–46. 16 Huber, »Das orientalische Museum in Erlachstein«, 2. Slika 5: Orožna dvorana s starinoslovno zbirko predmetov, foto Slavko Ciglenečki, okoli 1936 LUCIJA ČAKŠ ORAČ IN JAN CIGLENEČKI102 Joanneum povezani z Lannoyjevo zapuščino, se na zbirko nanaša tudi opis »orientalskih talismanov«, ki jih Huber postavlja ob bok najlepšim primerkom iz velikih svetovnih muzejev: Zbirka orientalskih talismanov je že sama po sebi nekaj redkega. Ta v Jelšingradu, ki jo sestavljajo predmeti iz karneola, kalcedona, oniksa itd., je dovolj bogata, da obiskovalcu približa kulturnozgodovinski pomen talismanov za Vzhodnjake ter vsebuje takšne mojstrovine, kakršni so najboljši primerki v zbirkah na Dunaju, v pariškem Louvru ter v muzeju South Kensington v Londonu.17 V knjigi Rogaška Slatina in rogaški termalni vrelci (1865) zbirko predmetov z Bližnjega vzhoda omeni tudi Ernst Hilarius Fröhlich, ki poroča, da je vsebovala »več kot tristo klesanih kamnov (talismanov) redke lepote« in »vrsto bronastih in marmornih idolov iz Egipta, Sirije, Babilonije in Grčije, ki predstavljajo mitologijo teh dežel«.18 Najverjetneje je po prodaji dvorca leta 1887 del očetove zbirke arheoloških predmetov z Bližnjega vzhoda s seboj vzel Lannoyjev sin Emil Gödel-Lannoy, ki jo je nato leta 1905 podaril graškemu muzeju Joanneum.19 Ko je dvorec Jelšingrad leta 1928 obiskal France Stele, v zvezi z jelšingrajsko starinoslovno zbirko ne omenja predmetov mezopotamske umetnosti. Tudi na ohranjenih fotografijah, na kat- erih se sicer razločno vidijo egipčanski kipci, ni mogoče prepoznati predmetov mezopotamskega izvora. Kljub temu je tudi po menjavi lastnikov na Jelšingradu moralo ostati vsaj sedem predmetov z ob- močja Mezopotamije, saj je v popisu predmetov, ki jih je tedanjim lastnikom, družini Cais, leta 1943 zasegla nemška vojska, zabeleženih »pet talismanov« ter dva primerka »opečnega kamna s klinopisom«.20 Že pred nemško zaplembo dvorca je družina Cais pobegnila v tujino in s seboj vzela tudi dele nekdanje jelšingrajske zbirke, ki so nato prek Jaromira Šlechte leta 1948 prišli v praški Narodni muzej. Poleg že omenjenega fragmenta Merimosejevega sarkofaga se med štirimi 17 Ibid., 2. 18 Fröhlich, Bad Rohitsch und die Rohitscher Sauerbrunnen, 88. 19 XCIV. Jahresbericht des Steiermärkischen Landesmuseum Joanneum über das Jahr 1905, 38. 20 V inventarnih knjigah (in njihovih predhodnicah) Pokrajinskega muzeja Mari- bor danes ni mogoče najti predmetov z definirano provenienco Jelšingrad, Jelše, Jelsche ali Viktor Cais. Slika 6: Stojalo z razstavljenimi predmeti v orožni dvorani Jelšingrada (izsek), foto France Stele, 1928 LUCIJA ČAKŠ ORAČ IN JAN CIGLENEČKI104 predmeti v akcesijski knjigi tako omenja tudi kos opečnega kamna s klinopisom.21 Za rekonstrukcijo Lannoyjeve zbirke predmetov z Bližnjega vzhoda je pomembno Letno poročilo štajerskega deželnega muzeja Joanneum iz leta 1906, na osnovi katerega je razvidno, da je graški muzej leta 1905 od Emila Gödel-Lannoyja prejel donacijo 68 predmetov iz starega Orienta. Med njimi so še posebej izpostavljeni predmeti z območja Mezopotamije: »šest babilonskih cilindrov z risbami in pisavo – med njimi eden iz slonovine – kot tudi glineni cilinder z napisom«.22 V Joanneumu je bilo na osnovi digitalne baze mogoče identificirati 33 predmetov Emilove donacije, med katerimi so: a) trije cilindrični pečati, b) dvajset pečatnih kamnov, c) devet živalskih amuletov ter d) glineni stožec kralja Gudea iz Lagaša s klinopisom. Cilindrični pečati. Prvo skupino predmetov iz Lannoyjeve mezo- potamske zbirke tvorijo trije cilindrični pečati, ki so se v kulturah stare Mezopotamije uporabljali kot administrativno orodje namesto podpisa. Vanje so običajno vgravirani bodisi figurativni živalski in človeški prizori bodisi klinopisna pisava ali oboje. Ker podatkov o tem, od kod in na kakšen način so ti predmeti prišli v Lannoyjevo zbirko, ni na voljo, lahko o njihovi okvirni dataciji sklepamo zgolj na osnovi analogij. Vsi trije cilindrični pečati so bili leta 1976 objavljeni v članku Erike Bleibtreu z naslovom »Mesopotamische Rollsiegel und säsänidische Stempelsiegel im Joanneum, Graz«, ki je izšel v reviji Wiener Zeitschrift für die Kunde des Morgenlandes 68. Cilindrični pečat iz mlečnega opala (registrska številka 100525) v velikosti 2,2 cm × 1,4 cm × 1,4 cm ima deloma poškodovan relief z upodobitvijo klečečega molilca in bradatega boga na prestolu ter s šestvrstičnim napisom v klinopisu. Po analogiji z drugimi sorodnimi predmeti ga je mogoče umestiti v prvo kasitsko skupino in potemtakem sodi v obdobje, ko so po vdoru Hetitov in padcu starega babilonskega kraljestva med letoma 1595 in 1155 pr. Kr. v Babiloniji vladali Kasiti.23 Na cilindričnem pečatu iz rjavo-belega ahata (registrska številka 100520) v velikosti 3,7 cm × 1,5 cm × 1,5 cm je upodobljen lovski prizor z bradatim moškim v medijskem konjeniškem 21 Podatke iz akcesijske knjige št. 19/48 Narodnega muzeja v Pragi, ki govorijo o nakupu štirih predmetov nekdanje Lannoyjeve zbirke, je prijazno posredoval Pavel Onderka. 22 XCIV. Jahresbericht des Steiermärkischen Landesmuseum Joanneum über das Jahr 1905, 38. 23 Bleibtreu, »Mesopotamische Rollsiegel und säsänidische Stempelsiegel im Joan- neum, Graz«, 119–20. PREDMETI ANTIČNIH KULTUR BLIŽNJEGA VZHODA V JELŠINGRADU 105 oblačilu, ki s sulico prebada merjasca. Nad merjascem je krilati sončni disk, ki tipološko ustreza polno razvitemu ahajmenidskemu slogu, zaradi česar je predmet mogoče datirati v obdobje prvega perzijskega kraljestva (5. stol. pr. Kr.).24 Na cilindričnem pečatu iz hematita (registr- ska številka 100611) v velikosti 2,2 cm × 1,3 cm × 1,3 cm so upodobljene tri skupine figur: vremenski bog z dvovilično strelo, ki stoji na levjem zmaju, sončni bog z žago na bizonu ter na prestolu sedeči bog v dolgi halji, ki stoji na hrbtu neznane živali. Takšne upodobitve so značilne za anatolsko skupino kapadokijske gliptike (SLIKA 7).25 V muzeju Joanneum danes skupno hranijo 20 cilindričnih pečatov, od katerih jih je 15 v muzejsko zbirko prišlo že v letih 1815 in 1816, ko jih je ustanovitelju muzeja, nadvojvodi Johannu, podaril britanski ra- ziskovalec James Claudius Rich (1787–1821),26 medtem ko je preostalih pet primerkov v muzej prišlo pozneje. Kot rečeno, letno poročilo iz leta 1906 omenja, da je Emil Gödel-Lannoy muzeju doniral šest cilin- dričnih pečatov, vendar so v povezavi z njim v inventarni knjigi izrecno navedeni le zgoraj opisani trije (registrske številke 100525, 100520, 100611). Domnevati je mogoče, da sta tudi preostala dva cilindrična pečata v muzejski lasti povezana z nekdanjo Lannoyjevo zbirko,27 četudi v dokumentaciji ta podatek ni zabeležen. Letno poročilo med šestimi cilindričnimi pečati iz Emilove donacije posebej omenja tudi primerek iz slonovine, ki pa ga danes ni več v muzeju. Pečatni kamni. Najštevilčnejšo skupino predmetov iz nekdanje Lannoyjeve zbirke predstavlja 20 pečatnikov iz poldragih kamnov, od katerih jih Erika Bleibtreu v prej omenjenem članku obravnava 13. Vsi do zdaj objavljeni primerki so datirani v pozno sasanidsko ob- dobje (6.–7. stol. po Kr.),28 na njih pa so vgravirani različni figurativni božanski, človeški in živalski motivi: Gajomard, mitološki prvi človek (registrska številka 100669), svečenik (RŠ 100682), Anahita, boginja vode in plodnosti z luninim krajcem na levi in sedemkrako zvezdo na desni (RŠ 100674), ptič ali raca (RŠ 100672), lev (RŠ 100509), medved (RŠ 100675), jelen (RŠ 100615 in 100676), gazela (RŠ 100680), dve gazeli, obrnjeni druga proti drugi (RŠ 100517), grbasto govedo (RŠ 100616 in 100677), ovnova glava (RŠ 100681) in oltar z ognjem, ki ima na levi 24 Ibid., 123–25. 25 Ibid., 112. 26 Galter, »Die altorientalischen Altertümer im Landesmuseum Joanneum«, 17. 27 Oba primerka sta datirana v obdobje starobabilonskega kraljestva. Bleibtreu, »Mesopotamische Rollsiegel und säsänidische Stempelsiegel im Joanneum, Graz«, 112–15. 28 Ibid., 126–30. LUCIJA ČAKŠ ORAČ IN JAN CIGLENEČKI106 lunin krajec in na desni šestkrako zvezdo (RŠ 100518). Preostalih sedem pečatnih kamnov (RŠ 100506, 100512, 100519, 100615, 100664, 100670 in 100671) je tukaj objavljenih prvič in jih bo v prihodnosti potrebno podrobneje tipološko opredeliti (SLIKA 8). Živalski amuleti. Iz Emilove donacije je ohranjenih devet pred- metov, ki so v stari Mezopotamiji služili kot talismani za odganjanje zla in za povečanje lastnikove moči. Običajno so bili izdelani v obliki različnih živalskih vrst, med katerimi se da na primerkih iz nekdanje Lannoyjeve zbirke prepoznati ptico (RŠ 100693), jagnje (RŠ 100694), ležečo kravo (RŠ 100691), miš (RŠ 100695), ležečega leva (RŠ 100697) in zaslutiti druge težko določljive živali (RŠ 100689, 100690, 100692, 100696). Čeprav gradivo še ni bilo objavljeno in strokovno obdelano, pa ravno ti amuleti dokazujejo, da so obravnavani predmeti v graški muzej prišli iz nekdanje jelšingrajske zbirke. Huberjevo poročilo iz leta 1863 namreč razkriva, da je bila v Jelšingradu bogata zbirka »orientalskih talismanov«, pri čemer še posebej izpostavlja predmete iz poldragih kamnov,29 ki po opisih skoraj gotovo sovpadajo s primerki iz Emilove donacije. V prid temu govori tudi nalepka s staro inventarno številko »60«, ki je na enem izmed amuletov (RŠ 100694) domnevno ostala še iz časov nekdanje muzejske zbirke na dvorcu Jelšingrad (SLIKA 9). Glineni stožec. Med predmeti iz Emilove donacije najbolj izstopa glineni stožec sumerskega kralja Gudea iz Lagaša, v velikosti 9,3 cm × 4,8 cm × 4,6 cm, na katerem je ohranjen desetvrstični klinopisni napis. Takšne glinene stožce so v mezopotamskih kulturah od 3. tisočletja pr. Kr. dalje postavljali na zidove iz posušene opeke kot dokaz, da je bil tempelj ali zgradba last boga, ki mu je bil predmet posvečen. Sumerski napis, ki je razdeljen v dva stolpca in se nahaja na spodnjem delu gline- nega stožca, se v prevodu glasi: »Za Ningirsa, mogočnega boga Enlila, je Gudea, vladar Lagaša, vzpostavil starodavni red. Na svoje mesto je znova postavil njegovo svetišče Enninu-Anzubarbara«.30 Glineni stožec, ki ga je mogoče datirati okoli leta 2100 pr. Kr., je tako najstarejši ohranjeni predmet iz Lannoyjeve starinoslovne zbirke (SLIKA 10).31 29 Huber, »Das orientalische Museum in Erlachstein«, 2. 30 Galter, »Die altorientalischen Altertümer im Landesmuseum Joanneum«, 17. Za pomoč pri interpretaciji in prevodu odlomka se zahvaljujeva Nikitu Artemovu s Porurske univerze v Bochumu. 31 V zvezi s tem predmetom Galter, »Die altorientalischen Altertümer im Lan- desmuseum Joanneum«, 17, domneva, da se je na trgu s starinami pojavil kmalu po ilegalnih izkopavanjih v sumerskem mestu Girsu (današnji Tello) med letoma 1900 in 1903. Galter na osnovi navideznega časovnega sovpadanja med omenjenimi ropanji in Emilovo donacijo graškemu muzeju leta 1905 zmotno sklepa, da naj bi glineni stožec kralja Gudea iz Lagaša izviral iz mesta Girsu, REGISTRSKA ŠT., MATERIAL, DIMENZIJE (CM) CILINDRIČNI PEČAT IN ODLITEK 100520, ahat, 3,7 × 1,5 × 1,5 100525, mlečni opal, 2,2 × 1,4 × 1,4 100611, hematit, 2,2 × 1,3 × 1,3 SLIKA 7: Podatki o cilindričnih pečatih (registrska št., material, dimenzije v cm): Digitalna baza v oddelku Münzkabinett, Universalmuseum Joanneum, Gradec Fotografije: Jan Ciglenečki Tabela: Lucija Čakš Orač REGISTRSKA ŠT., MATERIAL, DIMENZIJE (CM) CILINDRIČNI PEČAT IN ODLITEK 100520, ahat, 3,7 × 1,5 × 1,5 100525, mlečni opal, 2,2 × 1,4 × 1,4 100611, hematit, 2,2 × 1,3 × 1,3 SLIKA 7: Podatki o cilindričnih pečatih (registrska št., material, dimenzije v cm): Digitalna baza v oddelku Münzkabinett, Universalmuseum Joanneum, Gradec Fotografije: Jan Ciglenečki Tabela: Lucija Čakš Orač PEČATNI KAMEN REG. ŠT. MATERIAL DIMENZIJE (CM) PEČATNI KAMEN REG. ŠT. MATERIAL DIMENZIJE (CM) 100506 jaspis 1,9 × 1,6 × 1,5 100519 karneol 1,5 × 1,4 × 1,2 100509 kalcedon 1,7 × 1,4 × 1 100615 hematit 1 × 1,3 × 1,2 100512 poldragi kamen 2,7 × 2,5 × 1,2 100616 kalcedon 1,8 × 1,5 × 1,2 100517 karneol 1,2 × 1,2 × 0,9 100664 poldragi kamen 1,3 × 1,2 × 0,6 100518 kalcedon 2,5 × 1,9 × 1,6 100669 kalcedon 2,1 × 1,8 × 1,5 SLIKA 8a: Podatki o pečatnih kamnih (registrska št., material, dimenzije v cm): Digitalna baza v oddelku Münzkabinett, Universalmuseum Joanneum, Gradec Fotografije: Jan Ciglenečki Tabela: Lucija Čakš Orač PREDMETI ANTIČNIH KULTUR BLIŽNJEGA VZHODA V JELŠINGRADU 109 ZAKLJUČEK Lannoyjeva jelšingrajska zbirka arheoloških predmetov je tesno po- vezana z različnimi postajami na njegovi razgibani diplomatski poti. Kot tipičen predstavnik konzulov iz prve polovice 19. stoletja, ki so v službi evropskih velesil delovali v Egiptu in na Bližnjem vzhodu, se je v prostem času tudi sam vneto posvečal zbirateljski dejavnosti. Že med službovanjem v Aleksandriji, kjer je deloval med letoma 1840 in 1846, ga je nad zbirateljstvom verjetno navdušil Anton Lavrin, avstrijski generalni konzul slovenskega rodu, ki je s svojimi donacijami zaslužen za začetek egiptološke zbirke Umetnostnozgodovinskega muzeja na Dunaju.32 Čeprav natančnih podatkov o nastajanju Lannoyjeve pri- vatne zbirke ni, pa lahko domnevamo, da je bogato zbirko z drobnimi predmeti kultur Bližnjega vzhoda pridobil v času svojega službovanja v Bejrutu med letoma 1849–1855, ko je diplomatsko pokrival območje Sirije in Palestine. O njegovem zanimanju in pozornem spremljanju aktualnega dogajanja na področju arheoloških izkopavanj priča tudi pismo, o hranjeno v dunajskem Umetnostnozgodovinskem muzeju, ki ga je iz Bejruta v domovino poslal 9. marca 1855. V tem pismu, ki je dragocen dokument o starinoslovnih zanimanjih tedanjih konzulov, Lannoy neimenovanemu vladnemu svetniku poroča o zanimivi antikvarni najdbi, ki smo jo v teh dneh odkrili v Seydi – starem Sidonu. Gre za kolosalen ovalen sarkofag iz sienita. Spodnji del sarkofaga je popolnoma preprost in brez skulptur. Na pokrovu je v reliefu v egipčanskem slogu upodobljena glava. Pri najdbi je najbolj zanimiv feničanski napis, ki se začne pod to glavo in v 22 vrsticah obsega vsaj 1002 znaka. Za boljše razumevanje vam pošiljam preris zgornje ploskve s pokrova sarkofaga, naredil sem ga po risbi nekega lokalnega starinarja, ki je bil na kraju samem. Ker na risbi ni bilo dovolj prostora za napis, sem tega kopiral posebej. Glede na živahne stike, ki so obstajali med Egiptom in Fenicijo, je verjetno, da je bil sarkofag narejen v Egiptu in šele nato v Sidonu opremljen z napisom. V prid temu govori razen materiala tudi razlika v tehnični obdelavi – medtem ko je glava izdelana z natančnostjo, ki je značilna za vse egipčanske pri čemer ne upošteva širšega konteksta, da je bil omenjeni stožec le eden od 68 predmetov, ki so že dolgo pred ilegalnimi izkopavanji v Girsu skupaj tvorili nekdanjo jelšingrajsko zbirko. 32 Harmenik, Anton Ritter von Laurin, Diplomat, Sammler und Ausgräber, in Kajfež, »Med službeno dolžnostjo in zbirateljsko strastjo«, 12–40. PEČATNI KAMEN REG. ŠT. MATERIAL DIMENZIJE (CM) PEČATNI KAMEN REG. ŠT. MATERIAL DIMENZIJE (CM) 100506 jaspis 1,9 × 1,6 × 1,5 100519 karneol 1,5 × 1,4 × 1,2 100509 kalcedon 1,7 × 1,4 × 1 100615 hematit 1 × 1,3 × 1,2 100512 poldragi kamen 2,7 × 2,5 × 1,2 100616 kalcedon 1,8 × 1,5 × 1,2 100517 karneol 1,2 × 1,2 × 0,9 100664 poldragi kamen 1,3 × 1,2 × 0,6 100518 kalcedon 2,5 × 1,9 × 1,6 100669 kalcedon 2,1 × 1,8 × 1,5 SLIKA 8a: Podatki o pečatnih kamnih (registrska št., material, dimenzije v cm): Digitalna baza v oddelku Münzkabinett, Universalmuseum Joanneum, Gradec Fotografije: Jan Ciglenečki Tabela: Lucija Čakš Orač PEČATNI KAMEN REG. ŠT. MATERIAL DIMENZIJE (CM) PEČATNI KAMEN REG. ŠT. MATERIAL DIMENZIJE (CM) 100670 poldragi kamen 1,9 × 1,8 × 1,5 100676 ahat 1,4 × 1,4 × 1 100671 poldragi kamen 1,8 × 1,5 × 0,9 100677 hematit 1,6 × 1,5 × 1,2 100672 kalcedon 1,4 × 1,2 × 1,1 100680 kalcedon 1,4 × 1,2 × 1,1 100674 ahat 1,6 × 1,3 × 0,3 100681 kalcedon 1,4 × 1,1 × 0,8 100675 ahat 1,3 × 1,3 × 1 100682 karneol 1,9 × 1,4 × 1 SLIKA 8b: Podatki o pečatnih kamnih (registrska št., material, dimenzije v cm): Digitalna baza v oddelku Münzkabinett, Universalmuseum Joanneum, Gradec Fotografije: Jan Ciglenečki Tabela: Lucija Čakš Orač ŽIVALSKI AMULET REG. ŠT. MATERIAL DIMENZIJE (CM) ŽIVALSKI AMULET REG. ŠT. MATERIAL DIMENZIJE (CM) 100689 kamen 3,8 × 2,6 × 1,2 100694 kamen 2,6 × 1,6 × 0,6 100690 kamen 2,8 × 1,6 × 1 100695 kamen 2,5 × 1,7 × 0,8 100691 kamen 3,4 × 1,6 × 1,1 100696 kamen 2 × 1,6 × 1,1 100692 kamen 2,7 × 2 × 0,9 100697 kamen 1,7 × 1 × 0,7 100693 kamen 2,8 × 1,9 × 1,4 SLIKA 9: Podatki o živalskih amuletih (registrska št., material, dimenzije v cm): Digitalna baza v oddelku Münzkabinett, Universalmuseum Joanneum, Gradec Fotografije: Jan Ciglenečki Tabela: Lucija Čakš Orač PEČATNI KAMEN REG. ŠT. MATERIAL DIMENZIJE (CM) PEČATNI KAMEN REG. ŠT. MATERIAL DIMENZIJE (CM) 100670 poldragi kamen 1,9 × 1,8 × 1,5 100676 ahat 1,4 × 1,4 × 1 100671 poldragi kamen 1,8 × 1,5 × 0,9 100677 hematit 1,6 × 1,5 × 1,2 100672 kalcedon 1,4 × 1,2 × 1,1 100680 kalcedon 1,4 × 1,2 × 1,1 100674 ahat 1,6 × 1,3 × 0,3 100681 kalcedon 1,4 × 1,1 × 0,8 100675 ahat 1,3 × 1,3 × 1 100682 karneol 1,9 × 1,4 × 1 SLIKA 8b: Podatki o pečatnih kamnih (registrska št., material, dimenzije v cm): Digitalna baza v oddelku Münzkabinett, Universalmuseum Joanneum, Gradec Fotografije: Jan Ciglenečki Tabela: Lucija Čakš Orač ŽIVALSKI AMULET REG. ŠT. MATERIAL DIMENZIJE (CM) ŽIVALSKI AMULET REG. ŠT. MATERIAL DIMENZIJE (CM) 100689 kamen 3,8 × 2,6 × 1,2 100694 kamen 2,6 × 1,6 × 0,6 100690 kamen 2,8 × 1,6 × 1 100695 kamen 2,5 × 1,7 × 0,8 100691 kamen 3,4 × 1,6 × 1,1 100696 kamen 2 × 1,6 × 1,1 100692 kamen 2,7 × 2 × 0,9 100697 kamen 1,7 × 1 × 0,7 100693 kamen 2,8 × 1,9 × 1,4 SLIKA 9: Podatki o živalskih amuletih (registrska št., material, dimenzije v cm): Digitalna baza v oddelku Münzkabinett, Universalmuseum Joanneum, Gradec Fotografije: Jan Ciglenečki Tabela: Lucija Čakš Orač LUCIJA ČAKŠ ORAČ IN JAN CIGLENEČKI112 skulpture, pa kaže napis precej bolj grob videz, ki nima nič skupnega s čistostjo staroegipčanskih pismenk. Omenjeni sarkofag je bil najden v neposredni bližini Seyde, zakopan je bil zelo plitvo na nekem polju, kjer so bili odkriti še številni sledovi starih zgradb in več v obdelano polje vkopanih grobnih niš.33 Natančen opis najdbe ne priča le o Lannoyjevem dobrem poznavanju starin, temveč tudi o jasnem zavedanju o njihovem znanstvenem pomenu, zaradi česar je v domovino poslal tudi prepis feničanskega napisa. Naslovnika pri tem spodbuja, naj »o najdbi obvesti cesarsko akademijo znanosti, ki jo bo spričo redkosti večjih feničanskih na- pisov to verjetno zanimalo«.34 V pismu sledi poročilo o arheoloških odpravah in opis drugih nedavnih odkritij, v zvezi s čimer v prilogi, ki se žal ni ohranila, pošilja dodatne dokumente. Glede zbirke bližnjevzhodnih predmetov na dvorcu Jelšingrad je zanimiv zlasti zaključek pisma, v katerem Lannoy poroča o nedavnih izkopavanjih v starodavnih Ninivah, prestolnici asirskega kraljestva. Ob tem skuša pri naslovniku doseči, da bi ga tja poslali službeno, kar bi mu omogočilo pridobiti dragocene predmete za avstrijske zbirke: Gospod Fresnel, trenutni francoski konzul v Mosulu, za svojo vlado vneto nadaljuje izkopavanja. Tudi Angleži so tam zelo aktivni in generalni konzul Rawlinson se od časa do časa poda na inšpekcijo od Bagdada do Mosula. Angleži in Francozi pošiljajo najdene predmete z običajnimi rečnimi ladjami do Basre, kjer jih prevzamejo vojne ladje. Tudi mi bi lahko v Ninivah zbrali dragoceno asirsko zbirko, jaz pa sem še vedno pripravljen iti tja. Izkopavanje in zlasti transport večinoma kolosalnih predmetov bi bila seveda draga, zato menim, da je odveč, če bi zahajal v podrobnosti, čeprav bomo kasneje morda obžalovali, da smo zamudili ugoden trenutek.35 V navedem odlomku Lannoy jasno izraža pripravljenost, da bi poma- gal organizirati avstrijska izkopavanja v Ninivah. Na žalost ni znano, kakšen je bil odgovor na njegovo pismo in ali je Lannoy pozneje odšel v Ninive. Vsekakor je starodavna asirska prestolnica ena izmed možnih lokacij, od koder bi lahko izvirali posamezni mezopotamski predmeti iz nekdanje jelšingrajske zbirke. 33 Bericht des Gödel-Lannoy über einen Fund in Saida und Ausgrabungen in Ninive, 1–2. 34 Ibid., 3. 35 Ibid., 4–5. Slika 10: Glineni stožec kralja Gudea iz Lagaša LUCIJA ČAKŠ ORAČ IN JAN CIGLENEČKI114 BIBLIOGRAFIJA Bleibtreu, Erika. »Mesopotamische Rollsiegel und säsänidische Stempelsiegel im Joanneum, Graz«. Wiener Zeitschrift für die Kunde des Morgenlandes 68 (1976): 105–30. Burghardt, Joseph. Vademecum von Rohitsch­Sauerbrunn. Dunaj: Leopold Sommer, 1868. Čakš Orač, Lucija, Andreja Mihelčič Koželj in Matija Plevnik. Jelšingrad, z ljubeznijo sem te ustvaril. Šmarje pri Jelšah: Knjižnica Šmarje pri Jelšah, 2020. Deusch, Engelbert. Die effektiven Konsuln Österreich (­Ungarns) von 1825–1918: Ihre Ausbildung, Arbeitsverhätnisse und Biografien. Dunaj: Böhlau Verlag, 2017. Fröhlich, Ernst Hilarius. Bad Rohitsch und die Rohitscher Sauerbrunnen. Dunaj: Wilhelm Braumüller k. k Hof- und Universitätsbuchhändler, 1865. Galter, Hannes. »Die altorientalischen Altertümer im Landesmuseum Joanneum – ihre Herkunft und ihre Bedeutung«. Archäologische und numismatische Beiträge aus dem Landesmuseum Joanneum 19 (2006): 15–19. Hamernik, Gottfried. Anton Ritter von Laurin, Diplomat, Sammler und Ausgräber. Doktorska disertacija. Universität Wien, 1985. Hamernik, Gottfried. »Rudolf von Gӧdel-Lannoy – auf den Spuren eines vergessenen Sammlers«. V: Egypt and Austria II: Proceedings of a Sym­ posium, ur. Johanna Holaubek, Wolf B. Oerter in Hana Navrátilová, 55–64. Praga: Czech Institute of Egyptology, 2006. Huber, J. »Das Orientalische Museum in Erlachstein«. Tagespost 116 (1863): 1–2. Kajfež, Tomislav. »Med službeno dolžnostjo in zbirateljsko strastjo: Slovenski zbiratelji starin iz vrst avstrijskih diplomatov v Egiptu«. V: Slovenci in čar Egipta: Diplomati, zbiralci, misijonarji in popotniki, ur. Irena Lazar, 9–74. Koper: Univerza na Primorskem, 2010. Kuratorium. XCIV. Jahresbericht des Steiermärkischen Landesmuseum Jo­ anneum über das Jahr 1905. Gradec: Deutsche Vereins-Druckerei Graz, 1906. Reichert, Carl. Einst und Jetzt: Album, Steiermarks sämmtliche interessante Schlösser, Burgruinen, Städte, Märkte, Kirchen und Klöster enthal­ tend. Gradec: samozaložba, 1864. Reichert, Carl. Spodnještajerske vedute Carla Reicherta. Prevedla Ksenija Vidic. Maribor: Umetniški kabinet Primož Premzl, 2015. Stele, France. Terenski zapiski (tipkopis). Strokovno gradivo hrani Ministrstvo za kulturo, INDOK center, 1928. Stopar, Ivan. Dvorec Jelše pri Šmarju. Ljubljana: Ministrstvo Republike Slovenije za kulturo, Uprava za kulturno dediščino, 1998. Žába, Zbyněk. »Un nouveau fragment du sarcophage de Merimôsé«. Annales du Service de Antiquités d’Égypt 50 (1950): 509–14. PREDMETI ANTIČNIH KULTUR BLIŽNJEGA VZHODA V JELŠINGRADU 115 Arhivski viri Kunsthistorisches Museum, Antikensammlung, Akten des Münz- und Antikenkabinetts, Nr. 661 ex 1855: Bericht des Gödel-Lannoy über einen Fund in Saida und Ausgrabungen in Ninive. Zbirka predmetov iz dvorca Jelšingrad (Erlachstein), ki je bila leta 1943 premeščena v Pokrajinski muzej Maribor. Pokrajinski arhiv Maribor, fond Pokrajinski muzej Maribor, signatura SI PAM/0853, AŠ 2, ovoj 59. Skupščina občine Šmarje pri Jelšah, Cais Vera, zahtevek za denacionalizacijo dvorca Jelšingrad. Zgodovinski arhiv Celje, signatura SI ZAC/1044, št. zadeve: 301-9/93. LUCIJA ČAKŠ ORAČ IN JAN CIGLENEČKI116 IZVLEČEK Dvorec Jelšingrad (Erlachstein), ki stoji na severozahodnem obrobju Šmarja pri Jelšah, je bil v sredini 19. stoletja deležen prenove vzhod- nega dela stavbe, interierjev in parka po vzorih mavrske in orientalske arhitekture. Za novo eksotično podobo je bil zaslužen tedanji lastnik Rudolf Oskar Gödel-Lannoy (1814–1883), ki je med dolgoletno diplo- matsko kariero v Egiptu, na Bližnjem vzhodu in Balkanu načrtno zbiral starine. Ob vrnitvi v domovino jih je v svojem dvorcu razstavil v treh novonastalih orientalskih dvoranah, kar se v sočasnih virih omenja kot »orientalski muzej«. Iz popisa predmetov, ki so jih leta 1943 v dvorcu zasegli Nemci in prenesli v Pokrajinski muzej Maribor, je razvidno, da je Lannoyjeva zbirka starin obsegala številne predmete iz starega Egipta, Mezopotamije, Grčije in Rima. Z izjemo staroegipčanskega fragmenta Merimosejevega sarkofaga iz 18. dinastije, ki ga danes hranijo v Na- rodnem muzeju v Pragi, v dosedanjih raziskavah vsebina Lannoyjevih starinoslovnih zbirk ni bila deležna strokovne pozornosti. Prispevek se osredotoča na jelšingrajsko zbirko arheoloških predmetov – in sicer na cilindrične pečate, pečatne kamne, živalske amulete in glineni stožec kralja Gudea iz Lagaša, ki jih danes hranijo v depoju arheološke zbirke Univerzalnega muzeja Joanneum v Gradcu. KLJUČNE BESEDE: Orientalski muzej Jelšingrad, Rudolf Oskar Gö- del-Lannoy, Emil Gödel-Lannoy, Mezopotamija, cilindrični pečati, pečatni kamni, živalski amuleti, glineni stožec kralja Gudea iz Lagaša PREDMETI ANTIČNIH KULTUR BLIŽNJEGA VZHODA V JELŠINGRADU 117 THE ARTIFACTS FROM THE ANCIENT MIDDLE EAST IN THE COLLECTIONS OF JELŠINGRAD MANOR ABSTRACT In the mid-19th century, Jelšingrad (Erlachstein) manor, located on the northwestern outskirts of Šmarje pri Jelšah, underwent a complete renovation in the Orientalist style. The person responsible for this exotic renovation was the manor’s owner, Rudolf Oskar Gödel-Lannoy (1814–1883), who had had a long diplomatic career in Egypt, the Middle East, and the Balkans, and was a systematic collector of antiquities from these lands. Upon returning from the diplomatic missions, he decided to exhibit the collected antiquities in the orientalist halls of Jelšingrad manor, referred to in contemporary sources as the Oriental Museum. The Germans seized the exhibited objects in 1943 and transferred them to the Regional Museum in Maribor (Pokrajinski muzej Mari- bor). Their list shows that Lannoy’s collection of antiquities included objects from ancient Egypt, Mesopotamia, Greece, and Rome. Apart from the ancient Egyptian fragment of the 18th-dynasty sarcophagus of Merimose, now housed in the National Museum in Prague, the con- tent of Lannoy’s antiquarian collections has not yet received scholarly attention. The present paper focuses on the collection of Mesopotamian objects, i.e. cylinder seals, stamp seals, animal amulets, and a clay cone of King Gudea of Lagaš, which are presently kept in the depot of the archaeological collection of the Universalmuseum Joanneum in Graz. KEYWORDS: Oriental Museum Jelšingrad, Rudolf Oskar Gödel-Lannoy, Emil Gödel-Lannoy, Mesopotamia, cylinder seals, stamp seals, animal amulets, clay cone of King Gudea of Lagaš