biiiiinMHMMMMiM mmmmmmHmumrnmmimamm^ 1! I I III III I! I M I i IIHII ...........P. Naši begunci se vračajo TISKALA, IZDALA IN ZALOŽILA * . NARODNA TISKARNA- v GORICI, ULICA VETTURINI ŠT. 9 - 1. 191». iimuM............ minil um ih uiiiiiiiiiiiiii i m 111 iniim m u i n mmm rum11 m i t i 111 MAN U FAKTUR NA TRGOVINA TEOD. HRIBAR = GORICA = Corso Verdi Št. 32 O hiši »Centralne Posojilnice".) CENTRALNA POSOJILNICA" = Gorica = Corso Verdi 32, I. nadstr. posluje redno vsaki dan od 8. do 12. in od 3. do 5. ure pop. Ob sobotah popoludne, ob nedeljah in praznikih je urad zaprt. Goriška zveza gospodarskih zadrug in društev v Gorici registrovana zadruga z omejeno zavezo v Gorici, Corso Verdi štev. 32, I. nadstr., uraduje vsak delavnik od 8. do 12. in od 3. do 5. popoludne. Ob sobotah in pred prazniki pop, ter ob nedeljah in praznikih je urad zaprt. Podružnica L]ubl]anskB Kreditne Banke v Gorici Corso Verdi („Trgovski Dom") Obrestuje vloge na knjižice po 37a%, na daljšo odpoved vezane vloge po dogovoru. Nakup in prodaja vsakovrstnega tujega denarja. r fr KOLEDAR ZA PRESTOPNO LETO 1920 Uredil Dr. A. PAVLICA. Drugi natis. TISKALA, IZDALA IN ZALOŽILA .NARODNA TISKARNA* V GORICI, ULICA VETTURINI ŠT. 9 (.S. GREGORČIČEV DOM".) Ji Mrki solnca in meseca v letu 1920. Leta 1920. bodeta solnce in mesec dvakrat mrknila. V naših krajih bodo oba mrka meseca in zadnji mrk solnca !e deloma vidni. 1. Prvi mrk meseca bo dne 3. maja od 2. ure 15 min. do 3. ure 27 min, zjutraj. Videti ga bo po celi Evropi, po južno-zahodni Aziji in na Tihem morju. 2. Prvi s o 1 n č n i m r k pa bo dne 18. maja od 5. ure 17 min. zjutraj do 9. ure 13 min. dopoludne. Ta mrk pa bo pri nas neviden, videti ga bo samo v južnem delu Indijskega morja in Avstraliji. 3. Drugi mrk meseca bo dne 27. o in sicer popolen mrk, ki bo trajal od 2. ure 29 m do 3. ure 54 min. popoludne. Videti ga bo v nai krajih samo deloma. 4. Drugi solnčni mrk bo dne 10. vembra ob 2. uri 47 min. popoludne do 6. 57 min. zvečer. Pri nas ga bo videti le deloi malo pred solnčnim zahodom. Prestopno leto 1920 ima 366 dni (med temi 65 nedelj in praznikov po starem štetju) ter se začt s četrtkom in konča s petkom. Začetek leta 1920. Občno in državno leto se začne novega leta dan, 1. januarja. Cerkveno leto se začne 1. adventno nedeljo. Godovinsko število. Zlato število . . 2 Epakta ali kazalo m. X Solnčni krog . . 25 Rimsko število Nedeljska črka 3 D, C Letni časi. Pomlad se začne 20. marca ob 11. po noči. Poletje se začne 21. junija ob 7. uri zveč. Premaklj Ime Jezusovo 4. jan. Septuagesima 1. febr. Jesen se začne 23. sept. ob 9. uri dopoludne. Zima se začne 22. dec. ob 4. uri zjutraj. vi prazniki. Pepelnica 13. februarja. Mar. Dev.7 žal. 26. marca. Velika noč 4. aprila. Križev teden 10., 11. in 12. maja. Vneb. Kristusov 13. maja. Bink. nedelja 23. maja. Sv. Trojica 30. maja. Sv. Rešnje Telo 3. ji Srce Jezusovo 11. ji Ime Marijino 12. se Angeli varihi 2. okt Rožnega venca 7. okt l.adv. nedelja 28. no Mlaj . . Prvi krajec Znamenja za krajce meseca. Ščep ali polni mesec Zadnji krajec . S Kvatrni in drugi posti. I. kvatre, spomladanske ali postne 25., 27. in 28. fe II. „ letne ali binkoštne 26., 28. in 29 mj III. „ jesenske 15., 17. in 18. septembra. IV. „ pozimske ali adventne 15., 17. in 18. f Kvatrni in drugi posti so s križcem (f) zaznamovj Ključ, s katerim vreme za celo leto naprej vsakdo lahko izvč, ako le vč, kdaj se mesec izpremeni, to ob kateri uri nastopi prvi krajec 3>, ščep zadnji krajec £ in mlaj — Ta ključ je napravil veleuči slavni zvezdoslovec J. W. Heršelj, in dunajska kmetijska družba ga je 1. 1839. spoznala za naj! zanesljivega. Pomeni pa, kadar se mesec izpremeni: » Ob uri Po Letu Po zimi Ob uri || Po letu Po zimi od 12—2 popoldne veliko dežja sneg in dež od 12—2 po noči lepo mrzlo, če ni jugoz od 2—4 popoldne spremenljivo lepo in prijetno od 2 — 4 zjutraj mrzlo z dežjem sneg in vihar od 4—6 popoldne lepo lepo od 4—6 zjutraj dež sneg in vihar od 6 —10 zvečer lepo pri sev. ali zap., dež pri jugu ali jugozap. dež in sneg pri jugu ali zapadnikju od 6—10 dopoldne spremenljivo dež pri severoza sneg pri vzhodni od 10 —12po noči lepo lepo /fjr 5)d 10—12 opoldne veliko dežja mrzlo in mrzel v« do 16. oktobra, ostali čas pa velja za zimo. 25095 U n e v i | Godovi in nedeljski evangeliji Zapisnik. 1 2 3 Četrtek Petek Sobota novo leto. Obrez. Gospodovo. Makarij, opat; Martinijan, škof. Genovefa, dev. ; Salvator, spozn. 1 Ko je bil Herod umrl. Mat. 2, 19-23. 4 5 6 7 8 9 10 Tledelja Pondeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota V osmini N. L. Ime Jezusa. Telesfor, p. m.; Simeon Stolpn. t® Sv. Trije kralji. Razgl. Gosp. Valentin škof; Lucijan mučen. Severin, opat; Erhard, škof. Julijan in Bazilisa, mučenca. Pavel I., papež; Agato papež. 2 Dvanajstletni Jezus v templu. Luk. 2, 42 — 52. 11 12 13 14 15 16 17 Nedelja Pondeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 1. po razgl. Gosp. Higin, pap. m. Arkadij, mučenec; Ernest škof. Veronika, dev.; Bogom; Hilar. šk. £ Feliks iz Nole, spoznavavec. Pavel, pušč.; Maver, op.; Romed. Marcel, papež; Ticijan, škof. Anton, puščavnik: Sulpicij, škof. 3 0 ženitnini v Kani Galilejski. Jan. 2, 1—11. 18 19 20 21 22 23 24 Tledelja Pondeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 2. po razgl. Gosp. Ime Jezusa: Kanut, kralj; Agricij, škof. Fabijan in Boštjan; Majnrad, op. Neža, devica mučenica © Vincencij, muč.; Anastazij, muč. Zaroka Mar. Dev.; Emerencijana. Timotej, škof; Babila, mučenica. 4 Jezus ozdravi gobavega. Mat. 8, 1—13. 25 26 27 28 29 30 31 Tledelja Pondeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 3. po razcjl. Gosp. Izpreobr. Pavla. Polikarp, škof muč.; Pavla, vdova. Janez Zlatoust, cerkveni učenik. Karol V.; Julijan, šk.; Marjeta, d. 3> Frančišek Sal., šk.; Konštantin, m. Martina, dev.; Janez. škof. Peter Nol., snozn ; Marcela, vd. Pomenljivi Sv- Makarij jasen ali meglen, naznanja enako jesen; Pnevi . 0 sv> vineenciju solnce sije, se v jeseni kruha in vina nžije. Spreobrnitev Pavla jasno vreme obeta sadov lepo breme. Izpremeni meseca. (g) Šč^p dne 5. ob 10. uri zv. C Zarf.kr.dne 13. ob 1.ponoči. @ Mlaj dne 21. ob 6. uri zj. J) Prvi kr.dne 28. ob 5. uri pop. Nebeško znamenje. •Solnce stnpi v znamenje vodnjHrja dne 21. ob 9. uri dopoldne Dan zraste za 1 uro 1 min. Dan je dolg 8 ur 22 min. do 9 ur 23 min. Dnevi Godovi in nedeljski evangeliji 15 I 16 17 18 19 20 21 8 9 O delavcih v vinogradu. Mat. 20, 1—16. 1 nedelja 2 Pondeljek 3 Torek 4 Sreda 5 Četrtek 6 Petek 7 Sobola 1. predpepeln. Ignacij, šk. m. Svečnica. Dar. Gospodovo. Blaž, škof; Oskar, škof. Andrej Koi* šk.;. Veronika, dev. ® Agata, devica mučenica. Doroteja, dev. muč.; Tit, škof. Romuald, opat; Rihard, kralj. Prilika o sejalca in semenu. Luk. 8, 4—15. 8 nedelja 9 Pondeljek 10 Torek 11 Sreda 12 Četrtek 13 Petek 14 Sobota 2. predpepeln. Janez Mat., spozn. Ciril, škof; Apolonija, dev. muč. Šolastika, dev.; Viljem, pušč. Adolf, škof; Deziderij. C Humbelina, dev.; Evlalija, muč. Katarina od Riči, dev.; Jordan, sp. Valentin, muč.; Zojil, spoznavalec. Jezus ozdravi slepca. Luk. 18, 31—43. nedelja Pondeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 3 predpepeln. Favstin in Jovita. Julijana, dev.; Onezim, spoznav. Pust. Donat in tov.; Konštancija. f Pepelnica. Simeon, škof. Julijan, sp.; Konrad, spoznav. © Elevterij, škof; Evharij, škof. Maksimilijan, šk.; Eleonora, kralj. Hudobni duh skuša Jezusa. Mat. 4, 1—11 22 23 24 25 26 27 28 nedelja Pondeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 1. postna. Stol sv. Petra v Antijoh. Peter Damijan, šk ; Marjeta Korton. Prestopni dan. f Kvatre. Matija, ap.; Modest šk. Valburga, opat ; Viktorin, m. f Kvatre. Porfirij, škof. 3> f Kvatre. Leander, škof. Jezus se na gori izpremeni. Mat. 17, 1—9 29 I nedelja 2. postna. Rajmund, sp.; Roman, sp. Zapisnik. Pomenljivi Če se svečnica jasno zdani, dnevi: zima še dolgo trpi. Matija led razbija, de ga ni, ga naredi. Izpremeni meseca. £ £ Pankracij, m.; Nerej, muč. J £ Krist. vnebohod. Servacij, škof. Bonifacij, muč.; Viktor in Kor. Zofija, mučenka; Hilarij, spozn. 20 Jezus govori o pričevanju Sv. Duha. Jan. 15, 16-27. 16, 1-4. 16 17 18 19 20 21 22 Nedelja Pondeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 6. povelik. Janez Nep., mučenec. Paškal, spoznavavec; Maksima, d. Feliks, spozn.; Venancij, muč. @ Celestin, papež; Ivo, spoznav. Bernard, sp.; Bazila, dev. muč. Valens, mučenec; Feliks, spokorn. f Helena, devica; Julija, devica. 21 Jezus govori o Sv. Duhu in ljubezni. Jan. 14, 23 31. 23 24 25 26 27 28 29 Nedelja Pondeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota Binkošti. Prihod Sv. Duha. Binkošt. pond. Marija D., p. kr. 5> Gregor VII., papež; Urban, papež, f Kvatre. Filip Neri, spoznav. Magdalena Pae., d.; Beda, c. uč. f Kvatre. Avguštin, škof. f Kvatre Maksim, Šk.; Teodozija. 22 Meni je dana vsa oblast. Mat. 28, 18-20. 30 Nedelja 1. pobink. Sv. Trojica. 31 Pondeljek Angela, dev.; Kancijan in tov., m. Zapisnik. Pomenljivi dnevi: Pred Pankracijem naj poletnih ne bo dni, da za Ksaverijem slana polj več ne mori. Brez dežja Pankrao in Urban, dobre trgatve up je dan. Izpremeni meseca. (g) Ščep dne 3. ob 3. zjuraj. C Zadnji krajec dne 11. ob 7. zj. © Mlaj dne 18. ob 7. zjuraj. ^ Prvi krajec dne 24. ob 10. zv." Nebeška znamenje. Solnce stopi v znamenje dvojčkov dne 22. ob 5. zvečer. Dan zraste za 1 uro 16 min. Dan je dolg 14 ur 24 ni. do 15 ur 40 m. ID n e v i Godovi in nedeljski evangeliji 1 Torek Juvencij, muč.; Gracijan, muč. <2> 2 Sreda Marcelin, muč.; Erazem, šk., m. 3 Četrtek Sv. Rešnje Celo. Klotilda, kr. 4 Petek Frančišek Kar., spozn.; Kvirin, šk. Sobota Bonifacij, šk.; Valerija; Dorotej, m. 23 Prilika o vt-liki večerji. Luk. 14, 16—24 Tledelja 2. pobink. Norbert, šk.; Bertrand. 7 Pondeljek Robert, opat; Sabinijan, mučen. 8 Torek Medard, škof; Maksim, škof. 9 Sreda Primož in Felicijan, muč. C 10 Četrtek Marjeta, kraljica; Mavrin, muč. 11 Petek Srce Jezusovo, Barnaba, apost. 12 Sobota Janez Fak., spozn.; Flora, dev. Prilika o izgubljeni ovci. Luk. 15, 1—10. 13 Tledelja 3. pobink. Anion Pad., spozn. 14 Pondeljek Bazilij, škof; Elizej, prerok. 15 Torek Vid, m.; Modest in Krescencija. 16 Sreda Franc Reg, sp.; Beno, škof. © 17 Četrtek Adolf, škof; Lavra, nuna. 18 Petek Feliks in Fort.; Marka in Marcelin. 19 Sobota Gervazij in Prot.; Julijana Falk. 25 0 velikem ribjem lovu. Luk. 5, 1 -11. 20 Tledelja 4. pobink. Silverij, papež. 21 Pondeljek Alojzij (Vekoslav), sp.; Alban, m. 22 Torek Ahacij, mučenec; Pavlin, škof. 23 Sreda Eberhard, škof; Cenon, sp. 2> 24 Četrtek Janez Krstnik (rojstvo). Kres. 25 Petek Viljem, opat; Prosper, škof. 26 Sobota Janez in Pavel, muč.; Vlgilij, škof. 26 0 farizejski pravičnosti. Mat. 5, 20- 24. 27 Tledelja 5. pobink. Hema, vd.; Ladislav. 28 Pondeljek f Leon II., papež; Irenej, spozn. 29 Corek Peter in Pavel, apostola. 30 Sreda Spomin sv. Pavla, ap ; Lucina. Zapisnik. Pomenljivi dnevi • Kakor se Medatd zdani, vreme 40 dni trpi. Sv. Vid dežja ne daj, da bo lepe žetve kaj ' Izpremeni mesec?. @ Ščep di.e 1. ob 6. zvečer. Zadnji kr.ijcc dne 9. ob 8. zv. @ Mlaj dne 16. ob 3. pop. 3) Prvi krajec dne 23. ob 8. zj. Deželni natrolii Nazarij v Istri, — 24, Janez Krstnik v Slavoniji i * - 26. V i g i 1 i j v šk. trident. - 27. Ladislav na Sedmograikcm, Nebeško znamenje. Solnce stopi v znamenje raka dne 21. ob 7. zvečer. Začetek poletja. N jdaljši dan in najkrajša noč. Dan zraste do dne 22. za 19 min. in se zopet skrči do konca meseca za 3 min. Dan je dolg 15 ur 42 min, do 15 ur 53 min. jumj ROzniK JULIJ I ) II H v i' msroti 27 28 29 30 Godovi in nedeljski evangeliji 1 Četrtek Teobald, p.; Julij; Patnbo, op. (g) 2 Petek Obiskovanje Mar. Dev.; Oton, šk. 3 Sobota Helijodor, šk.; Bertram; Irenej. 4 5 6 7 8 9 10 13 14 15 16 17 20 21 22 23 24 25 26 27 29 30 31 Jezus nasiti 4000 mož. Mark. 8, 1—9. Nedelja Pondeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 6. pobink. Urh, škof; Beria, d. Ciril in Metod, škofa; Domicij. Izaija, prerok; Dominika, muč. Vilibald, šk.; Pulherija, kraljica. Elizabeta, kraljica; Kilijan, škof Anatolija. dev.; Veronika Jul., d. C Amalija, devica; Felicita, dev. O lažnivih prerokih. Mat. 7, 15—21. 11 Nedelja 12 , Pondeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 7. pobink. Pij I., pap.; Peter F. Mohor in Fo rtu na t, mučenca. Marjeta, dev. muč.; Anaklet, pap. Bonaventura, škof; Just, mučenec. Henrik I., cesar; Vladimir, kralj. © Škapul. Devica Marija Karmelska. Aleš, spozn.; Generoz, mučenec. O krivičnem hišniku. Luk. 16. 1—9. 18 Nedelja 19 j Pondeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 8. pobink. Kamil Lel., spoznav Vincencij Pavi., sp.; Makrina, d. Marjeta, d. m.; Elija, pr.; Ceslav, sp. Danijel, prer.; Olga; Prakseda, d. Marija Magdal., sp.; Teofil, m. 3 Apolinar, šk. in uč.; Liborij, šk. Kristina, dev. muč.; Roman, muč. Jezus se joka nad Jenualemom. Luk. 18, 9 -14. Nedelja Pondeljek Torek 28 i Sreda Četrtek Petek Sobota 9. pobink. Jakob, apostol. Ana, mati Mar. Dev.; Valens, m. Pantaleon, muč.; Natalija, muč. Inocencij, papež; Viktor, mučenec. Marta, d.; Beatrika, d.; Olaf, kr. Abdon in Senen, m.; Julita, m ® Ignacij Lojol. spoznavavec. Zapisnik. Pomenljivi dnevi: Če Marijinega dne ne bo lepo, se dož vos mesec ustavil ne bo. 0 sv. Marjeti naj dežja ne bo, ne bi se ga veselil nikdo. Izpremeni meseca. @ Ščep dne 1. ob 10. dopoldne. C Zadnji krajec d .e 9. ob 6. zj. © Mlaj dne 15. ob 9. zvečer. Prvi krajec dne 22, ob 8. z v. © Ščep dne 30. ob 12. po noči. Nebeško znamenje. Solnce stopi v znamenje leva dne 23. ob 6. zjut. Začetek pasjih dni. Dan se skrči za 54 min. Dan je dolg 15 ur 57 minut do 15 02 minut. AVGUST " L) n e v i | Oodo vi in nedelj ski evangelij i v sRpnn 31 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 13 14 15 16 17 18 19 20 21 35 29 30 31 O farizeju m cestninarju. Luk. 18, 9 14 Tletlelja Pondeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 10. pobink. Vezi Petra, apostola. Porcijunkula. Alfonz Ligv., šk. Najdba sv. Štefana; Lidija, vd. Dominik, spoznav.; Agabij, škof. Marija Dev. snežna ; Ožbolt, kr. Gospodova izpremenitev. Kajetan, spok. ; Donat, šk. muč. € 32 Jezus ozdravi gluhonemega Mark. 7, 31—37^ nedelja Pondeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota It. pobink. Cirijak, Larg in Smar. Roman, muč ; Emigidij, šk.; Afra, m. Lavrencij, muč.; Hugon, škof. Tiburcij, muč.; Suzana, devica. Klara, devica; Hilarija, muč. Hipolit in Kasijan. m.; Radegunda. f Evzebij, spozn.; Anastazija, d. © 33 O usmiljenem Samarijanu. Luk. 10, 23 —27. nedelja Pondeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 12. pobink Vel. gosp. tfn. M. D. Rok, spoznavavec ; Hijacint, spozn. Liberai, mučenec; Sibila, devica. Joahim, oče Mar. D.; Helena, kr. Ludovik Toled., škof; Julij, muč. Bernard, opat; Štefan, kralj. Ivana Frančiška, vd.; Adolf, sp. 3 34 Jezus ozdravi deset gobavih. Luk. 17, 11-19. 13. pobink. Timotej, mučenec. Filip Ben., spoznav.; Cahej, spozn. Jernej, apostol; Ptolemej, škof. Ludovik, spozn.; Patricija, devica. Cefirin I., pap.; Samuel, mučenec. Jožef K., sp.; Natalija; Gebhard. Avguštin, škof; Hermes, mučen. nedelja Pondeljek Torek O božji previdnosti. Mat. 6, 24—33. 14 pobink. Obglavljenje Jan. Kr. (£ Roza Limanska, dev.; Feliks, m. Rajmund, spozn.; Izabela, devica. Pomenljivi dnevi: Ob Lovrencu in Jerneju lepih dni, se vsakdo jeseni lahko veseli. Kakor vreme da Kasijan, bo ostalo še marsikateri dan. Zapisnik. Izpremeni meseca. £ Zadnji krajec d. 7. ob 2. pop. @ Mlaj dne 14. ob 5. zjutraj. ^ Prvi krajec dne 21. ob 12. op. (g) Ščep dne 29. ob 2. popoldne. Nebeško znamenje. Solnce stopi v znamenje device dne 23. ob 12. opold. Konec pasjih dni. Dan se skrči za 1 uro 33 min. Dan je dolg 15 ur 1 min. do 13 ur 28 m. 1 2 3 4 36 5 6 7 .8 9 10 11 37 12 13 14 15 16 17 18 38 39 Lt n e v i Sreda Četrtek Petek Sobota Gudovi m nedeljski evangeliji Egid, opat; Verena, devica muč. Štefan, kralj; Antonin, mučenec. Evfemija, Tekla, Erazma, Doroteja. Rozalija, devica; Ida, kraljica. Jezus obudi mladeniča v Najmu. Luk. 7, 11—16. Nedelja Pondeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 15. pobink. (Angelska). c Hermogen, muč.; Pelagij, muč. Bronislava, nuna; Albin, škof. TTlala gospojnica. Rojst. M. D. Korbinijan, škof; Gorgonij, muč. Nikolaj Toled., sp.; Pulherija, dev. Prot in Hijacint, mučenca. Jezus ozdravi vodeničnega. Luk. 14, 1 —11. Nedelja Pondeljek Torek Sreda Četrtek Petek bobota 16. pobink. Ime Marijino. % Virgilij, mučenec; Notburga, dev. Povišanje križa. Maternij, šk. f Kvatre. Marija 7 žalosti. Ljudmila, vd.; Karmelij in Cipr. f Kvatre. Lambert, škof, muč. f Kvatre. Jožef Kup., sp.; Tomaž. O največji zapovedi. Mat. 22, 34—46, 19 20 21 22 23 24 25 Nedelja Pondeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 17. pobink. Januarij, mučenec. Evstahij, muč.; Suzana, muč. ® Matej, apostol; Mavra, devica. Mavricij in tov., muč.; Emeran, šk. Tekla, dev., muč.; Lin, papež. Marija Dev. reš. ujetn.; Gerhard, šk. Kleofa, spoznav.; Firmin, škof. Jezus ozdravi mrtvoudnega. Mat. 9, 1—8. 26 27 28 29 30 Nedelja Pondeljek Torek Sreda Četrtek 18. pobink. Ciprijan in Justina. Kozma in Damijan, mučenca. Vaclav, kralj; Marcijal, muč. 51 Janez Krstnik poklican v prerokovanje. Luk. 3, 1—6. 19 20 21 22 23 24 25 Tledelja Pondeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 4. advent. Nemezij, m.; Favsta, vd. Liberat, mučenec; Peter Kan., sp. Tomaž, apostol; Glicerij, muč. Demetrij in Honorat, m.; Cenon, m. Viktorija, dev.; Dagobert, kralj, f Adam in Eva; Irmina, dev. Božič. Rojstvo Gospodovo ® 52 Simeon in Ana oznanjujeta Gospoda. Luk. 2, 33—40. 26 27 28 29 30 31 Tledelja Pondeljek Torek Sreda Četrtek Petek Ned. pred Nov. let. Štefan, m. Janez Ev., apost.; Fabiola, vd., m. Nedolžni otročiči; Kastor, muč. Tomaž, škof; Trofin, mučenec. David, kr.; Liberij, m.; Nicefor, m. Silvester, pap.; Pavlina, muč. Zapisnik. Pomenljivi dnevi: Prvega tedna v adventu mraz, trajal bo ves zimski čas. Božič zeleni se za Velikonoč zameni. Izpremenl meseca. Zadnji krajec dne 2. ob 6. zveč. Mlaj dne 10. ob 11. predpold. ^ Prvi krajec dne 18. ob 4. pop. @ Ščep dne 25. ob 2. popoldne. Deželni patron: 14. Spiridijon v Dalmaciji. Nebeško znamenje. Solnce stopi v znamenje kozla dne 22. ob 4. uri zjut. Začetek zime. Najkrajši dan in najdaljša noč. Dan se skrči do dne 21. za 22 min. in zopet zraste do konca meseca za 4 min. Dan je dolg 8 ar 36 min. do d ar 20 min. Pri znamenju. i. Izpod skale tam ob gozdu mal studenček žubori, svetega Antona slika v znamenju nad njim stoji. Pa zahaja tja dekletce vsako jutro po vodo, in pred znamenjem k svetniku vsakrat moli tam srčn6. Bil od nekdaj že dekletom ljub in drag je ta svetnik, v tugah in izgubah težkih bil jim zvest je priprošnjik. Izpod skale tam ob gozdu mal studenček žubori, svetega Antona slika v znamenju nad njim sotji. II. Zaročilo se dekletce z mladim fantom je z vasi, priča temu prstan zlat je, ki na prstu ji blišči. Lica rožna, obraz krasni vnema ji ljubezni žar, in ta prstan, o, ta prstan, ki ga je prejela v dar! Ali kaj, da v lica rožna dekle obledelo je? kaj, da dekle prej veselo v srcu otožnelo je? S prsta ji obroček mali padel je, sam Bog ve kdaj, izgubila prstan zlat je, kje naj išče ga sedaj? III. Izpod skale tam ob gozdu mal studenček žubori, svetega Antona slika v znamenju nad njim stoji." Pa pred sliko tam dekletce žalostno kleči na tleh, in k svetniku roke vije v prošnjah se topeč le-teh: »Čuj me, ki si večkrat čul me čuj me, sveti moj Anton, daj, naj zlati prstan najdem, ki ga je podaril on...« Večkrat tam dekle molilo, večkrat tam prosilo je, in zastonj ni tam prosilo, prstan zlat dobilo je. IV. Prva je ljubav cvetela, cvet rodila je in sad, bil je sad grenak in trpek, sad prevaranih je nad ... Prej se dekle je smejalo, zdaj se nič več ne smeji, pelo je poprej veselo, zdaj se v žalosti topi. Nje srce najlepših cvetek bil duhteč je, krasen vrt, Zdaj v nje srcu cvet najlepši, cvet nedolžnosti je strt... Sama, tožna v prošla leta, v prošle se ozira dni, in v srce obup ji sili, solza sili ji v oči. V. Izpod skale tam ob gozdu mal studenček žubori, svetega Antona slika v znamenju nad njim stoji. Pa pred sliko tam dekletce s solzami kleči v očeh, in k svetniku roke vije, vije v srčnih se boleh. Bil od nekdaj že dekletom ljub in drag je ta svetnik, v tugah in izgubah težkih bil jim zvest je priprošnjik. Zdaj pa izpod vznožja valčki žalostno mu žubore: Zgubljen prstan se še najde, Zgubljena nedolžnost — nel Ciril iti 16 h h Dva prstana. Igrokaz v treh. dejanjih. I' II fl~ li_II II 'a ii ar 3 Dejanje se godi ob svetovni voiski I. 1918. OSEBE: Oče Poljanec, premožen kmet. M^ti Poljančevka, njegova žena. Lovrenc, njiju sin. Stric Janez. Teta Neža. Stari Pristov, posestnik na Pristavi. Stara Pristovka, njegova žena. Anica, njijn hči. Lucija. | Nje stara mati. J Jože, pismonoša. Berač Andrejček. PRVO DEJANJE. V hiši na Pristavi. 1. PRIZOR. Stari Pristov in stara Pristovka. Stari Pristov (sloneč ob oknu s pipo v roki): Jaz sem vedno pravil, da beguncev ne v hišo, pa me niste hoteli poslušati. Stara Pristovka (šivaje pri oknu): Moi Bog, kdo bi si bil mogel kaj takega misliti! Stari Pristov (stopajoč po sobi): Skrajni čas je, da jih odslovimo. Sedaj imamo lepo priložnost, ker imajo bolezen v hiši in mi potrebujemo prostorov za žito. Stara Pristovka: Stori, kar hočeš. Stari Pristov (ustavivši se pred njo): Sedaj naj storim, kar hočem, ko je že skoraj prepozno! Lovrenc je že ob zadnjem dopustu več zahajal k njim ko k nam. Po tvoji krivdi bo Anica obsedela. Kakšna sramota bo to! Vsa občina ve, da je mislil Lovrenc pred vojsko na našo Anico, sedaj pa naj bi se vse podrlo in to radi teh beguncev ■— pohajačev. Stara Pristovka: Lovrenc je zahajal k njim bolj radi očeta Lucijinega, ker sta bila tovariša in sta skupaj prišla na dopust. Stari Pristov: Kaj še! Ali nisi slišala Jožeta, Begunki z Goriškega. ki je pravil, da je Poljančevka vsa neumna za te begunce, da prihajajo pisma od Lovrenca na Lucijo in da se nekaj snuje. In zakaj mu je nje. oče ob smrti v Galiciji izročil poročni prstan v dar? Takih reči ne dajejo brez namena? Stara Pristovka: Saj je Lovrenc tudi Anici vedno pisaril, da mu ni hotela več niti odgovarjati. Stari Pristov: Obe ste prevzetnici! Ti jej daješ potuho, a vedi, da si prav ti kriva, da sem vzel begunce pod streho. Ko bi jih ne bili mi sprejeli, bi bili takrat šli naprej v drug krai. Stara Pristovka: Naj bo, kakor hoče! Stari Pristov: To pa ni tako' Mi moramo vendar gledati, da združimo lepo Poljančevo posestvo, ki meji na naše. Z begunci pa bo kratka pravda: že danes morajo iz hiše! (Anicž vstopi). 2. PRIZOR. Prejšnja in Anica. Stara Pristovka: Kaj porečejo ljudje? Stari Pristov: Kaj meni mar drugi? Še danes morajo od nas. Beguncev nočem več v hiši. Anica (prevzetno): Le mi naj bi imeli te ljudi v hiši! 3. PRIZOR. Prejšnja in Lucija ter nje stara mati, ki hodi že nekoliko sključeno. ' Lucija (vstopivši v sobo): Dober dan! Stari Pristov: Bos daj, Lucija. Lucija: Lepo prosimo, oče Pristov, imejte z nami vsaj še par dni potrpljenja. Mama je tako slaba, da je kar ne moremo prenašati, ker se boji-rro, da bi nam na poti umrla. (Joče.) Stari Pristov: Imeli smo jlovolj potrpljenja. Mi potrebujemo prostorov za žitnico. Lucija: Morda dobimo v kratkem pri Poljan-čtvih stanovanje, kakor so nam obljubili. Stari Pristov: Dobite kjcr-koli, ker mi potrebujemo prostorov. Stara mati: Vsaj par dni imejte še potrpljenje. Radi bi, da bi jo danes previcleli. ker je slaba. Stari Pristov: Po par dneh bi spet prosili za par dni. Lucija: Ne moremo nikjer tako naglo dobiti stanovanja. Mati Poljančcvka nam je obljubila, da bo skušala pripraviti morda že danes eno sobo v stari hi Rekla je, da nam bo to naznanila, pa do sedaj ni še nič sporočila in sitni ne maramo biti. 1'otrpite le še par dni. Stari Pristov: Beračev ne mara nihče. Rekel sem, da potrebujemo prostorov za žitnico. (Berač Andrejček vstopi.) 4. PRIZOR. Stara Pristovka (gledaje skozi okno): Moj Bog, molčite, ker gredo k nam! (Stari Pristov hodi po sobi). Lucija gre in nje stara mati. Pojdi ti. Anica, v kuhinjo. Anica: Naj le gredo! Kdo se jih kaj boji? (Odide.) Stari Pristov: Danes bo konec tem rečem! Stara Pristovka: Molči! (Za nekoliko časa se [zasliši trkanje na vratih.) Stari Pristov: Naprej! 17 Stara Pristovka: Vi ste vedno na vratih in kažete tisto svojo nogo. Berač Andrejček: Pol leta, vem, da nisem bil pri vas. Stari Pristov: Andrejček, glejte, da se ml spravite iz hiše. Berač Andrejček: Saj pojdem, saj pojdem. ' (Začne odpravljati se.) Prejšnji in berač Andrejček. Berač Andrejček (vstopivši v sobo ob palici): Bog daj dober dan! Stari Pristov: Tu je spet eden! Berač Andrejček: Blagor mu, ki tega ne potrebuje. Stari Pristov: Sami pohajači ste! Berač Andrejček: Takega pohajanja bi ne privoščil nikomur. Glejte mojo nogo! V Bosni je bila prestreljena. Po vojski: Cerkev v Št. Andrežu pri Gorici Stari Pristov: Le pohajali bi radi in jedli brez dela! Berač Andrejček (na vratih): Ej, gorje ubo-| gim, gorje ubogim! (Odide.) 2 Po vojski: Kanal. da ste tu. Hotela sem vam sporočiti, kakor sem obljubila, da bo ena soba v naši stari hiši že danes prazna in da pridete lahko že nocoj k nam. Potem bomo izpraznili še drugo sobo. Lucija: To bo za nas dovolj, da nam le mame ne bo treba daleč prenašati. Stara Pristovka (vstane): Z Bogom, z Bo-| gom! Lucija in stara mati (proti staremu Pristovu): | Lepa hvala za dobroto, ki ste nam jo izkazovali do sedaj. Z Bogom! Start Pristov: Z Bogom, z Bogom! (Odidejo. Mati Poljančevka: Kar z menoj pojdite! Tu nimajo prostora, ker rabijo sami. Stari Pristov: Mi pa že ne moremo, ker potrebujemo prostorov za žitnico. Prav res ne moremo. Lucija: Prav radi bi videli seveda, da bi je nikamor ne prenašali, če pa ni mogoče... Stari Pristov: Nam res ni več mogoče. Stara mati: Dobro je že, da nam je ne bo treba nositi daleč. Mati Poljančevka: Prav danes smo dobili pismo od Lovrenca, ki nam piše v njem, da bi rad videl, ko bi vas sprejeli mi v staro stanovanje. Hkrati nam naznanja, da upa, da bo prišel za dva meseca domov. Kar pojdimo! (Prime Lucijo in staro mater za roko.) Upam, da boste pri nas zadovoljni. (Proti staremu Pristovu in stari Pri-stovki) Z Bogom pri vas! Stari Pristov: Z Bogom, mati Poljančevka! 18 Lucija (jokaje): Vsaj še malo potrpite! Daleč je ne moremo nositi in morda dobimo stanovanje pri Poljančevih. Stari Pristov: Dovolj sem čakal. Zal, da sem še predolgo čakal. Od beguncev imamo samo ne-hvaležnosti. (Nekdo potrka.) Naprej! (Mati Poljančevka vstopi.) 5. PRIZOR. Prejšnji in mati Poljančevka. Mati Poljančevka: Dober dan! Stari Pristtfv (prijazno): Bog ga daj, mati Poljanč&vka! Kaj novega? Mati Poljančevka (proti stari Pristovki): Dober dan, mati! Stara Pristovka: Bog daj, Bog daj! Mati Poljančevka (proti Luciji): Zdelo se mi je, da najdem ti dve tukaj. (Prijemši Lucijo za roko.) Iskala sem vaju doma. Mama so povedali, Proti ženi in bolj tiho) Ali si slišala? Danes so dobili pismo. Bomo videli, kaj nam pove Jože o tem pismu. Iz hiše pa morajo takoj! Stara Pristovka: Naj bo, kakor hoče! Stari Pristov: Sedaj govoriš tako, ko je že skoraj prepozno. (Jezno in na glas.) Tvoja trma je vsega tega kriva. Stara Pristovka: Jaz se nič ne mešam. Mene pustite pri miru. Stari Pristov: Saj vem, da ti ni nič mar! Mar ti bo, če ti dam par klofut! Stara Pristovka (stopivši naprej): Pa daj mi jih! (Anica vstopi.) 6. PRIZOR. Prejšnja in Anica. Anica: Moj Bog, kaj kričite? Vajino kričanje se sliši do ceste, da se že ljudje ustavijajo. Stari Pristov: Obema bom dal par klofut, pa se ne bodo več ustavljali. (Anica začne na glas jokati.) Stara Pristovka: Kaj bi se toliko jezil, saj Lovrenc ni tako neumen, da bi vzel Lucijo sedaj, ko jej je umrl oče v vojski in je tudi mati na zadnjem koncu. ' Stari Pristov: Ti razumeš Lovrenca! Ali nisi slfšala o pismu? In kaj pomeni tisti poročni prstan, ki mu ga je izročil nje umirajoči oče? Anica (jokaje na glas): Kaj se zmerom za to preganjata? Kaj meni mar Lovrenc? Stari Pristov: Molči, norica! Anica-: Če sem norica, pa naj bom! (Začne odhajati.) Stari Pristov: Le dobro si zapomni, norica, da take priložnosti ne bo več! Anica (za odrom.) Če sem norica, pa naj bom! Stari Pristov (proti ženi): In tej norici daješ ti še potuho? Stara Pristovka: Saj bodo Anico še drugi snubili, če bi je tudi Lovrenc ne hotel. Stari Pristov: Morda kaki pisarji, ki imajo prazne žepe, ki naj bi jih jaz napolnil! Stara Pristovka: Punci se zdi fant okorn. Stari Pristov: Okorn? Oklofutal bom obe, pa ne bo več okorn. To je lep fant in raven ko smreka! Stara Pristovka: Ti se preveč jeziš. Jaz ne morem tega več poslušati. (Odide z obleko v roki.) Stari Pristov: Kar obe bom oklofutal! (Hodi po sobi). Te begunce bi bil moral že davno zapoditi. Ali je potrebno, da imamo sedaj te skrbi? 19 Želel sem, da bi se Lovrenc kmalu vrnil, a sedaj, ko ima priti, bi skoraj želel,'naj ne pride. Najbolj me skrbi tisti prstan. Tu mora biti kaka skrivnost ... Res je, stari Poljanec je za našo Anico ... in obljubo je tudi storil, da bo dal ob Lovrenčevi poroki lep dar Materi b. svetogorski... in domenila sva se tudi, da bom jaz k temu kaj dodal... Jaz mislim, da se to ne da razdreti, zlasti ko ve že cela vas. Bomo videli. (Nekdo potrka.) Naprej! 7. PRIZOR. Prejšnji in pismonoša Jože. Jože (tiho in skrivnostno): Dober dan! Stari Pristov (veselo): Dober dan, Jože! Jože: Povedati vam imam nekaj novega. Po-ljančevi so spet dobili pismo. Poljančevka je bila vsa iz sebe, ko ga je prebrala. Stari Pristov: Da je dobila pismo od Lovrenca, že vem. Kaj je bilo v pismu? Jože: Saj vam vedno pravim, da se tu nekaj plete. Lovrenc jim v pismu priporoča, naj skrbijo za Lucijo in za nje bolno mater. Pravi, da se v par mesecih vrne in da se bodo takrat izpolnile materine želje. Ali ste razumeli? Ali veste, kak- • šne želje ima Poljančevka? Ta ženska je vsa neumna za begunce. Stari Pristov: Poljanec ne bo tako neumen?! Jože: Poljanec je mehak. Saj veš, kako ga maličijo s tisto slovenščino. Sedaj so spet poslali Poljančevki pole, da se bomo podpisovali. Poljančevka je dobila dekleta, ki nabirajo podpise. Stari Pristov: Neumnosti! (Si popravlja pipo.)" Jože: Poljančevka je vsa vneta za te reči in Lucija in nje bolna mati tudi. Včasih so take reči bolj merodajne ko vse drugo. Stari Pristov: Nje mati naj bi rajši skrbela za zdravje. Kakor slišim, je pri koncu. Jože: Slaba je res. Mislim, da jej bom kmalu pisal mrtvaški list. O. župnik je že rekel, da jo bo moral prevideti. Stari Pristov: Ali zahaja g. župnik k njim? Jože: Pa še kako! Lucijo stavi v zgled vsem našim dekletom. Tista punca je res prikupna. To se mora priznati. Stari Pristov: Veš kaj? Pojdi še danes k Po-ljancu in skušaj ž njim govoriti o tej stvari in če mogoče preprečiti, da bi jih ne vzeli v hišo. Imeli bodo v kratkem smrt v hiši, ako jih vzamejo. Jaz sem jih odslovil. Skednja potrebujem sam. Jože: Opravil bom težko kaj, ker je Poljančevka za to in kar ta reče, je ko pribito, zlasti še, če tako želi Lovrenc, ki je njen ljubljenček. 2* 20 Zdi se sicer skoraj neverjetno, da bi tak posestnik vzel begunko za ženo, a ljudje si po občini že vsi šepečejo o tistem prstanu, ki mu ga je nje umirajoči oče dal na bojnem polju. (Stara Pri-stovka in Anica vstopite.) 8. PRIZOR. Prejšnja, stara Pristovka in Anica. Anica (vsa objokana): Kaj se vedno o tem preganjate, da ve o tem že cela vas in da me je že sram iti v cerkev. Stara Pristovka: Jaz pravim, da pustimo begunce za sedaj v hiši, ker bodo sicer ljudje še več govorili. Stari Pristov: Obe bom oklofutal, potem bo še večji mir v hiši. Stara Pristovka: Punco je takega govorjenja sram. Ona pravi, da ni Lovrenca nikoli prosila. Anica (jokaje): Kedaj sem ga jaz prosila? Stari Pristov: Ali ne pravim, da moram obe oklofutati? (Stopi naprej in jim pomeri z roko. Vmes se postavi Jože.) Jože: Hoho! Tega pa že ne! Saj se bo vse popravilo. (Stari Pristov odstopi in si začne popravljati pipo.) Stari Pristov (jezno): Zaslužili bi, da bi ju dobro oklofutal. Jože: Saj se bo še vse poravnalo. Stari Pristov (potegovaje naglo iz pipe): V svoji hiši sem jaz gospodar! Bomo videli, ali bosta molčali. (Odide jezno.) I f Jože (proti Anici in bolj tiho): Saj se bo morda še vse poravnalo. Ko pride Lovrenc, bo vse drugači. Le pogumna bodi! (Jej poda roko. Proti materi) Z Bogom, mati! Teči moram za očetom, ker se morava še nekaj pomeniti. (Jej poda roko in odide naglo za starim Pristovom.) Anica (vsedši se na stolico in zamahnivši z rutico po mizi): To imamo sedaj za plačilo od teh nesramnih beguncev! Toliko skrbi in žalosti mora človek trpeti za dobroto, ki jo izkaže! (Nasloni glavo na mizo in začne na glas jokati.) Zavesa pade. DRUGO DEJANJE. Preprosta soba begunske družine. Večer. 1. PRIZOR. Lucija in nje stara mati. Lucija (ob šivalnem stroju in gledaje skozi okno): Koliko ljudi je bilo danes pred Poljančevi- Z bojišča ob Soči: Pozabljeni mrtvec. tni: Srečni tisti, ki so se vrnili iz vojske. (Vsedši se k šivalnemu stroju): Drugi prihajajo, mi pa zastonj čakamo na ljubega ateia. Stara mati (sedeč na stolu in pletoč): Volja božja se je zgodila ! Lucija: Oh, kako smo mi nesrečni! Vojska nam je vzela ateja, a mama je umrla od žalosti, (Joče naslonivši glavo na šivalni stroj.) Stara mati: Ta svet je res solzna dolina, pa vdati se moramo v voljo božjo. Lucija: Saj sem se že stokrat vdala v voljo božjo, pa danes se mi obnavlja žalostni spomin na ubogega ateja, ki je tako žalostno končal v nesrečni Galiciji. (Joče.) Mi ga zastonj čakamo. Stara inati: Lucija, ne jokaj vedno! Ali misliš, da smo samo mi nesrečni? Lucija: Kako je bil še vesel, ko je bil na dopustu z Lovrencem! Stara mati: Kaj pomaga sedaj jokati? Lucija, pospravi nekoliko po sobi, ker bo mati Poljančev-ka še nocoj privedla Lovrenca k nam, kakor je obljubila včeraj. (Lucija vstane in začne pospravljati.) Lucija: Lahko so veseli v tistih družinah, kjer so se vrnili očetje in sinovi! (Gleda skozi akno.) Stara mati: Vojska je ko sreča: Temu je mila, onemu nemila. Tu je žalost, tam veselje. Lucija: Nocoj bomo izvedeli bolj natančno, kaj je ata govoril in naročil ob smrtni uri. (Gleda skozi okno.) 21 Stara mati: t)a boš še bolj jokala, kakor do sedaj! Saj se moraš kamenu smiliti, če si boš to vedno gonila k srcu! Vse moramo pozabiti! Lucija: Ah, saj je bil ljubi ata vreden teh solz! Zdi se mi kakor da bi bil danes njegov pogreb. Stara mati: Človek mora biti pogumen, ko ni druge pomoči! Lucija (gledaje skozi okno): Mislim, da gresta sedaj. Da, mati je in Lovrenc! Kako so srečni! Stara mati (vstane): Bog mu poplačaj, kar je za nas dobrega storil. Ko ne bi bil pisal starišem, ne vem. kako bi bili preživeli v tej draginji. (Gre k oknu.) Lucija: Njemu se moramo še posebe zahvaliti. (Gledaje skozi okno): Prav on je in mati! Takoj sem ga spoznala! Stara mati: Take ženske, kakor je Poljančev-ka, treba z lučjo iskati. Bog jej poplačaj stotero! Lucija (gledaje skozi okno): Kmalu bodo tu. (StopiVši k vratom in odprši jih): 2e prihajajo! Dobro došli! (Stara mati gre proti vratom.) 2. PRIZOR. Prejšnji, mati Poljančevka in Lovrenc. Mati Poljančevka (pred vratmi): Dober dan! Lucija: Bog daj! Mati Poljančevka: Lovrenca sem vam privedla. (Vstopita.) Lucija: Saj ga cel dan pričakujeve. Bog te spiejmi, Lovrenci Slika svetogorske Matere Božje. 22 Lovrenc (podajajoč roko Luciji): Bog s teboj, Lucija! Kako je kaj? Lucija: Kakor ubogim beguncem! Lovrenc (proti stari materi): Kako je kaj, mati? (Jej poda roko.) Bog z vami! Stara mati (držeč ga za roko): Bog te blagoslovi, Lovrenc in te ohrani tudi za naprej vseh nesreč! Lucija (proti Lovrencu): Mama pa je umrla, kakor veš. Ko si bil z atom na dopustu, je bila še vesela. Lovrenc: Kaj hočemo? Hudi časi! Stara mati (držeč ga še vedno za roko): Bog ti poplačaj, preljubi Lovrenc, za vse, kar si storil mojemu nesrečnemu sinu, očetu Lucije! (Joče.) Lovrenc: To je bilj^ res žalostno, pa vse moramo pozabiti! Stara mati (jokaje): Samo tebi se moramo zahvaliti, da smo pribežali sem in da nam je bilo tukaj tako dobro. Tvoja mamica je za nas skrbela, kakor za svoje. Bog jej poplačaj! Lovrenc: Jaz sem videl bedo ubogih beguncev v Galiciji, zato sva z rajnkim. Matevžem, vašim sinom, brž odločila, ko je nastala vojska z Italijo, da se podajte sem v mojo rojstno vas. Na-svetoval sem vam Pristavo, kjer imajo mnogo prostora in kjer sem bil dobro znan. Lucija: Na Pristavi nam je bilo dobro, a mama je bila od tistega časa, ko sta bila z atom na dopustu, vedno slabši. Domači so se bali, da bi tam umrla. Zato smo morali proč. Lovrenc: Vem že vse! Na Pristavi mislijo, da ne bodo nikoli umrli. Lucija: Mama je potem kmalu tukaj umrla. Bila je žalostna, ko si sporočil o smrti očetovi. (Joče.) Mati Poljančevka (prijemši Lucijo za roko): Moi Bog, saj moramo vse pozabiti! Stara Mati: Jaz pravim tudi, da se moramo vdati v voljo božjo. Lovrenc: Lucija, Bog te tolaži! Lucija: Ali je ata kaj posebnega naročil ob smrtni uri? Lovrenc: Opisal sem vam že v pismu vse natančno. Zadet je bil v pljuča blizu Lvova in je težko govoril. Na prsih je bil ves krvav. Bila sva skoraj vedno skupaj. Ko sem videl, da je slab, sem ga zanesel nekoliko v ozadje, kjer je prejel svete zakramente. Duhovnik, ki mu je podelil sv. poslednje olje, je bil s Primorskega, ki ga je Matevž dobro poznal. To mu je bilo v veliko tolažbo v zadnji uri. Ko je spoznal, da se mu bliža konec, je še enkrat zbral vse moči, me prijel za roko in mi rekel: O nesrečna vojska! Lovrenc, prosim te v imenu Matere božje svetogorske, poskrbi kaj za mojo bolehno ženko, za staro mater in Lucijo, ako se vrneš zdrav iz vojske«. Ko sem mu to obljubil, je snel prstan in mi ga izročil v dar, kakor sem vam že pisal. (Poišče prstan in ga pokaže.) Lucija: Oh, res, to je njegov prstan. (Ga poljubi.) Prav takega je imela pokojna mama. (Joče.) Lovrenc: Pa ne jokaj, ker drugači ne bom nič več pravil! Mati Poljančevka (otiraje si solze): Vse moramo potrpeti! Lovrenc: Ta prstan bom imel za spomin na moža, ki sem ga ljubil ne-le kot zvestega tovariša, ampak kot očeta! Stara mati (jokaje): Tisti poročni prstan, kakor tudi prstan njegove žene, jima je kupil ob poroki moj pokojni brat, ki je bil župnik. Oba sku-ka.i staneta tisoč kron. Pokaži, Lucija, prstan, ki ti ga je izročila pokojna mama ob smrtni postelji. (Lucija gre k skrinji in poišče prstan.) Lucija (iskaje po skrinji): Oba sta enaka. V obeh je dragocen kamen. (Prinese škatlico in odpre in pokaže prstan. Vsi ga ogledujejo.) Stara mati: Oba sta popolnoma enaka! Lovrenc: Ko mi je Matevž izročil prstan, je izgovoril samo še te-le besede: »Lovrenc, pozdravi doma in Lucija naj skrbi za svojo bolehno mamo!« Kmalu potem je izdihnil. Lucija (jokaje): Jaz sem že skrbela za mamo po noči in po dnevu, pa mama je bila vsaki dan bolj slaba. Lovrenc: Pokopal sem ga blizu Lvova na neki senožeti ob mali topoli, na katero sem nabil napis. Še danes bi našel tisti prostor. Ako nam Bog da zdravje, pojdemo še kdaj z Lucijo tja. Lucija: Prav rada bi pokleknila na grob dobrega očeta. Mati Poljančevka: To se bo lahko še zgodilo! Lovrenc: Podoba svetogorske Matere Božje in rožni venec, ki ju je imel pri sebi, sta šla ž njim v grob. Drugo sem vam pa domov poslal. Stara mati: Vse smo prijeli, pa tudi porabili v tej strašni draginji. Ko bi tvoje mamice ne bilo, bi bili morali stradati, ker se ni moglo niti za denar nič dobiti. Mati Poljančevka: Res, hude čase smo prestali. Lovrenc: Hvala Bogu, da je vse prešlo! Naj bo vse pozabljeno! Stara mati: Res, Bogu hvafa, da ni bilo še slabši. Lovrenc: Ta prstan pa, ki mi ga je izročil pokojni Matevž, bo moj. (Proti materi:) Poslušajte mamica! Ta-le prstanček (kaže prstan proti materi) bo meni nevesta nateknila, ko se bom poročil. Mati Poljančevka: Potrebno bi že bilo, da bi se to kmalu zgodilo, ker je naši hiši res potrebna mala in pridna ženska. Jaz že ne morem več vsega opravljati. Lovrenc (veselo): Mamica, čas ni več daleč! Boste videli, da vam privedem še letos nevesto v hišo. 23 cija je že pridno dekle in jaz bi jo najrajši imela v hiši! Lovrenc (veselo): No, Lucija, ako si ti zadovoljna, je pa lahko brž skleneno. (Proti stari materi): Kaj pravite vi, mati, na to? Stara mati: Zakaj ne, ako je volja božja? — Pridna naj bo in pokorna, kakor do zdaj, pa bo srečna! Lovrenc: No, Lucija, govori, saj si mi bila že skoraj obljubila! Še prstanov nama ne bo treba kupovati, ker imava že vsak svojega! Mati Poljančevka (prijemši Lovrenca in Lucijo za roko): To pa je izvrstna misel! O tem sem že sama premišljevala. Še prstanov ne bo treba Mati Poljančevka: Bomo videli! Lovrenc (veselo): Mamica, še letos bo to! Mati Poljančevka: Pa le s Pristave gospodične ne, ker bi jej morala še jaz na stare dni streči! Lovrenc (veseloh Mamica, tako pridna bo ko Lucija! Mati Poljančevka (oklenivši se Lucije): Lu- kupovati! Cujte, to se bo dalo še porabiti! (Premišljuje.) Naš oče bi radi imeli v hišo gospodično s Pristave in bi radi videli, da bi naša hiša dobila za doto lep gozd za Pristavo. Še včeraj je bil pismonoša Jože, ki ga stari Pristov pošilja, pri našem očetu zavoljo Anice, a jaz sem temu nasprotna. Lovrenc: Jaz pa še bolj! Pismonoša naj le ostane doma! Dokler je v meni kaj poštene krvi, Po vojski: Podgora pri Gorici. Zadaj hrib Kalvarija. 24 se to ne bo zgodilo nikdar. Lucija, govori! Sedaj imaš ti besedo. Mati Poljančevka (oklepaje se Lucije): Nekaj si mi bila že obljubila, pa povej mi sedaj odkritosrčno in za trdno: Ali hočeš biti naša? Nič se ne boj za staro mater, ker mati bodo tudi naši in ti boš lahko skrbela zanje, kakor do sedaj. Tudi na- | bili gotovo tega veseli, ko bi bili tukaj. Lucija: Volje božje se jaz ne branim, a povejte, kako naj se odločim, da bi ostala tu. Stara mati: Ona misli vedno na dom in upa, da bo kmalu dovoljeno, kakor drugim, vrniti se na domače posestvo, ki je je oče tako cenil. Lovrenc: Za premoženje bomo že skrbeli. Po vojski: Št. Ferjan pri Gorici. šega očeta se ne boj! Sedaj jim malici glavo ob-hodnik Jože, a bo kmalu drugači. Zato bom že jaz skrbela in vam bom kmalu povedala, kako mislim. Lovrenc: Obljuba, ki sem jo storil tvojemu umirajočemu očetu bi bila tako najlepše izvršena! Mati Poljančevka: Tvoj oče in tvoja mati bi Lahko pojdemo vsako leto na sv. Goro in ob tej priložnosti bomo obiskali domači kraj, ki ti je tako pri srcu. Lucija (proti Lovrencu): Jaz bi se ne mogla odločiti, da bi šla v hišo proti volji tvojega očeta. Mati Poljančevka: To je lepo, da si odkritost čen otrok. Povem ti pa, da ti ni treba za to nič skrbeti. To skrb prevzamem jaz. Oče, ki jih vedno maliči obhodnik Jože, bi sicer radi imeli lepi gozd za Pristavo in so zato še nekoliko trdi, a boš videla, kako bodo kmalu voljni kot olje. Lucija, le meni sedaj odkritosrčno povej, ali hočeš biti naša? Lucija (oklenivši se stare matere): Vi, mati, odločite mojo srečo! Svetujte mi v tem trenotku' Stara mati: Lucija bodi pridna in pokorna, kakor do sedaj ter spoštuj stariše, katere boš do- bila, kakor si spoštovala svojo pokojno mamico in pokojnega očeta, pa boš imela blagoslov božji. Lucija: Pa domov ne pojdemo več in to je tako težko. Lovrenc: Vsako leto pojdemo lahko v domači kraj. Lucija: Lovrenc, ljubezen do tebe, ki sem jo obljubila tvoji mamici, ko si jej zadnjič pisal, hranim čisto. Ako mora tako biti, naj se zgodi volja" božja. 25 Mati Poljančevka: To je volja božja! (Prijem-ši jo za roko): Lucija bo naša in mi je ne damo nikomur več. Lovrenc (podajajoč Luciji roko): Tvoja sreča, Lucija, bodi moja do smrti! Težko trpljenje treh let bodi s tem pozabljeno! Vi, mati, pa poskrbite, da se oče potolažijo, da pozabijo Pristavo in da bo prihod Lucije v našo hišo tudi njim v veselje. Mati Poljančevka (oklepaje se Lucije): To stvar bomo prav lahko uredili (Prijemši oba za roko): Jaz vam bom sedaj povedala nekaj, kar nam bo takoj odprlo pot do očetovega srca. Stvar je ta-le: Oče so obljubili, ko smo bili zadnjič v Ljubljani pred podobo svetogorske Matere božje, da jej bodo poklonili dar, ki ga bo Lovrenc dolo-j čil, ako se vrne zdrav iz vojske. Ta dar bodi ce-[ na za prstana, ki ju ne bo treba k-upovati — in stvar je odpravljena! Lovrenc: Izvrstna misel! Mati Poljančevka: To bo takoj omečilo njegovo srce. Svetogorska Mati božja nam bo pomagala. Po vojski : Tolmin. 26 Lovrenc: Izvrstna misel! Mati Poljančevka: Za to obljubo ve tudi teta Neža, ki je bila z nami v Ljubljani in stric Janez. (Proti Lovrencu:) Ko bo lepa priložnost in ti jaz porečem, boš zahteval ceno za prstana v dar Materi božji. Ce se bodo še kaj ustavljali, pokličemo še teto Nežo in strica Janeza, ki prav dobro poznata tistega oderuha na Pristavi. Stric Janez je poštenjak in nasprotnik tem oderuhom. Lovrenc (držeč Lucijo za roko): Čudovito naključje! Tvojemu umirajočemu očetu sem moral v imenu svetogorske Matere božje obljubiti, da bom skrbel za te in sedaj mi daje obljuba mojega očeta, ki jo je storil svetogorski Materi božji priliko izpolniti obljubo na tako lep način! Mati Poljančevka: Mislim, da pojde vse gladko. Prstana denita skupaj v škatlico, kakor sta bila skupaj, ko sta bila nova. Lucija (prijemši prstan od Lovrenca in polagajoč ga v škatlico): V imenu božjem! Lovrenc: Prstana tvojih starišev naj zvežeta srečno tudi naju do smrti. Mati Poljančevka: Pa ne-le Lucija, tudi stara mamica (se je oklene) bodo naši in jaz bom vesela, da bom imela spet mamico v hiši. Stara mati: Bog vam povrni obilo, kar ste storili meni in Luciji. Mati Poljančevka (proti Lovrencu in Luciji, ki se pogovarjata): Povem vama pa, da ne bomo s to rečjo nič odlašali, ker jaz potrebujem Lucije v hiši. Lucija: Jaz pa že težko čakam, da vam bom mogla za vse dobrote vsaj kaj malega povrniti. Mati Poljančevka: Upam, da bomo vsi zadovoljni. Sedaj pa morava z Lovrencem domov, ker naju oče gotovo že nestrpno čakajo. Z Bogom torej pri vas! (Poda stari materi in Luciji roko.) Stara mati in Lucija (podajajoč roko): Z Bogom! Z Bogom! Lovrenc: Z Bogom, mati! (Poda stari materi roko.) Stara mati: Bog te ohrani, moj dragi Lov-,renc! Lovrenc: Zdrava, Lucija! (Jo prime za roko. Stara mati spremi mater Poljančevko skozi vrata, da ostaneta Lucija in Lovrenc sama.) Lucija (prijemši ga z obema rokama): Bog s teboj, Lovrenc in hvala ti lepa za vse, kar si dobrega storil meni, mojim starišem in stari materi! Lovrenc (držeč jo z obema rokama): Ali si zadovoljna, da se je izpolnila želja tvojega dobrega očeta? Lucija: t)a, res, moj oče je bil dober. Kaj bi jaz dala, da bi ga mogla še enkrat videti! Lovrenc: Lucija, volja Božja je bila taka! Lucija: In maina je umrla tudi le od žalosti! Lovrenc: Lucija, vse treba pozabiti! Lucija: Kako je želela, da bi še enkrat videla | dom. (Joče otiraje si solze.) Lovrenc: Lucija, ne jokaj, saj so mama gotovo v nebesih. Lucija: Nas je vojska najbolj zadela. Lovrenc: Lucija, pogumna bodi! Več ali manj j smo v tej bratomorni vojski vsi trpeli, a krivci • bodo dobili kazen. Upam za trdno, da se najina ' sreča začne v svobodni domovini. Tolaži naj te Bog! Na veselo in srečno svidenje v hiši mojega očeta! (Se prisrčno poslovita.) Zavesa pade. TRETJE DEJANJE. Soba pri Poljančevih. 1. PRIZOR. Oče Poljanec, Lovrenc in pismonoša Jože. Jože (stoječ z nekaj papirji v roki nasproti očetu Poljancu): To se da vse še poravnati, ako le Lovrenc hoče. Lovrenc, odloči se! Lovrenc (ki stoječ popravlja orodje): Kar vi mislite, se ne more zgoditi. Oče Poljanec (sloneč pri oknu in jezno): To bi se prav lahko zgodilo, ako bi količkaj dobro hotel ; sebi in meni. Jože: Oče Pristov bi bil prav zadovoljen in Anica tudi. Lovrenc: To je nemogoče. Naj se zgodi karkoli! Oče Poljanec (jezno): Ti mi boš naredil še žalostne dni. Jože: Saj se ni treba jeziti, ker je najboljše, da se vsakdo v tej reči odloči po svoji volji. Jaz menim le, da bi bilo to delo dobro. Obe premoženji bi bili v naši občini nekaj krasnega. Oče Poljanec (jezno): To pravim tudi jaz, a govorim gluhim ušesom. Jože: Na Pristavi so dobri ljudje, le poznati jih je treba. Ni vse tako res, kakor jih nekateri obrekujejo. Žalostni so, da ne pride Lovrenc nikoli k njim, da bi se pogovorili. Oče Pristov mi je še včeraj rekel, da če se ta reč poravna, vama kupi take prstane, kakršnih ni nosil še nihče v naši fari. Lovrenc: To se ne da več poravnati! Jože, prosim te, reci jim, da je nemogoče. Oče Pofianec: Nemogoče je, ker si trmast. — Tako plačujejo otroci svojim, starišem. Jože: Vse je mogoče. Upam, da se bo vse še poravnalo. Lovrenc, prepričan sem, da boš dru-gači govoril, ko pridem prihodnjič. Z Bogom! (Mu poda roko.) Lvorenc: Ne bo nič! To se ne bo nikoli zgodilo! Jože: Bo! (Strese roko Lovrencu.) Z Bogom, oče Poljanec! (Poda očetu roko.) Poljanec: Z Bogom! Bog daj kmalu boljših časov naši hiši. Jože: Z Bogom! (Odide). Oče Poljanec (ki sede k mizi): Lahko bi se bil že davno premislil!. Ali ne vidiš, da potrebujemo v hiši pomoči? Lovrenc: Jaz nisem nič kriv! Oče Poljanec: Tvoja trma je kriva! Lovrenc: Za Pristavo bi se jaz ne mogel nikoli odločiti. Oče Poljanec: Zato se boš še kesal. (Mati Poljančevka vstopi s posodo v roki.) Prav lahko bi poslušal v tem svojega očeta, ki ti dobro hoče. Pojdi na Pristavo in povabi Aničo in stariše za nedeljo na malo južino, da se pogovorimo. Lov/ene: Oče, tega ne storim nikoli! 2. PRIZOR. Prejšnja in mati Poljančevka. Mati Poljančevka (vsedši se h kolovratu): Vi dva bi se rada samo prerekovala, a jaz ne morem i več sama opravljati vseh del, ker je gospodinjstvo veliko. Mi moramo dobiti v hišo mlado in pridno gospodinjo in sicer treba to hitro odločiti. Oče Poljanec (ki vstane in gre k oknu): Saj pravim tudi jaz tako! Na Pristavi ga čakajo. Jože je povedal, kako bi radi videli, da bi prišel kdaj k njim. Lovrenc: Tega pa že ne! Jože si brusi pete zastonj! Rajši grem od hiše, kakor da bi moral ' imeti ženo s Pristave! Oče Poljanec: Ti boš mene in vso našo hišo Ponesrečil in osramotil. Lovrenc: Oče! Za ves svet je nočem imeti \ žene z Pristave. Ti so grdo ravnali z našimi j rojaki. Oče Poljanec: Kaj vedno to ponavljaš? Lovrenc: Jaz vem, kakšno gorje je bežati [pred sovražnikom od doma, ker sem se svojimi : očmi videl bedo na Poljskem in sem se svojimi ' ušesi slišal, kako je ljudstvo jokalo, ko je moralo vse zapustiti in bežati. Ta velika nesreča je zadela 27 tudi naše brate na Primorskem. Proklet bodi, kdor goni te trpine od hiše. Na Pristavi niso imeli nobenega usmiljenja ž njimi, čeprav sem jim jaz pisal. Oče Poljanec: Saj smo mi potem poskrbeli zanje! Lovrenc: Lahko pa bi bili tudi oni! Bali so se smrti v bližini, kakor da sami ne bodo nikdar umrli! (Se odpravlja iz sobe.) Oče Poljanec: Pomisli, Lovrenc, kako lep gozd je nad Pristavo, ki ga bo Anica podedovala. Lovrenc: Mi smo v vojski izpostavljali svoje življenje, a ti niso trpeli niti ubogih beguncev, ki so naši bratje. Oče Poljanec: To res ni bilo lepo, a pomisli, da Anica ni kriva. Lovrenc: Prevzetnice ne bi maral nikoli. Še berači jo proklinjajo. Ali ste slišali včeraj Andrej-čka? In tako naj bi bilo v naši hiši? Rajši grem takoj od doma! Oče Poljanec (ki sede k mizi): Ubogaj me, Lovrenc! Premoženje, ki je prinese Anica, je krasno. Lovrenc: Oče, pozabite to! Dokler bo v meni kaj poštenja, se to ne bo zgodilo. (Hoče oditi z orodjem v roki.) Mati Poljančevka (vstane in prime Lovrenca za roko): Nikamor! Jaz hočem, da se ta stvar konča. (Proti očetu:) Ali naj bo tako v naši hiši? Pusti fanta, naj si izvoli dobro deftle po svojem srcu! Nikdar ni dobro vezati trnja! Oče Poljanec: Ti se vedno poteguješ zanj! Mati Poljančevka: Jaz se ne potegujem, a dobro je, da ne silimo otrok v zakon, ki ga ne marajo. Ali si nisi ti prosto izbiral? Zakaj ne privoščiš tega fantu? Oče Poljanec: Pomisli, da nima naše posestvo pravega gozda! (Proti Lovrencu:) Bodi pameten, Lovrenc! Naša hiša bo srečna, ako le ti hočeš. Na Pristavi poprašujejo po tebi, kakor je rekel še danes Jože. Ako se to zgodi, ponesemo Materi božji ■ svetogorski dar, ki ga boš ti določil, kakor sem bil obljubil v Ljubljani. Mati Poljančevka (spustivši Lovrenca in sto-pivši pred očeta): Kaj sedaj še-le hočeš to obljubo izpolniti? Ali je to lepo, da toliko časa odlašaš? Oče Poljanec: Saj bi jaz rad videl, da bi se Lovrenc hotel odločiti. Mati Poljančevka: Meni se pa zdi, da se ti ne moreš odločiti. Ali je to hvaležnost, da nam je ljubi Bog ohranil v vojski Lovrenca? Oče Poljanec: Jaz nisem nič kriv. t 28 Mati Poljančevka (prijemši Lovrenca za roko in vedoč ga pred očeta): Povej torej, Lovrenc, kako si se odločil in potem mir v tej hiši! Teh prepirov ne bom več poslušala. Lovrenc (slovesno): Povedal sem vam že, da me veže sveta obljuba, ki sem jo storil svojemu umirajočemu tovarišu na bojnem polju: Sprejmite Lucijo v hišo za svojo hčerko. Ako ste res obljubili Materi božji svetogorski dar, ki naj bi ga jaz določil, raj bo ta dar cena za prstana, ki ju ne bo treba kupovati, ker ju že imava od pokojnih sta-rišev. Prstana sta stala tisoč kron in to ponesemo v dar Materi božji. Oče Poljanec (prijemši se za glavo in hiteč k oknu): Tako si jo torej dobro premislil, da bi ubogega očeta pridobil! Ali naj pride res begunka v našo hišo? Ali se res ne moreš spametiti? Misliš, da bi jaz ne privolil rad, ko bi vedel, da je to za te dobro. Lovrenc: Oče, zame je to dobro! Oče Poljanec: Pomisli, kaj porečejo ljudje, ko izvedo, da pride begunka v našo hišo! Mati Poljančevka (spustivši Lovrenca): 2e vidim, da ni drugega, ko prepir. (Proti očetu:) Veš kaj, Lucija je prav dobro in pridno dekle, da jej ne more nihče česa očitati. Boljša je gotovo, ko tista Anica, ki ti jo hodi Jože priporočat in ponujat. Jaz bi pa Anice ne marala v hišo. Oče Poljanec: Moj Bog, kaj sem dočakal! Ali ni Anica dobro in pridno dekle? Mati Poljančevka: Ti ne poznaš še Anice. Po-prašaj teto Nežo, ako hočeš izvedeti, kaj ie Anica? Prav rada bi videla, da bi bila sedaj teta Neža tukaj. In stric Janez ve o njej še več. Te poslušaj, ne pa tistega neumnega pismonoše, ki ga plačuje stari Pristov. Oče Poljanec: Pomisli, kako premoženje bi dobili z Anico. Mati Poljančevka: Premoženje je že, a dekle ni za našo hišo. Prav rada bi videla, da bi prišla sedaj k nam teta Neža, da bi ti vse povedala. (Proti Lovrencu:) Pojdi, Lovrenc in pokliči jo. (Proti očetu:) Ce nočeš meni verovati, veruj njej! Oče Poljanec: 2e vidim, da sta jo skupaj premislila. (Lovrenc odide.) Vem že dolgo, da daješ ti Lovrencu potuho. Mati Poljančevka: Jaz mu ne dajem potuhe, a bi rada videla, da bi ti fantu ne jemal veselja in poguma. Pusti, naj si izvoli po svoji volji! Ali si nisi ti volil po svojem srcu? Oče Poljanec: Moj Bog, kakšno sramoto je učakala naša hiša! Mati Poljančevka: Kakšno sramoto? To ti za-biva v glavo Jože, ki ga jaz prav nič ne maram v hišo. Oče Poljanec: Kako se bodo ljudje smejali, ko izvedo, da dobimo begunko za nevesto, ko bi lahko dobili lepo Pristavo za dediščino. Mati Poljančevka: Veš kaj, Lucija je tako pridna, pokorna in pobožna punca, da jo cela fara hvali. Ali si videl, kako je skrbela za pokojno mamo in kak pogreb je imela ta? Oče Poljanec: Ali ne uvidiš, kakšna sramota bo to za naju oba? Mati Poljančevka: Jaz ne vidim v tem nobene sramote. Sramota bo, ako Lovrenc odide od hiše. Ti si ž njim pretrd in bi ne bilo nobeno čudo, ko bi se fant naveličal in te zapustil. Oče Poljanec: Moj Bog! Upal sem vedno, da se premisli. Kaj porečejo ljudje? Mati Poljančevka: Kaj porečejo ljudje? Saj pravijo že sedaj, da si je Lovrenc izbral pridno in pametno dekle. Tudi gospod župnik je rekel, da bo Lovrenc srečen. Oče Poljanec: Gospod župnik gleda samo na osebo, kaj pa premoženje? Mati Poljančevka: To je, kar pravim jaz vedno! Za našo hišo ne bo to nobena sramota, ampak čast. Pomisli pa, kaj bo z našim premoženjem, ako naju Lovrenc zapusti? Oče Poljanec: Ti ga vedno zagovarjaš! Mati Poljančevka: Moj Bog, kdo bi ga ne za-j govarjal? Ali ne vidiš, kako se cele dni ubiva in ubiva? Nobenega veselja si ne privošči, niti ob nedeljah! Oče Poljanec: Saj sem ga večkrat pošiljal, naj gre včasih od doma, naj obišče Pristavo in naj se razvedri! Mati Poljančevka: Ce pa ni to zanj nobeno razvedrilo?! Pomisli tudi na svojo obljubo, ki bi jo bil moral iz hvaležnosti do Boga že davno izvršiti! Oče Poljanec: Saj jaz vedno mislim na to in sem upal, da ponesemo dar Materi božji ob njegovi poroki z Anico. Tudi na Pristavi so obljubili, da bodo nekaj dodali, ako se to srečno izvrši. Mati Poljančevka: Ti boš s to rečjo toliko časa odlašal, dokler te Lovrenc ne pusti samega v hiši! Ali misliš, da je Lucija tako uboga? Na Goriškem imajo lepo premoženje in Lovrenc se že odpravlja tja! 3. PRIZOR. Prejšnja in teta Neža. Teta Neža: Dober dan! Oče Poljanec: Bog daj, Neža! , Teta Neža: Kaj ste naredili Lovrencu, da je tako zamišljen in žalosten? Oče Poljanec: Ti ne veš, kaj se je sedaj umis- lil?! Teta Neža: Kaj? Oče Poljanec: Ti si bila z nami v Ljubljani, ko sem jaz obljubil dar Materi božji, ki naj ga Lovrenc določi, ako se vrne zdrav iz vojske. In veš, kaj hoče sedaj? Poročiti hoče Lucijo in tisti dar da naj bo cena za prstana, ki da ju že imata oci pokojnih starišev! Te a neža : Jaz se ne maram vtikati v te teči, a rečem le, da cela občina hvali Lovrenca, da si je izbral modro, pridno in pobožno punco in da je take punce nima naša fara! Mati Poljančevka: Saj pravim tudi jaz tako. Cemu žaliti fanta? Lahko nama naredi še kako nevšečnost, da odide od hiše in potem, kdo bo skrbel za premoženje? Jaz sem stara in ti si tudi star! In obljubo, ki si jo storil, moraš izpolniti! Oče Poljanec: Vse matere ste enake! Če le morete, potegnete se sinom proti očetu. Povej mi Neža, ali ni Anica dobra punca? In kako dediščino bo imela! (Sede k mizi.) Teta Neža: Veruj mi, da bi je ne hotela imeti v hišo, če bi mi celo vrečo zlatega denarja prinesla. Ta prevzetnica, ki se za hrbtom vsem rada 29 posmehuje, je kriva, da so zapodili Lucijo z bo-lehno materjo s Pristave, češ, mati bi utegnila umreti in potem bi imeli mrliča v bližini. Govorila je, da bi jo bilo strah. Le sprejmi jo, pa boš moral umreti zunaj svoje hiše! Mati Poljančevka: Pa še klobuk si nastavlja! Jaz bi jej morala kajpada streči! Teta Neža: Lovrenc ima že prav, da je ne mara. On je moder mladenič, da si lahko ponosen nanj. Mati Poljančevka: Če ga boš vedno le trdo obdeloval, nama še odide od doma. Oče Poljanec: Je pač že tako! Mati je vedno na strani sina. 2 njo potegnejo še druge ženske, da se je zastonj ustavljati. Mati Poljančevka: Kaj se hočeš več ustavlja- ti, saj je fant že popolnoma zbegan. Še od hiše nam bo ubežal. Teta Neža: Lovrenc se mi je zdel sedaj, ko sem ga srečala na poti, tako zamišljen, da se prav res bojim zanj. Mati Poljančevka: Boste videli, da nam bo odšel od hiše, potem bo lepa. Teta Neža: To bi bilo res hudo. (Proti materi Poljančevki) Pojdi, pojdi ponj! Večkrat je od enega trenotka odvisna sreča in zadovoljnost celega življenja! Mati Poljančevka: To je, kar moramo otrokom želeti: srečo in zadovoljnost! Kaj pomaga bogatija, ako niso srečni. Če bodo imeli veselje in bodo pridni, si bodo lahko pridobili dva taka gozda, kakor je Pristava. Po vojski: Groblja svetogorskega svetišča in samostana. 30 Oče Poljanec (ki vstane in gre k oknu): Veš kaj? Ce nočete mene poslušati, pa pojdi ponj in naj stori po svoji pameti! Kakor si kdo postelje, tako bo spal! Teta Neža: Najbolje je, da greš ponj. Skoraj gotovo je šel k Luciji na dom. Mati Poljančevka (proti očetu): To bom storila, a povem ti, da mora biti temu konec! (Se začne napravljati.) Oba ti pipreljem sem. potem se pogovorite, da bo v naši hiši mir. Oče Poljanec: Jaz bom molčal, ti glej! 2enske ste vse enake. Teta Neža: Molči o Anici! Vojska je drugači obrnila in kar tih bodi! Mati Poljančevka: Anici naj bi jaz še stregla! Teta Neža: Anica ni za vašo hišo. Mati Poljančevka (odhajaje): Oba ti privedem in potem mora biti konec vsem prepirom. (Odide.) Oče Poljanec (ki sede k mizi): Srce me boli, če se le zmislim na gozd za Pristavo, ki bi ga tako zelo potrebovali. Teta Neža: Kaj gozd?! Oče Poljanec: Tebi je lahko tako govoriti, ko ti ni nič mar. J .Cerkev v Kostanjevici na Krasu, ko je bii Mati Poljančevka (napravljaje se): Včasih je pa vendar dobro, da nas moški poslušate. Teta Neža: Kar zadovoljen bodi! Pomisli tudi, da te obljuba veže. Ako Lovrenc tako hoče, moraš to storiti. Mati Poljančevka: Tako je! Hvali Boga, da je prišel zdrav iz vojske. Koliko družin je postalo radi te vojske nesrečnih! Oče Poljanec: Obljubo bi še lepši izpolnili, ko bi Lovrenc vzel Anico. zvonik že razrušen dne 9. junija 1915. Teta Neža: Nikar si ne misli, da je Lucija tako uboga, kakor se zdi. SlišrJa sem, da imajo doma lepo premoženje. Sedaj so pač živeli v ubo-štvu, a doma so precej premožni. Oče Poljanec: Kaj hočemo početi s premoženjem na tujem? Teta Neža: Prodali boste lahko in kupili gozd, ako ga hočeš imeti. Oče Poljanec: Takega gozda ne dobimo več in, kar je največ, gozd je zraven našega po- sestva. Vse bi imeli skupaj in blizu doma. Teta Neža: Vesel bodi, da ne boš imel nič opraviti se starim Pristovom, ki je oderuh. Le nikar ne poslušaj Jožeta, ki ti ga pošilja Pristov! Lovrenc je moder. Oče Poljanec: Naj bo v božjem imenu, saj vem, da ne opravim nič, če še toliko prigovarjam. Teta Neža: Današnji dan ti bo v srečo. Spominjal se boš mojih besedi. Takega modrega in pobožnega dekleta si lahko vesel. Kar lepo jo sprejmi, če jo mati res privede. (Pogleda skozi okno.) Oče Poljanec: Saj jaz nimam nič proti njej. Punca je res pridna in dobra, a ta poroka se mi zdi neumna. Teta Neža: Ne neumna, ampak pametna in zelo pametna! Na ta način se kar dve obljubi opravite, tvoja in Lovrenčeva, ker je tudi on obljubil njenemu umirajočemu očetu, da bo skrbel za njegovo družino, ako mu Bog da milost, da se vrne zdrav domov. S to poroko se tudi ta obljuba opravi. Drugači so te otiljube človeku vedno v zadrgo. * Oče Poljanec: Vse to bi se dalo tudi drugači izvršiti, pa naj bo volja božja! Teta Neža: Prav volja božja je to. Tudi gospod župnik je tega mnenja. Oče Poljanec: Volji božji se jaz ne upiram, a sem mislil, da bi bilo za našo hišo bolje, ko bi prišla Anica. Teta Neža: Če je Lovrenc ne mara? Oče Poljanec: Pred vojsko je bi! ž njo zadovoljen. Teta Neža: Vojska je marsikaj premenila. To -je tebi le v srečo! Pusti Pristovce v miru, saj jih pozna cela srenja! (Pogleda skozi okno.) 4. PRIZOR. Prejšnja in stric Janez. Stric Janez (nesoč v roki steklenico): Dober dan! Danes bo tej hiši veselje došlo! Poljančevka je vsa vesela. Rad bi bil tudi jaz deležen. Oče Poljanec: Lahko bi bilo drugači, pa naj bo z Bogom! Stric Janez: Vesel bodi, ker je Lucija najboljše dekle! Oče Poljanec: Kaj pa Pristava? Stric Janez: Pusti sitnega Pristova! Teta Neža: Anica ni za tvojo hišo! Stric Janez (sede k očetu Poljancu): Take punce, kakor jo dobiš ti v hišo, ni v naši fari. To ti zagotovim. Zato pa se bomo danes veselili in 31 pili (Kaže steklenico, ki jo je prinesel.) na zdravje taki mladini, v kateri je naša bodočnost, očka Poljanec (Ga potrka po ramenih.)! Prinesel sem svojega najboljšega Dolenjca, ti pa daj svojega s Primskovega brega, da proslavimo ta lepi dogodek! Teta Neža: Takega fanta, kakor je Lovrenc, treba iskati v treh farah. (Gleda skozi okno.) Stric Janez: In punce tudi! Oče Poljanec: Misliš? Stric Janez: Jaz pravim, da zna mati Poljančevka dobro izbirati. Vesel bodi! Oče Poljanec: Meni se tudi zdi, da sta jo z Lovrencem skupaj skuhala! Stric Janez: Pa dobro sta jo skuhala! Oče Poljanec: Naj bo vse v božjem imenu! Kakor si kdo postelje, tako bo spal. Teta Neža (gledaje skozi okno); Sedaj gredo. Oba sta. Lucija in Lovrenc, pa še stara mnti ž njima! (Odpre vrata in se postavi na vrata.) Dobro došli! Tako je prav! 5. PRIZOR. Prejšnji, mati Poljančevka, ki vede Lucijo in Lovrenca za roko in stara mati. Mati Poljančevka (še za vratini): Sedaj sem privedla oba! Stric Janez (vstane in zakliče): Zivio! Mati Poljančevka: Dober dan, Janez! Prav je, da si prišel tudi ti! Kaj praviš, ali ni čas, da to stvar končamo? Stric Janez: Tako je! Mati Poljančevka (vodeč Lucijo in Lovrenca pred očeta, ki vstane od mize in se smehlja): Tu sta sedaj oba! Lucija fio naša in jaz sem tega vesela. Sprejmi jo tudi ti. ker te veže tako obljuba, ki si jo storil Materi božji. Lovrenc: Sprejmite jo, oče za svojo! Prstana, ki sta zvezala njene rajnke stariše, naj zvež.eta tudi naju! Ceno za prstana bomo izročili Materi božji v dar. Oče Poljanec: Lovrenc, sin moj, ti veš, da te ljubim in da ti želim sreče. Če si se res tako odločil in je to tvoj trden sklep, naj se zgodi volja božja! Lovrenc: Oče, to je moj trden sklep! Sprejmite jo za svojo! Oče Poljanec (ki stopi naprej smehljaje se): Bog te blagoslovi, Lucija, pod našo streho! (Jej poda roko.) Prečudne so božje poti in volja božja je najboljša. (Jo prime z obema rokama za roko.) 32 Lucija (ki poljubi očetu roko): Ce je to res volja Božja, sem jaz danes srečna, ker sem dobila spet očeta, ki sem ga izgubila v tej nesrečni vojski in svojo ljubo mamico, ki mi je pre zgodaj umrla. Mati Poljančevka (prijemši jo za roko): Mi te sprejmemo kot svojo ljubo hčerko. Nič ne žaluj! Teta Neža: Lucija, vesela in pogumna bodi, ker ti je Bog dal srečo, da si dobila spet stariše. Lucija: Saj sem vesela. Svojega dobrega očeta in svoje dobre mamice, ki sta tako nesrečno končala to življenje, ne morem pozabiti. (Otiraie si solze.) Teta Neža: Ne jokaj, ker sta oba v nebesih. Mati Poljančevka: Vse mora človek potrpeti. Volja božja se je zgodila. Stric Janez: Sedaj pa ne bomo jokali, ko se tej hiši odpira novo življenje in nova sreča! Oče Poljanec (držeč Lucijo še vedno za roko): Otroka moja! Izročam vama blagoslov, ki sem ga jaz prejel od svojih starišev. Voščim vama, da bi mogla v zdravju, veselju in v milosti božji dočakati visoko starost in videti srečo svoje družine in svojega imetja. Mati Poljančevka (položivši roko na Lucijino rame): Bog daj blagoslov, da bi bila ta stvar, ki smo jo danes dokončali, srečna! Stara mati: Bog naj usliši naše želie in prošnje in naj podeli svojo srečo. (Lovrenc in Lucija poljubita stariše in staro mater. Teta Neža poljubi j I.Hcijo.) Teta Neža (podajaje Lovrencu roko): Bog s teboj, dragi moj Lovrenc! Stric Janez: Tako je lepo! Otroci morajo dobiti od starišev svoj blagoslov, kajti zapisano je, da blagoslov starišev otrokom hiše utrjuje. Bog vaju živi in blagoslovi, Lovrenc in Lucija! (Poda obema roko.) Mati Poljančevka: Pred altarjem pa naj mili Bog potrdi to. kar smo vama danes iz srca voščili. Stric Janez: Sedaj pa se hočemo poveseliti! Mati Poljančevka, le urno čaše na mizo, da na-pijemo na zdravje mlademu paiu ob tej lepi priložnosti njiju zaroke. Mati Poljančevka: To pa že! (Teče po čaše. Vsi stopijo okolu mize.) Stric Janez: Draga zaročenca! Nesrečna svetovna vojska, ki nam je prinesla marsikaj slabega, nas je naučila ljubiti brate. Pokazala nam je, kako bi morali biti vsi naši ljubi rojaki mej seboj bratje in sestre v ljubezni in trdni složnosti. (Mati Poljančevka prinese na mizo čaše, ki jih teta Neža nalije.) Ta ljubezen in složnost v našem ljudstvu, ki je bila edini lepi pojav v tej divji in bratomorni vojski, je gotovo znamenje, da poštenje našega ljudstva ne bo propadlo. Blagoslovljeni tisti, ki so v tej veliki nesreči skazovali ljubezen svojim trpečim bratom. Lovrenc! Ti si dal mladini in vsem nam lep zgled, ki naj kaže še poznim potomcem, kako moramo v dejanju ljubiti brate. Zato pa te je Bog blagoslovil in ti je svetogorska Mati božja naklonila dragocena prstana, ki te bosta zvezala z flobro družico, ki naj jo Bor ohrani mnogo let. Veseleč se vajine sreče in sreče vajinih starišev kličem: Na mnoga leta v zdravju, v veselju in v milosti božji! (Dvigne čašo. Z niim jo dvignejo tudi drugi.) Naj bi nam nebesa poslala mnogo take mladine, navdušene za vero in za blagor našega ljudstva! Na mnoga leta! Zivio! (Udarijo s čašami kličoč si: Živio! Na mnoga leta!) Mati Poljančevka: Na zdravje stari materi! (Klici: Zivio! Na zdravje!) Stric Janez: Na zdravje vsem našim trpečim beguncem! Naj bi se vsi srečno vrnili v lepo domačijo! (Klici: Živio! Zivio!) Zavesa pade. Dr. E g i d i j. Pesen o Vse lešnike na svetu v en kup bi rad nabral, in tebi, drago dete, za god jih daroval. Njih jedrca naj srca goreča bi bila, ki tebe, drago dete, naj bi ljubila vsa! lešnikih Luščine njih naj bili demanti bi svetli, ki tebe, drago dete, naj bi krasili vsi! Rad takih bi na svetu ti lešnikov nabral, in tebi, drago dete, za god jih daroval! Ciril Strahota. 33 f Rev. Andrej Smrekar, župnik v Collinwoodu, odlični in edini slovenski pesnik v Ameriki. Dne 9-septembra 1913 ravno 5 minut pred po! 12. uro po noči je izdihnil blago dušo v Collinwoodu, O. naš tolminski rojak preč. gosp. Andrej Smrekar. V postelji je bil samo dva dobra dni: 7. sept. je legel, 9. je bil že mrtev. Kakor sporoča sestra, ki je bila zadnja leta pri pokojniku. bolehal je že več let in mnogo, a vdano trpe!. Potožil pa ni o tem nikomur, ne sestri ne drugim, ampak prikrival bolečine, dokler je mogel. — Pogreba se je udeležilo 19 duhovnikov in na tisoče slovenskega in drugega ljudstva. Njegova sestra Nana piše o tem prav lepo v pismu od 27. sept. 1913: »Ako so ga v nebesih s tako trumo vsprejeli, kakor so se tukaj od njega poslovili, potem lahko rečem, da je srečen.« — Vedno je želel biti pokopan v rodni zemlji, a prišlo je drugače: »Tuje te zemlje pokriva odeja v grobu tihotnem, naš bratec Andrej.« — Pokojnik je bil rojen dne 29. novembra 1868 na Kneži h. št. 19 v župniji Podmelec na Tolminskem, po domače »pri Andercu«. Oče France in mati Marijana roj. Božič sta imela posestvo in vaško gostilno na Kneži. Mati je umrla že 1. nov. 1881, t. j. ko je bil pok. Andrej še-le 16 let star, oče pa še živi in je še zdrav in čvrst. Imel je Andrej še sedem bratov in sester, izmed katerih živita sedaj samo še sestra Nana (Marijanica) in brat Ivan, ki se je poročil na Kneži iz hiše. Brat France, ki je bil gospodar na domačiji, je' pa ravno sedem dni po Andrejevi smrti tako nesrečno padel na stezi, da si je prebil sence in ostal kar na mestu mrtev. V šolo je hodil pok. Andrej par let doma v Podmelcu. Ko je bil 10 let star, ga je dal oče v šolo v Tolmin, kjer je bil dve leti. Ko ga je hotel nato oče vzeti domov, pregovorila sta ga pok. g. prelat v Tolminu, Josip Kragelj, in pok. nadučitelj in cerkveni skladatelj. Danilo Fajgelj, da je peljal nadarjenega dečka v Gorico na vadnico. Oče se je dal prav težko pregovoriti k temu, ker ni ime! sredstev, da bi sina vzdrževal; a nazadnje je vendar-le šlo, ker je Andrej bil potrpežljiv in vztrajen. Nekaj časa je stanoval v Gorici pri šolskem slugi, zadnja leta pa pod Kostanjevico. Stanovanje je imel uborno do skrajnosti. Šaljivec, kakor je bil, je povabil nekoč pok. sošolca Štefana Preglja, jiaj ga vendar enkrat obišče v njegovi »vili« pod Kostanjevico. Ta mu ustreže. Smrekar ga sprejme s šegavim nasmehom in ga vodi slovesno po lesenem hodniku, ki se je gugal pod nogami kakor ladija. Manjkalo je na njem toliko de-sek, da je moral Pregelj s svetim strahom in »grevengo« v srcu paziti, da ni padel skozi. Nazadnje sta prišla v Smrekarjevo delavnico, to se pravi v kuhinjo, ki je bila ob enem knjižnica in pisarna. Kako to? — Knjižnico je imel Smrekar kar pod ognjiščem. Sestajala je iz večjih ali manjših delov raznih šolskih knjig, v katerih je pa bil vsak list zd-se. To so bili kakor smo mi to imenovali V študentovskem jeziku — Smrekarjevi bankovci. — Za pisalno mizo mu je služilo ognjišče. Tu je pesnikoval in izdeloval svoje naloge, — in tu je stara gospodinja kuhala svojo prozo. Kakšna je bila spalnica, o tem ni vedel Pregelj ničesar povedati. Jedel je naš Andrej povsod, kjer so mu kaj dali, drugače je pa .znal biti tudi velik umetnik v stradanju. Pod Kostanjevico je deloval in spal, na solkanski cesti večerjal, doli kje pri kapucinih pa kosil. Tako je bil revež cel dan na »rajži«. — Kadar je imel par šestič ali kakšne »pašte« (sladči-ce), ki jih je dobil od dobrotnikov kot ostanek od obilnega obeda, je takoj zbral okoli sebe še par sošolcev, da so te dobrote po bratovsko delili in použili. Bil je res pesnik po Vodnikovem kopitu; »Ni žvenka, ne cvenka, pa bati se nič; živi se brez plenka o petju ko ptič.« Njegov gospodarski program je imel samo dve točki: 1. vse dati; — 2. nič imeti. Na gimnaziji se je med šolskim poukom njegov duh navadno sprehajal po Parnasu, njegov svinčnik pa po kakem koščku papirja, katerega je nazadnje vselej lepo shranil v znotranji žep svoje- Do 6. gimnazijskega razreda je Smrekar ostal v Gorici, potem je pa odšel v Novo mesto in od tam v večji družbi tovarišev Kranjcev v Ameriko v bogoslovje. Iz Amerike je dopisoval le še svojim domačim, tem pa pogostoma in zares ljubeznivo in preprosto; svojim sošolcem pa prav malo. V pismih na svoje domače se jih je pa spominjal. — Tako je potekal čas nam tukaj, njemu pa v Ameriki. L. 1897, torej 29 let star, je pel tam novo mašo. O njegovem dušnopastirskem službovanju sporoča nam I. M. Trunk v znani knjigi: »Amerika in Amerikanci« to-Ie: »Nato (potem, ko je bil posvečen v mašnika) se je podal v škofijo Duluth ter sedem mesecev služil kot duhovni pomočnik pri č. g. Josipu Buh-u v naselbini Tover, Minn, Od tam je bil za dve leti poslan na Elij za župnika cerkve sv. Antona. Potem je skoro tri leta župni-koval na Tovveru, odkoder je oskrboval tudi misijonsko postajo Mesaba. Koncem leta 1903 je bil postavljen za duhovnega oskrbnika katoliške bolnice sv. Antona v mestu Bemidji, Minu. Tam ni ostal dolgo, ker je še isto leto prevzel župnijo sv, Antona v Duluthu. Leta 1905 je zapustil Minnesotc in se podal na vzhod v državo Ohio, kjer je najprej nekaj časa deloval v slovenski fari sv. Lav-rencija, potem pa sv. Vida v Clevelandu. L. 190f je prevzel župnijo Collinwood, O. Rev. Smrekai je znan tudi kot pesnik in pisatelj.« Prozaična Amerika se svojim lovom za dolarji ni zamorila Smrekarju pesniškega 'duha in poleta ter veselja do pisateljevanja. List »Amerikanskj Slovenec« ga imenuje naravno^ odličnega it edinega slovenskega pesnika v Ameriki. Spremi Ijala ga je kot pesnika pa tudi sreča prav po Prej šernovem receptu: »Pevcu vedno sreča laže!« »Amer. Slov.« z dne 19. sept. 1913 namrei sporoča v notici: »Radovedno vprašanje M. Po gorelcu« to-Ie: »Rajni Rev. Smrekar je zapustil več rokopi sov svojega literarnega delovanja. Ob smrti nje govi so vsi izginili iz njegovega stanovanja. Njej gova sestra pravi, da nič ne ve, kje so. Vi, Mi Pogorelec, ste bili zadnje dni zmeraj v Smrekar jevem župnišču, — seveda kot »prijatelj« duhov nikov — ali Vam je morebiti kaj znano, kam s izginili tisti rokopisi? Odgovorite nam, smo siln radovedni«! In isti list od dne 26. sept. 1913 piše: »Skrivnostna tatvina v župnišču pok. Rev Andreja Smrekar, o kateri smo poročali v prete klih številkah, je bila nekoliko pojasnjena v. petel 34 ga oguljenega jopiča. Le redkokedaj nam je kako pesem pokazal in prebral, priobčil menda ni tačas nobene, dasi bi bila gotovo marsikatera godna za tisek. Od Smrekarja je prešel ta pesniški tok (fluid) tudi na druge bližnje tovariše v šoli. Ta in oni se je z večjo ali manjšo srečo metal in davil s poezijo; eden izmed teh pa mi je ostal v spomi- ^j t Župnik Andr. Smrekar, edini slov. pesnik v Ameriki. nu za vedno radi dveh stihov, ki sta menda njegova dvojčka-edinca in se glasita: »Je bil enkrat en mož, k' je imel polhen koš...« zjutraj. Na našega urednika je dospel v petek zjutraj zavoj iz Chicage zajedno s sledečim pismom: »Cenjeni rojak! Nekaj(!!!) spisov pok. Rev. Smrekarja je v oceni zato, da pride vsakemu, kar mu gre; ker mrtvi(!!!) ne govorijo. Sestra pokojnikova je v nujni potrebi, in njej pripada skupiček od spisov njenega brata. Slutijo se je, da ne bi dobila sestra, kar ji pripada; zato so bili spisi poslani na Mr. Louis I. Pirca v Cleveland, O., in sledeči rojaki so obveščeni o tem: Rev. B. Poni 35 kot smo je zgoraj priobčili, nima nobenega pomena in je mogoče le trik (zvijača) tatu, ki je ukrade! spise. Mi smo prejeli te spise, toda najboljšega, kar je Rev. Smrekar naredil, ni med njimi. — Vse je pokradeno. Ob jednem pa kaže to pisrao, da se je tatvina v resnici izvršila v župnišču Rev. Smrekarja uprav ob tistem času, ko se je slovenski narod v collinwoodski cerkvi žalostno poslavljal od mrtvega trupla pokojnikovega...« Navedimo tukaj še članek, ki ga je priobčil ob smrti Rev. Smrekarja amerikanski list »The Rojstna hiša Rev. Andreja Smrekarja v Kneži. Njegov oče, nevesta, brat Ivan, domači župnik Kovačič. kvar, dr. I. Seliškar, L. I. Pirec, Iohn AvsecO!), Ichn Zulich(!!) in Anton Grdina, in vsi ste napro-šeni, da skrbite, da dobi sestra, kar ji pripada, in da se spisi pošteno plačajo. Od gotove strani se ve, da se lahko dobi za te spise 800 dolarjev; če ponudi kdo kaj več, tem bolje. Vam je stvar zaupana, skrbite potem, da dobi vsak svoje.« — Podpis: — »Vsakemu svoje!« »Zavoj je bil zapečaten s pečatom American Express Co. na Monroe St. v Chicagi. — Pismo, Cleveland Leader« z dne 17. sept. 1913. Piše tako-le: »Skrivnostni. izgin velike množine rokopisov iz župnišča slovenske katoliške cerkve sv. Marije je razkril dejstvo, da je bil Rev. Andrej Smrekar, župnik, ki je bil pokopan v petek, pisatelj-prvak med Slovenci v tej deželi, ki je posvetil svoje življenje pripravljanju književnega gradiva za izobrazbo svojih rojakov v ameriški zgodovini in angleškem slovstvu. 2* 36 »Bilo je v obče znano, da je bil Father Smre-kar pisatelj, in kadarkoli so slovenski diletantje nameravali prirediti kako gledališko predstavo, so šli k njemu po kako njegovo igro. Toda samo father Bajec iz St. Paula, njegov dolgoletni prijatelj, je vedel, da je Smrekar prevedel v slovenščino večino Shakespearjevih dram, mnogo Long-fellowovih pesni, neko zgodovino združenih držav in zgodovino državljanske vojske ter napisal mnogo izvirnih razprav in zgodovinskih knjig. »Ko je Father Smrekar videl, da je zelo bolan, pisal je svojemu Drijatelju v St. Paul in ga naprosil, naj pride v Cleveland k posvetitvi župnijske šole sv. Vida ter sprejme rokopise za objavo. Father Bajec pa je bil zadržan, da bi prišel takrat v Cleveland, in ni več videl svojega prijatelja živega. Father Bajčevo prvo vprašanje pc pogrebu je bilo p® rokopisih. A kako je osupel kc se je dognalo, da so rokopisi izginili. Ostal je v mestu še do včeraj in poskušal najti rokopise, a brez vspeha. Sinoči se je moral vrniti v St. Paul in je prepustil iskanje prijateljem župniko-vim. »Tu menijo, da so bile knjige in rokopisi odneseni med razburjenjem po smrti župnikov!, ko je imel vsakdo prost vstop v hišo; a ne mislijo, da bi bila tatvina izvršena radi gmotnega dobička. Prijatelji so mnenja, da je dejanje izvršil kdo, ki je hotel spomin na župnika oropati slave, katero bi donesla objava njegovih rokopisov. »Predno je zapustil Cleveland, je Father Bajec izrazil upanje, da javnost pripomore, da se najdejo rokopisi. Misli namreč, da se bo skesal, kdorkoli jih je vzel in iz kateregakoli nagiba, ko dozna, kake odgojne priložnosti bi uničba teh rokopisov oropala Slovence v tej deželi.« Da se še bolj prepričamo o tem, koliko je Rev. Smrekar kot pisatelj delal in da bomo laže razumeli, kako je bilo mogoče, da so bili vsi njegovi rokopisi ukradeni, navedem tukaj doslovno še odlomek iz pisma g. phil. Ivana Mulaček-a, bivšega urednika lista »Nada« v Ameriki, ki je pok. Smrekarja skozi in skozi poznal. On piše tako-le: »Kakor izpoznavam iz priloženega pisma »Voljčana« (nekega sošolca Smrekarjevega), so o pokojnem povsem krivo mislili da se je bil »izgubil«. Jaz vem, da je delal jako veliko. Poglejte: 25 + 21 pesmi imam jaz; o 31 drugih imam le naslove. Dalje mi je znano, da je prevel tudi večino Shakespear-ja, razen manjših del, o katerih sva se z ranjkim o priliki menila, da bi jaz prevzel prozo, on pa poetičn del, Še dalje od Longfello-wa ne-le pesmi, ampak tudi dva epa: Evangeline in Stiawatha. Slednji je severnoamerikanski indijanski epos, ki je za nas radi tega pomenljiv, —. če smem tako reči — ker je spisan v metru jugoslovanskih narodnih pesmi in z mnogobrojnimi ponavljanji, ki so tako značilna za naše narodne pesmi, Ta epos je med prvimi amerikanskimi poetičnimi deli! In ko je nekoč ranjki čital nekaterim prijateljem na zapadu odlomek od tega, so bili navdušeni, ker je bil prevod lepši od originala, ki je itak prve vrste. In pokojni jolijetski župnik Šušteršič se je pesniku ponujal, da izda Stiawatho na svoje stroške v razkošni in ilustrirani izdaji! Zal, da je imel ranjki glede svojih rokopisov dejal bi skopuško naravo. Nobenemu prijatelju, nobenemu mecenu kakor n. pr. Šušteršiču — se ni posrečilo pesnika pregovoriti, da bi kaj »od sebe dal.« Trem je dal, kar je dal: očaku slovenskih duhovnikov v Ameriki, Buhu v Toweru zdaj na Fliju, Minn., Rev. Keržetu v Clevelandu za N. D. I. 1905, pa meni za Nado. Drugače pa nas je tolažil z obljubami, ne da bi odprl svoj veliki kovčeg, v katerega je spravljal rokopise in iz katerega so bili zdaj ukradeni. »Kakor omenja včerajšnji »Novi čas« po moji informaciji, je prevel Ben Hur-ja; jaz imam nekaj zapiskov o še nekaterih drugih prozajičnih delih, — vse jasna priča, da je ranjki prav mnogo delal... .« In ves plod njegovega dolgoletnega dela je postal v nesrečnem trenutku žrtev tatu! Zares, neprecenljiva škoda! — Ako Smrekar v svoji skromnosti ni hotel biti slavljen v življenju, naj bi ga slavil svet vsaj po smrti ter občudoval njegovo delavnost v novi domovini. — Toda, smemo-Ii upati, da pridejo ti rokopisi še kedaj na dan? — Ne vemo sicer, kaj se je godilo v dolgih letih svetovne vojne onstran oceana, a z neko gotovostjo lahko domnevamo, da Smrekarjevi rokopisi niso bili le ukradeni, ampak — vsaj najdragocenejši med njimi — tudi uničeni! Razmere so nanesle, da pisec teh vrstic ne more vsaj za sedaj stopiti v stik z g. Mulačkom. kateri bi mu omogočil, da bi priobčil tukaj več Smrekarjevih pesmi; tako pa se moramo zadovoljiti samo s tremi: z dvema sonetoma, ki nista bila namenjena in tudi ne opiljena za javnost, in z eno basnijo. Prvi sonet je poslal Smrekar svojemu sedaj že umrlemu sošolcu in prijatelju Francu Prezelj-u, | pravniku iz Tolmina. V tem sonetu mu na šaljiv način čestita, ker je, kakor je Smrekar izvedel iz lista »Soča«, srečno izvršil zrelostni izpit. Vpraša ja, ali namerava morda tudi on iti študirat pravo in dunajski mraz, kakor sošolec Štefan Pregelj iz Loma. Sonet se glasi: (Fr. Pr.....nu). Čestitam ti, o Fran, da »cosmo-logijo« in devet si Muz oplazil, in kakor Harambaša vse porazil in z grozno »črno« knjigo panal osmo. Veselo, srečno lahko vzdihaš: Skoz smo! •—-Povej mi, nu, kam bodeš zdaj jo gazil Morda se boš pri peči v Beči mrazil | in s Štefanom pri »juri« rekal: To smo! Med »zrelo« robo si na »Soči« plaval, in v duhu sem »črez lužo« k Tebi taval — O, človek, kaj si mene res že zabil...? Prepolni Tebe moji so možgani, ' , kot Tebi jaz, Ti meni zvest ostani, inače Te še hujše bom pograbil--- Drugi sonet je poslal istotako svojemu soSol-cn in prijatelju, Antonu Plesničar-ju, ki je umrl 1. [1918 kot župnik v Kamnjah na Vipavskem. Plesni-čar, ki je tudi pesnikoval, mu očita v odi, da se |nič več ne oglasi, da nič več ne piše svojim prijateljem, jih nič več ne navdušuje, ampak da je na vse pozabil. Smrekar se pa bolj šaljivo brani proti takemu očitanju tako-le: (A. P1......u) Prehitro, Tone, si me čofnil v odi, češ, glej, kako z jezikom nič ne miga, prijateljem srca nič več ne vžiga: vse nas bi rad potopil v Lete vodi! Ce bilo to bi resno v moji modi, res slabši bil bi, nego možek - figa, za kterega se živi krst ne briga, ker svojeglavno kriva pota hodi. Pa ni tako! In lahko glavo stavim, da nisem tak malik... Nu, kakor pravim: Lepo si pisal, toda ne prav sodil. Ko spomnim Vas se, srce se ogreje, v pozdrav se Vam čez morje ljubko smeje — za en objem Atlant bi rad prebrodil! Basen je pa ta-le: Miši v zboru. V zaprti izbi mišji rod zboruje, odredbe zoper vražjo mačko snuje: načrtov mnogo, zvitosti, modrosti, a tudi govoranc neumnih dosti. Po dolgi borbi mlada miška vstane, 37 pogleda zbrane, nosek si pomane: »Jaz pravim, ako mačka nosi zvonec, Nevarnosti bo naše kmalu konec. Naj mačka še tako na nas preži, pri glasu zvonca lahko miš zbeži.« — Ponosno sede. — Gromki rokoplosek! In zmagonosno viha miška nosek." — Ponižno stara miška vstane v zboru: »To, kar je rekla sestra nam v govoru, lepo glasi se, nam se kaj prileže; a kdo naj mački zvon na vrat priveže?« Da spoznamo Rev. Smrekarja kolikor mogoče globoko v njegovo srce in dušo, priobčimo tu- kaj še tri pisma, ki jih je pisal iz Amerike svojim domačim. Glose, obstranske pripombe, ki jih je pokojnik kaj rad delal v svojih pismih, so označene z oklepaji. 1. pismo. V semenišču sv. Pavla 30. maja 1896. Draga mi sestra! Ce se ne motim, omenil sem Ti v zadnjem pismu, da znabiti dobim subdijakonat okrog sv. Trojice, zato sem pa čakal z odgovorom. Danes, ko Ti to pišem, sem vže subdijakon. Odpovedal s«m se vsemu, obljubil sem v veke čisto živeti, 38 vsprejel sem dolžnost vsakdanje duhovne molitve opravljati, z jedno besedo: naredil sem važen korak in nazaj mi je zaprta pot! — To je v kratkem pomen subdijakonata.----(Kakor se ču]e, dobim dijakonat koj po počitnicah. Po dijakonatu pride prezbiterat in to je zadnji red med večjimi rodovi. — Bog daj, da bi bil vreden svetih redov') Večjega veselja mi nisi mogla narediti, kakor s poslanimi Pagliaruzzi-jevimi poezijami (dobil sem dva zvezka). In kako hitro si mi uresničila željo! Kdo bi ti tedaj ne bil hvaležen? In hvaležnega se Ti ne morem skazati drugače kakor s pismom. Pa, oh! vidim, da sem Ti nehvaležen in spoznam svojo napako, — pa mi tudi odpustiš? Ne dvomim, da bi mi ne odpustila, saj si v zadnjem pismu pripoznala, da so Ti znane bogoslov-ske razmere, mislim, da ne le kar se tiče cvenka, temveč tudi kar se tiče časa. Povem Ti, da imam večkrat več cvenka kakor časa. Oglasiti se utegnem le o slovesnejših prilikah, n. pr. kadar mi Ti v pismu toliko orehov naklatiš, da jih je vsaj deset košev piškavih vmes. Čudil sem se Tvojemu zadnjemu pismu. Kaj ti vse šviga in miga po glavi! V svoji preveliki gorečnosti si napisala mnogo takih želja, ki se ne dado kar tako lahko vrs-sničiti. Jaz sicer ne trdim, da bi bilo pismo tako nespametno. Bral sem svoje dni še čudnejše reči, n. pr. Kalomon, sanjske in šembiljske bukvice itd. Tebi je vse nekako lahko, kjer ni treba prevelikih čudežev delati. Dovolj Ti je, da me malo s pismom panaš, jaz naj bi nato na vse pretege copral. Pre-malaj in pomladi 1900 v 1897! — Al'vejo kaj, ^aspadična Nana, naj pa ani nar' de, jest, primoj-kokoš, ne morem, nejčem in ne smem! Morebiti da število prenaredim, pa ne v 1897, ampak malo večje. Sploh pa, kako prideš na tako misel, ko veš, da nismo tako blizu, da bi nam bilo mogoče tako pogostoma obiskati drug drugega! Jaz sem si vtepel v glavo, da pridem ravno 1. 1900 domov, in mir besedi! In sicer pojdem skozi London, Pariz, Rim čez Petrovo Brdo na Knežo. Pa kaj bi fantaziral, da bi napolnil celo pismo? Vreme je luštno, veter piha in goni oblake po nebesu in, če se ne motim, pojdem popoldne v mesto. Dam se fotografirati in pošljem ti vsaj svojo sliko za velike počitnice. V glavo mi je padel ostali del Tvojega pisma. Svojih vaščanov se večkrat spominjam in res prav žal mi je, da ne bom imel prilike peti nove maše doma. Pa, naj se potolažijo, ker pride kmalu Peter na vrsto in veselje bo tem večje, ko bosta dva Knežana duhovna: jeden v Evropi, drugi pa v Ameriki. Veseli me, da se me tako | čvrsto spominjajo, le škoda, da ne vem veliko, kako se godi doma. Ti mi res pišeš (recimo: vsake kvatre) in še tedaj ne vem, koliko je ura v Evropi. Seve, prestrog ne smem biti s Teboj, ker mi je dobro znano, da včasih sama ne veš veliko domačih novic------ Sedaj se bližamo koncu bogoslovskega leta, 19. junija končamo šolo. Nič ne vem, kje bodem na počitnicah. Odprta mi je pot na več strani, a najbrž me bo hotel č. g. Buh v Tower. Ti praviš, da, ako grem v Tower, potem narediš križ čez moje pismo. Kako malo mi zaupaš! Ali Ti nisem vselej rad pisal? Le čakaj, prav maščevati se hočem in pisal Ti bom vsaj štirikrat med počitnicami, zato ker misliš, da med počitnicami zabim na Te. In še preden grem na počitnice, Ti bom še enkrat pisal. Peter je ravno tak, kakor jaz. On tudi odklada z odgovori. Zadnjič sem mu pisal, do danes nisem še dočakal njegovega pisma. Je pa že jezen na me. In še prosil sem ga, naj me za-skozbog pokrije s plaščem kake ljubezni. Ce ga vidiš, pa mu reci, da sem rekel, da pri Bogu je milost, pri njem je pa ni! No, v duhu vidim, kako mi žuga, in gotovo bi me polil z vodo, kakor pravi stara pesem: »Zmočim te z repnicc, mne neme, neme naje ... Belo smrt videl boš, hopsasa saje!« (Reci Petru, da naj se dobro razveseljuje na počitnicah, pa naj še o meni kaj sanja. Časa bo imel dovolj____) Toda kaj bi še nadalje norel, kar kratko zapišem, da ga pozdravljam kar na debelo. Spominjam se objednem tudi g. Josipa Jermola. Ker pa nimam naslova nanj, bodi tako prijazna in oddaj mi; priloženi listek ob priliki.--(Ne zameri, draga sestra, da ti tako pogosto pišem. Celo jaz sem sit pisanja, kakor konopljine župe, kako mora biti še-le Tebi hudo, kadar bereš taka ijisma. — Danes nimam veliko časa.) O smrti stare matere nisem nič vedel, gotovo se je moralo pismo izgubiti. G. Rahotin mi pozneje ni pisal. Od doma tudi nisem dobil nič pisma. Pozdravi mi vse prijatelje v Gorici. Časa nimam, da bi ti vse našteval. Posebno lepo vendar pozdravim: G. in g. Weidlich, Batističeve vse, staro gospodinjo pod Kapelo i. t. d. O Ziernfeldovih mi nisi nič pisala. Ali veš kaj o njih? Ce imaš priložnost pozdravi jih! — Doma na Kneži in Tem-ljinih pozdravljam in tako tudi sosede n. pr. Hva- la, Liščerjeve i. t. d. Pozdravljam posebno lepo 1 Ivančka in Frančka. Tetne Jaukeljnove in tetne Nežine vse. In vse počez in povprek. Jaz sem vedno zdrav. Nadejam se, da si tudi Ti zdrava. Mo-! ram hitro čečkati, ker nimam časa. Še pozdravim | Te v naglici kakor blisk in z Bogom! Zdrava bo-j di večne čase na duši in telesu. Jeden lep pozdrav je več vreden, kakor ns vem kaj. Zato Ti pošilja prav lep pozdrav Tvoj brat Andrej bogosl. III. leta. 2. pismo. Draga sestra! Ker ti v naglici pišem, ne boš mi zamerila, da ! je pismo tako raztrgano in zanikamo. S tem pismom Ti samo naznanim, da sem dobil Tvoje ob-\ širno pisanje in malo novic. Drugič piši mi še kaj takega, ki Tebe ne zanima. Dobil sem Tvoje pismo, kakor upam, da si ' med tem časom tudi Ti moje dobila. Prav žali me, : da sem Ti tako hitro pisal. Ako bi počakal še 14 | dni, pa bi mi ne bilo treba sedaj drugo pisati, ker ; v jednem pismu si upam vse novice od 10 let popisati. Tvoje pismo, dasi neizmerno dolgo, bi jaz 1 skrpal v par vrsticah. Ce si kedaj odkrila svojo žensko redko besednost, odkrila si jo v zadnjem pismu. Za Boga! Kdo pa vtegne taka dolga pisma brati, ako se srečno spomni,[.da je človeško življenje tako kratko! Dobro, da sem ga dobil ravno v času, ko smo imeli celo uro počitka.— Torej Tisi bila doma! Ustrašil sem se, ko sem dobil pismo iz Gorice. Vsak dan sem pričakoval kakega poročila iz Egipta, kajti tja si hotela iti. Vsaj tako si mi v nekem pismu omenila. Vsak dan sem bral ar.gleške telegrame iz turških pokrajin. Pazno sem pregledal, koliko so jih pomorili širokohlačniki in celo imena so se mi zdela zanimiva. A sedaj pismo iz Gorice, dolgo pismo, natlačeno s kneškimi novicami! Vse to se mi je zdelo divja komedija. — Vže prav, da si mi tudi o tem pisala, dasi ne vte-gneš veliko pisati in misliti. Veseli me, da je doma vse pri starem. Kar se tiče Knežanov, moram le toliko omeniti, da bi neizrečeno rad v njih sredi bral prvo sv. mašo, toda mi ni mogoče. Obiskati se bomo morali tistega dne le v duhu kakor po navadi. Toda kaj je na tem ležeče? Obiščem jih pa kasneje osebno in sicer za več mesecev, če Bog da leta 1900! Oh, tukaj v Ameriki je vedno tako prijetno! Ljudje povsodi tako prijazni! Kar nič ne pogrešam domačih)ljudi rojstnega kraja, kadar se mi ponudi priložnost, da pridem med nje! Kako gostoljubni 39 SO, človeka bi kar ha rokah nosili, ce je dober ž njimi. Ne mogel bi se jim hujše zameriti, kakor ako bi jih ne obiskal. Tukaj se narede prijatelji v eni uri za celo življenje-. In kadar se človek seznani ž njimi, tedaj se ga vedno spominjajo, vedno vabijo na obiske. Iz mesta St. Paula nas pride vedno kdo pogledat in povpraševat, kako se imajo slovenski bogoslovci. Kadar vtegnemo, gremo pa mi njih pogledat. Letos lahko grem vsak teden dvakrat v mesto, ker sem v četrtem letu bogoslovja. In zopet se kesam, da sem ti to povedal, ker porečeš: »Pisem pisati pa ne vtegne!« Oh, seveda ne! To je nekaj težkega, ker nimam kaj tacega. Sedaj imamo jesensko vreme in ob takem vremenu se ne da dosti govoriti. Dobro se mi zdi, da Fran služi pri takem gospodarju. Lahko se nauči veliko dobrega pri g. Božiču, katerega spoštujem nad vse, ker takih mož ni veliko na Goriškem. Ob priliki mu bom pisal. Domov bom tudi pisal, če ne odložim. Upam, da je Ivane zdrav. —Nič mi nisi pisala, če je kdo umrl. In o g. Petru Šorliju tudi nič! Lepo! Pa o Izaiji Božiču? Tudi izvrstno. Ti me vedno jeziš! O č. g. Feriolju sem bral v »Soči«. — Kar se tiče spominskih podobic, Tebi ni treba nič skrbeti. To bom že jaz »vrihtal«, da bo prav. — Ne morem določiti, kedaj bom imel sv. mašo. Vsi pravijo, da o Božiču! Kadar jo bom imel, imel jo bom v To-weru, kjer sem kakor domač in kjer bom tudi služboval, če ostane »Am. Slov.« pri preč. g. ge-neral-vikarju Jos. Fr. Buh-u. Toda pisati ti ne morem nič gotovega, saj moram biti vedno pripravljen. Iz skušnje vem, da je šel bogoslovec zvečer mirno počivat, zjutraj so mu pa naznanili, naj se pripravi, ker bo v treh dneh posvečen. In o tem se mu niti sanjalo ni. Za danes končam, prihodnjič morda kaj več, ko bom vtegnil. Pozdravljam Te izvrstno! Ostajam Ti tudi za naprej vdani brat — Andrej. — »Sočo« sem dobil in Krilana tudi. Hvala! — Pozdrav vsem znancem in prijateljem. Odgovoriti imam še mnogim drugim, a časa imam malo. Danes smo vže 6. oktobra, čas po bliskovo hiti in nam vsak dan prinaša novega dela in novih skrbi. Z Bogom! Pa odpiši! Andrej bogoslovec IV. leta. Groveland Paul 6. okt. 1896. 3. pismo — brez datuma. Predragi moj brat Franc! Tvoje ljubeznjivo bratsko pismo sva prejela (namreč s sestro, ki se je bila med tem preselila 40 k njemu v Ameriko) z velikim veseljem, ker nama pišeš, da si zdrav in vesel. Večkrat se z Nano o Tebi pogovarjava, a ne le o Tebi, temveč o vseh naše krvi. Nana vedno pravi, da ima Tebe najbolj rada. France, ne veruj ji na noben način! Ona je taka lisica, kakor je bila. Sicer kot kuharici ji ne morem nič reči. — Pa ravno sedaj sva se malo skregala, in to zavoljo Tvoje pridige, da si me preveč v pismu prijel, kar se tiče bratske ljubezni. In kakor čitaš tako sva se prepirala: Nana: Pa prav ima, da Te je tako oštel! Andrej: Saj res, Nana! Nana: Ali nima prav? Nana: Nu, če misliš, pa piši, če nočeš, pa ne!. Andrej: Kaj mu pa čem pisati? Nana: Piši me v uho! Andrej: Kaj pa? Nana: Reci mu, da je vse dobro in bilo bi vse tako lepo, ako bi bil Franc tu. Andrej: No, kak pa je Franc? Nana: Oh, tega Tebi ni povedati, ko ne za-stopiš čisto nič! Andrej: Pa pusti! Nana: Tebi je to lahko reči, a meni je to težko dopovedati! Le glej, ti si gospod, pa ne veš, da imaš nogavice strgane, pa gumb ti je odletel, — glej tak si, kakor bi hodil med pobirat. Ves čeden si za pekel. Len si, da ti ga ni para. Andrej: Pri hundertcerajsen! Ti pa me že ne boš v strahu imela! Nana: Še enkrat rečem: Ali boš tiho? Jaz sem gospodar!! (Ubogi) Andrej: Saj molčim!-- Vidiš, dragi brat, takp se kregava, da nama čas mine. To je bilo samo v »špasu«. Ravno seda] sva odkosila, a ne s koso, temveč z žlico. Govorila sva o starih časih in krajih. Nana hoče vedno prav imeti. Ona je tako šparovna, da bi hotela celo raztrgano Ameriko zaflikati. Pa kako me suka in rihta! Pri vsem tem sukanju in »ekselcira- nju« ji ne morem veliko reči ko: žlahta je raztrgana plahta! Do sedaj sem se jezil ž njo, a po Tvoji kratki in čvrsti pridigi ji za danes še prizanesem. Ako se pa takoj jutri ne poboljša, bo vže izvedela, po čem je mast! — 2 njo sem sicer zadovoljen, še bolj, dragi J France, sem s Teboj, ker čujem, da si vrl dečko. | Ostani mi zdrav na duši in telesu! Boga ne pozabi in Bog Tebe ne bo pozabil. Ves Tvoj Andrej. Vsprejmi, ljubi bralec, površno sicer, a v glavnih potezah resnično sliko Rev. Andreja Smrekar-ja. Vem, da njemu ni bilo, ko je še živel in mu je sedaj še manj do tega, da bi ga kdo proslavljal in hvalil; vendar naj bodo te vrstice skromen spo-minik, ki ga postavlja zvest prijatelj imenom prijateljev na grob skromnega sina malega naroda slovenskega. — Dragi Andrej! Dovoli, da se poslovim od Tebe s prelepimi besedami Tvojega ljubljenca Simona Gregorčiča: »Ti tudi si odplul pred nami iz krajev zmot, laži, prevar; — telo spi mirno v grobni jami, duh gori blažen bo vsekdar ... Življenje merjeno le kratko ti bilo je ko zimski dan — ta dan ni tekel vedno gladko, bil manj je topel ko hladan. ...Prerano si odšel pred nami. prej gost, bolj redek naš je broj, — V deželo solnčno nad zvezdami nas vabiš, kličeš za seboj. Kaj torej plašil bi se smrti? Saj ta nam svet odpre ves nov; skoz grob odprti, spet zaprti se v carstvu združimo duhov. — S ... L Da veš! Pa si mi ti zamerila, ker sem ti rekel: dete, češ, da doraslo si deklč, in da več nisi dete. Ne vem, če sem te prav um61, a čuj, in se ne čudi: Gorj6 ti, če si le dekle in ne več dete tudi! Ciril Strahota. 41 Da, večnost je ... ! O molči! Nor je tvoj nazor, da večnost je le prazna fraza, brez trdnosti in brez dokaza. Le vse poglej, in sam povej, li ni ti vse prostranstvo širno premajhno za srce nemirno? Da! — Onstran mej sveti naprej še drug se svet, brezkončen širi, kjer v vek se ti srce umiri...! Ko vse dobil in vse si vžil, srce ti le naprej po novih brez konca hrepeni svetovih. In čut le-ta brez vseh meja, če bil bi brez podlage, prazen, ne bil bi le obupen, blazen...?! Ciril Strahota. Italija in Vatikan. Nekateri francoski in italijanski listi so objavili vest, da je rimski papež Benedikt XV. omenil Wilsonu, ko ga je le-ta obiskal, naj bi se garancijska postava internacionalizirala in naj bi dale vlade vseh kat. držav poroštvo, da bi je italijanska vlada ne mogla svojevoljno prelamljati. Drugi listi pa to zanikujejo, češ, da papež ni o tem Wil-sonu niti govoril. Znano je, da smatra italijanska vlada to postavo za notranjo postavo italijanske države, ki se vanjo ne smejo vtikati druge države, a znano je tudi, da je v zadnjih letih tudi sveta Stolica izjavlja, da odklanja internacionalizacijo te postave. O kaki internacionalni garancijski postavi ni sv. Stolica nikdar govorila. Kardinal (jasparri je še v zadnjem času izjavil v imenu sv. Očeta, da je pričakovati rešitve rimskega vprašanja od dobrega čuta italijanskega ljudstva (dal buon senso del po-polo italiano). Vsled tega se sedaj nekateri italijanski listi jezijo na inorodne liste, ki so začeli spet govoriti o internacionalni garancijski postavi, kar bi utegnilo spet motiti dobre odnošaje mej Vatikanom in Kvirinalom, mej sv. Stolico in italijansko vlado. Zanimivo je vedeti, kaj pišejo sedaj italijanski listi o načinu sprave mej sv. Stolico in italijansko vlado. Pravijo, da zahtevajo vatikanski krogi, ki so naklonjeni spravi, nekaj prememb oziroma spopolnitev v garancijski postavi. Prva spopolni-tev naj bi se izvršila glede apostolskih palač, od katerih ima sedaj papež le užitek, ki naj bi pa spet postale lastnina sv. Stolice. Istotako naj bi postali muzeji, biblioteke in razne zbirke umetni-i ških in arheoloških stvari spet last Vatikana. Dalje pravijo, da je neprimerno, da določa garancijska postava papežu letno plačo, kakor bi bil državni uslužbenec. Država naj bi rajši dala en-| kratno svoto, ki jo je papežu dolžna za premoženje, ki si ga je svoj čas se silo prisvojila. S tem bi bilo za suvereniteto sv. Stolice zadostno preskrbljeno. Odpraviti treba tudi »placet regium« in »exequatur«. S temi dopolnitvami bi Italija zadostila v bistvu vatikanskim zahtevam in bi garancija za svobodo sv. Stolice bila od strani Italije zadostna. Ko bi bil dosežen sporazum z italijansko vlado. bi se potem lahko oglasile tudi druge katoliške vlade in bi se na ta način priznal in zagotovil sv. Stolici od vseh strani posebni (sui generis) internacionalni značaj, ki ga določa italijanska garancijska postava v čisto verskih rečeh. To bi bilo internacionalno kraljestvo brez posebnega državnega teritorija. Ko bi vse države priznale internacionalni značaj rimskega papeža, kakor bi ga priznavala na ta način spopolnjena italijanska garancijska postava, bi s tem bila ta internacio-nalnost dovolj trdna, da bi ne bilo treba interna-cionalizirati italijanske garancijske postave, ki da je notranja reč italijanske države. Toda list »Osservatore Romano« je objavil dne 30. januarja 1919 uradno vatikansko noto, ki se v njej zanikuje, da bi se bil rimski papež dogovarjal z Wilsonom o tem vprašanju. Dr. Egidij. TTT s § 3 3 Zanimivo je vedeti, kako presojajo socialisti v Italiji ruske razmere. Nekateri obožujejo Lenina, voditelja ruskih boljševikov, drugi ga obsojajo. Eden glavnih socialističnih znanstvenikov in politikov Artur Labriola, župan napolitanski, piše v listu »Critica Sociale« meseca januarja 1919 o Leninu in o ruskem proletariatu tako-le: Lenin oziroma ruski proletariat se ravna natančno po Marxovem vzorcu, kakor ga je le-ta načrtal v svojih spisih in manifestih. Marxova teorija o gibanju proletariata razločuje tri stopnje: 1. Strokovno organizacijo delavstva. 2. Osvojitev državne oblasti. 3. Odpravo vseh razrednih razlik v človeški družbi po osrednji vladi. Vse to dela ruska revolucija: Organizira, si je prisvojila državno oblast in odpravlja razredne razlike. Vse to je strogo po vzorcu Marxovem. Marxova teorija se je vprav v Rusiji pokazala v vsej svoji rodovitnosti in nepremagljivosti, ker si je znala tudi mej nezrelimi ruskimi odnošaji najti poti do smotra. Labriola poziva Filipa Turatija, drugega socialističnega znanstvenika in politika, naj pove, kaj naj bi bil storil v tistem položaju Lenin oziroma ruski proletariat, ko se mu je dr- 1) Beseda »boljševik« se. izvaja iz slovanske besede »boljši«, kar pomenja v ruščini tudi večji. Boljševiki so socialni demokratje, ki so imeli na kongresu v Londonu 1. 1903. večino, dočim se zmerni socialisti, ki so bili v manjšini, imenujejo menjševiki. Boljševiki se po svojem skrajnem programu morejo imenovati tudi maksimalisti, dočim so menjševiki bolj zmerni, torej minimali-sti. Maksimalisti hočejo takoj izvesti kar največ mogoče — maximum socialističnega programa t. j. popolni komunizem, minimalisti pa hočejo, naj se stvari naravnim potom razvijajo, dokler ne dosežejo brez nasilnosti in vojske svojega cilja. Minimaliste imenujejo tudi evolucioniste, ker poudarjajo naravni razvoj (evolutio) in revizioniste, ker zahtevajo nov pregled (revisio) soc. programa v tem zmislu. žavna oblast potiskala v roke vsled onemoglosti nasprotnih strank in po zaslugah ženijalnih socialističnih voditeljev? Ali naj bi bil odklonil to-oblast, češ, da razmere mej ruskim proletariatom niso še zrele, da omika ni še dosegla zahtevane višine za idealni socializem, da obrt ni še dovolj razvita, da delavstvo ni še dovolj organizirano itd.? Ali naj bi bil Lenin morda rekel delavstvu: Vi niste še za to! Pojdite h gospodarjem in prosite jih, naj vas še nadalje vladajo, teptajo in iz-sesujejo? To bi bil samomor! Labriola občuduje Lenina, ki se bori s celim svetom uvajajoč v Evropo novo dobo socialističnega komunizma. To je zadnji čin socialne revolucije, ki se je marsikomu zdel le fraza za delavske shode, ki je pa v Rusiji postal resnica. Vojska je proletariatu pripravila tla, ker je po-mela dinastično — militaristično — kapitalistično vlado. Začela se je diktatura proletariata in komunizem v produkciji. Naše sanje iz mladeniške dobe postajajo dejstvo. Ruska republika odpira vrata v novo dobo preobrazbe celega sveta po socialističnih in komunističnih načelih, ko bo delo vladalo in določevalo postave. Gotovo ne bo kmalu vse v redu, mnogo pogreškov bo treba še odpraviti, toda pustimo kritiko in delajmo pogumno naprej. Držimo se vsaj sveta antisocialista Clemenceau-a, ki je izrekel modre besede, da je namreč revolucija b 1 o k, ki ga je treba ali v celoti sprejeti ali v celoti odbiti. Ta blok je rodil druge bloke, mej njimi tudi napolitanski blok, kjer Labriola županuje, kar mu zabranjuje, da bi se mogel bolj obširno baviti s tem vprašanjem. Labrioli odgovarja milanski poslanec Filip T u r a t i, zastopnik druge znanstvene socialistične struje v Italiji, tako-le: Kar proglaša Labriola za marksizem, ni nauk Marx-ov. Marx uči v knjigi Das, Kapital in v Manifestu nekaj povsem drugega. Takim, kakor je Lenin, ki se silo uvaja mej nezrelo ljudstvo neprimerne reforme, je bil Marx zelo nasproten, kakor je razvidno iz njegovih ostrih filipik proti Bakuninu (Papa Michele), ki je bil Lenin svojega časa. Z Marxom je socializem nehal biti utopističen in je postal znanstven, je nehal biti gola misel kakega demagoga ali tudi filozofa in je postal v Marxovem dokazovanju historično dejstvo, ki se polagoma razvije iz določnih ekonom-, skih razmer. Dokler ne doseže razvoj človeške družbe dotične stopnje, je socializem v pravem pomenu nemogoč. Socializem ni obveza, ki bi se mogla poljubno nadeti kateri-koli družbi. Za socializem se zahteva določna izobrazba ljudstva, določna organizacija delavstva. Ko doseže prole-tariat idealno višino, se razbijejo stare juridične spone same po sebi in nastopi socializem. Socializem dozoreva počasi ob razvoju industrije in > tehnike, ob razvoju kapitalizma, ob organizaciji delavskega ljudstva v tvornicah in na polju, ob vzbujanju zavesti delavskega ljudstva, ob naraščanju ljudske omike in tehnične izobrazbe do stopnje, ko delavstvo lahko prevzame vodstvo produkcije' in odstrani lastnike - kapitaliste, ki postanejo nepotrebni. Po Marxu je kapitalistični sistem za določno dobo, ko je proletariat še nerazvit in ko ne more še v roke vzeti produkcije, relativno potreben. Delavstvo, ki ne more sprejeti vodstva produkcije, je za socializem še nezrelo. Ko pride človeštvo do določne omike, se samo 43 ob sebi ukloni splošni volji. Volja posameznikov in strank utihne, mir komunistični zavlada, revolucija preneha. Vse to pa se ne doseže tako hitro. Za to so potrebne cele dobe socialne evolucije. Te dobe so lahko dolge kakor dnevi stvarjenja. Kaj naj bi bil torej storil Lenin oziroma ruski proletariat, ko so ga razmere silile sprejeti vladne vajeti v roke? Pred vsem bi se ne bil smel dati prisiliti, da bi prevzel vlado, ker je za to ruski proletariat še nesposoben, zlasti bi je ne smel sprejeti in nadaljevati s terorizmom. Tak proletariat nima nobene pravice, da bi se polastil vlade in nima tudi od tega nobene koristi, ker ne zna niti sebe vladati, kaj še druge! Uvajati popolni socializem mej ruskim ljudstvom, ki skoraj nima proletariata — vsaj organiziranega in razvitega ne —je anahronizem. Kvečjemu bi bili smeli uvesti le take socialistične uredbe, ki jih more za sedaj ruski kmet sprejeti. Potem bi bili morali polagoma napredovati do idealnega socializma, ki je popolni komunizem. To bi bila socialna revolucija po Marxu. Ta revolucija bi bila naravna, ki bi ne bila v negotovosti, da jo protirevolucija uduši. — Ruski proletariat bi bil se svojim vplivom in pritiskom tlačil kapitalizem in militarizem, dokler ne Po vojski: Deško semenišče v Gorici. Boljseviška ali skrajna struja pa poudarja, da je čas mirnega razvoja minul in da je napočil zgodovinski trenotek, ko treba se silo izvesti preobrat in uničiti kapitalistični sistem. Proletariat nai bi se polastil se silo po vseh občinah vlade, izvolijo naj se po vseh občinah delavski sveti (so-vijeti), ki naj potem izvolijo osrednji svet (sovijet) za osrednjo vlado. Aktivno in pasivno volivno pravico naj imajo le delavci in delavke. Da se zabrani upor proti novi vladi, treba delavstvo oborožiti. To je boljseviška vojska. Diktatura ali strahovlada delavstva bo le prehodna, dokler ne izgine razlika mej socialnimi razredi in dokler ne nastane družba, ki bodo v njej vsi enaki. Takrat preneha sila in zavlada mir in bratoljubje. veroval in ne veruje. Evolucija delavstva je najbolj gotova in najbolj vspešaa revolucija in vojska. Kakor je iz te polemike razvidno, je tudi v Italiji dvojna socialistična struja, boljševiška ali skrajna, ki hoče takoj priti do cilja, t. j. do komunizma in zmerna ali evolucionistična, ki hoče stopnjema doseči ta cilj. Cilj je isti, namreč komunizem. Sredstva poslednje struje so: 1. Organizacija delavstva, ki daje delavcem moč proti kapitalizmu. 2. Boj za nadvlado v parlamentih in občinskih zastopih z namenom, da se sklenejo dobri zakoni, ki bi pospeševali socialistične načrte. 3. Ustanavljanje kooperativnih organizmov in zavodov mej proletarci, ki naj bodo predpodoba bodočih socialističnih družabnih ustanov, za katere se mora občinstvo že sedaj pripravljati. 4. Razširjanje socialističnih naukov mej proletarci in drugimi. V komunistični državi, ki je cilj obeh struj, bo imelo delavstvo vso legislativno in eksekutiv-no oblast. V delavskih svetih, zlasti v osrednjem delavskem svetu bo vsa oblast. Prvo delo komunistične strahovlade bo, da se čimpreje podržavi-jo zemljišča, produktivna sredstva, promet, obrt, trgovina in kapital izvzemši mali kapital. Državni dolgovi se bodo zatrli. Mali in srednji posestniki, mali in srednji obrtniki in trgovci bodo vsled socialnih ugodnosti rade volje pristopili k novemu komunističnemu sistemu, ki bo v kvar in v škodo le velikemu kapitalu in veleposestvom. Novo pravo komunistične države bo slonelo na teh-Ie načelih: 1. Vsakdo imej pravico do eksistence. Izključeni naj bi bili le taki, ki bi ne hoteli delati ali ki bi se ne hoteli pokoriti novemu sistemu. 2. Vsakdo imej pravico, da se lahko izšola. Država ima dolžnost skrbeti, da se pravi talenti ne bodo 44 bi dozorel do popolne veljave in do moči, ko bi vse lahko sprejel v svoje roke. To pa, kar se sedaj godi na Ruskem, ne more imeti obstoja, ker ni naravno.1) Protirevolucija bo vse izravnala. Turati pravi, da ne veruje v vojsko, kakor veruje Labriola, niti v barbarsko niti v kulturno, da obsoja vse bloke, in sploh vse skoke, ker niso koristni in nimajo trajne veljave. Labriola se je ogreval za vojsko na strani entente, ker je veroval v kulturno delo te vojske. Tega Turati nI *) O velikih in nenaravnih skokih v Rusiji pričajo te-le številke: Koncem 1. 1913 so imeli 1679 milijonov rubljev papirnatega denarja, koncem 1. 1!$16 pa 8591 milijonov, pod Kerenskijem že 17.859 milijonov, boljševiki pa so izdali od 1. jan. do 7. nov. 1918 nič manj ko za 30 milijard rubljev papirnatega denarja, nato pa za 40 milijard. Vsega papirnatega denarja, ki kroži sedaj, je do 60 milijard. ■■■■MH izgubljali. 3. Vsakdo imej pravico do primernega stanovanja. 4. Vsi privilegiji naj se odpravijo. Socialisti — boljševiki menijo, da je napočil sedaj historični trenotek, ko mora delavstvo se silo potegniti vso oblast nase. Poizkusi v Rusiji in na Ogrskem kažejo, kako si mislijo socialisti zadnji korak do izpolnitve vseh socialističnih teženj po Marxovi teoriji. Prav ti poizkusi kažejo pa tudi, koliko težav je s tem združenih. Vprašanje je, ali se sploh da komunistični program uresničiti mej človeštvom? Da, ko bi bili ljudje idealni, bi komunizem bil mogoč. Toda komunizem ni bil za dolgo dobo mogoč niti mej prvimi kristjani, ki so bili goreči, vneti in nad vse požrtvovalni, koliko manj je mogoč dandanes, ko je idealizem mej ljudmi popdlnoma izginil! Ugovor, da bi bil sedaj komunizem za vse obligaten, nas ne more prepričati. Sami socialisti priznavajo, da niso razmere niti v Rusiji niti v Italiji niti drugod še zrele za novi komunistični sistem. Naše mnenje je, da bodo težko kdaj za to zrele, kajti zasebna last je potrebna, čeprav ne obsolutno, vendar pa relativno t. j. z ozirom na človeške slabosti in na-gnenja. Katoliške stranke stoje na stališču, ki ga je označil rimski papež Leon XIII. v okrožnici »Rerum novarum« (15. maja 1891), v kateri uči, da je zasebna last človeštvu naravna in v kateri hkrati prepoveduje agitacijo za odpravo zasebne lasti. Rimski papež svetuje katoličanom organizacijo delavskega ljudstva. Organizacija daje delavcem moč zoper kapitalizem, ki ga omejuje in tudi izključuje. V prav mnogih slučajih je resna organizacija celo izpremenila privatni ka- 45 pital v kolektivni in dovedla v malem obsegu do komunističnega sistema. Nadaljujmo jo, saj tudi socialisti ne morejo boljšega svetovati. Revolucija v Rusiji in na Ogrskem dokazuje, kako oso-depolna je radikalna ali boljševiška struja in v kakšne zmešnjave in bratomorne vojske da vede. Da bi mogli kdaj odpraviti zasebno last in uvesti za trajen čas popoln komunizem, je težko misliti. Zasebna last je človeštvu naravna. Vsled tega ne bodo mogli tudi evolucionisti in revizionisti mej socialisti nikoli priti do pravega smotra, ker se razvoj ne bo nikoli toliko povspel, da bi se mogel naravnim potom brez revolucije uvesti komunizem. Poleg tega nasprotujejo komunisti katoliški i cerkvi in so njih komunistične nasilnosti nasprotne krščanskemu stališču, kar vse zaprečuje njih napredek, da je nemogoče misliti, da bi kdaj za dolgo dobo mogli zavladati. Ta razmišljanja dokazujejo, kako nujno potrebna je krščanskim strankam v tem oziru o r i-j e n t a c i j a in kako nujno potrebno je, da poživimo in utrdimo zdravo krščansko-social-no organizacijo mej ljudstvom. Ruske razmere dokazujejo, kako telebajo Slovani iz enega ekstrema v drugega, iz carizma v boljševizem in kako zamujajo pri tem svoje najboljše trenotke v zgodovini____ Socialisti drugih narodov, ki so za boljševizem stokrat bolj pripravljeni ko ruski kmetje, ploskajo Leninu in navdušujejo ruske socialiste na bratomorni boj, sami pa se ne morejo še za to odločiti, češ, razmere niso še zrele..... Dr. E g i d i j. Avstrijci obešajo (dne 17.jun. 1918) v Oderzu ob Piavi zajete vojake iz češko-slovaške divizije, ki so se bojevali na italijanski strani. 46 Naša organizacija. tH^l i^gai V združbi je moč. Kako šibka in neznatna je posamezna kaplja vode! Vsak vetrič jo zmaje in vrže raz vejo. Toda ko se posamne kapljice združijo v potok in v reko, zraste njih sila, da gonijo mline in tvornice, da dero z veliko močjo proti svojemu cilju ter odstranjujejo vse zapreke, ki se jim stavijo na pot. Tako je tudi v človeškem življenju. Moč posameznega človeka se kaj rada poizgubi. Le ko se združijo posamezniki v orga-nično celoto, v mogočne skupine in stranke, postane njih delo v javnosti vidno, se krepko združi v dosego določenega namena. V organizaciji je moč! c. Vsled tega so od nekdaj ljudje iskali združitev, da so zamogli udejstvovati namen, katerega bi posamnik ne mogel nikdar doseči. Tako so se tudi v naši goriški deželi pojavile prav zgodaj razne organizacije, ki so vprav pred vojsko' 'cvetele. Imeli smo razvite kulturne, gospodarske in politične organizacije, ki živo pričajo, da je naše ljudstvo omikano. 1. Politična organizacija. Kakor povsod drugod, so pred vojsko na političnem polju tudi pri nas imeli vodilno vlogo zlasti dve stranki. Bila je narodno-napredna, ki se sedaj imenuje »jugoslov. demokratična stranka* in pa »Slovenska ljudska stranka«. Slednja se je kakor znano razcepila v dve struji'v »staro« in »mlado« strujo. Nastale vojne razmere so pa kmalu približale obe struji prejšnji celoti. 2e v dobi begunstva je razlika dejansko izginila in po vrnitvi v domačo deželo je bila prva skrb vodilnih krogov, da se obe struji tudi formalno združita. To se je zgodilo ob splošnem navdušenju in odobravanju našega časopisja na širšem shodu zaupnikov S. L. S. v Gorici dne 5. sept. 1918. Sprejel se je nov pravilnik S. L. S. in izvolilo se je novo načelstvo, ki je pozneje izbralo v izvr-ševalni odbor S. L. S. sledeče gospode: Mons. dr. Josipa Ličana, profesorja bogoslovja v Gorici, dr. Iv. Novaka, odvetnika v Gorici, in dr. I g n. K o b a 1 a, prof. in stolnega vikarja v Gorici. S. L. S. je pred vsem krščanska stranka, ki terja, naj sloni vse javno in narodno delovanje in življenje na večno veljavnih krščanskih načelih. Vsled tega si šteje v dolžnost, da udejstvuje v političnem delovanju sklepe slov. katoliških shodov. Stranka je ob enem slovenska, kateri je narodno načelo sveto. Vsled tega se bo borila za vse pravice slov. naroda ter odbijala vse sovražne napade nanje. Je pa tudi ljudska stranka, ki se zavzema za težnje in potrebe ljudstva, ter zahteva najširše sodelovanje ljudstva pri političnem delovanju. Dočim so nekatere stranke še-le po vojski nastale »demokratične«, je S. L. S. koj od prvega početka stala na dejanskem demokratičnem programu. Marsikaj dobrega je naša stranka ukrenila v kritični dobi vrnitve na Goriško. Zasnovala je z velikimi žrtvami svoj časopis »Goriško Stražo«, ki je bil sploh edini časopis, ki se je v tej dobi tiskal v Gorici, ter je prebivalstvo obveščal o perečih in nujnih zadevah. Krepko se je zavzela za boljšo aprovizacijo ljudstva, za obnovitveno akci -jo, za pravočasno nakazovanje podpor, za vračajoče se begunce itd. Po dogodkih meseca novembra 1918 in po okupaciji goriške dežele je nastala živa potreba, da se stranke v deželi na novo orijentirajo. Po vsestranskem posvetovanju je izvrševalni odbor S. L. S. v sporazumu z merodajnimi zaupniki sklenil, naj stopi stranka v stik z drugimi na Primorskem obstoječimi političnimi strankami. Kot ugodno torišče se je pokazalo vprav slov. politično društvo »Edinost« v Trstu. Ne da bi S. L. S. prenehala, so se v društvu »Edinosti« združile vse slov. stranke na Primorskem v svrho solidarnega delovanja v narodnem oziru. Naša stranka je zahtevala od društva »Edinosti«, (ki se pa ne sme istovetiti s konsorcijem lista »Edinost«) in tudi prejela zagotovilo, da se v skupnem političnem delovanju ne smejo žaliti verska načela stranke ter se jej ima pustiti svobodno delovanje v udejstvovanju tega načela. Stranka bo torej 1 e svoj narodni program vzajemno z drugimi strankami izvrševala potoni slov. političnega društva »Edinosti« v Trstu. To je potrebno, da naši somišljeniki vedo. Torej v vseh narodnih vprašanjih je za sedanjo dobo merodajno za vse primorske Slovence brez razlike strank vodstvo omenjenega društva »Edinosti«, kateremu načeluje g. dr. Wil-ian, odvetnik v Trstu. To društvo ima poseben goriški odsek, kateremu predseduje g. dr. Karel Podgornik. Poleg njega so bili na občnem zboru »Fd.« izvoljeni še sledeči gospodje: 1.) iz S. L. S.: dr. Ign. Kobal, dr. Iv. Novak, Franc Černic, župan in 2.) iz jug. dem. stranke: g. Ign. Križman, nadu-čitelj in gosp. Vran iz Tomaja. 47 vzgajati jih v kršč. socialnem duhu, prirejati jim poštene zabave in izlete, a tudi ustanavljati, združevati in spopolnjevati nepolitična društva kršč,-socialnih načel med primorskimi Slovenci ter jih duševno podpirati. To svojo nalogo je »Zveza« v dobi pred vojsko z veliko vnemo vršila. Imela je ujedinjenih nad sto (106) izobraževalnih društev. Osnovala je ženski osrednji oddelek v Gorici, ki je vprav vzgledno deloval. Započela je mlade-niško gibanje v »Podzvezi Orlov«, ki je imela 29 odsekov ter bila razdeljena z 800 člani na 4 okrožja: goriško, briško, srednjevipavsko in kraško. Po vojski: Cerkev na Gradu pri Mirnu. 2. Kulturna organizacija. Delo za ljudsko omiko so vršila v mestu in po deželi naša bralna, izobraževalna, pevska in telovadna društva. Večina teh društev je bila ujedi-njena v »Slovenski krščansko-socialni Zvezi za Primorsko v Gorici« (S. K. S. Z.) Namen temu osrednjemu društvu je zbirati krščansko misleče Slovence primorske dežele, V Gorici si je nabavila lastno dragoceno knjižnico, ki smo je po večini iz preteče nevarnosti rešili.** »Zveza« je preskrbela v mestu samem, zlasti pa po deželi prav mnogo predavanj in skioptičnih predstav o važnih in aktualnih vprašanjih. Tako je priredila zadnje leto pred vojsko (1. 1913) 50 predavanj in dva podučna tečaja v Tomaju in v 48 Kozani o teh le predmetih: Socializem, liberalizem, skrb za ljudsko zdravje, alkoholizem, varčnost, občinske in deželne zadeve, izselniško, kmečko, šolsko vprašanje itd. Konštantinov jubilej je proslavila na raznih krajih z ljudskimi tabori. L. 1914. so naši inteligenti razpravljali na predavanjih — med drugim — o teh le tvarinah: O verskem in gospodarskem liberalizmu. O stariših in o šoli. O morju in o Slovencih. O testamentu in o pogodbah. O kmečkem vprašanju in zadružništvu. O nalezljivih boleznih. O svetovnem nazoru in o veri. O katolicizmu in o narodnosti. O pomenu zemljiške knjige itd. V Gorici se je že osnoval odbor za uresničenje »Ljudskega odra« in za zgradbo lastnega »Katoliškega doma«. Posamna društva po deželi pa so s prirejanjem podučnih večerov in veselic nudila svojim članom in občinstvu mnogo koristne izobrazbe in poštene zabave. Važno kulturno delo se je opravljalo z razširjanjem dobrega čtiva in časopisja. —Mej vojno se je našemu ženstvu steklo mnogo zaslug z nabiranjem darov za obolele vojake, za vojne sirote itd. itd. Pozabiti ne smemo krasne šolske organizacije »Šolski dom«, ki jo je ustanovil za Gorico in za goriško deželo poslanec Dr. Anton Gregorčič. V Gorici imamo štiri krasne šolske domove, v katerih je bilo pred vojsko 22 razredov ljudskih, meščanskih in obrtnih šol. Šole »Šolskega Doma« v Gorici je obiskovalo 1200 učencev in učenk. — Društvo »Šolski Dom« je veliko storilo za izobrazbo našega naroda v Gorici in na deželi. Za dijake srednjih šol smo imeli v Gorici lepo razvijajoč se slovenski zavod »Slovensko Alojzije-višče«. V "zadnjem času smo dobili tudi »Slovenska sirotišče«, ki je bilo postavljeno na trdno podlago in je lepo napredovalo. Zelo važno kulturno delo se je vršilo v proti-alkoholnem gibanju. Možje, katerim je narodno blagostanje in narodna moč pri srcu. so spoznali, da jemlje nezmerno uživanje alkohola narodu moč in blagostanje in da je za naš narodni obstanek nujno potrebno, da postavimo pijančevanju iez. Ni ga nobenega tako osodepolnega sredstva za usužnitev naroda, ko so potratni plesi in pijančevanje. Zato vidimo, da zatirajo vse države, ki se hočejo ohraniti, pijančevanje. Zakone proti pijančevanju imajo v Angliji, Ameriki, na Japonskem, na Švedskem, v Rusiji in sedaj tudi v Jugoslaviji. Ako pa je kje potrebno, da se to zlo zatira, je to potrebno zlasti v naši deželi. Zato pozivamo somišljenike, naj oživijo v mestu in po deželi gibanje proti pijančevanju, da bo naše ljudstvo zdravo in močno na duhu in telesu, kajti le tako ljudstvo ima bodočnost. Protialkoholni krožki naj nemudoma spet vstanejo v življenje! Mnogo dela čaka po vojski našo izobraževalno organizacijo. Z novo čilostjo in resnostjo moramo lotiti izobraževalnega dela med ljudstvom, da čim preje zacelimo rane, ki nam jih je vojska zadala!--- Glede gospodarske organizacije omenimo le, da so naše gospod, zadruge in posojilnice združene v »Goriški Zvezi« v Gorici. Delo okolu »Goriške Zveze« je bilo pred vojsko veliko in obsežno. Tudi na tem polju moramo začeti z novim navdušenjem in neustrašnim pogumom! Dr. J. L. Epi stola.' Kako pri nas je? ... O, tako, tako. Ni slabo... Zdaj imamo že barake. Na njivah pa železo še in mlake. Zakaj, to sam B o g ve... Pa bi že šlo, če — naj molčim. Sicer mi poreko, da iščem v tako lepih jajcih dlake. Ne — dlake ne, jaz iščem rumenjake, in najdem le lupine... Pa naj bo! Bo že drugače... Saj mi zemlja pravi: »O dragi, željna tvojega sem pluga; ne, ne zapusti me! Dovolj trpela brez tebe sem. Kako bi razodela zdaj drugim plod, ki se že v meni davi? Saj žena zvesta sem ti, ne vlačuga. Alojzij Gradnik. i) Pismo. 49 1. Cvet In sad. Ko vidimo sadno drevje v lepem cvetju, ne moremo še soditi, da-li bo rodilo kaj sadu. Tako ni tudi lepo cvetje tvoje mladosti še nikakršno zagotovilo, da boš rodil kdaj lepi sad moške delavnosti. Koliko lepega cvetja zlate mladosti je že odpadlo, ne da bi bilo rodilo niti enega sadu moške požrtvovalnosti in nesebičnosti! 2. Sad življenja. Mi se večkrat tožimo, da nam zemlja ni obrodila, da je sadno drevje izgubilo vsled dežja ali slane vse cvetje in sadje, ne pomislimo pa, koli-ikokrat sami zamudimo dobra dela, ki so sad našega življenja in ki bi jih lahko opravili; tudi ne pomislimo, kolikokrat slabo in površno opravimo dobra dela, ki bi jih lahko dobro in izvrstno opravili. — Začnimo pri sebi in vse drugo nam bo na-vrženo! 3. Posnemaj čebelice/ Ne vtikaj se v mnoga opravila (Cerkvene bukve 11, 10)! Če se boš v vse reči vtikal, ne boš mogel na koncu nič pokazati. Poglej čebelice! Z nobeno rečjo se ne motijo, nobenega postranskega opravila ne opravljajo ko službo, ki jim jo je določil Stvarnik. Le-to opravljajo neprestano in neutrudno. Tako imajo vsak večer pokazati lep skupiček sladkega medu. Posnemaj jih, ne moti se s postranskimi rečmi! 4. Vsak začetek je težaven. Začetek vsake nove reči, vsakega novega [dela, opravila in vsake nove službe je težaven. Človek se v strahu loteva novih reči. Ta strah treba premagati, ker je prazen. Ko drevesce presadimo v novo zemljo in na novo mesto, se tudi ustraši, a potem raste z novo močjo in silo in obrodi stoteren sad. Poslušajmo nauk, ki nam ga daje narava in začenjajmo vsako novo delo, opravilo, službo ali podjetje — bodi še tako težavno — z novim pogumom! 5. Križev pot. Ko bi nam sovragi zaprli vse poti, križev pot nam še ostane. Na koncu križevega pota pa je zmaga, je vstajenje s tisto neskončno močjo, s katero je Kristus vstal. Ne strašimo se torej truda, ne strašimo se bojev in trpljenja, na koncu je veličastno vstajenje. S pomilovanjem bomo takrat zrli na te, ki so nas stiskali in nam jemali svobodo. Naprej torej po križevem potu, ki nam ga so. vragi še privoščijo In nam sa zapreti ne morejo. 6. Največji čudež. Največji čudež, ki ga je svet videl, je bil Sin Božji na križu. Ozirajmo se nanj in posnemajmo Ga! Tako bomo ž njim čudeže delali, da bo svet nad našimi deli strmel in v nas poveličeval Boga. Ne govorimo, da ni-dandanes na svetu čudežev! 2 TJ O < o TJ n < 3 M O O 50 Človek, ki s Križanim potrpežljivo prenaša trpljenje, poniževanje in obrekovanje je največji čude?, nad katerim svet strmi in v katerega tudi veruje. 7. Svoboda. »Svoboda!« je klicala papiga v kletki in je o prvi priložnosti, ko so bila vratca odprta, smukni- ; la na svobodo pod milo nebo. Letala je in vpila s početka kot nora okrog. Kmalu pa so jo zagledale ptice roparice ter jo začele preganjati. S težavo se jim je skrila v gosto smrečje. Tam je premišljevala vse opasnosti ljube svobode. Pridružil se je kmalu tudi glad. Ze prvo noč, v kateri je uživala zlato svobodo, se ji je želodec močno stisnil. Še večjo tesnobo je čutila drugi dan. Tretji dan ni mogla več prestajati, pa je rekla: »Vrnila se bom h gospodarju, ker od same svobode ni mogoče živeti!« To rekši je zletela na odprto okno in se vrnila v kletko, kjer je našla tečno jed. Gospodar pa je za njo vratca zaprl ter ji s prstom namignil rekoč: »Lepa je sicer svoboda, a živeti ne smemo po njej, ampak po pameti!« 8. Vrabec — kralj. Zbrali so se ptički v senčne dvore, ž njimi kure vse v prevažne zbore. »Kralja hočemo si izvoliti«, z vseh dreves začeli so upiti! »Po pravici splošni In enaki,« oglasi na vejici se vsaki! Najbolj vrabci so kričali, da smo vsi enaki, so dejali. Tiho čakal slavček je v grmičjl, ni se drznil priti v semenj ptičji. Ž njim še nekaj drugih ptic je bilo, ki se v zbor jim priti ni ljubilo. In tako so v mnenju se združili, da naj vsi enako bi volili. — Glas oddale so volilcev jate, ki pustile gozde so košate, toda kmalu se je ugotovilo, da je v zboru vrabcev največ bilo! Ti z glasovi silne so večine vrabca izvolili iz sredine. Po pravici splošni in enaki vrabec danes kralj je pticam v zraki! Dr. E g i d i i. Po vojski: Šolska ulica s cerkvijo sv. Ignacija. Zadaj goriški grad. 51 Oskar Wilde: Zvezdan. Iz angleščine preložil Alojzij Gr adnik. Nekdaj sta šla dva drvarja skozi velik borov gozd. Zima je bila in Iedenomrzla noč. Sneg je ležal debelo na zemlji in na drevesnih vejah; mraz je lomil drobno grmičevje na obeh straneh steze, po kateri sta stopala. In ko sta prišla do gorskega potoka, sta videla, da visi nepremičen v zraku, ker ga je bil poljubil Ledeni kralj. Tako mrzlo je bilo, da še živali in ptiči niso več vedeli, kako*si pomagati. »Uu!« je renčal volk, ko je šepal skozi grmovje z repom med nogami, »to je prav prekleto vreme. Rad bi vedel, zakaj se vlada za takšne stvari ne briga?« »Uit! Uit! Uit!« so ščrleli zeleni meniščki, »stara zemlja je mrtva in pogrnili so jo z belim mrtvaškim prtom.« »Zemlja se je omožila in to je "njena poročna obleka« so si pošepetavale grlice. Njih drobne rdeče nožice so bile vse premrzle, ali zavedale so se, da je njih dolžnost gledati na ' položaj z romantičnega stališča. »Bedarija!« je godrnjal volk. »Jaz vam pa pravim, da je vsemu temu kriva le vlada in če mi ne verjamete, vas vs.e skupaj pogoltnem.« Volk je bil povsem praktičnih nazorov in ni b'il nikoli v zadregi za dobre dokaze. »Kar se mene tiče«, je rekla žolna, ki je bila rojena filozofinja, »mi je mar za atomistične teorije, kakor za lanski sneg. Ce je katera stvar tako, je tako in zdaj je strašno mrzlo.« Strašno mrzlo je bilo zares. Male veverice, ki so prebivale v duplinah visoke smreke, so si ribale druga drugi svoje nosove, da bi si jih ogrele, in kunci so se zvili v klopčič v svojih ležiščih in si niso upali niti pogledati skozi vrata. _Edina bitja, ki so se zdela, da se celo zabavajo, so bili veliki rogati skovirji. Njih peresa so bila vsa trda od mraza, ali njim ni bilo mar za to; vrteli so svoje velike, žolte oči in se klicali drug drugega skozi les: »tu-it! tu-it! tti-uu! kakšno krasno vreme imamo!« Drvarja sta hodila in hodila, hukajoč čvrsto v svoje dlani in teptajoč s svojimi velikimi podkovanimi čevlji po strjenem snegu. Enkrat sta se pogreznila v globok zamet in se izkobacala vsa bela, kakor dva mlinarja, kadar kamni me-ljejo; in enkrat se jima je izpodrsnilo na trdem gladkem ledu zmrznjenega močvirja in njiju cule so se razvezale; pobrala sta jih in jih zopet zavezala; in enkrat sta mislila, da sta iz-grešila pot; silen strah ju je obšel, ker sta vedela, da je sneg okruten ž njimi, ki zadremajo v njegovem naročju. Ali ona sta se zaupala svetemu Martinu, ki varuje vse popotnike in sta se vrnila po isti poti nazaj in stopala oprezno in slednjič sta dospela na kraj gozda in videla globoko pod seboj v dolini luč v selu, v katerem sta prebivala. Tako sta se vzradovala svoje rešitve, da sta se glasno zasmejala in zemlja se jima je zdela kakor srebrna roža in mesec kakor zlata roža. Ali potem, ko sta se zasmejala, sta se razža-lostila, ker sta se domislila svoje revščine in eden je dejal drugemu: »Zakaj se veseliva, ko vidiva, da ie svet ustvarjen za bogataše in ne za takšne berače. kakor sva midva. Bolje bi bilo, da sva umrla od mraza v gozd«, ali ko bi divja zver bila naju napadla in raztrgala.« »Prav imaš« je odvrnil tovariš, »mnogo imajo nekateri in malo drugi. Krivica je razdelila svet in nič ni po pravici razdeljeno, kakor samo trpljenje.« Ali ko sta se tako prkoževala čez svojo revščino, se je zgodilo to čudo: Z neba je padla močno žareča in prekrasna zvezda. Sprva je polzela po nebu, mimo drugih zvezd; ko pa sta jo začuje-na gledala, se jima je zdelo, da je padla za vrbo-vim grmom, stoječim tik poleg nizke ovčje staje, ne dalje, kakor za lučaj kamena. »Ej! To bo pa cel lonec zlata za tistega, ki ga bo našel«, sta zaklicala in pričela teči, tako pohlepna sta bila oba po zlatu. In eden njiju je tekel urneje od svojega tovariša in ga prehitel; preril se je skozi vrbovje in prišel na nasprotni strani ven in glej! tu je zares nekakšna zlata stvar ležala na belem snegu. Hitel je k nji in sklonivši se je položil svoje roke nanjo in videl je, da je plašček iz zlate tkanine, pre- 2* S!,.-* ■ W&S£' lIPl iiSifs f- ■i'®« SPI »i .■»•'i-.*. "Hiš,,:*/ •' i r, ■m ■ ,WV ll t 4v sgs. > ■ . : v: -^.. • -v v, m ;; - - • f . i*.• "VH'iS:': V:, 52 Z bojišča ob Soči : Padli vojaki. krasno vezen z zvezdami in močno naguban. In zaklical je svojemu tovarišu, da je našel zaklad, ki je padel z neba, in ko je tovariš prišel za njim, sta sedla v sneg in odpela plašček, da si razdelita zlate cekine. Ali joj! Ni bilo ne zlata ne srebra v njem, ne nikakšnega zaklada, ampak samo drobno, speče dete. In eden je rekel drugemu: »To je žalosten konec najinega upa. Nimava sreče. Kajti, kaj bi nama otrok hasnil? Pustiva ga tu in pojdiva svojo pot, ker morava pomisliti, da sva reveža in da imava lastne otroke; njih kruha pač ne moreva dajati drugim.« Ali njegoV tovariš mu je odgovoril: »Ne, slabo storiva, če pustiva dete, da pogine tu v snegu in čeprav sem reven kakor ti in moram rrr.cgo ust pitati in je le malo v loncu, ga vendar ponesem s seboj domu in moja žena bo zanje skrbela.«. Prav nežno je pobral dete in ga zavil v plašček, da bi ga obvaroval ostrega mraza in se napotil v dolino v svoje selo, med tem ko se je njegov tovariš čudil njegovi neumnosti in njegovemu mehkemif-srcu. In ko sta prišla do sela, je njegov tovariš rekel: »Ti imaš dete, daj torej meni plašček, ker je pošteno, da si razdeliva, kar sva našla.« Ali on mu je odvrnil: »Ne, ker plašček ni ne tvoj ne moj, ampak samč otrokov; in poslovil se je od njega in šel domu in potrkal. In ko je njegova žena odprla in videla, da se ie mož vrnil k nji živ in zdrav, ga-ie objela krog vratu in ga poljubila in snela z njegovega hrbta culo in otepla sneg z njegovih čevljev in ga povabila v izbo. Ali on ji je rekel: »Nekaj sem našel v gozdu in prinesel sem ti, da boš skrbela zanje« in ni se zganil s praga. »Kaj pa je?« je vprašala. »Pokaži mi, ker hiša je prazna in sva marsičesa potrebna.« In od-grnil je plašček in pokazal na speče dete. »Joj, dragi moj!« je zamrmrala, »ali nimava svojih otrok, da moraš nositi pankrte na naše ognjišče? In kdo ve, ali nam ne prinese še nesreče v hišo? In kako ga bova ravnala?« In prav huda je bila na njega. »Ne, to je zvezdan,« ji je odgovoril; in povedal ji je čudno zgodbo, kako sta ga našla. Ali ona se ni dala potolažiti, ampak -ga je zasmehovala in mu nevoljna rekla: »Najini otroci so lačni kruha in midva bova pitala otroke drugih? Kdo se pa za nas briga? In kdo naše pita?« »Bog skrbi celo za vrabce na strehi in jih hrani«, je odgovoril. »Ali ne crknejo vrabci od mraza v zimi?« je vprašala. »In ni zima zdaj?« In mož ji ni odvrnil ničesar, ali ni se ganil s praga. In oster veter iz gozda je zapihal skozi odpr-I te duri, da se je vsa stresla; in trepetajoč od [ mraza mu je rekla: »Ali ne misliš zapreti vrat? I Oster veter prihaja v hišo in zebe me.« »V hišo, kjer so srca trda, ne prihaja-li vselej i oster veter?« je vprašal. Ali žena mu ni dala od-I govora, ampak je zlezla bliže k ognjišču. Cez nekaj časa pa se je okrenila in ga po-I gledala in njene oči so bile zalite s solzami. In on i je urno vstopil in položil dete v njeno naročje in i ona ga je poljubila in položila v zibelko, kjer je ; že ležal njen najmlajši sinček. In zjutraj je drvar vzel prekrasni plašček iz zlata in ga položil v ve-' |iko skrinjo in verižico iz ambre, ki jo je imelo dete krog vratu je snela njegova žena in jo tudi shranila v skrinjo. Tako je dete rastlo z otroci drvarjevimi in je sedelo ob isti mizi ž njimi in je bilo njih tovariš. In slednje leto je bilo krasnejše, tako, da se vsi, ki so bivali v selu, niso mogli načuditi, ker so bili vsi temnopolti in črnolasi, ono pa je bilo belo in nežno, kakor brušena slonova kost in njegovi kodri so bili podobni rumenim narcisom. Tudi njegove ustnice so bile kakor lističi rdeče rože in njegove oči so bile kakor vijolice ob potoku s čisto vodo in njegovo telo, je bilo kakor narcisa na polju, ki ni še stopila nanje kosčeva noga. 53 Ali ta lepota mu je bila v pogubo, ker je postajal prevzeten, okruten in sebičen. Otroke dr-varjeve in druge vaške -otroke je zaničeval, rekoč, da so nizkega pokolenja, on pa da je plemenitega rodu, ker je potomec zvezde; in začel jim je ukazovati, kakor da bi bil njih gospodar in jih je nazival svoje hlapce. Nobenega sočutja ni imel z reveži, ali ž njimi; ki so bili slepi ali hromi ali na kakršenkoli način nebogljeni, ampak je metal kamenje za njimi in jih podil na ceste in jim velel, naj beračijo za kruh drugod, tako da nihče več izven največjih malopridnežev ni prišel drugikrat v selo prosit miloščine. Zares, zdelo se je, kakor da je zaljubljen v lepoto in zato je zasmehoval vse nebogljene in' grde in uganjal svoje burke ž njimi; in samega sebe je ljubil: poleti, ko so vetrovi bili mirni, je ležal ob studencu v duhovnikovem vrtu in strmel v čudež svojega lastnega obličja in se smehljal od dopadajenja, ki ga je imel nad svojo lepoto. Cestokrat sta ga drvar in njegova žena karala in mu rekla: »Midva nisva ravnala s teboj, kakor ravnaš ti ž njimi, ki so zapuščeni in nimajo nikogar, ki bi jim pomagal. Zakaj si tako okruten z vsemi, ki so potrebni sočutja?« Cestokrat je stari duhoven poslal ponj in mu skušal vcepiti ljubezen do živali rekoč: »Muha je tvoja sestra. Ne trpinči je. Divje ptice, ki letajo po v^gm Po vojski: Sv. Lucija pri Tolminu. Neki dan je šla skozi vas uboga beračica. Nje,ia obleka je bila raztrgana in njene noge so bile krvave od grapave ceste, po kateri je hodila; bila je v prav usmiljenja vrednem stanju. In ker je bila trudna je sedla pod oreh, da se odpočije. Ali ko jo je deček zagledal, je rekel svojim tovarišem: »Glejte! Tu sedi grda beraška babnica pod tem lepim košatozelenim drevesom. Pridite, da jo odženemo, ker je nakazna in grda ko spa-ka.« Prišel je bliže in začel je kamenjati in zasmehovati jo in ona je zrla nanj s prestrašenimi očmi in ni odvrnila od njega svojega pogleda. In ko je drvar, ki je cepil drva v bližnji lopi, videl, kaj je Ali ona ni marala ne piti ne jesti, ampak je rekla drvarju: »Ali nisi rekel, da je otrok bil najden v gozdu? In ali ni bilo deset let od tega?« In drvar je odgovoril: »Da, v gozdu sem ga našel in deset let je od tega.« »In kakšna znamenja si našel na njem?« je vprašala. »Ali ni imel krog vratu verižico iz ambre? Ni bil oblečen v plašček iz zlate tkanine vezene z zvezdami?« »Bil je« je odvrnil drvar. »Prav tako je bilo, kakor ti praviš.« In vzel je plašček in verižico iz ambre iz skrinje, kjer ju je hranil, in ju pokazal starki. 54 gozdu, hočejo biti svobodne. Ne lovi jih v zanke za svojo zabavo. Bog je ustvaril slepiča in krta in vsaki živali je odkazal svoje mesto. Zakaj hočeš sejati trpljenje v Božji svet? Tudi živali hvalijo Boga.« Ali deček se ni zmenil za njih besede, ampak se jim je nevoljen rogal in se vrnil k svojim tovarišem in se jim zopet postavil na čelo. In tovariši so mu sledili, ker je bil lep, brzih nog in je znal plesati in piskati in brenkati. In kamorkoli jih je on peljal, so mu sledili, in karkoli jim je velel storiti, so storili. In ko je z ostrim trstom iztaknil krtu kalne oči, so se smejali in ko je obmetaval s kamenjem gobave, so se tudi smejali. In v vseh stvareh jih je vladal, in tudi oni so postali trdo-srčni, kakor je bil on sam. j deček počenjal, je pritekel in ga okaral in mu rekel: »Zares trdosrčen fant si in ne poznaš sočutja, kajti kaj hudega ti je storila ta uboga žena, da ravnaš ž njo na takšen način?« In dečka je oblila rdečica od srda, zacepetal je z nogami po tleh in rekel: »Kdo ste vi, ki me vprašate, kaj delam? Jaz nisem vaš sin, ki bi vas moral ubogati.« »Resnico govoriš«, je odvrnil drvar, »ali nisem bil jaz tisti, ki ti je izkazal sočutje, ko sem te našel v gozdu?« In ko je starka začula te besede je zakriknila in omedlela. In drvar jo je nesel v svojo kočo in njegova žena ji je stregla in ko se je prebudila iz nezavesti, so ji dali piti in jesti in imeli tolažilne besede zanjo. In ko ju je ona zagledala, je zaplakala od radosti in rekla: »On je moj mali sinček, ki sem ga izgubila v gozdu. Prosim te, pošlji brzo ponj; kajti iskajoč njega sem potovala po celem svetu.« Drvar in njegova žena sta šla ven in poklicala dečka in mu rekla: »Pridi v hišo, in našel boš tu svojo mater, ki čaka nate.« Pritekel je v hišo, začujen in vzradoščen. Ali ko je videl, kdo ga tu čaka, se je zaničljivo zasmejal in rekel: »Kako, kje je moja mati? Ker ne vidim tu nikogar, nego to umazano beračico.« In žena mu je rekla; »Jaz sem tvoja mati.« »Blede se ti«, je zaklical deček. »Jaz nisem tvoj sin, ker ti si beračica in grda in razcapana. Po-beri se torej odtod in ne pusti, da bi še kdaj videl tvojega obličja.« 55 drugega glasu, nego glas od bolečine jokajoče starke. In slednjič se je obrnil k nji in njegov glas je bil trd in rezek: »Če si ti zares moja mati«, je rekel, »bi bila boljše storila, če bi bila ostala, kjer si bila in ni bilo treba hoditi sem in me spravljati v sramoto, ker jaz sem mislil, da sem rojen od zvezde in ne od beračice, kakor mi praviš. Pobe-ri se zato odtod in ne daj, da bi te še kdaj videl.« »Joj! moj sinko«, je zavpila, »me nočeš niti poljubiti, predno odidem? Ker mnogo sem trpela, predno sem te našla.« »Ne,« je rekel deček, »ker si preveč grda in rajši bi poljubil gada ali kroto nego tebe.« Starka je vstala in šla proti gozdu bridko plakajoč in ko je deček videl, da je odšla, se je Po vojski: Gradišče nad Renčami. »Ne, v resnici si moj mali sinček, ki sem ga prinesla v gozd«, je zavpila in padla na kolena in iztegnila roke proti njemu. »Roparji so te ukradli meni in te pustili, da bi umrl od gladu«, je zamr-njrala, »ali ko sem te zagledala sem te spoznala in tudi znamenja sem spoznala, plašček iz zlate tkanine in verižico iz ambre. Prosim te zato, pridi z menoj, ker po celem svetu sem romala tebe iskajoč. Pridi z menoj, moj sinček, ker sem žejna tvoje ljubezni.« Ali deček se ni premaknil z mesta, ampak je zaprl duri svojega srca pred njo in ni bilo slišati razveselil in je zdirjal nazajjc svojim tovarišem, da bi se igral ž njimi. Ali ko so ga videli prihajati, so se mu posme-hovali in rekli: »Kaj, saj si grd kakor krota in ostuden kakor gad. Poberi se odtod, ker nočemo, da se z nami igraš.« In izgnali so ga iz vrta. In deček se je razljutil in rekel sam sebi: »Kaj naj to pomeni, kar mi pravijo? Pojdem k studencu in pogledam vanj in on mi pove, kaj je z mojo lepoto.« Šel je k studencu in pogledal vanj in glej! njegov obraz je bil kakor obraz krote in njegovo 56 telo je bilo pokrito z luskinami, kakor gadje telo. Iu zgrudil se ie v travo in plakal in rekel sam sebi: »Gotovo je prišlo to čez mene zavoljo mojega greha. Ker sem zatajil svojo mater in jo zapodil proč in sem bil prevzeten in okruten ž njo. Zato pojdem in jo bom iskal po celem svetu in ne bom počival, dokler je ne najdem.« In prišla je k njemu mala hčerka drvarjeva in je položila svojo roko na njegove rame in je rekla: »Kaj za to, če si izgubil svojo lepoto? Ostani z nami, jaz se ti ne bom posmehovala.« u o o > O CX In on ji je reke" »Ne, ker sem bil okruten s svojo materjo in kot kazen mi je bilo to zlo poslano. Zato moram iti odtod in potovati po svetu, dokler je ne najdem in mi ona ne odpusti.« Zbežal je v gozd in klical mater, naj pride' k njemu, ali odgovora ni bilo od nikoder. Cel dan jo je klical in ko je solnce zašlo, je legel spat na posteljo postlano z listjem in ptiči in živali so bežali od njega proč, ker so se spominjali njegove okrutnosti in bil je sam; samo krota ga je stražila in počasni gad je lezel mimo. In zjutraj je vstal in si natrgal nekaj grenkih jagod z dreves in jih jedel in se napotil skozi velik gozd, bridko jokajoč. In kogar je srečal na poti, je vprašal, ali je morda videl njegovo mater. Rekel je krtu: »Ti lahko prideš pod zemljo. Povej mi, je-li moja mati tam?« In krt mu je odgovoril: »Oslepil si moje oči. Kako bi to vedel?« In rekel je meniščku: »Ti lahko letaš preko vršičev visokih dreves in lahko vidiš ves svet. Povej mi, vidiš mojo mater?« In menišček je odvrnil: »Odstrigel si mi pe-roti za svojo zabavo. Kako bi mogel leteti?« In mali veverici, ki je prebivala v smreki in je bila sama, je rekel: »Kje je moja mati?« In veverica je odgovorila: »Ti si ubil mojo. Hočeš morda ubiti tudi svojo?« In deček je zaplakal in sklonil glavo in prosil odpuščenja Božje živalice in je šel dalje skozi gozd iščoč starko-beračico. In tretji dan je prišel na drugo stran gozda in šel potem v dolino. In ko je šel skozi sela, so se mu paglavci po-smehovali in ga kamenjali in kmetje mu niso dovolili spati niti v kravjih hlevih, da bi ne zanesel sneti v spravljeno žito, tako je bil nakazen, in njih hlapci so ga gonili proč in nikogar ni bilo, ki bi imel sočutje ž njim. In nikoder ni mogel nič izvedeti o starki-beračici, ki je bila njegova mati, čeprav je že tretje leto romal po svetu in često-krat se mu je zdelo, da jo vidi na cesti pred seboj in jo1 je klical in je tekel za njo, dokler niso od ostrega kamenja zakrvavele njegove noge. Ali doteči je ni mogel nikoli in tisti, ki so bivali ob cesti, so mu vselej rekli, da je niso videli in tudi ne nji podobne in so se šalili z njegovo bolestjo. Skozi tri leta je romal po svetu in na svetu ni bilo nikoder ne ljubezni, ne dobrote, ne sočutja zanj, ampak svet je bil prav takšen, kakršen je bil on sam v tistih časih svoje velike prevzetnosti. In neki večer je prišel do vrat močno utrjenega mesta, ležečega ob reki in kakor je bil truden in so njegove noge bile vse odrte, je hotel vstopiti. Ali vojaki, ki so stali na straži so skrižali svoje helebarde preko vhoda in ga vprašali surovo: »Pokaj hočeš v mesto?« »Iščem svojo mater, je odvrnil, »in prosim vas, da bi me pustili mimo, ker mogoče, da je v tem mestu.« Ali oni so se mu posmehovali in eden izmed njih si je pogladil črno brado in je odložil svoj ščit in je rekel: »Pri moji veri, tvoja mati te ne bo vesela, ko te bo videla, ker si grši od krote v moč- vii ju ali od gada, ki lazi po blatu. Poberi se odtod! Tvoja mati ne biva v tem mestu.« In drugi, ki je flržal rumen prapor v roki, mu je rekel: »Kdo je tvoja mati, in zakaj jo iščeš?« In odgovoril mu je: »Moja mati je beračica, kakor jaz in jaz sem ravnal slabo ž njo in prosim vas, da mi dovolite iti v mesto, da mi odpusti, če se mudi v tem mestu.« Ali niso ga pustili in so ga bodickali s svojimi sulicami. In ko se je vrnil jokajoč, je eden, čigar orožje je bilo vdelano z zlatimi rožami in na čigar čeladi je čepel lev s perotmi, pristopil in vprašal vojake, kdo je bil, ki je prosil za vstop. In rekli so mu: »Berač je in sin beračice, in zato smo ga odgnali.« »Ne,« je rekel smejoč se, »prodali bomo to g"r-dobo kot sužnja in z izkupičkom si kupimo steklenico sladkega vina.« . In star in zlopogled mož, ki je šel mimo, jim je zaklical in rekel: »Jaz ga kupim za to ceno,« in ko je plačal ceno, je prijel dečka za roko in ga peljal v mesto. In ko sta prehodila mnogo ulic sta prišla pred mala vrata, nahajajoča se v zidu pokritem z drevesom granatove jablane. In starec se je dotaknil vrat s prstanom iz vrezanega jaspida — in so se odprla in šla sta nizdol po petih bronastih stopnicah in prišla v vrt poln črnih makov in zelenih loncev iz žgane ilovice. In tedaj je starec snel s svojega turbana pas iz pisane svile in je obvezal ž njim dečku oči in ga pognal pred seboj. In ko mu je pas bil snet z oči, se je deček znašel v ječi, razsvetljeni z roženo svetilko. In starec je položil predenj košček plesnivega kruha na pladnju in rekel: »Jfij,« in mu podal nekaj kapelj slane vode v čaši in rekel: »Pij!« In ko je pojedel in ropil, je starec odšel, potem ko je zaprl vrata za seboj in jih pritrdil z železno verigo. In zjutraj je prišel starec, ki je bil najbolj pretkan čarovnik v celi Libiji in ki se je naučil svoje umetnosti od nekoga, ki je bival v grobovih ob Nilu, k njemu v ječo in mu z osornim glasom rekel: »V gozdu, ki je blizu vrat mesta gjaurov, ležijo trije zlatniki. Eden je iz belega zla-tdrugi iz žoltega zlata in zlato tretjega je rdeče. Danes mi prineseš zlatnik iz belega zlata in če ga ne prineseš, jih dobiš sto čez pleča. Odpravi se brzo in ob solnčnem zahodu te bom pričakoval na vrtnih vratih. Glej, da mi prineseš belo zlato, sicer ti bo huda pela, ker pomisli, da si moj suženj in da sem te kupil za steklenico sladkega vi-tm.« In prevezal je dečku oči s pasom iz pisane 57 I svile in ga peljal skozi hišo in skozi vrt z maki in čez pet bronastih stopnic. In ko je odprl mata vrata s svojim prstanom, ga je sunil na cesto. In deček je šel skozi mestna vrata in prišel v gozd, o katerem mu je govoril čarovnik. Gozd je bil od daleč videti zelo lep in se je zdel poln pojočih ptičev in sladkoduhtečih rož in deček je vstopil vanj z veselim srcem. Ali njegova lepota ga je kmalu razočarala, kajti kamor je stopil, je ostro trnje in robidovje zagrajalo mu pot, da ni mogel ne naprej ne nazaj in ostre koprive so ga zbadale in osat se je zasajal vanj s svojimi bo-dalci, tako, da je bil v grozni stiski. In nikjer ni mogel najti zlatnika iz belega zlata, o katerem mu je govoril čarovnik, čeprav ga je iskal od jutra do poldneva in od poldneva do solnčnega' zahoda. In ob solnčnem zahodu se je obrnil proti domu bridko plakajoč, ker je vedel kakšna osoda ga čaka. Ali ko je prišel na kraj gozda, je začul iz goščave krik, kakor da se je komu pripetila nesreča. In pozabivši na svojo lastno bolest, je stekel proti tistemu mestu in je videl tam malega zajčka ujetega v zanki, ki mu jo je lovec nastavil. In dečku se je zasmilil zajček in ga je odrešil in mu rekel: »Jaz sem sicer sam suženj, ali vseeno ti vračam tvojo prostost.« 58 In zajček mu je odvrnil in rekel: »Res, vrnil si mi prostost, kaj pa naj jaz tebi povrnem?« In deček mu je rekel: »Jaz iščem zlatnik iz belega zlata in ga nikjer ne morem najti in če ga ne prinesem svojemu gospodarju, me natepe.« »Pridi z menoj,« je rekel zajček »in popeljem te na tisto mesto, ker vem, kje je skrit in zakaj.« Tako je deček šel z zajčkom in glej! v razpoki visokega hrasta je zagledal zlatnik iz belega zlata, ki ga je iskal. In od veselja mu je zaigralo srce in pobral je zlatnik in rekel zajčku: »Uslugo, u C o CK C/1 'o* > O a, ki sem ti jo storil, si mi jo v obilni meri povrnil in prijaznost, ki sem ti jo jaz izkazal, si mi stotero preplačal.« »Ne« je odvrnil zajček, »kakor si ti ravnal z menoj, tako sem jaz ravnal s teboj,« in pobral se je urno in deček se je napotil proti mestu. Pred mestnimi vrati pa je sedel gobavec. Obraz mu je zakrivala oglavnica iz sivega platna in skozi male odprtine so žarele njegove oči kakor dva rdeča oglja. In ko je videl dečka prihajati, je udaril po leseni steklenici in pozvonil z zvon» čkom in ga poklical in rekel: »Daj mi kaj denarja, sicer umrem od lakote, ker s(? me izgnali iz mesta in ni nikogar, ki bi se me usmilil.« »Joj!« je zaklical deček. »Jaz imam le en denar v svoji bisagi in če ga ne prinesem svojemu gospodarju, me natepe, ker sem njegov suženj.« Ali gobavec ga je prosil in prosil, dokler se ga deček ni usmilil in mu dal zlatnik iz belega zlatžL In ko je prišel do čarovnikove hiše, mu je čarovnik odprl in ga peljal noter in mu rekel: »Imaš zlatnik iz belega zlata?« In deček mu je odvrnil: »Nimam ga.« Na to je čarovnik planil nanj in ga natepel in položil predeni prazno skledo in je rekel: »Jej«, in prazno čašo in rekel: »Pij« in ga vrgel zopet v ječo. In zjutraj je čarovnik prišel k njemu in mu rekel: »Ce mi danes ne prineseš zlatnika iz žolte-ga zlata, bom zares ravnal s teboj kakor s sužnjem in ti jih dam tristo čez pleča.« Tako je deček šel v gozd in cel dan je iskal zlatnik iz žoltega zlata, ali nikjer ga ni mogel najti, in ob solnčnem zahodu je sedel na tla in pričel plakati in ko je tako plakal, je prišel k njemu mali zajček, katerega je rešil iz zanke. In zajček mu je rekel: »Zakaj jočeš? In kaj iščeš v gozdu?« In deček mu je odvrnil: »Iščem zlatnik iz žoltega zlatš, ki je tu skrit, in če ga ne najdem, me moj gospodar natepe in bo ravnal z menoj kakor s sužnjem.« »Pojdi za menoj«, je rekel zajček in zdirjal skozi gozd, dokler ni prišel k nekemu studencu. In na dnu studenca je ležal zlatnik iz žoltega zlata. »Kako naj se ti zahvalim?« je vprašal deček, »ker, glej! to je že drugič, da si mi prišel na pomoč.« m »Ne, ti si imel prvi usmiljenje z menoj«, je rekel zajček in jo brzo pobral. In deček je vzel zlatnik iz žoltega zlata in ga vtaknil v svojo bisago in odhitel proti mestu. Ali gobavec ga je videl prihajati in je šel proti njemu in pokleknil predenj in prosil: »Daj mi kaj denarja, sicer umrem od gladu.« In deček mu je rekel: »Imam v svoji bisagi samo en zlatnik iz žoltega zlata in če ga ne prinesem svojemu gospodarju, me natepe in bo ravnal z menoj kakor s sužnjem.« Ali gobavec ga je tako živo prosil, da se ga je deček usmilil in mu dal zlatnik iz žoltega zlata. In ko je prišel do čarovnikove hiše, mu je čarovnik odprl in ga je peljal noter in ga vprašal: »Imaš zlatnik iz žoltega zlata?« In deček mu je rekel: »Nimam ga.« Nato je čarovnik planil nanj in ga natepel in ga vklenil v verige in ga vrgel zopet v ječo. In zjutraj je čarovnik prišel k njemu in rekel: »Če mi danes prineseš zlatnik iz rdečega zlata, ti povrnem prostost, če pa mi ga ne prineseš, te prav gotovo ubijem.« Tako je deček šel v gozd in cel dan je iskal zlatnik iz rdečega zlata, ali nikjer ga ni mogel najti. In zvečer je sedel na tla in jokal in ko je jokal je prišel k njemu mali zajček. In zajček mu je rekel: »Zlatnik iz rdečega zlata, ki ga iščeš, je v duplini, ki je za teboj. Zato ne joči več in bodi vesel.« »Kako naj se ti zahvalim«, je rekel deček, »ker glej! to je že tretji krat, da si mi prišel na pomoč.« »Ne, ti si se me prvi usmilil« je rekel zajček in jo brzo pobral. In deček je vstopil v duplino in v njenem naj-oddaljenejšem kotu je našel zlatnik iz rdečega zlata. Vtaknil ga je v svojo bisago in odhitel proti mestu. In ko ga je gobavec videl prihajajočega, je stal sredi ceste in ga klical in mu rekel: »Daj mi denar iz rdečega zlata, sicer umrem od gladu« in deček se ga je usmilil zopet in mu dal zlatnik iz rdečega zlata rekoč: »Tvoja revščina je večja od moje.« Ali pri srcu mu je bilo težko, ker je vedel, kakšna zla usoda ga čaka. Ali glej! ko je šel mimo mestnih straž, so se straže priklonile in izkazale mu vojaške časti in rekle: »Kako krasen je naš vladar!« in truma meščanov mu je sledila in klicala: »Zares, nihče na celem svetu ni tako lep!« tako, da je deček pla-kal in rekel sam sebi: »Zasmehujejo me in brijejo norce z mojo revščino.« In tako je narastla procesija ljudstva, da je zgrešil svojo pot in se znašel slednjič na velikem trgu, kjer je stala kraljeva palača. In vrata palače so se odprla in duhovni in mestni dostojanstveniki so mu prišli nasproti in priklonili so se mu in rekli: »Ti si naš vladar, ki smo čakali nanj, in sin našega kralja.« In deček jim je odgovoril in rekel: »Jaz nisem kraljev sin, ampak otrok uboge starke - beračice, in kako mi morete reči, da sem lepega obraza, ko vem, da sem tako nakazen?« Tedaj je tisti, čigar orožje je bilo vrezano z zlatimi rožami in na čigar čeladi je čepel lev s perotmi, dvignil ščit in rekel: »Kako more Vaše Veličanstvo reči, da ni lepega obraza?« 59 In deček je pogledal in glej! njegovo obličje je bilo takšno, kakor prej in lepota se mu je povrnila in videl je v svojih očeh to, česar ni še nikoli prej videl. In duhovni in dostojanstveniki so pokleknili predenj in mu rekli: »V starih časih je bilo pro-rokovano, da pride današnji dan on, ki ima biti naš vladar. Zato blagovoli sprejeti to krono in to žezlo in bodi s pravico in milostjo naš kralj.« Ali 011 jim je rekel: »Nisem vreden, ker sem zatajil svojo mater, ki me je nosila in nočem mirovati, dokler je ne najdem in dosežem nje odpuščanja. Pustite me zato, da grem, ker moram zopet po svetu in se ne tnorem tu muditi, četudi mi prinašate krono in žezlo.« In ko je govoril, se je okrenil proti cesti, vodeči k mestnim vratom in glej! med množico, ki se je gnetla krog vojakov, je videl starko-beračico, ki je bila njegova mati in kraj nje je stal gobavec, ki je sedel prej ob cesti. Krik radosti se je iztrgal iz njegovih ust in zdirjal je proti nji in pokleknivši je poljubil rane na nogah svoje matere in jih močil s svojimi solzami. Sklonil je svojo glavo v prah in jecajoč, kakor da bi mu imelo počiti srce, ji je rekel: »Mati, zatajil sem te v' uri svoje prevzetnosti. Sprejmi me v uri mojega ponižanja. Mati, črti! sem te. Povrni mi z ljubeznijo. Mati, zavrnil sem te. Sprejmi zdaj svojega otroka.« Ali starka-beračica mu ni odgovorila besede. In on je iztegnil roke in objel bele noge gobavega in mu rekel: .»Trikrat sem ti izkazal svoje usmiljenje. Veli moji materi, naj mi odgovori. Ali gobavec mu ni odgovoril besede. In zopet je zaječal in rekel: »Mati, m»je trpljenje je tako veliko, da ga ne morem več nositi. Odpusti mi in pusti me, da se vrnem v gozd.« In starka-beračica je položila roke na njegovo glavo in mu rekla: »Vstani!« In gobavec je položil roke na njegovo glavo in mu rekel: »Vstani!« In vstal je in ju gledal in glej! bila sta kralj in kraljica. In kraljica mu je rekla: »Ta je tvoj oče, ki si mu prišel na pomoč.« In kralj je rekel: »Ta je tvoja mati, ki si ji opral noge s svojimi solzami.« In objela sta ga in ga poljubila in ga peljala v palačo in oblekla s prekrasnimi oblačili in položila krono na njegovo glavo in žezlo v njegove roke. In čez mesto, ležeče ob reki, je vladal in mu bil gospodar. 60 Mnogo pravice in mtiogo milosti je izkazal vsem in hudobnega čarovnika je izgnal in drvarju In njegovi ženi je poslal mnogo dragocenih darov in njegove otroke je pčstavil v velike časti. Ni dopustil, da bi se ravnalo okrutno s ptiči ali živalmi, ampak je učil ljubezen in dobroto in sočutje in revežem je dajal kruha in nagim oblačila in mir in blagostanje sta bila v deželi. Ali ni vladal dolgo, tako veliko je bilo njegovo trpljenje in tako skeleč ogenj njegove preizkušnje, ker čez tri leta je umrl. In tisti, ki je prišel za njim, je bil hudoben vladar. Le solzo. Pač res je človek siromak, ubog tako, In revež tak, da za največjo mu radost in za največjo rcu bridkost, ima le en izraz, in to je — solza, ki iz očesa se mu potoči čez obraz. Ciril Strahota. Vipava Vipava tiha, o Vipava tožna, nikoli tako tožna kakor zdaj. Kje je, kraljica, prejšnji tvoj sijaj, kje venec je, ki ti ga je ta rožna dolina spletla? Kje so ti podložna sellšča? Kje so Renče, Bilje? Kaj? To so Sovodnje, Miren? To je kraj, kjer stala Rupa je? In to obnažna tiha... je Krasu Gradiškuta? O ti bedni, prebedni kraji! Vem zdaj. Komaj plove zdaj tvoja voda mimo te bolesti, ko da ostala rada bi na mesti, da bolj ljubila bi še te bregove, ker bolj ko prej so zdaj ljubezni vredni. Alojzij Gradnik. Po vojski: Železniški most čez Vipavo v Sovodnjah-Rubijah, Bilo je dan pred sv. Mihaelom. Ljudje so veselo nosili grozdje domu. Proti večeru so se oglasili zvonovi sv. Mihaela. Na grič sem se usedel in poslušal. Zvonovi približno v D- v Skali. Kako krasno se je zibala mogočna melodija 1—2—3 in narobe. Presunljivo je vplivalo name to pritrko-vanje. A to je le pri zvonovih v skali, v melodiji, zato ker prehajajo glasovi vedno v druge tone brez priprave. Naslajal sem se ob teh zvokih. Bog ve, sem mislil, ali bom ob sv. Mihaelu drugoč še doma. — Ljudje so si napravili po en brentač ali vedro novega vina — za gostijo sv. Mihaela. Izbrali so samo rumeno malvazijo, da je bila pijača res okusna. Drugi dan je bila Božja služba pri fari. Mladina pa je že imela licenco in naročeno godbo za popoldne. Glava vsega podjetja je bil Janko R... in trije drugi tako zvani »partarji« ali kor- davci, ki so nosili zgubo ali dobiček. Janko R---- in M____Lucija, to je imel biti najbolj imeniten par. — A ne prenaglimo se! Poglejmo sv. opravilo v cerkvi! Podžupani in starašini so zasedli prvo in drugo klop blizu prižnice. Orgle so zašumele. Pesem pred pridigo. G. C----je kaj umetno pripravil harmonično kadenco. Vse ljudstvo je pelo: Daj, Gospod, nam razsvetljenja, ki v slabosti nas poznaš.--- Nauke večnega življenja Ti, o Jezus, sam imaš! — Možje so lepo sedeli in peli. Nekateri so imeli široke suknje, ne radi mraza, no radi praznika. To so vam bile široke suknje, da je bil mož v njej ves vtopljen kot lonca svežega sena. Nekateri so bili v črnem. G. P_____ lep gospod, a že malo osivel, stopi na lečo, pogladi si maloštevilne lasi in začne: »Dragi moji farani! Leto se bliža koncu. Letina bo kmalu pod streho in v shrambi. Zahvalite se Bogu. Koliko je ljudi po svetu nehvaležnih! O hvaležnosti bi vam danes rad govoril. Kdor je Boga hvaležen, si zagotovi novih dobrot. Preden pak naprej grem, prosim kratkega potrpljenja« — to je bilo v vsaki pridigi. Na to nastane po cerkvi kaš-Ijanje, brisanje, hrkanje in smrkanje brez konca in kraja. Prikažejo se tobačnice in velike plave rute, posebno v prvi kloph Ko potihne ta vihar, zatakne g. župnik ruto v rokav in nadaljuje: Ali ste slišali legendo o sv. Mihaelu! Sv. Mihael bi bil rad pogledal na zemljo in si sprosi dopusta za štiri tedne. — Pride na zemljo. Kar je videl, mu je neznansko dopadalo. Ljudje so bili pošteni, ponižni. Polne cerkve so bile dobrih ljudi. Po poludne so tudi jedli in pili. Pridelali so le k i-s 1 o vino. Pa vendar so veseli dvigali kozarčke proti nebesom in klicali hvaležno: »O ti moj Bog, kako vino!« Z veseljem so ga pili. Sv. Mihelu se je tako dopadalo, da bi bil skoraj rok zamudil. — »No kaj si videl,« praša Oče nebeški. »Ljudje so veseli pa pravijo: Ti moj Bog, kakšno vino! — Toda Oče nebeški, prosim te, daj, naj pridelajo dobrega, sladkega vina!« »Dobro« — pravi neb. Oče. — Cez leto sv. Mihael zopet poprosi, da bi smel pogledat na zemljo. Gre in pride pa že tretji dan nazaj v nebesa. »Kako je?« praša nebeški Oče. »Tako zgodaj si se vrnil?« »Oče nebeški! Nisem mogel prestati. Strašno je. Vse neumno!« »Saj sem jim dal s 1 a d k e g a vinca!« »Saj ravno to je!« pravi sv. Mihael. »Cerkve so prazne. Se svetlimi očmi, rdečimi lici so dvigali ljudje kozarec v zrak, kličoč: »Ti hudič, kakšno v i n c e«. V obilosti so pozabili dobrotnika Boga.« »Vi pa dragi farani, bodite ponižni, Bogu hvaležni. Refoška, ajde, koruze, vsega nam je dal. Bodite pravični! Bojte se Boga, posvečujte dan Gospodov, da pridete v sv. raj, kterega sebi in vam privoščim — Amen.« — »Čast in .hvala!« so zamrmrali možje v prvi klopi. Suknje se razmaknejo in prikažejo se velike tobačnice. Krepko zajmejo, ponudijo si mejsebojno, kdor ni imel, je pa zajel lepo prežo, rekši: »Zahvalim Boga in Vas!« in podprašil nos. G. župnik je molil za vso pošteno faro, za dobrotnike itd. 62 »Ne hodite«, je prosil, »mladina, na ples. Doma kaj berite! Plesalke se nobena ne ustara in težko se poroči, ker jo mladeniči povsod vidijo in se je naveličajo. Oboli vsled razburjenja in notranjih grehov. Ostane sama, zapuščena. Priporočam se za obilno miloščino in Vas izročim Bogu t Očetu in t Sinu in t sv. Duhu. Amen.« »Čast in hvala!« zopet šepnejo možje pa bolj trudno, bolj zaspano. G, Č... je že stikal po or-glah. Tit-tit-tit se je slišalo. Skrbel je, da bi se ne oglašala ktera nepoklicana tipka. Odprl je trombencine, fagotto basso, terza mano itd. Krepko so donele orgle, Opus g. Tonolli-ja iz Brescie. Po vojski: Cerkev sv. Petra ap. v Temnici na Krasu. Pevci vsi v sivih oblekah, »Pevsko društvo«, so peli latinsko mašo.---- Mladina je imela nebesa pa popoludne. Komaj so bile prazne sklede orehovih štrukljev i. t. d, se je začel ples. »Prvega« so plesali sami kordavci in kordav-ke. Veliko ljudstva se je sešlo. Brjarji so bili oškropljeni z vodo. Vozili so jo iz Dutovelj. Tri dni so pili na račun dobička. V starih časih so baje plesišče polili s petimi bokali vina, ko je bilo po 4 solde. Od takrat, pravijo, ni več dobre letine. Trtna uš je prišla. Razni pari so,se pehali po plesišču. Oni, ki so imeli obleko v dobrem stanju, so slekli jopo. Oni pa, ki so imeli pomisleke n. pr. glede hlač, so se potili oblečeni. Debela gospa iz Trsta je hotela na vsak način plesati. Pa je bilo hudo za nekega domačina, ki jo je vlekel okoli kot kvintal pšenice. Pa jej je stopil na noge. Pa je tiho zaklela: Schiavo duro«. Fantje so se med odmorom prijeli za rame in zakrulili: »Con quel cuor tu Morettina tu mi lassi — O che bella bionda — Bionda si — bionda si — e mora no!« — Niti sledu domače pesmi. Le »Društvo« je nekaj pelo, neko hrvaško. ---M......Lucija bi bila skoro tepena, ker je došla še-le ob eni po polnoči domu. Oče in mati sta jo slepo ljubila kot edinko. Ta Lucija je bila pa v slabem glasu. Bilo je pa že prepozno. Za kakih 5 mesecev je hudo zbolela. Botra Marijana, babica in mežnarca, je morala k njej. Vse ni nič pomagalo. Umrla je. Otroci, ki smo je hodili kropit, smo se čudili, zakaj sta tam dve krsti, ena velika in ena majčkena. Nič ni pomagalo. Botra Marijana je poskusila s kauelo (Cassia le-nitiva) in z drugim. Vse nič. Stari M... si je skoro pulil lase z glave. — Ukazali so zvoniti. Žalostno, a energično se je oglasil zvon sv. Mihaela. Boter Jože, mežnar, je bil pa doma. Nekim otrokom je ukazal zvoniti. Nazadnje je zabrnel še mali zvon. »Ah škoda«, so dejali ljudje; »kam dene denar stari M____?« Botru Jožetu pa ni bilo prav nič težko. Priučil se je že vsemu. Zenka je bila babica in kuharica na botrinjah. On pa je kuhal na velikih kmei-kih ženitninah. Kar bel predpasnik si je opasal in je bil kot prerojen. >ie skuhamo in spečemo«, je dejal, »samo imeti je treba«. Ko je Marijana šla kam na botrinjo, pa je šel ob enajsti ponoči ponjo. Ponjo grem, si je mislil. Noč ima svojo moč. Zraven pa se je boter Jože najedel in napil, kar se je dalo. Kar na ognjišče se je vsedel in je bilo prav. Bal se ni nič. Večkrat je pravil, kako ga ni nič strah. Ko je gospod P. včasih kam šel v Gorico ali drugam, je pravil boter Jože, otrši si mastna usta, »ni hotela Lojza nikoli v farovžu biti sama. Pa sem moral iti v »škofovo« sobo. Neko noč se je začelo nekaj proti moji postelji-vlačiti, vzdihovati, ječati!! — »Punf— pa je zletela ponočna posoda ob zid. Le daj, sem si mislil! Ko mi je bilo zadosti, sem dejal: »Vsak dober duh hvali Gospoda«. — Poškropil sem z blagoslovljeno vodo in je bilo končano, ko da bi luč upihnil. Drugi dan je bila ona posoda seveda cela. — Nekoč pa pred 15 leti so dejali ključarji, da se morajo sv. Mihaelu napraviti nova orehova vrata. Stara so vzeli za tri dni proč. Gospod je rekel, da naj stražim v cerkvi. Zakaj da ne, sem dejal. Zamotam se v veliko plahto in spim na sredi cerkve. Vedel sem, da je bilo nekdaj veliko mrličev pokopanih okoli cerkve. Pa se nisem nič bal. Proti enajsti uri pa pritaplja črn, velik pes v cerkev. Prav gotov sem bil, da je tu »tantava« v podobi črnega psa. Toda rekel sem: »Vsi dobri duhovi hvalite Gospoda!« Zraven sem hudo popraskal in podrsal s kovanimi čevlji po tleh. Ga—a—š, sem dejal. Pa je vse zginilo in sem mirno zadremal, dokler ni bil čas zvoniti sveto jutro. Potem sem pa zvonil in molil dobro vedoč, kakšno veliko moč ima zvon sv. Mihaela.« Tako je včasih pravil boter Jože, ko je kaj pojedel in popil. Pri M.. . je vladala pa velika žalost. Tri peči kruha so spekli in razdelili ubogim. M... je preklinjal zapeljivca. Pa je bil sam kriv, ker jej ga ni pustil vzeti. Zapeljivec pa jekolovratil okoli noč in dan, kakor zaljubljen maček, ki je prihajal: Domu ves zaspan, ko mežnar odzvonil je dan." Bilo je potem vse drugače po nekih letih. — Mladina se je poboljšala. Uvedli so sv. misijone, molitvene ure i. t. d. Bilo je prvo nedeljo oktobra 3 leta pozneje. Janko R____ni imel kam iti. Fantje ga niso marali, deklice še manj. Brez Boga je živel, surov, ■divji. Tisti dan je bil dež. Za igro na krogle je bilo preumazano. Za ples ni bilo. V gostilni se je avtomat polomil. Pa v cerkev pojdem, si je mislil. Na kor pojdem dekleta štet. Polna cerkev je bila. Hčere najboljih kmetov so stale po navadi pod nebom sredi cerkve, v belih rutah. Vse je šumelo v svili in satenu. Nobene ni bilo gologlave. Novi učitelj, dober pevovodja in župnik sta bila uvedla strogo cerkveno petje. Molitvena ura je bila pred Izpostavljenim. Nekaj rožnega venca, pa pesmice vmes. Janko je na koru in šteje tam blizu meharja — dekleta. Pod nebom so bile. Ob koncu zapoje cela cerkev. 63 Viola ali Gamba in Principal začneta. Tako lepo, kakor da se jim toži po nebesih. Pa saj nebes ni treba, če je Najsvetejši blizu. Pred studencem pokleknimo — Deklice pod nebom pokleknejo, nebo se zamaje, lepe glave klonijo pred Bogom. Orgle polagoma naraščajo: ki življenje nam deli. Tudi Janko poklekne na eno koleno. Vse minljivo zapustimo. Janko zakrije obraz. Po živcih ga nekaj spreleti. Vse minljivo. Zanj je minila deklica. Uničil jo je. Vse mine. — In potem v tolažilnem tonu poje cela cerkev: To srce ljubite vsi! Pesem se ponavlja v lepih septimnih akordih, ki pripravljajo konec: Vse minljivo zapustimo, in potem v podvojenih oktavah, kakor bi kovinske piščali hotele iztisniti iz sebe vso silo, vso veliko nebeško ljubezen: To srce ljubite vsi! In subbas brni še nekaj dalje, ko da hoče potrditi končano pesem. — Jankota je pesem hudo zadela, ganila. Sv. vera, si je mislil, ima veliko poezije, lepote. Ta lepa dekleta pod nebom imajo srečo v svojem Bogu. On Pa i i lil 6 let pri spovedi. Drugači hoče živeti. Na sv. Goro poide za vse Svete. Hitro odide s kora pritiskaje klobuk na bledo obličje. Ta svet je res luža, mlakuia, si je mislil, svet je gnoj. V človeku je pol živali, pol angela. Angel naj zmaga. ----- Tam v strani pa je urejeno lepo tiho pokopa-liš.če, tolsto in pognojeno po množici deviških, a tudi grešnih teles. Tja se napoti Janko z drugimi na vernih duš dan. Vsak je šel molit po grobeh svojih dragih. Osrči se tudi on in stopi k spomini-ku tam pri zidu. Oče — sam M... — sam kamenar — je izklesal hčeri spominik z napisom: Tu počiva Lucija M ... in njena hčerka. Hodi smrti v šolo, ženin tovaršice! »In kar si spravil, čegavo bo?« To je M ... pristavil zase. Janko se je poboljšal. Zeniti se ni hotel nikdar več. Ostal je stric in vozil kamenje pri bližnjih kamenolomih.------ I. G. 64 8® m Zvonovi in topovi. (Verziflkacija. Odlomek malenkostne tragikome-dlje v dveh slikah. — Napisal Ponikovski). S® m SBS m se @83 Prva slika. (V nedeljo pod večer. Stari župnik sedi v oguljenem naslonjaču in čita časnike. Brez trkanja vstopi Štefnjakov Jurca, po domače imenovan Jur. Pozvoni zaradi svoje čudaške ljubezni do zvonjenja in do zvonov. 2e na obrazu se mu pozna, da je prismuknen; smešno je oblečen v obleko, ki je skupaj znesena z vseh vetrov, izdelana po vseh mogočih modah in sestavljena iz vseh mogočih barv; klobuk z dolgim petelinjim peresom tišči pod pazduho; svoje velike, lopataste roke drži iztegnene pred se, z izoboČenimi dlanmi drago proti drugi stisnjeno in pocingljava pri prvih besedah, ki jih izpregovori, z denarjem, katerega tišči v prgiščih; potem vrže denar na mizo pred župnika, da se novci razkotalijo po vsej mizi po tleh; v svojih nadaljnjih besedah zvoni na prikladnih mu mestih z glasom, z glavo, z rokami in nogami. Stari župnik ga posluša z ljubeznivim in dobrohotnim nasmehom.) Cingel dingel, dingel don! Tristo novcev za zvonove, za zvonove lepe, nove, po sto novcev za vsak zvon! Cingel, dingel, dingel don! Ste nam davi oznanili, ste tako lepo prosili, naj denarja bi vam zbrali za zvonove darovali; če dovolj bi skup dobili, bi zvonove nam kupili, tri zvonove lepe, nove; lepe nove tri zvonove! Cingel dingel, cingel don, Cingel dingel, cingel don! Tristo novcev le imam , za zvonove rad jih dam; tristo novcev lepih, novih, da bo pelo v treh zvonovih: Bim bom, bim bam, bim bom — bam! Tristo novcev za zvonove, za zvonove lepe, nove, po sto novcev za vsak zvon! Cingel, dingel, cingel don! Ste lepo nam razložili, da bi naši lepi, novi blagoglasni ti zvonovi dannadan Boga častili, v cerkev skrbno nas vabili in bi redno nas svarili, naj pobožno bi molili; zjutraj dan bi nam znanili, zgodaj k delu nas budili, v praznik delopust zvonili, nas svarili v vsaki sili; žive skupaj sklicevali, mrtve bi objokovali, treska, toče varovali. Cingel, dingel, dingel dongel! Cingel dingel, dingel dong! 2e odkar sem majhen bil, vedno sem jaz rad zvonil z enim, z dvema, z vsemi tremi, zjutraj, v dnevu, v mraku, v temi; in pa dokler živel bom, v čast Bogu na visokosti, vsem k radosti in bridkosti rad zvonil bom: Bim, bam, bom! Vsi zvonovi bodo peli, kadar bomo mi veseli, če pa bomo mi jokali, z nami bodo žalovali: Dingel, dongel, bim, bam, bom! Kadar jaz umrl bom , štirje bodo me nosili, z vsemi tremi mi zvonili: Bim bom, bim bam, bim bam, bom! Ko me bodo v jamo deli, bodo glasno mi doneli, kot bi milo se jokali, ker so mene pokopali; in nazadnje velik zvon mi zapoje: »Don, don, don! Bog ga v paradiž preseli in mu večni mir podeli, in mu večno luč prižgi, naj se v raju veseli! Don don, don don, don, don! Druga slika. (Pred cerkvijo. Vojaki nakladajo na vozove cerkvene zvonove; ljudstvo stoji okrog in gleda; nekateri gledajo zelo srepo in jezno na vojake, drugi se jim zaničljivo posmehujejo. Na nizkem zidu. ki obkroža cerkveno dvorišče, stoji Jurca in zvoni, ko se mu zdi primerno, z glasom, z glavo, z rokami in nogami; okoli sebe ima zbran velik krog poslušalcev, ki se mu včasih glasno nasme- Med vojsko: Snemanje zvonov na Banjšicah jejo, včasih resno prikimajo z glavami; vojaška patrola, z nasajenimi bajoneti, se jezno ozira nanj in mu od časa do časa strogo požuga.) Mi smo dnarce skup nosili, da zvonove bi kupili, ki lepo bi nam zvonili; pa so vragi nam pobrali, kar smo s trudom darovali: naše lepe tri zvonove so nam vzeli za topove; tri zvonove za topove, za topove lepe, nove, 65 za kanon po eden zvon! Cingel, dingel, dingel, don! Prej tako lepo so peli, grozno bodo zdaj grmeli. Bodo streljali zvonovi in zvonili nam topovi! — Nekdaj turške so topove nam prelivali v zvonove, danes Turkom za topove nam pobirajo zvonove! Prej topove za zvonove, zdaj zvonove za topove! Tri zvonove lepe, nove, le za nove tri topove! Tri zvonove za topove, za topove vse zvonove! Vse zvonove — nove — nove za topove .— nove — nove! Vse le za topove nove! (Jurca, ki se je vedno bolj razburjal in raz-mahaval, si obriše z rokami znoj z obraza in se za hip oddahne; za vojaško patrolo, ki mu vedno bolj odločno preti, se še zmeni ne, ampak mirno nadaljuje:) Ko zvonovi so zvonili so najrajši mir znanili, so k ljubezni nas bodrili do Boga in do ljudi in do vsega, kar živi in kar čuti in trpi. Glas topov bo zdaj grmel, grozno bojno pesem pel, da sovraštvo bi razvnel, srd in spor in vmor in boj, širil stok in jok in joj prek sveta in prek morja in prek vseh višin neba grozo le in le gorje in trpljenje in solze! — Prej zvonovi varovali so pred bliskom, treskom, ognjem, zdaj topovi vse požgali .bodo z bliskom, treskom ognjem! Prej zvonovi naši novi točo so nam odpodili; novi bodo nas topovi zdaj z jekleno točo bili: prej ledeno nam odgnali, zdaj z jekleno nas končali! Prišel zdaj je grozen čas čez ves svet in pa čez nas! Bog nebeški se usmili, 2 revežev nas v naši sili! Bodo streljali z zvonovi in zvonili nam s topovi: Bum, burum bum, bum, bum, bum! Pik pok, pok, pok, pik, pok pok! Samo hrušč in trušč in šum; samo jok in samo stok! — Ko zatulijo zvonovi kot izstradani volkovi, se odprejo nam grobovi, oj, grobovi — zopet novi!--- Novi zagrmč kanoni, novi vzplakajo miljoni!--- Kar je lepo, dobro, pravo, vse narobe, vse na glavo: vse za moč oblast in slavo! Oj zvonovi, dvakrat dragi, vas začarali so vragi, vragi so vas spremenili, spremenili, prekrstili: prej zvonovi — zdaj topovi; ne več zvon — sam6 kanon! Oj zvonovi naši mili, tudi nas so spremenili; vse prečarali so vragi, nas in vas, zvonovi dragi: mi smo bili prej ljudje, zdaj postali smo — volčje! Prej zvonovi — zdaj topovi! Prej ljudje — zdaj le volkovi, ki najbolj jih veseli toplo se kadeča kri, ki jih vesele solze in krivica in gorje! (Jurca si z rokavom briše solze; vojaška pa-trola se s silo rije proti njemu skazi •gerčen« gručo ljudstva, ki stiska pesti iu bliska z očmi; Jurca, ki ne opazi patrole, nadaljuje s solzami v očeh in z žalostnim glasom:) Oj zvonovi moji dragi, so začarali vas vragi, da, — ko jaz umrl bom, — ne bo pelo: bim, bam, bom! In ne bo miru, pokoja! Bo bobnelo le: bum, bum! Blisk in tresk in šum in hrum! Groza vojske in poboja! Oj zvonovi moji mili. — (Vojaška patrola, ki se je z nasiljem prerila do Jurca, ga iztrga iz rok ljudi, ki ga branijo in hočejo rešiti, ga vklene v verige, postavi v svojo sredo in ga odvede. — V solncu bliskata dva bajoneta kakor dve goreči pogrebni sveči. Jurca še vedno zvoni z glasom, z glavo, z rokami in nogami, kolikor mu je vklenenemu in korakajočemu mogoče. Besede odhajajočega je slišati še komaj razločno — kakor nekako oddaljeno donenje mrtvaških zvonov in grmenje vojaških topov:) Oj zvonovi moji mili, da bi milo mi zvonili, kadar jaz umiral bom: Bimbam, bombam, bimbam bom! Pa bo le topov — zvonjenje in samo zvonov — bobnenje, le grmenje, strašen hrum: Bum, burumbum, bum, bum bum! Bog usmili se čez nas zdaj in naš poslednji čas! (Vojaki z Jurcem izginejo v megli pocestnega prahu.) Večer ob Mrakovl plazijo se mimo hiš, oblaki se grmadljo po svodu, a med obema daleč na zahodu teminam hodi svetel pas navzkriž. Koraki pobobnevajo krog hiš, zvezdice pozvenevajo na svodu, a med obema v topoli na produ si slavec poje v vetra blagi pii. oknu. Ko cvetka v čudežno krepilni rosi okoplji v pesmi, duša, se prahu, mimo mrakov, mimo oblakov nosi k zahodu se do svetlega pasu, sestrice zvezdice lepo naprosi, da mednje zopet smela bi domu. P a s t ii š k 1 n. 67 Rabindranat Tagore: Šel sem kot prosjak ... Iz angleščine preložil Alojzij Gradnik. Šel sem kot prosjak od praga do praga po vaški cesti, ko se je zlati tvoj voz pojavil v daljavi. ko sijajen sen, in čudil sem se, kdo je ta Kralj vseh kraljev! Moji upi so zakipeli visoko in zdelo se mi je, da so moji zli dni pri kraju, in stal sem čakajoč na miloščino, ki bo dana nezaprošena in na bogastvo, ki bo razsejano vse naokoli po prahu. Voz se je ustavil, kjer sem stal. Tvoj pogled je pal name in stopil si z voza smehljaje se. Čutil sem, da je sreča življenja mojega končno prišla. Tedaj si naglo iztegnil desnico svojo in rekel: »Kaj mi moreš dati?« Ah, kakšna kraljevska šala je to bila, odpreti svojo dlan, da prosjačiš pri prosjaku! Bil sem zmeden in stal sem neodločen in potem sem iz svoje torbe počasi vzel majčkeno, majčkeno žitno zrno in ti ga dal. Ali kako veliko je bilo moje presenečenje, ko sem na koncu dneva izpraznil svojo vrečo na tla in sem našel majčkeno zlato zrno vmes revnega kupa. Bridko sem zaplakal in želel si, da bi bil imel moč dati ti moje vse. Srce — nerešeno Prijatelj, nikar se ne trudi, da rešiš skrivnostno vprašanje: kaj je človeško srce? Umeti pač moreš skrivnosti, ki hrani jih zemlje sredina, in tajnosti moreš umeti, ki morja jih krije globina, vprašanje. a nikdar ne moreš umeti: kaj je človeško srce? Če tisočkrat misliš, da rešil srcš si skrivnostno vprašanje, ostane še vedno vprašanje: kaj je človeško srce? Ciril Strahota. Med vojsko: Vojna bolnica v cerkvi sv. Tilha v Svetem pri Komnu na Krasu. 5« 68 Solnčne ure. Šaljivo premišljevanje. Iz prva so mislili ljudje, da se solnce suče okrog zemlje; zato niso merili časa drugače, nego po dnevih, kakor pravi že sv. pismo: »Bil je večer in bilo je jutro. — en dan.« — Solnce na nebu je bilo torej v začetku edina žepna, stenska in stolpna ura. — Seveda so že od začetka pazili tudi na luno in zvezde, da bi vedeli, kako pozno je že. Ker se je luna izpreminjala, dobili so kmalu novo merilo časa, namreč — mesec; in ker se je izpreminjala ravno šestkrat bolj v zimskem in šestkrat v polletnem času, prišli so do one mere časa, katero imenujemo mi sedaj — leto. — Po luni merijo še dandanes radi čas — pesniki in ponočnjaki; zato je še celo prvak naših pesnikov, Prešeren, zapel: »Luna sije, k!ad'vo bije trudne, pozne ure že.« Čislani bralci! Tudi v starih časih so bili na svetu naprednjaki in boljševiki, ki so zahtevali natanjčnejšega in boljšega časomera, in ti so iznašli — poldan. Najbrž so vstajali zelo pozno, ker jih je glava bolela ali po slabi pijači ali po slabi tovarišiji. Pa, oprosti, cenjeni bralec, — kmalu bi bil pozabil na imeniten časomer, katerega nosi vsakdo vedno seboj, samo kdor gre zlasti v teh časih na Dunaj, ga mora pustiti zunaj, in ta svetovno-znani časomer je — želodec. Ta ura je zato posebno na glasu, ker ne bije, ampak kruli, in sicer najbolj ravno takrat, ko je najmanj navita. — To uro je imel neki Rimljan (Aulus Gellius Plautus) tako rad, da je izrekel v sveti jezi sledeče krilate besede: »Bogovi naj pogube njega, ki je prvi iznašel solnčne ure, da mi kradejo dneve kos za kosom! — Ko sem bil še mlad fantič, je bil želodec moja solnčna ura, — najboljša, naj-točnejša ura. Povsod me je opominjala, naj jem, le tam ne, kjer nisem imel kaj jesti; sedaj pa, četudi imam kaj jesti, ne ^mem, če solnčna ura pravi, da ni še čas za to.« — Ubogi revež! Neprestane vojske, ko nima človek miru in počitka niti po noči, primorale so Rimljane, da so razdelili tudi noč na štiri dele, in sicer na štiri ponočne straže ali vigilije. Namesto ure je bil tu- Goriški begunci iz Podgore, iz Opatjegasela in iz Pevme v Vysokem Mytu na Češkem ob obisku g. dekana Rojca 1. 1916. kaj Rimljanom domači petelin. Peteline so jemali seboj tudi v vojsko, da so jim s svojim petjem naznanjali čas ponoči, ko je solnce spalo za gorami. Sploh pa so petelini spremljali z enakim namenom vojake v vojsko še do prve polovice 15. stoletja. Tudi mornarji so iz tega vzroka jemali peteline seboj na morje. — Nihče si gotovo ni tako dobro zapomnil petelinje ure in nikomur ni bila tako usodna, kakor sv. Petru apostolu. — Mnogo laže in natančneje se je pa dal določiti čas po dolgosti sence, oziroma po solnčni višini. Iz prva je bil kazalec solnčne ure kaka palica, kak steber ali pa tudi človeško telo. Ena najstarejših solnčnih ur je tista, ki je bila na dvoru kralja Aha-za. S časom so napravili solnčne ure tudi na javnih mestnih trgih. Kadar je bil kdo povabljen na kako gostijo, presodil je po dolgosti sence, kedaj ima iti tje. Nekomu, ki je rad brezplačno »pipikal in papikal« po tujih hišah, se je primerilo, da je zamenjal, ko je vstal zjutraj, polno luno s popoldanskim solncem. Hitro zmeri senco in, ker je bila več nego 12 čevljev dolga, je zdirjal z doma, kolikor so ga nesle noge, ter prišel v hišo, v katero je bil povabljen, že zjutraj ob zoru namesto zvečer ob mraku. — Mera, s katero so merili v začetku dolgost sence, je bil čevelj; poprej so si morali seveda na tanko zapomniti mesto, do kamor je segala senca glave. Da ne bo pa kdo morda mislil, da je kazala ta ura napačno, ker je pri večjem človeku senca daljša nego pri manjšem, pripomniti treba tukaj, da je mej dolgostjo človeka in mej dolgostjo stopala ali čevlja določeno razmerje. Cim višji je človek, tem daljše je tudi njegovo stopalo. Ta 69 način merjenja se je ohranil celo do srednjega veka. Pozneje so'si zaznamovali dolgost sence na tleh pred solnčnim kazalcem. Tak solnčni kazalec je bil n. pr. obelisk, katerega je dal postaviti na Markovem trgu cesar Avgust. Ker je pa obelisk na vrhu špičast in torej ne vrže dovolj razločne sence, nasadili so vrh obeliska pozlačeno kroglo. Kmalu so iznašli tudi solnčne ure, katere so nosili lahko seboj, najbrž obešene okrog vratu. O tem nam priča pisatelj Atenej, pripovedujoč nam o nekem skopuhu, ki je nosil seboj vrč olja, tako-le: »Tolikokrat je pogledoval na svoje olje, da bi kdo lahko mislil, da nosi pred seboj uro.« Kot dediščina iz starih časov ohranile so se solnčne ure celo do najnovejše dobe. Sčasoma so se bolj in bolj izpopolnjevale; vendar jim je ostala ena napaka, namreč ta, da ne kažejo po noči in kadar je oblačno. Pisec teh vrstic je bil pred leti tako srečen, da je skrivaj opazoval resnega, izobraženega moža, ko je šel s svojo žepno uro v roki gledat na solnčno uro. Dež je lil kakor ob vesoljnem potopu in dotičnik je držal nad seboj odprt'dežnik. In vendar je hotel vedeti, kaj .pravi in koliko kaže solnčna ura. Gledal jo je nekoliko časa od raznih strani, hodil okoli nje, kakor mačka okoli vrele kaše; nazadnje je vendar-le spoznal, da treba počakati, da »vremena Kranjcem bodo se zjasnila«. Skrbno se je ozrl okrog sebe, ali ga ni morda kdo videl, potem pa naglo in ponižno odšel svojo pot. S... i. Kakor vetrec veje Kakor vetrec veje blago in pokojno, hladno in hladneje diha v čelo znojno; vi, oj dnevi moji, se tako vrstite v blaženem pokoji sreče tajnoskrite; tok želja brez meje, teci nerazbojno, kakor vetrec veje, blago in pokojno. ti, oj srce moje, se tako izročaj, kadar biješ boje, vdanosti v naročaj; ti, razum, si drzne . kroti svoje misli, da ti ne omrzne, kar še imaš v čisti; Pastuškin. 70 m O plesu. m m I. Nepristranski. ms V omikani družbi se treba pač predstaviti. Imena se pa navadno tako nerazločno izgovarjajo, da se niti razumejo ne, ali da se vsaj kmalu pozabijo; no, saj nas tudi navadno bolj zanima, kakega stanu je kdo, s čim se peča; zato se tudi jaz predstavljam kot »nepristranski«, kar sem tudi, kakor se boste kmalu prepričali. Nisem namreč ne mlad fant ne mlado dekle in tudi ne krčmar, da bi ples strankarsko zagovarjal, pa tudi ne hišni oče, ki bi se jezil nad plesom, ker mu je sin kradel denarje ali žito, da bi imel za plesne veselice, tudi ne hišna mati, kateri je hči kradla jajca in kokoši, da si je nabavila primeren lišp in še kako desetico za ples. Moram priznati, da mi vsi plesi niso še prinesli niti vinarja dobička in ne vinarja škode. 2e iz tega razvidite, da bom res lehko čisto nepristransko pisal — v še večji dokaz pravim kar, da: Vse pleše. Ne bom go -oril o Davidu, na katerega se plesavci radi sklicujejo, češ, še on ie plesal, ker, da smo nepristranski, njegov ples pač ne bi ugajal našim plesavcem. Pomislite, s harfo v roki, ne s plesavko, pa psalme prepevati! Brr, kaj ne? Če rečem: »vse pleše«, ne mislim samo na ljudi, ki ljubijo plesišča, mladi in tudi kak starejši, saj poznate ono kratko pesmico: Stara sem, bolna sem — delat'ne morem, godci zagodejo — plesat pa pojdem! 4 Mušice plešejo v zraku, prah in listje pleše, ko piha burja, po zimi plešejo po zraku bele mušice, celo okorni, kosmati medved pleše, zemlja pleše okoli solnca, luna okoli zemlje in celo solnce pravijo, kakor je ogromno veliko, da ni pri miru, temveč da pleše po vesrniru, pa naj se kdo baha, da ni še plesal, ko ga vendar zemlja vsa- 'f- -i .,' j Pogreb f svetolucijskega župnika Josipa Fabijana, ki ga je ubila granata. Prizor na pokopališču v Podmelcu dne 13. februarja 1916. kih 24 ur zasuče okoli in okoli zemlje in vsako leto celo okoli solnca! Ples imamo mnogokrat na jeziku. Mali ljudje morajo mnogokrat »plesati«, kakor jim godejo ve-likaši, celo mogočni Nemci morajo plesati, kakor jim gode »Ententa« — in pravijo, da mora celo Evropa plesati, kakor gode Amerika, včasih pravijo, da jim «ves svet pleše pred očmi« (če je bila rebula dobra) in oče pravi malopridnemu paglavcu segaje po brezovki: »čakaj, sedaj bova pa plesala«, ali če pravijo, da je kdo drugemu »eno zagodel« — iz vseh teh in podobnih rekov bi človek moral soditi, da je ples nekaj zelo neprijetnega in vendar toliko plešejo! O Kurentu ste gotovo že kaj slišali. Meni se dozdeva, da so spet prišli Kurentovi časi; ne da bi sodil, da se je vrnil Kurent iz lune, zopet dolu na zemljo, sicer bi plesali vsakokrat le na enem kraju, a sedaj plešejo na tolikih krajih istočasno; Bog ve pa, ali ni zapustil tukaj kaj otrok ali sorodnikov — ali ni imel morda skrivši kje kake »glasbene šole« ali, ker ne vemo, v čem je bila ona čarobna moč, nekateri pravijo, da je bil »škant« take vrste, — morda ima v luni kako tovarno za glasbene instrumente in jih sedaj lehko spravlja na zemljo, odkar so iznašli »letala« — a nekaj Kurentovega je gotovo vmes. Znan — vsaj omikancem — je tudi Orfej, veliki umetnik, ki je znal tako lepo peti in brenkati, da so plesala celo drevesa in kamenje. Marsikomu je bilo že gotovo žal, da nimamo nobene Orfe-jeve skladbe zapisane, a — današnji čas ni se nam treba zaradi tega žalostiti, le poglejte, ali ne znajo morda naši godci tudi tako gosti? Ali ne vidite večkrat, kako dandanes pri godbi celo mrtve Stvari plešejo — včasih kozarci po zraku, stoli-ce, tudi kamenje kedaj — o, časi umetnosti še niso izmrli! — Sanjalo se mi je, da je bil ples obtožen in je prišel pred porotnike — mene pa da je sodnija imenovala za uradnega zagovornika. Nič kaj rad nisem sprejel tega posla, ker si nisem upal dobiti prič, ki bi za ples ugodno pričale. Prič bi bilo že dobiti, a veljavnih ne, ker so bile vse te priče s plesom samim v prebližnem sorodstvu ali pa v pievelikem prijateljstvu in take priče so vse vsaj — sumljive. Prišel je dan obravnave. Državni pravdnik začne naštevati paragrafe, proti katerim da se je ples pregrešil: 1.) »Poškodovanje ptuje lastnine po § 85. in ne le po § 468., ki govori le o prestopku in o manjih 71 poškodbah. Škoda je tako velika, da spada med zločine. Izračunite, koliko časa ljudje preplešejo, koliko bi si lehko v tem času zaslužili, koliko koristnega podelali, vzemite v poštev draginjo delavcev in potem presodite, koliko škode je že ples provzročil! 2.) Kriv je tatvine po § 171. in naslednjih, in kakšen tat je ples? Ali je mogoče sešteti svote, katere je že iz žepov pokradel? In to dela celo javno, kar brez sramu, torej je že zakrknen. 3.) Obtožujem ga po § 185. in naslednjih soudeležbe pri vseh tatvinah, katere izvršujejo doma sinovi in hčere in včasih celo hišni očetje, ki kradejo svoji družini; nadalje je kriv ples 4.) po § 44. d zapeljevanja v vse že navedene zločine pa tudi po § 143. do § 157., menim težka telesna poškodovanja vsled tepeža, pa tudi, ker jih toliko pride vsled plesa v hude bolezni, po letu Z bojišča ob Soči: Turška džamija v Logu pri Bovcu. se segreti hladijo z mrzlim pivom, po zimi pa se morajo hladiti na ledenem zraku — nasledek, kolikokrat že! — pljučnica, jetika, treba torej vpo-števati tudi § 335. Seštejte, cenjeni porotniki, vse po vseh teh §S zaslužene kazni — ne le v enem slučaju — y »Slavna porota! S črnimi barvami vam je g. državni pravdnik naslikal ples. Predno pa sodite, pomislite: 1. da je ples gibanje in gibanje je življenje. Kako zdravo je gibanje, prašajte zdravnike, ki je tolikokrat priporočajo. 2. Ljudje, ki se niso videli že 4 ali 5 let, si imajo mnogo povedati, ali se je torej čuditi, če se radi shajajo na plesišču? 3. Kedo bi bil tako neobčutljiv, nekulturen in tako malo civiliziran, da bi ga ne mikala dražestna godba! Da se ljudje radi zbirajo, kjer se glasi godba, saj je to znak našega kulturnega napredka! 4. Ako se kak vinar zapravi, saj ostane doma in je glede narodnega premoženja isto, kakor če bi jaz freložil svoj denar iz enega žepa v drug žep. 5. Koliko deklet je že na plesu priplesalo moža, ki bi bile sicer ostale le »tete« pri hiši! 6. (To točko sem si navlašč prihranil za sklep!). Kolikokrat pokaže ples celo svoje zlato stcel Pomislite, saj plešejo včasih celo v »dobre namene« — za pogorelce, za kaka narodna društva, za narodne šole, za društvo svetega Cirila in Metoda, za podporo siromakom in vse to bi vi, cenjeni porotniki, oškodovali, ako bi ples obsodili — in še za vse življenje! Upam, da boste z menoj istega mnenja: Ples naj živi in ž njim vse, kar dobrega naredi!« Obrisal sem si potno čelo ter se usedel v svesti si, da sem rešil vsaj svojo »čast« s svojim govorom. Državni pravdnik se je pa tako nekako sumljivo smehljal, — med govorom si je začečkal včasih kaj na papir in, ko sem končal, vzdignil se in po strani oziraje se name začel svojo »repliko«: »Slavna porota! Vsa čast mojemu predgo-vorniku! V izbranih besedah nam je povedal vse, kar je mogoče plesu v prid povedati (jaz sem se hvaležno poklonil laskavemu priznanju), toda ne bo mi smel zameriti, ako ga opomnim, da je marsikaj pozabil povedati (pri tem se prav zvito ne-smehne.): Ako govori o »gibanju«, ki bi bilo koristno, je pozabil, da bi moral biti kmetski delavec že prav posebno len in nemaren, da bi moral še le na plesu potrebnega gibanja iskati. Priden kmetovalec in večina obrtnikov ima že pri svojem delu, ako so vestni, gibanja več ko dovolj in bo v nedeljo rajši počival, kakor pa iskal novega »gibanja«. > o C os o tu £ >1/2 S C/5 C 03 ££ O t/} >o O XI o ca >o N na mizi nekaj mrtvaških listov takih, ki so umrli na posledicah plesa. Lehko razumete, da je bila moja naloga precej težavna. Zelo me je veselilo, da ni državni pravdnik verskega stališča kar nič omenil. Kako sitno bi bilo, ko bi bil govoril še o »pohujšanju« ali ko bi bil poleg onih mrtvaških listov predložil še kake le na pol popisane »rojstne liste« in kot priče še kake prevarane »neveste«; k sreči, pravim, je bil na to pozabil in jaz sem se s precejšnim pogumom obrnil do porotnikov: 72 stoterih slučajih! Ako hočete vestno soditi, morate ga spoznati krivega v vseh teh točkah — prič je več, kakor dovolj. — Slavno sodnijo pa prosim, naj naredi že sklep tem malopridnostim in naj obsodi obtoženca za vse življenje v Gradiško.« Kot priče je imel državni pravdnik res nekaj ljudi, ki so bili prišli vsled veseljačenja na boben, nekaj obvezanih, ki so se bili stepli na plesu, par očetov, ki so se pritoževali, koliko so jim otroci zaradi plesa pokradli, neki oče je prišepal ob palici, ker ga je bil sin cebnil, ko ga je karal radi plesa, a v dokaz, da ples tudi koga ubije, imel je Oni pa, ki morajo pri svojem poslu sedeti, kakor čevljarji, krojači, uradniki, pisarji, si pa lahko iz-bero bolje gibanje, telovadbo, izprehod, kakor pa zatoženi ples, ki prihaja v navskrižje s tolikimi paragrafi. Ako potrebujem hrane, vzel si bom tako. ki bo koristna, ne pa strupene, gospod zagovornik! Da si imajo ljudje mnogo povedati! Zakaj pa ne gredo v domačo hišo, se ne usedejo za mizo in se ne pogovore, kar imajo? Zakaj hodijo v tak hrup, kjer se še gromečega boga ne sliši? Godba da jim ugaja in jih mika! Zakaj pa delajo tak šum ceptaje in skakaje, da godbe niti dobi o slišati ne morejo? Mari bi sedel mirno, kakor pri »koncertu«, pa bi se godci potrudili in godli veliko lepše videč, da jih ljudje pazno poslušajo. Da gre denar le iz žepa v žep! Takih, ki so s plesom mnogo zapravili, vidimo dovolj — to je prvi žep! Kje so pa oni, ki bi bili vsled plesa obogateli? — to bi bil drugi žep! Godci? Ubogi so ko cerkvena miš! Krčmarji? Skušnja uči, da je kmalu pri koncu, kdor začne s plesi ongaviti! Podjetniki, ki prirejajo javne plese? Par dni potem »mačka«, to je njihov dobiček! Marsikatera da je priplesala moža! A, pozabili ste povedati, kako je bilo pa potem, pozabili dokazati, da je sreča, ako norica norca ujame, pozabili povedati, kako je pri hiši, kjer sta oba lehkomiselna in zapravljiva, še to nam povejte, g. zagovornik! Sklep vsega zagovornikovega govora je pa, recimo kar naravnost, gorostasen! Ali ni ples v korist siromakom ostudna brezobzirnost. Ta čas ko drugim solze lijo, noreti in vriskati! Ali ni, kakor bi se hoteli revežem rogati? Ako hočem podariti komu košček suhega kruha, ali naj napravim prej sebi veliko in dragoceno pojedino? Ako bi hoteli pokazati dobro srce, darovali naj bi skrivaj, ali tudi naj bi se sešli pa bi kdo v prisrčnem govoru opisal potrebo in žalost nesrečnih, tudi kaka primerna pesmica bi ne škodila in, ko bi bila srca pripravljena, pobirali bi se mili darovi — to bi bilo siromakom v tolažbo, češ, še so dobra-srca na svetu, Bog plati! To nasprotje pa, ali ne bo dalo ubožcem toliko bolj očutiti nesreče? Drugi drugod žive v obilnosti, se veselijo, lehko vriskajo in plešejo! In mi? In taka brezobzirnost naj se plesu še v dobro šteje?! Gospod zagovornik, bolje bi bili naredili« — ---in že nisem več slišal, kaj še govori državni pravdnik. 73 Med njegovim govorom mi je vedno bolj gorelo okrog ušes in pri zadnji točki, videč, da je tudi moja »čast« pogorela, zagrabim klobuk in bežim iz sodne dvorane in skoraj bi se bil prekucnil, ako bi se ne bil — zbudivši se — zagrabil za stranico postelje. Kakšna je bila potem sodba porotnikov in sodnije, vam seveda ne morem povedati.-- Neki poslanik — najbrže avstrijski — je na Kitajskem priredil plesni večer, kakor so sploh imeli vedno več smisla za plese, gledališča, salone, pojedine, ko za resno delo. Povabil je k plesu seveda tudi kitajske odličnjake. Kitajec gleda in gleda to vrvenje in sukanje in po končanem plesu praša poslanika: »Ali vas to delo nič ne utrudi?« »Seveda se utrudimo pri tem!« »Ali je pa to delo tako nujno, da mora biti opravljeno?« »Seveda mora biti opravljeno tudi to.« —Tu se je poslanik prav debelo zlagal — nič novega, saj diplomati že iz politike lažejo in najbrže se je bal, da bi se mu kitajski velikaš ne smejal, češ, da si nalagajo nepotrebni trud. »No, če pa mora biti podelano tako delo, ki bi nas irnelo utruditi, je naložimo mi pa kar svojim poslom, čemu jih pa plačujemo?« zavrne Kitajec, ki je ples videl še le prvič, torej je bil gotovo tudi nepristranski. Res, če pomislimo mirno, koliko hudega je že ples napravil, koliko brezkoristnega truda, stroškov in nerodnosti je že provzročil, ne bo ga mogoče zagovarjati. Ko so pred leti kobilice delale škodo po Krasu, kako so ljudje klicali pomoči, iskali purane, od daleč so jih uvažali, proti raznim nezgodam snujejo se zavarovalnice. Kdo nam pa pokaže zavarovalnico proti žalostnim posledicam plesne strasti? Ako bi ti tvoj gospodar ukazal, da moraš celo noč skakati sam na skednju, kako bi se zgrozil? »Takemu gospodarju, ki mi tako noro delo naroča, ne bom služil!« Ako bi ti spovednik naložil, da daj vbogajme toliko, kolikor si že na plesih zapravil, ali da pojdi kam tako daleč, kakor bi znesle vse one stopinje, ki si jih že na plesu naredil, to bi se krčil in zvijal, da ni mogoče in k takemu bi te gotovo ne bilo v drugič — za ples pa vse to žrtvuješ! 74 Fant, ko si boš izbiral nevesto, ne izberi si Je izmed plesavk! Dandanes treba pametne, trezne žene, varčne, delavne, pohlevne, poštene! Vrtoglave plesavke pa niso take. Cesa hodijo iskat na ples? Drugega res ne vem kakor, če sodimo milo, lehkomiselne družbe. Pazi, da se ti ne zgodi, kakor onemu, ki je pel: Oženil sem se, pa priženil nič ne, ko 'no dekle mlado, še to je noro. In ti dekle, če boš izbirala bodočega moža, ne hodi ga izbirat med plesavce, če ne, ga boš morala tudi po poroki hoditi iskat v krčme in na plesišča. Dobro poglej najprej, ali je delaven, pošten, varčen in vesten, potem še le mu smeš zaupati svojo bodočnost. Ali naj torej ostanejo mladi ljudje brez vsakega veselja? Bog varuj! Kedaj sem kaj takega zahteval? Ali ni na svetu nobenega drugega veselja, boljega, lepšega, koristnejšega, cenejega? Naj omenim samo razna društva: izobraževalna s predavanji, ki so pač navadno že tudi zabavna, pevska društva, telovadna, razne prireditve, koncerte z zabavami in podučnimi točkami. Izobrazbe, omike nam treba! Izobražen narod in pameten in varčen, ta bo obstal, lehkomiselnost pa izpod-kopuje hiše, družine, občine, deželo in ves narod. Veste kaj? Pri naših društvih imamo razne »odseke« n. pr. abstinenčne, veselične, telovadne — naj se ustanovijo tudi »brezplesni« odseki, ako že ne maramo cela društva za »brezplesna« proglasiti. Pravila, tudi če niso tiskana, nič ne de, bi obsegala en sam paragraf: Vse svoje moči, ves svoj čas, ves svoj denar samo tako rabiti, da bo res kaj koristi od tega — poleg tega pa še nujen nasvet njim, ki niso še oženjeni: ne je-majte plesavk, oziroma plesavcev! Boste videli, da bo precej bolje. Potem pa pričakujem, da boste mene pri takem društvu ali odseku gotovo imenovali za »častnega člana«. Po vojski: Cerkev sv. Lovrenca v Brestovici na Krasu. 75 Konec svetovne vojske. Svetovna vojska se je v letu 1918. odločila. | Dne 9. februarja 1918 je sklenila Ukrajina, ki se je odcepila od Rusije, poseben mir z Nemčijo in Avstro-Ogrsko, dne 3. marca 1918 je Rusija pri konferenci v Brest-Litovsku popolnoma podlegla, dne 7. maja 1918 pa Rumunija v Bukareštu. Takrat sta bili Nemčija in Avstro-Ogrska na vrhuncu vojne slave. Toda kmalu potem jima je začelo solnce zmage zahajati. Koncem septembra in začetkom oktobra 1918 so nam začele dohajati z bojnega polja kratke vesti, ki so se tako-le glasile: »Na Francoskem siloviti boji. Angleži, Francozi in Amerikanci prodirajo na treh mestih. Hindenbur-gova črta je predrta. Nemci se naglo umikajo. Njih izgube so: okolu 250.000 mož, 3600 topov in 23.000 strojnih pušk. V Macedoniji so čete entente predrle bolgg/sko fronto in stoje že na bolgarskih tleh. Bolgarska armada je razbita. Bolgarija je sklenila dne 29. sept. 1918 z entento premirje. — Kralj Ferdinand je odstopil, naslednik mu je sin Boris III. V Palestini so Angleži porazili Turke in ujeli kakih 40.000 mož. Angleži so zasedli Nazaret, Hajfo, Akko, Damask in prodirajo dalje. Na italijanskem bojišču traja italijanska ofenziva dalje.« *) Naj navedemo nekaj točk iz Wilsonovega programa: Prva točka prvfe izjave se glasi: »Vse mirovne pogodbe morajo biti-javne, ne smejo se sklepati tajni mednarodni dogovori, diplomacija mora poslovati vedno odkrito in pred celim svetom. Druga točka prve Izjave zahteva popolno piostost plovbe na morju. Tretja točka prve izjave govori o enotnosti gospodarskih razmer mej vsemi narodi, ki bodo v zvezi. V četrti točki prve izjave zahteva Wilson, naj se oborožba narodov zniža na najnižjo mero, ki je | združljiva z notranjim mirom. V peti točki prve izjave zahteva, da se mo-i rajo kolonijalne zahteve urediti svobodno in upoštevaje koristi prebivalcev. V šesti, sedmi, osmi, enajsti in dvanajsti točki prve izjave zahteva izpraznitev in obnovitev ruskega, belgijskega in francoskega ozemlja, vrnitev Alzacije in Lorene, dalje izpraznitev in obnovitev rumunskega, srbskega in črnogorskega ozemlja in ustanovitev poljske države. Te kratke vesti osvetljujejo tedanji položaj svetovne vojske. Vesti, ki so prihajale potem, so ^ bile vedno bolj odločilne. Nemčija in Avstro-Ogrska sta morali ponuditi ententi mir na podlagi 14 točk Wilsonovega programa,i) izraženega v njegovi poslanici kongresu dne 8. februarja 1918, izpopolnjenega s 4 točkami dne 12. februarja 1918 in z njegovim govorom dne 27. sept. 1918. Po bolgarski katastrofi so se morali Avstrijci naglo umikati iz Srbije in Albanije. Dne 14. okt. 1918 je Turčija zaprosila za mir sprejemši vse \Vilsono-ve točke. Ker so postajale v Avstriji notranje razmere radi nemške nestrpnosti vedno bolj nevzdržljive, je cesar Karel izdal dne 16. okt. 1918. manifest, v katerem je odločil, naj bi Avstrija postala zvezna dižava, v kateri naj bi imelo vsako narodno pleme na ozemlju, kjer je naseljeno, svojo lastno državnost. Narodje naj bi pri preosnovi države pomagali vladi z narodnimi sveti, v katerih naj bi bili državni poslanci, ki naj bi uveljavljali koristi svoje narodnosti. Narodni sveti so res začeli takoj delovati, a dogodki v državi in na bojnem polji so se tako naglo razvijali, da se misel cesar- Deveta točka prve izjave se glasi: Ureditev meja Italije naj se izvede po jasno znanih narod-nih črtah. Deseta točka prve izjave slove:* Narodom Avstrije naj se zagotovi prilika autonomnega raz-! voja. Štirnajsta točka prve izjave: Ustanoviti se mora splošna zveza narodov. Posebne pogodbe naj skrbe za mejsebojne garancije politične neodvisnosti in teritorijalne integritete velikih in malih narodov. Druga točka druge izjave zahteva: Narodi in dežele naj se ne premikajo, kakor da -bi bili zgolj piedmetie ali kameni v kaki igri. Prva točka tretje izjave: Nepristranska pravičnost, ki jo nameravamo odmeriti, ne sme delati razlik med njimi, do katerih želimo biti pravični. Pravičnost mora biti taka, da ne bo poznala nobenih ugodnosti in nobenega stopnjevanja, ampak le enake pravice za vse narode, ki bodo v zvezi. Četrta točka tretje izjave zahteva, da morajo biti v zvezi narodov izključene samoljubne gospodarske kombinacije, bojkoti itd. 76 jeva ni mogla več uresničiti. Za vse jugoslovanske pokrajine avstro-ogrske monarhije se je ustanovilo v Zagrebu Narodno vieče, ki je prevzelo vlado vseh hrvatskih, srbskih in slovenskih dežel v av-stro-ogrski monarhiji. Iz stare avstro-ogrske monarhije so se brž osnovale nove, mlade države in sicer: jugoslovanska, češko-slovaška, nemško - avstrijska, poljska, ukrajinska in mažarska. Hrvatski sabor je v seji dne 29. okt. 1918 odpovedal nagodbo z Ogrsko in priznal Narodno Vieče za legitimno oblast. Avstro - Ogrska ni mogla na italijanski fronti več vzdržati. Skleniti je morala z entento premirje. Pogoje za premirje je ententa določila dne 29. okt. 1918. Avstrija je morala vse točke sprejeti. Točka četrta določa ozemlje, ki naj je čete enten-te zasedejo in sicer do črte od vrhunca Umbraila Predsednik Združenih držav v Ameriki: Wilson. do severne strani od Stilfserskega sedla po slemenu retskih alp do izvira Adiže in Izake preko hriba Resel in Brenner ter po vrhovih Filer-ja, potem na jug preko hriba Toblach ob sedanjih mejah v karnskih alpah, potem do hriba Trbiž, nadalje ob razvodju julijskih alp preko Mangarta in Triglava in razvodja nad- Podbrdom ob Idriji, od tu v jugoiztočni smeri proti Snežniku in od tu proti Primorju' črez Kastvo, Matulje in Volosko. Izprazniti so se morali tudi Zader in Šibenik z zaledjem in nekateri strategični otoki. Dne 3. novembra so italijanske čete zasedle od morja Trst. Dne 7. nov. 1918 so prikorakali Italijani v Gorico, Prodiranje it. armade je trajalo dalje do omenjene črte. Mejtem je k jugoslovanski državi pristopila tudi kraljevina srbska, ki je prevzela vodstvo. Srbski prestolonaslednik Aleksander je prevzel vlado za celo Jugoslavijo. Par mesecev po kapitulaciji Nemčije in Av-stro-Ogrske je pričela svoje delo mirovna konferenca v Parizu, pri kateri odločujejo zastopniki velevlasti Amerike, Anglije, Francije, Italije in Japonske. Delo konference je zelo težavno in vse kaže, da konferenca ne bo mogla ustvariti prave podlage za svetovni mir. Mir z Nemčijo je bil sklenjen in podpisan dne 28. junija 1919 v Versaillu. Nemčija je morala odstopiti Alzacijo in Loreno Franciji, Poznansko in en del Prusije in Šlezije Poljski, vse kolonije en-tenti itd. in sprejeti vse trde pogoje glede denarne odškodnine in glede drugih gospodarskih uslug. V francoskih rokah bodo premogokopi v saarski dolini in pod vojaškim nadzorstvom entente vse dežele tostran Rena za dobo 15 let. Nemčija je izgubila tudi vso vojno mornarico. Mir z nemško Avstrijo je bil podpisan v St. Germain-u dne 10. sept. 1919. Dne 19. sept. 1919 je ententa izročila Bolgariji pogoje za mir. Največje težave so se pokazale glede jadranskega vprašanja in londonskega pakta, ki ga je bila Italija tajno sklenila z Anglijo, Francijo in Rusijo pred vstopom v vojni ples. Črta od Umbraila, Trbiža in Triglava črez Idrijo do Snežnika in do Voloske je označena že v londonskem paktu kot meja Italije. V tem novem italijanskem ozemlju pa stanujejo tudi Slovenci in Hrvatje, ki jih Jugoslavija zahteva zase. Druga sporna točka je mesto Reka. V londonskem paktu ni bilo mesta Reke, ki jo pa hočejo sedaj Italijani imeti in ki so jo že brž od začetka premirja zasedli. Vsled krvavega spora mej francoskim in italijanskim vojaštvom na Reki je vrhovno poveljstvo entente ukazalo po odloku pariške konference, da morajo Italijani posadko na Reki znatno zmanjšati in prepustiti policijo Angliji. Italija je ubogala, toda pesnik D'Annunzio je zbral malo četo vojaštva in ž njo udri v Reko dne 12. sept. 1919. D'Annun-zijevo vojaštvo je snelo francosko, angleško in amerikansko zastavo in razobesilo izključno le italijansko. Angleži, Amerikanci in Francozi so se morali umakniti premoči. Italijanska vlada je nastopila proti D'Annunziju in upornežem. Da bi se preprečili krvavi spopadi med Italijo in Jugosla- vijo je tudi Amerika izkrcala v Dalmaciji vojaštvo. Na drugi strani delajo konferenci v Parizu ruske razmere veliko preglavic. Revolucija je zatrla carizem, nato so se v Petrogradu vrstile vlada za vlado, dokler niso socialisti skrajnega krila — boljševiki dobili vajeti v roke. Le-ti skušajo v Rusijo uvesti komunizem ali boljševizem. Na čelu ruskih boljševikov je Lenin. Proti boljševikom se bore druge stranke. Generali: Kolčak, Denikin, Ju- 77 denic, Lijanosov itd. so zbrali na raznih krajih velike Rusije vojske proti njim. V Sibiriji je zavladal admiral Kolčak. Od Rusije se je ločila Finska, Estonija, Litvanija, Kavkaz, Sibirija itd. Vsa Rusija je v raztvoru. Revolucija je blok — bi dejal Clemenceau — ki ga treba ali v celoti sprejeti ali v celoti odbiti. Oboje je v sedanji uri za Rusijo in za Slovane osodepolno. Konferenca v Parizu zboruje dalje. Dr. Egidij. Prva pomoč. Spisal zdravnik dr. J. B a čar. Premnogokrat se dogodi, da se kdo nenadnj ponesreči ali da naglo oboli, pa je takojšna zdravniška pomoč bodisi vsled razdalje zdravnikove ali drugih vzrokov nemogoča. Bolniki so v teh slučajih navezani na prvo pomoč s'vojih bližnjih. Ker je od prve pomoči večkrat odvisno življenje bolnikovo, nadaljnji potek bolezni in lajšanje bolečin, podamo v naslednjem na kratko glavna navodila, kako je ravnati v najnavadnejših slučajih, ko se kdo nenadno poškoduje ali naglo oboli. Omedlevica. Človeku se naenkrat zvrti v glavi in stemni pred očmi, mrzli pot ga oblije in se nenadno zgrudi nezavesten na tla. Bolnik postane v obraz smrtno bled, diha površno in žila mu komaj bije. Omedlevico povzroči izguba krvi in sicer nenadna ali pa tudi počasna vsled dolgotrajne bolezni. — Strah, huda jeza, preveliko veselje, močne bolečine in slab zrak v zaprtih prostorih povzročajo omedlevico tudi zdravim ljudem. V vseh teh slučajih nastane pomanjkanje krvi v možganih, kar nam priča že bledi obraz in višnjeve ustnice. Vsled tega dobivajo možgani premalo hrane, ustavijo svoje delovanje in nar&vna posledica je nezavest. — Omedlelemu pomagamo najhitreje, ako ga položimo na tla ali na posteljo na tak način, da leži glava nekoliko niže nego ostalo truplo. Preozko obleko (ovratnik, telovnik, modrec, naramnice) moramo odpeti, da ne zadržuje svobodnega pretakanja krvi. V zaprtih prostorih odpremo okna, na prostem pa razpršimo radovedne gledalce, da ima sveži zrak do bolnika prost dostop. Obraz in razgaljene prsi oblijemo nenadno z mrzlo vodo, telo obdrgnemo z jesihom ali žganjem in pod nos damo duhati nariban hren. Dokler se bolnik ne za- ve, ne dajmo mu nobenih krepčilnih pijač, ker bi mogle iste mesto v požiralnik zaiti v sapnik in pljuča in tam povzročiti smrtno nevarnost, da se človek zaduši. Mrtvoud ali kap. Mrtvoud ali kap je bolezen, ki napade starejše ljudi in sicer nenadno večkrat pri najboljšem zdravju in razpoloženju. Zadeti pade nezavesten na tla, zardi v obraz, diha globoko in včasih tudi bljuva. Srce in žile mu bijejo močno in hitro. Nazadnje ohromi ali odreveni ena stran života. Eno oko postane ožje nego drugo, guba med nosom in ustmi izgine, usta stojijo poševno in ako dvignemo roko ali nogo na ohromeli strani, pade kakor mrtva zopet na svojo podlago. — Naravni vzrok mrtvouda je starost. Žile izgubljajo polagoma svojo prožnost in postajajo vedno bolj krhke. Opojne pijače in kajenje to bolezen pospešujejo. Ako se pri takem bolniku vsled napora, jeze alf kakega vzroka žile v možganih preveč na-pno, poči mala žilica, kri se razlije po možganih in uniči delovanje tistega dela možgan. Živci, ki pienašajo delovanje možgan, se pri izhodu iz njih križajo. Zato je krvavitev v možganih na nasprotni strani kakor ohromitev. — Mrtvoudnega položimo previdno na posteljo in mu dajmo pod glavo več blazin, da zamore odtekati preobilna kri iz nje. Na glavo in na srce mu polagajmo mrzle obkladke. Ako bolnik bljuva, obrnimo mu glavo na stran, da ne zaidejo izbljuvane tvarine v sapnik. Ako se bolnik vzbudi, mu ne smemo dati krepčilnih pijač (vina, konjaka, kave), ker bi še bolj oja-čile že itak močno delujoče srce in pretečo nevarnost še povečale. Božjast. Božjast je bolezen možgan in se pojavlja v posameznih božjastnih napadih. Človek 78 nenadoma zakriči, obrne oči in pade nezavesten na tla. Po celem telesu ga lomijo krči, iz ust se mu cedijo slinaste, včasih krvave pene. Bolnik se preftietava semintja in buta z glavo in s truplom ob tla. Noge in roke so skrčene. Čez nekaj minut se vzbudi bolnik t globokim vzdihom in se prav nič ne spominja, kaj se je ž njim godilo. — Napadov ne moremo skrajšati. Edino, kar moremo storiti, je, da podložimo pod bolnika in okrog njega blazine, obleko, slamo, seno itd., da se pri premetavanju ne poškoduje. Napačno je, napadenega trdo držati, mu razklepati krčevito stisnjene roke ca > ca ,0 O ca >u >t/3 "o NI Krč v želodcu in v črevih. Vsled preobile in neprimerne hrane, včasih tudi vsled prevelike množine želodčne kisline nastane v želodcu krč, ki povzroča tako hude bolečine, da se bolnik zvija in premetava. Topli obkladki na želodec bolečine kmalu olajšajo. Krč v črevih nastane Vsled neprebavljive, premrzle, ali prtetoplfc jedi in povzroča bolečine v sredini trebuhdi BoleSine so neznosne in bolniki se zvijajo s skrčetilrhi nogami semintja. Topli obkladki, topel čaj in hitra izpraznitev črev vpliva blagodejno na take bolnike. Kamni v žolčnem mehurju in v obistih povzročajo krč jeter in obisti. Bolečine so jako hude. Tak bolnik mora v posteljo. Topli obkladki ali topla kopel zmanjšajo bolečine, ne pozabimo pa tudi na zdravnika! Nadušni napad. Stare nadušljive ljudi napade včasih krč v pljučih. Sapa jim zastane, pot jih oblije in v obraz zardijo. Vzroki so mnogovrstni: bolezni v nosu, na pljučih, na srcu, na obistih, živcih itd. Tople kopeli rok in nog pomagajo bolniku laže prestati napad. Histerija. Histerija nastopa večkrat na videz s sličnimi napadi kakor božjast. Krči prijemajo navadno noge in roke. Bolnik se valja po tleh, kremži obraz, stoka, joka ali celo kriči in na-pravlja usmiljenja vzbujajoči položaj. Na koncu napada nastanejo blodnje: bolnik vidi kače, miši itd. Napad lahko traja cele ure, ne nudi pa nobene nevarnosti. Paziti moramo, da se bolnik ne poškoduje. Na obraz in na prsi mu vrzimo kozarec mrzle vode in ga nagovarjajmo z odločnimi besedami, naj vstane. Preveliko negovanje in vidno irsmiljenje napad podaljša. ali ga celo vezati. Napadi se češče ponavljajo pri božjastnih, ki uživajo opojne pijače. Krč glasilk v grlu. Pri živčno šibkih otrocih in takih, ki bolehajo za angleško boleznijo, se primeri včasih, da napade krč glasilke. Dihanje za trenutek preneha, obraz otrokov postane višnjevo bled, roke in noge se skrčijo in telo upade. — Takemu otroku pomagamo, če mu vržemo z naglico v obraz in na prti kozarec mrzle vode in mu jezik povlečemo nekoliko naprej. Ce vse to ne pomaga, moramo pričeti'z umetnim dihanjem, o katerem bomo potem govorili. Otročja božjast je težka bolezen malih otrok. Krči lomijo celo telesce, glava se premetava sem-tertja, oči se obrajajo, trebušne mišice postajajo trde kot deska in pena prihaja iz ust. Nastaja vsled žfelodčnega ali črevesnega katarj^ ko otrok dela zobove, v početku nalezljivih bolezni itd. Skrbeti je za redno odvajanje. Mrzli obkladki na glavo, ob vročini mokri ovitki ali kopeli večkrat poma: gajo. Solnčarica. Vsled vpliva solnčnih žarkov in solnčne vročine nastanejo na človeškem telesu delne in splošne bolezni Delne bolezni so rdečica in mehurji kože, ki kmalu preidejo, splošne bolezni so pa nevarne. Bolnik postaja nemiren, obhaja ga slabost, glava mu postane težka in bolna, žila bije hitro in ves život se trese. Ako se pridružijo še krči po telesu in nezavest, je bolnik navadno izgubljen. Zadetega od solnčarice prenesimo v senco, tam ga slecimo in oblijmo z mrzlo vodo, da se shladi. Ko se prebudi, dajmo mu piti mrzle vode. Nagel porod. Pripeti se včasih, da se pojavijo porodni popadi na cesti, daleč od doma. Pravilno se rodi otrok z glavo naprej. Otrok se drži s popkovino materinega telesa. 5—10 minut po porodu se popkovina prereže in sicer na sledeči način. — Popkovina se preveže s čistim tr.akom 2 rrsta nad otročjim popkom, nato še preveže še enkrat 3 prste višje. Med obema vozloma se prereže popkovina s čistimi škarjami. Na ta način ne krvavi iz prerezane popkovine ne mati ne otrok. Nato se otroku obveže popek s čisto tkanino. Ako otrok kriči in ima pravilno barvo, ga toplo zavijemo in se obrnemo k materi. Ako pa je otrok višnjevo bled — navidezno mrtev, — očistimo mu brzo usta in goltanec z mezincem, katerega smo prej ovili z robcem. Drgnimo ga po koži. polijmo ga zdaj z mrzlo, zdaj s toplo vodo in poskusimo ga obuditi v življenje z umetnim dihanjem. — Pri materi počakamo, da se rodi še posteljica. Bog ne daj, da bi vlekli na popkovini in s tem pospešili odstranitev posteljice. S tem činom skoro vedno zagrešimo smrt materi. Ako bi hoteli pospešiti porod posteljice, zlasti pri krvavitvi, drgnimo v krogu spodnji trebuh. Z odhodom posteljice je porod končan. Od strele zadeti. Ako strela udari v človeka, ga ali takoj ubije ali pa samo omami. Omamljenemu odpnimo obleko, položimo mu na glavo mrzle obkladke in napravimo umetno dihanje. Z umetnim dihanjem nadaljujmo dalj časa, ker se povrne naravno dihanje včasih šele po dolgem trudu. Električni mrtvoud. Ce pride človek v dotiko z električno žico, po kateri teče električni tok, ga zadene električni mrtvoud. Šibak tok ga le obžge. Predno se ponesrečenca dotaknemo, moramo prej prekiniti tok ali odstraniti žico, ki se ga še dotika. Te se ne smemo dotakniti z golo roko, ker bi nas doletela enaka nezgoda kakor ponesrečenca. Stopimo na leseno podlago (desko, klop), ovijmo si roke s suho krpo, odstranimo žico z leseno palico. Potem napravimo umetno dihanje. Zastrupitev. Razločujemo kovinske, kemične, rastlinske (gobe) in živalske strupe, po njih učinku pa razjedajoče, kri razkrajajoče in uspavajoče strupe. Pri zastrupitvi poskusimo strup odstraniti s tem, da provzročimo bljuvanje, če vtaknemo prst v grlo. Nato damo zastrupljencu dosti vode piti, da strup razredčimo, na vsak način pa pokličimo zdravnika. 79 Zadušenje. Nevarnost zadušenja nastane vsled tujih predmetov, ki zamašijo usta, nos ali grlo, vsled strupenih plinov, pri obešenem, zadavljenem, utopljenem in pri podsutem. Ako imamo količkaj upanja, da je pri ponesrečencu še kaj življenja, moramo vse poskusiti, da ga rešimo. Če se komu med jedjo zaleti in nastane nevarnost zadušenja, segnimo srčno s kazalcem v goltanec in odstranimo nevarni predmet. Obešencu previdno prerežemo vrv, ga položimo na tla, mu odstranimo vratno zadrgo in odpnemo obleko. Isto napravimo pri zadavljencu in pričnemo takoj z umetnim dihanjem. Podsutega odkopljemo, mu odstranimo zemljo ali sneg iz ust in nosa in pričnemo z umetnim dihanjem. Utopljenca položimo s trebuhom na koleno in parkrat stresemo, da mu voda odteče. Nato mu osnažimo usta in nos blata in pričnemo z umetnim dihanjem. Človeka, ki je vdihaval strupene pline, nesimo na sveži zrak in tam poskusimo z umetnim dihanjem. Pri tem pa moramo paziti, da sami ne pridemo v nesrečo. V sobo s svetilnim plinom ne smemo stopiti z gorečo lučjo. Vrata je treba odpreti na široko, pred nos in usta si moramo držati mokro krpo, zadržavati sapo in hitro odpreti ali razbiti okno. Norost. Bolni na umu je nevaren sebi in svoji okolici zlasti ob napadih norosti. Napačno je bolnikove blodnje popravljati, dokazovati njih brez-glavnost in ga pregovarjati. Takega bolnika je treba vedno nadzirati in odstraniti vsako nevarno orodje iz njegove bližine in mu preiskati žepe. Noži, vilice, steklena posoda, vrvi, jermena, bri-savke itd. morajo izginiti iz njegove sobe. Ako napade bolnika napad divjosti, je najboljše sredstvo, da ga položimo v posteljo, ga zavijemo v pol mlačno rjuho in mu devamo mrzle obkladke na glavo. Ne uporablajmo prevelike sile, ker s tem bolnika še bolj razburimo. V skrajni sili ga povijemo v plahte in prevežemo z rjuhami. Rane. Vsako najmanjšo rano moramo varovati pred škodljivimi zunanjimi vplivi. Nemarnost večkrat drago plačamo. Na rano kapnemo nekaj kapljic vinskega cveta ali pa žganja in jo potem zavs-žemo s čisto tkanino. Ako je rana že vneta, jo zdravimo z mokrimi obkladki. Krvavitve. Pri zunanji krvavitvi držimo krvaveči del telesa kvišku. Ako se krvavitev ne ustavi, položimo na rano čisto ruto in pritisnimo s prstom na rano in potem tesno obvežimo. Pri krvavitvi na roki stisnimo žilo na notranji strani gornjega lakta in jo prevežimo na tem mestu z gumijevo cevko ali s prožnimi naramnicami. Rav- 80 no tak|> stisnimo žilo na notranji strani bedra pri krvavitvi na nogi. Na glavi pritisnimo žilo ob kost in ustavimo krvavitev. Nato rano tesno obvežimo. Na vratu pritisnimo žilo s palcem k hrbtenici. Ako se utrudimo, nas mora drug nadomestiti. Notranje krvavitve. Pri krvavitvi iz nosa držimo glavo pokonci, dihajmo mirno in se ne vse-kavajmo. Na tilnik položimo mrzel obkladek in stisnimo nos od obeh strani s prsti, držimo tako nekaj minut in dihajmo skozi usta. Ako to ne pomaga, moramo zamašiti krvavečo nosnico z čisto vato. Krvavitev iz pljuč nastane vsled težkih poškodb ali vsled pljučnih bolezni, posebno jetike. Bolnik izkašljava svetlordečo in penasto kri. Tak bolnik mora v posteljo. Gornji del života in glavo mu podložimo. Bolnik mora mirno ležati in nič govoriti. Piti mu dajmo kozarec vode, v kateri smo prej raztopili eno do dve žlici soli. Krvavitev iz želodca. Če krvavi v želodcu kaka rana in se želodec napolni s krvjo, prične bolnik kri bljuvati. Kri je sesedena, temnordeča in pomešana z ostanki jedi. V tem se razlikuje od krvi, prihajajoče iz pljuč. Bolnika položimo v posteljo in mu devajmo na želodec mrzle obkladke. Ne dajmo mu nobene jedi ali pijače razen malih drobcev ledu, ki naj jih požira kolikor mogoče cele. Pri vseh navedenih boleznih ne smemo pozabiti na zdravnika, ki da nadaljnja navodila. Rabindranat Tagore: Ptice selivke. s i. Kar si, ne vidiš, kar vidiš, je tvoja senca. Pokoj je za delo, kar so veka za oči. : 3. Riba je nema v vodi, zver je silovita na zemlji, ptič poje v zraku. 4. Bog pravi človeku: »Ozdravim te in zato te ttpem, ljubim te In zato te kaznujete.« 5. i Drvarjeva sekira je prosila drevo za toporišče. In drevo mu ga je dalo. 6. Trava išče svojo množino v zemlji. Drev6 išče svojo samoto v nebu. 7. »Kako daleč si od mene, plod?« »O cvet, skrit sem v srcu tvojem.« 8. Blato sprejema psovke in daja rože v povračilo. 9. t Deževne kaplje so poljubljale zemljo šepetaje: »Smo po tebi hrepeneče hčerke, ki so se vrnile k tebi z neba.« Sovražili so in ubivali in ljudje so jih hvalili. Ali Bog se jih sramuje in se podviza, da skrije njih spomin pod zelenino trave. 11. Bogu so bolj všeč človeške svetilke, nego njegove velike zvezde-. 12. Desnica Božja je usmiljena, ali levica je strašna. 13. Tisti, ki imajo vse, manj Tebe, o Gospod, zasmehujejo tiste, ki imajo samo Tebe. 14. Prišel sem na tvoj breg kot tujec, živel sem v tvoji hiši kot gost, zapuščam tvoja vrata kot prijatelj, o zemlja moja. 15. Zahvali plamen za njegovo luč, ali ne pozabi na človeka, ki stoji v senci držeč svetilko z Ine-utrudno potrpežljivostjo. 16. Vaš mallk je zrušen v prahu, v dokaz da je prah Božji večji od malika vašega. 17. Oblast je rekla svetu: »Ti si moj«. Svet pa jo je vklenil na njenem prestolu. Ljubezen je rekla svetu: »Jaz sem tvoja«. In svet ji je dal vso oblast čez svoj dom. Iz angleščine preložil Al. Gradnik. Podpore in i. Begunska podpora in vzdrževalni prispevki. Naj podamo tu nekaj naukov in nasvetov glede begunske podpore. Ako misli kdo, da mu je kr. komisariat v Gorici glede begunske podpore naredil krivico, naj se obrne s pritožbo na governatorat oz;roma generalni komisariat v Trstu. Vsi begunci, ki se vrnejo v domači kraj, imajo pravico do begunske podpore še tri mesece. To velja od meseca julija 1919. dalje, dočim so prej dobivali podporo le dva meseca po vrnitvi. Begunci ki se ne morejo vrniti v domači kraj, ker jim je dom razdrt n. pr. begunci, ki prebivajo v Gorici mesto v Št. Ferja-nii ali Št. Mavru, imajo pravico do nadaljnje podpore. Če so iim plačilne pole pobrali in ustavili podporo, naj napravijo takoj novo prošnjo. K tej prošnji naj priložijo potrdilo domačega županstva, da so pred vojsko resnično tam stanovali pod h. št____in potrdilo županstva, kjer sedaj Stanujejo, da resnično stanujejo v tem županstvu pod št..... Vojaki, ki se ne morejo vrniti v domači kraj in nimajo rednih dohodkov 2 liri in 40 st. na dan, ima.io pravico do begunske podpore. Kdor ni dobil naknadne podpore in je naredil zanjo prošnjo do 11. aprila 1918, naj se obrne na goriški komisariat. Če se je prošnja izgubila, naj potrdi s pričami, da je prošnjo res vložil r* pia-vem času. Komur je vsled starosti ali bolezni na tujem pritikala podpora po 4 K na dan, mu priti-če še sedaj. Pri odmeri' begunske podpore se ne smejo upoštevati vzdrževalni prispevki. Vzdrževalne prispevke potegujejo opravičeni svojci še 90 dni po vrnitvi družinskega uda iz vojske. Komur bi storila okrajna komisija za preživlj i.ije kako krivico, naj se obrne na deželno komisijo v Trstu. II. Podpora poljedelcem. Po odloku najvišjega poveljstva (generalnega tajništva za civilne reči) z dne 24. junija t. 1. (št. 0633—367) dobe lahko kmetske družine, ki so se vrnile na svoj dom in ki se ukvarjajo edino-le s poljedelstvom, posebno podporo po 1 liro 25 st. na osebo vsak dan od 1. junija 1.1. oziroma od dneva vrnitve dalje, ako dokažejo, da ne morejo živeti od posestva, ki je razdejane in opustošen« 81 odškodnine. vsled vojske. Podporo bodo uživali do nove letine, ko se bodo spet lahko sami sebe preživljali. Te podpore postanejo izjemoma lahko deležni tudi drugi, ki niso kmetje n. pr. obrtniki, rokodelci itd., ako dokažejo, da se v domačem vsled vojske razdejanem kraju sž svojo obrtjo in sfc svojim delom ne morejo preživljati i.i jim tudi drugod ni mogoče odkazati zaslužka. Za vse slučaje morajo županstva poročati civilnim okrajnim komisaria-tom, na katere je obračati na posebnih obrazcih sestavljene prošnje. Po vojski: Cerkev sv. Mohorja v Gorjanskem na Krasu. III. Vojna odškodnina osebam. Vojaki invalidi oziroma družine padlih vojakov imajo pravico do posebne penzije. Prav to penzijo dobe lahko civilne osebe oziroma udove in tisti sorodniki, ki so jih te civilne osebe vzdr- 2 82 ževale, ako se dokaže, da so bile te civilne osebe vsled vojnih dogodkov poškodovane ali ubite, čeprav niso bile v vojski zaposljene. Taki slučaji so n. pr., če je bil kdo iz zrakoplova ali vsled razpoka municije ranjen ali ubit. To velja za državljane, pa tudi za prebivalce tistih krajev, ki se bodo anektirali. Za vojni dogodek se smatra tudi tak dogodek, ki je le v posredni zvezi z vojnimi operacijami, n. pr. razpok granate, na katero zadene kmet pri oranju. Ako ga granata poškoduje ima kot invalid pravico do penzije, ako ga pa granata ubije, imajo to pravico udova in sorodniki, katere je pokojnik vzdrževal. Penzije pa ne dobe tisti, ki so bili po lastni krivdi poškodovani Z bojišča ob Soči: Spominik na vojaškem pokopališču v Logufpri^Bovcu. n. pr., če so se proti prepovedi podali na nevarni kiaj ali če poškodba ni neposredni učinek vojske, ampak nalezljive bolezni ali naporov v begunstvu itd. Za stariše se smatrajo tudi tisti, ki so poškodovano ali ubito osebo že od mladosti vzdrževali ter jo vzredili. Pravico do penzije imajo tudi polnoletni otroci, ako so bili že pred smrtjo ponesrečenca za delo nesposobni. Pravico do penzije ni- majo tisti, ki imajo več ko 5000 lir letnih dohodkov. Kdor ima 3000—5000 lir letnih dohodkov je v tej pravici jednakopraven vojaku-prostaku, kdor ima 2000—3000 lir je jednakopraven desetniku (korporalu), kdor pa ima manj ko 2000 lir naredniku. Kdor noče penzije, se mu na zahtevo plača enkratna odškodnina 5000—15.000 lir; invalidom, ki niso za nobeno delo, pa 10.000 do 20.000 lir. IV. Vojna odškodnina za hiše, zemljišča in premičnine. Prošnje za odškodnino, ki nam pritiče za porušene domove, moramo napraviti na posebnih tiskovinah, ki jih lahko dobimo pri deželnem odboru. Vzorec je treba natančno izpolniti. Izvršiti moramo vse, kar se zahteva v opombah. Pridejati moramo zemljeknjižni izpisek (brez kolka, ker so vse uradne priloge, ki so v ta namen potrebne, brez kolka), posestno polo, domovinski list, kazenski list in uradno cenitev škode. Natančen popis stavbe in škode naj dožene sodna komisija. V ta namen se je obrniti na okrajno sodnijo s kratko nekolkovano prošnjo. Sodno komisijo naroči lahko več oškodovancev skupaj. Na ta način bodo stroški manjši. V prošnji na sodnijo lahko že predlagamo strokovnjaka (zemljemerca ali stavbenika), ki naj cenitev izvrši. To cenitev izvrši strokovnjak lahko že prej in jo sodnik potem le pregleda in odobri Škodo damo lahko preceniti tudi kakemu drugemu izvedencu, toda v tem slučaju jo mora komisija ženijskega poveljstva (Genio militare) potrditi. Ta pot je bolj dolga. Prav tako postopanje mora biti tudi za ugotovitev škode na zemljiščih. Prošnjo za odškodnino. ki nam pritiče za opustošena zemljišča, moramo istotako napraviti na posebnih tiskovinah, ki jih dobimo pri deželnem odboru. Za vse nepremičnine, ki so popolnoma uničene, je treba določiti najprej vrednost, ki so jo imele pred vojsko, recimo 10.000 L. Od te svote se odbijejo odstotki (največ 50%!), kolikor je nepremičnina bila manj vredna vsled starosti in obrabe, recimo 2000 L. Ostanek 8000 L je odškodnina, ki nam pritiče po cenah pred vojsko. K tej svoti pa treba prišteti povišek vsled sedanje draginje, ki je sedaj določen za stavbe na 300%. V našem slučaju bi povišek znašal 24.000 L. Pritikala bi nam torej odškodnina 8000 L + 24.000 L = 32.000 L. Glede nepremičnin, ki so le deloma uničene, trtba odšteti vrednost delov, ki so nam še ostali, ker nam za te ne tiče odškodnina. Ako bi bila nepremičnina vredna 10.000 L in bi bili deli, ki bi ostali, vredni 5000 L pa bi znašali odstotki, kolikor je pre- mičnina bila manj vredna vsled starosti, 1000 L, bi nam pritikala po cenah pred vojsko odškodnina 4000 L. Povišek vsled draginje bi znašal 12.000 L. Tako bi dobili za odškodnino 16.000 L. Le glede vil in drugih poslopij, ki so bila le zabavišča, ne bo dajala država popolne odškodnine, ampak le do 50.000 lir za popravila, ako poslopje ni bilo docela porušeno in do 100.000 lir, ako je bilo poslopje docela porušeno, da je treba vse znova zidati. Prošnjam za odškodnino, ki nam pritiče za izgubljene premičnine, moramo pristaviti posebno prilogo, v kateri treba natančno našteti izgubljene predmete, pohištvo, perilo, obleko, orodie, živino, vozove, poljske pridelke, vino, živila, drva itd. Te priloge naj podpišejo štiri priče, ki lahko s prisego potrdijo, da so se te reči nahajale v stanovanju. Vse tiskovine se dobe pri deželnem odboru. Odškodnina bo tolika, da si bomo lahko nabavili po sedanjih cenah novo premičnino. Za predmete, ki niso imeli vsled starosti tolike vrednosti, se sme odbiti k večjemu ena tretjina. Le za premičnine, ki so bile samo za okras, se bo prejela manjša odškodnina. Ako bi kdo ne mogel podati dokaza o vrednosti izgubljenih premičnin, se mu bo določilo 50% od vrednosti nepremičnine ali tistega dela nepremičnine, ki je izgubljene predmete vseboval. Ako bi odškodnina, ki bi se na ta način odmerila, imela presegati 10.000 lir, se bo določilo le 40% oziroma le 30%, ako bi imela presegati 50.000 lir. Le za gospodarsko orodje, stroje, živino, živila in blago se bo dala odškodnina za prvih 25.000 lir v popolni meri. Ako so se premičnine izgubile ali poškodovale le deloma, se bode plačala ta delna odškodnina. Država si tudi pridržuje pravico, povrniti oškodovancem mesto v denarju v blagu, živini, gospodarskem orodju itd. O naših prošnjah za odškodnino bodo odločevale posebne komisije. Te komisije niso do sedaj še postavljene, zato se tudi ne dajajo še odškodnine. Sklepi teh komisij bodo nepreklicni, ako se bo odločevalo za svote, ki so manjše ko 50.000 lir; za svote, ki so večje ko 50.000 lir, bo dovoljen priziv na višjo komisijo. Sklepi višje komisije bodo tudi nepreklicni. Prošnje pa morajo biti vse naslovljene na g. finančnega intendanta, ki bo odškodnine nakazoval. Država bo plačala odškodnino, ako je ta večja ko 50.000 lir, v 60 dneh, ako je manjša, v 30 dneh po odločitvi komisije. Na vsak način pa morajo sodne komisije dovršiti vse delo v dveh letih po sklepu miru. Kdor bi hotel izvršiti potrebna dela, »tli Mer 83 bi hotel nakupiti si potrebnih premičnin, preden dobi odškodnino, naj se obrne do deželnega hipo-tečnega zavoda, kjer dobi 3% posojilo. To posojilo bo vrnil, ko dobi odškodnino. Predložiti treba uradno cenitev škode. Hipotečni zavod mu da predujma do 50% za hišo in zemljišče do 45% za obrtne stavbe in do 40% za premičnine. V tem pogledu opravlja goriški hipotečni zavod posle poverjeništva »Zveznega kreditnega zavoda« v Benetkah, ki je z dekretom od 24. marca 1919 pooblaščen, da izplačuje oškodovancem triodstotna posojila. Posestnikom, ki ne bodo mogli dobiti tako visoke odškodnine, da bi si mogli celo stavbo v prejšnjem obsegu sezidati, dajal bo kreditni zavod za primanjkljaj posojilo, ki bo zanje prvih pet let država plačevala obresti, nadaljnjih 25 let pa prispevala k obrestim 2%. To velja za stavbe, ki so bile vsled starosti majhne vrednosti, dalje za hiše, ki so bile le zabavišča itd. V. Odškodnina za rekvizicije. Odškodnina za rekvizicije se razločuje od vojne odškodnine, o kateri smo prej govorili. Re-kvizicija je dejanje, s katerim je vojaštvo oziroma je država od prebivalstva zahtevala frekviri-rala) in dobila oziroma vzela stvari, ki so bile za delovanje armade koristne in potrebne. Dočim se vojna odškodnina nanaša na poškodbe, na pr. po granatah, od katerih (poškodb) ni imelo vojaštvo oziroma ni imela država nobene koristi, se odškodnina za rekvizicije nanaša na stvari, katere je sprejelo vojaštvo v last ali v porabo in se je ž njimi okoristilo. Dočim nimamo še postave za vojno odškodnino, imajo vse države postave za odškodnino glede rekvizicij. Zato naj napravijo vsi, od katerih je vojaštvo kaj rekviriralo, n. pr. stanišče, dvorišče, njive, vinograde, poljske pridelke, živino itd., posebne prošnje na: Commissione, Revisione Affitti e Re-quisizioni (C. R. A. R.), ki je v Gorici v ulici Al-fieri. Odškodnina za rekvizicije se izplača takoj, ko jo dokažemo. V prošnji naj se navede vojaški oddelek, ki se je dotičnih stvari poslužil. Proti odločbi imenovane komisije je mogoča pritožba na generalno intendanco in proti njeni odločbi na sodni odsek, ki je za to nalašč postavljen. Ako gre za rekvizicijo, se pri obdelanih poljih in vinogradih ne plača samo škoda za uničena drevesa, za uničene trte in za zasipanje jarkov (kakor pri Vojni škodi), ampak se morajo poravnati tudi vsi doslej izostali dohodki in vsi dohodki, 6' 84 ki bodo tudi zanaprej izostali, dokler se zemljišče ne obnovi in postavi v prejšnje stanje. Po vseh občinah naj se nemudoma ustanbve uradi, ki bodo ljudem pomagali se svetom in delom. V teh uradih naj se ljudstvu napravljajo prošnje in izpolnjujejo tiskovine po nizkih nagradah, da ne bo treba hoditi drugam, ker so že na raznih krajih ustanovili pisarne, ki ljudi odirajo. To stvar naj vzame občina v roke! Dr. E g i d i j. Deželnosodni svetnik M. Primožič: Sodno postopanje, ko je treba koga proglasiti za mrtvega. Sorodnikom takih pogrešanih oseb je pa mnogokrat na tem, da se uradno ugotovi, da-li so te osebe še žive ali ne, kajti mnogo njih je imelo kaj premoženja, ki ga je vendar treba urediti. — Osobito je važno pri padlih oženjencih, ki so zapustili doma še mlado ženo, otroke in celo premoženje. Premoženje doma je treba urediti, treba mu je dati drugega gospodarja. Mlada žena se ne more zopet poročiti, dokler ni uradno ugotovljeno, da je nje mož umrl, in vendar potrebuje ona druge moške moči, da jej uredi gospodarstvo, čuva njo in otroke ter da jej je sploh v oporo. — V takih slučajih se lahko sodno proglasi pogrešanega za mrtvega, da ima žena zopet svobodne roke. Tu hočem na kratko očrtati pot, ki jo je treba ubrati, da se pogrešani proglasi za mrtvega in da se proglasi, da je zakon med njim in doma ostalo ženo razvezan, da se le-ta lahko zopet omoži. Pred vojno je urejeval postopanje za take proglasitve v smislu § 24. ob. d. z. zakon od 16/2 1883 št. 20 d. z., ki je deloma tudi še sedaj v veljavi. Z ozirom na množino v svetovni vojni padlih in pogrešanih je pa nastala potreba, da se prejšnji zakoni današnjim razmeram primerno prenarede in zboljšajo. To se je storilo z novelo od 12/10 1914 št. 276 d. z. in se zakonom od 31/3 1918 št. 128 d. z. Po tem poslednjem zakonu se smejo proglasiti za mrtve osebe, ki so bile v svetovni vojni v vojaški službi in o katerih ni več glasu že dve leti. Isto velja tudi gledč onih oseb, ki sicer niso služile kakor vojaki, a ki so se nahajale iz kakega drugega razloga na bojnem polju, ki so sledile vojnim četam, ki so bile zajete po sovražniku ali ki so se v zadnjem pasu nahajale v krajih vojnega območja, kjer so se vršile bitke. Komur je torej na tem, da se taka pogrešana oseba proglasi za mrtvo, naj predloži prošnjo na Svetovna vojna je uničila cvet našega naroda. Neštevilo naših fantov in mož se ni več vrnilo na svoje domove. Vojno oirožje je pripravilo marsikateri materi in ženi žalno obleko. Vojna oblast je sicer svoj čas naznanila domačinom in pristojnim župnim uradom v največ slučajih smrt padlih junakov, a mnogo smrtnih slučajev je ostalo še nenaznanjenih, bodisi da niso vojaki po končani bitki našli padlih, bodisi da so jih sovražniki zakopali ali ujeli ali pa tudi, da so ujetniki umrli v ujetništvu. Naravno je, da takih smrtnih slučajev ni mogla vojna oblast priobčiti; smatrala je take osebe za pogrešane. dež. odnosno okrožno sodnijo, kjer je bival pogrešani. Prošnja se lahko da na zapisnik tudi pri domači okrajni sodniji. V prošnji je navesti rojstne in družinske podatke pogrešanega, pri katerem polku je služil, katere bitke se je udeležil ali kje je izginil, kedaj je dospel poslednji glas o njem. Ako so znane okoliščine, ki je v njih oseba izginila, naj se te navedejo in prijavijo vsi dokazi, ki bi utegnili podpreti verodostojnost teh okoliščin t. j. ki bi utegnili ojačiti prepričanje, da pogrešani ni več med živimi (priče, ki so videle pogrešanega v poslednjih trenotkih, ki so o njem slišale od drugih sobojevnikov, pisma itd.) Navede naj se, in če mogoče, naj se tudi priloži zadnje pismo, ki ga je pogrešani pisal. Taka prošnja se lahko vloži že po preteku enega leta, odkar se je dobila poslednja vest o življenju pogrešanega. V prošnji se potem predlaga, naj se pogrešani proglasi za mrtvega in njegova ostala žena lahko zajedno predlaga tudi, naj se proglasi, da je zakon, ki je bil sklenen ž njim, razvezan. ,V tem slučaju naj se pa tudi pristavi prošnji poročni list, ki se dobi pri župnem uradu, pri katerem se je vršila poroka. Za to postopanje ni treba, da se poda strog dokaz, da pogrešani ni več med živimi, nego zadostuje, da zadobi sodnik prepričanje, ali vsaj utemeljeno domnevo, da utegne pogrešani biti med mrtvimi. Zato ni potrebno, da se vse navedene priče zaslišijo pred sodnikom, kar lahko provzro-či mnogo stroškov, nego zadostuje tudi, ako priče oddajo svojo' pisano izjavo pri županstvu, ki nai se priloži prošnji. Kajti ta postava ne sloni na gotovosti, da je oseba, ki je proglašena za mrtvo, tudi v resnici mrtva. Zadostno je, če se njegova smrt utemeljeno domneva. Ni izključeno namreč, da se oseba, ki je bila proglašena za mrtvo, kasneje prijavi živa. V takem slučaju se potem sodno prekliče sklep o prejšnji proglasitvi. Seveda se v tem slučaju vzpostavijo tudi vse pravice, ki jih je imela oseba, ki je bila za mrtvo proglašena, vzpostavi se zopet prvi; zakon in se izjavi, da je drugi zakon, ki ga je morda sklenila žena, neveljaven. . rA'!',v uitam »žteftvo ... ' ' Za rešitev prošnje je pristojen posamen sodnik sodnega dvora, v katerem je imel pogrešani svoje redno bivališče. Sodnik postopa uradno t. j. ne glede na nadaljnje predloge strank. Kadar dobi sodnik vse podatke, ki so potrebni za uvedbo proglasitve, imenuje pogrešanemu, ako je zato potrebno, skrbnika in ako se je predlagala tudi proglasitev, da je zakon razvezan, branitelja 85 ' zakona. Dolžnost skrbnika je, da poizveduje, da-Ii je pogrešani še živ in da to prijavj sodniji. Sodnik izda potem oglas (edikt), v katerem navede ta slučaj s pozivom na vse, ki bi kaj vedeli o pogrešanem, naj to prijavijo skrbniku ali sodniji. V oglasu določi tudi dan, po katerem se bo konečno odločilo o predlogu za proglasitev smrti. Ako je že minulo dye leti od dneva, ko se je dobila zadnja vest o pogrešanem, se določi v oglasu, da se bo izdala konečna rešitev po 6 mesecih, inače pa po enem letu po objavi oglasa. Tak oglas se pribije na sodno desko ter se enkrat uvrsti v uradni list na stroške predlagatelja. Po preteku dneva navedenega v oglasu (6 mesecev ali eno leto) se mora predlagatelj zopet oglasiti pri sodniku in zahtevati, naj se glede na brezuspešno minuli rok izda konečni sklep. Na to prošnjo izda sodnik sklep, s katerim proglasi pogrešanega za mrtvega in določi dan, od katerega dalje ga je smatrati za mrtvega! Ako se je v predlogu zahtevalo tudi, naj se proglasi, da je zakon razvezan, je v sklepu o tej proglasitvi zajedno tudi izreči, da je zakon, sklenen med pogrešanim in njegovo ženo, razvezan. V tem poslednjem slučaju je pa dolžnost postavljenega branitelja zakona, da vloži proti sklepu vzklic na drugo stopnjo in je torej še le po rešitvi od strani te stopnje prvotni predlog konečno rešen. — Razume se samo ob sebi, da se mora pred vsem predlagati le proglasitev, da je kdo mrtev in še-le, ko je to rešeno, naj se predlaga tudi proglasitev, da je zakon razvezan. Ker bi se pa s tem stvar le zavlekla in bi se stroški podvojili, ne kaže ubrati take poti in je priporočati, naj se spoji s predlogom za proglasitev smrti tudi predlog za proglasitev, da je zakon razvezan. Glede na opisano postopanje je konečno še opomniti: ... So slučaji v katerih imamo dokaze (priče, pisma in drugo), da je pogrešani umrl, a se uradno to ne more ugotoviti, bodisi da so še uradi vsled vojnih dogodkov opustili ali prišli v drugo državo, bodisi da so se uradni spiši poizgubili. V takih slučajih se lahko predlaga pri prej navedenem pristojnem sodišču, naj se uvede postopanje o dokazani smrti pogrešanega in naj se izreče, da: je tak dokaz podan. V taki prošnji je navesti natanko vse dokaze, ki so na razpolago, da se za trdno lahko ugotovi nastopivša smrt po-h srešanega. M Na tako prošnjo se godi isto postopanje, kaJcor je bilo zgoraj opisano; le ediktalni rok je krajši. Določi ga sodnik lahko na 3 mesece od izdanega oglasa računajoč namesto na 6 mesecev odnosno eno leto. To postopanje bi bilo priporočljivo oso-bito v slučajih, v katerih se predlaga tudi proglasitev, da je zakon razvezan, kajti zaželeni namen se doseže poprej. Prvič je, kakor je rečeno, edik- <<7 wi • ?>t "JŠ?* .otinb.if ot .tor.to 'hn talni rok krajši (3 mesece) in drugič ni branitelja zakona, ki je dolžan vložiti vzklic proti odločbi prve stopnje na drugo stopnjo in vsled tega tudi zavleči stvar na dolgo. Na tako prošnjo se izda sklep, da je podan dokaz o smrti pogrešanega in tak sklep velja potem za uradno potrdilo o na-stopivši smrti dotičnega. S tem pa odpade potreba za proglasitev, da je zakon razvezan. Nekaj črtic is zgodovine primorskih Slovencev. Nabral J. L. .-•!,:-<>•,. .H, P„ , .(lj: | j ,1|( - A..... »Slovani so pod Teodorikom 1. 488. prvič z velikimi bojnimi silami prekoračili beneške vrhove. Ko je to ljudstvo... napalo rimsko državo, se je z orožjem zelo proslavilo... Konečno so se spustili na adrijansko obal.« (Bernardi Justiniani, De origine urbis Venetiarum... 1. 15. Thesaur. ital. 1722 t. 5. p. 1.) Te besede dokazujejo, da Slovenci niso prišli v te kraje še-le v sedmem stoletju, kakor smo dosedaj mislili, ampak da so bili tu že v petem stoletju in najbrže že prej. 2. Papež Gregor Veliki (590—604) piše okolu 1. 600 solitanskemu škofu Maksimu, »da so Slovani začeli prihajati črez vhod Istre že v Italijo«. (S. Gregorii opera I. Parisiis 1655, 1. 8. in d. 3. ep. 36.) 3. Na vojvodskem dvoru v Čedadu so umeli v sedmem stoletju-slovenščino, kajti Pavel Dijakon pripoveduje (Hist. Long. 4, e. 44), da je Rodoald, sin furlanskega vojvode Gisulfa iz Čedada, pričel govoriti pri mestu Sipontu z napadajočimi Slovani (okolu 1. 642.) v njih jeziku. 4. Mesto »Gorica« se prvikrat omenja v neki tržaški listini iz 1. 949., ki jo navaja Mainoti. (Cro-niche ossia memor. stor. di Trieste, t. 1. str. 60.) Glasom listine, ki se nahaja v prepisu iz 1. 1195. v državnem arhivu v Benetkah, je dne 28. aprila 1001 v Raveni podelil cesar Oton III. oglejski cerkvi, katero so bili oplenili Ogri ter se ie nahaiala v veliki potrebi ter njenemu patriarhu Ivanu IV. »polovico solkanskega gradu, potem polovico vasi, ki se v slovenskem jeziku zove »Gorica« (me-dietatem unius villae, quae Slavorum lingua voca- tur »Goriza«) ter polovico vseh hiš in posestev v Solkanu, v Gorici in v drugih krajih med Sočo, Vipavo, vrtovinskim potokom in alpskimi sedli.« V tej listini se mesto Gorica naziva »Goriza« in ne »Gorizia«, kar je napačno. 5. Da je slovensko ljudstvo segalo daleč v Fur-lanijo, priča listina, ki je bila spisana v 1.1085-1105. Tu beremo, »da je neki menih Sigewin postal opat v »Rožacu« pri Ogleju na Slovenskem« (in abba-tem cujusdam monasterii prope Aquileiam in Sla-vonia, quod Rohaz nuncupatur ... fuit ordinatus.) Rožac je kraj zahodno od goriških Brd na Furlanskem. (Dr. Kos. Gradivo II. str. 220.) Celo sedaj laška vas Mevetto blizu Palmanove je bila glasom listine z dne 13. jul. 1031 — slovenska (cum villa Slavorum, quae dicitur Melevetum. Dr. Kos III., 57.) 6. Zanimivo sliko o mestih ob Adriji nam podaje arabski potovalec Ibn Edrisi, ki jih je opisal okoli I. 1150 na povelje svojega kralja Rogerja II. Med prvimi trgovskimi mesti imenuje Gradež. O njem pripoveduje, da ima mnogoštevilno prebivalstvo in da se razni narodi tamkaj nahajajo... Pet milj od Gradeža oddaljen je kraj sv. Ivan pri Devinu. 7u je cvetoče mesto velikega obsega, naseljeno z vojaki, obrtniki, plemiči, trgovci in rokodelci. Št. Ivan leži ob koncu beneškega zaliva in na meji beneškega ozemlja. Po Edrisijevem poročilu so imela sledeča istrska mesta frankovsko t. j. italijansko nrc.hivaletvn- Knppr. Tcnla, Piran, LTmacr, Novi grad in Poreč. Rovinj in Pulj sta morala biti takrat zelo neznatna, ker ju niti ne omenja. Po vseh drugih krajih so bivali Slovani. (Dr. Jos. Gruden: Zgodovina slov. naroda 1912, str. 169.) 87 Sestavil [Franc Sirk: Pregled o pristojbinah. Podati hočem kratek pregled o pristojbinah od pravnih poslov, listin, spisov, uradnih dejanj in vlog po zakonu od 9.12. 1850 št. 50 drž. zak., od 13./12. 1862. št. 89 drž. zak., od 18./6. 1901 št. 74 drž. zak., po odredbi od 10./10. 1910 št. 186 drž. zak., po odredbi 15./9. 1915 št. 278 drž. zak., po odredbi 28-/8. 1916 št. 281 drž. zak. in po odloku najvišjega poveljstva kraljevske italijanske vojske od 10./4. 1919 št. 8849, objavljenem v št. 93. in št. 153 uradnega lista »Gazzetta Ufficiale del Regno«, ki so sedaj v rabi pri nas. Ta pregled je namenjen ljudstvu. Vsak dan se kaže, kako nujno je treba, da vemo, kako se pravilno kolkujejo vloge (prošnje) in listine, da se izognemo slabim posledicam. Na vloge se prilepi predpisani kolek na prvo stran od zgoraj (če ni taka vloga kolka prosta) in ni treba, da ga popišemo, ker udari do-tični urad nanj uradni pečat. Prilepljeni kolek na listino pa je treba popisati, tako da gre prva vrsta pisave črez spodnji del kolka. Kaznivo je prilepljati predpisani kolek na vže spisano listino. Taka listina se smatra po predpisih za nekolko- vano. Pri davčnih uradih so sedaj na razpolago tudi uradno kolkovani papirji. (Carta filigranata e bol-lata). Tarifna postavka Kolek L I. 7 Listine o sposobnostni preizkušnji, diplomi, dopustnice (obrtne) (licence), krošnjarski list, listine o meščanstvu (državljanstvu), mojstrska pravica, orožni list, za prvo polo.....3.— II. 2-- 3.— 12 Potrdilo oklica za vsako polo . . . III. 17 Izpisek, posnetek iz javnih knjig za vsako polo ........... IV. 20 Priloge pridejane nesodnljskim vlogam, za vsako polo.........0.50 v. 25 Zakupne (najemne) pogodbe po določeni ceni za celo dobo, ki ostane v veljavi t. j. od razmnožene zakupnine (najemnine) po lestvici II. Tarifna postavka Kolek L VI. 32 Odstopno pismo od terjatve za dolg po vrednosti odplačila po lestvi II. VIL 36 Zadolžnice od posojila po lestvi II. VIII. 40 Službene pogodbe (podelitev službe) a) za začasno namestitev od trikratnih letnih prijemkov po lestvi III. b) za stalno namestitev od desetkratnih letnih prijemkov po lestvi III. c) za začasno podelitev službe pomočnikom od trikratnih letnih prejemkov po lestvi II. Državni uradniki plačajo odredbine (takse) in so prosti te pristojbine. IX. Za sodnijske vloge velja posebna pristojbina po odredbi 15./9. 1915. št. 279. drž. zak. Sodnijske vloge za vpis lastninske, zastavne ali služnostne pravice v zemljiško knjigo a) če vrednost pravice ne presega 100 L za vsako polo...... . * 1 — b) če vrednost pravice presega 100 L do 200 L za prvo polo.....2.— c) če vrednost pravice presega 200 L do 500 L za prvo polo ..... 3.— c) če vrednost pravice presega 500 L do 1000 L za prvo polo.....4.— f) če vrednost pravice presega 1000 L 5.— Ce vrednost pravice ni cenljiva in v vseh slučajih, v kojih se prosi vpis zaznambe za vsako polo .....3.— Ako se prosi vpis v javne knjige različnih zemljeknjižnih uradov z eno vlogo, je treba kolkovati to vlogo na navadni način tolikokrat, kolikor je takih uradov. X. Vloge (riesoUiilJske) iaaeDiilhuv t>uUauo oblastim, uradom in javnim zavodom od vsake pole . . ...... 2.— XI. Prošnje za dovoljenje izvrševanja obrti Tarifna Kolek postavka L v krajih (mestih) s 10.000 d« 51.800 prebivalci za prvo polo......6.— s 5000 do 10.000 prebivalci .... 4.— za vse druge kraje.......3.-- posebej pa za uradno dovoljenje . . 3.— (Glej tarifno postavko 7.) XII. Prošnje za prireditve veselic, predstav in dr. z vstopnino in prošnja, da sme kdo imeti odprto gostilno (krčmo) po policijski uri za vsako polo .... 3.— XIII. Nesodnljske pritožbe (utoki) proti odločbi nižje instance na višjo od prve pole ............3.— XIV. 44 Vloge proti odmeri pristojbin so kolka proste. Pritožbe proti odločbi na take vloge: a) če pristojbina ne presega 100 L za vsako polo..........0.50 b) če presega 100 L za vsako polo . . 1.— XV. Naznanilo za odpis davkov radi škode povzročene po toči na pridelkih je kolka prosto. XVI. 45 Vknjižba lastninske pravice na podlagi listin, od kojih so bile vže odmerjene pristojbine, je prosta pristojbin. XVII. Vknjižba zastavne pravice, a) če presega vknjižena vrednost 200 L in 50% doklada od redne pristojbine b) če ne presega 200 L je prosta pristojbin. Predloge za take vknjižbe je kolkovati v zmislu odredbe 15./9. 1915. št. 279. drž. zak. (Glej sodnijske vloge.) XIII. 47 Prijemno potrdilo (pobotnice) se kolkuje po vrednosti sprejetega predmeta (zneska) po lestvi II. Prejemno potrdilo (pobotnice) za izplačane sodne depozite, če ni po lestvici II. manjša pristojbina, za vsako polo 2 — XIX. 48 Pobotnice za zneske manjše ko 4 L so kolka proste. Tarifna Kolek postavka L Pobotnice duhovnikov ali cerkvenih oskrbništev za zneske sprejete za sv. maše so kolka proste XX. 59 Trgovske in obrtne knjige je treba predložiti finančni oblasti (davčnemu uradu), preden začnemo v nje pisati, da se odmeri pristojbina (kolek) in sicer: a) od glavne knjige,' knjige za tekoči račun (conto corrente) in plačilne knjige (saldoconto) za vsako polo od 5040 cm2 po .........0.50 b) za vse druge knjige t. j. za dnevnik, priročnico (straco), štacunsko knjigo, blagajniško knjigo, knjigo prvih zapiskov, računsko (fakturno) knjigo, prodajno knjigo, magacinsko knjigo, inventar, bilančno knjigo, izvzemši knjigo za pisemske prepise, za vsako polo od 2640 cm2 po ......0.10 Na prvi strani knjige je treba vpisati določbo, ime lastnika, širokost, visokost in število strani. Knjigo je treba prevrtati in skoz potegniti trdno nit. XXI. 61 Hipotečni zapis po vrednosti obveznosti po lestvi II. XXII. 65 Kupne pogodbe a) glede nepremičnin za vsako polo 2.—- b) glede premičnin od vrednosti po lestvi III. Od pravnega opravila (glede nepremičnin) se odmeri- tudi odstotna pristojbina in 25% doklada od redne pristojbine po zak. 18./6. 1901 št. 74. drž. zak. in odredbe 28./8. 1916 št. 281 drž. zak. XXIII. 73 Izpisek iz matice (matrike) (krstni list, poročni list, in mrtvaški list) za vsako polo.......... . 2.— Ce v enem izpisku potrdimo dva ali več krstnih, poročnih in mrtvaških slučajev, je treba toliko kolkov po 2 L> kolikor je slučajev. XXIV. 79 Zapisniki, nadomestujoči vloge (prošnje) se kolkujejo po tarifni postavki 4.3, vsi drugi kakor pravne listine. Tarifna Kolek postavka L XXV. 83 Računi trgovcev in obrtnikov do 5 L so kolka prosti, čez 5 L do 10 L . . . 0.05 čez 10 L do 100 L .....0.10 čez 100 L do 400 L......0.15 čez 400 L..........°-20 ne glede ali so plačani (saldirani) ali ne. XXVI. - Odlok najvišjega poveljstva kraljevske italijanske vojske od 10./4. 1919 štev. 8849: Računi gostilničarjev, krčmarjev, kavar-narjev in javnih trgovin in društev, izdani za zaužite jedi in pijaie v njih prostorih v vrednosti ene ali več L se kolkujejo vsak posebej po 5 sto-tink. To velja za občine, ki imajo do 25.000 prebivalcev. V občinah, ki imajo nad 25.000 prebivalcev, se kolkujejo računi z 10 st. Za same pijače se pristojbine ne plačujejo. Izdajanje kolkovanih računov je obvezno. Prestopek se kaznuje. Vsak tak račun s kolkom mora nositi pečat davčnega urada. Zato rrtora vsak krč-mar, gostilničar in dr., da se izogne kazni, predložiti davčnemu uradu kol-kovane račune v predpisanem številu t. j. najmanj 4000 računov vsake 3 mesece v prvem obrtnem razredu, 2400 v drugem, 500 v v tretjem in 200 računov v društvih in klubih. Davčni urad udari nanje uradni pečat. Kolki se kupijo pri davčnem uradu, kjer se dobi odstotni popust. Vsak račun mora imeti natančen naslov izdajatelja. »Gazzet.a Ufficiale« 28-/6. 1919 N. 153. XXVII. 83 Plačani (saldirani) računi za sodnijsko rabo ali mesto pobotnic predloženi javnim blagajnam se kolkujejo kakor pobotnice po lestvi II. XXVIII. 85 Potne listine izdane za dninarje in delavce po...........0.50 za vse druge osebe po......3-— 86 Potni listi, ki so izdani le za osemdnevno veljavo cO kolka prosti. . Tarifna Kolek pestavka t' L XXIX. 91 Darilne pogodbe: a) med živimi za polo . ...... 2.— b) za slučaj smrti za prvo polo .... 3.— Od pravnega opravila se odmeri pristojbina po zak. 18./6. 1901 št. 74. drž. zak. in odredbi 15./9. 1915 št. 278. drž. zak. • ' XXX. 96 Ustanovno pismo za vsako polo . . 2.— XXXI. 97 Menjalne pogodbe a) za menjene premičnine od vrednosti po lestvi III. b) za menjene nepremičnine od vsake pole 2-— Za pravno opravilo ad b) se odmeri pristojbina po zak. 18./6. 1901 št. 74. drž. zak. XXXII. 99 Izročilne pogodbe od vsake pole . . . 2.— Od pravnega opravila se odmerijo odstotne pristojbine. XXXIII. 100 Prevodi, sestavljeni po zapriseženih tol- mačih od prve pole.......3.— XXXIV. 101 Oporoka in kodicil za prvo polo . . . 3.— XXXV. 105 Poravnave : a) če predmet ni cenljiv od vsake pole 2.— b) če vsebuje listina prenos lastninske pravice od ene osebe na drugo za vsako polo..........2.— in za poravnavo samo se odmeri pristojbina po zak. 18./6. 1901 št. 74. drž. zak. c) v vseh drugih slučajih od vrednosti po lestvi II. XXXVI. 106 Pristojbinski namestek (ekvivalent, pri- stojbina) se odmeri: a) od nepremičnin po vrednosti ... 3% b) od premičnin po vrednosti.....llh% Ad a) in b) se odmeri tudi 50% doklada od redne pristojbine po odredbi 28-/8. 1916 št. 281 drž, zak. Pristojbinski namestek plačujejo cerkve, beneficiji, samostani, deželni odbori, 90 * Tarifna Kolek postavka L občine, društva in drute f»rmaln»-konstituirane juridične osebe od premoženja, ki ga imajo v posesti črez 10 let in sicer i/„ '/«. l!t i" '/|0 vsakega leta. Priznanice (napovedi) se izpolnijo ter se pošljejo na urad za odmero pristojbin v Trstu. Tiskovine se dobe pri vsakem davčnem uradu. Odredba 10./10. 1910 št. 186 drž. zak. XXXVII. 111 Pooblastila od vsake pole.....2.— XXXVIII. 116 Izpričevala (svedočbe) izdana a) od vladfiih oblasti ali uradov za prvo polo ..........3.— b) od drugih oblasti, uradov ali privatnih oseb za vsako polo.......2.— c) izdana za pomočnike, dninarje in druge takega stanu za vsako polo . . 0.50 Šolska Izpričevala učnih zavodov se kolkujejo za vsak semester in za vsako polo po..........0.50 Tarifna Kolek postavka L XXXIX. Menični ugovor (protest) a) sestavljen po notarjih......3.— b) sestavljen po sodišču do zneska 400 L 8.-— črez 400 L 12.— XI. Igre na javno tombolo je treba javiti pravočasno davčnemu uradu, da odmeri pristojbine na licu mesta. Odredba 28./8. 1916 št. 281. drž. zak. • XLI. Po lestvici I. plačujejo pristojbine pridobitne in gospodarske zadruge od deležev, ki se po pravilih vlagajo in izplačujejo ter od deležev dobička, zak. 21./5. 1873 št. 87. drž. zak. Po lestvici II. plačujejo pristojbine v zmislu tarif, postavk 25, 32, 33, 40 c, 47, 61, 83 in 105 c tega pregleda. Po lestvici III. plačujejo pristojbine v zmislu tarif, postavk 40 a in b, 65 b in 97 a. Lestvica (skala) I. Podlaga odmere Pristojbina (kolek) St. Lestvica (skala) II. Podlaga odmere "Pristojbina (kolek) L i st. Lestvica (skala) Podlaga odmere Pristojbina (kolek) L st. Črez Do 100 150 300 600 900 1.200 1.500 1.800 2.400 3.000 4.500 6.000 9.000 12.000 15.000 18.000 21.000 24.000 27.000 100 L 150 300 600 900 1.200 1.500 1.800 2.400 3.000 4.500 6.000 9.000 12.000 15.000 18.000 21.000 24.000 27.000 30.000 itd. od vsakih 3000 L 4 L pristojbine več 1 1 2 2 3 4 6 8 12 16 20 24 28 32 36 40 10 20 40 80 20 60 40 20 Črez itd. Do 40 „ 80 „ 120 „ . 200 „ 400 „ 600 „ 800 „ 1.600 „ 2.400 „ 3.200 „ 4.000 „ 4.800 „ 6.400 „ 8.000 „ 9.600 11.200 12.800 14.400 16.000 od vsakih 1. L pristojbine 1, 2, 3, 4, 4 6, 8, 9 11 12 14 16 17 40 Lj 80 120 200 400 600 800 600 ,400 200 ,000 .800 400 000 600 200 800 400 000 1 2 3 4 8 12 16 20 24 32 40 48 56 64 72 80 600 „88 600 L več. [j Do Crez 20 40 60 100 200 300 400 800 1.200 1.600 2.000 2.400 3.200 4.000 4.800 5.600 6.400 7.200 8000 20 '40 60 100 200 300 400 800 1.200 1.600 2.000 2.400 3.200 4.000 4.800 5.600 6.400 7.200 8.000 8.800 20 40 60 1 2 3 4 8 12 16 20 24 32 40 48 56 64 72 80 88 itd. od vsakih 800 L 8 L pristojbine več. 91 XLli. Na papir tiskane ali ročno pisane oglase, koji so javnosti izpostavljeni, je treba kolkovati in na kolek natiskati (napisati) dan razglasitve: Podlaga odmere Oglasi na sploh Ilustrirani oglasi s podobami glede javnih predstav namenjeni da se razpostavijo za vsako polo v izmeri) do 25 dem2 „ „ 70 dem2 „ „ „ 1 ,, „ nad 1 m2 za en dan za več dni za en dan za več dni 5st. 10 st. 10 st. 20 st. 10 „ 20 „ 20 „ 40 „ 20 „ 40 „ 40 „ 80 „ 30 „ 60 „ 60 „ 1 L20st. Oglasi, ki niso tiskani na papirju, ampak na drugi podlagi n. pr. na zidu, lesu itd. za prostor, ki ne presega 25 dem* za prostor, ki ne presega 50 demt za prostor, ki presega 50 dcml 50 St. 1 L 2 . XLIII. Oglasi na privezanih balonih in ožarjeni oglasi za prostor, ki ne presega 25 dem2 za prostor, ki ne presega 50 dem* za prostor, ki presega 50 dem2 1L 2 „ 4 „ Pristojbine za menice plačljive tekom šestih mesecev : (Glej zravenstoječo tabelo). Za menice so v rabi posebni kolki, koji se lahko kupijo pri vsakem davčnem uradu. Kolko-vane menice se predložijo davčnemu uradu, da udari nanje pečat in datum. S prvim januarjem 1920 bodo veljavne edino le uradne menice. Uradne menice se dobijo pri vs/vki davkariji. Podlaga odmere za menice pristojbina (kolek) Skopaj stalni | postopni L st. L st. L st. Do 100 L 10 _ 10 — 20 Črez 100 „ 200 yf — 10 — 20 — 30 „ 200 „ 300 }» — 10 — 30 — 40 .300 „ 400 ;» — 10 -: 40 — 50 400 „ 500 ?» -- 10 — 50 — 60 „ 500 „ 600 >> — 10 — 60 — 70 600 „ 700 n — 10 70 — 80 „ 700 „ 800 11 — 10 — 80 — 90 „ 800 „ 900 ii — 10 — 90 1 - „ 900 „ 1.000 H — 10 1 — 1 10 ,, 1.000 „ 1.500 )1 — 10 1 50 1 60 „ 1.500 „ 2.000 11 — 10 2 — 2 10 „ 2.000 „ 2.500 )1 — 10 2 50 2 60 „ 2.500 „ 3.000 1* — 10 3 — 3 10 „ 3.000 „ 3.500 > • — 10 3 50 3 60 „ 3.500 „ 4.000 JI — 10 4 — 4 10 „ 4.000 „ 4.500 ») — 10 4 50 4 60 „ 4.500 „ 5.000 JJ — 10 5 — 5 10 „ 5.000 „ 6.000 11 — 10 6 6 10 „ 6.000 „ 7.000 >1 - 10 7 — 7 10 „ 7.000 „ 8.000 It — 10 8 - 8 10 „ 8.000 „ 9.000 )1 — 10 9 9 10 „ 9.000 „ 10.000 1J — 10 10 — 10 10 itd za vsakih 1.000 lir ena lira več zraven stalne pristojbine 10 st. in postopne pristojbine 10 lir. Za menice plačljive po šestih mesecih 10 st. in dvoj- na gorioznačena postopna pristojbina. XLIV. Vstopnice za gledališča, vesslice, kinematografe in plese morajo biti kolkovane. Kolkovane vstopnice se dobijo pri davčnih uradih. Vstopnice za gledališča in druge prostore, kjer so javne predstave in veselice: Cena vstopnice Pristojbina kolek, ki je zaznamenovana na vstopnici St. Prispevek za dobrodelnost 15% st. Skupni davek za prodajo st. Opombe. Do 15 od 15 st. n 50 n 11 50 n ii 1 L 11 1 L n 2 v 11 2 n 11 3 11 n 3 ii ii 4 ii n 4 n n 5 n n 5 n n 7 ii n 7 ii ii 10 11 Za lože in druge posebne prostore do 3 L od 3 L n 5 , n 5 , n 10 !„ n 10 „ n 20 „ n 20 „ XLV. dalje 1 2 3 5 3 5 10 20 40 60 80 20 40 60 20 40 60 1 1 3 4 15 30 45 60 75 5 50 60 5 50 50 1 1 2 3 1 2 3 6 9 3 5 25 50 85 20 55 25 90 20 25 90 60 50 1) V tej svoti je vštet tudi že davek. 2) V tej svoti ni vštet davek. Urarji in juvelirji morajo plačevati pristojbine od prodanih dragocenosti. XLVI. Pristojbine (kolki) se morajo plačati tudi za zavitke parfumov in zdravilnih spetijalitet. 92 Poštne določbe. 'Sestavil J. H. V zasedenem ozemlju, v Italiji in v prometu z Italijo: 1. Za navadna pisma za vsakih 20 gr (gramov) ali ulomek stane 25 st. v mestnem prometu 15 st. Teža pisem je neomejena. 2. Pristojbina zalepkam je jednaka pismom: 25 oziroma 15 st. 3. Pristojbina dopisnicam, (navadnih - uradnih izdaj) je 15 st., v mestnem prometu 10 st. Dopisnice s plačanim odgovorom stanejo dvakrat toliko in sicer 30 oziroma 20 st. 4. Za dopisnice zasebnega proizvoda (ne sinejo biti večje in težje od uradno izdanih) plačamo jednake pristojbine; — a za razglednice z izrazi voščil, zahval, sožalj, ki ne presegajo pet besedi (ne glede na podpis pošiljatelja, datuma ali letnice) se plača 10 st. in v mestnem prometu 5 st. >+- Dopisnice — razglednice s samim podpisom pošiljatelja in letnico 5 st. tudi v izvenmestnem prometu. 5. Za posetnice in obvestila rojstva, poroke, smrti itd. je plačati 10 st. — v mestnem prometu 5 st. 6. Za vzorce do prvih 100 gr 10 st., a za vsakih nadaljnjih 50 gr 5 st. Najvišja dovoljena teža vzorcem je 350 g. 7. Za rokopise do prvih 50 gr 20 st., a za vsakih naslednjih 50 gr 10 st. (teža rokopisov ne sme presegati 5 kg). 8. Tiskovine: a) Za vračljive tiskovine (časopise), odposlane od izdajatelja potom tekočega računa, (in to za najmanj 500 iztisov), za vsakih 50 g ali ulomek 1 st. b^ Za vračljive in nevračljive tiskovine odposlane iz druge roke, za vsakih 50 gr ali ulomek = 5 st. c) Za knjige in sešitke poslane od izdajatelja s prilepljenimi znamkami v obliki, ki je v predpisih označena, za vsakih 50 gr ali ulomek (tehtaje pojedin zavitek) 1 st. d) Za velike tiskovine, katerih stran presega ©® Gašpar Hvalic ® ® ŠPEDITER V GORICI, ® ® Via Vittorio Alfieri štev. 5. Priporoča se za prevažanje mo-bilij v zaprtih vozovih in za prevažanje težkih pred-® ® ® metov. © © © © © ® © © © a ® ® ® © ® © * ® © © # © Maks Petrovčič v Gorici, Via S. Giovanni 14. \7elika zaloga stavbenega lesa desk in- drv za kurivo Bogata izber tramov vsake mere Les suh in trpežen. Cene brez fift &t knnlmrpnrp m » © ®§®® « ©®®®©®®©®®«®®®®®®®®® * ®®®»® *®®«ist®® ® i ©®®©®®®$®®®®«® «©®®® 5 ®®®®$®$ ®® TOMASETTI & POLICARDO V GORICI, CORSO VERPI velika in bogato opremljena sedlarska delavnica in trgovina s sedlarskimi in usnjarskimi potrebščinami. Nove krasne vprege, teški inslahki« komati, vajeti po meri, velika zaloga krasnih potnih torb, kovčegov, nagobčnikov za pse, nogometnih žog, itd. Izvršitev del natančno po naročilih. Delo precizno in lepo. Cene konkurenčne. - - - STAVBENIK I. NIBRANT Solkan št. 245 prevzema stavbena dela pod ugodnimi pogoji. Opozarja si. županstva, cerkvene urade in zasebnike, da prevzema - zgradbe celih občin, cerkva, šol, itd. -- Domača, solidna tvrdka. Domača, solidna tvrdka. Velika zaloga stavbenega lesa W vsake vrste in množine. Cene ugodtie, VELIKA ZALOGA NA DROBNO IN NA DEBELO ! Prodaja po tako nizkih cenah, da se ne boji konkurence. • • • » • • Zaloga vsakovrstnih klobukov, manufakturnega, konfekcijskega, modnega in drobnega blaga, kinča (lišpa), čipk, itd, in vseh v to stroko spadajočih predmetov. • i • • • • r • v Gorici, Via Rastello št. 34 in 37. "elika zaloga vina - pri sv. Lueui - A. SLAMIC. V? svojih kleteh ima izvrstna domača in tuja vina, na kar posebno opozarja gostilničarje s Tolminskega, Kobariške-ga, Bovškega, Kanalskega in Cerkljanskega ter druge. — Cene brez konkurence. ® © Oskar Bruggnaller v Gorici, Nunska ulica št. 6. Komisije iN zastopstva. Zaloga piedmetor za pogrebe: suhi renči, suhe cre-tlice, rakre, okraski za rakve, srefie, tančice, itd. Venci za neTMte in cvetlice za ženine t Tiaki izberi i* množini. DGbroznafia gostilna „PRI MAKSU" v Gorici, Via S. Giovanni 14. Postrežba vsestransko dobra in hitra. Kuhinja izborna, vina pristna. Priporoča se za obilen obisk — — — — Maks Petrsvčič, gostilničar. TRGOVINA Z GALANTERIJO IN :: Z IGRAČAMI :: ABADIE«. — Prodaja na debelo iu na drobno. Cene brez konkurence. LEOPOLD ZAKRAISEK.---- -p--* 1111111111III111I II I /VVpi I I I I i I 1111 11 I 11 I I I I zm • 111 III 1111111111111 iii i m 111 11 i i i i i i i i i i i i i i i ni i i i i i i i i II i M i. i i i i 1 I I 1,1 l'l 1 II I I l.l M i it ?ii i i i i i i■■i i i i ■ i i ■ ii Zobozdravnlški atelje \ Dr. J. BAČAR V. C. HANSEN v*- j Via XXIV Maggio (prej Via Tre Re) št. 9. v bližini kapucinske cerkve. Bnzbolestno izdirsnje in plombiranje zobou. - Umetno zobovje po najmodernejši tehnihi Zdravnik Dr. J. Bačar obdrži ravnotam še nadalje svojo splošno zdravniško prakso. f HOTEL »ZLATI JELEN" 2 GORICA, PRED ŠKOFIJO. i Priporoča se si. občinstvu v mestu in na deželi. Postrežba najboljša, vina izvrstna, kuhinja domača. Prenočišča. "^Bf 5P8F" Sobe snažne. Za obilen obisk se priporoča fl- VIDfl. KAVARNA „A D RIATIC O" t Borici, no Tramihu tih cerhne 5i>. Ignacija. Postreže z izvrstno kavo in likerji. Dnevno najnovejši časopisi. Biljard, šah, tarok itd. Za obilen obisk se priporočata Nordig-Pečenko, lastnika. Trgovina papirja, tvornica trgovskih knjig in šolskih zvezkov — — — — — G. CUMAK GOIffi^A. ulica Arcivescovado 5. NA DEBELO. NA DROBNO. Mali - Katekizem trdo vezai\ v zalogi „Narodne Tiskarne" v Gorici. Istrska vina Josip Ritossa Karojba, Istra. M. SUSSIG Gorica, Via Rasteilo št. 16. THehanična delavnica vsakovrstnih drobnih in debelih pf VRVI (špage in stri kov). :: Velika zaloga moških klobukov. Felberbaum & Rolich w :: :: manufakturna trgovina :: :: v Gorici, Corso Verdi št. 7, prodaja vsakovrstno blago za moške in -— ženske obleke. ===== A. Drufovka — Gorica — VIA RASTELLO štev. 3. — Zaloga usnja s čevljarskimi in sedlarskimi potrebščinami lo. M J Gostilna---- • Bolko - Gorica PIAZZA PU0N10 ST. 10- Širokoznana gostilna. Gostje dobe v njej dobro kuhinjo in izvrstno vino. — Cene zmerne. - - - - - GOSTILNA pri belem zajcu V/T\0\C\ sMa''šče okoličanov in uUKI\lf meščanov. Postrežba s svežimi domačimi mrzlimi in gorkimi jedi i ter z izvrstnim vipavcem, bricem in s črnino. Peter Gruden Gorica. Piazza Grande št. 6. Velika zaloga domačega in tujega vina najboljše vrste. Zaloga mešanega blaga. Priporoča se za obilen obisk. : Postrežba dobra. : Trgovina z jestvinami @ © © v Gorici, Piazza Grande se priporoča slav. občinstvu za mnogebrojen obisk ® • g Stanislav Rustja G. S c a 1 b 11 a ri s sinovi Miren P^ Gorici. Kupuje surove kože. Pisarna: — — — — 60RKA, VIA SEMINARIO 3- AL Cernigoj mizarstvo ©©©©©© Gorica, Tržaška cesta 18. Prevzema mizarska dela na debelo in drobno. Delavnica je preskrbljena z raznimi modernimi stroji z električno gonilno silo. :: :: :: Andrej G olj a 22 PIAZZA GRANDE 22 Zaloga vsakovrstnih lesnih izdelkov, kakor: škafov, orn, stolic, sit in rešet. — Velika izbira košev in kuhinjskih potrebščin. JM fiilllDflŽ, I^BHflL, trgovec s protoholirano firmo, se je preselil iz Gorice v svoje prostore v Kanalu ter se priporoča nadaljnji naklonjenosti slav. občinstva. Kii» Kat. Tisk. Društva « Gorica • • • • • • • • s s MONTOVA HIŠA VIA CARDUCCI ŠT. 2. Na drobno. Na debelo. Pisarniške in šolske potrebščine. — - Slovenske knjige. - Ant. Breščak GORICA Via Carducci št. 14 Velika zaloga pohišt-va, najelegantnejše sobne oprave, zrcal, omar, posteljnjakov, miz, stolic i. t. d. i. t. d. * * * DOMAČI IZDELKI. ❖ * * ar GENE ZMERNE, -m 8 H. KOZMHH Gorica VIH RASTEJO šf. 27 Bogata izber kuhinjski! potrebščin vsake vrste. Rešeta, škafi, orne, lesene žlice, vilice, itd. Krogle za kro£lanje Iz :: : najtršega lesa. : :: Zaloga vinskih sodov, čebro* kadi, nečk, rešet, glinastih poso i; in steklenih predmetov :: Postrežba točna in solidna Ohčeznana zaloga vipavskega, istrskega, briškega, dalmatinskega ===== in Italijanskega ===== vina in vsakovrstnega žganja (tudi na drobno) —( iri špirita ) == vermoufha in maršale NA PEBELO. Cene brez konkurence. Cene brez konkurence. BRATA ABUJA =S= GORICA = VIA S. ANTON 10 4 (poleg Korna) in na KORNU št. S (prej Kaučič)