569 Andrej Žigon Štiri pesmi ZIMSKA IDILA Utrujen sem, utrujen od razparanih ustnic in votlih korakov. Roka čez mizni rob visi, za nohti dremajoče igle in v praznem kozarcu muha tečnari. Spati, spati! Sneg je zametel hišna vrata. S POTI NA POT Počrnele oljke se spogledajo v tišini sten ko odprem telo vonjivosti tal in sonce drobi kruh skozi vezna vrata ... Stari oče je mrtev. Rdeča žila je ovenela v mojem vratu. Toliko, da počijem in namočim v arniko prebito koleno. 570 Andrej Žigon SMRT NA RAZPOTJU Ko odnesejo mrliča iz vasi, zvonovi si trgajo srce, bron lije linam v oči. Mežnar vrv požira in apno molitve, JEŽEŠ MARIJA, MLEKO KIPI zvonovi, zvonovi. Hiše pa v pisanih rutah zidarje gostijo; na vegastem odru kamnita kri se trdi in mir suhega bezga z oken kaplja, zvonovi, zvonovi. Neznana pokrajina hrastovo krsto premami, motne roke razklene v najvišjo krošnjo poniklega molka. Zvonovi, zvonite zelnate glave, zvonite, zvonite šipkovo smrt. Zidarji vpijejo malte. Priletna gospa brez otrok in s pohištvom sama med rožami in lonci kraljuje, počisti prt, pomete tla, krompir olupi, roke obriše, peklensko srečna, da je red pri hiši, na pravem mestu koledar, denar, računi za vodo, elektriko, solnica, in slike porjavele. Tako ob rob omare se postavi, oči nameri po kozarcih in kar po vrsti blisknejo fantiči, odzdravijo soldaško. »Glej, glej! Vesoljno sonce se je v moje zlate kljuke ujelo!« Štiri pesmi K mizi ženica se sesede, v krožnik knorr nalije, vrečko spravi: »Naj Bogu bo hvala za pokojnino, nesrečni ta lumbago za dni, ki imam jih še na svet živet.« Po juhi v zlikanih gibih še malo krompirčka, pa malo solatke; meso je predrago in za turiste. Že dremlje, že dremlje in plete prtičke o čudnih poletjih, ki v modre sončnice tonejo s petelini na rami. Kavni mlinček se ustavi in biljka krvi se razcveta, otroški -živžav na dvorišču prevrača kozolce, veselica za hišo noče spustiti razgretih kril, dokler muzikant ne pade. O Bog!!! Moja smrt v papirnatih copatah, sestra Katra s tremi venci in večna luč naj mi sveti. Moj Bog, moj Bog, saj sem dobra, kot je poštar Polde enkrat na mesec. Le včasih .. . Ježeš Marija, mleko kipi! Sosed gotovo spet kuje zaroto. 571