Iz arhiva.
Povest. Spisal Fr. Gestrin.
ozdravljeni mi starega gradu otemneli zidovi!
Čez lepo vrsto dolgih let vas gleda zopet oko, in srce mi utriplje o tem pogledu. — Viharji časa so hrumeli nad vami, viharji   časa so besneli tudi nad   mojo glavo.  —  A zdaj vas gledam znova, in v duši se mi bude spomini. Pozdravljeni mi temni zidovi, pozdravljeni spomini!
• I.
Prišel je pobič lep in mlad. Narodna pesem.
Ako se že z lepoto ni mogel ponašati grad Kot, ponašal se je tem lože s svojo starostjo.
Globoko med dvema hriboma se je stiskalo veliko sivo poslopje. V ozadji in po obeh straneh je je objemalo temno borovje bolj in bolj stiskajočih se hribov, le v ospredji, obrnjenem na južno stran, razširjala se je dolinica, po kateri se je med starodavnimi lipami vila precej široka cesta do njega.
Vštric s cesto je tekel leno moten potok Studena in gonil malo pred svojim izstopom iz te soteske lesno žago in grajski malin.
Od todi se je videl precej visok stolp, katerega so nekdanji posestniki Kota pritisnili morda sami ne vedoč čemu, na zahodno plat gradu. Nizka okenca stolpova so bila gosto omrežena, kakor bi hotela v gledalci vzbujati zavest, da se za njimi skrivajo strašne ječe, v katerih so svoje dni stokali in ginili ubogi tlačanje. A temu ni bilo tako, kajti le nedolžne žitne shrambe so bile nameščene za temi tako skrbno prepreženimi okni.
Fr. Gestrin:  Iz arhiva.                                                        3
Ali tudi vse ostalo poslopje je bilo tako, da je v človeku vzbujalo prej strah nego veselje.
Pred vhodom v grad se je razprostirala majhna terasa, katero je pasala krušeča se kamenita ograja. Na nji je stalo nekaj plitčevih od lišajnika ormenelih vaz.
Nad vhodom, katerega so stražile težke hrastove duri z velikanskima, slikovito zavitima kljukama, visel je kamenit grb Bog vedi katerih gospodarjev grajskih tako sumnjivo, da bi tujec gledajoč nanj jedva se drznil prestopiti prag.
Okna grajska so bila primerno velika, a globoko potisnjena, da se je videla debelost temnega semtertja z mahom   obraslega   zidovja.
Pod teraso se je razprostiral park. Pisane gredice, z belim peskom posute steze, novodobne klopice pod košatimi lipami so bile v nekako čudnem nasprotji s starim poslopjem in s temno, tožno okolico njegovo.
Istotako se tudi nič kaj ni ujemal lepo obdelani vrt, ki se je za gradom, ali bolje za graiskimi gospodarskimi poslopji razprostiral prav do tja, kjer se je stikalo podnožje obeh hribov.i
Menim, da cenjeni čitatelj (in ako bode kdaj ljubeznive čita-teljice lepo oko čitalo te vrstice, tudi ona) nekoliko pozna zdaj grad Kot; tekom povesti seznanil se bode lahko ž njim bolje.
Hiteti nam je, da se spoznamo s stanovnfki tega bivališča.
v
Ze malo izhojena in izvožena pot, ki je vodila do gradu, pričala je, da ali stanuje v gradu malo bitij, ali pa da so vsi prebivalci tožni samotarji, ki se boj6 sveta in njegovih zapeljivostij.
V istini je prebivalo malo pred začetkom naše povesti v Kotu razven švepavega hlapca in stare dekle le troje duš. Bili so to oskrbnik Ivan Sirec, njegova soproga in njiju hči Anica.
Gospodar namreč, ki je podedoval ta grad, naj bližnji dedič nekemu daljnemu sorodniku, prebil je le jedenkrat in še takrat samo štirinajst dnij s svojo soprogo tukaj, potem se je odpeljal zopet na Dunaj, kjer mu je bilo pri ministerstvu važno mesto. Grad pa je izročil popolnoma oskrbniku, ki se je koncem vsakega leta peljal v sto-lico, da položi gospodu svojemu ne baš velike račune.
Ivan Sirec je bil mož kakih šestdesetih let. Površen opazovalec bi mu jih gotovo ne bil prisojal toli, kajti življenje na deželi in lov (bil je Sirec vse svoje žive dni strasten lovec) utrdila sta ga tako, da se niso poznavali na njem prežitih dolgih let sledovi. Le precej siva brada, ki je obkrožala njega podolgovato resno obličje in precejšnja pleša na glavi sta razodevali, da je mož že živel nad pol stoletja.
1*
4
f*r. Gestrin:  Iz arhiva
Dobrih deset let mlajša soproga Sirčeva je bila majhna, okrogla ženska, in ako bi ju bralec slučajno videl stati skupaj, verjel bi skoro nemškemu modrijanu, ki je učil polarizacijo ljubezni. On visok in prej suh nego debel, ona majhna in precej široka, on resen, ona vesela. Smešno je bilo gledati, ko je časih hoteč mu postreči tekala okrog njega, kakor teka marna mravlja okoli velike bilke ne vedoč, kje bi se je prijela, da bi jo zvlekla v mravljišče.
Tretji prebivalec v Kotu je bila sedemnajstletna hči oskrbnikova, Anica. Resni, s črnimi kodri obrobljeni obrazi njen ne bi na prvi pogled napravil na nikogar posebnega vtiska. Ali ako je človek tej nizki, drobni stvarci bliže pogledal v nje velike, sanjave oči, bilo mu je zdajci, kakor bi mu vsa kri plala k srcu, in pritrditi si je moral, da je Anica res neobično lepa.
Tako je bilo prebivalstvo Kota pred začetkom naše povesti. Takrat pa, ko se pričenjajo dogodki povesti naše, pomnožilo se je še za jedno osebo. Bil je to oskrbnikov sin Pavel.
Dovršil je baš pravniške študije in se pripeljal pred tednom dnij z Dunaja domov, da se v Kotu pripravi za drugi državni izpit.
Bil je visok, plavolas mladenič veselega obraza in veselega srca, pravo nasprotje sestre svoje. Nekako nerad se je ločil od živega Dunaja in njegovih veselih družeb ter prišel, kakor se je izražal, samo-tarit in za svoje dijaške pregrehe se pokorit v Kot.
Vender samotaril tudi tu ni.
Vsak dan skoro je drdrala starodavna, ogromna kočija izpred gradu po lipovem drevoredu in zavila pred malinom proti vzhodu, kjer je dobre pol ure od gradu stal trg Lesnice. Tamkaj je preživel v veseli družbi marsikateri večer in marsikateri nedeljski popoludan.
Tudi danes se je menda namenil v trg, kajti baš je šla Anica s terase, kjer je sedela z očetom in bratom, naročat švetpavemu Simnu, naj zapreže.
»V tem, da se vrneva, pripravite sobo!« naročal je Pavel svojemu očetu.
»Menda je že vse pripravljeno; mati in dekle vsaj sta se sukali dopoludne gori,«  odvrnil je oče.
»Tem bolje! — A treba bode iti. Vlak pride ob štirih in Lovro bi se mi lahko izgubil, ako bi me ne našel na kolodvoru,« dejal je mladenič ter vstal izza   okrogle,   kamenite,   po   sredi  razpočene   mize.
Tačas je že tudi priropotala stara kočija izza ogla in obstala pred teraso.
Fr. Gestrin:  Iz arhiva.
5
»Dolgo se mi ne mudita!« naročal je Sirec sinu, stopajočemu v voz.
»Do večerje bodeva doma.«
Voz je odrdral skozi park in kmalu izginil za njegovim gostim grmičjem.
Kresnikovo solnce se je že pomikalo za zahodni grič in s poslednjimi žarki obsevalo mirno dolinico. Po gostem drevoredu je legal prijeten somrak.
Pavel Sirec se je naslonil v kočiji in žalostna čustva so mu objemala dušo. Nikdar v prejšnjih letih mu ni bil pot v Lesnice tako težak, kakor zdaj.  —
Nad kočijo so šumele lipe.
Pred malinom je stal stari Ureh in ponižno snel z glave polhovko, katero je nosil o najhujši vročini in v največjem mrazu.
Pavel ga skoro opazil ni.
Ureh pa je gledal za njim, dokler se ni skril voz za ovinkom, majal z glavo in mrmral:
»Kako to rase, kako to rase! Kakor konoplja! Včeraj je bilo še, ko se je otroče vozilo tu-le na žagi, in danes je gospod! Kako to rase!«
Ko je voz zavil, zastrl je drugi grič popolnoma solnčne žarke. Le na oddaljenih gorah, ki so obrobljale prostrano ravnino, videl se je še solnčni sev.
Pisana ravan in slikovito gorovje v ozadji je vplivalo na Pavla, da se je vzdramil iz sanj, v katere ga je kolikor toliko tudi zatopila tožna jednakomernost po poti od gradu do malina.
Pogledal je na uro.
»Poženi, Simen, da ne zamudiva!«
Res je bila že ura štiri, ko sta se peljala mimo prvih hiš les-niškega trga.
Lesnice so bile trg, kakor so obični trgi po Slovenskem. Razlikovale so se le s tem, da je bil ondu sedež politiškemu oblastvu in okrajnemu sodišču, da je vozila skozi železnica, in da so vzdržavali Lesničanje poleg čitalnice tudi — kazino.
Jedva je obstala kočija pred kolodvorom, skočil je že Pavel iz nje in hitel na kolodvorski prag, kjer je stal s smehljajočim se obrazom in razprostrtima rokama doktor Lovro Kodran.
»Menil sem že, da nisi dobil mojega lista, ker te nisem izstopivši našel tu,«  dejal je po prvem pozdravu doktor,
i)
Fr. Gestrin:   Iz arhiva.
v
»O, dobil! Evo!« pokazal je Pavel Simnu na dva kovčega, stoječa poleg prišleca.
»Dobil sem pismo že včeraj in menil, da sem se še za časa odpravil z domi. A kaj hočeš, s tako Noejevo ladjo — pokazal je kočijo — mora se zamuditi, ko bi človek ne hotel. In naše ceste tudi niso dunajski  »Ring«.
Doktor se je nasmehnil.
Simen je naložil tačas kovčega kočiji na visoki kozel, in Pavel mu je ukazal, naj vozi domov.
»Midva, doktore, oglasiva pa se prej malo pri županovih, potem greva peš do doma. Daleč ni baš, in ti si se menda tudi že dosti navozil z Dunaja do sem.«
»Radi mene dobro, ali pomisli —« in pri tem je pogledal Kodran zaprašeno svojo  obleko.
»No, no, ženil se menda ne bodeš tu,« tolažil ga je smehljaje se Pavel, »Sicer pa bodi brez skrbi! Ljudje te bodo res zijali, saj veš, kako je na kmetih, premerili te bodo vsega od nog do glave, a da si imel zaprašeno obleko in ne popolnoma svetle obutvi, na vero, ne bode opazil nihče! — Zupanovih hčera tudi navadno ni ob tem času v gostilniški sobi. In ko bi tudi bile, kaj tega nama mari!«
Doktor je bil menda potolažen, kati prijel se je prijatelja svojega pod pazduho in korakala sta v trg.
Oprosti se mi, ker že tako dolgo mučim bralcev radovednosti — V tem, ko doktor pripoveduje svojemu prijatelju dunajske novice zadnjega tedna, nudi se nama prilika, da se pobliže seznaniva ž njim.
Lovro Kodran je bil lep in — kar je glavno — neoženjen. Inteligentni obraz tridesetletnega moža je obrobljala gosta, temnorjava brada. Nad zlato okovanimi naočniki se je bčkalo visoko čelo, na katero so se izpod nekoliko na teme potisnjenega klobuka krožili temno-rjavi, malo dolgi lasje. Hoja njegova in v obče vse gibanje njegovo je bilo odločno in vender toli gracijozno, da bi mu najstrožja dama ne mogla ničesar očitati. Najmenj pa bi kdo po vsi njegovi zunanjosti mogel soditi, da je bil doktor Lovro Kodran trdih kmetskih roditeljev sin.
In vender je bilo tako.
Rojstvena koča mu je stala v jednem najdivnejših krajev divne naše domovine slovenske. Bistra Sava je zrla prva njegovo otroško lice, in z večnim snegom ovenčano gorovje je culo mladostne njegove vzklike.
Fr. Gestrin:  Iz arhiva.                                                        7
A brezskrbno mladostno življenje ni trajala dolgo.
Zgodilo se mu je, kakor že mnogokomu nas. Ko je dopasel krave in dobil svinjko na vaškem pašniku, moral se je posloviti od doma ter oditi v mesto — v šolo.
Tu so mu pojili mladega duha tuji učitelji v tujem jeziku s tujim znanstvom.
Roditelja njegova sta bila imovita in dala bi vse svoje imetje, da bi le kdaj videla jedinca svojega pred oltarjem.
Godilo se torej Kodranu v mestu ni slabo.
Ko pa je dokončal srednješolske svoje nauke in o tisti priliki se izjavil, da »neče dobro«, da ne more biti »gospod«, usehnili so viri očetove podpore. Mati namreč je bolehala še tedaj, ko je sin bival doma, in za njegovih srednješolskih študij tudi umrla.
Brez slovesa je odšel v cesarsko stolico in se ondu posvetil modroslovnim naukom.
Kako živi in životari ubožen slovenski velikošolec daleč od doma na tuji zemlji, kak6 se bori za svoj obstanek, kako snuje najlepše načrte in jih zopet podira, kak6 upa in obupava, bilo je že tolikokrat opisovano in opisano, da se mi ne zdi potrebno vsega ponavljati.
Čemu tudi taki spomini ? Večina izmed nas jih pozna iz samosvoje izkušnje, kdor jih ne — vesel bodi!
Dovršivšemu vseučiliške nauke se je ponudila prilika, da gre za odgojitelja k neki plemenitBŠki obitelji na ogrsko-avstrijski meji. Z veseljem se je odpravil tja, nadejajoč se, da se mu je s tem odprla življenja lepša stran in končalo obupno dozdanje   borjenje  za   obstanek.
A bridko se je varal.
Prebivši jedva polovico leta na novem svojem mestu želel si je zopet strani. Da bi se uklanjal puhli napetosti oholih plemičev in poleg tega moral slednji dan po stokrat in stokrat — res da skrito za lepozvenečimi frazami — slišati, da je le plačan človek kmetskega rodu — hlapec, to mu je razjarjalo ponosno dušo.
A bilo je, kakor da ga je nebo pozabilo, Dve leti skoro je prenašal težko breme odgojevanja, in vender mu ni blestela od nikjer najmanjša nadeja, da se skoro reši neznosnega ižesa in doboda zavetja drugjč".
Kar mu pride nenadoma pismo — od doma.
Sosed domači mu piše v očetovem imeni, naj kar najhitreje pride domov, ker mu oče leži bolan na smrt.
Kakor bridko ga je zadela ta vest, ipak se mu je porodila v srci vesela slutnja, da se s tem nagiba usoda njegova na milejšo stran.
8
Fr. Gestrin:  Iz arhiva.
S prvim vlakom je odhitel v domačo vasico k umirajočemu roditelju.
In slutnja ga ni varala !
Oče se je sprijaznil s sinom, zapisal mu vse obilo imetje in za-tisnil oči.
Precejšnja dedščina in poučevanje pri visokem, dobrodušnem dostojanstveniku v stolici avstrijski sta mu omogočila, da se je docent zgodovine habilitiral na dunajskem vseučilišči.
Zahajajoč v slovansko družbo se je seznanil ondu s pravnikom Pavlom Sircem, katero znanje se je polagoma izpremenilo v iskreno prijateljstvo.
In danes je prišel na vabilo svojega prijatelja tem rajši v Kot, ker si je hotel v svežem zraku okrepiti od trudapolnega dela nekoliko oslabelo zdravje. Poleg tega pa ga je sosebno vabil tudi po trditvi Pavlovi ogromni arhiv grajski, katerega je hotel pregledati, se li ne bi našlo ondu kaj za domačo zgodovino važnih listin.
Polagoma korakajoč sta prišla prijatelja do jednonadstropne hiše lesniškega župana.
II.
Presladki gospodiči, Ki zgrinjajo se k vam, Strašno so ust ohlapnih Resnicam in ležam.
Levstik.
Kdor količkaj pozna naše malomestno in trško razmerje, dobro ve, kako je v takih krajih navezana inteligenca sama nase. Jednaka je veliki družini istih mislij in istih namer. Kamor zahaja jeden človek, tja hodijo vsi, dobro vedoč, da le ondu najdejo sebi pristojne in zato najprijetnejše družbe.
Tako je bilo tudi v Lesnicah. Zbirališče pa je bila županova krčma.
Ali tudi to je imelo, kakor vsaka stvar na svetu, svoj vzrok.
Starejši možje so si ogrevali radi hladno kri o dovtipih in večkrat celo razjarjenih pogovorih mlajših svojih tovarišev, zato so zahajali redno vsak večer k županu.
Vedeli so namreč, da ondu najdejo mlade svoje tovariše gotovo.
Ali ti niso hodili tja morda radi starejših svojih prijateljev, tudi ne radi izvrstnega cvička, temveč radi — županovih hčera.
Zupan Anton Oblak ni bil ni gospod, ni kmet, temveč pristno trško dete. Dovršil je bil polutretjo realko, potem je pomagal očetu doma v krčmi in tobakarni.
Fr. Gestrin:  Iz arhiva.                                                       9
Po smrti očetovi je prevzemal razna dela pri železnicah, ki so se baš tedaj jele graditi, in s tem je obogatel. Pogostni opravki med gospodo in pregleden razum nadomeščala sta nedostajajoče mu šole, tako, da je imel nekaj onega, kar imenujemo v vsakdanjem življenji olika. Vender mu je še časih ušlo preko ojnic, in to je čutil najbolje sam. Zato je hotel ono, kar sta zamudila roditelja na njem, popraviti na svojih otrocih. Temu je mnogo pripomogla njemu soproga, hči nižjega uradnika.
Imel je za naše povesti tri hčere in jednega sina. Nekaj otrok mu je bilo pomrlo poprej.
Starejša hči Pavlina se je omožila pred dvema letoma s po-starnim davčnim nadzornikom Matijo Koprivcem, katerega utegnemo še srečati tekom svoje povesti.
Ostali dve hčeri Olga in Gabrijela sta bili še doma, sin Anton pa se je šolal v Ljubljani.
Ko sta stopila Lovro in Pavel v drugo, »gospodsko« sobo, sedeli sta obe hčeri v kotu za okroglo mizo s šivanjem v rokah.
Poleg njiju pa se je pol proti njima, pol proti vhodu zibal na stolu mlad mož z malo, plavo bradico in skrbno na čelo počesanimi lasmi iste barve.
Ime mu je bilo Stipko Zgaga, a kaj je bil prav za prav, odgovoriti nam je težko.
Ako le površno opazujemo družbinsko svoje življenje, srečujemo se z ljudmi, ki tavajo kakor po temi brez smotra po svetu, ki pobijajo dan za dnevom, ne delajo ničesar, poleg tega pa hote največ vedeti in v družbi največ veljati.
Takov je bil Stipko Zgaga.
Ze mlad je izgubil roditelja svoja, ali na srečo mu je še živela stara teta, vdova, ki ga je dala šolati ter ga potem, uvidevši, da Zgaga in šola nista baš prijatelja, vzela k sebi, da bi ji pokojnega moža nadomeščal v lesniški lekarni.
Zgaga je rad prevzel ta posel, ki je bil po njegovih mislih uprav ustvarjen zanj, kajti od tridesetih dnij v meseci jih je imel vseh trideset prostih, le kako deževno pop61udne je sedel za pisno mizo, in pregledal mesečne račune. A še tega ni storil mnogokrat, kajti teta njegova je bila zelo stara, in znano je, da so' ljudje čim starejši, tem prizanesljivejši, osobito, ako so si že prej nakopičili dovolj onega, kar imenujemo v vsakdanjem življenji denar, —>
IO
Fr. Gestrin:  Iz arhiva.
Ko je Pavel, ki je bil tu videti nekako domač, predstavil svojega prijatelja, in sta oba sedla k sosedni mizi, nastal je v sobi oni neprijetni molk, ki je navaden v takih slučajih.
Tudi točajka, ki je prinesla gostoma piva, ni prerušila neprijetnega molka.
»To je torej tvoje zatočišče?«   vprašal je končno doktor Pavla.
»Da, tu-le je stalni moj sedež,« odgovoril je Pavel vesel, da je začel njegov prijatelj  pogovor.
Dasi je bil, kakor smo omenili, nekako domač pri županovih, vender mu danes ni hotela beseda iz ust.    Čutil je to in jezilo ga je.
Zdaj pa, ko je pretrgal Kodran molčanje, bil je zopet prejšnji, zgovorni Pavel.
»Izbral sem si to mesto, ker od todi lahko pregledam vso sobo. S6sebno dobro se vidi tija-le v kot, kjer večkrat sedita, kakor danes, ljubeznivi Vili,«  nadaljeval je smehljaje se.
Lovro se je ozrl k sosedni mizi
Mlajša hči županova, Jelica, zardela se je in povesila še niže nad šivanje drobno glavico. Starejša, Olga pa se je naglo ozrla na Pavla.
»Vi se vedno šalite, gospod Sirec, toda utepalo se Vam bode to še gotovo,«  in gizdavo zmajavši z glavo je nadaljevala delo svoje.
»Mari ni res?« — Kaj ne, Štefan, da je pri županovih prijetno, kakor v malih nebesih?« obrnil se je Pavel k lekarniku.
Zgaga je zablisnil jezno z očmi.
Nikdar ni bil zadovoljen, ako mu je kdo rekel »Štefan«, osobito pa ne, če se je to zgodilo v ženski družbi. Ime se mu je zdelo pre-kmetsko.
Pavel je to dobro vedel, in zato ga je tudi dražil.
»Ako bi ne bilo prijetno, ne bi bil jaz tu že skoro ves popoln-dan,« odgovoril je smehljaje se Zgaga. A na lici se mu je videlo, da je smeh le slabo prikrival tajno jezo.
»Zato bi ne bil vedno tu, moral si reči,«  dražil je Pavel.
»Vedno ali ne vedno«, odvrnil je Zgaga. »Ali naj samotarim doma?«
»Oženi se! — Lep si, mlad si, teta ti bode tudi toliko ostavila da bodeš ženo in ako Bog da še kaj, pošteno preživil,« šalil se je nadalje Pavel.
Zgaga ni razumel šale.
»Res je, kakor praviš,« odgovoril je zdaj popolnoma potolažen, in si z desnico pogladil skrbno počesane lase.  »Tudi žena ne bi imela
Jožef Stare: Pisma iz Zagreba.                                           11
pri meni slabo, ker sem dobrega srca: na rokah bi jo nosil in z rožicami ji postiljal.«
Zgaga se je ljubeznivo obrnil k šivalkama.
Jelica se ni, kakor videti, mnogo brigala za pogovor. Olga pa se je nasmihala potihoma.
v
A ko so se srečale nje oči z ljubezni polnim pogledom Stip-kovim, ni mogla kaj, da se ne bi glasno zasmijala.
To je Zgago nekako osupnilo. Ugriznil se je v ustno in nekoliko prebledel.
»Vi, gospod doktor, prišli ste z Dunaja?« vprašal je Kodrana da bi navrl govor na drugo stvar.
»Prišel, ravnokar,« odgovoril je Lovro. »Prišel sem se nekoliko odpočit k ljubeznivemu svojemu prijatelju. Zajedno pa kanim popol-niti svoje znanstvo, kar se tiče domače naše zgodovine, iz listin, ki se baje nahajajo v grajskem arhivu.«                              (Dalje prihodnjič.).
Pisma iz Zagreba.
Piše Jožef Stare.
XXI.
ilo je o Duhovem proti koncu absolutistične dobe, ko nas je prijatelj povabil, da bi šli ž njim k njegovemu dedu v Volovsko. Prijazni poziv nam je dobro došel; saj nam je izpolnil davno željo, da se seznanimo s treznim in poštenim istrskim ljudstvom in da vidimo prelepi kraj istrskega primorja, ki je danes jel tekmovati celo s slovečo italijansko »riviero«. Milo morsko podnebje ter kostanjevi in lovorjevi gozdiči sosedne Opatije človeka res spominjajo na Italijo; slovenskemu srcu pa posebno dobro de, ko vidi, da v tem lepem kraji prebivajo zdravi in krepki Hrvatje, ki nikdar niti v dobri, niti v slabi sreči niso zatajili roda in doma svojega, četudi narodne svoje zavesti niso obešali na veliki zvon. Moški se v pomorski službi po svetu za silo nauče tujim jezikom, ali prišedši domov govore najrajši svoj materin jezik hrvaški. Le med tistimi, ki so se po   večjem   imetji svojem   povzdignili med »gospodo«,   imel je
Iz arhiva.
Povest. Spisal Fr. Gestrin.
(Dalje.)
olgočasnost živa!«  vzdihnila je natihoma Olga proti Jelici. Mlajša sestra je molčala.
»Prav moje naravi ste, gospod doktor!«   hitel   je   le-karnik.    »Tudi  jaz vedno iščem   in   iščem,   da   spopolnim znanstvo svoje. Osobito me zanima pedagogika.«
»In pa županov cviček,«  segel mu je Pavel zlobno v besedo. »Kdo trdi to, kdo?«  vprašal je Zgaga razburjen.
v
»Cim več človek ve, tem več velja,« opomnil je Kodran, da bi preprečil kakov neprijeten nastop.
»Prav pravite, gospod doktor!« pritrjeval je navdušeno učitelj. »Zato se pa tudi ne bojim truda. Vedno in vedno se učim. — A vrhu obilega dela sem prevzel,   dasi nerad,   še čitalniškega tajnika  mesto.«
Zgaga je grdo legal. Vsak družabnik čitalnice lesniške bi mogel
v
povedati, kako je Stipko na predvečer in na dan občega zbora čitalnice moledoval, da so se ga končno usmilili in ga res volili v čital-niški odbor.
v
Imel pa je Stipko Zgaga jako važen vzrok, da je silil v odbornike. Poleg drugih krepostij ga je dičila namreč tudi silna skopost. In preračunil je, da si prihrani na leto dvanajst goldinarjev, ako je v odboru, ker so bili odborniki mesečnine prosti. Vrhu tega mu ni bilo treba plačevati vstopnine k veselicam, katere je pred pustom prirejala čitalnica, kar je zopet neslo tri do štiri goldinarje.
»Lepo je od Vas, da se tako trudite za narodno našo stvar. S6-sebno prav je, da se bavite z vzgojo, in koristno bi bilo,   da   bi tudi
5*
o8
Fr. Gestrin :   Iz arhiva
objavljali   kake   razprave  o  nji,  ker gotovo  dobro  razumevate  svojo stvar,«  hvalil ga je Kodran z ironičnim nasmehom.
»O razumevam pa, gospod doktor! Domača vzgoja je dobra moja stran. Ali težko je pisati o stvari, v kateri človek nima izkušnje.« — In zopet je ljubeznivo pogledal Olgo. — »O vzgoji sem čital mnogo še gimnazijalec. — Morebiti še ne veste, gospod doktor, da sem bil tudi jaz gimnazijalec, da imam izvrstno maturo. Ko pa nisem hotel v bogoslovje, sprla sva se z ranjkim strijcem, da mi je odrekel vso podporo. Ker nisem mogel na univerzo, udal sem se v svojo usodo ter postal to, kar sem.«
Zgaga je zopet grdo legal. Znano nam je namreč, da se je na gimnaziji srečno preril do tretjega razreda, a da je bila grščina oni težki kamen, ki se mu je zavalil na pot, da je moral kreniti v stran.
Bila je že osma ura, ko sta se ločila naša prijatelja od županovih, ostavivši še Zgago pri gospodičinah.
Solnce je bilo že za vrhovi in poslednji žarki njegovi so rdečili na nebu plavajoče sinjevkaste oblake. Prijeten hlad in vonjava vsniva-jočih cvetic sta se razprostirala po vzduhu.
S polja in travnikov so se vračali delavci in delavke; čednik je gnal goved s paše.
V stolpu župne cerkve je zvonilo  »Avemarijo«.
v
»Čuden človek ta lekarnik«, opomnil je Lovro, ko sta prišla iz trga in korakala po cesti ob vznožji hriba.
»Samoljuben in glup«, odgovoril je Pavel. »Ali si ga opazoval, kako se je vedno gledal v zrcalo ? Kamor pride, ve si poiskati takšnega prostora, s katerega se najbolje vidi v zrcalo.«
»Smuče se menda okoli starejše hčere.«
»In še kako! A dobil je ne bode. Dekle je petično, stari je ne da, komur si bodi. — Ali za njega tudi ni. — Sploh bodi vsakdo vesel, kdor je ne dobode!«  končal je Pavel.
»Ne umejem te«, menil je Kodran.
»Le počakaj, umeval me bodeš še,« odvrnil je Pavel nekako nejevoljno, kakor bi se hotel rešiti neprijetnega pogovora.
Doktor pa se ni dal takoj preplašiti.
»Mlajša hči je zelo tiha. Niti besedice ni izpregovorila ves čas,« dejal je.
»Nič boljša ni od starejše! Tihe vode —« omenil je Pavel malomarno in odčehnil mimogrede z grma drobno vejico.
Fr. Gestrin:   Iz arhiva.
0»
Korakala sta dolgo molče drug poleg drugega.
Kodran je opazil, da je Pavel slabe volje, in iskal je vzroka temu. A najti ga ni mogel.
Pavel je bil res čmeren. Tretje leto je že teklo, kar sta se ljubila z Jelico, ne da bi o tem kdo vedel, razven njiju. Kar pa je prišel domov, zdela se mu je prej tako odkritosrčna in udana deklica vsa izpremenjena.
Govorila sta samo jedenkrat za hip brez prič, ali še takrat se mu je zdelo, da je pričakovala z nestrpnostjo, kdaj pride kdo v sobo in jo reši neprijetnega ji vasovalca.
In danes ni imela niti pogleda zanj!
Med predstavljanjem je pogledala Kodrana na lahno se priklo-nivsi, potem pa je zopet povesila črnolaso glavico in ves čas velike temne oči upirala v šivanje.
Moreče skrbi, kakeršne pozna le iskrena mladeniška ljubezen, stiskale so mu srce. Jezen je bil na Jelico, in vender jo je ljubil danes morebiti bolj nego sploh kdaj.
Tudi on je iskal vzroka, kakor prijatelj njegov, a tudi on ga ni mogel najti.
Stoprav, ko sta pri malinu zavila v drevored, izpregovoril je Pavel:
»Zdaj bodeva skoro doma. Podnevi se vidi od tu že grajski stolp na 6ni-le strani.«
Kodran je samo pogledal, kamor mu je pokazal tovariš, toda rekel ni ničesar.
Pavlu je bilo tudi tako prav.
Kmalu sta prišla do gradu, kjer ju je na terasi pričakovala vsa Sirčeva obitelj.
Po predstavljanji in vprašanjih, o takih prilikah običnih, odšli so v grad, kjer je bila na mizi v pritličnem stanovanji oskrbnikovem že pripravljena večerja,
Pogovor pri večerji se je sukal o Kodranovem potovanji, o Dunaj i, o Lesnicah, o Kotu in raznih nam že znanih stvareh.
Ker je Lovro pritrdil oskrbničinemu vprašanju, da je truden, odvel ga je Pavel kmalu po širokih hodnikih in stopnicah v prvo nadstropje, kjer je bilo pripravljeno zanj stanovanje.
Kodran je kmalu trdno zaspal v novem svojem bivališči,
7o
Fr. Gestrin:   Iz arhiva.
III.
Po belem grždu hodita, Za bele roke se vodita.
Narodna pesem.
Sklenila je bele roke, Točila je solze.
Narodna pesem.
Drugo jutro se je vzbudil Kodran pozno.
Solnce mu je sijalo skozi okno in delalo dolgo, svetlo črto na podu. Droben prah je mrgolel v žarkih njegovih.
Lovro se je zagledal v nasprotno steno, kjer sta v črnih, umetno izrezanih, a od črvov razjedenih okvirih viseli dve podobi. Jedna je kazala mladega častnika kodrastih črnih las v opravi cesarskih ulancev izza napoleonskih vojsk. Na drugi pa je bila naslikana mlada dama s starošegno pričesko, v beli, globoko izrezani obleki, prepasani visoko pod nedrijem.
Lovro je gledal ti sliki, in v glavi se mu je predla najroman-tičnejša povest, kakeršna bi se mogla poroditi le v vročih možjanih sanjarske šestnajstletne deklice.
»Kako sem bedast!« mrmral je, vzbudivši se iz svojega premišljevanja. Sramoval se je svojih najivnih mislij.
Čemu pač ?
Tudi najtreznejšemu človeku slika časih živa domišljija čudne, otročje podobe. In menda so prav taki trenutki najlepše zelenice v puščavi puščobnega življenja našega.
Kodran se je oziral po sobi in zdelo se mu je, kakor bi bil čas, ki z besno vihrovitostjo beži nad nami v večnost, pozabil v svoji hitrosti te sobe in ostavil v nji kos sedemnajstega stoletja.
Bila je to soba dosti prostorna, a dasi je imela dve visoki okni, legal je po nji vedno tožen somrak. Kasetovani strop je bil od kostanjevega lesa. Stene so pokrivale nad polovico namesto preprog temne hrastove deščice. Sredi sobe je stala velika miza, okrog katere so se vrstili črni stoli z modro, ali obledelo baržunasto prevlako. Nad temnimi durimi je bila naslikana Danaja ležeč na rdečem prtu in vz-prijemajoč Jupitra v podobi zlatega dežja.
Na hodniku so se začuli trdi koraki.
»V sladkih sanjah spiš . . « vstopil je pevaje Pavel. »Pardon, zmotil sem se!« nadaljeval je, ugledavši svojega prijatelja budnega. »Menil sem, da te dobodem še spečega. Na noge, carissime! Tako lepo jutro je, kakor ga še ni videl Kot do danes. Solnce nam kaže tako ljubezniv obraz, kakor moža željna devica v srpanu.«
Fr. Gestrin:  Iz arhiva.
7i
Ko se je Kodran opravil, ostavila sta s prijateljem sobo.
Stoprav danes je mogel opazovati Lovro notranjost starega gradu.
Velikanski oboki so se prepenjali nad širokim hodnikom, po katerem so otlo odmevali koraki prijateljev naših. Po ormenelih stenah so visele slike, kažoče nekdanje gospodarje v Kotu. Tu je visel resen gospod z naštupano lasuljo, ondu zopet smehljajoča se gospa veselih očij in lic, oblečena v slikovito obleko preminjajočega »rokoka«, tam zopet vitezič-mladlč v španjski obleki z velikim, belim ovratnikom.
Ob stopnicah, ki so držale v prostorno, z velikanskimi oboki prepreženo vežo, stala je kamenita ograja. Na nje ovinkih so stali kameniti kipi orjaških vojščakov z odbitimi udi.
V   veži na levo je bilo stanovanje oskrbnikovo. Vesel čut je na-udal človeka, ko je iz stare veže stopil v novodobno opravljene prostore.
To je čutil Kodran stoprav danes, kajti sinoči ni mnogo opazoval gradu.
Po zajutreku je predlagal Kodran, da si ogledata grad in arhiv.
Pavel bi bil šel sicer rajši na piano, vender udal se je prijateljevi volji.
Hodila sta dolgo po stopnicah, hodnikih in praznih sobah, kjer so ju povsod srečevali temni pogledi še temnejših slik po stenah.
Naposled sta prišla do nizkih hrastovih vrat v stolpu, kjer je bil nameščen arhiv.
Ključ je zarožljal v ključanici, toda le s precejšnjim naporom se jima je posrečilo, premekniti zarjaveli zapah. Duri so zaškripale, in neprijeten duh starega popirja jima je zavel nasproti, ko sta stopila v nizko, obokano, pred davnim časom pobeljeno sobo, katero sta za silo razsvetljevali dve gosto zamreženi okni.
Ob stenah so stale visoke police, po katerih so bile do stropa naložene stare knjige in listine.
V  kotu je ležalo na kupu nekaj starih pušek in zarjavelih mečev. Pri oknu je stala majhna črviva miza, poleg nje pa širok s črnim usnjem prevlečen stol. Debel prah in goste pajčevine so pokrivale oba.
»Tu torej bo tvoj laboratorij«, dejal je z nasmehom Pavel in bacnil z nogo ob zvčženj na tleh ležečih popirjev, da se je pretrgala preperela nit in so se razsule listine.
»Velik arhiv je«, opomnil je Kodran.  »Nisem se nadejal tolikega.«
v
»Želim ti zato, da bi tudi veliko našel v njem, da bodeš imel konci zadostilo za neprijetni prah, katerega bodeš tu požiral,« odgovoril je Pavel in pokašljuje stopil na hodnik.
72
Fr. Gestriu:   Iz arhiva.
»Kako smo vender občutljivi«, nasmehnil se mu je doktor.
»No, menim, da bi -tudi ti rajši obiral cvrte piščance, nego jedel ta prah,* zavrnil ga je Pavel. »Pa res! — To me spominja, da bi ne bilo slabo, ako bi dobil človek kaj v se,« nadaljeval je. »In poludne bode tudi že skoro,«  pristavil je pogledavši na uro.
Prijatelja sta odšla k obedu.
Po kosilu je šel Kodran v svojo sobo, da spiše nekatera pisma, Pavel pa je odšel na vrt za gradom, da »v senci košatih dreves za-užije svoj  poobedek«  —  nekaj suhoparnih paragrafov.
Okoli tretje ure je prišel doktor iz svoje sobe na teraso. Obstal je pri kameniti mizi in se zagledal v dolinico, razprostirajočo se pred njim. In vzklila mu je zavest, da so pradedje, ki so nekdaj zidali to poslopje, imeli mnogo, mnogo več poezije, nego mi, prozajični njih potomci.
Polagoma je stopal potem po stopnicah, da poišče Pavla.
Menil ga je najti v parku, zato je krenil med grede.
Precej časa je že hodil po umetno narejenih stezicah, občuduje pridno oskrbovane grede, ko ugleda stopivši izza grma na klopici v senci stare lipe Anico s pletivom v roki in zaprto knjižico v naročaji.
Pozdravil jo je.
Dekle se je nekoliko prestrašilo, ugledavši ga hipoma pred sabo.
»Oprostite, gospodičina, če sem Vas morebiti motil v prijetnem premišljevanji! Pavla iščem že delj časa, pa ga ne morem najti,« dejal je.
»Menda je na vrtu, vsaj obično je, da hodi vsak dan po obedu na klopico pod veliko jablan v oglu,« odgovorila je Anica meneč, da bode doktor odšel zdaj, ko mu je na drobno opisala, kje najde brata.
Da namreč govorimo istino, izreči moramo, da Anici Kodranova navzočnost ni bila ljuba. Ogibala se je namreč moške družbe, kar je tudi umevno,   ker je ni bila vajena in  se ji nikjer privaditi ni mogla.
A tudi v obče je bila Anica najrajša sama.
Dogaja se to cesto pri mladih ljudeh, kadar so v oni dobi, ko čutijo v sebi neko kopernenje po nečem, česar sami ne vedo, neko tiho željo, kateri ne znajo niti vzroka niti smotra.
In v oni dobi je bila Anica.
Ce pa je mislila, da bode doktor odšel, motila se je jako. Hipoma je pozabil, da je iskal Pavla.
»Kakor vidim, čitali ste,« rekel je in se oprl z desnico ob naslonjalo klopi.
Fr. Gestrin: Iz arhiva.
73
»Da, nekoliko,« odgovorila je Anica. »Mnogo ne smem, ker me jamejo takoj ščemeti oči«
»Paziti morate, da si jih ne pokvarite,« svaril je Lovro. »Skoda bi bilo res takd čarobnih očesec!«
Anica se je za hip zardela.
»Potem bi nosila naočnike. Saj pravijo, da je potlej človek še interesantnejši,«  odgovorila je in se zlobno nasmehnila.
»Nisem mislil, gospodičina, da umete tudi zbadati,« smehljal se je Kodran in zardevši se popravil si zlato kovane naočnike.
»Čemu sem se neki zardel?«  mislil si je.
»Torej ste res vsi moški jednaki?« šalila se je Anica. »Niti mislila nisem Vas, da, nI opazila nisem, da nosite naočnike.«
»Prav dobro, prav dobro ! Saj pravim, izvrstno umete zbadati 1« vzkliknil je Lovro. Jezilo ga je, da ga mlada deklica spravlja v zadrego.
»Lep6 to!« začul se je zdaj za hrbtom Kodranovim glas oskrbnikov. »Le počakaj, dekle, materi te zatožim, da se na samem pogovarjaš z moškimi,«  pretil je s šaljivim naglasom.
»Gospod Sirec? — In tako oboroženi, kakor bi šli na Turka;« nagovoril je Kodran prišleca z vidnim veseljem, ker ga je rešil iz neprijetnega položaja.
»Da, na Turka, a na domačega. — Gori v Soteski (tako se je imenoval kraj, kjer se je stikalo vznožje obeh hribov) napravlja Stu-dena jezerce,« razlagal je Sirec. »Samotno in mirno je ondu, in divje race so tam doma. Zato pa zahajajo tja tudi tatinski lovci in šel sem pogledat, ne ujamem li česa, bodisi raca, bodisi tat. A dobil nisem ničesar,« pristavil je navidezno žalosten in snel puško dvocevko z rame.
»Jaz pa sem iskal Pavla in našel tu-le gospodičino,« dejal je Kodran.
»O, Pavla ne najdete todi! Le redkokdaj zaide v park,« pripovedoval je oskrbnik. »Obično je po kosilu na vrtu. — Ali, pcjdiva ga iskat!«
Sirec je naložil hčerki svoji puško in torbo, da ji odnese v grad, in se napotil z doktorjem na vrt.
Pod jablano sta naš!a v travi iztegnjenega Pavla — spečega. Ob vzglavji mu je ležal zvezek  »avstrijskega zakonika«.
»Hej, justitia spi!« vzkliknil je Kodran in prijel druga svojega za roko.
74                                                     Fr. Gestrin:  Iz  arhiva.
Pavel se je vzbudil in začudeno pogledal okrog sebe. Ko se je nekoliko vzdramil, vstal je in šel z očetom in prijateljem v grad.
Po južini sta odšla Lovro in Pavel peš  v Lesnice. Prej pa je še
v
Pavel naročil, da ju k večerji ne bode, in da pridi ob deseti uri Simen z vozom k županovim.
Prišedši do županovih, stopil je Pavel sam v hišo, doktor pa je odšel na pošto, da odda pisma.
V »gospodski«  sobi je sedela Jelica sama in šivala.
Ko je vstopil Pavel, zardela se je do pod las. Odzdravila mu je tiho, a pogledala ga ni.
Nekaj časa sta molčala oba. Videlo se je, da je obema bilo to slučajno srečanje brez prič nekamo tesno, neprijetno.
»Moški smo nekako, kakor bi se možili,« dejal je končno Pavel in sedel na svoje mesto.
Hotel je izreči te besede prezirno, a namesto prezirnosti se je cula iž njih bolje zamolkla žalost.
»Ženili morda, a možili ne,«  odgovorila je Jelica.
»Kdo?«  vprašal je Pavel s čutno plahim glasom.
»Kdo, nego gospod Pavel Sirec!«
In dekle je sklonilo še niže glavico, da bi ljubimec ne videl solz, ki so ji zabliščale v lepih očeh.
Sirec jo je hotel baš vprašati, kje je cula to novost, ko sta stopila v sobo Kodran in — Zgaga.
Lekarnik je ujel doktorja na poti s pošte in se mu pridružil, kakor obče znan nadležnež v »Ibam forte via sacra . . .« Pristopiti je moral Kodran čitalnici, in vsi izgovori, da najbrž ostane le nekaj mesecev v Kotu, opravili niso pri lekarniku ničesar.
Dasi je imel Pavel Lovreta rad, kakor nikogar na svetu, vender bi ga bil v tem trenutku videl rajši na robu   sveta, nego   pred   sabo.
Udati pa se je moral svoji usodi in prisesti obema prišlecema. Razplel se je pogovor o raznih, za našo povest malovažnih stvareh. Da pa je hotel Zgaga vedno vse najbolje vedeti, mislijo si cenjeni bralci lahko po tem, kolikor ga poznajo.
Jelica je odšla skoro iz sobe.   A tudi zdaj se ni ozrla na Pavla.
Polagoma so prihajali vsakdanji gostje in zaseli prostore okrog podolgovate mize, pri kateri so sedeli naši trije znanci.
Prišel je tudi davčni nadzornik Matija Koprivec s svojo soprogo.
Pavlina, soproga Koprivčeva, bila je krasna gospa osemindvajsetih let.   Nežni obraz je zalivala lahna rdečica.    Globoke   temne  oči
Fr. Gestrin:  Iz arhiva.                                                      75
pod lepo obočenimi obrvmi so razodevale strastno žensko, Le sarkastično zaokroženi polni ustni sta vplivali nekako neprijetno na opazovalca.
Sedela je poleg svojega soproga, a kakor se je videlo iz tihega, vender živega razgovora z odvetniškim koncipijentom doktorjem Orlom, sedečim ob nje desnici, ni se brigala mnogo zanj.
Doktor Božidar Orel, tridesetleten, plavolas mož z gladko obrito brado, bil je koncipijent pri lesniškem advokatu Andreji Zrjavu. V istini pa je bil on advokat, kajti gospod njegov radi velike starosti in bolehnosti že ni mogel opravljati posla svojega.
Zunanjost Orlova je bila taka, kakeršnih vidimo na stotine vsak dan. Vender je bil »dobra partija«, in to je največ veljalo pri les-niških moža željnih gospodičinah, katere je sosebno jezilo, da se mladi doktor ne briga za nobeno niti za polovico toliko, negoli za gospo Koprivčevo.
»Vi, gospod profesor,« obrnila se je končno Pavlina k Lovretu, »pojdete tudi z izletom čitalnice naše?«
»Da, res, gospoda,«  segel ji je Zgaga v besedo.     »Skoro bi bil
v
pozabil! Čitalnica napravi početkom bodočega meseca kakor vsako leto izlet. In sicer pojdemo letos v Sotesko. Pevci se že uče pesmij, in Lisjak bode predstavljal komičen prizor. Midva z gospodom sodnikom bodeva pa kuhala guljaš, kaj ne, gospod sodnik?«
»Kako pa, kako pa!« smehljal se je sodnik majhen, debelušen starec.
»Vi pojdete, gospod profesor, seveda! A ne pričakujte mnogo! Zabave vsaj jaz ne nahajam nikake na teh vsakoletnih izletih. Udeležiti pa se jih moramo, sicer bi nam tu-le gospod Zgaga še očital, da nismo narodni,« dejala je Pavlina afektirano in s prozorno, dolgo roko, na kateri ni bilo por6čnega prstana, odstranila v oči ji sileče lasce.
Zgaga je hotel odgovoriti, ali Kodran ga je prehitel.
»Meni je vsaka izpremena v življenji prijetna, gospa milostiva,« dejal je, »in zato se udeležim izleta. Tudi me mika videti Sotesko, o kateri sem že čul«
»Oh, gotovo Vam je razkladala gospoda Pavla sestra, kako ro-mantiško je ondu. Temno jezero, stari borovci, žalobne vrbe, itd. itd.« smehljala se je Pavlina. »Seveda, oči mladega dekleta to vse drugače vidijo, nego mi!« pristavila je z glasom, iz katerega je bilo čuti: »Poglej me, saj tudi jaz nisem stara!«

yb                                                      Fr. Gestrin: Iz arhiva.
»Ne, gospa! Gospodičina Anica mi ni ničesar omenila o Soteski. Pripovedoval mi je gospod oskrbnik, da je ondu mnogo divjih rac - «
»In zajcev in srn!« vteknil se je v pogovor okrajni komisar, petintridesetleten mož z zabuhlim obrazom in topimi očmi. »Tamkaj je ujel lani o Božiči Strnad dva zajca,   ne da  bi   bil   izprožil   puško.«
»Kako pa je to bilo, kako?« vprašali so vsi posmehujoč se skrivaj.
»Neverjetno, a vender res!« dejal je komisar, vesel, da seje tudi on jedenkrat oglasil.
V tem je vstopila županja z Olgo. Sedli sta med Koprivca in njegovo soprogo.
Županja, meroma petdesetletna gospa s črnimi lasmi in afekti-ranim vedenjem, začela je pogovor s svojo hčerjo Ano.
»Poslušajte torej!« zakričal je komisar, jezen, da mu je novi prihod motil poslušalce.
»Poslušajmo, poslušajmo! Pssst!« klical je smehljaje se okrajni sodnik.
Pavlina je pomežiknila gizdavo Orlu.
Vedela je, da ji je priroda podelila lepe oči, in rada je koketirala ž njimi.
»Lansko leto o Božiči, saj pomnite, ko je bil tisti veliki lov, na katerega so prišli tudi lovci iz Ljubljane? Torej lansko leto o Božiči je šel tudi Strnad na tisti lov. Sli so v Sotesko. Vsakemu so odka-zali reditelji svoje mesto, in Strnad je moral stati baš pri jezeru. Čakal je in čakal, a od nikoder ničesar. Glad ga je že grudil, zato sede poleg grma in privleče iz torbe kos sira in peto kruha. Kar začuje za sabo glasno lajanje. Psi so podili dva zajca po brdu nizdolu. Strnad je skočil po konci, zgrabil puško — pa bilo je že prepozno. Ko je namreč premišljal, bi li pomeril na zajca ob svoji desnici, ali na onega ob levici, pridrevila sta oba že do jezerovega brega. Ker pa nista mogla naprej, obrnila sta se oba proti grmu in izginila v njem. Str-nadu se je zdelo vender čudno, da nobenega ni iz grma. Pogleda torej in kaj vidi ? — Oba zajca sta bila mrtva, u—bi—ta! Pritekla sta z glavama tako močno drug proti drugemu, da sta se ubila.«
»Hahaha!« smijal se je sodnik in ž njim vsi gostje. »Kdo Vam je pa to natvezel, gospod komisar?«
»Kaj natvčzel?« hudoval se je komisar. »Strnad sam mi je pripovedoval.«
»In Vi ste mu verjeli?«  vprašal je Koprivec.
»Seveda, saj sem moral, ko sem tudi oba zajca videl. Popolnoma razbiti glavi sta imela,« legal je v stiski komisar.
Fr. Gestrin:  Iz arhiva
77
Vsi so se začeli zopet smijati.
»Kaj je to čudnega?« kričal je v smeh komisar, rdeč kakor huhan rak. »Saj sem tudi jaz nekoč jednega zajca dvakrat ustrelil in sem mislil, da imam dva. Ko pa sem prišel domov, videl sem, da je bil samo jeden!«
»Kako je bilo neki to?« klicali so vsi zopet z očmi solznimi od smeha.
Pavel je vstal in šel iz sobe.
Ves večer je molčal in niti nasmehnil se ni, ko so se smijali vsi navzočniki. Opazila je to gospa Pavlina in sarkastično opomnila Orlu: »Kakšen filozof!«
Pavel seveda tega ni cul, in da bi bil tudi, težko bi se vedel drugače. Po glavi mu je rojilo to, kar je prej omenila Jelica.
Sklenil je, da mora še danes govoriti ž njo.
Vedel je, da jo najde v tobakarni, kjer je menjajoč se z Olgo bivala vsak drugi večer.
Vstopil je.
V kotu pri oknu je ugledal deklico. Obraz je skrila v roki in ihtela.
Pristopil je k nji in ji privzdignil glavo.
Obrnila se je v stran, da bi ne videl objokanega nje obličja.
»Kaj ti je, Jelica, da jočeš?« —
»Nič!«  odgovorila je in še bolj zaihtela.
»Rekla si mi poprej nekaj, česar nisem razumel. Prišel sem torej, predno grem domov, da mi razjasniš stvar. Kdo ti je povedal ono laž, da se jaz ženim?«
»Torej ni res, ni res!«  zavrisnilo je v dekličinem srci.
Nji pa je pripovedovala rodna ji sestra Ana, da ima Pavel že na Dunaji zaročeno lepo, bogato nevesto, s katero se poroči takoj, ko prebije preskušnje in vstopi koncipijent pri glasovitem odvetniku v Ljubljani. In trdila ji je, da ve to iz gotovega vira. Seveda ni niti slutila, kako jo s tem zbada v ljubeče srce.
Hudobna sestra, kako jo je sovražila v tem hipu!
Razkrila je z ihtečim glasom Pavlu vse, in ko jo je popolnoma prepričal, da je vse le izmišljotina, pogledala ga je tako hvaležno z rosnimi očmi, da je bil poplačan za vso bol, katero je pretrpel.
»Torej bodeš vedno moj, Pavel?« vprašala je s kopernečim glasom.
»Na veke!«  in na Jeličinih ustnih je zacvel žaren poljub.
V veži so se culi glasovi.
78
v. : Nekdaj  — sedaj.
Stisnil ji je hitro drobno roko in odšel.
Sodnik in Koprivec z gospo so odhajali.
Tudi po naša prijatelja je prišel voz. Poslovila sta se in odpeljala domov . . .
Kodran je mislil razpravljaje se o gospe Ani.
»Lepa ženska!« mrmral je. »Kake oči ima! — In kako koketira s koncipijentom. Nevarna ženska! — A kaj mi mari!«  in pihnil je luč.
»Kake oči ima!« šepetal je legaje v postelj. »A nevarna ženska je!«
v
Sum listja, ki je prihajal skozi odprto okno, uspaval ga je kmalu-
Po noči ga je vzbudila silna burja, lomeč trhle veje na starem drevji.
Vstal je, stopil k oknu in zrl po parku.
Bila je otohla noč. Gorka burja je pripogibala vrhove starih lip kakor trstje. Temni oblaki so se podili po nebu. Na obzoru so švigali krvavi bliski.
»Lepa ženska!«  mrmral je zopet.  »A kaj mi mari!«
Jezno je zaprl okno in zopet legel.
Zaspal pa potem dolgo ni . . .
(Dalje prihodnjič.)
Nekdaj — sedaj.
jB
odro-obrazno nebo Gleda na mlado zemljd,
Slddko popevajo ptice, Bujno dehtijo cvetlice.
Mrkle ležijo  megle", Vrani ob solnci frče",
Cuješ skovikati  sove, Tuliti divje volkove!
Tekal po polji okrog, Hodil po cvetke si v  log, Igre nedolžne igraval, Matki na krilu sem spaval .
Misli moreče teže"
Mučeno moje srce";
Dvojbe, strasti me pošasti V divji imajo oblasti! . . .
Deček da spet bi postal, Dvojbe, strasti ne poznal, Igre igraval otročje, Materi tekal v naročje!
Iz arhiva.
Povest. Spisal Fr. Gestrin.
(Dalje.)
IV.1)
Pa je ni mladenke, Kakor hči županja, Ki ko solnce luno Vse deklice mrači.
M. Valja v e c,
rugi dan je bila nedelja in dež je lil.
Lovro je prebil vse dopoludne v arhivu. Časih, ko  je   beroč   stare listine,   zatopil se   v   razna j premišljevanja,   vzplavala   mu je še   pred duševnimi očmi krasna podoba Koprivčeve soproge, a bledela in bledela je, kakor bledi oblaček na sinjem nebu, dokler se ne izgubi popolnoma.
Kmalu se je zatopil tako v svoje študije, da niti drugega misliti ni utegnil.
Sedeč med starimi akti je bil srečen, zadovoljen. Duh njegov je nahajal v arhivu najboljše zabave in mladi učenjak ni čutil nikake potrebe, da ostavi tihi kotlč.
Vetrec mu je nosil skozi omreženo okno z vrta vonjavo cvetic, ki se je spajala z duhom preperelega popirja, dihajočega žalostne in vesele dogodke, katere je v prešlih stoletjih zrl grad Kot in njega okolica.
Več dnij je prebil Kodran v arhivu in Pavel ga je zaman pregovarjal, naj gre ž njim vsaj na vrt ali v park.
Toda čestokrat provzročajo najmalenkostnejši dogodki popolne preobrate v človeškem ravnanji.
*) V zadnjem listu sta se v to povest vrinili dve pomoti. Na 67. strani v 10. vrsti od zgoraj je namesto »učitelj« brati T>lekdrnikn. in na 78. strani od zgoraj v 5 vrsti mora namesto   »o gospe Ani«   stati   »o gospe" Pavlini*.
Fr. Gestrin: Iz arhiva
131
Tako se je godilo tudi s Kodranom.
Bog vedi, koliko dnij ali morda celo tednov bi bil še tičal v svojem zatišji, da ga ni nekega lepega popoludne poiskal čitalniški sluga, star možek, čegar duh je razodeval, da se ne brani žganja, in mu prinesel naznanilo, da je čitalniški odbor nameravani izlet iz raznih vzrokov preložil na nedoločen čas.
Kodran je prečital naznanilo in, ko je sluga odšel, segel je zopet po stari listini, katera je dolžila tedanjega lastnika v Kotu, da na skrivnem podpira luteranstvo in njega oznanjevalce. A čital ni listine več z onim zanimanjem, nego prej. Čitalnično naznanilo mu je izvodilo misli na piano, v Lesnice, k županovim . . .
Vstal je, šel v svojo sobo   in skoro   potem   korakal  po   parku.
Pavla ni poiskal. Hotel je biti sam.
Hodil je po parku in dihal v se sveži zrak. Nevede je počasi zavil v lipov drevored.
Nad njim je šumelo listje ono tajinstveno vedno peto, a ne do-peto pesem, on pa je korakal pod drevjem in zrl predse, kjer so po mahovitem poti trepetali solnčni žarki predirajoč skozi košato vejevje.
Tak6 korakajoč je dospel do  malina.
Jedva pa je odzdravil Urhovemu »Hvaljen bodi Jezus Kristus«, zaropotal je izza ogla koleselj in obstal pred žago.
Lovro je pozdravil na lahko in hotel dalje.
»Dober dan, gospod doktor! Ali se nam hočete izogniti?« nagovorila ga je Olga stoječ na voznem stopalu, da se je videl konec nežnega čevelj ca.
»Nikakor, gospodičina!« oproščeval se je Kodran in priskočil, da pomore dčklici z voza.
A skočila je že lahno kakor peresce na peščena tla.
V tem je stopil tudi nje sopotnik, oče župan, precej obilen pet-desetnik, z voza in vrgel vajeti Urhu, ki je spoštljivo pristopil s kučmo v roci.
»Moj papa! — Gospod doktor Lovro Kodran!« predstavljala je Olga.
Kodran se je odkril in stisnil ponujeno mu mesnato roko županovo.
»Cul sem že o Vas, gospod doktor — izprezi konja in mero ovsa mu daj ! — čul sem že, da ste bili pri nas. A videl Vas doslej še nisem. Seveda, vrnil sem se stoprav danes s Hrvaškega. Vina mi je jelo nedostajati, pa sem ga moral iti kupovat.   Človek nima nikoli
132
Fr. Gestrin:   Iz arhiva.
miru I Komaj sem bil doma, moral sem semkaj, da se nekaj pogovorim  z Urhom radi desak.«
Pri tem se je župan obrnil, da gre v hišo.
»Jaz se izprehodim tačas, da se pogovorite, malo po drevoredu. Gospod doktor bode toli prijazen, da me spremi, kaj ne da?« opomnila je Olga in tako ljubeznivo pogledala Kodrana, kakor doslej še nikdar ne.
Prijela se je njega roke in počasi sta odkorakala  v drevored.
Lovretu je bilo nekako tesno pri srci, stopajočemu ob nežnem bitji pod gostim vejevjem stoletnih dreves.
Tašice so skakljale po grmičji in kosi so sedali v zeleno travo iskajoč si hrane. Od daleč se je culo prepelikanje prepelice.
»Kako lepo je tukaj!« vzkliknila je Olga. »Da bi utegnila in da bi ne bilo predaleč od doma, vedno bi se izprehajala todi.«
Pogledala je Lovreta, a on je molčal. Nekaka čudna čustva so mu pojila dušo in beseda mu je zastajala  v grlu.
Dogaja se cesto, da človek, ki se je delj časa ogibal družbe in bival sam zase, postane duševno, recimo, mlad, sanjarski, da se ga lačajo občutki, katerim bi se sicer sam posmehoval, občutki bolni, sentimentalni.
Lovro se je bil že davno iznebil one mrvice sentimentalnosti, kolikor je je poznal, ali vender je danes bolehal na tej bolezni, kakor zaljubljen gimnazijalec.
»Vi ste pač srečni, gospod Kodran, (prvič ga je tako nagovorila) da imate to krasno izprehajališče tako blizu!«
»Srečen?«  — in Lovro  jo   je pogledal   z   ironičnim   nasmehom.
»Mari ne?«
»O tem nisem še utegnil premišljati, sem li zdaj srečen. — In čemu tudi ? — Komur je usoda rano z železno peto poteptala najlepše cvetje upanja, ne čuti tako živo niti nje udarcev, niti nje dobrot, ako mu tudi ono cvetje znova vzklije in rodi zaželeni sad,« odgovoril je trpko.
»Vi ste žalostni, gospod doktor, kaj se Vam je zgodilo?« vprašala je Olga s sočutnim glasom.
Kodranu je segel ta glas v srce. Pogledal jo je ljubeznivo in se nasmehljal.
»Slabo Vas kratkočasim, gospodičina, kaj ne? - Vender oprostite mi! Časih me obidejo čudne misli. Godi se mi, kakor se je godilo nemškemu pesniku, ki je pel:
Fr. Gestrin:  Iz arhiva.
133
»Ich wandelte unter den Baumen
Mit meinem Gram allein,
Da kam das alte Traumen . . .«
»Und schlich mir in's Herz hinein«, završila je Olga. »Ali pustiva te misli, sicer bodem še jaz tožna! Poglejte 6no-le klopico; kako prijetno se boči grmovje nad njo!«
Izpustila je Kodranovo roko in odhitela na bližnjo klopico stoječo v mehki travi ob poti.
Doktor je stopil za njo.
»Ali ne čutite, gospod doktor, da se človek, bivajoč le nekaj hipov v prosti prirodi tako rekoč asimilira ž njo ? — Ko je vse okrog veselo, ko se vse smehlja in poje, prevzame tudi človeka radost . . .«
»Ali pa žalost —«  segel ji je Kodran v besedo.
Olga ga je pogledala, kakor bi ga hotela vprašati: »Ali hočeš koketirati s svojo sentimentalnostjo?«
»Da, gospodičina, tudi žalost,« nadaljeval je Lovro. »Zavisni so pač vsi zunanji vtiski na nas od naše naravi. Človek se mi zdi podoben napeti struni: bij nanjo, kakor hočeš, vedno dobiš jednak glas iž nje.«
»Vi si torej mislite prirodo brezčutno, mrtvo?«  vprašala je Olga.
»Kakeršna tudi je,« odgovoril je Kodran. »Kakor zrkalo odseva nam ona le uprav naša čustva in . . .«
Olga je vzkriknila in skočila s klopice otresuje desnico.
»Kaj Vam je, gospodičina?«  vprašal je Lovro preplašen.
»Kako sem se prestrašila!« vzdihnila je deklica še vsa bleda. »Kje je neki?« in začela je iskati po tleh razbrskuje s solnčnikom travo.
»Kaj? Kdo?«  vpraševal je Kodran še bolj plaho.
»Kako sem bedasta, haha!« smijala se je Olga na ves glas. »Pomislite: pajek mi je prilezel na roko, in prestrašila sem se tako. Kaj si bodete pač mislili ? — Se otrok se nisem bala pajkov, a danes . . .«
Umolknila je in povesila oči na drobno nožico, katero je gizdavo postavila izpod krila, da se je videla rdeča nogavica.
»Pajek prinaša srečo, pravijo,« omenil je Kodran oddehnivši se od strahu in motreč lepo vzbokano nogo njeno.
»Ali verujete v vraže, gospod doktor?« vprašala je in povzdignila glavo.
»Nikakor ne, opomnil sem to kar mimogrede.«
134
Fr. Gestrin: Iz arhiva.
Lovro se je nekoliko zardel.
»O, jaz pa verujem, popolnoma verujem, ker sem se že prepričala, da so istinite,« dejala je Olga in odtrgala marjetico ter ji pu-kala peresce za perescem.
»Prepričali? — Dovolite, da dvojim o tem!« odvrnil je doktor. ^Vender pa s tem ne tajim, da imajo tudi trezni duhovi časih slabe trenutke, v katerih se jih polasti vera v vraže.«
»Ako to imenujete slabe trenutke, bodisi! Povedati pa Vam moram, da imam jaz vselej takšen slab trenutek, kadar mi prileze pajek na roko,« odgovorila je Olga in zagnala izpukano marjetico strani. »Velikokrat, ko sem ugledala tako živalco, nastavljala sem sama roko, da bi mi zlezla nanjo in prinesla srečo, ali navadno se je izognila. «
»Vi pa ste bili  vender srečni,«  omenil je Kodran  zadovoljno.
v
»Časih — ako se jasni hipi v življenji morejo imenovati sreča.«
»Sreča«, govoril je Lovro,  »je relativen pojem, kateri se  mi zdi
popolnoma nepotreben v slovarji človeškega življenja.   Najnesrečnejša
stvar na svetu je po mojem mnenji človek.   Vse drugo  stvarstvo  je
že radi tega srečno, ker ne pozna sreče!«
Olga je molčala.
Hladen veter je zavel. Solnce se je že skrivalo v ozki dolinici za hrib.
»Pozno je že. Treba se nama bode vrniti,«  opomnila je Olga.
Lovro je krenil ž njo proti malinu ne odgovorivši ničesar.
»Ali danes, gospod doktor, morate k nam! Zanemarjali ste nas nekaj časa tako, da že več lepo ni bilo. Prisedete kar na naš voz, in takoj smo doma,«  nadaljevala je Olga.
»Ako bode gospod papa zadovoljen, z veseljem,« odgovoril je Kodran. »Res, da dolgo nisem bil pri Vas in sploh v trgu ne, a odvračal me je od tega posel. Poslej pa, kakor vidim, moral bodem češče v Lesnice, inače bi si mcrda nakopal še Vašo jezo, kar bi me gotovo hudo bolelo.«
»Res?« vprašala je Olga samoljubno. »Poglejte, zapreženo je že,« nadaljevala je hitro,  »baš prav sva prišla.«
Voz je čakal res že pred malinom in oče župan je gledal nestrpno proti drevoredu, se li ne vrne njega hči.
Ako bi ne bilo Kodrana poleg nje, rekel bi ji bil morda kako trdo besedo, ali tako se je moral premagati na radost Olgi in na veliko nejevoljo sebi.
Fr. Gestrin:  Iz arhiva.                                                    135
Sedli so v koleselj, ki se je skoro ustavil pred županovo hišo v Lesnicah.
Kodran je šel na vrt in sedel k skrajni mizi pod širokovejnim kostanjem.  Olga ga je spremila do tja.
»Dovolite, takoj se vrnem,« in odpršela je lahno, kakor lastovica.
Lovro je gledal za nj6.
»Pajkov se ne boji in v vraže varuje . . .« šumelo mu je po glavi.
Kmalu se je vrnila v domači obleki s pletivom v roci in prisedla h Kodranu.
Gosta ni bilo nobenega na vrtu, kajti vsa vsakdanja družba je ostajala tudi poleti v sobi.
Olga in Kodran sta bila torej sama.
Lep večer je bil. Listje po vejah je vršalo. Zvezde so se svetile na temnosivem nebu z 6nim čarobnim žarom, kakeršnega razsipajo obično le v jasnih poletnih polunočeh. Časih se je začul iz gostilne glasen smeh vesele družbe.
Odbila je že deseta ura, ko se je vračal Lovro domov. Gredoč skozi vežo je čul hripavi glas okrajnega komisarja, ki je zopet pripovedoval zbrani družbi lovsko dogodbo, katere seveda on ni doživel.
Počasi je stopal Kodran po poti proti gradu in doslej nepoznana čustva so ga prešinjala. Glava mu je gorela, in srce mu je nemirno bilo. Zamišljen je bil, in vender srečen, tako neizrečno srečen!
Čemu neki ? . . .
V.
Prekrasna kot angelj nebeški, Kot demon kovarna in zla.
L e r niont o v.
V okrogu radostnem sede In čudne snujejo naklepe.
Iz  sežganega  rokopisa.
Bila je osma ura.
Solnce se je upiralo z zlatimi svojimi žarki v Olgino in Jeličino skupno spalnico, ko je Olga odprla oči in pogledala na posteljo svoje sestre.
Postelja je bila že prazna.
Naslonila je zaspano glavo na roko in zrla v zrkalo na nasprotni steni. Zazehalo se ji je, in pri tem sta se pokazali za rdečima ustnicama dve vrsti belih zob.
Nehote se je nasmehljala videč v steklu svoj obraz, o katerem se ji je zdelo, da jo občuduje:  »Kako si lepa!«
136                                                    Fr. Gestrin:  Iz arhiva.
Debela plava kita se ji je izprožila izpod zaveze in legla preko bele, polne rame. Prijela jo je z levico in krčevito stisnila. V očeh se ji je nekaj zasvetilo, kakor blisek.
»K nam ne sme več, ne sme!« siknila je med zobmi. »Končno bodo res mislili, da ljubim tega bedaka, kakor menda misli sam! — Jaz — njegova nevesta?! Hahaha! — In morda bi tudi Kodran mislil! — Ne, on ne sme več k nam! . . . In Kodran ? — On me mora ljubiti, ob svojih nogah ga hočem videti! Zato pa mora Zgaga s poti, mora!«  —
Jezno je skočila iz postelje.
Ubogi Zgaga hodeč po svoji sobi in svalkajoč si cigareto gotovo ni slutil, kakšno jezo si je nakopal na glavo s sinočno svojo šalo! Precej je pil in mnogo govoril. Med drugim se je brez najmanjšega zlobnega namena imenoval proti davčnemu nadzornku Koprivcu svaka in zaznamenoval Olgo svojo nevesto.
Vse se je smijalo, le Olga je obledela od jeze In vzburjena je legla spat, jezna se je zopet vzbudila. Zdaj pa se ji je jeza izlila v besede, in deklica je sklenila, da se osveti.
Ubogi Zgaga! Da bi znal to, gotovo se ne bi, sicer nekamo zaspano, a vender tako zadovoljno oziral skozi okna v jasno jutro, ki je razprostrlo svoje dehteče, svetlo krilo nad Lesnicami.
S krasnim jutrom pa ni bil zadovoljen samo lesniški lekarnik Stipko Zgaga, zadovoljna sta bila ž njim tudi županova Jelica in nje brat, izprehajajoča se po domačem vrtu med cveticami, iz katerih pisanih čašic so pili žejni solnčni prameni biserno roso.
Ker ima vsaj v tem poglavji županov sin Anton nekako vlogo, bodi nam dovoljeno, da ga v nekolikih potezah predstavimo cenjenemu svojemu čitateljstvu.
Jeličin in Olgin brat je bil visokorasel mladenič kodrastih temnih las in prijetne zunanjosti. Oči njegove bi imenoval človek lepe, da niso bile premajhne in da ni časih v njih pogledih zabliščala neka škodoželjna porednost. Dovršil je bas gimnazijo in se vrnil pred nekaj dnevi domov. Sinoči se je odpravil z nam vsaj po imeni že znanim lesniškim lovcem Strnadom lovit sove in se vrnil o zori domov. Spat iti se mu ni zljubilo, zato je zavil na vrt in pohajal ondot.
Skoro se mu je pridružila tudi Jelica.
Izprehajala sta se po vrtu in Anton je pripovedoval sestri svoji razne dijaške hudomušnosti, katere je izvajal s svojimi tovariši v sto-lici ljubljanski,
Fr. Gestrin:  Iz arhiva.
137
Stala sta bas pred velikim grmom narcis, ko so se odprle vrtne duri in se je v njih pokazala Olga.
»Dobro jutro, sprelepa gospodičina!« vzkliknil je Anton. »Gotovo ste se do dobra prespali, saj ste tičali pod odejo, da je ,posijalo solnčece na Vaše drobno srčece'.«
»Pusti Šale, Tonče!« zavrnila ga je Olga, »govoriti imam s teboj važnejših stvarij.«
Antonu je izginil takoj smeh z obraza, ko je ugledal sestro svojo tako neobično resno.
»Kaj ti je, Olga?« vprašal je sočutno.
In Olga je povedala njemu in sestri ves sinočni dogodek.
»Zgaga ne sme več k nam! Ali kako se ga odkrižati, tega ne včm, zato se obračam do tebe, bratec dragi, da mi pomoreš,« za-vršila je deklica.
»Z veseljem, sestrica! Bodi brez skrbi!« tolažil jo je brat. »Le prepusti ga meni, pokažem mu, da bode bežal pred našo hišo, kakor pes pred palico. — Takoj grem, da preudarim, kaj bi bil najboljši poni 6 ček zanj.«
Odšel je.
Olga pa se je oklenila Jelice pod pazduho in obe sta korakali počasi proti dolenjemu koncu vrta, kjer se je v senci gostoraslih smrek skrivala hladnica.
Dasi ni pripekalo jutranje solnce, temveč je bilo celo nekako hladno, sedli sta sestri na klop v hladnici.
Molčali sta nekaj hipov. — Naposled je izpregovorila Olga:
»Jelica, ali si že kdaj ljubila?«
Jelico je osupnilo to nenadejano vprašanje. Molčala je, a hudo se zardela.
»Rdečica te izdaja, ti si ljubila!« hitela je Olga zmagoslavno. »Morda še zdaj ljubiš, vender ne boj se, da hočem predirati radoznalo v tvoje tajnosti! Ti poznaš ljubezen, to mi je dovolj! Dovolj mi je, da veš, kako razjeda v ljubezni človeku neukročen črv srce, kako ga
v
muči dan na dan.   Cuj, Jelica!   Jaz ljubim, takč strastno ljubim  — in
ljubezen mora biti strastna,   sicer   ni   ljubezen  —   kakor  nisem   doslej
še nikdar, in vse misli moje se sučejo o tem; kako si pokorim  v lju bežni njega . . . njega — bodi! povem ti ime — Kodrana!«
Presenečeno je pogledala Jelica svojo sestro.  »Kodrana ljubi! . . .«
»Ali usoda sama je že podvrgla moške nam, zato se mi ne bode mogel dolgo upirati. Naj se v oholosti svoji imenujejo   »močni spol« '
138                                                   Fr. Gestrin:  Iz arhiva.
naj se hvalijo s svojo neupogibnostjo, v istini padajo o naših pogledih v prah. — In Kodrana, o katerem doslej nisem mogla opaziti, mi je li kaj naklonjen, videti hočem v ljubezni se topečega pred seboj! . . .«
Olga je govorila naglo in strast ji je razplamtila lice. Tise in mirneje je nadaljevala:
»Povedati pa sem ti hotela to prej, da se ga ti varuješ in se ne zagledaš vanj. Prihranila bi ti rada nekaj bridkih ur, kajti akotudi si mi rodna sestra, pozabila bi jaz najinega sorodstva, ko bi delala ovire moji ljubezni. Prost pot hočem imeti pred seboj in po prostem, gladkem poti dospeti do svojega smotra!    Ljubezen moja ne  pozna ljubezni!«
Olga je vstala. Oči so ji nenavadno sevale, tak6 da se je je Je-lica nehote začela bati.
»Ne boj se, jaz ti ne bodem napoti!« odgovorila ji je. »Vender hladno je tu. Idiva na solnce!«
Rešila bi se bila rada svoje sestre in nje ostrih pogledov.
»Saj moram v hišo«,  odgovorila je Olga in odšla z vrta.
Jelica pa se je umeknila za hladnico, kjer so se najgosteje spletale veje smrek, sedla ondu v prijetnem somraku na staro, od dežja izprano kl6p ter podprla glavico ob dlan.
Tesno ji je bilo pri srci.
»Kako je milostna!« šepetali sta nje ustni. »Prav sesterski ravna z menoj! Svari me prej, ha ha, sicer bi pozabila najinega sorodstva ! . . . Niti poznala ni tega sorodstva, ako ga more pozabiti radi malenkosti, radi . . .«
Jelica je prestala. Zdajci se ji je zazdelo, da ljubezen vender ni malenkost, da bi ona radi Pavla ravnala morda prav tako. Da, proti Olgi gotovo!  —
Globoko zaničevanje do rodne sestre ji je vzklilo v tem hipu v mladostni duši.
Rmenokljun k6s je zletel mimo nje in sedši v bližnje grmovje glasno zažvižgal.
Dekle se je vzdramilo,   vstalo in počasi korakalo   proti izhodu.
(Dalje prihodnjič.)
Iz arhiva.
Povest. Spisal Fr. Gestrin.
(Dalje.)
sti večer sta sedela v   prvi   sobi   županove   gostilne   poleg domačega sina dva pivca, Jože Lisjak in Jaka Suša. Imela sta okolo tridesetih let in imela skoro isti posel. Oba sta bila namreč pisača s to malo razliko, da si je jeden služil svoj kruhek pri odvetniku, jeden pa pri beležniku.
Zahajala sta večkrat, morda celo prevečkrat, v županovo gostilno, ali ostajala vedno v prvi sobi, dobro vedoč, da bi ja »gospoda« pisano gledala med sabo. Le kadar je napravila čitalnica veselico ali izlet, takrat sta slekla svojo navidezno skromnost in sedala k mizi med uradnike, kajti zavedala sta se svojih vrlin.
Jože Lisjak je bil namreč po nekaternikov in še bolj po samosvoji sodbi izvrsten igralec in deklamator, Jaka Suša pa jedini tenorist čitalniški. Da bi onadva odpovedala svoje moči, pripravila bi odbor v neprijetno zadrego, iz katere bi se jedva izmotal. To so vedeli dru-štveniki in o prilikah, ko je bilo treba naših prijateljev, jako prijazno občevali ž njima.
Tisti večer sta sedela torej v družbi županovega sina ter se skriv-nostno ž njim pogovarjala. Časih je ušel kateremu izmed trojice pogled v sosedno »gospodsko« sobo, kjer je v znani nam družbi sedel lekarnik Štipko Zgaga in se zadovoljno smehljal, ne čuteč dovtipov, katere so zbijali sopivci njegovi o njem.
A še zadovoljneje se je smehljala naša trojica v prvi sobi, videč, kako nenavadno tekne danes leka;niku pijača.
Fr. Gestrin:  Iz arhiva.
195
Bilo je že pozno  v noč,   ko  je   s   poslednjimi   gosti   odšel   tudi
v
Stipko Zgaga od županovih. V precejšnji meri zaužito vino mu je raz-žarilo lice in oslabilo že itak slabotne noge.
Kmalu za njim je odšla tudi naša trojica.
Bila je jasna, a brezmesečna noč. Na nebu so utripali bledi žarki nebrojnih zvezd. Zgaga pa ni videl niti zvezd niti njih bledih žarkov ; kolikor se mu je pač dalo, hitel je, da čim preje položi težko svojo glavo na mehko blazino.
Srečno je prijadral do jednonadstropne hiše sredi trga. Ko pa je bas nekamo nerodno vtikal ključ v ključanico, začul je za sabo moški glas.
»Dober večer, gospod Zgaga!« nagovoril je ozršega se lekarnika Jože Lisjak, ki ga je s Sušo ves čas sledil.
»Lahko noč!«  zamrmral je lekarnik jezno in hotel stopiti v hišo.
»Ne tako naglo, gospod lekarnik!« odvrnil je Lisjak z zamolklim in slovesnim glasom.   »,Stvari so nad zemljo in pod zemljo', pravi Goethe.«
Omeniti moramo, da je imel Lisjak slabo navado, v slovesnih trenutkih ali kadar je bil nekoliko vinjen, citirati, in sicer, kar je bilo v slabi navadi najslabše,   napačno  citirati   izreke   imenitnih  pisateljev.
Izreki in pisatelji so se mu namreč v teku let tako pomešali v glavi, da jih je navadno zamenjaval.
— »,o katerih se naši neumni pameti niti ne sanja ne'. In tako se tudi Vaši pameti ne sanja, da se morate jutri dvo—bo—-je—va—ti!«
Polagoma je izrekel poslednjo besedo ter bistro opazoval, kakšen vtisek je napravila na lekarnika.
Zgaga je plašno gledal. Prav tako gleda zajec, kadar ga podi jata psov.
»Dvo—bo—je—va—ti? — Jaz? — Čemu?« vpraševal je z drhtečim glasom.
»Da, Vi in nihče drugi,« odgovoril je pisar z radostjo opazujoč bojazen in zadrego Štipkovo. »Toda tu ni mesta, da bi govorili o takih stvareh; izvolite naju vesti v svojo sobo!«
Zgaga je molče to storil.
Ko so stopili v sobo in je lekarnik prižgal luč in ponudil neprijetnima gostoma sedeža, začel je zopet Jože Lisjak s svojim zamolklim glasom:
»Oprostite, gospod lekarnik, da Vas tako pozno v noč motiva ter Vam krativa potrebno spanje —«
Zgaga je nekaj mrmral, češ, da ni spanja potreben, in se mrzlično presedal v mehkem fotelji.
13*
ig6                                                   Fr  Gestrin:  Iz arhiva.
In res ga je minil ves zaspanec. Bil pa je smrtnobled.
»Oprostite, da Vas motiva,« nadaljeval je pisar, »a ko sva Vas popoludne iskala, reklo se mi je, da čepite po stari svoji navadi pri županovih.«
Vselej drugikrat bi bil Zgaga osorno zavrnil zlobno opazko, ali danes jo je kakor skesan grešnik molče" poslušal, in mrzel pot mu je stopal na čelo.
»In prav radi tega, ker ste vedno pri županovih in lazite za gospodičino Olgo, morate se dvobojevati!«
Stipko je zopet vzdrhtel.
Lisjak je smehljaje se gledal plašno žrtev in neusmiljeno nadaljeval :
»Prihajava namreč v imeni gospoda doktorja Lovreta Kodrana, da terjava od Vas zadoščenja. S tem, da ste imenovali njega izvo-Ijenko. gospodičino Olgo, nevesto svojo, omadeževali ste nje in njega čast. Ta madež more oprati samo kri, čujte, samo kri!«   —
Ubogi Zgaga! — Ko je slišal besedo »kri«, zgrudil bi se bil skoro s stola.
Solze so mu zalile oči, in jecal je:
»Jaz — saj  — jaz — mislil — —«
Ubožec ni vedel, kaj bi odgovoril. Suša, videč lekarnikovo zadrego, jel se je smijati.
Lisjak se je zbal, da bi njega tovariš s svojim smehom ne izdal vse spletke, zato je hitel, da konča svoj posel.
»Pošljite jutri dopoludne svoje sekundante k meni v pisarno, da se dogovorimo o prostoru in orožji. Ako tega ne.storite, čutil se bode gospod doktor Kodran prisiljenega, javno Vas osramotiti kakor navadnega strahopetca. ,Der Mohr hat seine Schuldigkeit gethan, er kann geh'n', pravi Lessing. Lahko noč, gospod Zgaga!«
In tovariša sta odšla. Na stopnicah pa sta se jela grohotati, da se je čul njiju grohot celo v lekarnikovo sobo.
A Stipko ga ni čul. Kakor okamenel je sedel v fotelji in brez-miselno gledal proti durim, skozi katere sta odšla oba pisarja. In vender je mislil, sila mnogo mislil.  —
Ko sta prišla naša tovariša na cesto, zdelo se je Suši potrebno, da svojega prijatelja nečesa opomni.
»Onega izreka, katerega si citiral, menda ni zapisal Lessing,« dejal je pohlevno.
»Kdo trdi, da ne? — Ti, ki si videl samo četrto šolo, bodeš po pravljal mene, absolviranega petošolca? — Končno pa je to vse jedno.
Fr. Gestrm: Iz arhiva
197
Dovolj, da je izrek zapisan,   na imeni  ni nič.    ,Name  ist  Schall   und Rauch', pravi Schiller.«
Suša je bas zopet hotel zavrniti Lisjaka, ali zmotil ga je žu panov sin, ki je čakal pisarja na cesti in pristopil zdaj  k njima.
Lisjak mu je na drobno popisal ves prizor z lekarnikom, potem pa je županov povabil za drugi dan prijatelja na obljubljenih pet litrov vina.
Predno pa so se razšli, sklenili so, da o vsi tej spletki molče. Samo Olgi se vse razodene in ona mora skrbeti, da ji Kodran prej, nego kaj čuje, za kaj se je uporabljala njegova oseba, razkrije svojo ljubezen. Ko stori to, pove mu ona vso stvar, zaljubljenci odpuščajo vse. . .
Lisjaku se je, ko se je spravljal spat, zdela njegova vloga vender nevarna. A kmalu je potolažil očitajočo vest.
»Pet litrov je pa venderle neslo«, mrmral je in zadovoljno zaspal.
Ne tako Stipko Zgaga. Dolgo je sedel nepremično na svojem sedeži in strašne misli so mu divjale po glavi. Da ne pošlje sekun-dantov in da se ne dvobojuje, o tem je bil županov sin že davno prepričan, in to je lekarnik tudi zdaj sklenil. »Tako mlad in lep, pa bi moral umreti«, mislil je. »Nikakor ne! Rajši pozabim Olge in nje pogledov!«
Nekoliko pomirjen je legel v postelj, a zaspati ni mogel, vedno in vedno mu je prihajal na misli dvoboj. Videl se je v krvi ležečega, umirajočega, in mraz ga je pretresal.
Stoprav proti jutru je zatfsnil oči. Kaj se mu je sanjalo, ne vemo, ali toliko vemo, da pozno se prebudivši ni vstal, temveč poročil teti, ki ga je z zajutrekom čakala, da je bolan.
Čemu bi neki vstajal, ako ne sme niti k županovim niti na cesto, kjer bi ga lahko srečal Kodran in ga »javno osramotil kakor navadnega strahopetca«, kakor se je sinoči izrazil Jože Lisjak.
VI.
Veseli obrazi okrog in okrog. Jo s. Stritar.
Naposled se je imel izvršiti že davno nameravani, a odloženi izlet lesniške čitalnice v Sotesko.
Večer pred izletnim dnevom se je sukal pogovor županovih gostov zvečine okolo tega izleta.
198
Fr. Gestrin: Iz arhiva.
»Gospod sodnik, ali ste že naročili pri mesarji mesa za guljaš ?« vprašal je Koprivec sodnika, ki je prevzel nekako rediteljstvo.
»Naročil, seveda, prav izvrsten guljaš mora biti. Skoda le, da mi je obolel pomagač, gospod Zgaga! On bi mi vsaj drv nanosil skupaj!«  tožil je sodnik.
v
Zupanov Anton je pogledal Olgo, ki se mu je poredno nasmehnila.
»In kvart ne smete pozabiti, gospod sodnik, kvart!« hitel je okrajni komisar.  »Po guljaši se bode tarok jako prilegal! «
»Za vse je poskrbeno, gospoda, za vse, in prav dobro se bodemo zabavali!«
»In plesali bodemo tudi, gospod profesor, kaj ne da?« omenila je Olga proti Kodranu. »Kadrilja na travi, to bode krasno!« dostavila je afektirano, ne čakajoč Lovretovega odgovora.
»In koketirali«, zašepetala je Olgi poleg nje sedeča sestra gospa Koprivčeva na uho.
Jezno jo je pogledala Olga, a ko je ozrši se opazila, da Kodran ni čul sestrine opazke, prikimala ji je smehljaje se.
v
»Zal, da se je Suša prehladil! S petjem ne bode nič!« dejal je doktor Orel, kateremu bi bilo hudo, ko bi ne bilo petja, kajti imel je peti v  »Domovini«  bariton-solo.
»E, kaj še, prehladil!« tolažil je zopet sodnik. »To je samo pretveza ! Ali ne veste, da se dade vsi tenoristi prositi ? — Jutri nam bode Suša žvižgal kakor kos in Vi, gospod koncipijent, mu bodete s svojim krasnim glasom sekundirali!«
Orel ni odgovoril, le z levico si je vihal male brke. Na obrazu pa mu je bilo videti, da s sodnikovim poklonom ni nezadovoljen.
»Gospod Pavel, Vi nam lahko pripeljete s sabo novega grajskega gosta,«  rekla je gospa Pavlina.
»Jeden ji ni dovolj,« mislil je Pavel in pomembno pogledal gospo Koprivčevo in soseda ji Orla. Odgovoril je nekaj, da je še premalo znan z nadporočnikom pl. Hagerjem in da ne ve, bi se li odzval njegovemu vabilu,  ali ne.
v
»Čuden človek je menda res«, segla mu je županja v besedo. »Pisala mi je o njem prijateljica iz Ljubljane, kjer je bival skoro leto dnij.«
»A lep je«, opomnila je gospa Pavlina. »Kako impozantna postava!«
»Pa bogat. Na južnem Ogerskem ima baje velika posestva. Po rodu je sicer Nemec,   toda oče njegov se je izselil   iz Bavarskega ter
Fr. Gestrin: Iz arhiva.
199
si na Ogerskem kupil zemljišča in grad. Tudi njegov oče je bil čuden človek, jako pikantne dogodbice se pripovedujejo o njem,« govorila je županja skrivnostno.
Emil pl. Hager je bil resnično bogat; tudi postava njegova je bila impozantna. Na obrazu pa mu je prežito življenje neizbrisno zarisalo svojo zgodovino. »Živeti«, bilo je geslo mlademu nadporočniku, in vestno se je ravnal po tem geslu. Je li čudo, da si je sčasoma pridobil jako čudne, da, pogubne nazore o življenji. Emil pl. Hager je bil blaziran človek.
Njega sestra se je omožila z mlajšim bratom grajskega posestnika v Kotu, in na ta način je stopil nadporočnik pl. Hager v njega sorodstvo. Od burnega življenja razdraženi živci so bili baje vzrok, da je prosil dopusta in prišel v Kot. Tovariši njegovi so pa zlobno trdili, da se je zbal manevrov.
O vsem tem je vedela županja nadrobno povedati svojim gostom.
Česa pač ne zvedo skrbne matere, katere imajo za oddajo godne hčere ?!
Materi županji se je baš razvezal jezik in povedala bi bila še več, morda celo pikantnih podrobnostij, iz življenja nadporočnikovega, ako bi sodnik, kateremu se je že jelo zehati, ne bil opomnil, da je treba iti spat, kajti  »jutri bode treba zgodaj vstati«.
»Kdaj  odrinemo, kdaj?«  povpraševali so.
»Ob šestih zjutraj, točno ob šestih! Dva lojterska vozova bodeta čakala pred čitalnico.
»Ali bi ne bilo bolje, ko bi se odpeljali ob sedmih?« vprašal je koncipijent Orel, o katerem se je po vsem trgu vedelo, da jako rad spi.
»Ob šestih je odločeno in — basta!« odgovoril je sodnik skoro nekamo jezno.
»Prav je tako, popolnoma prav,« pritrjal je okrajni komisar. »Pa kvart ne pozabite, gospod sodniki«
Jeli so vstajati izza mize in se polagoma razšli.
(Dalje prihodnjič.)
Iz arhiva.
Povest.
Spisal Fr. Gestrin.
(Dalje.)
alo zelenja in cvetja, malo rose,  malo   v   nji   kopajočih  se medlih solnčnih žarkov, malo prezorne meglice — in vender je bilo jedno najkrasnejših juter,   kar jih rode   prvi dnevi meseca kimovca. Ni še bila polušesta ura, ko je že Jesniški sodnik hodil pred čitalnico in nadzoroval društvenega slugo, znašajočega razna krepčila na dva vozova.
Točno ob polušesti uri sta se bližala, kakor bi se bila dogovorila, oba pisarja vsak s svoje strani čitalnici.
Dasi ni bilo mraz, da, niti hladno, zavil se je Jaka Suša vender v težak pled do pod očij. Prišedši do voz je voščil sodniku pohrkuje dobro jutro.
»Vedno še hripavi, gospod Suša?«  vprašal je sodnik. »Vedno,  gospod sodnik, vender nekoliko boljši od včeraj.   Popil sem sinoči dva punša in pomoglo je nekoliko,«   odgovoril  je   lesniški tenorist z glasom, iz katerega bi nihče  ne  razbral   tenorja   ter   v   dokazilo svojim besedam dvakrat močno zahrkal.
Viri pa nam pripovedujejo, da Jaka Suša prejšnji večer ni punša niti videl, marveč pil je najprej surovo, potem pa vreto vino in pil je obojega toliko, da je bil prav dobre volje in je s svojim tovarišem z najčistejšim glasom prepeval.
Skoro so se jeli zbirati tudi ostali izletniki, in ko je v lesniškem cerkvenem stolpu udarila šesta ura, bili so že vsi na mestu — razven koncipijenta Orla.
Fr. Gestrin:  Iz arhiva.
*59
Suša se je ponudil, da ga gre klicat, kajti zbal se je, da bi črtali s programa  »Domovino«, ako ne pride koncipijent-baritonist. V »Domovini« je namreč hotel naš pisar pokazati, da ima, akoravno že ohro peli, svoj glas v oblasti, in gotov je bil, da bode žel neizmerno pohvalo.
Skoro se je vrnil s koncipijentom, kateri si je  mel zaspane oči.
Ko je okrajni komisar izprožil na Orla še nekoliko vsakdanjih dovtipov, posedli so na vozova in oddrdrali izpred čitalnice.
Bilo je vsega skupaj kakih dvajset izletnikov. Nekateri radi posla zjutraj niso mogli z domi, a obljubili so, da se pripeljejo po kosilu v Sotesko. Kodran in Pavel pa sta imela čakati voz v Kotu, mimo katerega je držala cesta.
Dasi so nekoliko tesno sedeli na vozeh, kalilo jim to ni dobre volje, katera je odsevala slednjemu družabniku raz obraz in zvenela iz glasu. Sosebno je bila vesela gospa Pavlina Koprivčeva, katera si je vedela prostor izbrati tako, da je moral sesti koncipijent poleg nje, kar je ta seveda rad storil.
Se je li gospa Pavlina veselila krasnega jutra, ali bližine doktorja Orla, ali odsotnosti svojega soproga, katerega je služba ovirala, da se že zjutraj ni udeležil izleta, ne vemo.
Jedva sta zavila vozova iz trga proti Kotu, že se je iz veselih mladih grl zibala zvonka pesem po voljnem zraku v prebujajoči se svet. Po pesmi so se cule šale, zabavljice in zopet pesem, dokler nista vozova obstala pred malinom, kjer sta ja pričakovala Kodran in Pavel.
Po običnih pozdravih sta sedla naša znanca na prvi voz, Kodran k Olgi, Pavel poleg Lisjaka. Jelice ni bilo.
»Kje pa imate svojo gospodičino sestro, gospod Pavel?« zaklical je z drugega voza okrajni komisar.
»Doma je ostala, glava jo boli',« odvrnil je Pavel, ko se je voz že zopet začel premikati.
Za nekoliko sta petje in pogovor na obeh vozeh potihnila, ali samo za nekoliko. Kmalu je začel okrajni komisar z ne bas zvenečim glasom začetkoma zase, a vedno glasneje: »Barčica po morji plava . . .« in vsi pevci in pevke so mu pomagali.
Meroma v pol ure so dospeli v Sotesko   in   poskakali  raz voz.
Bilo je, kakor da priroda v Soteski še dremlje. Gladina ribnika, v katerem so se zrcalila mirno, mrtvo stoječa drevesa, bila je gladka kakor steklo. Cvetice ob njega bregu niso še odprle svojih čašic temveč povešaje pisane glavice dremale so tiho. Tudi ptičjega petja ni bilo čuti. Samo iz goščave na hribu so se culi udarci sekire kakor zamolkel jek.
17*
260                                                   Fr. Gestrin:  Iz arhiva.
Dasi so bili izletniki razven Kodrana že večkrat v tem divnem kraji, vender je napravila ta mrtva, tožna veličastnost mogočen vtisek nanje.
Nekako jednak vtisek čutiš, ako stopiš za večera v veličastno ali zapuščeno in razpadajočo cerkev. Slike po stenah ti je zakril mrak, le semtertja blesti iz teme pozlačen okvir medlo naproti. Pred velikim oltarjem, čegar obrise jedva moreš ločiti v temoti, tožno brli večna luč. Nikogar ni v cerkvi in tebe obhajajo ozbiljna, tesna, a pobožna čustva.
In vender je bila Soteska veličastnejša. Zavest, da je cerkev postavila človeška roka, odvzame zgradbi polovico poezije. Sotesko pa si je ustvarila priroda sama v čast in slavo. . .
Jedini, ki se ni brigal za veličastno lepoto, bil je okrajni komisar. Ko se je okrepčal s požirkom slivovke, katere v takih slučajih Jože Lisjak nikdar ni pozabil vzeti s seboj, poiskal je pripraven prostor, kjer naj bi se kuhal guljaš.
Sodnik je bil zadovoljen s prostorom in privlekel iz košare ogromno ponev.
Komisar pa se je napravil s Pavlom in obema pisarjema nabirat suhljadi.
Ostali izletniki so se razšli po dva ali po več jih skupaj na vse strani, obljubivši, da se vrnejo, kadar bode guljaš pripravljen.
VII.
Da te ljubim, ti je znano.
S. Jenko. Kaj je hčerki vroče lice, Lasci razmeteni?
I. Jenko.
Olga in Kodran sta se ločila ne vedoč kdaj od ostalcev Korakala sta počasi ob ribniku, na čegar skrajnem konci, prav v vznožji hriba, je stal lesen križ. Streha nad razpelom je bila strohnela in padla na tla. Ob trhlem stebru se je ovijal bršljan. Okrog križa pa so se, Bog zna odkod, zasejale koprive in bohotno se dvigajoč zatirale rast bršljanu.
Bodo li jo zatrle ? — Po prirodnih zakonih gotovo 1
»Podoba vere«, mislil je Kodran stopajoč mimo žalostnega spomenika še žalostnejšega dogodka.
Namenila sta se na vrh hriba, odkoder se je odpiral lep razgled na Lesnice.
Fr. Gestrin:  Iz arhiva.
261
Stopala sta po mehkem mahovji in malo govorila. Olga je odtrgala spotoma kako cvetico ali resje. Rosa je blestela po pajčevinah, katere so se razprezale čez pot z veje na vejo.
Prej,  nego je mislil Kodran. dospela sta vrhu hriba.
»Poglejte, gospod doktor, kako krasno!« vzkliknila je razvese-ljena Olga ter pokazala s solnčnikom proti Lesnicam. »In naša hiša se tudi vidi, vidite, ona-le, iznad katere se dviga dim.«
»Res lepe so Lesnice, in gotovo mi bode težko delo, ločiti se od njih,«  odgovoril je Kodran.
»Ali mislite odpotovati?«  vprašala je Olga.
»Vedno ne morem tu ostati, dasi bi rad. Cez zimo pa menda še prebijem, osobito radi tega, ker sem našel v arhivu mnogo važnih dokumentov za našo zgodovino, katere mi je preučiti.«
Kodran je sedel na nizko, z mahom obraslo steno, zadnji ostanek nekdaj  imenitne romarske cerkvice.
»In ko odidem, pozabili me bodo vsi tukajšnji znanci, kakor je ljudstvo pozabilo tega zidovja, okrog katerega se je svoje dni tako rado zbiralo.«
Pokazal je razvaline.
»Mislite li res, da Vas bodo vsi pozabili?« vprašala je Olga poudarjaje besedico  »vsi«.
»Ali morda ne?«
Olgi je prišlo na misel, da bi ne bilo napačno, ako bi povesila oči, in storila je tako ter zamolklo odgovorila:
»Jaz gotovo ne — nikdar!«
Rdečica ji je obila lici. Nekatere ženske zarde se, kadar hočejo. —
Prijel jo je za roko.
»Ali naj  ti verjamem, Olga?«  vprašal je z drhtečim glasom.
»Lovro!« karala ga je Olga ljubeznivo in solze so ji zaigrale v lepih očeh.
Tudi solze se nekatere ženske, kadar hočejo. —
Strastno jo je pritisnil k sebi . . .
Vračaje se s hriba sta molčala še bolj, negoli prej, ko sta stopala navzgor. Toliko več so govorili njiju pogledi.
Bila sta že skoro pri lesenem križi,   ko ja je ustavil   neki   šum.
Kakih deset korakov od njiju so trije gabri tako nizko k tlom sklonili svoje veje in jih zapleli tako gosto drugo v drugo, da so §e sklenile v steno skoro neprezorno,
262
Fr. Gestrin:  Iz arhiva.
Izza te stene je prihajal šum.
Olga in Kodran sta upirala oči in — kar sta videla, spravilo je oba nekoliko v zadrego.
Za košatimi gabri sta stala gospa Pavlina in koncipijent Orel. Objel jo je bil okrog pasu in ji strastno poljubljal usta in oči. Ona se ga je oklenila z obema rokama okolo vratu in mu z isto strastjo vračala poljube. V razburjenosti svoji ni opazila, da so se ji razpleli lasje in vsuli na okrogli rami.
Kakor bi bila oba istih mislij, odvrnila sta se Olga in nje spremljevalec od tega prizora in krenila po poti mimo križa.
Kodran je nalašč tiho zakašljal, potem pa je Olgi jel govoriti o krasoti prirode, katera časih človeka popolnoma omami.
Pavlina je cula Kodranov glas in ozrša se ugledala skozi veje našo dvojico. Prepričana pa je bila, da nje in koncipijenta Lovro in sestra nje nista videla.
Naglo je stopila z Orlom za našima ljubimcema.
Dasi sta koncipijent in davčnega   nadzornika   soproga   brez   nobene   zadrege   govorila   o   raznih   vsakdanjostih,   dasi   se   idoč   s   Ko dranom in Olgo nista niti ozrla drug na druzega,   izdajala   so   vender njiju razpaljena lica prežite tihe sreče. —
Cetvorica je baš dobro došla do ostalih izletnikov, ki so sedeč po tleh in trhlih parobkih uživali po sodniku in njega pomočnikih pripravljeno jed. Cula je namreč zanimiv pouk okrajnega komisarja, kako se najpraktičneje love divje race.
»Sam Strnad mi je pripovedoval, kako jih je lovil,« kričal je komisar malone jezno, kakor bi mu kdo ugovarjal. »In prav tu-le jih je lovil,« zatrjal je kažoč na ribnik.
»Kako pa, kako?«  vpraševala ga je nestrpna družba.
»Jako primitivno, gospoda moja, jako primitivno in vender tako uspešno, kakor bi se nihče ne nadejal. Poslušajte torej! Vi vsi veste, kateri pa ne veste, tistim povem jaz, da se divje race kaj rade zbirajo na tem-le ribniku. To je vedel tudi Strnad. Dolgo časa je premišljal, kako bi si najceneje priskrbel račje pečenke na mizo, naposled si je izmislil pravo. Sel je na njivo, odtrgal ondu veliko bučo, iztrebil jo, izdolbel usta in oči ter jo vrgel v ta-le ribnik. Buča je plavala po vodi, a race niso plavale več. Bale so se buče in se niso spuščale na ribnik. To pa je bilo le nekaj dnij. Končno so se privadile buče in plavale so zopet po ribniku, kakor prej, ko je ni bilo. Zdaj seje zdel
Fr. Gestrin:  Iz arhiva.                                                   263
Strnadu čas ugoden. Nekega dne, ko se je zibala in potapljala mnogo-glava jata rac tu-le po vodi, priplazil se je slekši se v goščavi, ne da bi ga bile ptice videle, do ribnika in pod vodo do buče, katero si je počasi nateknil na glavo. Mirno se je potem buča bližala racam ne-skrbno zibaj očim se po vodni gladini. Ko se je približal raci po iztezaj daleč, zgrabil jo je za nogi ter jo potegnil pod vodo, kjer ji je zavil vrat. — Dvanajst jih je nalovil na ta način, in brez puške, gospoda, brez puške!«
»Z bučo!«   dejal   je   koncipijent in pomembno pokimal sodniku.
»Z bučo«, povzel je komisar, »z bučo, pa dvanajst v pol ure!«
Družba se je le na tihem smijala, ker na tako vesel dan ni hotela žaliti neradovoljno zabavnega pripovedovalca.
»Ali kadrilja, gospoda, kadrilja, kaj bode s kadriljo,« jel je klicati Jože Lisjak, ki se je prav za denašnji izlet naučil jako zamotan finale.
»Prej bodemo peli«, ugovarjal je svojemu tovarišu Jaka Suša, ki je težko čakal, da »očara« poslušalce z milobo in zvočnostjo svojega tenorja.
Ne vemo, kako bi se poravnali nasprotni mnenji obeh pisarjev, da ni posegla gospa Pavlina vmes.
»Bolje je, da plešemo,« dejala je, »petje prihranite za popoludne, ko dojdejo tudi še ostali čitalničarji.«
Suša je bil takoj zadovoljen, kajti če je imel več poslušalcev, rajši je pel.
In plesali so kadriljo. Citalniški sluga je tlačil škripajočo harmoniko, po mehki travi pa so se vrteli radostni plesalci.
Kodran je plesal z Olgo, a samo medla sta ples. Aranžer se je jezil in dvakrat je že strogo opomnil Kodrana, naj pazi. Lisjak pač ni vedel, kako važne pogovore imata zaljubljenca.
Olga je namreč pripovedovala Kodranu dogodek s Stipkom Zgago in vzroke, ki so jo napotili do takega koraka.
Seveda mu je vso stvar slikala smešno in v najlepši luči, nikakor ne sebično, kakeršna je res bila.
Dasi se je Lovro smehljal, čutil je vender v svoji notranjosti, da ga je pripovedovanje njega ljubimke neprijetno dirnilo. Nje besede so se mu zdele ledena sapa, brijoča čez mlado cvetje njega ljubezni. —-
264
Fr. Gestrin:   Iz arhiva.
Vender razmišljati o vsem zdaj ni utegnil, osobito ne, ker ga je Lisjak zopet opomnil, naj vsaj pri finalu pazi, češ, da je jako težaven.
In plesal je finale in molčal.
Olga je jela uvidevati, da mu je prezgodaj razodela dogodek z Zgago. A tolažila se je, da se bode dalo  še vse popraviti.
»Malo solz in malo jezne š6bice, pa bode zopet krotak kakor jagnje,«  mislila si je.
Po kadrilji je šla večina družbe na hrib k razpali cerkvici.
Komisar in oba pisarja pa so legli pod bukev in jeli mešati kvarte.
Kodran je hotel biti sam, da bi premislil o tem, kar mu je pripovedovala Olga, zato je izjavil družbi, da ne gre ž njo, ker je prišel baš pred kadriljo raz hrib.
Ko je Olga to cula —¦ tudi ona ni hotela   iti  z   ostalo   družbo.
Kodrana je to razdražilo, kajti vedel je, da je deklica samo zaradi njega tako ravnala, in hotel jo je jeziti.
Od svojih dijaških let že ni imel Lovro kvart v roki, in ako bi mu bil kdo pozneje prerokoval, da bode še kdaj v svojem življenji kvartal, rotil bi se pri vseh bogovih, da bi bilo to nemožno. Danes pa je prisedel k zbrani trojici in  začel metati kvarte.
Olga ga je videč, da se je ogiblje, pogledala strupeno in odšla na breg ribnika. Mehanično je metala ribam drobtine, v prsih pa so ji plale strasti.
»In   vender   bode  moj, mora biti!«  ponavljala si je tiho, Izletniki se še niso vrnili s hriba, ko se je na cesti od Kota prikazal koleselj.   Kmalu   se  je   približal   toliko,  da   so   se   dali   razločiti prihajalci.
Bili so mati županja, Jelica in nje brat.
»Ravno zdaj«, zamrmral je jezno komisar, vrgši izvrstne kvarte. s katerimi je hotel igrati »šolo«, na stran in z najslajšim obrazom priklonivši se materi županji in nje hčerki.
»Skoro ne bi bili prišli, ali Jelica je le silila in silila. Zbali smo se dežja,«  rekla je mati   županja.
Res so se od juga jeli dvigati temni in deževni oblaki ter pre-prezati nebo. Listje po gozdu je čudno šumelo, kakor šumi le pred nevihto. Po ribniku so se vili kolobarci.
Fr. Gestrin :  Iz arhiva.
2O5
Kmalu potem, ko so se vrnili izletniki s hriba, bilo je že vse nebo zagrnjeno s temnosivimi oblaki in preostajalo ni druzega, nego posesti na vozove in vrniti   se v   Lesnice.
Jaka Suša je sicer zagotavljal, da se bode še vse »prevleklo«, ko ga pa družba ni hotela poslušati, sedel je na voz in tiho zaklel. In kaj bi ne? Saj mu je splavala   »Domovina«  po vodi!
Tudi okrajni komisar ni bil zadovoljen z izletom. Sinoči je še v postelji računjal, koliko si bode prisušmaril pri taroku — in dobil je le nekaj   desetič.
Olga je sedla jezna na Jeličino mesto   v koleselj.
Mislila je, da bode s tem dražila Kodrana, ali varala se je ljuto. Lovro je bil vesel, da se ga je ogibala. Sedel je na zadnji klopi loj-ternika in gledal spredaj sedečo Jelico, ki se je živo razgovarjala s sosedom si  — Pavlom.
Snela je klobuk z glave in sapa je vila nje lase. Kodranu pa je nehote prišla na misel židovska poslovica, da tiči za vsakim ženskim kodrom tisoč vragov.   -  Danes je pač sovražil vse ženske. . . .
Niso še dospeli do Kota, ko se je začulo otlo grmenje, in jele so padati debele  kaplje.
Vozniki so pognali konje.
V Kotu je Kodran stopil z voza ter se poslovil.
Pavel in vsa družba so ga sicer silili, naj gre v Lesnice, kjer bodo nadaljevali ponesrečeno zabavo, toda on se je izgovarjal, da ga hoče glava boleti.
Prišedši v svojo sobo je odprl okno na iztezaj in gledal za vozovi. Ko so mu ti izginili iz očij, umeknil se je od okna in stopil ne kolikokrat po sobi   semtertja.
»Neizrečno sem bil bedast«, siknil je med zobmi in segel po smodko v žep.
Prižgal jo je, legel na zofo in puhajoč sinjevkaste kolobarje v zrak mislil o denašnjem   izletu.
(Dalje prihodnjič.)

360                                                   Fr. Gestriii:  Iz arhiva
Iz arhiva.
Povest. Spisal Fr. Gestrin.
(Dalje.)
VIII.
Hiit' dich, mein Freund, vor grimmen Teufelsfratzen, Doch schlimmer sind die sanften Engelsfratzchen.
Heine.
ovro ni bil bas one naravi, da bi takoj vzplamentel za vsako bitje, ki nosi žensko krilo, ali dobro mnenje je imel o ženskah.
Takšni smo končno vsi. — Ce pa izgubljamo ali morebiti izgubimo to dobro mnenje, krive so zastopnice nežnega spola same, ki časih (taki slabi hipi so pri njih sicer jako redki) vender-le preslabo zakrivajo svoje slabosti
Tak6 je bilo tudi s Kodranom.
Ležal je na zofi, ali v glavo mu ni hotelo, čemu je Olga njemu pripovedovala danes vso spletko s Stipkom.
Ali se mu je s tem hotela zvesta ljubovnica pokazati odkritosrčno, in tako še bolj razplameniti njegovo ljubezen? — Ako bi bilo to, razkrila bi mu bila vso stvar že lahko prej,   morda celo  predno se je izvršila.
Čemu ni storila tega ? — Je li vedela, da se mu bode s tem jako malo prikupila ter si je zbok tega hotela prej zagotoviti njegovo ljubezen ? — Zakaj mu je pač sama vse pripovedovala? — Se je li bala, da ne bi zvedel spletke od druge strani, zakaj zvedeti jo je naposled moral?  —
Lovro si je moral priznati, da bi mnogo bolje vplivalo nanj, ako bi dogodek z Zgago čul iz drugih ust, nego iz onih, katera je pol ure prej vroče poljubljal. — Morda bi potem mogel Olgo še ljubiti, ali tako . . .
Vender, čemu je bila vsa ta spletka ? —
Premetaval se je po zofi, in brez števila jednakih vprašanj se je vsipalo nanj. Jezno je vlekel dim iz smodke, skoro dogorele, in jezno ga puhal v zrak.
Po mostovži so se začuli škripajoči, počasni koraki. Kodran je spoznal hojo pl. Hagerja.
Stožilo se mu je po družbi, zato je glasno zakašljal, ko se je približal prihajač njegovim vratom. Koraki na hodniku so potihnili, in za malo časa se je culo trkanje na duri Kodranove sobe.
Fr. Gestrin:  Iz arhiva.
361
»Noter!«  zaklical je Lovro in poravnavši se vstal z zofe.
Počasi so se odprla vrata, in še počasneje je stopil v sobo častnik.
»Oprostite, gospod doktor, ako Vas motim; ali dolgočasim se tako, da bi Vas bil že davno poiskal, ko bi bil vedel, da ste doma,« govoril je plemič z 6nim baje prirojenim, a menda večkrat priučenim hohnjavim glasom ter upognil nekoliko tilnik v poklon. Hrbet je ostal ravan.
»Je li danes zaklet dan, da se mora človek dolgočasiti?« povzel je Kodran besedo. »Glejte, tudi meni se ni godilo bolje od Vas, in prav veseli me, da ste se oglasili pri meni.«
»Vi ste se tudi dolgočasili ? — Saj ste bili na izletu, katerega se je udeležilo več dam — celo interesantnih dam, kolikor sem mogel opaziti, ko ste se peljali tod mimo. — No, jaz na Vašem mestu ne bi tožil o dolgem času. Ali pomislite moj položaj! Vse dopoludne sem lazil po vrtu in menda še ničesar mislil nisem, samo klel sem v srci pusti Kot. Nomen est omen! — Naposled je menda vender moja jeza segla do neba, zakaj prijazna sreča mi je naklonila družico v oskrbnikovi hčeri. Stopil sem k nji, ko je z grede trgala cvetice za namizno kito, in ji začel govoriti o tem, kar najbolj šegače občutljiva srca preddvajsetletnih deklic in dozorelih devic — o ljubezni. — Ugajalo mi je, kako se je dekle zardevalo o mojih besedah, in sam vrag me je zmotil, da sem jo objel okrog pasu in jo hotel pritisniti k sebi. — Ptičica je zavrisnila, zmuznila se mi iz rok in odpršela v grad. Jaz pa sem bil zopet sam. Hodil sem po vrtu in za kratek čas odbijal s palico cveticam dehteče glavice. Taka je bila moja denašnja zabava,« končal je pl. Hager,  »in zdaj trdite še, da je bila Vaša slabejša!«
»Gotovo!« odgovoril je naglo Kodran ter mu začel pripovedovati svoj denašnji dogodek z Olgo.
Nekateri ljudje imajo slabost, da večkrat čutijo potrebo izpovedati svoje največje skrivnosti. Kadar se jim pa vzbudi ta potreba, ne mislijo, komu se zaupavajo. Da se takšna slabost mnogokrat bridko maščuje, umeje se samo ob sebi.
Vender se tega Kodranu ni bilo bati. V malo dneh, kar je občeval s pl. Hagerjem, spoznal je, da častnika vsaka stvar zanima le tisti hip, ko jo gleda ali posluša, trenutek potem se ne briga več zanjo.
»Tako je bilo!« končal je Lovro svoje pripovedovanje. »In baš, ko ste prišli, premišljal sem, čemu je bila vsa ta komedija, čemu?« —
»Ha, ha, ha;« nasmijal se je častnik s hripavim smehom. »No, in vzroka niste našli?«
»Priznati moram,  da ne.«
362                                                    Fr. Gestrin:   Iz arhiva.
Pl. Hager se je zopet zasmijal in sedel na stol ob oknu. Dolgi nogi pa je iztegnil daleč pred se.
»Vidi se Vam, da ne poznate ženskih! —Jaz sicer ne vem, kakega značaja je Olga, tudi mi ni znano razmerje med njo in lekar-nikom na jedni in Vami na drugi strani, ali kolikor morem sklepati iz tega, kar ste mi ravnokar povedali, prepričan sem, da je bila vsa ta spletka poskušnja, s katero je hotela odstraniti lekarnika s poti, s poti do — Vas. — Vi ne poznate ženskih, dejal sem Vam že. On6 uporabljajo vse, kar morejo, ako so si vteple v glavo, da hočejo kaj doseči. Ako ženska ve, da radi stiskate nje ročico, porabila bode vsak slučaj, da Vam pomoli obe. — Ako ve, da Vam ugaja, kadar poveša oči, povešala jih bode tako očitno, kakor dela igralka, kadar hoče, da opazi to zadnja galerija. — Navel bi Vam lahko še hujših primerov, iz katerih bi se prepričali, da ženska žrtvuje vse, samo da doseže svoj smoter, da ji ni sveta ni čast, ni poštenje, nič, prav nič. Čim lepša, tem strastnejša je v takšni borbi. — Vender jim tega ne štejem v zlo. Čemu tudi ? — Pajek nastavlja svoje mreže, da ujame mušico, čemu bi ženska ne smela loviti moža? — Zal, da je mnogo mož, ki se dade ujeti! Zato pa Vam pravim, ogibajte se ženskih, dokler jih ne poznate! Ko jih bodete preučili, ravnali bodete, kakor jaz. — Meni je ženska cvet, katerega utrgam, ako mi ugaja. Vi me gledate začudeni ? Mari ne smem odtrgati cvetu? — Ako ga ne odtrgam jaz, odtrgal ga bode drug, ki pride za mano, in ako ga ne odtrga nihče, posekala ga bode kosa, in nikdo ne bode imel ničesar od tega. — Res je, da ima nekatero cvetje trnje, ali kaj to ? Ako Vas zbode, pustite je in idite svojim potem! Le neumne veše letajo toliko časa okolo luči, da se osmode. . . Toda dovolj! Ženske so zvite, in prav delajo! Kdor pa jih pozna, tist jih ne spoštuje. Morda se Vam bode za zdaj, ponavljam, za zdaj, zdela sodba moja prestroga; jaz ne morem za to. Prepričani pa bodite, da se bodete spominjali mojih besed in jim pritrjevali. — A zdaj zdravstvujte, in ako nimate drugega opravka,  premišljujte besede mojeT češe Vam ljubi!«
Leno je vstal, podal Kodranu roko in polagoma   odšel   iz sobe.
v
»Čudni, prečudni nazori — in kako hladnokrvno jih izreka,« mrmral je Lovro, ko so se zaprla vrata za plemenitim vojakom.
Potem pa je sedel za mizo, oprl se z obema lehtema 6bnjo, položil glavo ob dlani in mislil. Po glavi so mu šumele besede častnikove.
Kar pa je mislil, ni bilo na korist Olgi.
V tem se je razjasnilo nebd, dasi je palo le nekaj kapelj na zemljo. Zrak pa je bil še bolj otohel nego prej.
Fr. Gestrin: Iz arhiva
3^3
Ko je Lovro dvignil glavo, jelo se je že mračiti. Tesno mu je bilo v sobi, vzel je klobuk in šel ven.
Po stolbi stopajoč je premišljal, kam bi krenil. V Lesnice ? — Ne, k županovim nikdar več! — Ali v trg gre vender lahko. — Da> v trg, k lekarniku! Tam bode še natančneje zvedel vso spletko.
Stopil je hitreje in skoro je bil v drevoredu.
Ko je nekaj časa korakal, začul je človeške glasove. Hotel ni, da bi ga kdo srečal, zato se je skril za visok grm ob strani.
Kmalu sta se približali dve osebi kraju, kjer se je skrival. Lovro je prepoznal Pavla in Jelico.
»Ti ne veš, Jelica, kako sem srečen. Ti si moje vse, jaz te obožujem, angelj moj!«  govoril je Pavel.
Kodran se je nehote spomnil Hagerjevih besed: ,Zenske so zvite, in kdor jih pozna, tist jih ne spoštuje', in se ironično nasmehnil.
Jelica je nekaj odgovorila Pavlu, toda govorila je tako tiho, da je Kodran ni mogel razumeti.
Sumnil je Lovro že davno, da se njegov prijatelj in županova mlajša hčerka ljubita, in veselilo ga je, da se je danes potrdila njegova sumnja.
Zaljubljenca sta odšla počasi mimo grma in Kodran je že hotel stopiti iz svojega skrivališča ter nadaljevati svoj pot, ko ugleda drugo dvojico bližati se.
Bila sta Olga in nje brat.
Olga je namreč vedela predobro, da ni storila prav, ker se je dopoludne tako nepazno razodela Kodranu, in premišljevala je od tistega nesrečnega hipa, kako bi popravila nepremišljeni svoj korak.
Začetkoma je mislila, da bode proti Lovretu uspevala s trmo in ustavljanjem, ali čimdelj je premišljala, tembolj je bila prepričana, da tako ne pojde. Sklenila je torej s priliznjenimi govori pridobiti si razžaljenega ljubovnika. Česa pač ne vzmore ženska zgovornost 1
In ni ji dalo ostati doma. Pregovorila je svojo sestro in brata, naj gredo Pavla spremit in zajedno izprehodit se, dasi jim je bilo po izletu pač malo do izprehoda, najmenj menda nji sami. Ali nadejala se je, da dobode morda Kodrana v Kotu, kajti hotela je čim prej začeti svoj načrt izvrševati.
Da bi bila vedela, kako ji je bil v tem hipu blizu!
A tega ni vedela in zato je popolnoma hladnokrvno nadaljevala nasproti bratu, kateremu je vse zaupavala, baš ko sta prišla mimo grma, svoj pogovor:
». . . Sicer mi ni stotino toliko za dolgočasnega knjigožrca v Kotu, kakor za interesantnega in plemenitega Hagerja, ali Kodran je goto-vejša partija, in treba se ga je držati, Ako bi hotela, lahko , , ,«
3<H                                                   Fr. Gestrin:   Iz arhiva.
Dalje ni slišal Kodran. Toda še to mu je bilo preveč. Prebledel je nekaj časa stal odrevenel, kakor kip. Po glavi pa mu je vršelo: »Dolgočasen knjigožrec . . •  dobra partija ... pl. Hager . . .«
Zasmijal se je zamolklo in divjal po poljski bližnici proti gradu nazaj. Kdor bi ga pa videl, kako je dirjal in s klobukom v roci mahal po zraku, mislil bi, da je blazen.
Ves zasopel je dospel mnogo pred obema   dvojicama   do   Kota.
Stopil je v oskrbnikovo sobo in se oprostil, da ne more priti k večerji.
Dasi se je delal mirnega, vender se mu je poznala na obrazu notranja razburjenost. Oskrbnikova soproga je glede na to majala z glavo in opomnila proti svojemu možu:
»Kakšni čudaki so ti učeni ljudje!«
Sirec ni ničesar odgovoril, le nasmehnil se je nekoliko.
Kmalu potem je vstopil Pavel. Poslovil se je pred gradom od spremivše ga trojice, od katere se vsaj jedna oseba ni vračala zadovoljna domov.
Ko je zvedel, da Lovreta ne bode k večerji, šel ga je iskat v prvo nadstropje. Ali vrata do Kodranove sobe so bila zaklenjena. Pogledal je skozi ključanično luknjo, ali videl ni ničesar, zakaj v sobi je bilo tema.
Lovro ni prižgal luči. Prišedši v sobo, zagnal se je oblečen na posteljo in strmo zrl pred se. Nekaj časa od silne razburjenosti ni mogel ničesar misliti, a polagoma se mu je ohladila vroča kri in vsi denašnji dogodki so se mu vrstili pred duševnimi očmi, vse besede, kar jih je danes čul, zvenele so mu znova na uho. — Toliko radosti in toliko bridkosti jeden dan!
A verjel je samo jednim besedam: onim, katere je čul iz ust plemenitega častnika, in dobro je videl samo jeden dogodek: prizor, katerega je opazoval z Olgo vračajoč se od razvaline nad Sotesko.
Vender zdelo se mu je, da se skrivata za sklepajočim se ga-brovim vejevjem pl. Hager in Olga.
Stiskal je hladno dlan ob glavo in čestokrat zamolklo zaječal. Pozno v noč je zadremal.
Skozi odprto okno pa je posijala luna in nje žarki so trepetali po starodobnem pohištvu. Cvrlikanje cvrčkov se je culo z vrta in hladen veter je nosil vonjavo venočih cvetic v sobo.
(Dalje prihodnjič.)
558                                                    Fr. Gestrin:  Iz arhiva.
Iz arhiva.
Povest. Spisal Fr. Gestrin.
IX.
Toda la vida es sueno, Y los suenos suefios son!
C al deron.
inila je sedma ura, ko je stopal Lovro po širokih stopnicah v pritlično jedilnico, kjer je vsak dan zajutrekoval.
Razburjenost včerajšnjega dne se mu je nekoliko polegla, vender so mu žalostni dogodki in   neprijetni   vtiski ostavili svojo sled:  —  resen obraz.
Stopivšemu v jedilnico je prišla nasproti Anica, pozdravila ga, potem pa hitela v kuhinjo, da mu prinese zajutrek.
Tačas, ko je Kodran zajutrekoval, pripovedovala mu je hči oskrb-nikova, da je oče odšel s Pavlom za rana na lov, mati pa da se je odpravila v Lesnice po opravkih.
»In kje je pl. Hager?«  vprašal je Lovro.
Besede, katere je čul včeraj iz častnikovih ust in katere je na večer premišljeval, ugajale so mu v njega sedanjem položaji tako, da so se mu zdele istinite, in da bi rad še kaj takšnega slišal.
Cestokrat, kadar drugače ne more, tolaži se človek, slepeč samega sebe, z zanikanjem in zaničevanjem.
»Gospoda nadporočnika še ni bilo iz svoje sobe«, odgovorila je Anica, a videti ji je bilo, da ji je pogovor o plemenitem častniku neljub. Spominjala se je njega včerajšnje usiljivosti.
Kodran je opazil to in bas radi tega nadaljeval pogovor v pričeti smeri.
»Dovolite, gospodičina, da Vas vprašam, kak6 Vam ugaja najnovejši gost v Kotu?«
»Vojaška uniforma ni bila nikdar simpatija moja«, odvrnilo je dekle nejevoljno.
»Čudno! — In vender se navadno govori, da sta dvobarvno sukno in rožljajoča sabljica najboljša premagovalca ženskih src,« govoril je Lovro poredno  se  nasmihajoč.
»To je govorica, gospod doktor, prazna govorica, katero je ustva rilo samoljubje plitvih častniških možgan.«
Fr. Gestrin: Iz arhiva.
559
»Verjel bi Vam, toda pl. Hager me je drugače poučil,« opomnil je Kodran.
»Tak6 ? — Radovedna sem, kaj Vam je pravil.«
Anica se je posmehnila.
»Dejal mi je, da se ženskim ne sme zaupati, da so zvite, samo-ljubne, sebične . . .«
»In tako dalje brez konca in kraja!« seglo mu je dekle v besedo. »Vi pa ste mu verjeli? — Prav, ako mu verjamete! Ce ste ga izbrali svojega učitelja, morate mu biti zaupljiv učenec. — Zagovarjala ne bodem ženskih, ne zdi se mi potrebno, omenjam samo, da pregovor pravi: ,Kdor najbolj graja, kupi.'«
Lovro se je ozrl dekletu v temne oči, da bi videl, kakšen vtisek so napravile njega besede nanjo. Ko pa je opazil, da se v njih globini bliska zatajena jezica, bilo mu je skoro žal, da je izrekel ostro obsodbo.
»Saj jaz ne mislim tako, jaz sem le —« hotel se je opravičevat'.
»Le molčite in ne opraščajte se, gospod doktor, in verjemite izvrstnemu učitelju svojemu, ha, ha!« Ironiški se je zasmijala in stopila k oknu.
V tem so se odprla vrata in v sobo je stopil — nadporočnik pl. Hager. Obut je bil v visoke škornje, ob katere je priklanjaje se bil s prožno paličico.
»Poljubljam Vam nežno roko, gospodičina Anica! — Dobro jutro, gospod profesor!« pozdravljal je s počasnim, odmerjenim glasom, pristopil nato k mizi in se leno iztegnil na stol,
Anica se je molče poklonila in odšla po zajutrek.
»Vpraševal sem že po Vas, gospod nadporočnik, a dejalo se mi je, da Vas še ni bilo iz sobe,«  začel je Kodran  pogovor.
»Eh, lahko, da bi me ne bilo in spal bi še, ako bi ne bilo v tem zakletem brlogu hlapca in dekle. Ali to dvoje bitij se postavi na vse zgodaj kakor nalašč pod moje okno ter kriči in tuli, da me iz-kriČi in iztuli iz spanja. Vstal sem, šel v hlev, oštel deklo in švrknil starega švepca z bičem preko hrbta, potem sem ukazal osedlati svojega Armina in odjezdil na piano. Do sedaj sem jahal iskajoč zanimivih dogodkov, aH ves pot sam videl le nekaj starih babščet, ki so pukala repo.«
»Repa je časih tudi dobra jed«, hotel je Kodran zbosti pleme-nitaša.
»Gotovo, ljudje in ščetinci jo jed6 in zadnji imajo po mojih mislih boljši ukus nego prvi,«  odvrnil je častnik in prekrižal nogi.
560
Fr. Gestrin:   Iz arhiva
Lovreta je jezilo, da mu nadporočnik ne ugovarja. Bil je slabe volje in rad bi se pričkal.
Anica je prinesla zajutrek in hotela oditi.
»Kam tako naglo, gospodičina ?«  zadržaval jo je Kodran.
»Oprostite, da moram oditi, opravka imam v kuhinji. Sedaj se itak ne bodete dolgočasili; gospod nadporočnik je izvrsten družabnik, osobito kadar poučuje o ženskih vrlinah.«
Zavrtela se je na peti in izginila v kuhinji.
Pl. Hager je pomembno pogledal svojega tovariša. — Lovretu je bil ta pogled neprijeten; vstal je in se jel izprehajati   po  jedilnici.
»Kakor vidim«, začel je častnik, »pravili ste dekletu o najinem pogovoru glede ženskih. Ne zamerjam Vam tega, toda nespametno ste ravnali in s   tem ravnanjem  baš   podkrepili   včerajšnjo   mojo   trditev,
v
da ne poznate ženskih. — Ženski zaupati, ha, ha! Toda ne govorim več o tem, inače si še pokvarim z Vašo pomočjo   novi   svoj   načrt.«
»Smem li poznati ta novi načrt?«
»Čemu? — Ako se mi posreči, spoznali ga bodete; ako mi iz-podleti', bolje, da ga ne veste,«  odgovoril je pl. Hager.
Kolikor si je Kodran poprej častnika želel, toliko mu je sedaj presedal. Zat6 se je poslovil, češ, da ima dela, ter odšel v arhiv.
Nekaj dnij ga že ni bilo ondu. Z nekakim zadovoljstvom je torej sedel zopet na stari stol in jel prebrskavati listine. Precej časa je delal, a ravno ko je hotel odpreti star kodeks, šinila mu je menda druga misel v glavo. Položil je obsežno knjigo na mizo, kakor da jo hoče pripraviti za drugikrat in odšel iz arhiva in iz gradu.
Pot ga je vodila v Lesnice k lekarniku.
v
Stipko Zgaga je lenaril na zofi in čital jednega 6nih romanov, ki v slabi nemščini na slabem popirji slikajo krvave dogodke in polzke prizore.
Ko je stopil Lovro v sobo, prestrašil se ga je tako, da mu je padla knjiga iz r6k, in da niti odgovoriti ni mogel njega pozdravu. Vender kmalu se je jel zopet zavedati iz kretanja in prvih besed Ko-dranovih uvidajoč, da ima nepričakovani njegov gost popolnoma miroljubne namene. Široko je odpiral oči, ko mu je začel Lovro pripovedovati o vsi spletki, in blažen mir mu je legel v srce, ko je čui, da je bil dni poziv na dvoboj le prazna izmišljotina bodisi Olgina, bodisi nje pomagačev. — »Bolezen«, radi katere je neradovoljno preležal lepe ure doma, minila ga je takoj, in z radostjo je bil pripravljen, da spremi Lovreta do konca Lesnic. Saj pojde mimo županove hiše in uzre morda po dolgem času njo . . . njo . . .  Olgo svojo! . . .
Fr. Gestrin:  Iz arhiva.
561
Le jedna trpka kaplja mu je kanila v neizmerno radost in jo zagrenila. Hvala Bogu, da ne za dolgo!  — Kodran je hotel,  da se s
v
Stipkovo pomočjo osveti Olgi, in radi tega je tudi prišel k njemu. Toda s tem lekarnik ni bil zadovoljen, dasi bi imel ravno on največ vzroka zato. Uvideval je sicer nekoliko, kolikor so mu pač dali slabi možgani, da je bil on tisti, ki je v tej spletki igral najžalostnejšo vlogo, vender, da bi se radi tega sedaj maščeval — nikakor ne! Odkar je poznal Olgo, do denašnjega dne mu je cvela v zaljubljenem srci zavest, da ga le nje ljubezen more osrečiti, z osveto pa bi si le nakopal nje srd. Zato je zbral vso svojo govorniško silo in jel Kodranu dokazovati, da je odpuščanje najplemenitejše maščevanje. Lovro se je, spoznavajoč lekarnikove namene, smehljal starim, premletim frazam in naposled obljubil srečnemu Zgagi, da se bode ravnal po njega ple menitih naukih ter se maščeval z odpuščanjem.
Blaženi Zgaga!
Najrajši bi za to izjavo objel Lovreta, toda vzdržal se je in ga le z žarečim obrazom ponosno korakajoč poleg njega spremljal skozi Lesnice. Prišedši do županovih ozrl se je ljubeznivo in Bog vedi čemu tudi zmagoslavno v okna. Takisto je Kodran pogledal kakor slučajno tja. Za steklom je zapazil svetlo uniformo Hagerjevo.  —  —
»Kaj dela on tu?« prišlo mu je na misel. »Izvršuje li morda nameravani svoj načrt ?«  ......
Pogladil si je čelo z dlanjo in nadaljeval s Stipkom pričeti pogovor o izletu. Olge se ni hotel spominjati.
Zgaga pa mu je bil nepazen poslušalec. Misli so mu blodile povse drugod in jedva je dočakal trenutka, da se je mogel na ovinku proti Kotu posloviti od Lovreta.
Dasi bi sedaj najrajši kakor ptica poletel, vračal se je ipak le s počasnim korakom proti trgu. Spotoma se je nekolikokrat ozrl, da li gleda Kodran za njim. V se zaljubljeni bebci vedno mislijo, da ves svet opazuje njih ravnanje.
Stoprav, ko je Lovro izginil za grmovjem, podvizal je lekarnik svoj hod. — Dospevši do županovih, zavil je noter. Stopil pa ni, kakor je bila doslej njegova navada, v gospodsko sobo, temveč sedel je za rdeče pregrnjeno mizo, kjer so obično sedevali preprostejši pivci.
Olga ga je pri mizici svoji v drugi sobi šivajoč zapazila. Prestrašila se je nekoliko njegovega prihoda     Prej   ga je   namreč  videla
v
v družbi s Kodranom in pravilno je sklepala, da Stipko ve vso spletko. Vender kmalu je pregnala strah s prirojeno   samozavestjo.
3&
562
Fr. Gestrin: Iz arhiva.
Pl. Hager, ki je bil jedini gost, opazil ni niti prihajača, niti 01-ginega strahu.
Cviček, katerega je prinesla točajka, teknil je Stipku nenavadno dobro. Saj ga pa tudi že dolgo ni pil. — Ko se je nekoliko okrepčal, sesvalkal si je cigareto, jel puhati dim pred se na rdeči prt ter natezati ušesa, da čuje, o čem se pogovarja plemeniti gost z dekletom v drugi  sobi.
»Res, jako čudni so Vaši nazori, gospod nadporočnik,« dejala je Olga.
»Popolnoma prirodni, gospodičina,« odgovoril je pl. Hager.« Življenje naše je podobno snu, ako nam ta sen ni sladak, krivi smo sami.
v
Stvarstvo nam je pokorno, uporabljajmo je torej v svojo korist. Ce je pri tem kdo naših bližnjikov na škodi, kaj nam tega mari ? Ima li kaj soli v glavi, včdel si bode že pomagati. Naj Vam navedem primer! Recimo da imate, gospodičina, ljubljenca, ki Vam je od vsega srca udan, in katerega tudi Vi iskreno ljubite. Oba sta srečna, vajino življenje je krasen sen. Slučaj pa nanese, da spoznam jaz Vas, in da se mi v tem hipu porodi prepričanje: ako bi te ta deklica imela rada, potem bi bil srečen. Zberem torej vse svoje moči in se trudim, dokler si Vas ne pridobim. (Kaka ženska se namreč uda sladkim besedam, in sram bodi moškega, ki si ne more pridobiti ženske.) Pridobim si torej Vas, in odslej bi bila midva srečna. Vi ste se v svojem snu samo prebudili, a takoj zopet zaspali, da znova morda celo lepše sanjate. In Vaš prejšnji ljubimec? — Ako je pameten, presanjai bode v naročaji druge izvoljenke svoje življenje.«  —
»Razumejem Vas, gospod nadporočnik,« vzkliknila je Olga. »Opravičiti hočete s tem moško nezvestobo.«
»Ženske li niso nezveste?« vprašal je pl. Hager ter si vihal brke. —
»Časih so nekatere, ali tolikokrat kakor moški, ne!«
»To baš dokazuje, da imajo ženske menj možgan, nego moški,« odgovoril je častnik.     »Nobena   stvar   na   svetu   ni  vredna,   da   bi  se človek za vedno navezal nanjo, niti svet sam ne. Ako si se naveličal ženske, čemu bi je ne ostavil?!   Življenje so sanje, sanje so pene.   In kaj je ljubezen? — Lepe sanje, torej tudi pena!«
»Rekla sem Vam že, da imate jako čudne nazore,« segla mu je Olga v besedo.
»In jaz sem Vam odgovoril, da so popolnoma prirodni,« zavrnil jo je pl. Hager.  »Sicer Vam jih pa nikakor ne usiljujem.    Ljudi je v
Fr. Gestrin:   Iz arhiva.
563
obče težko prepričati. Drug drugega uči: Trpi! Nalagaj si bremena, pod katerimi pešajo dušne in telesne   moči,   potem   pa  jadikujejo,   da
v                                                                                                   v
je naš svet ,dolina solz'. — Čemu se pa jočete ? — Čemu trpinčite sami sebe? vprašal bi jih. — Toda prebedasti so, da bi kdaj o tem razmišljali!«
»In usoda?« vprašala je Olga.
»Vi menite, da usoda ravna z nami?« dejal je nadporočnik. »Prazna izmišljotina bolnih filozofov! Mi ravnamo s svojo usodo! — ,Vsak je svoje sreče kovač', pravi narodni pregovor, in v marsikaterem narodnem pregovoru tiči več modrosti, nego je more spraviti na dan legija modrijanov.«
Olga je uvidela, da ne pride nadporočniku do konca, torej je rajša molčala. Zrla je skozi okno, kjer so na oskromnem vrtci ob hiši usihajoče cvetice z zadnjimi močmi srkale življenje iz medlih solnčnih žarkov, in mislila o besedah častnikovih. Nazori njegovi so se ji zdeli nenavadni, in zato on sam zanimiv.
Pl. Hager je nekaj časa molče slonel ob mizi, potem izpil svoje pivo in se poslovil od dekleta. S seboj pa je nesel veselo zavest, da njega poset pri županovih ni bil brez nobenega vpliva na Olgo.
Po odhodu častnikovem je ostala deklica še vedno zroč skozi okno, in Stipko Zgaga je imel najlepšo priliko, občudovati zapeljive dražesti dražestnega ji telesa. Srce mu je prekipevalo od ljubezni, toda približati se ji ni upal.
Olga je čutila, da jo motrijo lekarnika zaljubljeni pogledi, in pri-jalo ji je to. Ostala bi bila mirna na svojem sedeži, da je ni v veži poklicala mati.
Zgaga je mislil, da se sestane v veži s svojo oboževanko, zato je naglo izpil svojo merico in odšel. Toda v veži ni bilo Olge, niti ne pred hišo.
Krenil je proti domu.
Z zadovoljnim smehom na lici je odzdravljal srečevalcem in zahvaljeval znance,  čestitajoče mu na ozdravljenji.
Blaženi Zgaga!                                                    (Dalje prihodnjič.)
36*
Fr. Gestrin:   Iz arhiva.
623
Iz arhiva.
Povest. Spisal Fr. Gestrin.
X.
Die Leutnants und die Fahnderichs, D as sind die kltigsten Letite.
H e i n e.
ivi oblački so se vozili leno po nebu ter časih in časih zastirali slabo sevajoče solnčne žarke.
Na vrtu v Kotu so pričale večinoma gole gredice, da je prišla jesen s svojo tožnostjo v dežel. Po stezicah je šumelo velo listje. Vrabci so se izpreletavali po največ že golih vejah in posedali po gredah. Okrog grajskega stolpa pa se je vila črna jata kavk.
Cvetice so zvečine otresle pisana svoja krilca, le pod staro lipo sredi usehle trave je povešal zapoznel cvet velo glavico. Brez družice, samoten, ostavljen stal je ondu cvet, in le stari prijatelj, davni znanec, rmeni solnčni žarek se mu je časih približal in ga božal po velih licih. A vzdramiti ga ni mogel iz tihe tožnosti. —
Ubogi cvet! — Prav tak 6 se godi človeku, kateremu je v cvetni mladosti vzela usoda najdražja bitja in ga pehnila v tuji svet živet samotno, tožno življenje, v katero zašije le redkokrat jasen žarek . . .
Dasi je bilo že pozno dopoludne, plavala je še vedno tenka, prozorna meglica nad zemljo. Zrak je bil mehak, vlažen.
Tožna si jesen, vender krasna v tožnosti svoji.
Teh mislij je bil tudi Pavel, ki je sedel na vrtni klopici. Učno knjigo je bil položil poleg sebe ter brskal s   palico   po   rjavem   listji.
Poleg učne knjige je ležala na klopi še druga, v sivo platno vezana in z zlatom rezana — Jeličina spominska knjiga. Dala mu jo je sinoči, da ji kaj vanjo zapiše. Izpolnil ji je željo in zadovoljen je bil s seboj.
Gotovo že desetikrat je vzel danes knjigo v roko in poluglasno čital stihe, katere ji je bil zapisal:
»Gorkočutno srce moje
Jedno željo le goji:
Da posiplje pota s cvetjem
Ti življenje žive dni;
Rahlo naj to cvetje diha
In ljubko Ti govori:
Njega ve"rnost ne usiha!  —«
624
Fr. Gestrin:  Iz arhiva.
»Ha — ha — ha!«  začul se je zvonek ženski smeh   od   gradu.
Mladi naš junak je osupnil. Ozrl se je, ali ko je videl, da smeh ni veljal njegovemu pesniškemu prvencu, pomiril se je nekoliko. Vender mu je bilo tesno pri srci. Vedel je, da slučaj igra veljavno nalogo v življenji našem. Morda je ta slučajni smeh, zazvenevši baš ko je do-čital svojo prisego, pomemben . . . Zamislil se je.
Hreščeči koraki po pesku in Ustji so ga vzdramili. Bližal se mu je Kodran.
Pavel je naglo skril spominsko knjigo, toda Lovro ga je opazil.
»Oprosti, da ti hodim morda v neprav!« dejal je in se poredno smehljal.
Šalil se je baš poprej pred gradom z Anico in bil je dobre volje.
»Nikakor ne!« odgovoril je Pavel in se zardel. Dovolj sem že študiral za danes.«
»Iz zlatorčzne knjige?«
»Iz tele.« In mladi pravnik pokazal mu je zvezek zakonika. — Vidno je bil v zadregi.
»No, nečem te dražiti,« počel je Kodran ozbiljno. »Dobro sicer znaš skrivati čustva svoja, ali ne skriješ jih vender ne. Zaljubljenci ste slepi ter kažete ravno takrat najbolj svoje skrivnosti, kadar jih hočete prikrivati.«
Pavel je molčal.  »Kje je neki zvddel?!«  mislil si je.
»Toda pustiva to!« nadaljeval je Lovro, videč, da njega prijatelju pogovor o tem ni ljub. »Poiskal sem te, da te povabim s seboj. Včeraj sem zvedel na lesniški pošti, da kaplanuje debelo uro vožnje odtod v Megličji neki moj bivši sošolec. Posetil bi ga rad, da vidim, je li še takšen original, kakeršen je bil na gimnaziji. Ako greš z menoj, odpeljeva se takoj po kosilu.«
Pavel je bil vesel, da Kodran ni delj govoril o njega ljubezni, in radostno je privolil, da popoludne pojde ž njim.
Megla se je bila že davno dvignila, in solnce je zaspano sijalo, ko je nam že znana starodobna kočija omahovala po grapasti cesti med golimi strnišči proti Megličji. V nji sta sedela naša znanca in govorila o županovih.
Na razpotji, kjer je držala jedna cesta v Lesnice, druga v Me-gličje, spomnil se je   bil   namreč   Pavel   svoje   ljubljenke   in   jutranje
Fr. Gestrin:  Iz arhiva.
625
opomnje Kodranove o nji.   Rad bi zvedel, kje je Lovro  cul  o  njega tajnosti.
»Zjutraj si nekaj omenil o meni in neki ljubezni«, začel je, »kdo ti je o tem kaj pripovedoval?«
»Treba ni, da bi mi kdo kaj pravil,« odgovoril je Kodran, »prepričati sem se mogel in moral sam o tvojem razmerji z Jelico, ker mi ti, prijatelj (poudarjal je to besedo), nisi hotel ničesar o tem zaupati !«
»Oho, stoj in pometaj pred svojim pragom,« zavrnil ga je Pavel, »ali si mi ti kaj  zaupal o sebi in Olgi?«
Zdaj je bila na Kodranu vrsta, da je osupnil. »In kdo je tebi o tem govoril?«  vprašal je nekako strogo.
»Zaljubljenci so slepi ter kažejo ravno takrat najbolj svoje skrivnosti, ko jih hočejo prikriti,« ponavljal je Pavel smehljaje se prijateljeve besede. »Toda«, nadaljeval je, opazivši, da ta odgovor Lovretu ni bil po volji, »priznati moram, da dobro skrivaš svoja čustva. Jaz ne bi bil ničesar opazil, da mi ni tega povedala  — Jelica!«
»Ali kje je zvedela ona ?«
»Od sestre svoje. Saj veš, ženska molčečost . . .« dejal je z za-ničljivim glasom, katerega se je bil menda naučil od plemenitega nad poročnika,  in prekrižal nogi.
»Ker že nekaj veš, vedi vse,« opomnil je Kodran po kratkem molku ter začel pripovedovati tovarišu zgodovino svoje ljubezni.
»In zdaj je vse končano«, za vršil je, »od vsega je ostal samo spomin, kateri pa, upam, ne bode grenil preostajajočih mi dnij življenja.«
O pravem času je sklenil Lovro povest svoje ljubezni, zakaj voz je ravno obstal pred jednonadstropnim župniščem.
Kuharica, kakeršnih smo vajeni srečavati po naših župnih dvorcih, prikazala se je na pragu.
Lovro jo je vprašal po kapelanu, ali na žalost svojo zvedel, da je   odpotoval   zjutraj   v  Ljubljano   ter   da   se   vrne   stoprav   ponoči.
v
Župnik pa je odšel  na izprehod.
Našima znancema ni preostajalo inega, nego vrniti se. Ker sta se pa že do sita navozila, sklenila sta iti pes in odposlala kočij aža z vozom domov.
Počasi sta korakala, mudilo se jima ni.
Solnce je stalo že nizko na zahodu, ko sta dospela do ovinka kjer se je cepila pot v Lesnice. Nobenega ni bila volja, kreniti že proti domu, a drugam tudi nista vedela. Pavel bi sicer ne imel ničesar proti temu, ako bi šla v trg k županovim, vender izreči tega ni hotel, ker je vedel, da bi ga Lovro zbadal. Kodranu ni bilo nič do Lesnic.
40
626
Fr. Gestrin:   Iz arhiva.
»Čemu ne bi jedenkrat posetila starega malinarja?« dejal je naposled Lovro. »Njega bi veselilo, midva pa tudi ne izgubiva ničesar pri tem. Časih je družba preprostega kmeta prijetnejša, nego vse omizje pri županovih.«
Pavel ni ugovarjal in krenila sta proti malinu.
Ureh je ravno zabijal zagvozdo v debel hlod, ko sta se približala naša tovariša malinu in žagi. Ugledavši ju je obstal v delu in ponižno snel polhovko, začudeno gledajoč nenavadna gosta.
»Dober dan, Ureh!« nagovoril ga je Pavel. »Le ne dajte se motiti v  delu!«
»Ravno sem končal, gospod grajski!« legal je Ureh v zadregi in prislonil bet ob kup za žago pripravljenih krljev. »Ali gospoda, kaj vaju vodi k meni, ako smem vprašati?«
»Domov se nama še ne poljubi, zato sva si mislila, idiva pogledat, kaj dela Žagar in kako se mu godi,«  odgovoril je Lovro.
»E, gospod, Vam se godi dobro, ki ste učeni, in Vam delati ni treba,« govoril je malinar.   »Mi pa se moramo mučiti, če hočemo živeti.«
»Tudi mi se mučimo, Ureh, verjemite mi!«  rekel je Pavel.
»Saj ne, da bi dejal, da se ne,« prekliceval je Žagar svoje besede, »vender toliko se Vam ni treba kakor nam, in izprehajate se lahko, če ne sami,  pa z dekletom.«
»Ali mislite, da se dekleta tako rada izprehajajo z nami?« vprašal je Lovro smehljaje se in sedel na skladalnico desak.
»Kaj bi se ne, ko ste mladi in lepi,« odgovoril je Ureh. »Ko sem bil jaz takov in sem nosil še vojaško suknjo po vrhu, takrat sem jih imel deset na jeden prst in hodil sem vsak dan z drugo po Ljubljani, in radi smo se imeli. Vi pa jih dobite, ako hočete po dvajset, samo da jih v našem trgu ni, to je škoda. Zupanovi — no, mlada bi bila še, starejša pa že tako ima svojega.«
»Ali Olgo mislite?«  segel mu je Kodran naglo v besedo.
»Da, takisto nekako se kliče.«
»In kako veste, da ima ona že svojega?« vprašal je Lovro.
»Kaj bi ne vedel, ko ju skoro vsak dan proti večeru vidim todi-le izprehajat se.«
»Kdo pa je oni, ki jo spremlja?«   vprašal  je   Kodran   nestrpno.
»Tisti častnik, o katerem pravijo, da je nekaj v sorodu z našim grajskim gospodom, tisti hodi ž njo,« odgovoril je Ureh. »In kako se rada imata! Ona se stiska k njemu, kakor plaha ovca in gleda mu v obraz in oči, in on ne dela nič drugače. Časih obstaneta, pogledata okrog sebe in potem  jo on poljubi, pa gresta zopet dalje . . . E, vo-
Fr. Gestrin:  Iz arhiva.
627
jaška suknja, na to so ženske, kakor muhe na med! Ko sem bil še jaz vojak, bilo je ravno tako; ženske so povsod in vedno jednake. Saj pa so tudi vojaki izvežbani v takih stvareh, in posebno častniki, ti vam znajo! Malo zaropoče s sabljo, poblisne z očmi, zaviha brke, zategne usta v smehljaj, in dekle je njegovo! — Ko sem bil še jaz vojak, imel sem nekega poročnika, kateri je . . . .«
v
Žagarju se je hipoma razvezal jezik in jel je pripovedovati znancema ljubimske zgodbe in nezgode svojega poročnika. Cenjenim či-tateljem in zlasti ljubeznivim čitateljicam so take stvari znane, zat6 nečemo mučiti njih potrpljenja. To pa zato, ker se bojimo, da bi se istotak6 dolgočasili, kakor sta se dolgočasila Lovro in Pavel poslušajoč Urha.
Malinar še ni dokončal svoje pripovesti in jezilo ga je, da se njega poslušalca že poslavljata. Toda Kodran je vedel dovolj, in neko neprijetno čustvo mu je stiskalo srce.
Ako se bitje, katero smo nekdaj ljubili, solnči v žarkih ljubezni druge osebe, ako treba tudi našega prijatelja, polašča se nas nekaka ljubosumnost, dasi nam zdaj ni nič za ono bitje.
Jedva sta stopila naša znanca v drevored, kar zapazita, da jima prihajata po stranski stezi preko travnikov naproti dve osebi. Bila sta pl. Hager in — Olga.
v
Čustvo, ki je Kodranu stiskalo srce, krepilo se je bolj in bolj, drhtel je, in bliski so mu švigali iz očij. Toda kolikor bliže je bil častnik s svojo ljubljenko, tembolj je pojemalo ono neprijetno čustvo in ko so šli naši znanci drug mimo drugega, pozdravil je Kodran mirno in ledeno zaljubljeno dvojico. Pavel je pozdravljaje radovedno motril Olgo in nje spremljevalca.
»Kako ponosno je pozdravila,«  dejal je pozneje Kodranu.
»Videl sem,« odgovoril je Lovro. »In nje pogled! Si li opazil nje pogled? Tako ošabno zaničljiv!«
»In kak6 se je on smehljali«  opomnil je Pavel.
»Tak6 se menda smehlja zver o svoji žrtvi!«
Mir, kateri se je po onem srečanji vselil Kodranu v srce, ostavil ga je zopet pri večerji. Vedel se je tako nervozno, da je to opazila Anica.
»Gospod doktor, danes ste morali kaj j ako prijetnega ali pa neprijetnega doživeti,«  dejala mu je.
»Ugenili ste, gospodičina, bilo je oboje.«
Deklica sicer ni razumela temnega in ne sosebno duhovitega odgovora, toda dalje vpraševati ni hotela.
40*
628
Fr. Gestrin:   Iz arhiva.
Po večerji je povabil Kodran Pavla, da se gresta izprehajat. Pavel je sicer opomnil, da jesenski večeri niso bas vabljivi za izpre-hode, toda izpolnil je vender prijatelju željo. Hodila sta po drevoredu in pušila. Pavel ni hotel začeti pogovora, Lovro je imel misliti dovolj, zato sta molčala.
Cetrtinko ure še ni preteklo, ko začujeta ropotanje sablje. V temi sicer nista razločila osebe, ali sklepala sta pravilno, da prihaja nadporočnik.
»Dober večer, gospoda!« nagovoril ju je približavši se pl. Hager. »Ali morda v Lesnice?«
»Nimava razloga,   da   bi   hodila tja,«   odgovoril je Kodran suho.
»Rože cvet6 tamkaj, in trga jih lahko, ako jih kdo zna,« dejal je častnik poudarjaje zadnjo besedo.
»Da jih Vi znate trgati, videla  sva danes,«  rekel je Kodran.
»In to, kakor videti, Vas jezi, gospod profesor, ha, hal« smijal se je pl. Hager hripavo.
»Mnogo stvarij je na svetu, gospod nadporočnik, katere niso vredne, da bi se zaradi njih jezili,«  omenil je Kodran.
»Res je, gospod profesor, in veseli me, da tako mislite,« govoril je častnik. »Ker se torej ne jezite, dovolite, da Vam razodenem vso stvar. Ako Vas ne bode zanimala, ni me treba poslušati.«
Vsi trije so se vračali proti gradu in pl. Hager je nadaljeval:
»Najprej Vam moram reči, da Olge ne ljubim. Toliko za uvod, zdaj k stvari. Ako se ne motim, omenil sem Vam svoje dni, da imam načrt, katerega Vam pa takrat nisem hotel razkriti. Danes ga Vam lahko povem. Načrt moj je bil, ravnati tako, da se zaljubi Olga v mene. In posrečil se mi je. Za to pa se je treba znati vesti. Kakor v boji, tako se mora tudi v ljubezni uporabljati taktika, morda v zadnji še bolj. — Moja taktika je ta-le: Najprej se moraš storiti dekletu, katerega si hočeš pridobiti, zanimivega, kar dosežeš nekoliko s svojim vedenjem, nekoliko z govorjenjem. Opomniti pa moram, da ni treba biti sosebno duhovit, da, menj če si duhovit, bolje zate. Tudi laž v takih prilikah ne škoduje. Dekle se bode jelo zanimati za tebe, poslušati te in grajati tvoje nazore. Kadar pa te ženska graja, takrat te že na pol ljubi. Nje muham in trmam se moraš brezpogojno podvreči, s tem se neti ogenj ljubezni v nje srci in nekega dne vzplane tako, da ga ni moči nikdar več pogasiti. Ko pride tisti dan, razkriješ ji s sladkim, drhtečim glasom in koprnečimi pogledi svojo ljubezen, in uspeh ti je zagotovljen. Dekle se te prime, kakor klop. Odslej ti je paziti, da dekletova ljubezen ne oslabi,   zato moraš ljubico   svojo vsaj   začetkoma
Fr. Gestrin: Iz arhiva.
629
mučiti, uklanjati se mora zdaj ona tvojim trmam. Ako pretoči zaradi
v
tega nekoliko solzic, nič ne de. Ženske solze samo nete, nikdar ne gase ljubezni ... Ce si tako ravnal, stavim glavo, da si pridobil deklico v najiskrenejši ljubezni.   —«
»Omenili ste poprej, gospod nadporočnik,« rekel je Pavel, »da Olge ne ljubite,  čemu ste jo torej navezali nase?«
»Čemu? — Iz dolzega časa. Opravka nimam v Kotu nikakega, okolo jezditi ne ugaja vedno, zato začnimo malo ljubiti, mislil sem si in storil tako. — Sicer bode pa ta moja ljubezen menda najkrajša, kar sem jih gojil. Do kazinskega plesa še ostanem tu, potem se moram zopet vrniti k polku.«
»Ali napravi kazina ples?«  vprašal je Kodran.
»Da, veselico s plesom, prihodnjo soboto,« odgovoril je pl. Hager. »Toda, ali še niste dobili vabila ? Sluga je je prinesel, ker pa Vas ni bilo doma, izročil je je meni. Položil sem je v sobi Vaši na mizo.«
»Od opoludne še nisem bil v svoji sobi. — Sicer pa itak ne mislim posetiti veselice,« dejal je Kodran.
»Seveda, narodnjak!«  opomnil je častnik posmehljivo.
»Tako je«, odgovoril je Kodran odločno in strogo pogledal ple-menitaža.
»Ha, ha, ha!« smijal se je pl. Hager. »Tega ne umejem, zakaj bi si človek zaradi narodnosti pritrgaval zabavo. Plešejo li v kazini drugače, negoli v Vaši čitalnici? — Stavim, da ne! — In kaj pa je ,narodnost'?.. . Nekaj vzgojenega, prirojenega nič. Kaj Vas briga, ako se je materi Vaši zljubilo, "da Vas vzgoji Slovenca ? Takrat ste bili otrok in slep6 ste se ravnali po materinih naukih. Zdaj se vzgo-jujete sami, in ste, kar hočete, najbolje pa, da niste, nego človek, ki je na svetu, da živi . . .«
Kodranu je od častnikovih besed vrelo v prsih, hotel ga je že osorno zavrniti, vender o pravem času se je spomnil, da bi bilo to brezuspešno početje, zato  se je premagal in molčal.
»Dovolite, da imam jaz o tem svoje misli,« odgovoril je Pavel nadporočniku, »ali zagotavljam Vas, da se bode moj prijatelj udeležil kazinske veselice, ko mu razjasnim, kako in kaj je ž njo.«
Lovro je molčal tudi zdaj.
Prišli so do gradu in se razšli na svoja stanovanja.
(Dalje prihodnjič.)
73°
Fr. Gestrin:   Iz arhiva.
Iz arhiva.
Povest. Spisal Fr. Gestrin.
XI.
.... vrši se ples, Dekleta so brhka in zala Z mladenči okrog se sukala Plamtečih očes in vitkih teles.
Ivan Jenko.
bično je lesniška kazina prirejala svojim družabnikom in končno vsem Lesničanom po tri veselice na leto. Prva se je vršila vselej jeseni.
Ako smo rekli, da so bile te veselice prirejene vsem Lesničanom, verjeli nam bodo blagohotni čitatelji, ki gotovo poznajo, kakšne so kazine — hvala Bogu, da jih le še malo životari — po naših manjših mestih in trgih.
Veselice v lesniški kazini so se razločevale od ondotnih čital-niških najprej v tem, da so bile brez petja, ker nemškutarski družabniki njeni niso mogli nikjer dobiti pevcev, in da se je k njim vozilo v — kočijah.
Marsikatera stara kočija, ki je leto in dan počivala v skednji in v kateri so si kokoši morda iz živaljega instinkta, da jih ondu ne bode nihče motil, napravile gnezda, morala je o priliki kazinske veselice na dan. Oprati ji je bilo treba prah, omesti pajčevine in zakrpati morda raztrgano streho. Na večer potem pa se je veličastno (na srečo so bile Lesnice slabo razsvetljene) zibala proti jedva dve sto korakov oddaljeni gostilni, kjer so se obično vršile veselice   kazinske.
Prišla je sobota.
Ves teden poprej je že šla po trgu govorica o kazinskem plesu. Med nežnim spolom lesniškim se je vedelo že do pičice, katera bode imela novo »toaleto«, kje jo je naročila in koliko je veljala, vedelo se je tudi, katera je dala svojo lansko ali morda celo predlansko obleko oprat in prekrojit, odkrite so bile sploh vse 6ne malenkosti, za katere se, kakor znano, ženstvo rado najbolj briga.
Moški spol, kar ga je bilo plesalcev, hitel je, da se »angažira« za pojedine plešo ve. Osobito je bil priden v tem oziru naš dobri znanec lekarnik Stipko Zgaga. Isti dan, ko se je zvedelo, da se napravi veselica s plesom,   angažiran  je  bil   za   vse štiri kadrilje in več plesnih
Fr. Gestrin:   Iz arhiva.                                                    731
toček. Bil pa je to oni isti Štipko Zgaga, ki je tako sovražil nemšku-tarstvo in vsaj po svoji izpovedi z vsemi močmi delal za  slovenstvo.
v
Toda prestrogo ne smemo soditi Stipka, ker drugi Lesničanje niso bili prav nič boljši od njega. Uradniki so bili iz znane, s6sebno temu stanu svojske kurtoazije, vsi družabniki kazinski. Nekaterniki so sicer trosili po trgu novico, da je bil kriv tega okrajni glavar — strasten nemškutar — ali kdo bi verjel hudobnim jezikom.M — Tudi večina tržanov, ki so bili udje čitalniški, bilo je le zaradi ljubega miru in prijateljstva vpisanih v kazino. Zato pa so ti stopivšemu v dvorano, kjer se je vršila veselica, zazveneli le redkokdaj na uho spakudrani glasovi lesniške nemščine.
Prišla je sobota.
Jedva se je jel nagibati dan, oživile so se Lesnice nenavadno. Tu si videl uradniškega slugo, ki je nesel davčnemu pristavu izposojene črne hlače, ondu je zopet drevil čevljar z novimi čevlji, drugje si opazil ponosno korakajočega odbornika kazinskega v fraku in belih rokavicah hiteti proti gostilni, kjer se je imela vršiti veselica.
Okna veselične dvorane so se razsvetlila in kmalu potem so jele po trgu drdrati kočije.
Vhod in stopnice v prvo nadstropje, kjer je bila dvorana, bile so razsvetljene s slabo brlečimi petrolejevimi svetilnicami. Vrhu stopnic je vzprejemal odbor došle goste ter vodil dame v dvorano na pripravljene sedeže. Dočim so se one dolgočasile, čakajoč začetka, krep-čali so se njih zvesti soprogi, odnosno častilci v pritlični pivski sobi. —
Na lesniškem zvoniku je udarila osma ura.
Večina pivcev je ostavila pritličje in šla v prvo nadstropje, zakaj veselica se je imela pričeti. Kmalu se je napolnila precej obširna dvorana.
V tem je obstal pred gostilnico voz, iz katerega so izstopili Anica in nje brat, pl. Hager in — Kodran. Mnogo pregovarjanja in prepričavanja je trebalo Pavlu, da je zvabil svojega prijatelja v kazino.
Odbor vrhu stopnic je vzprejel goste iz Kota s posebno prijaznostjo, katere največja mera se je vsipala na plemenitega častnika. —
Zvonec je zapel, zavesa se je odstrla   in veselica   se je pričela.
Nikakor nam ni  namen,  da  bi  obširneje   opisavali   to   veselico, samo dveh glavnih toček nje naj omenimo.    Prva teh je bilo igranje na gosli, katero je   izvrševal   nadobudni   glavarjev sinek.    Ce   pa   povemo, da je bil mladi godec začetnik, in da mu je po dokončani igri zvenela z vseh stranij burna pohvala, povedali smo menda dovolj. —
732
Fr. Gestrin :   Iz arhiva.
Druga glavnih toček je bila deklamacija. Deklamirala je mlada in ljubezniva hčerka Lesničana-bogataša, ki ni ščedil novca, da kar najbolje omika jediniko svojo ter jo je — kar je v nas Slovencih itak običaj — poslal v nemški zavod ob kostniškem jezeru. Dejali smo, da je bila deklica mlada in ljubezniva, zdaj pristavljamo, da je govorila pri-lično, in da so si, ko je končala svojo deklamacijo — Schillerjevo : »Pesem o zvonu«  — oddehnili govornica in poslušalci.
Po veselici so odnesli stole iz dvorane in pričel se je ples.
Nadporočnik pl. Hager je začetkoma zvečine plesal z Olgo. Ljubeznivo se je vselej ovila njegovega slokega telesa in dražestno nagibala glavico na njega ramo. Dasi pa se je veselo smehljala vrteč se s častnikom po dvorani, vender je pazen motrilec lahko opaževal, da nad veselim nje smehom plava lahna meglica toge. — Tudi pl. Hager je videl to, in godilo je njegovemu samoljubju tembolj, ker je vedel, da je on te tožnosti kriv. Tolažil ni žalostne deklice, temveč brezozirno je nadaljeval v svojem govoru:
».. . Dejal sem Vam tudi, ako me ne vara spomin, da človek žensko ostavi, ako se je naveliča. Trditi sicer ne morem, da sem se Vas naveličal — preljubeznivi ste bili — toda kaj hočeva? . . . Jaz odidem jutri in Lesnice me morda ne vidijo več. Preostajalo nama potem ne bi drugega, nego pisariti si sentimentalna pisma, in to vsaj moja krepost ni . . .«
»Vi me nikdar niste ljubili 1« šepnila je Olga in strastno stisnila njega levico.
»Oporekati Vam ne morem«, odgovoril je nadporočnik mirno. »Ali ako mi dovolite primero, primerjal bi najino .ljubezen' z denašnjo veselico. Iz te primere povzamete lahko koristen nauk. Zabavamo se zdaj, ko pa pojdemo v jutro domov, bodemo trudni. Toda prespali se bodemo in potem se z veseljem spominjali denašnje veselice. Storiva isto z najino ,ljubeznijo' — prespiva jo 1«
Olga je molčala, ali v duši sta se ji porodila sovraštvo in gnus do plemenitaša.
Godba je utihnila in plesalci so počeli šetati.
Olga je prosila nadporočnika, da jo vede na nje sedež, češ, da je trudna. Ugodil je nje želji in priklonivši se odšel iz dvorane.
Samotna sedeč je Olga motrila mimo nje korakajoče šetalce. Ko je stopal ž nje sestro Kodran mimo nje, objelo ji je srce nekaj kakor kesanje . . . Jezno je razprostrla pahljačo in si delala veter, kakor bi ž njim hotela odpoditi neprijetne   misli.    Ali  zaman! — Takoj   se
Fr. Gestrin:  Iz arhiva
733
je je polastil drug neprijeten občutek. Vsakdo je imel svojo plesalko, vsaka svojega plesalca, samo ona je sedela s starimi gardedamami tu — stenska dekoracija —. Hotela je že ostaviti sobo, kar jo reši srečen slučaj neznosne zadrege. Stipko Zgaga je baš odvel Sirčevo Anico na nje mesto ter hotel oditi krepčat se v pritličje.
»Gospod Zgaga!« poklicala ga je Olga tiho, ko je stopal mimo nje.
»Želite, gospodičina ?« vzkliknil je lekarnik veselo in tak6 glasno, da Olgi ni bilo ljubo, in se globoko priklonil.
»Ali mi ne bi hoteli priskrbeti čašo limonade?« prosila je Olga s koketnim pogledom.
Zgagi se je od veselja topilo srce.
»Na službo sem Vam, gospodičina Olga  —  prosim!«
Ponudil ji je desnico ter jo odvedel iz dvorane v vežo, kjer je gostilničar napravil nekak  »buffet«.
»Danes ste pač ponosni, gospod Zgaga,« začela je Olga, ko sta se vrnila v dvorano in se pridružila šetalcem. »Niti zmenili bi se ne bili za staro svojo prijateljico, ako Vas ne bi bila sama opozorila nase.«
Zgaga se je opravičeval, da je baš hotel priti p6njo, ko ga je poklicala.
»Dobro«, segla mu je poredno smehljaje se Olga v besedo. »V dokazilo, da je to res, poplešete z mano prihodnjo turo!«
»Radi tega baš sem hotel priti po Vas,« legal je Stipko.
Prihodnji ples je bila kadrilja, in lekarnik je bil zanjo že davno pri Jelici angažiran. Toda zdaj ni preostajalo, nego zatajiti in pozabiti Jelico. —
Plesalci so bili že nezadovoljni zaradi dolzega premora in so izzivali aranžerja — dolgoveznega davkarskega pristava.
Brez sape je prisopihal ubožec, začuvši, da ga kličejo v dvorano in jedva je mogel še zakričati:  »Kadrilja!«
Kadrilja se je plesala in doplesala. Ce pa kdo ni bil zadovoljen ž njo, bila je Olga. Pl. Hager se ni brigal med vsem plesom zanjo, in to jo je jezilo, a da je bil proti Jelici neobično prijazen in ljubezniv, to jo je še bolj jezilo, in da Zgaga ni bil takšen nasproti nji, to jo je jezilo najbolj. Deklica seveda ni vedela, v kaki zadregi je bil Zgaga zaradi Jelice. —
v
V tem ko so drugi jeli »promenirati«, potožila je Olga Stipku, da jo glava boli. — Nekatere ženske jame v najnedolžnejših slučajih glava boleti. —
734
Fr. Gestrin:  Iz arhiva
»Plesati ne morem več, domov pojdem, in Vi, gospod Zgaga, bodete toli prijazni, da me spremite, je li da?«
Kdo bi bil radostneje pripravljen od lekarnika?!
Mati županja se je sicer začudila, ko ji je Olga povedala, da odhaja, ali odgovarjala ji ni: poznala je svojo hčer in vedela, da tega ne dela brez vzroka. Da je pa ne boli glava, o tem je bila osvedo-čena. —
Ne da bi se od koga poslovila, odšla je v garderobo in kmalu potem odhitela po stopnicah v pritličje, kjer jo je ves srečen pričakoval Zgaga.
Oklenila se je njegove roke, in ničesar govoreč sta korakala po trgu. Olgi pa se je stoprav zdaj omehčalo srce, in ves večer zatajevana jeza ji je prekipela in se izlila v grenke solze. Skrivoma, da bi nje spremljevalec tega ne opazil, brisala si je oči. —- Toda tega se ji ne bi bilo treba bati, zakaj Stipko nenadejane sreče prevzet ni videl ničesar.
Stoprav ko sta obstala pred domom, ni se mogla Olga več premagovati, in  glasno je zaihtela.
»Vi jokate, gospodičina, kaj Vam je?« vzkliknil je Zgaga v strahu.
»Nič, gospod Zgaga, nič!«  ihtelo je dekle.
»Vi mi nekaj prikrivate?«
»Nič ni, nič! —Jutri —jutri Vam povem vse — vse!« — Nov potok solz se ji je udri po  lici.
»Jaz Vas — jaz te ljubim, Stipko!«  — vzkliknila je najedenkrat.
Oklenila se je njegovega  vratu   in   strastno   poljubila   lekarnika.
Zgaga je odrevenel. — Predno pa se je zavedel, opazil je, da stoji sam pred županovo hišo.
Poljub Olgin mu je gorel še na ustnih . . .
Nekaj časa je poskušal premišljevati, kako je vse to prišlo, ali zaman. Razburjeno mu je plala kri po žilah, in misli so se mu medle. Jedina zavest, katero je čutil, bila je, da je neznansko srečen, in s to zavestjo je krenil nazaj proti gostilni. — —
V tem pa je Olga sedela oblečena na razkriti postelji in si podpirala lepo glavo. Solze so ji usehnile, in obraz ji je bil strog. V golo steno je zrla in mislila, dolgo mislila. Sad njenega premišljevanja pa je bil vzklik:
»Jeden mora biti, četudi samo — Zgaga! —«
Kmalu potem je legla in mirno zaspala . . .
Fr. Gestriu:   Iz arhiva.
735
Ko se je Štipko vrnil, pomignila mu je mati županja, naj pride k nji. Ubogal jo je in nje vprašanjem glede" Olge odgovarjal s takšno živostjo in zdušnostjo, da ga je županja nekolikokrat začudeno pogledala.
»Nekaj se je moralo danes pripetiti, toda kaj   - kaj?« mislila si je-
Tačas pa so se vrteli pari po dvorani.
Kodran je plesal s Pavlovo sestro.
Znano je vsakomu, kako okornosti vplivajo na misli človeške, in čestokrat — morda mnogokrat na škodo — tudi na delovanje.
Veseli obrazi na okrog, šumna glasba, prijazni nemir po dvorani, vonjava svežega cvetja, ljubezniva plesalka, sukajoč se na drobnih nožfcah — vse to je tembolj prevzelo Lovreta, ker je poprej malone ves dan prebil med štirimi stenami arhiva sredi starih prašnih folijantov.
»Od kazinske veselice nisem pričakoval toliko zabave, in prav hvaležen sem Pavlu, da me je izvabil sem,«  govoril je   svoji   plesalki.
»Sijajna sicer ni«, odgovorila je Anica, »in morda ravno zaradi tega tem zabavnejša.«
»In tak6 dražestnih plesalk se tudi nisem nadejal,« opomnil je Kodran.
»Čudno! Neznana Vam že poprej ni nobena bila, kak6, da se Vam stoprav danes zde dražestne?«  vprašala je deklica šegavo.
»Ne vem, kak6 je to, morda —« Kodran ni včdel, kaj bi rekel, —  »morda radi tega . . . ker ste tudi Vi tu . . .«
»In zakaj ravno radi mene ?« vprašala je Anica, in poreden smehljaj se ji je zazibal okrog ust.
Kodran je bil v zadregi. Molčal je nekaj časa.
»Ker ste Vi — najdražestnejša 1« zašepetal je končno in se zardel na lahno.
»Ha, ha, ha!« zasmijalo se je dekle. »Hvala Vam, gospod profesor, toda oprostite, ako Vas vprašam, če ste morda čitali ta poklon danes v našem arhivu?«
v
Lovro se je ugriznil v ustna. Čutil je, kako je neokreten, in sramoval se je. Nehote se je spomnil nekdanjega prizora v parku, kjer je bil ravno takšen.
,Ali zakaj baš proti Anici?!' jezil se je in se zresnil.
»Gospodičina, poznate me — tako si vsaj domišljujem — in veste, da nisem vajen poklonov, temveč, da govorim resnico, o kateri sem prepričan, katero čutim v svojem srci.«
Anica je molčala. Tudi Kodran ni govoril več. Sladko čustvo ga je prešinjalo vsega, ko  je krasno,   vzdušno   stvarco   v  skoro pro-
73»
Fr. Gestrin:  Iz arhiva.
zorni plesni obleki po dvorani vrteč  razmišljal,   kako   prijetno bi bilo za vedno združeno živeti s tem angeljem . . .
Ozrl se je jedenkrat kakor slučajno v nje oči, in zdelo se mu je, da skozi njih temino svita vsa neizmerna sreča bodočega mu življenja, da, da mu je ta sreča že davno svitala, takoj oni dan, ko se je prvič sešel z ljubeznivo deklico, a da je bil on tedaj slep in ni opazil tega. In kaj vse je moralo priti med tem? Mameča sanja ob Olgi, domišljena ljubezen in nepotrebna muka . . .
Ni se mu dalo več plesati. Odvel je Anico na nje prostor, sam pa je hitel iz dvorane v mrzli nočni zrak hladit si čelo vroče.
Dolgo ga ni bilo nazaj. Ko pa se je vrnil, iskalo je njega ok6 Anice. Ali med plesalci je ni bilo. Tudi Pavel ni vedel, kje je. In kako tudi ? — Kadar se mu je ponudila prilika, bil je v bližini Jeličini. Mati županja je to opazila in srce se ji je smijalo od zadovoljnosti . . .
Lovretu je jelo tesno biti pri srci. Hotel je že oditi iz dvorane, da poišče deklice, kar jo ugleda ob vratih v garderobo v s6mraku sedečo.
Približa se ji. — Anica je vstala.
»Gospod profesor, ne zamerite mi, ako sem Vas žalila s prejšnjim svojim nepremišljenim govoričenjem!« nagovorila ga je, in glas se ji je tresel.
Lovro ji je pogledal v oči in zdelo se mu je, da se rose.
»S čim da bi me razžalili, gospodičina? — Vsaka besedica, vsako povelje Vaše me veseli, me mora veseliti, ker Vas — ljubim, neiz-rečno ljubim! . . .«
Prijel jo je za roko. — Dekle ni odgovorilo, ali drhtelo je po vsem telesi.
»In Vi, gospodičina? — Smem li upati od Vas iskre ljubezni?« —
Anica se je ozrla plaho v dvorano. A niti gardedame, niti plesalci niso mogli opaziti tega prizora. Vender mu je iztrgala svojo roko iz njega desnice.
»Tu ni prilike, da Vam odgovorim,« hitela je plaho. »Zvedeli bodete vse o pravem času, toda danes, prosim Vas, danes se me ogibajte!«
Kodran ni mogel kljubovati nje želji in odšel je. — — —
Rano v jutro so se vozili naši znanci iz Kota s kazinske veselice. Nebo je bilo oblačno in topel vlažen veter je vel.
Vtiski minule noči so bili povod, da so vsi molčali.
Kodran je z upom in strahom premišljal, kdaj in kako bode pač   Anica   razrešila   njega vprašanje   in   odločila   njegovo   bodočnost.
Fr. Gestrin:  Iz arhiva
737
Anica, ki je že davno ljubila Lovreta z ono čisto, tiho ali tem žar-nejšo ljubeznijo nepokvarjenega srca, vtapljala se je v svojo srečo, v srečo, da jo nje oboževanec ljubi. Jednake občutke je imel tudi nje brat, saj je danes zopet čul iz ljubljenih ust Jeličinih že tolikrat ponavljano prisego, da mu ostane vedno zvesta. — Pl. Hager je začetkoma mislil na Olgo, toda ne dolgo. Slonečemu ob oknu kočijinem in zročemu v oblačno nebo preokrenile so se mu misli skoro. Jezil se je na tihem, da bode moral potovati najbrž v slabem vremeni. —
Okolo jednajste ure istega dne je oddrdrala kočija izpred Kota. — Pl. Hager se je peljal na kolodvor.
Vsem prebivalcem grajskim — celo stari dekli — prihajalo je lože pri srci, gledajočim, kako se odmiče voz s plemenitim gostom . .
Sneg je naletaval v drobnih kosmičih z neba,   in   mraz  je   bilo.
Pl. Hager se je tesno zavil v svoj plašč ter se naslonil v kot kočije. — Ko se je peljal mimo županove hiše, tedaj se niti ozrl ni skozi okno.
Čemu tudi ? — Poslovil se je pismeno in s tem vsaj nekoliko zadostil običaju.
Sneg pa se je vsipal z neba . . .
In kakor je zame! tir za kočijo, tako je zamel v Lesnicah spomine za plemenitim častnikom . . .
XII.
Oh težka pot, oh tožna pot, Ko od srca srce se loči.
S. Gregorčič.
Vse kot nekdaj — in vender vse drugače ! List  iz  dnevnika.
Tekli so dnevi in Kodranu minevali s takšno brzino, kakor še ne doslej.
Debel sneg je pokrival gor6 in ravan, siva megla se je vlačila po zemlji in mraz je divjal. Slčharni človek bi trdil, da ne more biti neprijetnejših in dolgočasnejših dnij, ne tako Kodran. —
Takoj drugi dan po onem kazinskem plesu je hotel Lovro čuti odgovor Aničin in izmislil si je za to zvijačo. — Kadar je bil čas obedu, in se sam tega ni spomnil, prišla ga je doslej vedno Anica klicat.   Sklenil je, da bode ta dan pozabil kosila.
47
73%
Fr. Gestriu:  Iz arhiva.
Ko je bil čas, da bi imel iti obedovat, sedel je trdovratno v arhivu in zrl v star kodeks, toda čital ni. Z bijočim srcem je pričakoval, kdaj bodo zaškripala vrata   in se bode v njih pokazalo drago mu bitje.
Dolgo se mu ni hotela izpolniti želja, nap6sled je vender začul lahne stopinje na hodniku. Zadrhtel je od koprnenja.
V tem so se že odprle duri in Anica je stala pred njim.
Lovro je vstal in se ji približal. Prevzet ljubezni ni mogel takoj izustiti ni besedice. Stal je pred njo in ji proseče zrl v bolj in bolj zardevajoči se obraz.
»Anica, bodetc li odgovorili danes vprašanju mojemu?« zašepetal je naposled.
Dekle se je zardelo še bolj in molče uprlo vanj temne svoje oči. V njih pa je Kodran bral tak6 odločen odgovor, toli gorečo ljubezen, da ni čakal odgovora, temveč omamljen od opojnega čustva objel drobno stvarco in jo pritisnil na razburjene prsi . . .
In odslej so Lovretu v srečni ljubezni potekali dnevi in — potekli . . .
Prišel je čas ločitve.
Solnce je sijalo in njega rmeni žarki so se lomili v kristalih zmrzlega snega, ko je jemal Kodran slovo od svojih znancev v Les-nicah. Opravil je že vse posete, ko je vračajoč se v Kot krenil še k županovim. Srce se mu je stisnilo, prestopivšemu znani prag, toda zatajil je neprijetni občutek in smehljaje se stopil v »gospodsko« sobo.
Zupanovim je bilo znano — česa se v malih krajih ne zve" ? — da Kodran odhaja, in pričakovali so ga, da pride po slobo.
Kakor prvi dan, ko je prišel Lovro v Lesnice, sedeli sta tudi danes Olga in Gabrijela v kotu za okroglo mizo s šivanjem v rokah. Poleg njiju pa se je zopet gugal na stolu Stipko Zgaga.
»Gospod doktor?«  vzkliknila je Olga na videz začudeno in vstala.
»Klanjam se!«  pozdravil je Lovro.
»Stavim, da ste se prišli poslovit!« vteknil se je Stipko vstajaje v besedo.
»Ugenili ste, gospod Zgaga!«  odgovoril je Lovro.
v
»Culi smo že, da odidete danes, gospod doktor,« opomnila je Jelica stoječ za svojo sestro.
»In čudimo se,« nadaljevala je Olga pikro, »da nas posetite ob svojem odhodu.«
Kodran je razumel, da ga hoče dekle zbadati.
Fr. (Sestrin:  Iz arhiva.
739
»Dolgo me sicer ni bilo pri vas, toda pri odhodu sem se čutil dolžnega, da se poslovim, zakaj Bog zna, privede li nas usoda še kdaj skupaj!«
»Res, Bog zna,« odgovorila je Olga z nasmehom na ustnih in z malomarnim glasom, iz katerega je zvenelo: ,Kaj mi je do tega?' —
V tem je pohitela Jelica klicat matere in očeta in ju privela v sobo.
Po pogovorih in poklonih, ob slovesi navadnih, odšel je Lovro, in lahko mu je bilo pri srci, ko je korakal ob snežnem grmičji proti Kotu.
Dospevši v grad se je spomnil, da ima zbrati še svoje izpiske v arhivu. Odpravil se je tja. Ko pa je urejal razne liste in listke, za-škripnile so duri na lahno. Ozrl se je.
»Lovro!« in ihteč se je ovijala njega vratu in skrivala bledi svoj obraz na njega prsih.
Dasi je bil sam tolažbe jako potreben, tolažil je žalostno deklico, češ, da ji ostane zvest, da ji bode pogostoma pisal, da se kmalu zopet vrne in jo potem povede s seboj.
Dolgo se je moral truditi Kodran, da se je vsaj nekoliko Anici razjasnilo solzno oko.
Potem pa sta govorila o bodoči svoji sreči in si zidala »svetle gradove v oblake«, dokler se ni približal čas odhodu.
Se jeden strasten objem, še jeden žaren poljub, še jeden tožen, zvest pogled brez radoznalih svedokov in odšla sta iz arhiva.
Kako težek jima je bil pot do stanovanja oskrbnikovih! — Oba sta molčala in tajila drug drugemu globoko svojo žalost, obema sta se topili srci v nemi bolesti . . .
Tačas, ko je Simen znašal Kodranovo prtljago na voz, poslovil se je le-ta pri gostoljubnih roditeljih svojega prijatelja in svoje ljubice. Nato sta sedla s Pavlom v kočijo, in Lovro se je s težkim srcem odpeljal iz Kota. A tolažila ga je zavest, da ga v duhu spremlja jokajoče srce zvestega dekleta.  —    —    —     —     —     —     —     —     —
Minila je vrsta let.
Usoda, ki nas meče kakor igrače iz kraja v kraj, hotela je, da grem na solnčni jug za svojim poklicem.
Pušeč sem slonil sam v kupeji in gledal žarke jesenskega solnca, igrajoče se po ogoljenem usnji, in  —   zčhal.
Vožnja mi je že presedala, tu mi pošljejo milostni bogovi srečno misel. Spomnil sem se, da se moram peljati mimo Lesnic.
47*
740
Fr. Gestrin: Iz arhiva.
,Kaj, ako bi za danes tam izstopil ? — Jutri se odpelješ dalje, saj dosti utegneš !'
In storil sem tako.
Ko sem korakal po trgu, videl sem, da se ni mnogo izpremenil. Tu in tam so na novo pobelili kakšno  hišo,   ondu   zgradili   nov   plot
—  sicer vse pri starem.
Krenil sem k županovim. — Spotoma sem se čudil, da me nihče ne pozna več, ali prišedši v znano gostilno sem se prepričal, da se staramo. Sam nisem več spoznal matere županje.
Stopil sem v »gospodsko« sobo. Vse kot nekdaj, le v kotu pri okrogli mizici sem pogrešal hčera..
Županja me je spremila v sobo in prisedla k meni. Kmalu se je razplel med nama pogovor o prešlih dneh. Doznal sem iz tega pogovora toliko, da mi ni bilo žal, ker sem se ustavil v Lesnicah.
Stipku Zgagi je umrla teta in mu pustila vse imetje, katero zdaj deli ž njim njegova soproga Olga. Stipko že tudi praktično študira pedagogiko, nekoliko, ker vzgaja dvojico živih paglavcev, nekoliko, ker njega samega vzgaja odločna soproga pod   težkim   brezpetnikom.
Tudi Jelica se je omožila. Lansko leto je prišel neki trd Nemec
—  Bog vedi kak6 — v Lesnice, lenaril nekaj časa ondu in nap6sled odpeljal dekleta svojo ženo tja gori v zeleno Štajersko, kjer mu je bila služba zdravnika pri nekem rudniku.
Davčnega nadzornika Koprivca so povišali v službi in ga prestavili v Ljubljano, kamor je šla seveda tudi lepa njega soproga. Ako je to storila drage volje, ne vemo, zakaj koncipijent Orel je ostal še v Lesnicah in prevzel po umršem svojem »šefu« Zrjavu advokatursko pisarno. In dobro je storil, ker posla je imel toliko, da je na večer ves utrujen prihajal k županovim. Zadnji čas je začel tudi njegov koncipijent Pavel Sirec prihajati zopet ž njim. Izostal je dolgo časa, ker se mu je ljubica izneverila, toda končno je vender uvidel, da se zaradi nesrečne dijaške ljubezni ni vredno niti žalostiti niti jeziti. In res je tako !
Ko sva o teh in takih stvareh govorila z materjo županjo, odprle so se nanagloina duri in v sobo je uprav prisopihal — vladni komisar. Naročil si je »merico«, stoje jo izpil na dušek in odšel, češ, da ima neizmerno opraviti.  Mene ni spoznal.
Ko je zaprl vrata za sabo, začela mi je županja praviti, da je usmiljenja vreden človek. Vedno je žejen, in ravno zato ga menda nečejo povišati.
Fr, Gestrin: Iz arhiva.
741
Dan se je že nagibal, midva z županjo pa sva še sedela pri mizi. Čudno se mi je zdelo, da govori o vsem in vsakem, a da ne omeni oskrbnikove Anice. Vprašal sem jo po nji.
»Srečna gospa je,« odgovorila mi je družabnica, »samo malo jo vidimo v Lesnicah. Vsako leto se pripelje profesor Kodran za mesec dnij semkaj na počitke, in takrat pride tudi ona ž njim. In kakšna jel Lepša nego je bila dekle. Toda saj jo bodete videli, zdaj bivata baš tu. Danes je sobota in ob sobotah prihajata zvečer navadno k nam.« —
v
Županja je govorila istino. Iz lepega dekleta se je razvila krasna gospa. Ure, ki sem jih prežil v Anice in nje soproga družbi, potekle so nam v prijaznem prijateljskem pogovoru.
Lovro mi je pripovedoval o svojem življenji, o svojih študijah i. t. d.
»In po grajskih arhivih ne iztikaš več?« vprašal sem ga, ko mi je ravno pripovedoval o slovenskih starinah.
»Malo,« odgovoril je smehljaje se, »odkar sem v Kotu odnesel« —  pokazal je soprogo si —   »svojo srečo   — iz arhiva« . . .
Kdor pa hoče še peti, Mora od kraja začeti.
Narodna  pesem.
Pozdravljeni mi starega gradu otemneli zidovi!
Čez lepo vrsto dolgih let vas je gledalo zopet oko, in srce mi je utripalo o tem pogledu. — Viharji časovi so hrumeli nad vami, viharji časa so besneli tudi nad mojo glavo. — A gledal sem vas znova, in v duši so se mi vzbudili spomini.
In zdaj ?
Pozdravljeni mi temni zidovi, pozdravljeni spomini 1
KONEC.
*