Ali naj male države izginejo? V zadnjih letih in mesecih je bila izbrisana iz zemljevida Evrope cela vrsta malih držav. Izginila je Albanija, Avstrija, Češka, Poljska; komaj se morejo še imenovati samostojne države Estonija, Litva, Letonija; komaj se je za silo rešila Finska. Zato marsikdo, ki gleda ta strašni razvoj zadnjih dni in vidi, kako velike države požirajo male, klone glavo in se sprašuje: ali ima še sploh pomen, da se male države bore za svoj obstanek? Tako vprašanje izvira iz malodušnosti. Malodušnost pa je vedno nevarna, je vedno pogubna. Saj vendar vkljub vsemu ne sme biti mesta za malodušnost. Male države so vedno obstojale in bodo obstojale, zato, ker so potrebne. Tudi male države imajo svoje poslanstvo v božjih načrtih. Pamet in zgodovina nam pravita, da je poslanstvo male države velika egodovinska resnica. Prav male države so često storile za pravi napredek človeštva več kakor veliki državni orjaki. Res, da male države ne morejo izvrševati <f takem obsegu del tehnike, kakor velike. Ne morejo graditi toliko železnic, toliko tovarn, ne izdelovati toliko blaga in orožja vseh vrst. Pa saj to tudi ni glavni pogoj za srečo in pravi napredek narodov, kakor nam dokazujejo ravno današnji časi. Večjega pomena so veiika dela duha. In tu, v kraljestvu duha, se mala država lahko meri z veliko. Mala država je za to v nekem oziru celo bolj sposobna kakor velika. In v tem je tudi njeno pravo poslanstvo, njena moč in njeno poroštvo obstanka. Dva znaka ima mala država: da je prava država, in da je majhna. Ker je torej majhna država, ne more misliti na to, da bi si podjarmljala druge države. To jo nagiblje, da živi bolj sebi in svojim potrebam. Zato ima tudi čas, da se lahko veliko bolj briga zr lastne državljane, ker ji ni treba izgubljati energij za osvajanje tujih ozemelj. Državljani male države imajo radi tega često večje blagostanje kakor državljani velike države. Poglejte malo Švico in ogromno Rusijo: noben švicarski kmet ne bo menjal z ruskim mužikom. Seveda je vse, kar zgradi človek na svetu, ogroženo. To velja še posebno za malo državo. Malo državo lažje ogroža močnejši sosed, lažje pa se ogroža tudi sama. Tega se mora mala država zavedati in iz tega si mora vzeti nauk za svoje ravnanje. Mali državi je najbolj potrebna notranja in zunanja strnjenost. Dati mora svojim državljanom veliko svobode, da more vsakdo razviti vse svoje sposobnosti. Ravno njena majhnost zahteva, da se dejavnost vsakega njenega člana razvije do najvišje mere. Mala država mora na majhnem prostoru dosegati čim večje učinke. Zato tnora biti v mali državi izrabljen vsak košček zemlje, vse njeno gospodarstvo mora biti premišljeno, vse delovne sile morajo biti mobilizirane. V mali državi si ne sme nikdo skrivati ali kujati v kotu, ne sme nikdo biti brez dela. Brezposelnost je za malo državo pogubnejša kakor za veliko državo. Skratka. mala država živi iz zvestobe do same sebe. če se zaveda svojega poslanstva, svoje notranje moči in zunanje majhnosti, pa iz tega uravnava svoje življenje, bo ostala, bo živela in bo nenadomestljiva. Mala država je življenjski prostor in šola za prave značaje, za ljudi, ki se znajo podrediti skupnosti, ki pa ostanejo vendar samostojne, svobodne osebnosti z globoko razvitim čutom odgovornosti. Kakšno poslanstvo more izvršiti mala država, za to imamo v zgodovini sijajne zglede. Spomnimo se iz davne preteklosti male države Atencev. Iz nje so izšli velikani duha, katerih luč bo svetila človeštvu do konca sveta. Spomnimo se, kako je v prav naših dneh mala finska država, s svojim junaštvom, s svojo veličastno ljubeznijo do domovine, dvignila ugled malih držav. Dala je malim državam zgled duhovne veličine, ki jim koristi več nego kupi zlata. Okrepila jim je vero v same sebe. Slovenci smo člani krasne jugoslovanske države. "Jugoslavija ima vse predpogoje za veliko bodočnost. V njej, in samo v njej, imamo Slovenci poroštvo, da bomo kot narod ostali, da bomo živeli in se razvijali. Burna in težka je naša preteklost. Toda s polnim prepričanjem lahko pritrdimo besedam našega narodnega voditelja dr. Korošca: »Mirno in z optimizmom zremo v bodočnost. Če smo se obdržali skozi stoletja brez lastne države, nam bo toliko laže v Jugoslaviji, kjer smo svojo usodo navezali s srbskim in hrvatskim narodom. Če so se nam neprijazne sile podvojile, smb mi svoje podesetorili. Pot našega naroda se šele začenja. Ne v zaton, temve. v življenje, z vero v Boga in v samega sebe!«