162
Rastlina.
Spisal Janez Tu še k na Dunaji.
XI.
Ob kratkem smo premišljevali sedaj celično življenje. Pogledati moramo še na postave, ktere jo vežejo na njeno okrajno, in ktere tedaj v celi okrajni veljajo.
Neizrečeno veliko je število celic v eni rastlini. V maj-hini rastlini je lahko več celic kakor stanovavcev v naj večji deželi. V lesu 80 čevljev visokega borovca, kteri je pri korenini vatel debel, je čez 80.000 milijonov celic, kar se lahko prerajta, ker ima kubična linija borovcevega lesa naj manj 4000 celic v sebi.
V tako velicih okrajnah je tedaj potrebno naj umnišega gospodarstva. Akoravno se primordijalni mešički niso nikoli matematike učili, so vendar svojim celicam take podobe dali, da v naj manjšem prostoru naj več stvari lahko spravijo. Je jih namreč veliko dvanajst-ogljatih. Kakor opeke (cegli) kakega poslopja so celice ena na drugo zložene , ktere so pa mnogoverstnih podob. Pa če imajo tudi enako podobo, vendar včasih naj različniše dela dopernašajo, ravno tako, kakor ne stori čedna obleka moža , ampak njegove dušne lastnosti.
Med celicami je mnogo pot in cest, ktere jim zrak in za živež potrebne gaze dovažvajo, neporabljive stvari pa iz poti spravljajo. Te ceste pa so se naredile iz celic, ktere «o svojo samostalnost višjim namenom cele rastline darovale.
Perva podlaga rastlinske okrajne pa je, da so celice delo razdelile. Med ljudmi, v panji med čebelami in v rastlini, povsod kjer se hočejo velike dela dopernašati, je več stanov. Ta družba celic oskerbuje živež, una vožnjo, tretja varstvo cele okrajne. Kakor v panji le matica skerbi, da se število prebivavcev množi, ravno tako se v rastlini le iz ene celice snuje seme. Tudi brezštevilno trotov je v prašnih mešičkih.
Celice, ki služijo v varstvo svoji celi okrajni, stoje tako tesno skupej , da nobena škodljiva stvar ne more med nje; le na listji puste veliko luknjic, skoz ktere rastlina sope. Na eni štirjaški linii je pri marsikteri rastlini čez 2000 takih luknjic, ktere pa dve celici, ki pri vratih stojite, zmiraj lahko zapirate, kakor vrata kake terdnjave. Da je pa okrajna še bolj varna pred sovražniki, se pa včasih več teh vojakov skupej sklene v bodeče ternje, lase ali šetine, ktere v množin rastlinah tudi napravljajo strup. Kakor divjak svojo pušico , čebela svoje želo, kača svoj zob, ravno tako tudi ostrupeni rastlina svoje šetine, kar je gotovo že vsak poskusil pri koprivah. Kakor živali, kterih sorodniki v naših hladnih krajih niso nevarni, v južnih krajih napravljajo zlo škodljiv strup , tako imajo tudi rastline v vročih krajih hujši strup v sebi.
Pod varstvom lubja in skorje delajo druge celice vedno brez prenehanja. Sicer ne slišimo nič od njih pridnosti, ker ne pojejo in ne brenče, kakor čebele, ampak na tihem dobro delajo. Koreninice se vedno daljšajo, hitijo na vse strani r vlažno perst  in se ovijajo krog kamničkov,   da bi
kar naj več živeža dobile, kterega pa same ne porabijo, ampak dalje po rastlini pošiljajo. Sok teče po steblu navzgor, ker ga vsaka celica, ko ga je v-se vzela in, kakor čebela med, enmalo predelala, iz sebe verze in svoji sosedi da. Tako teče sok iz korenine dalje po steblu v listje. Tukaj se snide z gazi, iz zraka vzetimi, in doseže svojo popolnost. Torej ima sok v vsakem delu rastlinskem drugačne lastnosti. Tu ima očem dopadajočo barvo, tam lep duh in prijeteu okus, tam spet okrepčavno in tam strupena moč. Pa včasih tudi rastlina v mladosti drugačne stvari pripravlja kakor v starosti.
Ko je rastlinski sok svojo naj večjo popolnost dosegel, začne cvetlica cvesti. Cvet je združba peres, v kterih rastlina svoje naj lepše stvaritve na ogled razstavlja. V" cvetu so zedinjene naj krasniše barve, naj prijetniše dišave, naj slajši med; naj boljše in naj močnejše stvari imajo tu naj prijetnišo podobo.