BILO JE POVEDANO
Ludwig Theodor Elze
UNIVERZA VTUBINQENU IN ŠTUDENTJE IZ KRANJSKE
12]* Univerza Eberharda Karla vTubingenu že 400 let izobražuje Württemberski vse njene državnike, uradnike, sodnike, zdravnike, duhovnike, višje učitelje in znanstvenike. Položaj, kakršnega ima Wiirttemberška v kulturnem razvoju in zgodovini nemškega naroda, najpoprej razločno priča o pomenu in dosežkih njene univerze. [...] V vsem tem sodi tübingenska univerza v prvo vrsto med svojimi nemškimi sestrami. Po nečem pa prekaša vse druge, namreč po povezanosti z Avstrijo in v vplivu nanjo v drugi polovici 16. stoletja. Zlasti iz nje so v nemške vzhodne marke pritekali humanistična znanost, duhovni razvoj novega protestantskega svetovnega nazora, nauk evangeljske Cerkve.
Medtem ko bi se avstrijska človeku prirojena narava vsekakor bolje počutila na Svabskem ali v južni Nemčiji kakor pa na Saškem in v severni Nemčiji, je za prebivalce spodnjeavstrijskih in notranjeavstrij-skih dežel imel Tübingen protestantsko univerzo z najugodnejšo lego v vsej Nemčiji. Pri tem [3] ni bližina Ileidelberga in Strassburga prav nič škodovala, temveč je še povečevala privlačnost Tubingena za avstrijsko ukaželjno mladino, ker se ji je tu odpirala možnost, da lahko nekaj, pa čeprav le malo časa prebijejo tudi na obeh slovitih visokih šolah. V nasprotju s tem pa je Wittenberg po Luthrovi smrti (1546), schmal-kaldski vojni ter adiaforističnem in sinergističnem sporu izgubil velik del nekdanjega nimba, ki je z smrtjo Melanchthona (1560) skoraj
* Odlo mki so prevedeni iz knjige Die Universität Tübingen und die Studenten aus Kram. Festschrift zur vierten Säkularfeier der Eberhard-Karls Universität, Tübingen 1877. Med oglatima oklepajema so navedeni številka strani v knjigi ali znak za preskočeni del ali povzetek iz sobesedila. Poudarki so Elzejevi. - Op. prev.
239
BILO )E POVEDANO
popolnoma potemnel. Leipzig se takrat še ni povzpel do svojega poznejšega pomena, Jena pa je zaradi Vlačica in njegovih privržencev postala za Avstrijce skorajda nesprejemljiva.
Hkrati so v Tübingenu prav takrat delovali odlični učitelji, ki so sloveli daleč naokoli, njihov sloves pase je ohranil še do današnji dni.1 Recimo med teologi: Jak. Beurhn,Jak. Herbrand, Jak. Andrea, [...] med artisti | učitelj i na filozofski fakulteti]: Joach. Camerarius, Mart. Crusius, Nikod. Frischlin itn. Sodobnik večine teh mož je bil magister Matth. Garbiz, profesor grščine, sicer ne tako slaven kot oni, tu pa gaje treba toliko bolj omeniti, ker je bil svojim južnoavstrijskim rojakom prva opora ob njihovem prihodu v Tübingen.
Matthias GarbitiusIllyricus |Matija Grbac ali Grbičj je bil po rodu iz Istre [...]. Ker se je fna univerzi v Wittenbergu] s posebno ljubeznijo posvetil študiju grščine pri |4j Melanchthonu in se mu pridružil, je na priporočilo Melanchthona in Joach. Camerariusa leta 1537 prejel profesuro za grščino na Pedagogiumu in leta 1541 po odhodu Joach. Camerariusa na univerzi v Tübingenu.2 Tu si je tujec zaradi svoje učenosti in neoporečnega življenja pridobil pri svojih kolegih in znancih tolikšno spoštovanje, daje bil trikrat, leta 1546, 1552 in 1557, dekan artistične [filozofske] fakultete.3 Mladega rojaka Matijo Vlačica iz Labina, ki je prišel v Tübingen iz Basla, je leta 1540 prijazno sprejel v svoj dom in ga nastavil za repetitorja svojih slušateljev.4 Vlačiču so leta 1541 in 1543 sledili v Tübingenu drugi Istrani in Južnokranjci (Iliri). Nadvse verjetno je bil Grbac tudi eden od posrednikov, ki so pomagali Primožu Trubarju, plemenitemu, iz domovine pregnanemu reformatorju Kranjske, da se mu je posrečilo dati natisniti leta 1550 svoji prvi kranjski knjigi v Tübingenu, ko so mu ju v Nürnbergu in Schwäbisch-Hallu zavrnili zaradi interimskih strogih odlokov o tisku iz leta 1548, kajti tam ni nihče razumel tujega jezika.5 [...]
[7] Ko so mladega princa Krištofa [Wiirttemberškega, ki je moral prebivati v Avstriji] zaradi kmečkih nemirov [...] leta 1525 prepeljali
1	KIü pfel, Geschichte und Beschreibung der Universität Tübngen, str. 71 sl.
2	Klüpfel, om. d., str. 88.
3	Stoli, Magister-Promotionen zu Tübingen, Stuttgart 1756.
4	Preger.M. Flaaus Illyricus und seine Zeit, I-II, Erlangen 1859, 1861.
5	Schnurrer, Slaviscber Bücherdruck in Württemberg, Tübingen 1799, str. 7 8.
240
LVPWIQ TI IEOPOR ELZE
iz Innsbrucka v Dunajsko Novo mesto, so mu leta 1526 določili za učitelja Mihaela Tifferna fiz Laškega, profesor latinščine na dunajski univerzi]. Njemu j eKrištofdolgoval ne samo vsakršno odlično znanje, zlasti spretnost v latinščini, temveč še prav posebej tudi svojo strogo nravnost in resno pobožnost. [...] Tiffernus je zmeraj nadvse zvesto podpiral vojvodo Krištofa [vojvoda od 1550], ta pa gaje uporabil za marsikatero zaupno poslanstvo, ga leta 1544 v Mömpelgartu postavil za svojega kanclerja in ga kot [8] vojvoda v Württembergs leta 1550 imenoval za svojega svetnika. Ko je Tiffernus aprila 1555 umrl, je zapustil vojvodi [...] svoje prisluženo premoženje in svojo knjižnico. Slednjo je vojvoda Krištof takoj predal univerzi v Tubingenu in ko je 15. maja 1557 Vojvodskemu stipendiumu, ki gaje pri univerzi ustanovil njegov oče vojvoda Ulrik, dal nova pravila (pri tem je dotedanjih 70 mest za štipendiste razširil na 100 [...]), ji je z 2320 goldinarji iz Tiffernove zapuščine dodal štiri nova mesta, ki so se pozneje imenovala Stipendium Tiffernum.6
Tiffernus je nedvomno krepko razvijal in podpiral plemenite misli svojega vojvode, namreč tudi njegovo naklonjenost Avstriji in njeni mladi, razcvetajoči se evangeljski Cerkvi. Zlasti njegovim rojakom iz Kranjske je prišla prav štipendija, ki je bila ustanovljena iz njegovega premoženja. Prav gotovo se tudi ni izmaknil nuji, da skupaj z Grba-cem podpre tiskanje slovenskih knjig Primoža Trubarja v Tubingenu, in brez njegovega nasveta ali celo zavzemanja bi tudi P. P. Vergerij ne smel priti na Wiirttemberško. [...]
110] Že od leta 1558 je živel na Württemberskem kot svetnik vojvode Krištofa plemeniti baron Ivan Ungnad (1558-64), nekdanji deželni glavar Štajerske in vrhovni poveljujoči kapetan petih avstrijskih dednih dežel ter slovenskih in hrvaških dežel proti Turkom. Odložil je vse svoje službe in zapustil domovino, da bi lahko svobodno živel po svojem evangeljskem prepričanju. [...]
Jasno je, da je bivanje teh mož [omenjen je tudi Trubar] v Würt-tembergu nemalo prispevalo k temu, da se je tok avstrijske študija željne mladine usmeril v Tübingen in k njegovi univerzi, kije od začetka 16. stoletja bila eno od glavnih žarišč humanističnega študija v
6 Kliipfel, Universität Tübingen, str. 101. Stalin, Wirtembergische Geschichte IV, str. 746.
241
BILO )E POVEDANO
Nemčiji in nato postala ena izmed glavnih gojiteljic evangeljske duhovne smeri. In res je začela opazno naraščati tudi navzočnost avstrijskih študentov v Tübingenu, zlasti po letu 1556. Sem je prihajalo mlado plemstvoAvstri)e |Elze našteje mdr. rodbine Auersperg, Win-dischgraetz, Herberstein, Lamberg, Ungnad, Egkh, Gallenberg, G all, Hohenwart, BarboJ. V Tübingen so se stekali mladeniči iz avstrijskih mest [11] |Elze našteje mdr. mesta Ptuj, Celje, Beljak, Celovec, Ljubljana, Kamnik, Kranj, Radovljica, Krško, Vipava, GoricaJ. Skupno število inskripcij avstrijskih študentov v tübingenskib univerzitetnih matrikah v letih 1530-1614 presega 700, število Avstrijcev, ki so si v tem obdobju v Tübingenu pridobili stopnjo magistra, pa doseže 42. Deleži posameznih avstrijskih dežel v teh številkah so: Avstrija (Gornja in Spodnja) 284 inskribiranih, 17 magistriranih; Kranjska 113 inskribi-ranih, 17 magistriranih [...J.
112) Da bi imeli v takih statističnih podatkih popolno merilo za bogato setev duhovnega življenja, ki jo je v tem obdobju trosila Univerza Eberharda Karla v avstro-ogrske dežele, predvsem pa v avstrijske dedne dežele Gornjo in Spodnjo Avstrijo, Štajersko, Koroško in Kranjsko, moramo poznat i tudi število in imena tistih sinov teh dežel, ki so za daljši ali krajši čas obiskali Tübingen, ne da bi se imatrikulirali. Ob [...] takrat pogosti navadi bogatih in uglednih družin, da so za pridobivanje izobrazbe pošiljale svoje sinove na večletna potovanja po različnih univerzah v Nemčiji, Franciji in Italiji, gotovo tudi število takih avstrijskih obiskovalcev Tübingena ni bilo prav skromno, kajti univerzo v Tübingenu so obskovali, ne da bi se inskribirali, na primer baron Krištof Auersperg, Jurij Kliisl iz Studenca pri Ljubljani, Mathias Maurus in drugi Kranjci.
In še več. V svojem naprednem prizadevanju, da bi se v kulturi in izobrazbi izenačili z drugimi deželami nemškega cesarstva | Svetega rimskega cesarstva nemške narodnosti], so notranjeavstrijski in spod-njeavstrijski deželani (deželni stanovi) posegali po še hitrejši in učinkovitejši rešitvi ter so ob očitnem pomanjkanju primernih domačih moči vabili iz tujine odlične može, zlasti za delovanje na višjih mestih v njihovih [13] nedavno ustanovljenih cerkvenih skupnostih in šolstvu. Obračali so se predvsem na Wiirttemberško na vojvodo Krištofa in njegove naslednike, ki so potem milostljivo in rade volje dovolje-
242
LVPWIQ TI IEOPOR ELZE
vali odhode svojih nekdanjih štipendistov na Avstrijsko.7 Tako so iz Tiibingena prišli v Ljubljano: superintendent mag. Krištof Spindler (1569 91), pridigar in poznejši superintendent mag. Felicijan Trubar (1580-1600), rektor stanovske šole dr. Nikodem Friscblin (1582-84),8 preceptor mag. Lorenz Meuderlin (1582-1600),9 - v Celovec: rektor stanovske šole mag. Hieronim Megiser (ok. 1592-98),10 - v Gradec: superintendent dr. Wilhelm Zimmermann (1586-98),11 [14] astronom in profesor mag. Johann Kepler (1594 1600)12 [...J.
[15]	Kako velikanski seštevek učinkov, ki so takrat dotekali iz majhnega Tiibingena v vzhodne marke nemškega cesarstva in še čeznje, je nakazan že samo v teh kratkih podatkih! V tistem času so se predvsem v Tiibingenu in s Tubingenom sinovi avstrijskih dednih dežel oblikovali v nosilce kulture na Vzhodu, v uradnike njihovih odličnih deželnih uprav, v junake v vojskovanju s Turki, v učitelje in luči v cerkvah in šolali v svoji domovini.
[16]	V obisku univerze v Tiibingenu je imela med notranjeavstrij-skimi deželami (Štajerska, Koroška, Kranjska) največji delež Kranjska.
7	EIze: Die Superintendenten der evang. Kirche in Kram wahrend des 16. Jahrh., Dunaj 1863, ser. 34 si. in 55 si. - V evangeljski Cerkvi Kranjske je veljal vvurttemberški cerkveni red.
8	F. Strauss: Leben und Schriften Nikod. Frischlin's, Frankfurt na Majni 1856, zlasti str. 247 si. Tudi Frischlinov naslednik na mestu rektoija, Štajerec mag .Jakob Prdntel, 1578-82 pridigar v Celovcu, nato v Gradcu, 1585-95 rektor v Ljubljani, 1595-98 župnik v Sladmingu na Štajerskem, je 1567 in 1573 študiral v Tiibingenu.
9	Lorenz Meuderlin (Meuderle) seje rodil v Kirchheimu v Wiirttembergu, študiral v Tiibingenu 111 tu magistriral 1572.
10	Hieronymus Megiser, po rodu iz Stuttgarta, je v Tiibingenu študiral od leta 1571 in leta 1577 magistriral, bil Frischlinu zelo drag učenec, nato bil vzgojitelj blizu Ljubljane (tja je bil leta 1582 na njegovo pobudo poklican Frischlin), odšel leta 1582 v Padovo, kjer je študiral pravo, [...] postal 1592 rektor evangeličanske stanovske gimnazije v Celovcu, od koder gaje pregnala protireformacija leta 1598. Z družino seje vrnil v Nemčijo, bil mdr. profesor v Leipzigu [...]. [Mdr. je setavil] štirijezični slovar (nemško-latinsko-slovensko-italijanski) [...].
11	Wilhelm Zimmmerman, rojen 1540 v mestu Neustadt an der Linde v Wurttem-berški, je v Tiibingenu študiral od leta 1558 m magistriral leta 1562, postal pozneje doktor teologije m volilnoknežji dvorili pridigar in cerkveni svetnik v Hei-delbergu; poleti 1586 je prišel za pastorja in superintendenta v Gradec, tu izdal Luthrov mali katekizem
12	Christ. Frisch: Joh. Kepleri opera omnia, zv. VIII, Frankfurt 1871. - C. G. Reuschle: Kepler und die Astronomie. Frankfurt 1871.
243
BILO )E POVEDANO
Čeprav je večina njenih prebivalcev pripadala slovanski narodnosti in čeprav so bili Kranja takrat nenehno izpostavljeni pust oženju plenilskih in vojaških pohodov Turkov in je kranjsko moštvo na ozemlju ob hrvaški in morski meji varovalo nemško cesarstvo pred njimi, se je kranjska mladina, polna nepotešene želje po znanju, zgrinjala v izobraževalna središča. V eni roki meč, v drugi knjiga - tako je stala stara marka Karla Velikega ob Savi. [...]
[19] Veliko pogosteje kakor te nemške univerze [Wittenberg, Strassburg, Jena| so v 16. stoletju Štajerci, Korošci in Kranjci obiskovali gornjeitaljanske univerze v Pavu, Bologni in Padom. Predvsem zadnja je bila zbirališče južnoavstrijske mladine. [...]
1201 Kranjci niso bili v tem nobena izjema; ni utemeljeno mnenje kranjskih zgodovinopiscev, daje uvedba reformacije v njihovi domovini in drugih avstrijskih deželah preusmerila tok njihove študirajoče mladine od italijanskih univerz na nemške protestantske,13 ali da so si Kranjci po zatrtju protestantizma začeli pridobivati izobrazbo v Italiji.14 Obisk Kranjcev v Padovi je bil namreč v drugi polovici 16. stoletja večji kot v Titbngenu in približno enak obisku na vseh nemških protestantskih univerzah skupaj. [...] [Elze v preglednici, str. 21: 1530 50 v Tübingenu 4, v Padovi 2; 1551 1600 v Tübingenu 90, v Padovi 107; 1601 14 v Tübingenu 19, v Padovi 37.]
[21] Iz tega lahko sklepamo, da je reformacija v Kranjski nenavadno povečala željo po študiranju. Skupno število študirajočih iz te dežele je v drugi polovici 16. stoletja izjemno veliko, če primerjamo skromno število nižjih in srednjih šol, slabo razvitost prometa in maloštevilnost prebivalstva s sedanjimi razmerami. |...]
[24J Pravo nasprotje [razmeram v Padovi, kjer je bil močen vpliv škofa in inkvizicije, gl. str. 23-24] je bilo stanje v Tübingenu. Tu je strpni duh humanizma utrl pot protestantskemu svetovnemu nazoru in utemeljil duhovno svobodo, kije bila z zdravim evangeljskim verovanjem izčiščena in ohranjana na pravi poti. In tudi če je svoboda kdaj pa kdaj tudi prestopila pravo mejo in jo je luthrovsko-pravoverna vnema presegla in prekosila, je v Tübingenu v znanosti in življenju
13	Dimitz, GeschichteKrains II, Ljubljana 1875, ser. 301.
14	P. v. Radics, Herbard VIII Freiherr zu Auersperg, Dunaj 1862, str. 2.
244
LVPWIQ TI IEOPOR ELZE
vedno prevladoval sveži, prosti in pobožni duh evangelija. Prav ta duh se je od tod širil v Avstrijo, zlasti v Kranjsko, uspeh protireformacije Ferdinanda II. pa je bil hkrati zmaga s prizadevanjem jezuitov spodbujenega in vodenega duha univerz na Dunaju in v Gradcu in rimskega, z inkvizicijo obvladovanega duha Padove nad germansko-evange-ličanskim duhom Tübingena.
Ta duh, ki je takrat vladal v Württembergu, v vojvodi Krištofu, na univerzi v Tübingenu, je tja pritegnil tiste prej imenovane južnoavstrij-ske verske begunce, ki jih moramo tu še podrobneje obravnavati. Pri t em so pomembni Vergerij, Ungnad in Trubar, [25] čeprav prva dva po rodu nista pripadala deželi Kranjski. [...J
[33] Po Vergerijevem posredovanju sta bila poleti 1558 [...] prvič sprejeta kot štipendista v Vojvodski Stipendium v Tübingenu dva mlada študenta iz Kranjske, namreč Samuel Budina in Job. Gebbart. [...J
Nekaj let pozneje je Pnmoz Trubar, ko je bival v Urachu kot župnik (spomladi 1562), spodbudil kranjske deželane, naj zaprosijo vojvodo Krištofa, da sprejme v Stipendium Tiffernum nekaj revnih učencev iz Kranjske, ker je mag. Mihael Tiffernus bil Kranjec. Dobri vojvoda je na prošnjo odgovoril, da rad dovoli, da st a odtlej dva študenta iz Kranjske sprejeta v ta Stipendium,15 in je o tem hkrati obvestil Trubarja [11. decembra 1562; Elze citira na str. 33-34 pismo Trubarju, kije na zunanji strani naslovljeno: »Dem Ersamen unserm Lieben, besondern Primo Trubero Predigern zu Laibach«, tj. Častivrednemu, našemu ljubemu, posebnemu Primožu Trubarju pridigarju v Ljubljani].16 [...]
134) Kranjci pa niso mogli takoj predlagati dva mladeniča, ki bi imela postavljenim zahtevam ustrezno predizobrazbo,17 zato je ostalo to ugodno odprtje [mesta v Stipendiumu] nekaj časa brez nasledka. Ko pa se je Trubar po vnovičnem izgonu iz Kranjske (1565) vrnil
15	Tiffernum je bil ustanovljen za štiri mladeniče, ki so otroci pobožnih, revnih staršev, so rojeni v Württembergu ali zunaj njega in želijo v Tübingenu študirati teologijo. V TifFernumu so dobili stanovanje, hrano, pouk in 4 goldinarje, za nadaljnje potrebe po obleki, kii|igah idr. pa naj bi poskrbeli domači. [...] (Kltip-fel, Universität Tübingen, str. 101.) [...)
16	Trubar seje med tem vrnil v Ljubljano. - Pismo [Trubarju], izvirnik z lastnoročnim podpisom in pečatom [...] se nahaja v deželnem arhivu Kranjske.
17	Kranjski stanovi so šele 1563 ustanovili (evangelistično) deželno gimnazijo.
245
BILO )E POVEDANO
na Wurttemberško, je bila stvar kmalu uresničena in po njegovem posredovanju sta bila v Tiffernum sprejeta leta 1566 Jurij Dalmatin (poznejši biblijski prevajalec) in leta 1569 Bernard Steiner (pozneje pastor in superintendent v Celovcu |tam je skrbel tudi za rabo slovenščine]). Ko je Trubar že. leta 1569 priskrbel Bernardu Sleinerju mesto pedagoga pri trinajstletnem baronu Andreju Auerspergu [35] in ko je hkrati mag. Jurij Dalmatin izrazil pripravljenost, da svoje mesto odstopi mlajšemu rojaku, seje takoj zavzel v Kranjski za novo zasedbo obeh mest. [... |
[ 60] Wiirttemberški vojvode so z zagotovitvijo dveh mest v Tiffer-numu za Kranjce izkazali evangeličanski Cerkvi v tej deželi veliko dobroto in kranjski deželani so se vedno globoko hvaležno šteli za dolžnike tem vladarjem. Seveda pa samo ta pot ni zadostovala, da bi izobrazili dovolj naraščaja za 20 24 pridigarskih mest v kranjski protestantski deželni Cerkvi in za 6 učiteljskih mest na evangeličanski deželni gimnaziji. Ker so se študiju teologije posvečali večinoma nepreskrbljeni mladeniči, sinovi duhovnikov in učiteljev, nižjih deželnih uradnikov, rokodelcev in kmetov, so deželani18 dokaj pogosto prejemali prošnje za podporo. Dajali so jih, vendar pa so kmalu videli, da morajo darove dobro podrediti pravilom, da bi imeli zaželeni učinek.
Ob reorganizaciji stanovske gimnazije v Ljubljani [...] so sklenili »za kar najboljše urejanje in odpravljanje že vidnega in skrb vzbujajočega pomanjkanja zmožnih cerkvenih in šolskih služabnikov, ki obvladajo tako slovenski kakor [61] nemški jezik, vzdrževati tri posebne štipendiste, rojene v Kranjski deželi [...].«19
Izbiro univerz, kjer sme takšen štipendist študirati, je podrobneje omejilo določilo, da mora študirati »eno leto v Strassburgu, Heidel-bergu ali na kaki drugi krščanski univerzi, dokler ne absolvira kurza filozofije in doseže stopnje magistra, potem pa brez posebnega dovoljenja nikjer drugje kot v Tubingenu ali Jeni [,..].«20
18	Vse plemstvo dežele, z izjemo 3 do 4 družin, 111 predstavništva mest, kolikor so bila svobodno izvoljena, so takrat bila evangeliučanska.
19	Referent v deželnem odboru je bil superintendent K. Spindler. - Kranjski deželni arhiv; protokoli deželnih stanov III, posvet 1. julija 1582, čistopis.
20	Kranjski deželni arhiv. - Izvirnik obligacije Matije Trošta iz Idrije, 23. januar 1585.
Prim. Dimitz: Geschichte Krains III, Ljubljana 1875, str. 152 si.
246
LUDVVICJ THEODOR ELZE
[63] Toliko in tako urejenih odnosov z univerzo v Tubingenu, kakor jih je imela Kranjska, ni niti takrat niti sploh kdaj imela kaka druga dežela v nemškem cesarstvu. V Kranjski sta zato tudi liibingenski duh in tubingenska znanost učinkovala veliko bolj vsestransko in globlje kakor kjerkoli zunaj Wurttemberške.
Izbral in prevedel Dušan Voglar
247