100
Iz potne bisage.
Prijazni dopisi do strica Bercka Dragana v
Verbovcu.
i
XllL Pismo.
Dragi stric! V Bledu smo! Bled imenujejo Krajnci svoj raj. Ali zahvalim se lepo za takošen raj. Meni praktičnemu človeka je raj z vsem blagoslovljen kraj. Rodovitne njive s černo mastno zemljo, po kterih se valja poleti zlatorumena pse« niča, široke in dolge livade s sladkimi travicami in pisanim cvetjem; meni so raj dolgi in široki travniki, po kterih oh Vidovem pojejo kose, jesen pa po tolstih pašnikih skačejo bistri konjiči in vimnate krave, da mleko uro daleč iz vimen diši, — meni so raj prijetni griči s tertami nasajeni, po kterih odmeva jesen glasna pesem tergovcov in preše skripijejo, in kadi se mastijo in sladka sraga, ko med, dalječ okrog razširjuje svoj slastni duh; — meni je raj kraj, v kterern stojijo velike vesnice z marljivimi gospodarji in gospodinjami, kteri imajo z žitom napolnjene kleti, z zabeljo nadete tuuje, s platnom nasipane skrinje in pod pragom zakopane svetle cekine; — meni je raj kraj z lepimi verti, kteri so polni sadunosnih dreves; — meni je raj obilnost zemeljskega blaga: — vsega tega ne bodeš v Bledu našel, če ga z laterno išeš. Okrog in okrog stermijo gole gore, in po njih rastete travici: ničec in siročec, in če na podnožji je kakošen ogonček najti, rodi samo oves in osat. Pašniki so na visocih rovtah, kjer volki pozimi in poleti pazijo na svoj plen, vino moraš pripeljati iz globp-cega Dolenekega ali pa iz Primorskega ali Stajarskega, tert družin ne poznajo razun brezovih. Prebivavci bleske okolice razun nekterih, kteri živijo iz preobilnosti drugih, so večidel "ubogi reveži, kteri si kruh služijo v visokih planinah z ogljarijo, cepanjem derv, da ob kratkem rečem: s kervavimi žulji. Njihove hiše razun nekterih, kteri
so si vogle podperli z vogli drugih hiš, so ubožne; ne najdeš skrinj polnih platna, ne čebrov polnih suhih sliv in hrušk, ne zabelje pet let stare — kako vse je drugači v našem blaženem Verbovcu! Vsak kmet ima po 3 — 4 konje, za ktere vsaki dan dobi pet sto zlatov; vsaka mati ima na prodaj poleti po 50 pintov masla; kadar se verbovska hči omoži, dobi kravo in 50 lakti platna in dve pernati postelji; pod hramom cepijo okrogli sodčki starine; na dilah mastne klobase; po varošu se sprehaja vsaki dan jezero gosk, ktere Verbovčanom gagajo večerni koncert; verbovsko polje rodi pšenico, ktere mernik ali dervenka vaga 60 funtov; Verbovčan zakolje vsako leto 7 debelih svinj, dela klobase po sežnji dolge, in vendar ni še nihče Verbovca imenoval slovenskega raja. Glejte, dragi stric! „Welch' eine Begriffs-verwirrung". Zakaj tedaj se Bled imenuje „raj?" bodete vprašali.
Raj se Bled veli zavoljo svoje romantične lege. Jasno jezero z zalim otokom, na kterem stoji bela cerkvica, kakor bistri labod, velikanske gore, zdravi zrak, prijetna kopel, to je, kar tistemu dopada, kteri je brez dela in more v Bledu drago živeti. Za stanovitnega prebivavca Bleda in njegove okolice, kteri si mora s potom svojega obličja kruha služiti, je ta kraj, kakor povsod, ;,d o 1 i n a sol z."
Bled je „sanssouci" premožnejših Ljubljančanov, pa tudi Teržačanov. Srečni tergovec in modri špekulant si rada zvolita ta kraj, da se oddahneta in v samoti premišljujeta nove osnove. Te baze gostov bodeš največ v Bledu našel. Manj je uradnikov, ker priloge ne segajo do tega verhunca sreče. ?)Vorschussa in „Curkostenbeitrag" tudi svojega človeka slabo v Bledu redita. Ker sedaj je že več prikladnih stanovališč v Bledu dobiti, je tudi začela visoka aristokracia Bled obiskovati. Dosti tudi pride tako imenovanih ;,Fluggaste", kteri zgodaj priletijo in zvečer odletijo. Posebno ob vakancah pride dosti mladih „musarum amicos" ali študentov. Ljuba mamka dajo petico, ktero so skupili za maslo ali pišance, od samega veselja, da je zlati sinček spet srečno iz visoke šole domu prišel. Drugi hrani svoj „Instructionsgeldu, in rajši živi nekoliko dni ob siru in kruhu,   samo   da   more  na veliko Smarnico  v Bled romati.
v
Na veliko Smarnico tudi pride veliko romarjev, in je spev in odmev, kakor nekdaj v Olimpu, ko je še oče Zeus tam gospodaril.
Pri „Petranki", „Malnerji" ali pa „Prešernu" se iz-prazne marsikteri bokal na zdravje dobre sreče, v zahvalo, da se prijateli spet živi vidijo; sklene se tudi še vmes kaka poroka, in izprašuje, koliko ima Speta, koliko Jeta, koliko Ajta, koliko Majda premoženja.
Ako se kakosna glava skervavi, se lahko hitro v jezeru opere in shladi. Posebno pa prosto ljudstvo tukaj kaj rado zapoje in pozabi za en dan muke življenja. Slovenec resnično pravi: ??Ubogi grejo na „kirfanje", — bogatini pa v toplice."
Gosti, kteri imajo polne mošnje cekinov ali pa listnico polno bankovcov, ostajajo en, dva tudi še več tednov. Njihovo življenje je „dolce far niente". Zjutraj spijo, posebno ženski spol, do devetih, namesto, da bi šli že zgodaj v cerkvo molit in se zahvalit, da jim je Bog dal boljšo srečo življenja, — namesto, da bi šli serkat na bližnje griče zdrave juterne sapice. Potem lockajo kavo, in se vozijo po jezeru v prav neprikladnih ladijah. Okoli ene se družba vsede k mizi, in kosi in kleplje kose, potem malo spančka, po želodčevem počitku se sprehaja ali koplje, in zvečer, kadar je hlad, se vozi spet po jezeru, kjer si poje, šaluje, žvižga, uka, iz samokresov strela, da veselo od bližnjih gričev se odglasuje.
Potem gre večerjat, po večerji spat, da drugi dan spet na novo začne po takošnem redu živeti. Večkrat se pri-jatelske družbe zberajo, in obišejo bližnje okolice — romantični Bohinj, veličastveni slap Peričnik, nekteri plazijo, kteri so bolji junaci, na Stol itd.
Stareje babičke pa med tem pod košatim germom sodijo to ali iino, ktera se košato šopiri, ktera nosi zidano janko in 5 sežnjev široko krinolino. Bolnih, kteri bi prišli iskat zdravja v bleske 18 stopinj tople toplice ali pa 8 stopinj tople studenice, bodeš malo našel. So Vam to, dragi stric, večidel osebe, ktere tere „hipohondrija" ali pa so se pre-opili apotekarskih pijač, in kterim sadaj mora voda skoz potne luknice gnati iz trupla vso nesnago. Ti ljudje so večidel plašljivi, ogibljejo se zdravih in se jezijo nad zdravim svetom.
Ko sem v Bled prišel, sem našel več naših mlajših slovenskih* pisateljev. Verlo me je veselilo, da sem mnogo nadepolnih mladenčev po obličji spoznal.
Vesele pesme nekterih ljubljanskih študentov so tudi v meni oživile upanje boljših dni za domovino, samo naj si naša mladost zapomni, da njena naloga ni samo: „za domovino peti in piti, ampak za domovino delati". Naj bi tudi ta vroča ljubezen v mladih sercih nikdar ne ugasnila. Že rajni Kollar mi je enkrat tožil, da slovanska mladež v možki dobi se rada hitro svojemu rodu izneveri. Res je, da v mladosti si več obečujemo o domovini in njeni sreči, kakor pozneje doživimo, al naj nihče preveč velikega merila in preveč velikih zahtevanj ne stavi. Le kar je mogoče, si moramo prizadevati doseči, in misliti, da v življenji naroda ni skoka, kakor ga ni v naturi.
Kar sem z veseljem zapazil, je tudi to, da je Ljubljančan v Bledu ves Kranjec. Po domačem kremlja, po domačem poje — zakaj pa tudi ni v Ljubljani v kaši ni ali v gledišču, ali kadar se ponosno sprehaja v Sternaleji? Prebivavci so priljudni razun „kelnarjeva, kteri si povsod dajo „cour" delati. To Vam je poseben rod, dragi stric, naj se veli: sluga, inoš, kelnar, bedienter, ali kakorkoli. Quot servi tot hostes! — Po navadi vendar ti ljudje ložej živijo, kakor obertniki in težaki. *Na svojih potih sem vsikdar si prizadeval, ta rod spoznavati. Večidel velja prislovica: „Tel maitre, tel valet", — kakoršen gospod — takošen hlapec. Ta rod pak je vendar važniši, kakor bi si kdo mislil. Kjer enkrat terdao sedijo, tam tudi ti ljudje zapovedujejo. Le poslušajte — večidel govorijo: „Mi, naše, nam" itd. Večidel gospodarijo v kuhinji in kleti. Kadar sem po mestih večkrat gledal v kočijah se gospodo voziti, se je gospoda pogostem šmencano kislo deržala; al monsieur kočjaš in monsieur repičar, kteri zadi za gospodo sedi, sta se vsigdar na smeh deržala. Najbolj ostudni so mi slugi velikašev. Zadi za stolom polovijo marsiktero znanost in po tem raztrosijo takošne reči, kterih niso razumeli, dalje, in pokvarijo dobre misli in načela. Tudi tega roda nebodeš mogel nikdar zadovoljnega storiti. Sedaj se je natepla huda navada, kelnarjem po obedu in večerji „trinkgelde" dajati. Ako mu malo daš, bode te raznašal pri vseh gostih, ako pa dosti, pa imaš lastno škodo. Jaz neskončno neskončno nerad po velikih mestih v kerčmah gostujem, ker wTrinkgeldia vsikdar več znesejo, kakor vse drugo.
Kar mi neskončno neljubo dene, je „noblesse" tih ljudi. Vso imenitnost svojih gospodov na se prenašajo, celo se po svojih gospodih kličejo: „Du Lichtenstein, Du Schwar-zenberg", sem večkrat v Lerchenfeldu čul. In še njih jezik? Eni govorijo „Galla deutsch", drugi „Galla francosischa celo še kakošen slovensk Jurček se zamahne na to stopinjo človeške sreče, pa Bog obvari, ga klicati po domače. Jurček hoče biti Džorž, Janez — Zan, Miha — Misel itd. Tudi nekteri bleski gostivničarji se dajo radi prositi za stanovališče in prav modro vprašujejo po stanu, tako, da kteri ni „Herr von" ali pa nima dolgega naslova, svetle ekvipaže itd. le za dve uri dobi „audienca. Kako drugači je ravnal kerčmar ali gostivničar ob času Homera, kteri ni poprej gosta za ime in stan vprašal, kakor, kadar ga je že bil dobro nasitil in napojil.
Glejte,  dragi stric,  to je vse,   kar bi Vam za danes
.'
101
102
imel o Bledu pisati. Da bi Verbovec imel romantično lego, bi tudi Angleži, Talijani in Ljubljančani ga prišli obiskavat, ali tako ima samo mlako, polno žab in rac in gosk, namesto jasnega jezera, namesto košatih logov nekoliko votlih verbač namesto ponositega grada na stermi pečini, samo na stok visok „rotovž", vendar ima zdravo kopelj v bistri Muri, v kteri se tudi gosti smejo zastonj kopati. Zato pa tudi ne doživi tako junaških del, kakoršne bleski fantje, kteri marsikteri škric odtergajo in ga hranijo kot trofejo v svojih skednjih. Vendar za danes zadosti. Bog Vas živi dragi stric.         Vaš Vicko.