Per
1015/1999
'ETOGORSKA A
raljicA
PRIJATELJEV SVETE GORE
LetoV. april 1999 Št.l
TXF’svetc	A
A^IEALJIICià
VL V§EMME
Uvodnik: Pred nami pojde v Galilejo...............4
Sporočilo Svetogorske Kraljice....................6
Poročila
Srečanje ministrantov na Sveti Gori.......7
Naše korenine
Anton Rutar...............................8
Verbo volani, scripta manent
Oda Severnici............................10
Prvič na Sveti Gori......................10
Kruh.....................................12
Sveta mama...............................12
Iz svetogorske zgodovine
Papež sv. Pij V. piše o Sveti Gori.......13
Prošnje, zahvale, darovi.........................16
Sporočila
Redne maše na Sveti Gori.................18
Naš natečaj..............................18
Svetogorsha Kraljica
Glasilo prijateljev Svete Gore, izhaja priložnostno Izdaja: Frančiškanski samostan Sveta Gora 5250 Solkan, 065/22-074, zanj p. Pashal Gorjup Urednik: Jernej Kurinčič Oblikovanje: Pavel Medvešček Tisk: Studio graph
Izhaja v 5000 izvodih.
Rokopisov in slik ne vračamo.
Po mnenju Ministrstva za kulturo št. 415-174/95 šteje Svetogorska Kraljica med proizvode, za katere se plačuje 5% davka od prometa proizvodov.
Revija se vzdržuje s prostovoljnimi prispevki.
Slika na naslovnici!
S koleda
Ixin uiaokno v bazimci na St ^alo^06alv<gwi leto 1990/
'ti Gori.
WOIDMK
Pred nami pojde v Galilejo
Boroslaw Linke: molitev umorjenega
Dragi prijatelji!
Nova številka Svetogorske Kraljice prihaja k Vam v dneh, ko je naš Gospod Jezus Kristus za nas trpel in umrl na križu. Njegovo dejanje odrešenja se je zgodilo na najbolj nizek način, dopustil je, da so ga obsodili kot hudodelca. In s tem je vsem majhnim, ponižanim, trpečim dal novo upanje - kamen, ki so ga zidarji zavrgli, je postal vogelni kamen. Celemu svetu je pokazal novo pot, pot iz začaranega kroga nujnosti, zagledanosti vase in v svoje imetje, pot od malikov k pravemu Bogu. Ne le pokazal pot, poste/nam je Pot, kot Resnica, ki jo iščemo, in življenje, ki ga imamo. V svoji velikonočni daritvi je duhovnik, oltar in jagnje obenem; je naša Pot, kaže nam pot in je pred nami vsemi, pred vso svojo Sveto Cerkvijo, prvi na Poti - kot Varuh in Vodnik. Z nami je na poti v Obljubljeno deželo, kot Mojzes nam daje sredi puščave vodo iz skale, daje nam svojega Svetega Duha. S krstom smo bili kot Abraham poklicani iz Babilona, mesta zmede, v novo življenje, v življenje po Luči. Da, Gospod pojde pred nami v Galilejo in mi z njim kot njegove ovce in njegovo skrivnostno Telo. Vsak naj vzame svoj križ in hodi za Njim, saj
WOBMK
je njegov jarem prijeten in breme lahko.
Naj Vam tudi velikonočna številka Svetogorske Kraljice podari del te Skrivnosti. O njej govori Sporočilo Svetogorske Kraljice, pa tudi nekateri sestavki v literarni rubriki Verba volani, scripta manent. Toplo Vam priporočam tudi predstavitev velikega
primorskega duhovnika Antona Rutarja, s starimi svetogorskimi listinami pa vas spet seznanja br. Pavel v rubriki Iz svetogorske zgodovine. Seveda ne manjkajo tudi Vaše prošnje in zahvale, na koncu pa je še nekaj sporočil.
Urednik
Velikonočna čestitka
Jezus Kristus, ki se je za nas daroval na križu, naj Vam vsem prinese svoj s krvjo zadobljeni mir,
Vam olajša vsakdanje breme in Vas skrbno vodi po svoji poti.
Po priprošnji blažene device Marije, ki je svojega Sina zvesto spremljala na križevem potu in bila ena prvih prič njegovega vstajenja, in našega blaženega očeta Frančiška, ki je smel nositi njegove presvete Rane, naj bo nad Vami odrešenje in blagoslov te Velike noči in naj nad Vami ostane.
Svetogorski frančiškani
SMMOČIIMl) SVMWSCMSIK! KffiMJJKCE
Lojze Čemažar: XIII. postaja križevega pota,
___________MIRENSKI GRAD__________
Starodavno poročilo pripoveduje, da je v dneh Jezusovega trpljenja Marijo gnala neznana sila na kraj, kjer je trpel njen Sin. Ko ga je zagledala vsega izmučenega, bi se zgrudila na zemljo, če je ne bi podprle dobre žene v njeni bližini. Trpela je, čeprav se udarci niso dotaknili njenega telesa. Gledala je, kako iznakaženo je bilo Meso njenega mesa, kako je tekla Kri njene krvi. Njeno srce je bilo zlomljeno, strto. Marijine solze tečejo na tla, kot bi se hotele pomešati z Jezusovo krvjo. Kakor kri,
tako tudi solze pijejo življenje.
Ko premišljujemo o Jezusovem trpljenju, se moramo ozreti tudi vase; za nas trpi, za naše grehe gre v strašno smrt. S tem svojim dejanjem Jezus kliče spravo nad nas, prinaša nam odrešenje.
Vzemimo v roke življenjepise svetnikov in začudeni bomo, kako iznajdljivi so bili v svoji hoji za Kristusom. Na tej poti so se žrtvovali, da Jezusova kri ne bi bila za nikogar zaman prelita.
Izziv so nam, da se spreobrnemo, da vsak dan s svojim križem na rami znamo slediti Kristusu.
Marija s Svete Gore je naša mati. Darujmo ji svoje trpljenje, prosimo jo, da ga očisti in daruje Jezusu. Obenem pa jo prosimo za duhovno in moralno prenovo slovenskega naroda.
p. Pashal Gorjup

IMMOČIEA
Srečanje ministrantov na Sveti Gori
Dne 12. 12. 1998 je bilo na Sveti Gori bolj živahno kot navadno. Za to so poskrbeli ministrantje novogoriške dekanije, ki so do zadnjega kotička napolnili kapelo Marijinega prikazanja. Na to so se dobro pripravili, saj k Mariji niso prišli praznih rok. S seboj so prinesli z dobrimi deli izpolnjene koledarčke in
jih položili v dar njej, ki se ni bala reči Zgodi se, ampak je s svojo popolno predanostjo Bogu rodila Sina in tako pomagala pri odrešitvi sveta. K posnemanju Device Marije jih je v svojem nagovoru vzpodbudil p. Pashal in jih s tremi življenjskimi zgodbami še utrdil v iskanju zgleda pri Mariji. Seveda pa ministranti niso ves čas samo poslušali, temveč tudi dejavno sodelovali z molitvijo in pesmijo, potem pa še v predstavitvi vseh ministrantskih skupin. Pri tem so jim pomagali njihovi župniki in duhovni vzgojitelji. Vzpodbudno in pohvalno je, da se je vsaka skupina znala predstaviti na svoj način. Zato
moramo podpirati njihovo ustvarjalnost, da jim srce ne upade.
Po končani predstavitvi smo se pred svetogorsko podobo posvetili Marijinemu brezmadežnemu srcu z željo, naj nas varuje zablod in naj nam pomaga, da bi svojo ministrantsko službo živeli tudi zunaj cerkve.
Drugi del srečanja je minil v veselem klepetu in pikniškem vzdušju ob topli hrani.
Upamo, da je to srečanje pripomoglo k povezovanju mladih ministrantov, sklepanju novih stikov in spoznavanju drugačnih, pa vendar istih mašnih strežnikov.
Marija, usmerjaj in vodi naše delo k svojemu Sinu Jezusu, saj bi bilo brez Njega vsako srečanje prazno, vsako prijateljstvo zvodenelo in vsako veselje kot sonce brez svetlobe.
br. Luka
Fotografiji: J. Kurinčič
NAŠIE
Anton Rutar
Sveta gora je najznamenitejša božja pot na Goriškem. Vseskozi je bila tesno povezana z mestom, ki je dalo ime pokrajini oz. deželi Goriški - z Gorico. Med mestom in Sveto Goro je stalno potekala izmenjava dobrin: Gora je dajala dolini duhovno hrano, dolina Gori pa telesno. V tej skrivnostni izmenjavi je imela velik pomen tudi Svetogorska Kraljica, ki ji je bilo dano izhajati tudi tedaj, ko je bila v dolini prepovedana domala vsaka sloveska tiskana beseda - v času fašizma. Ta je poskušal narediti ”to deželo” italijansko. Da mu to ni uspelo, se moramo zahvaliti predvsem velikim možem in ženam, ki so med našimi ljudmi ohranjali slovenstvo. Na Primorskem so to bili bolj kot kjerkoli drugje na Slovenskem tudi duhovniki. Eden takih je bil tudi msgr. Anton Rutar, ki je največ svojega življenja preživel v mestu pod Sveto Goro. '
Anton Rutar je bil rojen 29- maja 1886 v tistem delu Goriške, ki ga je Gregorčič imenoval planinski raj: v Drežnici, majhni hribovski vasi pod Krnom. Tu je župnikoval Jožef Kalin, izredno delaven, strog in izobražen duhovnik, ki se mu ima Drežnica zahvaliti za velik duhovno-kulturni napredek. Le-ta je poslal mladega
Antona v šole v Gorico. V goriški gimnaziji in bogoslovju je nabiral znanje, modrost pa pri domačem župniku, pri katerem je preživel domala vse počitnice, pa tudi pri Kalinovih prijateljih, npr. pri Joži Abramu, s katerim so goriški študentje pogosto zahajali v hribe. V duhovnika je bil posvečen leta 1910, nato je bil dve leti kaplan v Tolminu, potem pa eno leto kurat na Bukovem. Leta 1914, tik pred prvo svetovno vojno, ga je nadškof F. B. Sedej poklical v Gorico, kjer je v goriškem semenišču, ki je združevalo bogoslovce štirih narodnosti (Slovence, Hrvate, Furlane, Italijane) in štirih škofij (goriške, tržaško-koprske, poreško-puljske in krške) postal ekonom, knjižničar in profesor pastoralke. Kmalu po njegovem imenovanju je postala Goriška bojišče; še posebej je bila na udaru Gorica. Ko so nanjo začele poleti 1. 1915 padati italijanske granate, se je semenišče preselilo v zaledje, na Kranjsko, največ v cistercijanski samostan v Stično. Lahko si predstavljamo, koliko dela je imel s preselitvijo mladi ekonom. Zelo pomembno je, da je s semeniščem vred preselil tudi izredno bogato semeniško knjižnico in jo tako rešil, da ni zgorela v plamenih soške fronte.
NAŠIE E^OIMEMIIMIE
Po vrnitvi iz begunstva je nadaljeval delo pri vzgoji mladih bogoslovcev v duhu medsebojnega razumevanja in narodnostne strpnosti. Kakih tristo duhovnikov je šlo skozi njegovo "šolo”. Kot zaveden Slovenec je postal žrtev fašističnega nasilja, ki je v okviru Cerkve dobilo proste roke po 1. 1931, ko je pod prisilo odstopil goriški nadškof F. B. Sedej in je nadškofijo upravljal administrator Sirotti. Maja 1934 so fašisti Rutarja aretirali in ga obsodili na pet let konfinacije. Pregnanstvo je preživljal v Umbriji (Monteleone) pod strogim policijskim nadzorom. Večkrat je pripovedoval, kako so mu na policiji popolnoma omejili kraj bivanja. Ko so mu našteli vse kraje, kamor ne sme iti, jih je hudomušno vprašal:	”Pa na
pokopališče, lahko grem?” Topoumni policist ni sprevidel bodice in je prostodušno odgovoril: ”Da, da, tja pa lahko greste.”
Po dveh letih konfinacije ga je fašistična oblast po posredovanju novega goriškega nadškofa Margottija izpustila. Po povratku v Gorico pa ni smel več vzgajati bogoslovcev, pač pa ga je Margotti najprej imenoval za kaplana pri sv. Ignaciju na Travniku, leta 1938, potem ko je nenadoma umrl Joža Abram, Rutarjev veliki prijatelj, pa je za njim prevzel župnijo Pevma pri Gorici. Župnijo je vodil celih 33 let, do leta 1971, ko se je upokojil in
živel kot velika moralna avtoriteta v Gorici. Umrl je leta 1983, star 97 let. Na pogrebu v Pevmi se je sicer zbrala velika množica ljudi, ki so ga cenili, vendar bi jih bilo gotovo mnogo več, če v tistem času ne bi veljala zapora meje, ki jo je uvedla vlada Milke Planinc, da bi rešila propadlo jugoslovansko gospodarstvo. (Vsak, ki je šel čez mejo, je moral vplačati polog, ki bi mu ga država vrnila čez leta, ko zaradi inflacije ne bi imel nikakršne vrednosti več.)
Poleg župnijskega dela in dela v semenišču je bil vključen tudi v mnoge dejavnosti tedanjega primorskega izobraženstva. Bil je med vodilnimi člani slovenske katoliške skupine na Goriškem, sodelavec Virgila Ščeka, Engelberta Besednjaka, Jožeta Bitežnika, Rada Bednarika, Antona Vuka, Iva Juvančiča in drugih. Bil je v vodstvu Zbora svečenikov svetega Pavla, društva, ki je dolgo časa vodilo versko in narodnoobrambno delo na Primorskem, pomagal ustanavljati Goriško Mohorjevo družbo, bil odbornik Katoliškega tiskovnega društva, podpredsednik katoliške Zadružne zveze, pomagal pa je še v mnogih ustanovah in dejavnostih, pomembnih za obstanek in razvoj slovenstva na Goriškem.
Jože Kurinčič
VEM8A VOILAMT, SCMIPirA MAMEHT
Oda Severnici
18. XI. ‘96
Navrh sveta tičiš
in poješ pesem severnemu siju
tiha.
Mežikaš ledeno mrzlo in toplo režeš srce modra.
Razbijaš hrup sveta in goltaš črne luknje čista.
Razgrinjaš svoja oblačila oblakov in poznaš srca vseh volkov prijazna.
Usmerjaš pogled slehernemu drevesu
in mu oživljaš veje
srebrna.
Jernej Kurinčič
Gino Severini: VIA CRUCIS (II. postaja), Cortona, 1946
Prvič na Sveti Gori
Prvič sem šla na Sveto Goro kmalu po vojni, leta 1923. Spremljala me je nona, ki mi je bila birmanska botra. Na romanje sva šli oktobra, na praznik Rožnovenske Matere Božje. Na Sveto Goro sva se šli zahvalit, da se je naša družina srečno vrnila iz begunstva v
Trzinu in da se je oče vrnil iz vojne. Na vlak sva prišli s Krasa v Rihenberk, sedanji Branik. Nek dober mož mi je iz šibe naredil križec, rekel je, da ga mora na Sveto Goro prinesti vsak, ki gre prvič tja. Vlak nas je pripeljal do Gorice, potem smo šli peš po poti
Latinski rek pomeni Besede odlete, pisanje obstane
VIEM8A VOILAMT, SQMFTA MAMEMT
preko skalovja in lukenj iz vojne. Ob poti so bili mnogi berači in invalidi. Na glavnem ovinku, kjer je sedaj kapelica, je bil invalid z leseno nogo, blizu pa je imel revno ležišče. Vsakemu je nona dala 20 čentezimov. Ko sem videla hrib Sabotin, sem bila prepričana, da je velika greza - niti bilke zelenja. Takrat je bila na Sveti Gori ravno na novo postavljena kapela, ob njej so sedaj garaže, in prenočišče - skozi njegova okna se je videlo v kapelo. Pod mizo, ki je služila kot oltar, me je nona dala spat. Potem me je vso premraženo peljala v prenočišče, a ni bilo nikjer prostora. Usmilila se me je neka gospodična in me vzela k sebi v posteljo. Zbudilo me je petje v kapeli in kar sama sem se odpravila tja. Nona me je prišla iskat in je tarnala: »Bernardka, nisem mislila, da bo taka gneča!« Jaz pa sem šla k stojnicam in si ogledovala razpostavljeno kramo ter grozdje, ki so ga prodajali. Avguština Vovkova iz Kamna je prinesla jerbas majhnih, lepo pečenih štrukljev in jih prodajala po liro. Premišljevala sem, kako jih je prinesla na glavi po vsem tem kamenju, ko sem še sama težko hodila. Nona me je peljala na mesto, kjer je bila prejšnja bazilika, sedaj je bil tam le še velik kup razvalin, in je jokala: »Mamka božja, kaj so storili s tvojim svetiščem; oh, da bi ti naredili
čentezim - stotina lire
greza - mehko blato na dnu stoječih vod
novo, to ti želim!« Na vrhu sta stali tudi dve smreki, ostali sta le debli, nič vej. Videla sem Sočo, zdela se mi je kot vederjol, ker na Krasu ni nobene reke. Včasih smo celo noč v cerkvi molili in peli, enkrat celo skupaj s Furlani in Italijani.
Nato smo se vrnili domov. V šoli sem pripovedovala, kaj vse sem videla in doživela.
Ko smo bili v internaciji v Nemčiji, bilo je leta 1944, smo do konca vojne stalno klicali Svetogorsko mater na pomoč. In obljubljali smo ji, da se ji bomo prišli zahvalit, če se vrnemo domov v požgano vas. Naša družina je bila razbita; eden je bil v Rusiji, drugi v Sardegni, pa na Siciliji ... Vsi smo se vrnili, le brat, ki je takrat imel 22 let, je padel za svobodo, drugi pa se je v Sardegni poročil in ga nismo več videli. Tam si je ustvaril svojo družino; sedaj je že mrtev.
Leta 1946 smo se prišli zahvalit, da smo preživeli strašno gorje; molili smo za žive in mrtve, prosili, da bi se rešili revščine. Ko ostaneš s 35-mesečno hčerko sam v tujini, si edina pomočnica Ti, Marija! Hvala Ti! Žalostno je, da otroci ne poznajo in ne vidijo svojega očeta. V mislih sem poljubljala svojo drago zemljo.
Nada Kukanja
vederjol - modra galica
VMEEBA VOILAMT» SCIMPirA E£AMEMT
Kruh
Vsak dan odluščiš drobno plevo z mojega življenja.
Postajam droben kot pšenično zrno.
Zmelji me, Gospod!
A ko boš mlel, povej mi vedno znova, da boš spekel kruh.
Zamesi me, Gospod!
A ko boš gnetel, mi šepeči, da se gnete kruh.
Darko Slavec: Hlebec in pri, LXIII, 1996
Naloži peč, Gospod!
A ko bo žgalo, mi govori, da postajam kruh.
p. Stane Zore
Sveta Mama
Če te stiska in duši, če ne najdeš več poti in greh na duši ti leži, potem pokliči sveto Mamo, da zaceli tvojo rano.
Cvetka
m swToarDMST^re ^(Soboviime
Papež sv. Pij V.piše o Sveti Gori

;V

il
l,


' k v
P’ .	:l!*1 i «Uu»' JU ~T:	^ «lUVAt- .
\"'“T-VV>U'- «~ \ « .	«♦ 4»aI-v .-	t« n ^gl» N*»	- VW- 'MU-Vi K-' t'wjv»
-v''--: m«r..-.ritT .-	.»{To' wi: .i* Te ni ttAAohA «<i%wu4;i.V.'vs ~C«^<r- ,t» -L.» ueree'-m.'.- ••jr
Cv-U. .'Uv	xyjtTWtr-t-.r	.r.itv	tiH*- v'An»„	, <t
-^-.frrx'f r^MT.r'.^Ww* U^.. Mfv.,.. .w,.4l.*.w* h-	t *.	- ct v-.--«-* c» - -•
-,<J. ^ W*A.^t.A®i -■ ^ C»«wtv»in | e a rxt-VvC*K»vi	i j '
t.n; :. c t dp*	«-.«txhs'J?-.»'V»***--«
.<1	-v .-.SHc -< tt	«
4«’	-< et-xe £.'<« ' it-
■J -	-? i uni »v-a. b .
C v.-fxv»x v-»tj.(\ v*« VviA-^cw. ..i.
-t Aatiton«' IMWVJ tttiK \b»X> ci«X*<
:»-»-.-n^tc vtmUiu -rff	.'•
iv>	Cai. «a 1 urMtu*»* t.w
^U«4tn^- »Ka AUk'.-
:t— ca*~ Txc^a»aVc-.
Ct jiA-»tf.t


t UiT^Tw
\e*v.K«A-.K's-tt<k’ VttCPT. * .	-T »r T-t*»' *
>-• Vi.tx».tvA i\« -iCjuUif^T it- “Be-unl^
l\ Ml*»»- K.-»»-> ««V MCMitxm««'' cr C^br'iKfctu«. ^Srt^rc^n»*
,	- 'liji Vi«j»u\ I A*’.»«. \ tTlt
(«u^tnACf cermu- A \ .►«AVI «ciUeù ^	». st w co(Vn«> c.'u»— tvtnU C
fttt.tA —• nt«*».t- : t- V*lC*U*t-----	v«-U' i
~ «uv » fwv.-ii
fcltXTl«
*'"'; "••■• b: :
Že dolgo so nam znani solkanski in goriški možje, ki so vodili priprave za zidanje Marijine hiše po njenem prikazanju in naročilu grgarski pastirici Uršuli Ferligoj. Vemo, da so dobili od namestnika goriškega glavarja zemljo za cerkev na Skalnici in od oglejskega patriarha dovoljenje za zidanje. Iz listin, ki jih je Svetogorska Kraljica doslej objavila, smo tudi že izvedeli, da so bili upravitelji svetogorskega premoženja že nekajkrat zamenjani. Zato se v listinah pojavljajo vedno nova imena. Spraševal sem se tudi že, zakaj ni omenjen solkanski župnik.
Videti je, da so ljudje sami izbirali svetogorske ključarje, ki so hranili cerkveni denar ter plačevali dela in naprave za cerkev. To nam vzbuja
predstavo, da je. bila Sveta Gora ljudski podvig in ljudstvu je bilo tedaj prepuščeno tudi upravljanje z njenim premoženjem, ki se je zbiralo z darovi od vseh strani.
V tej predstavi nas utrjuje tudi nerazumljiv odziv med ljudmi, ko je avstrijski vladar nadvojvoda Karel izročil leta 1565 upravo svetogorske božje poti Manjšim bratom, beguncem iz Bosne. Ljudje so se tedaj obnašali kot ob zamenjavi oblasti, ko na primer razpade država in njena oblast izgine, nova oblast pa še ne nastopi. Z božje poti, kamor so prej prinašali denar, dragocenosti in vse potrebno za zidanje, opremo ter vzdrževanje cerkve, so naenkrat začeli vse odnašati proč in skrivati.
Ko so begunski Manjši bratje prišli na
HZ SWMXS€M§IE! aSOKMWMIB
Sveto Goro, so iz ostankov in sledov lahko le ugotavljati, kaj vse so ljudje poskrili pred njimi.
O tem piše papež sv. Pij V. oglejskemu patriarhu in tržaškemu škofu. Njegovo pismo mi je pomagal razbrati dr. br. Bruno Korošak s Kostanjevice v Novi Gorici in se mu za pomoč lepo zahvaljujem. Prevedel pa sem to pismo takole:
Pij, škof, služabnik božjih služabnikov, pozdravljam častita brata oglejskega patriarha in tržaškega škofa kot ljubljena sinova in njune namestnike v duhovništvu in vse blagoslavljam z apostolskim voščilom. Pisali so nam, ljubljena sinova, gvardijan in bratje iz hiše in cerkve svete Manje, postavljene na gori, ki se imenuje Skalnica, imenujejo pa se ti Red manjših bratov in živijo v tržaški oziroma v oglejski škofiji. Ti so nam torej sporočili, da so jim neki moški in ženske, hudobni ljudje, katerih oni prav nič ne poznajo, nepremišljeno in zlobno poskrili ter si skrivaj in posredno pridržali: vino, nabrano pri vinogradnikih, pšenico in druga žita, vosek, olje, nekaj zlata in srebra v denarju in predmetih, platnena in volnena oblačila, hišne potrebščine, cerkveno okrasje in obleke, knjige, pogodbene listine, javne in zasebne lastninske prepise ter druge listine,
večje vsote denarja ter še nekaj drugih stvari in blaga. Te stvari so bile sporočiteljem sicer dane samo v uporabo ali v javno upravo, toda iz njihovega pisma je razvidno, da pripadajo k njihovi hiši tako kot volila in zapuščine in o teh pravijo prej navedeni sporočitelji, da pripadajo začasno, a druga lastnina pa pripada tudi tako, kot zakonito pripada mestoma in škofijama Trstu in Ogleju, oziroma obstaja lastnina tudi zanje, kot kjerkoli drugje. Zdaj se skrivatelji in pridrževalci ne zmenijo, da bi se prijavili, kot je treba, čeprav je to nevarno za njihovo večnost in trpi hiša navedenih sporočiteljev veliko škodo. Glede tega so ti sporočitelji apostolski sedež prosili za pomoč. Zaradi tega naročam vama bratoma, ljubljena patriarh in škof, ali po vajini presoji vajinima vikarjema s tem apostolskim pismom, da vse te skrivatelje in pridrževalce: pri vinogradnikih nabranega vina, kakršnekoli količine zlata in srebra, oblačil, potrebščin, okrasja, listin, kakršnekoli vsote denarja ter drugega blaga in stvari, celo, kot kaže, veliko vrednih, torej te skrivatelje in pridrževalce posvarite, ker se ne zmenijo, da bi na raznih straneh skrite stvari odkrili, kot je treba, posvarite jih javno v cerkvi vpričo zbranega ljudstva vi sami ali po kom
M, SVffiTOGOIESIKE 2<Ì50!MDWME
drugem. Določite jim primeren čas, do kdaj morajo sporočiteljem dolžne stvari odkriti in vrniti ter jim popolnoma zadostiti, kakor jim dolgujejo.
Toda če tega ne bodo spolnili, jim spet določite primeren čas kot zadnjo priložnost z napovedjo izobčenja in to razglasite, kjer in kadar boste presodili, da je primerno, tudi slovesno, če je potrebno, v zadoščenje in da se stvari odkrijejo. In če ne bosta mogla biti oba navzoča pri izvajanju teh opravil, naj jih vendarle vsaj eden izmed vaju izvede.
Napisa no v Rim u pri Svetem Petru leta Gospodovega učlovečenja tisoč petsto šestinšestdeset - 21. februarja, v drugem letu naše službe.
Sveto Goro so ljudje oplenili pred prihodom begunskih Manjših bratov iz Bosne. Papeško pismo o tem je namreč bilo, kot vidimo, napisano v februarju 1566 in sicer kot odgovor na sporočilo Manjših bratov s Svete Gore, kamor so ti prišli leta 1565. Izpraznjena postojanka jih je gotovo pretresla, toda njihov gvardijan brat Marijan se je takoj znašel in sporočil
udarec naravnost papežu v Rim. Ne poznam dokazov, da bi to sporočil tudi nadvojvodi Karlu. Toda kot soglasje s papeževim odgovorom je prejel istega leta tudi nadvojvodovo listino, da je uprava Svete Gore poverjena Manjšim bratom.
Spoznati moremo tudi, kako razsodno in mirno je brat Marijan hudo škodo sporočil papežu. Nikogar ni imenoval in poudaril je, da Manjši bratje ne poznajo storilcev. Samo prosil je za pomoč poglavarja Cerkve.
Njegovo sporočilo je po papežu tudi nam odkrilo še eno zgodovinsko preskušnjo na Sveti Gori. Vztrajnost in neomajnost brata Marijana in njegovih redovnikov pa je tudi nam kažipot, da se bomo v preskušnjah rešili, če se bomo povezali z brati in sestrami, tako s tistimi na oblasti kot s tistimi v bližnji okolici. Vedno bomo našli tudi dobromisleče ljudi, ki nam bodo pripravljeni pomagati.
Vir: Frančiškanski provincialni arhiv. Ljubljana. Staresvetogorske listine, 17
br. Pavel Krajnik
Foto: Marko Vuk
IPMDŠIPE, /ZATBMMJR, ©AffiOVI
Prošnje
Svetogorska Kraljica, Mati milosti! Hvala Ti tisočkrat za vse, ostani z nami in pomagaj, svetuj, uči, podpiraj, vodi... . Lepo te pozdravljamo!
N.n
Marija Svetogorska!
Hvala Ti za uresničitev mojih prošenj. Pomagaj mi še naprej v življenju.
Petra
Svetogorska Mati Božja!
Ponižno Te naprošam za zdravje, srečne vožnje, medsebojno razumevanje in spoštovanje ter pravilne odločitve. V Tvoje varstvo izročam svojo hčer, varuj jo in vodi po pravi poti.
Marta
Sveta Mati,
prosim Te za moje otroke, da se ne bi nikoli oddaljili od Tebe in Tvojega sina, pomagaj jim pri vsakdanjem življenju.
Mama
Sveta Marija,
srčno Te prosim, daj, da bi moja punca zanosila in bi srečno donosila zdravega otroka.
Tadej
Za vse moje prijateljice, za fanta in zame, daj nam še naprej toliko moči in lepega ter vere vate.
N.n
Draga Mati,
hvala Ti za našega ljubega Klemna, varuj ga, stoj mu vedno ob strani, stoj pa ob strani tudi nama in nama pomagaj pri njegovi vzgoji. Prosim Te za zdravje vse naše družine, danes, ob obletnici najine poroke, pa Te tudi prosim, da bi bila najina ljubezen iz leta v leto večja in močnejša. Hvala Ti!
Očka in mamica malega Klemna
Marija, ki za nas skrbiš, pokaži mi pot življenja, pomagaj mi prebroditi težke dni in v velikem košu želja izbrati prave. Pomagaj mi kot sedaj. Hvala Ti za vse!
Mateja
Marija!
Hvala Ti za novo leto 1999. Prišla sem se Ti zahvalit za vse lepo in se Ti opravičit za vse slabo, ki sem ga mogoče to leto naredila. Oprosti, če sem kdaj preklinjala! Varuj me v letu 1999 in bodi vedno ob meni!
Tvoja Ingrid
MMDSBSP, ZMUmJIJE» ©AffiOMI
Marija,
pomagaj mi še naprej za poštenost in da bi bil priden in zdrav. Hvala Ti iskreno!
Miro
Sv. Marija,
prosiva te za zdravje najinega še nerojenega otroka. Prav tako ohrani pri zdravju naju, da bova lahko zanj skrbela in ga krščansko vzgojila.
Renato
Darovi
Bog poplačaj vsem, ki ste darovali za Svetogorsko Kraljico!
V zahvalo Svetogorski Kraljici.
1.500.000	LIT M.H., Gorica
Zahvale
Marija,
zaupam Ti! Hvala za vse!
N.n.
Hvala Ti za vse.
Aleš
Mariji hvala za vse!
60.000	SIT N.n., Nova Gorica
Mariji v zahvalo.
5000 SIT N.n.
Marija!
Hvala, ker si mi stala ob strani. Upam, da mi boš še naprej! HVALA!
J.T.
Bogu!
Hvala Ti za moč in zdravje, ki nam ju
daješ.
Amen.
John
50.000	LIT Amalija F.
25.000	LIT N.n., Mačkovlje
Bog poplačaj vsem, ki ste darovali za Svetogorsko Kraljico!
SIPOIROČiniA
Redne maše na Sveti Gori
nedelja ali praznik:	ob 8.00, 10.00, 11.30, 16.00
delavnik:	ob 7.00 (v samostanski kapeli - pozvonite na vratih)
in 16.00 (od 1. maja do 1. novembra)
Spovedovanje
nedelja ali praznik:	7.30 - 12.00 in 15.00 - 18.00
delavnik:	pred, med in po vsaki maši
Če spovednika ni, prosimo, pozvonite pri samostanskih vratih.
Marijanski muzej
sobota:	po želji
nedelja:	9.00 - 12.00 in 15.00 - 18.00
Naš natečaj
Dragi prijatelji Svetogorske Kraljice!
Slovenci smo na samosvoj način Marijin narod. Naši predniki so se nanjo obračali v molitvi, ji pozidali mnoge cerkve, o njej je nastala tudi marsikatera prelepa pesem, pripoved, legenda; o Mariji, njenih milostih in pomoči so pisali tudi največji slovenski pisci. Še vedno Marija navdihuje mnoge ustvarjalce. Zato smo se odločili razpisati natečaj za najboljše stvaritve, ki jih bomo potem objavili v Svetogorski Kraljici. Prispevek naj bi govoril o Mariji, vašem izkustvu z romanja, romarstvu, pobožnosti, Sveti Gori, lahko pa se domislite še kake podobne teme. Obsega naj približno eno tipkano stran. Komisijo za ocenjevanje prispevkov sestavlja uredništvo Svetogorske Kraljice. Vaše stvaritve pošljite na naslov: Svetogorska Kraljica, Frančiškanski samostan Sveta Gora, 5250 Solkan, s pripisom Za natečaj. Vsem sodelujočim že vnaprej hvala in pogumno na delo.
Uredništvo
Per
1015/1999
§ > G O R S KA C
šJLjJIICi
10022G27, 1
CGBISS g
Molimo Te,
presveti Gospod Jezus Kristus tukaj in po vseh Tvojih cerkvah, ki so po vsem svetu, in Te hvalimo,
ker si s svojim Svetim Križem svet odrešil.
sv. Frančišek Asiški
- g ,
s
<o
Od
o
o
LU
O
z
<
Od
Ll_
CNI
CM
CL
CL
O
O
LO
NOVA