URN_NBN_SI_DOC-SOHT4WDB

LEOPOLD ŠMALC Vse knjižničarske delavce v Sloveniji je 1. decembra prejšnjega leta pretresla žalostna novica, da Leopolda Šmalca, dolgoletnega ravnatelja Centralne pravosodne knjižnice Vrhovnega sodišča SRS, teoretika in sodelavca pri organizaciji poslovanja bibliotek in posebno še pri vzgoji in kvalifikaciji poklicnih kadrov v slovenskih knjižnicah, ni več med nami. Nastala je praznina, ki jo bridko občuti zlasti starejša generacija ljubljanskih bibliotekarjev, katerim je bil pokojni Leopold Šmalc iskren prijatelj, in srednja ter mlajša generacija, katerima je bil in je vzor neuklonljivega in ponosnega, a hkrati obvladanega duha, skratka vzor kompletne osebnosti. Leopold Šmalc je bil rojen 29. avgusta 1895 v Ribnici na Dolenj­ skem. Vse življenje je ohranil nekaj domačega dialekta, ki je skupaj s pravim ribniškim humorjem in duhovitostjo prispeval k izvirni oseb­ nosti pokojnega knjižničarja, in ki mu je pomagal premagati razne živ­ ljenjske viharje v njegovem, z doživljaji bogatem življenju. Pred sed­ mimi leti sem že v našem glasilu napisala nekaj skromnih besed o biblio­ tekarju Šmalcu in o njegovem pomembnem deležu za uspešen in hitrejši razvoj naše stroke v njenih prvih organiziranih začetkih po osvoboditvi vse do leta 1965. Danes ne nameravam ponavljati njegovih biografskih podatkov, temveč želim predvsem obuditi spomin na dobrega človeka, neumornega delavca in zvestega strokovnega tovariša, v delu prav tako zahtevnega do sebe kot do svojih sodelavcev, katerim pa je rad delil iz svoje bogate zakladnice znanja in življenjskih izkušenj. Sodnik in bibliotekar Leopold Šmalc, človek z burnim življenjem, ki je doživel revolucijo v mladi sovjetski državi in tri leta v njej sode­ loval, je vse življenje živel in delal po svojem iskrenem prepričanju, zaradi česar je moral v življenju mnogo prestati. Tako ga je tudi po­ vojna razgibana doba privedla iz pravništva v slovensko knjižničarstvo. Da je Leopold Šmalc kot pravnik in sodnik in kot človek užival velik ugled med svojimi tovariši pravniki, nas je docela prepričalo zad­ 138 Knjižnica 16/1972