Poštnina plačana v gotovini.
Številka 51
Maribor, 20. avgusta 1937
Posamezna številka Din 1.50.
Leto II.
; oo vi
Izhaja tedensko — Velja po pošti dostavljen : na mesec Din 6*—, za tujino na mesec Din 10’—	—	Oglasi	po	tarifi
Tednik za vsa javna vprašanja
Uredništvo in uprava: Maribor. Ulica 10. oktobra — Telefon 26-16 — Rač. poštne hran. 17.160 — Rokopisov ne vračamo
Iz uprave
Nekateri naši naročniki so verjeli laž' nim veste o našem glasilu in nam še do danes niso nakazali naročnine za me sec avgust. Ponovno opozarjamo vse, da bo naš list redno izhajal. Če so se nekatere številke zakasnile, je temu največ vzrok selitev tiskarne v novo poslopje In so se podobne težave pojavile tudi pri drugih listih, ki jih tiska Mari borska tiskarna. Zato nujno prosimo vse zamudnike naj store svojo dolžnost in naj nam takoj nakažejo naročnino po po ložnicah, ki smo jih priložili predzadnji številki.
Uprava »NEODVISNOSTI«.
Po začrtani poti naprej!
Nedopustljiva napaka, usodna lastnost v počasni zmagi demokracije obstoji v dejstvu, da so demokratične države, de mokratične skupine vedno v defenzivi, namesto, da bi bile v ofenzivi. Ta raz-razlika je naravna, ker izvira tako iz ideologije demokracije, kakor iz ideolo gije fašizma.
Fašizem sloni na ideologiji naisilja in ubija naravne zakone. Nič mu ni sveto in nedotakljivo. Norčuje se iz Boga in iz 'ljudi. V obljubah, v laži, zahrbnosti je velik umetnik po tradicijonalni in pre-iskušeni rimski praksi. Ne izpolnjuje nobene pogodbe, nobene prisege, Brez srca, brez čuta tepta najbolj osnovne človečanske pravice. Največja naslada mu je zločinstvo ko uničuje domove, ko ubija, ko kolje nedolžne otroke, ko išče pri višjih cerkvenih dostojanstvenikih blagoslov za svoje topove, strojnice, puške, ko celo skrit za božjo masko razširja s strupenimi plini »kraljestvo božjo na zemlji« in krščansko kulturo v Abesiniji, ko hoče imeti narode na kolenih pred nekaterimi zločinskimi tirani. Fašizem se predobro zaveda, da bi brez vseh svojih neštetih lastnosti ne imel nikjer nobenega uspeha. Znano mu je, da narodi postajajo že zavedni, da celo kler, posebno nižjS kler izgublja vero v božjo poslanstvo španskih generalov, španskih aristokratov. Vsa ta gospoda vidi Boga v zlatu in v bogastvu, v nevednosti in v nekulturi svojih narodov na podlagi satanske, toda od njih samih imeno vane »svete« inkvizicije. Zato pa, ker fašizem ne more limeti uspeha med narodi, se mora širiti z vojsko, z ofenzivo, z načeli, ki so vse drugo kot pa človečanska.
Cisto drugačen je nauk demokracije in njeno postopanje. Demokracija ima zmago v rokah, ker narodi ne propadajo čez noč, ker narava ne spreminja svojih večni zakonov. Demokracija ne potrebuje privilegiranih generalov, ki bi morali »varovati« Boga. Takšen Bog bi bil pokveka, bi bil nasprotstvo pravega božanstva, bi bil igračka v človeških rokah. Demokracija ne potrebuje bogatih grofov po srednjeveškem, fevdalnem vzoru, ne potrebuje grofovskih ječ. Demokracija se ne boji prosvete in zato smatra vsako inkvizicijo, tudi če je »sveta« za brezbožno, za nasprotno tistemu Bogu, ki bi moral biti izvor resnice in pravice. Demokracija ne priznava tistih aristokracij, ki blagoslavljajo orožje, pokolj in mučenje narodov za svoje zemeljske namene in udobnost. De mokracija zato lahko izpolnjuje dane besede, sklenjene pogodbe. Spoštuje vsakega človeka, tudi reveža. V vojni in v prijateljih vojne vidi največjo zločin nad človeštvom, nad pravico, nad resnico, nad ■ ljubeznijo. Demokracija beži pred vo;'no, pred nasiljem in ima radi tega neenako orožje v borbi proti fašizmu in počasen napredek. Lažje je namreč ljudi ubijati kot pa vzgajati. Lažje je ljudi pleniti in izrabljati, kot pa jim pripravljati boljši položaj in boljšo bodočnost.
Izredno požrtvovalna je ta demokratična doslednost v praktičnem izvaja-
Stemska Imetko-dekvsko. tftauj/t m
luiuifo-diiiuritjtirtslui luuilkiiui
Samostojno in v skupnosti bodo slovenski delovni sloji zgradili lepšo bodočnost
Malokdo se še spominja, kako je v naši polpretekli politični zgodovini pokojni voditelj hrvaškega naroda Štefan Radič na shodu v Dubrovniku hvalil daleko-vidnost slovenskega politika, pokojnega Gregorja Žerjava zaradi njegovih zaslug pri organizaciji kmečko-demokratske koalicije. (Kmečko-demokratska koalicija je kot prečanska fronta v boju za priznanje zgodovinskih individualnosti delala prave čudelže. Na klic njenih voditeljev, pokojnih Štefana Radiča in Svetozarja Pribi-čeviča, so se zbrali stotisoči pristašev na velikih shodih v Zagrebu, na Sušaku, v Splitu, v Celju in drugod. Jasno je, da ta koalicija ni bila umetna ali mrtva, če je našla v narodu tako ogromen odziv.
Napočile pa so nove politične razmere. Stranke so bile razpuščene, moralne osebnosti so bile potlačene ter so računali ,z njihovim izumrtjem, ki bo napravilo prostor novim voditeljem, brezdušne uniformirane dobe, katere naloga je bila ustvariti umetnega Jugoslovena, kakor je bila naloga Faustove retorte ustvariti umetnega človeka. Lepo je označil v eni zadnjih številk »Neodvisnosti- uvodničar uspehe te strašne dobe. Državljani brez razlike so danes politični mrliči. Stranke, ki so po novih predpisih dopuščene, so brez življenja, so mrtve. Razpuščene stranke niso sicer organizirane, vendar o njih ne moremo trditi, da ne živijo. Živi pred vsemi, kmečko-demokrat-ska koalicija, pod vodstvom dr. Mačka in Adama Pirebičeviča. Pa še kako živijo!
Črta med bogastvom in revščino je z vsakim dnem bolj izrazita. Sreča in mir sveta slonita le na širokih delovnih množicah. Zato vsi, ki smo ponižani in razžaljeni, žuljavih rok in izmučenih glav, vsi brez razlike v gibanje delovnega ljud stva, katerega viden izraz je »Neodvisnost«.
Svojevrsten in samonikel je v politični zgodovini zadnjih let tudi pojav kmečko-delavskega gibanja v Sloveniji. To gibanje, ki je sestavni del kmečko-demokrat-ske koalicije, je vzniklo med narodom samim, in je zraslo od spodaj navzgor. Sovražniki tega gibanja in kapitalistični nevoščljivci spletajo vsak teden nove spletke in bajke o razpadu o prenehanju, o prepovedi, o zaporu. Toda slovenske delovne množice tem spletkam ne verujejo. Iz delavskih središč prihajajo glasni protesti zoper vse in vsakega, ki bi hotel ločiti delavca od kmeta, ki sta se v slovenski zgodovini prvič znašla v tako tesnem bratskem objemu.
Nova »Slovenska vas« nam sicer oči-
ta, da ni kmečko-delavsko gibanje v zadostno dobrih stikih s hrvatstvom. Kako pogrešno je to domnevanje in še bolj po-grešna ta trditev, nam dokazujejo izjave •odličnih politikov okrog dr. Mačka, ki so jih dali delegatu kmečko-delavskega gibana g. Ivanu Kreftu, namreč, da bo odločilna edino le delavnost in aktivnost slovenske skupine kot zaveznice kmečko-demokratske koalicije, iNeki odlični hrvaški politik iz vodstva kmečko-demokratske koalicije pa piše:	»Veselim se
dobrih novic iz Slovenije. Samostojnost in okrepitev kmečko-delavskega gibanja nima najveejega pomena samo za razvoj političnih razmer v Sloveniji, marveč prvenstveni pomen za gradnjo državnega političnega in socialnega programa, ki ga mora imeti demokracija, če hoče zmagati. Če boste Slovenci samo podružnica HSS, ne boste pomenili ničesar in niti ne boste mogli imeti kakršnegakoli upliva. Dr. Maček računa samo s svojimi množicami in meni, da jih bo lalžje družil, če odklanja vsako opredel}3vamje v političnih in gospodarskih vprašanjih. To je vzrok, zakaj tega tudi za Slovenijo ni mogel doponstiti.	Iz njegove-
ga stališča je to morebiti opravičljivo', oe tudi ne za dolgo, toda razmere v Sloveniji zahtevajo, da nadaljujete svojo pot in da vse bolj giradite svoj samostojni položaj. Kdo bi mogel kot Slovenec pred temi razlogi zapirati oči? Vkljub temu pa smo zvesti sodelavci kmečko-demokratske koalicije.
Dr. V. Kukovec.
Anglija in podonavske dežele
Nemški zločin nad Guernico je povečal skrbi malih držv.
Vse podonavske države, ki se spominjajo dob tujih nadvlad, polagajo vso svojo skrb in nado v bodočnost in v angleško oborožitev. Iz tega vzroka so se predstavniki podonavskih držav podvizali in prišli na londonsko konferenco. Anglija je izgubila 4 leta, med tem ko se je Nemčija do zob oborožila. Rezultat tega je bil, da sta dva bojevita diktatorja v Evropi tako napredovala v oboroževanju, da more mauna vojaška premoč stalno vzbujati skomine ljudem, ki verujejo v vojno in bi jo radi na vsah način izzvali. Prav iz tega varoka so podonavske in balkanske države vznemirjene. Šele ko bo Anglija imela močno armado, se bo vznemirjenje poleglo, kajti bodočo vojno bo lahko preprečil samo strah pred dobro oboroženo Anglijo.
Mussolinijev sestanek s Sušnikom v Benetkah je zopet povečal ta strah, ker Podonavje domneva, da se je italijansko-nemško prijateljstvo zelo učvrstilo. Nemčija in Italija stalno nastopata skupno v Španiji. Neodvisnost Avstrije je pod ita-ijansko zaščito, kar je glavni pogoj itali-ansko-nemškega sporazuma in prijateljstva. Toda po beneški konferenci se je pokazalo, da Italija ne bo drugič šla z armado na avstrijsko mejo, pa če tudi bi ')ila avstrijska neodvisnost ogrožena, in
to najbrže zato ne, ker so Italijo njene dolžnosti v Abesiniji in Španiji precej fizično oslabile. Domnevajo tudi, da se je Mussolini 'radi prijateljstva z Berlinom na vse zadnje pomiril z morebitno zmago nemške akcije v Avstriji. Okolnost so časnega napada na Češkoslovaško, *n okolnost prizadevanja italijanske diplomacije pri izboljšanju madžarskih odno-šajev do Jugoslavije in Romunije, a ne do Češkoslovaške, pa dokazuje, da na merava italijansko-nemška politika izolirati Češkoslovaško in ji odtujiti prijatelje.
Uničenje Guernice po nemškem letalstvu ni dvignilo prahu v Angliji, pač pa pripisujejo temu zločinskemu nemškemu napadu precejšnjo pozornost podonavski in balkanski sosedi Nemčije in Italije. — Bombardiranje Guernice ni imelo vojaškega namena. Ta napad ni bil namenjen Baskom in ni zadel Židov im ne komunistov, marveč nedolžme kmete in vaščane. Po mnenju in prepričanju podonavskih vojnih opazovalcev je Nemčija hotela in hoče v španskih bojih preiskusiti svoje nove topove, tanke in letala. Uničenje Guernice je bil minijaturni poiskus bojnih metod za bodočo veliko vojno, ali kakor piše Ludendorff, poiskus za neomejeno razširjenje grozot, za ubijanje civilnega prebivalstva in uničenje privatne lastnine v največji meri.
nju, ki pa bi mogla postati usodna za ves pokret. Biti mora demokracija tudi ofenzivna, ne da bi se izneverila svojim človečanskim nazorom.
Fašizem nastopa in postopa skoz in skoz nasilno tudi z demokracijo. Nikdar ne vpraša demokracije za njena načela, ker jih ne priznava. Zato se po mora demokracija zavedati, da njeni nauki nič ne veljajo za fašizem in zato tudi ni dolžna demokratično ravnati s fašizmom. V načelu svojih nazorov prilago-
ditve in svobode, se mora tudi fašizem tako prilagoditi, da bo stopila v ofenzivo in to po načelu naravne pravice, ki zahteva, da se da vsakemu svoje. Demokratom demokratično, fašistom fašistično, kakor pač kdo potrebuje in zahte va. — Ne ubijati pa 'tudi ne se dati ubijati! Ne terorizirati, ne se dati terorizirati! Ne se dati oboževati pa tudi drugim ne priznavati bogovanja na zemlji!
Dr. Povše Tinko, župni upravitelj.
Napad na Guernico je namreč pokazal, da je mogoče v 4 urah uničiti vse mesto z vsem prebivalstvom. Zločinski fašizem torej preiskuša svoje orožje za bodoče klanje na tuji lastnini in na tuji človeški krvi. Kako dolgo bodo demokratične sile še gledale to zverinsko postopanje mednarodnega fašizma? Guernica je najresnejši opomin, ki ga je Evropa doslej prejela!
Podonavske in balkanske države s pridržanim dihom zasledujejo napredovanje angleškega oboroževanja in daljni razvoj italijansko-nemškega prijateljstva. Pakti ali pogodbe, ki so jih sklenile male države niso definitivne. V primeru večjega evropskega konflikta si bodo male države prizadevale ostati nevtralne, ali pa se bodo priključile tistemu, ki bo imel iz-glede na zmago. Češkoslovaška, kj je obkoljena s sovražniki, zaupa v svoje razgovore z oddaljeno Francijo in Rusijo, ter pričakuje za primer napada tudi angleške pomoči. Madžarska, ki je prav tako v nevarnosti, bo prepljavljena kakor hitro ,izbruhne vojna. Zato niha zdaj sem, zdaj tja, in ugiba ali se naj pridruži osi Rim -Berlin, ali naj ostane nevtralna, še bolj oddaljena od svojih prijateljev je Romunija, ki je v strahu, da jo v primeru vojne zasedejo Nemci ali Rusi, pa naj ostane nevtralna ali ne. Zato bi se Romunija rada naslonila na močnejšo državo, ko bi vedela katera bo. prava.
Vsem tem računom malih držav Podonavja in Balkana pa povzroča ovire negotovost, kaj bo storila Anglija. Obkoljena in izolirana Bolgarija se naglo obo-rožuje, kolikor ji to dopuščajo skromna denarna sredstva in nemški kredii. Kupila je vkljub temu nekaj angleških tankov in ima radi tega odprto pot v London. Grčija, ki s polnim hrepenenjem gleda v oddaljene in skrivnostne demokracije, pa je v zelo neprijetnem položaju radi bližine italijanske morske sile. Angleška oborožitev je toraj glavna skrb vseh teh držav, ki ji vse po vrsti želijo: Vi, tam v Angliji, oborožujte se naglo!...
-k.
Beseda o konkordatu
Naši meščanski listi so se o konkordatu sicer na široko razpisali, niso pa prikazali jedra v pravi luči. Reševanje verskih vprašanj v državah s priznanimi mešanimi verami je prav gotovo naj-delikatnejša in zelo občutljiva zadeva. — Od rešitve le-teh zavisj često v veliki meri ves bodoči politični razvoj. Najprej se je pojavilo vprašanje, ali je bila potrebna končna rešitev tega verskega problema prav danes, ko tvorijo parlament predstavniki, ki jih je izvolil narod po želji Jevtičevega režima, in ko so se abstinirali Hrvati, ki so tiste veroizpovedi, katere pravice rešava konkordat. Res- je, da je bila edina veroizpoved rimsko-ka-toliška, ki je priznana v naši državi, pa ni bil z zakonom urejen njen položaj. — Dobri odnošaji do katoliške cerkve morajo biti cilj naše politike že radi samega dejstva, da smo Hrvati in Slovenci katoliške vere. Toda oinošaji do vsake cerkve morajo biti urejeni po načelu enakopravnosti vseh ver. zelo previdno.
Vse cerkve v naši državi so priznane po zakonu in v mejah zakona naj bi bili urejeni njihovi notranji odnosi. Prav tako morejo priznane cerkve obdržati zveze s svojimi vrhovnimi cerkvenimi poglavarji tudi izven mej države, toda samo v toliko, kolikor to zahtevajo duhovni predpisi posameznih veroizpovedi. In te zveze urejuje zakon. Vprašanje odnosov rimsko-katoltške cerkve do države M se moglo pri nas rešiti torej tudi z zakonom. Takšno priliko je imel tudi Jevtičev kabinet in vendar je sklenil in podpisal z Vatikanom še posebno pogodbo ali konkordat, s katerim priznava rim-sko-katoliški cerkvi v gotovih členih privilegiran položaj.
S svobodo tiska se zavaruje pravica kritike svega državnega In Javnega aparata sploh in seveda tudi kritika oseb. Kritika Je pogoj in metoda znanosti in znanstvenosti; kritika je pogoj in metoda demokratične politike.
Masaryk.
izjava:
Beograd, 5. avgusta.
Ker so se ob smrti patriarha Vamave razširili glasovi, da je smrt Nj. Sv. patriarha posledica zastrupljenja, je upravnik mesta Beograda odredil, da se zbero zdravniški izjave vseh zdravnikov, ki so zdravili Njegovo
Svetost in da se na podlagi teh zdravniških sodb ugotovi dejansko stanje in uvede zakoniti postopek. Z nalogom upravnika mesta Beograda Pov. št. 198 z dne 2. avgusta 1937 se je odredilo, da se zdravniki dr. Aleksander Ignjatovski, dr. Laza Stanojevič, dr. Dimitrije Antič, vseučiliški profesorji, in dr. Andra Nikolič, šef živčnega oddelka, dr. Nikolajevič, dr. Rudolf Kobal, sanitetni brigadni general, dr. Zdravko Nižetič, šef očesnega oddelka, dr. Aleksander Vukovala, primarij splošne državne bolnišnice in dr. Simeon Popov, kli jih je sam sveti sinod naprosil, da so zdravili pokojnega patrijarha Varnavo, takoj pokličejo na upravo mesta in da tu pred oblastjo pismeno izjavijo: 1. Za kakšno boleznijo je bolehal pokojni patrijarh Vannava. 2. Kaj je bil vzrok njegove smrti. 3. Ali so ugotovili, da je pokojni patrijarh Varnava kdaj imel isto ali podobno bolezen, in ali je zadnja bolezen bila v vzročni zvezi z boleznijo prejšnjih let. 4. Ali je šlo za kakšno zastruipljenje in kakšne vrste, in posebej a) prehranitvenega značaja zaradi pokvarjene hrane, ali b) avtointoksi-kacija kot posledica strupov v organizmu zaradi obolelosti raznih organov, ali c) j; bilo pa namernega značaja. 5. Ako je bilo namerno zastrupljenje, na podlagi česa se to sklepa in s čim in kako se je izvršilo. 6. Ako je ob stojal sum kakšnega namernega zastrupljenja, da izjavijo, zakaj niso stvari prijavili pristojni Oblasti. 7. Da izjavijo na osnovi poteka in značaja bolezni, ali je pokojni patrijarh Varnava umrl naravne smrti, ali je pa smrt nastopila kot posledica namernega zastrup-ljenja. — Gori navedeni zdravniki so dolžni takoi po obvestilu o tem nalogu dati zahtevano izjavo. Ta nalog upravnika mesta Beograda so sporočili v podpis vsem gori navedenim zdravnikom izvzemši Nižetiča in Popova, ki se mudita izven Beograda. Dne 2. avgusta dopoldne so se sestali podpisani zdravniki in so dali upravniku mesta Beograda tole pismeno izjavo: — Glede na nalog upravnika mesta Beograda Pov. št. 198 z dne 2. avgusta 1937, si usojamo tole odgovoriti na zadana vprašanja: ad 1. N j. Sv. blago pokojni patrijarh Varnava je bolehal za alimentarno zastrupitvijo prebavnih organov z zaperkusi-jo na centralni in periferni živčni sistem, ad 2. Neposredni vzrok smrti je bilo obojestransko vnetje pljuč in slabo srce. ad 3'. Ta obolelost ni v neposredni vzročni zve® z njegovimi prejšnjimi boleznimi, toda gle^ de na to, da je Nj. svetost prej večkrat bolehala na obolenju organov za prebavo, se more domnevati, da je obstojalo splošno nagnjenje za trebušna in črevesna obole nja. ad 4. Zastrupitev je nastopila po pre-hranitveni poti, iz anamnestičnih podatkov se pa ni moglo sklepati na kakšno namerno zastrupitev in tudi ni bilo suma za to. ad 5: Odgovor na točko 5 je že v točki 4. ad 6. Kakor se vidi iz točke 4, ni bilo suma za namerno zastrupitev in zato nismo stvari prijavili, ad 7. Odgovor na točko 7 je že vsebovan v prejšnjih točkah. — Beograd, 2. avgusta 1937. — Univ. prof. A'. Ignjatov ski, 1. r-, dr. Nikolajevič, 1. r., profl Antič, 1. r., sanitetni brigadni general dr. Rudolf Kobal, 1. r.. dr. Lazar Stanojevič, 1. r., univ, prof. dr. Andra Nikolič, 1. r., šef živčnega oddelka, dr. Aleksander Vukovala. šef notranjega oddelka, 1. r. — Razen tega ie na zahtevo prof. Ignjatovskega, ki ie zdravil pokojnega patrijarha Varnavo, da se pro uči in dožene možnost namerne zastrupitve, centralni higienski zavod, ki mu je prof, Ignjatovski osebno izročil 17, julija izbljuvek Nj. svetosti v količini 50 kubičnih cm, izvršil vse strokovne preglede in analize in navaja v svojem poročilu 17. julija izbljU'
vek Njegove svetosti. da ie bila preiskava kovinskih strupov, ki nasta-je v obliki oborin žveplovodika. negativna. Poročilo izključuje tudi prisotnost arzena. V filtratu so po izločitvi žveplovodika preiskali tudi vse ostale kovinske strupe in je rezultat negativen. Za pregled zastran izparivajočih strupov se je vzelo 10 kub. cm tekočine. Po destilaciji se je ugotovil s splošnimi reakcijami ormalin. Z detrakcijo se je ugotovila navzočnost 2.7 odst. forma-dehita, kar ustreza 6.75 odst. formalina. Ker je pa formalin sredstvo za konservira-nje in hkratu struip, je laboratorij zahteval preko prof. Ignjatovskega tele podatke: ali se ga je kaj dodalo za konserviranje tekočine. Prof. Ignjatovski je izjavil, da je dodal formalin in da ga zmerom v praksi uporablja za ohranitev materijala. Zaradi biološke preiskave zastran zastrupljenosti izbljuvka so v kemijsko-bakteriološkem oddelku centralnega higienskega zavoda napravili na živalih poiskuse in sicer s tekočino izbljuvka, ki ga je prof. Ignjatovski dal kemijskemu oddelku. Napravili so tri različne poizkuse z izbljuvkom in eno kon trolno preizkušnjo samo z razstopino formalina iste koncentracije, ki je bila dodana izbljuvku po poročilu g. Ignjatovskega za ohranitev materiala. Na podlagi teh proučevanj je bakteriološko-epidemiološki oddelek centralnega higijenskega zavoda dal tole izjavo: Na temelju gori navedenih izsledkov misliiio, da poslana tekočina Pov. kem. št. 9 z dne 23. julija v stanju, v katerem se je ta dan in poznej? nahajala, ne vsebuje nikakih strupenih elementov, ki bi se mogli dokazati na živalih, v gori navedenih dozah. Dokazan je samo formalin, ki se je pred preizkušnjo nalašč dodal tekočini v svrho kon serviranja. To so rezultati, do katerih je prišla s svojim dosedanjim proučevanjem uprava mesta Beograda in ki jih daje javnosti na znanje. — Iz uprave mesta Beograda II. štev. 3967.
cije po 148 letih od njenega kalendarič-nega početka, je priznala cerkev te dni
v	Parizu iz ust svojega delegata tudi iz teh načel rojeno novo Francijo, ki pod vplivom socializma gradi novo svobodno, demokratično in socialno družbo. Cerkvena hirarhija je smatrala za potrebno, da poišče svojo zatočišče v zgradbi demokracije.
Pri katoliškem »Slovencu«, »Domo-jubu«, »Slov. gospodarju« in v drugih catoliških glasilih trobijo danes sicer prikrito zoper vlado francoske Ljudske fronte. Razumljivo je, da kar čez noč ni mogoča sprememba, ni mogoč prehod iz fašizma v demokracijo. Njihovi obiskovalci pariške razstave se bridko pritožujejo, kako slabo so bili postreženi v pariških gostilnah in vale krivdo na Ljudsko fronto. Nekdo pa jim je zabrusil resnico: Tisti slovenski katoličani so stanovali in jedli pri pariških »katoličanih«, pri menihih, in zato se jim je slabo godilo...
Po »Ljudskem glasu«.
Aktivizirajmo vse demokratične in progresivne slovenske sile. Smešno je govoriti o krahu klerikalizma in liberalizma, če nasprotniki obeh mirujemo. Združimo se torej vse demokratične in opozicijonalne sile. »Neodvisnost« je kli-car vseh poštenih slovenskih sil in kli če: Aktivizirajmo se! Še je čas! Še n prepozno!
POLITIČNA KRONIKA.
Moč nemške vere. Neki nemški fašistični voditelj je tako-le nagovoril nemško fašistično mladino:	»Nikdar	nemška omladma ni
bila bolj vdana veri, kakor mladina, ki se vzgaja v tretjem carstvu. Toda vera te mladine se ne omejuje samo na cerkev, marveč smatra Nemčijo za večno stvarstvo božje. Vrhovna vera je nad papežem in Lutrom. Nemška mladina ne hodi v Rim, marveč sledi klicu svojega »voditelja«. Duhovniki ne priznavajo našega preroka. Med tem pa jih je ta prerok, naš »Fiihrer« rešil propasti. Cesar si Nemčija ne želi, to so duhovniki, ki politizirajo in ki izkoriščajo prižnice.
Politika Vatikana
Poman obiska kardinala Pacellija v Parizu
Obisfk rimskega kardinala Pacellija, ki je prispel v Pariz tik pred največjim francoskim državnim praznikom, posvečenim največji vekovnih revolucij, je vzbudil v svetu veliko pozornost in so zlasti katoliški listi mnogo pisali o pomenu kardinalovega obisika.. Velika fran voska revolucija je 14. julija 1789. proglasila svoje načelo: »Svodoba, Enakost, Bratstvo«, ki ga v takratni fevdalni dobi ni bilo in ga je tudi danes tako pro-kleto malo Vkljub cerlkvam in zvonovom, vkljub molitvam in svečanim cerkvenim paradam v imenu Kristusovem. Takrat je bilo to geslo »Svoboda, Enakost, Bratstvo« nepremostljivo nasprotje katoliški cerkvi kot predstavnici in zagovornici pravic cerkve in plemstva ter zgrajenega fevdalnega družabnega reda. Vse do takrat je bila Francija proglašena kot nasprotnica rimske cerkve. S pojavom Ljudske fronte na oblasti pa se je razmerje Se poostrilo, o čemer pričajo članki, polni besnih in sovražnih na padov v tkzv. katoliškem tisku.
Ko se je po vojni umirilo revolucionarno gibanje množic in je reakcija zopet pričela dvigati svojo glavo, ko je kapitalizem spoznal, da je za zavojevanje lastnega naroda potrebna enako organizirana sila, kakor je potrebna za zavojevanje tujih narodov v vojni, ko je kapitalizem z težkimi milijoni pričaral na dan — najprej v Italiji — aramdo obo-
roženih hlapcev in sklenil oragnizirati državo po sistemu modernega absolutizma, z drugimi besedami fašizma, je catoliška cerkev bila z njim in na njegovi strani, bila je zopet na strani kapitalistov. Italijanski fašizem jo je zato bogato nagradil. Priznal ji je pravice po svetne oblasti in ji plačal pol drugo milijardo lir odškodnine. Vpostavljeno pa je tudi bilo načelo delitve oblasti med posvetno in duhovno gospodo.
Vatikan je pričel odkrito akcijo za fašizem. Napisal je svojo izpoved v »Qu-dragesimo ansno« in vsporedno s fašizmom je Vatikan napovedal boj evropski demokraciji do popolnega iztrebljenja. Kajti pogrešno je in satansko imeti svoje misli m biti človek, človeku drag. Biti človek človeku drag, biti enaik med enakimi, biti demokratičen, pomeni pogin kapitalizma in obenem konec nadoblasti Vatikana. Ne pomeni konec vere, ne katoliške, ne krščanske, ampak pomeni konec Vatikana, pomeni konec njegove hierarhije, ki drugače dela kakor uči. V Italiji, Nemčiji, v Avstriji, v Abesinijd, Španiji in drugod se je prelivala nedolžna človeška kri. S človeško krvjo je zaznamovana pot, po kateri je prišel fa šizem na vlado. Vatikan je za vse to vedel, Vatikan je vse to gledal, Vatikan je molčal...
Vatikan se je vračunal. Fašizem ni več priznal načela delitve oblasti med dr-
žavo in cerkvijo, ko se je dokopal do ob-asti. V Italiji je vloga cerkve, da sme veličati pomp fašističnih proslav, v Nemčiji pa niti tega ne, kajti nemški fašizem si je ustvaril svojega boga in svojo vero. Tu ne more biti kompromisa, tu ni mogoče pomirjenje. Toda na zahtevo Va tikana po priznanju njegovega božjega poslanstva je odgovoril nemški fašizem s preganjenjem in protesti. Vatikan spoznava z vsakim dnem bolj dn bolj, da zahteva fašizem vso oblast za sebe. In tu je pričetek spreobrnitve Vatikana.
Pot kardinala Pacellija v Pariz je viden znak tega spreobrnjenja. Še več! Obisk kardinala Pacellija v Parizu na večer pred največjim francoskim narodnim praznikom pomeni priznanje nače' svobode in demokracije. V trenutku, ko je cerkev v Nemčiji doživela največje ponižanje, ko ji grozi fašizem s popol nim iztrebljenjem, je vlada Ljudske fron te v Franciji, v državi, s katero ni skle njen noben konkordat, noben dogovor, nobena oficielna vez, dovolila odposlan cu Vatikana- da je prišel in govoril iz Pariza katoličanom preko reke Rena. Pacellijev govor je bila ena sama velika obtožba nemškega fašizma, ena sama velika obtožba preganjalcev, na drugi strani pa poklon Franciji, državi svobode in kulture, državi, ki jo je rimska kurija proglasila in jo proglaša za nasprotnico rimske cerkve, ker zastopa načelo revo lucije: svobodna cerkev v svobodni dr žavi!
S priznanjem načel francoske revolu
Politična kronika
Francosko - jugoslovansko prijateljstvo.
Predsednik francoske ljudske vlade je dal dopisniku beograjske »Politike« izjavo, v kateri je povdaril, da Francija iskreno želi, naj bi se jugoslovanski narod v svojih čustvih nikdar ne oddaljil od francosko-jugoslovan-skega prijateljstva.
Boji okrog Šanghaja. Dočim na španskih bojiščih ni posebnih novih momentov, povzroča kitajsko bojišče z vsakim dnem večjo pozornost vsega sveta. Zaskrbljene SO' s ki-tajsko-japonskim sporom velesile, ki so na konferenci v Londonu sklenile solidarno po* sredovati pri nankinški in tokijski vladi. Ne Kitajska in ne Japonska še ni napovedala vojne, čeprav že teče kri na bojiščih okrog Šanghaja. Junaški odpor Kitajcev že v prvih početkih vzbuja bojazen pri napadalnih Japoncih. Kitajska vtlada je odredila splošno mobilizacijo, pod orožje pa je poklicala svoje vojaštvo tudi Japonska. Poročilom o podrobnostih bojev ni pripisovati točnosti, ven dar imajo Japonci mnogo večje izgube kakor Kitajci. Domnevajo in računajo tudi z oboroženo intervencijo Sovjetske Rusije, ki zbira baje svoje čete ob Bajkalskem jezeru.
Kmečka vstaja. Na Poljskem so kmetje or ganizirano nastopili proti sedanjemu režimu, ker zahtevajo obnovitev demokratskega režima. V nekaterih mestih so se prav tako vršile velike demonstracije proti vladi.
Dr. Maček In konkordat. Naš tisk in javnost mnogo razpravljata o nekem pismu, ki bi ga naj bil dr. Maček poslal beograjski združeni opoziciji o vprašanju konkordata in se izjavil proti njemu. Do danes se še ni posrečilo nikomur dobiti konkretnih podatkov o dr. Mačkovem pismu. Ukvarjajo pa se s to zadevo celo tuji listi. Dr. Maček je bale izjavil, da je za njega politično konkordat indiferenten, kakor so vsi zakoni, ki so jih ustvarile diktatorske vlade.
Demonstracija na jugu. Kakor poroča »Samouprava«, so nastali v nedeljo v najrazličnejših krajih Srbije izgredi radi konkordata. Dočim razen demonstracij v Kragujevcu in drugod ni bilo hujših nesreč, je bilo v Mladen ovcu orožništvo prisiljeno rabiti orožje in ie padlo nekaj ljudi. Demonstranti so se skoraj povsod zbrali v cerkvi, odkoder so ih pravoslavni duhovniki povedli na ulico.
»Misterlozni« metropolit Doslte}. »Slovenec« in »Jutro« sta si zopet v laseh radi porekla metropolita Dositeja, ki bojda stoji na čelu gonje proti konkordatu. Iz Slovenčevih poročil posnemamo, da je metropolit katoliški odpadnik, ki ni le v Jugoslaviji razvnel najbolj fanatične verske borbe, temveč k> je vžgal pred leti tudi v C. S. R., posebno pa v podkarpatski Rusiji, kjer so se v tej borbi požigale cerkve in ubijali ljudje ter zagrebla najhujša nasilja. Dočim naš »Slovenec« skuša prikazati Dositeja, koit ijugoslovan-skega Rasputina, ga slika »Jutro« kot angelsko čistega svetnika in neoporečnega človeka. Res čudna »objektivnost« naših »objektivnih« dnevnikov.
Resolucija hrvaških gasilcev. V Zagrebu je bila na nedeljskem kongresu sprejeta naslednja resolucija hrvaških gasilcev: 1. Z današnjim dnem prekinja hrvatsko gasilstvo z Jugoslovansko gasilsko zvezo, ker smo mi Zve za hrvatskih prostovoljnih gasilskih društev že 70 let. 2. Hrvatsko gasilstvo snema vse znake in okraske s svoje gasilske opreme, kateri niso v skladu z opremo, kakor je obstojala pred objavo gasilskega zakona, katerega so nam naprtili reakcionarni režimi biv ših beograjskih nasilnikov. 3. Pozivamo vsa hrvatska gasilska društva in vse hrvatsike gasilske župe, kakor tudi njihove predstavnike, da z. današnjim dnem preneha svečanost za hrvaško gasilstvo in da niti en predstavnik hrvatskega gasilstva ne sodeluje več pri nadaljnjih sejah jugoslovenskega gasilstva. 4. Predstavniki hrvatskega gasilstva naj se va najkrajšem času sestanejo in sklepajo o bodočih pravilih in organizaciji hrvatskega gasilstva. 5. Delo hrvatskega gasilstva sedaj in v bodoče mora biti v skladu s stanjem vsega hrvatskega naroda, katerega vodi edini legitimni vodja hrvatskega naroda, je dr. Vladko Maček, katerega s tega mesta hrv. gasilstvo pozdravlja ter mu sporoča’, da z njim stoji in pade.« Kongresa se je udeležilo tudi vodstvo slovenskih gasilcev, ki pa se z resolucijo hrvaških gasilcev ni strinjalo.
NiODVISJI O S T
3
Za mir, svobodo in napredek!
Motika f
Mladinski dan v Studencih pri Mariboru
Studenška delavska mladina je v nedeljo 15. avgusta slavlila svoj dan, 'ki je izzvenel kot mogočna manifestacija za lepšo 'bodočnost vseh, ki so že takoj ob rojstvu zapisani tovarni in prodani kapitalu. Proslavo je ob priliki 10-letnice zgraditve delavskega doma (ika po razpustu delavskih telovadnih enot žal ni več v delavskih rokah) organizirala studenška »Vzajemnost«, sodelovale pa so po svojih zastopnikih okoliške »Vzajemnosti« ter delavske športne in strokovne organizacije.
Studenci so že od nekdaj bili delavsko zaveden kraj in tudi doba najhujše reakcije nanj ni imela mlkakega vpliva. Po razpustu ■»Svobode« je proletarsko kulturno delo sicer počivalo v kolikor se delavstvo ni v izo braževalne svrhe zatekalo v studenško '»Ljudsko univerzo«. Sedaj pa je prevzela inicijativo nova generacija, prekaljena po težavah tvorniškega dela, bede in pomanjkanja. »Mladinski dan« je bil njen viden in dostojen proglas, po katerem se je morala prepričati javnost, da Studenci niso izgubili vodilne vloge proletarske okolice Maribora.
V nedeljo dopoldne se je v Studenškem parku vršil koncert železničarske godbo pod vodstvom g. Schonherrja. Med programom so dekleta prodajala cvetje. Ob 15. uri je izpred gostilne Majhenič krenila na veselični prostor povorka, dasi je hud naliv preprečil udeležbo ogromnemu številu članov okoliških društev, vendar je povorka, sestavljena pretežno iz Studenčanov, bila mogočen izraz delavske misli. V povorki so nosili zastavo kolesarskega društva ter več transparentov. Čelni transparent je poleg naslikane zemeljske oble nosil Mile Klopčičeve verz: »Mi hočemo novi svet zgraditi« Po-vorka je obšla glavne studenške ulice in kre nila na veselični prostor delavskega doma, ■ki je bil urejen v obliki amfiteatra, tako, da je bila glavna pozornost občinstva priklenjena na pester program, ki se je izvajal na odru ter na kulturni in športni pavi-lijon.
Za časa programa se tudi ni točilo alkoholnih pijač, pač pa so mladi sodrugi med
občinstvom vneto kolportirali progresivno literaturo in .delavsko časopisje. Kot uvodno točko je godba zasvirala marzaljezo, nakar je predsednik »Vzajemnosti« slavje otvo-ril. Sledili so govori studenškega mladinca ter g. Petejann, kot zastopnika centrale »Vzajemnosti« ter zastopnika strokovne komisije g. Vidoviča. Po govorih, ki so bili burno aklamirani, je sledil program, sestavljen po večini iz deklamacij, govorskih zbo-tov in petja. Po odmoru so nastopili studenški diletantje s prizorom rokodelčičev iz »Sna kresne noči«, ki je bil prirejen kot parodija na »poduhovljeno« meščansko oficiel-no gledališče. Podajanje je izpričalo, da imajo studenški gledališki amaterji nesporen talent. Po programu se je vršila velika ljud-ka veselica.
Vsa slavnost je potekla ddsdplinirano in je studenški »Vzajemnosti« zajamčila moralen uspeh. Studenška mladina pa je na dostojen način dokazala, da je v njej še buden duh očetov, ki so se skozi desetletja borili za delavske pravice.	F.	Ž.
Delavka sem.
Joj, kako dolg je naš dan.
Brez sonca in zdravega smeha poteka, med stroje in prah mladost je ujeta in življenje teče pusto tja vendan.
V tovarni sem, ko son,ce vzhaja, v tovarni, 'ko sonce zahaja, od šestih do šestih v tovarni trpim, kapljo krvi tovarnarju vsak dan pustim. Z vsako kapljo krvi pa ga tembolj mrzim, z vsako kapljo krvi se bolj proti njemu
borim,
da pride čim preje naš dan, ko bom od dela hodila vesela, ko bom znova živeti začela, živeti za nas,
ki delamo, trpimo	£<£	*
in se za novo življenje borimo! ^—
Sen kresne noči
ki predstavljajo preteklim gleda-možnost večjega
Predstave na prostem, gotovo nekak povratek k liškim oblikam in dajejo igralskega razamaiha, ker dovoljujejo' oddaljitev od klasičnih, strogo realističnih vpri zoritev med štirimi stenami, so se kakor drugod po svetu tudi pri nas močno priljubile.
Po »Prodani nevesti«, »Kulturni prireditvi v Črni mlaki« in »Celjskih grofih« smo dobili letos še »Sen kresne noči«, ki stavi na režijo, inscenacijo, dekoracijo, igralce in balet pač najvišje zahteve. Glavni problem take predstave na prostem je gotovo čim bolj umetniško ekonomska izraba danega prostora bodisi v dekoraciji ali igri. Izmed vseh vprizorišč se da priroda sama pač najtežje izrabiti, kajti ona absolutno ne dovoljuje nobene iluzionistične kulisarije,, saj bi jo neusmiljeno razkrila kot prevaro. Treba je bilo najti prostor, ki se je dal z najmanj-
šimi »popravami« urediti kot vprizorišče tistega romantičnega čara in zanosa, ki ga »Sen kresne nočd« zahteva. Izbor vrbe ža-lujke v parku, ki jo je režija z raznimi po srečenimi svetlobnimi efekti povdarila, je bil gotovo vseskozi uspela zamisel, ki se ji ima Vprizoritev v veliki meri zahvaliti zu uspeh Režiser (g. Košič) je skiušal s tujimi ' glavnem uspelimi debuti poživiti interes pu fclike. Priznati je treba, da so igralci dobro rešili težave igranja na prostem, ki stavi težke zahteve na glas, razgibanost igre in na oživetje. V glavnem so tvorili dokaj harmo-nočno ubrano enoto in ni bilo nikogar, ki bi jo rušil. Posebna atrakcija bi morah biti baletki iz Gradca. Zdi se mi. da smo z ozirom na veliko reklamo in spoštovanje vsega tujega od njih mnogo preveč pričakovali... Za godbo pa škoda, da v slabo akustičnem prostoru ni prišla prav do veljave.
J. A. D
Naše denarništvo
O stanju našega denarništva je poda glavni ravnatelj Narodne banke obširno poročilo, iz katerega posnemamo neka, zanimivih ugotovitev in številk.
Na dan 1. maja letošnjega leta so znašale hranilno vloge v naši državi 11.319 milijonov dinarjev. Piri državnih denarnih zavodih je bilo vloženih 2.856 milijonov vlog, pri privatnih bankah 6260 milijonov, pri samoupravnih hranilnicah pa 2.122 milijonov. Na teritoriju Beograda so znašale hranilne vloge 4.894 milijo nov, na ozemlju Zagreba 3.496 milijonov, na področju Ljubljane 1.822 milijonov, na ozemlju Novega Sada 747 milijonov, Sarajeva 316 milijonov, na področju Dalmacije pa 244 milijonov dinarjev.
Ob koncu leta 1935. so znašale blokirane in neblokirane vloge pri zaščitenih in nezaščitenih zavodih skupno 10.225 milijonov dinarjev. Od tega je bilo likvidiranih 5917 milijonov, zamrznjenih pa 4308 milijonov dinarjev. Ob koncu sept. lanskega leta je znašala višina vlog 10.622 milijonov dinarjev. Od tega je bilo likvidiranih 6641 milijonov, zamrznjenih pa 3981 milijonov dinarjev. Ob koncu 1. 1934. so narasle vloge pri Državni hipotekarni banki in pri Poštni hranilnici za 622 milijonov ali za 35 odstotkov.
Med 610 privatnimi denarnimi zavodi jih je pod zaščito 318, torej več kot polovica. Odlok plačil je bil odobren 298 zavodom. Likvidiranih izven konkurzaje bilo 18 zavodov, sanirana pa sta bila 2. Od zaščitenih bank plačuje po 4 odstotne obresti 7 bank, 1 po 3.5%, 23 po 3%, 4 po 2.5%, 252 bank pa te po 2% obresti.
Ob koncu leta 1935. je bilo pri privat-J nih denarnih zavodih skupno 5456 milijonov vlog. Najvišje stanje vlog pa je bilo pred krizo 1. julija 1931., ko so dosegle skupno v denarnih zavodih 14242 milijonov dinarjev. Najnižje stanje vlog je bilo v začetku krize 1. decembra 1933. ko so znašale skupno v vseh denarnih zavodih 9662 milijonov dinarjev. Iz tega je razvidno, da je v pol drugem letu padla vsota vlog za 4580 milijonov dinarjev. Do L maja '1937. -pa se je vsota vlog zopet
3 % uredništva
V prihodnji številki »Neodvisnosti« bomo priobčili poročilo o razgovorih, ki jih je imel g. Ivan Kreft, delegat Slovenskega kmečko-delavskega gibanja s predstavniki Združene opozicije v Beogradu. G. Ivan Kreft je konferiral z gg. Ljubo Davidovičem, Joco Jovanovičem, Mišo Trifunovičem, Milanom Grolom, Božldarom Vlajičem, Dragoljubom Jovanovičem ter še z nekaterimi drugimi prvaki Združene opozicije. Na povratku iz Beograda se je oglasil v Zagrebu v politični pisarni g. dr. VI. Mačka. V Mačkovi odsotnosti je o svojih beograjskih razgovorih referiral g. Ing. Košutiču in prof. J. Jelašiču. Iz Zagreba je g. Kreft potoval v Ljubljano in odtod v Maribor, kjer je o vsem izčrpno poročal bivšemu ministru g. dr. V. Kukovcu, predsedniku izvršilnega odbora Slovenskega kmečko-delavskega gibanja. Ob tej priliki je dal g. Kreft našemu uredniku daljšo iz-iavo, katera bo izšla v prihodnji številki »Neodvisnosti« in na važnost katere že sedaj opozarjamo čitatelje »Neodvisnosti«.	,:	r	.j.
Iz uprave. Naročnike iz Zedinjenih držav severne Amerike, Argentinije, Ceho slovaške, Avstrije, Francije in Belgije, ki so v zaostanku z naročnino, prosimo, da nam isto čimpreje nakažejo.
povečala in je znašala skupno 11.319 milijonov dinarjev.
Indeks cen se je od leta 1933. zvišal za 20%, indeks kmečkih pridelkov za 74%, živinoreje 27%, mineralnih izdelkov za 10%, industrijskih za 21%, raznih izvoznih predmetov za 26%, uvoznih pa za 18%. Pri tem bi se človek vprašal samo sledeče: Indeks poljskih pridelkov se je zvišal' za 74%. Kdo ima od tega korist? Ali res naš kmet?
O NARODNOSTNEM RAZVOJU MARIBORA
je v petek, 13. t. m. predaval pod okriljem Društva jugosl. akademikov v Mariboru ban. arhivar prof. F. Baš.
Predavatelj, ki se mu je poznalo, da zajema iz polnega, nam je v izčrpnih znanstveno utemeljenih izvajanjih prikazal družbeno gospodarske vzmeti narodnostnega gibanja v Mariboru.
Izhajajoč iz dvoživkarskega, narodnostno neopredeljenega štajerskega regionalizma, ki ga označuje v 1. 1848. še slogarsko nem-ško-slovensko na meščanski stanovski zavesti sloneče ustavno društvo in narodna garda, je predavatelj poudaril vse tiste momente, ki so privedli pod vplivom tujih gospodarsko naprednejših priseljencev narodnostno diferenciacijo na Štajerskem. Opozoril je na pomen preselitve lavantinske ško-fijeza mariborske Slovence ter njih ideološko opredelitev v smislu konservativizma, in označil nemško preporoditeljsko vlogo »Siidmarke« in- »Schulv-ereina« ter slovensko zamudiništvo pri organizaciji delavskega po-kreta, za katerega slovenski razumnik tedaj še ni imel razumevanja.
Zanimivo je, da je pred dobrim mesecem v isti dvorani na enak način dr. Zwitter razložil naše neuspehe na Koroškem...
V debati, ki je sledila predavanju, in -v ka tero so posegli med drugimi dr. Redsman in sodni svetnik Sernec, so prišli do zanimivih zaključkov za sedanjost. Poudarjala se je povezanost socialno emancipijske borbe z nacionalno in potreba po podrobni gospodar ski organizaciji.
Predavanje, ki ga je s svojim obiskom počastil tudi znani propagator zbližanja s Čehi
redakter Strakaty, je bilo dobro obiskano.
________________________ J.	A. D.
Kulturni spored mladinskega dne v Studencah nam je kljub neki enoličnosti, ki je kakor čujemo niso zakrivili prireditelji, zno va dokazal resno kulturno hotenje in zmožnosti okoliškega proletariata. 2e sama zamisel kulturnega festivala, na kateri bi tekmovalo čim več delavskih kulturnih društev, je vse hvale in posnemanja vredna. Razen nekateril recitacij in govorilnega zbora je vzbujal posebno pozornost in dobro razpoloženje nastop stu denške »Vzajemnosti« z rokodelskimi soe-nami iz »S n a kresne noči«. Režija (Fr. Žižek) je znala šaljivo veselje teh prizorov stopnjevati do tako žive in jedke satire meščanskega klasično realističnega odra, da nas je vse prevzelo. Škoda le, da prilike pri nas satiričnemu slogu znamenitih Čehov Voskovca in Wericha niso toliko ugodne, da bi dopuščale režiserju in igralcem popolno sprostitev.	J.	A.	D.
NOVE KNJIGE IN BROŠURE.
Izšel je 34. zvezek »Nove knjige« z naslednjo vsebino: Dedijer: Leto dni vojne v Španiji; Fischer:	Zopet	v	Valenciji;
Vanjski: Španija v juniju 1937. Posamezni zvezek stane 2 dinarja. »Nova k n j i-g a« izhaja po potrebi. Naročnina za 12 zvezkov znaša 12 dinarjev, za 6 zvezkov 6 dinarjev, posamezni zvezek pa stane 1 dinar. »Novo knjigo« naročite pri: Založbi knjigarne »Nova knjiga«. Zagreb, Gunduličeva ul. 41. Ček. račun 46.904.
Požar na Daljnem Vzhodu
Kitajski narod brani svojo samostojnost pred nasilnim osvajanjem Japoncev
Abesinija, Španija, Kitajska... Te tri dežele si je izbral mednarodni fašizem za svojo zločinsko obračunavanje z demokratičnimi elementi. Ko mu je uspelo v Abesiniji podjarmiti abesinski naroc ni se polastiti naravnega bogastva abesinske zemlje, je stegnil svoje grabežljive kremplje po svobodni španski zemlji, na kateri je pričel s pomočjo odpadnikov španskega naroda krvavi boj proti španskemu ljudstvu, ker se mu je zahotelo nedolžne človeške krvi in bogatih španskih naravnih zakladov. Po svojem osvojevalnem načrtu pa je pred neka; tedni mednarodni fašizem zanetil ogen na Daljnem Vzhodu, ki ga je napoveda že nemško-japonski pakt. Evropa sluti, da je za Kitajsko na vrsti Egipt. In tako bo mednarodni fašizem izigraval miroljubnost in pravice narodv vse dotlej-dokler ne bo izvedel svojih načrtov, imajoč od njih uspeh aii pogin.
Vzroki požara na Daljnem Vzhodu so za las podobni španskim, le s to razliko, da si hočejo Japonci, ki jih podpirajo fašistične sile, osvojiti kos kitajske zemlje.
Tudi na kitajskih tleh je fašizem naletel na podoben odpor kakor v Španiji. Kitajsko delovno ljudstvo se je zadruženo uprlo japonskemu pohlepu in z orožjem brani svoje, svoje zemlje in naroda pravice. Kitajsko delovno ljudstvo se je združilo v »Splošni fronti«, katere smotri in nameni so podobni smotrom in namenom Ljudskih front, ki so nastale v nekaterih evropskih državah: upreti se vojni in fašizmu! Toda način aktivnosti Splošne fronte ima svoje posebne značilnosti, ki so nastale radi nenormalnega položaja kitajske zemlje. V Splošni fronti so se združili kmetje in delavci, malomeščani in kapitalisti, ki so nacionalno zavedni. Naloga Splošne fronte pa je, da združi vse sile kitajskega naroda za boj proti japonskemu osvo-jev-alnemu nasilju, proti zločinskemu napadu na Kitajsko, da jih združi v obram-n mednarodnih pogodb, pravice in morale.
Japonska ima namen, da v slepi dirki za uresničenje svojih načrtov zaneti po-
žar na Daljnem vzhodu, neoziraje se na posledice, ki bi mogle povzročiti novo svetovno klanje. Zanesljivo lahko trdimo, da ne bodo posledice japonskega nasilnega osvajanja resno ogrožale samo neodvisnosti Kitajske, njene samostojnosti in obstanka kitajskega naroda kot svobodnega naroda, ampak v bližnji ali daljnji bodočnosti tudi svetovni mir in demokracijo. Splošna fronta na Kitajskem ni nekaj izmišljenega in ni prazen njen naziv. Porodila se je v težkih izkušnjah in v bojih tlačenega naroda, ki se bo branil za vsako ceno.
Znana je izjava pokojnega predsednika japonske vlade Taneka, da je načrtno osvajanje Kitajske samo uvod za Japonsko premoč in nadvlado sveta. Japonske avanture na azijskem kontinentu pomenijo torej samo začetek. Japonska se ne bo ustavila na svoji osvojevalni poti v svet. Japonska se ni zadovoljila z osvojeno Mandžurijo, Caharo in nekimi deli v notranjosti Mongolije. Japonski se cede sline tudi po severnih pokrajinah Kitajske. Zaradi krivičnih pogodb pa ima Kitajska popolnoma zvezane roke. V trenutnem položaju se mora najprej osvoboditi raznih pogodb, ki so ji jih vsilili Japonci z nožem na puški. Anglija, Zedinjene Ameriške države in Francija nimajo teritorijalnih ambicij na Kitajskem in ne strežejo po kitajski zemlji. Čim se bo Kitajska osvobodila japonskega jarma, bodo rešena vsa velika vprašanja, ki jih bo zahteval odnos do drugih držav.
Mir na Daljnem Vzhodu se bo ohranil samo z Kitajskim odporom proti Japoncem, samo z neodvisnostjo Kitajske, (o bodo Kitajci gospodarji svoje zemlje, bodo potrebovali denarne in druge pomoči. Takšno sodelovanje bo podkrepilo prijateljske odnošaje do drugih narodov na korist vseh. Odpor Kitajskega naroda proti Japoncem bo rešil narodni obstanek Kitajcev, njihovo politično neodvisnost, rešil jih po vsiljenih pogodb in dogovorov, zgradil bo bodočnost Kitajske in očuval mir na Daljnem Vzhodu in v svetu.
DAJTE LAČNIM KRUHA!
Trbovlje, 16. avgusta.
Poslovanje občinske uprave v zadnjem času nam daje ipovod za razmišljanje ter stem tudi nalogo, da opozorimo široko javnost na to, da gospodje pri občinski upravi zgubljajo vsak smisel socialnega čuta, ter jih dostikrat zavajajo zgolj osebni ali kakršnikoli interesi — daleč k stvari, ki nasprotuje tukajšnjim splošnim javnim interesom.
Kot primer naj nam služi to. Občinska uprava je 21. 7. 1937 razpisala službena mesta, za katera se bori več kandidatov, med katerimi je pa tudi mnogo takih, katerih položaj je nadvse kritičen že z ozirom na to, da so brez vsake eksistence. Njih kvalifikacija pa, (po potrebi tudi z višjo izobrazbo) ustreza vsem predpisanim pogojem. Toda kakor opazujemo — se namerava te kandidate z neko posebno taktiko zavrniti pod raznimi pretvezami, ki jih vsekakor ne opravičujejo. Vidimo pa na drugi strani, da so si prav gospodje zamislili čisto po svojem okusu in proti interesom splošne javnosti, za razpisano mesto nadredarja, nekega med delavstvom zelo priljubljenega tukajšnjega aktivnega podnarednika orožnika g. J. Rusa, ki ima zagotovljeno eksistenco v državni službi. Prezira se pa vse tiste, ki čakajo že leta in leta na kakršnokoli nastavitev. Jasno, da gospodje v obč. upravi s takim in podobnim postopanjem, ne bodo želi prizna-
uAsik
nja za socialno delo.
Drugi primer razpisane službe je nadzorstvo vodovoda. Tudi za to mesto je več prosilcev, katerim se vsestransko obljubuje nastavitev. Nekaterim izmed teh bi bila nastavitev že iz socialnih ozirov povsem potrebna. Toda kakor smo izvedeli, bo dobil to službo nekdo, ki je uslužben pri T. P. D. Tako oostopanje obč. uprave je povsem krivično in nesocialno, zato prepuščam vso kri tiko javnosti.	—o.
RURDARSKI JUBILEJ.
Hrastnik, 16. avgusta.
V	nedeljo, 15. t. m. so hrastniški rudarji in z njimi vse slovensko delavstvo praznovali 30-letnico obstoja »Zveze rudarjev Jugoslavije«. Proslave se je udeležil tudi g. Jaques Lonart, predsednik strokovne organizacije rudarjev iz Francije, ki je spremil slovenske rudarje v domovino. Manifestacijskega sprevoda, na čelu katerega so bili rudarji konjeniki, kolesarji in štiri godbe, se je udeležilo okrog 7000 manifestantov. Na slavnostnem zborovanju, ki je bilo na dvorišču Delavskega doma, so govorili g. Bedenik, predsednik podružnice ZRJ. v Hrastniku, hrastniški župan Malovrh, predsednik Strokovne komisije g. Sedej, predsednik Delavske zbor nice g. Jakovnik in drugi. Podrobno poročilo prihodnjič.
KDO NAJ POMAGA NAŠEMU KMETU.
Nomenj, 15. avgusta.
Ker je bilo posestvo oziroma dohodek od posestva premajhen, da bi mogel preživljati sebe in družino, sem pričel 1. 1929 po malem trgovati z lesom. J>rišlo pa je 1. 1930, s katerim je začela nastopati gospodarska kriza posebno za to stroko. Cene lesu so začele hitro in stalno padati, ker ni bilo kupca; blago, posebno drva, pa so zgubljala svojo vred nost še posebej, ker zaradi prhnenja ne morejo dalje časa neuporabljene ležati. Zato sem v letu 1931 prodal večjo množino preostalih pokvarjenih drv za prav nizko ceno. Ker je davčna uprava naložila davek na pod lagi množine prodanega blaga, ne pa na podlagi resničnega zaslužka, je bil davek za 1. 1931 od trgovine večji kot od posestva.
Davčna obremenitev je bila sledeča: za leto	1929	1930	1931	1932
a) zemljarina	Din	48.—	48.—	40.—<	32,—
h) zgradarina	Din	15.—	32.—	75.—	63.—
c) piriddbnina	Din	—.—>	—.—	109.—	—.—
Prevzel sem	pa	v letu	1931	poroštvo za
neto posojilo iz 1. 1929. Ker je to breme padlo na mene 14. 8. 1931 sem tudi jaz naprosil županstvo, da mi je sestavilo potrdilo o svojstvu kmeta.
To potrdilo o svojstvu kmeta pa mi je okrajno sodišče v, Radovljici 9. julija t. 1. za vrnilo z sledečo motivacijo:
I. Potrdilo uprave občine Boh. Bistrica z dne 23. maja 1937, da je zavezanec Ažman Josip kmet, se v smislu čl. 2/VIII uredbe o likvidaciji kmetskih dolgov razveljavlja, ter se izreče, da zavezanec ni kmet v smislu gornje uredbe.
Zoper izirek ad 1. ni pritožbe.
Utemeljitev:
V	smislu I 185/34 na red. št. 13 je. pravo-močno izrečeno, da zavezanec ob času za-
dolžitve, to je v letu 1931 ni bil kmet po določilih uredbe o likvidaciji kmečkih dolgov, ker njegov obdavčeni dohodek, po tam ugotovljenih podatkih ni izviral pretežno iz kmetijstva.
Zakaj se potrdilu pod točko II. ni upoštevalo, da je imenovanec obdeloval tujo zemljo kot uživalec, oz. zakupnik (jemal sem zemljo v najem vsako leto).
Zakaj se ni upoštevalo tudi to, da se davčna osnova nanaša nadomnevani dohodek od prejšnjega leta.
Izgleda, da so v potrdilu točke brez potrebe, ker se jih ne upošteva, ali pa jih izvršujoči lahko vsak po svoje tolmači v prid onemu, kateremu so mu več ali mani naklonjeni.
Zakon sam, pa je za nas male posestnike, ki ob svoji zemlji ne moremo živeti in smo zato prevzeli tudi kako obrt ali trgovino, nesrečna tvorba. Ko se je sestavljal nismo imeli tam svojega zastopnika oziroma tvorci naših upravičenih želj niso hoteli upoštevati.
Največji zaščiteni posestnik lahko vodi veliko obrt ali trgovino, pa bo lahko zaščiten, ker je veliko posestvo obdavčeno gotovo za večji znesek, kakor njegova sicer velika obrt ali trgovina.
Te moje izjave lahko porabite za vse, kar se Vam zdi primerno in jih lahko priobčite z mojim polnim podpisom. — Ažman Josip, Nomenj 2, p. Boh. Bristrica.
Izdaja konzorcij »Neodvisnosti«, Urejuje in odgovarja Stanko Hiti, novinar v Mariboru. Tiska Mariborska tiskarna, predstavnik ravnatelj Stanko Detela.
Ljudski dopisi so hrbtenica našega glasila!
Naša temeljna vprašanja
Ali smo Slovenci samostojen narod?
Naša davna zgodovina. AH smo bili nekoč južni SK>vani rasna in jezikovna enota? Poreklo hrvaških Kajkavcev. — Zgodovina je važna, a le soodločujoča. Slovenci smo samostojen slovanski narod Naši tlačitelji so nam cesto očitali, da Slovenci nismo zgodovinski narod, in s tem smo se večinoma strinjali tudi sami. To vprašanje je bilo v dobi teokratičnega in pozneje monarhističnega etatizma važno, z zmago demokracije, in posebno še z novim pojmovanjem narodnosti na etničnih temeljih, je pa izgubilo skoraj ves pomen in ga bo nazadnje gotovo izgubilo popolnoma. Velika francoska revolucija je ustvarila na življenje ljudi in narodov novo gledanje; načela samoodločbe narodov, na katerih je bilo sklenjeno premirje v svetovni vojni in bi se bil moral zgraditi dosledno tudi mir, so pa to gledanje sankcionirala tudi mednarodno. Kljub temu je treba še danes ugotoviti, da Slovenci nismo brez zgodovine in da smo imeli iže v ranem srednjem veku svoje samostojne državne organizacije in nato dve samostojni kneževini, Karantanijo in 'Panonijo. Te slovenske državne organizacije so bile celo prve med vsemi, ki so jih ustanovili novo priseljeni Sloveni ali južni Slovani na svojem novem domovinskem ozemlju med Alpami in črnim, oziroma Belim (Egejskim) morjem. Države Bolgarov, Srbov in Hrvatov so nastale šele pozneje! Razloček med slovenskimi državnimi organizacijami in obema kneževinama ter med državami ostalih južnih Slovanov je bil samo v tem, da so slovenske že zgodaj izgubile svojo neodvisnost in so nazadnje brez sledu izginile, dočim so se nekatere ostalih južnih in vzhodnih slovanskih bratov ohranile, četudi morda le de jure, še vse do konca srednjega ali v začetku novega veka. 'Iz tega pa sled!, da smo Slovenci tudi s tega premaganega historičnega zrelišča zgodovinski n a r o d, in sicer celo starejši kakor marsikateri drugi mnogo večji in slavnejši evropski zgodovinski narod.
Toda ta naša slovenska zgodovina se more ponašati z nečem, kar je še mnogo važnejše in značrlnejše! Naše rane s|o-vemske države so bite namreč po grških in rimskih demokracijah starega veka prve zgodovinsko izpričane demokracije srednjega veka! Naše prve državne organizacije so bile popolne republike, kneževina Karantanija Je pa bila voHlna monarhija kar nam dokazuje že sam značilni obred ustoličevanja na Gosposvetskem polju na Koroškem. Kateri narod v Evro-
pi, razen 'Grkov in Rimljanov v nekaterih obdobjih starega veka, se more ponašati s tako staro demokratsko tradicijo, kakor se moremo mi, »nezgodovinski« Slovenci? Da ta važna zgodovinska tradicija ni dosti znana niti naši lastni širši javnosti in da ostali svet o njej razen zelo redkh posameznikov sploh ničesar ne ve, smo krivi le Slovenci' sami. Naša zgodovina še vse do danes ni natanko in dovelj kritično preučena, dočim se njeni osvetlitvi z idejno - filozofskega zrelišča sploh še nihče ni lotil. In vendar 'bi nam morala biti ta osvetlitev temelj za vso našo bitnost v preteklosti, sedanjosti in bodočnosti! Iz nje bi črpali sa-mospoznavanje in zavest, pa tudi vodila za nadaljnjo politično in kulturno rast. Duhovni značaj naroda namreč ni samo rezultat rasnega izvira, zemljepisnega položaja in kulturnega razvoja, ampak tudi vsega politično-zgodovinskega dogajanja od prvih začetkov do sedanjosti.
Slovenci smo torej prav kot Slovenci tudi zgodovinski narod, tedaj brez zveze s kakim drugim narodom ali morda te kot njega del. Dr. Josip Gruden trdi v svoji »Zgodovini slovenskega naroda«, da smo bili vsi južni Slovani, ko smo zapustili svojo prvotno domovino, jezikovno in kulturno eno samo ljudstvo. To so trdili pred njim in za njim tudi mnogi drugi slovenski in neslovenski zgodovinarji, poznamo pa nasprotno tudi- take, ki trde, da so se že takoj po naši naselitvi med Alpami in Črnim morjem pokazale rjeke razlike. Katera trditev je pravilna, spričo nejasnih in skrajno pomanjkljivih virov najbrže ne bo mogoče nikoli dognati. Argumenti, ki govore za in proti so približno enako močni.
Po zatrjevanju prvih in drugih se je diferenciacija v celoti alli vsaj v glavnem izvršila med južnim: Slovani šele na sedanjem domovinskem ozemlju, prezreti pa ne smemo tudi tretje hipoteze, ki jo skušajo nekateri zgodovinarji temeljiteje osvetlit; šele v novejšem času, namreč hipoteze o Slovanih in pozneje vrinjenih Bolgarih, Srbih in Hrvatih kot jezikovno sicer poslovanjenih, toda rasno tujih elementih. S to tezo sta se pri nas Slovencih ukvarjala zlasti dr. Z u p a n n i č in dr. Rus. V bistvu gre tu za domnevo, da so zasedli ozemlje med Alpami in Črnim morjem prvotno Slovenci, ki so bili identični z nami današnjimi Slovenci, o čemer priča tudi naše skoraj docela nespremenjeno ime. Toda to enotnost so že takoj nato razbili rna novo vrinjeni Hrvati, Srbi in Bolgari.
Dr. Rus in drugi dokazujejo, da so bili Hrvati, ki so se v ranem srednjem veku pojavili na raznih straneh Evrope, gotsko in ne slovansko ljudstvo. O Srbih pravi dr. Zupanič, da so po svojem izviru S a r m a t i s Kavkaza, ki so se zadrževali na svojem preseljevanju nekaj časa na ozemlju sedanje Ukrajine, se pomaknili potem dalje proti severozahodu na 'Poljsko in v Polabje, od koder je en njihov popolnoma vojaško organizirani del prišel nazadnje na Balkan in ustanovil tam s prvotnim slovenskim ljudstvom svojo državo. Seveda so bil: ti sarmatski Srbi ob prihodu na Balkan jezikovno že poslovanjem, bodisi v celoti ali vsaj pretežno. O poreklu ljudstva, ki je dalo najvzhodnejšim Slovenom svoje ime ;n državno organizacijo, o Bolgarih, je danes znanost že zaključila svojo dokončno sodbo. Bolgari so bili mongolsko ljudstvo, naseljeno pred prihodom na Balkan ob Volgi (Volgari - Bolgari!). Na Balkanu so se jezikovno in rasno zlili s Sloveni v enoto, vendar tako, da so dodali prvotni slovenščini elemente svoje povolžke polslovanščine in polmongol-ščine, o čemer priča najbolj značilni de-našnji bolgarski spolnik, k: se po načinu mongolskih jezikov postavlja na konec in ne na začetek besed.
Ako so ta dokazovanja točna — in mnogi zelo tehtni in prepričljivi argument; govore za nje — so prav Hrvati, Srbi' in Bolgari že zelo rano razbili slovensko (Sloveni) skupnost med Alpami in črnim morjem. V podrobnosti dokazovanja za in proti se tu ne morem vglobit:, ker to tudi ni moj namen. Te teze in antiteze navajam samo zato, da dokažem spornost vprašanja o nekdanji enotnosti ali neenotnosti Slovencev, Hrvatov, Srbov in Bolgarov. Le mimogrede naj opozorim na nekatere pojave, ki jih lahko tudi laik takoj opazi: enakost imena Srbi im Sorbi (Lužiški Sorbi ali Srbi); sorodnost slovenskega jn bolgarskega naglašanja in besed kljub razdelit-
vi	po vmesni srbohrvaščini; izrazito lirični značaj bolgarskega, macedonskega in slovenskega narodnega pesništva v nasprotju s srbsko epiko in hrvaško razmeroma pozno liriko; ostanki slovenskega imena v obliki Slovenov, Slovincev in Slavoncev izven Slovenije itd.
Trditev, da smo bili današnji Slovenci, Hrvati, Srbi in Bolgari nekoč po bitnosti in po jeziku popolnoma en narod, zgo-dovinsko-znanstveno torej ni dokazana, čeprav nasprotno tudi ni še dokončno ovržena. Al; neovrglflvo dejstvo Je, da
so vsa ta naša štiri imena znana že Iz ranega srednjega veka, torej več kakor tisoč tet, in da so tudi edino ona dajala oznako državam, ki smo jih ustanavljali vse od svoje naselitve dalje do preimenovanja Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev v Kraljevino Jugoslavijo.
Prelivanje južnoslovanskih jezikov čez vmesna narečja, ki daje tistim, ki bi hoteli namenoma in dogmatično uveljeviti trditev o nekdanji popolni rasni in jezikovni enotnosti vseh štirih sedanjih enot, izhajajoč pri tem iz zgolj političnah teženj, za take napore ni noben dokaz, ampak prej negacija. Za dokaz te trditve služi najlepše primer narečnega preliva med Slovenci in Hrvati, ki ga predstavlja danes takoimenovana hrvaška kaj-kavščina. Že jezikovni študij, brez zgodovinskega (ki to le potrjuje!) nam pove, da je bila sedanja hrvaška kajkavščina prvotno čista vzhodna slovenščina. Hrvaški Kajkavci so torej bili nekoč čisti Slovenci, ki so postali v razvoju stoletij Hrvati samo zaradi politične odde-litve od Slovencev in pridelitve k Hrvatom, dočim se je slovenska kajkavščina spremenila v hrvaško samo pod uplivom šltokavščine, k; so jo prinesli med Kajkavce štokavski1 begunci pred Turki z Balkana, štokavski uradi, štokavske šole in štokavski listi ter knjige.
Današnji hrvaški Kajkavci torej niso dokaz istosti 'Slovencev in Srbohrvatov, ki da se tu po vmesni kajkavščini vidno prelivajo drugi v druge, ampak so nasprotno živa priča .neovrgljivega dejstva, da smo Slovenci izgubili zaradi zgodo-vinsko-politiČnega in nazadnje tudi kulturnega razvoja na svoji vzhodni stran: poldrag milijon svojih rojakov na korist Srbohrvatov. Hrvaški Kajkavci, katerih Jezikovni hi kulturni prehod še daleč n' tako zaključen, kakor Je politični, torej niso noben vmesni prehod med Slovenci in Srbohrvati, ampak so le pohrvaten! Slovenci. Tako smo Slovenci izgubili na tej strani skoraj več svojega prvotnega ozemlja in svojih prvotnih rojakov, kakor tna strani Nemcev in Madžarov. To znano dejstvo se pri nas zamolčuje samo tz obzirnosti do Hrvatov, čeprav včasih na našo politično škodo. Saj je prav to dragocen argument proti vsem čestiiml hrvaškim aspiracijam na Prekmurje in Belo Krajino. Podobne primere pa poznamo tudi v Istri, kjer je priseljevanje Hrvatov in Srbov po begu pred Turki krčilo slovensko jezikovno in na-
rodno ozemlje.
(Dalje.)
Slovenski narod si bo pisal svojo sodbo samr ne frak mu je ne bo in