914 PO GLEDALIŠKI SEZONI 78/79 Uvodno pojasnilo: Tekst, ki ga objavljamo v Sodobnosti na predlog tov. urednika, je nastal za radijsko oddajo Dvignjena zavesa. Zato na nekaterih mestih bolj preudarno razlaga, na drugih pa pomanjkljivo pojasnjuje. Pisan je z namenom spodbuditi k razmišljanju o nekaterih pojavih v letošnjem gledališkem delovanju in o njihovih posledicah. Na nekaterih mestih se namerno zadržuje na oznakah, predvsem pri ocenjevanju predstav. Ker pa je kritiško pisanje sproti zadosti pojasnjevalo vse pomisleke in odzive na predstave, ni bil namen prispevka, da bi jih ponavljal in dodatno utemeljeval. Ob tem dodajam misel, da bi gledališča verjetno morala ob svojem re-pertoarnem odločanju in ugotovitvah po končani sezoni podajati natančne študije — kritične ugotovitve o dosežkih in pomanjkljivostih ob realizaciji posameznih projektov. Te pa nikakor ne bi smele biti le zbir statističnih podatkov o številu prodanih in številu igranih predstav, o številu prodanih sedežev za posamezno predstavo ipd. Če bodo ostala pri tem, potem jim predlagam, naj začnejo seštevati tudi intervjuje, ki so jih dali različni sodelavci posamezne predstave, da bo bolj jasno, kdo je spregovoril in kolikokrat je spregovoril o svojem delu in ga dodatno pojasnjeval. . . Avtor Zajetni in temeljito kritični bi morali biti zapisi o pravkar iztekli gledališki sezoni. Sprotno pisanje, ki ocenjuje predstave, bi se moralo zdaj zgostiti v pravo sociološko in fenomenološko študijo o stanju v gledališki ustvarjalnosti v Sloveniji. Ker v javnosti pogrešamo statističnih pregledov, ker pogrešamo gledališko periodiko revialne vrste in se v pisanju skoraj ne ukvarjamo s sociološkimi referencami niti s tehnologijo gledališkega dela, ostaja tudi gledališče kot družbeni fenomen v naši zavesti zgolj in statu na-scendi, kot nekaj, kar se poraja in ponuja kot sporadična akcija za zadovoljitev kulturnih potreb. Tudi poročilo o delu, različni samoupravni akti in dolžnostne forumske študije ne morejo zaobjeti problematike v zgoščeni in razvidni obliki. Po oblikah financiranja in zaradi prokla-mirane narodnostne narave našega gledališča bi lahko pričakovali celovite in konkretne opredelitve do rezultatov in in odmeva posameznih stvaritev v naši republiki. Ker deluje gledališče kot zrcalo družbene zavesti, bi pričakovali, da bo imelo možnost delovati ne le s stvarilnim dejanjem-predstavo, temveč tudi z zapisano idejno-estetsko mislijo o odnosu družba — gledališče. Toda tega dinamičnega odnosa ni, ker so ukinjene možnosti za gledališko revijo, ker je malo gledaliških prevodov in so izmenjave predstav preredke. In to pomeni zavestno odrekanje enakopravnemu položaju gledališča v sodobni družbi. Tu spora ne more biti. In še o marsičem bi veljalo razmisliti v daljših pismenih ponazoritvah vzrokov in posledic določenih pojavov v gledališki praksi. Naj navedem nekaj primerov: Zakaj v gledališčih uprizarjamo nekatere tuje tekste brez določne in prepoznavne odmevnosti s kateregakoli zornega kota? Zakaj je uplahnila dejavnost Malih odrov? Zakaj se iz leta v leto pojavljajo repertoarji, ki so oz- 915 Po gledališki sezoni 78/79 načeni kot repertoarji izrazito prehodne vrste? Zakaj so gledališke dvorane razprodane in polprazne hkrati? Zakaj ne ohranjamo kvalitetnih predstav iz preteklih sezon? Zakaj je slovensko gledališče postalo hibridna tvorba, ki mora zadovoljevati vsakršne kulturne potrebe družbe, ki mu lahko »porežeš katerikoli ud«, pa bo vedno znova okrevalo ali s povprečnimi rezultati ali z zamenljivostjo programa ali s samoupravnimi deklaracijami o svoji produkciji in distribuciji? Zakaj je pri nas kljub posebnemu družbenemu vrednotenju postala predstava tip porabnega, minljivega izdelka, ki ni niti zaščiten, ki se lahko kvari, predeluje in ga lahko propagandno — distribucijska mreža zlorablja in različno servira porabniku? Zakaj prevladuje stimulacija reprodukcije nad produkcijo? Zakaj postaja igralec kot bistveni člen te dejavnosti obrtnik, ki je moral svojo pozornost usmeriti v rezultat in kvantiteto dela in ne v kvaliteto in proces dela? Zakaj ne poznamo več študijskih predstav, ki bi nastale v določenih pogojih in s posebnimi premisleki, ki bi s svojim tempom nastajanja (poudarek je na procesu in študiju) zaščitile igralca pred izrabljanjem v enolični tehnologiji in postopkih? In končno: Ali so reper-toarni načrti prej družbena zaprisega gledališča kot proizvodne organizacije, da se oskrbi z dotacijami, ali pa je repertoar temeljni izvor organizirane ustvarjalnosti in vere v delo, torej pogoj lastnega razvoja? Po miselnosti v naših gledališčih in po sistemu današnjega financiranja od Kulturnih skupnosti se zdi, da so pred javnostjo hranjeni repertoarni načrti bolj boj gledališča za možnost kontinuitete kot pa boj za kontinuiteto možnosti. Gledališče, ki pa se mora truditi za sploh kakšen odziv v svojem prostoru, namesto da bi imelo možnost polemizirati s tem odzivom, se je odločilo za bistveno okrnjeno različico svoje funkcije v družbi. In zakaj, če je že vse tako, kot je, ne poznamo pri nas povratnega sistema financiranja z nagrajevanji za posebne dosežke? Navkljub določeni družbeni varnosti in sanacijskim mehanizmom, se morajo danes gledališča trdovratno boriti za svoj obstoj. Ne pretiravam. Boj za obstoj ne toliko v materialnem smislu kot boj za pojasnjen odnos do svojega delovanja. Boriti se morajo tudi za svoje priznanje v razkosani zavesti današnjega meščana — gledalca, ki je pod vplivom kinematografije, televizije in različnih oblik družbene kulturne porabe. Ob tem pa je gledališče bistveno manj stimulirano ... Biti hkrati vzvod in izvajalec načrtovane družbene kulturne politike in hkrati ekonomska proizvodna enota s samostojno odgovornostjo je zelo težko! Potreben je zares temeljit premislek te neenakovredne dvojnosti in njenih posledic. Ob vsem tem in predvsem pa si mora gledališka ustanova prizadevati še za svojo lastno identiteto v ustvarjalnih procesih. Kulturna politika, kakršna je, če obstaja ob kreativni dejavnosti, namesto znotraj nje, mora potemtakem premisliti tudi sebe kot odločilen idejno-estetski dejavnik v rezultatih gledališke dejavnosti. Odločno lahko ugotovim, da tega ni. Skromni namigi v tej smeri ne zadoščajo. Toda naj opustim to vprašanje, ki nanj ne more odgovoriti nobeno posamično pisanje. Sklepe bi bilo mogoče potegniti šele iz večjega števila argumentiranih mnenj. Toda kaj, ko pri nas nimamo nikakršnih gledaliških publikacij za tovrstna besedila. Vrnimo se rajši h gledališki sezoni v njenem stvarnem obsegu. Začela se je z dokaj razburljivimi menjavami, ki so napovedovale spremembe umetniških in upravnih vodstev, pa se je vendar iztekla podobno utrujeno kot prej. Zadnja leta je opaziti, da gledališča 916 Igor Likar organizacijsko-izvedeno in študijsko ne vzdržijo celotne sezone. Kot da motivacija in polet upadata. Mar ne bi zato kazalo že do aprila izvesti ves študijski program za tekočo sezono, po tem obdobju pa poleg igranja predstav pripravljati načrte že za naslednjo. Tako je skoraj ves september gledališko mrtev ali prepuščen ponovitvam. Vodstvene spremembe, o katerih pišem, so se pokazale kot temeljita pre-osnova le v Slovenskem mladinskem gledališču, v nekakšni prehodni kvantiteti in kvaliteti pa tudi v mariborskem gledališču. Nikakor pa ni naključje, da ima prav SLG Celje z nekajletnim stalnim strokovnim vodstvom edino koherenten, natančno izrisan in ustvarjalne potrebe večplastno zadovoljujoč program. Program, v katerem sta očitna kontinuiteta in vsestranska družbe-no-estetska razčlenjenost. Tri sestre Čehova, Zmavčeva Pindarjeva oda, pozno renesančna komedija Mojster Arden in celo bolj zadržana Gogoljeva Ženitev so izredno natančno oblikovane predstave. Nasploh pa gre pri vseh njihovih letošnjih predstavah za dramaturško zelo osmišljena dejanja, ki skladno izrisujejo celotno podobo repertoarja. Če omenim še izrazite igralske dosežke Kumrove, Šmidove, Bela-kove, Tomažičeve, Krošla in Pristova v Treh sestrah, Agreža in Kumrove v Mojstru Ardnu, Podjeda, Bermeža in Kalezičeve v Pindarjevi odi ter nasploh odlično ansambelsko igro v vseh ^predstavah, potem je bila sezona v SLG Celje zares uspešna. Na drugi strani lahko kot čisto nasprotje omenimo neizenačeno in v estetsko izpovednem smislu povsem razpadajočo sezono MGL iz Ljubljane. Po verjetnosti najbolj kvalitetnem dosežku letošnje gledališke letine, Cankarjevem Kralju na Betajnovi v režiji Dušana Jovanoviča, so sledile popolnoma frivolne in estetsko popačene predstave. Nerazumljivi nesporazumi med tekstom, dramaturgijo in režij- sko poetiko. Na primer: neslane Ayck-bournove Norčije v spalnici, neuravnotežen Mrožkov Grbavec, spakljiva prilika Afera Madragol Miloša Mikelna. Nekoliko iz povprečja, čeprav za publiko skoraj neprivlačna in v nerazumljivo neprimerni scenski rešitvi igrana Pinterjeva Zabava za rojstni dan tudi ne more biti izjema. Ob njej se zastavlja temeljno vprašanje: Zakaj in čemu aktualizacija prav tega Pinterjevega teksta? Duhovita, a eklektična in dramaturško premalo urejena predstava Pasje srce pa ostaja v spominu po zares enkratni vlogi Janeza Hočevarja. Naštejem lahko še odlične dosežke Simčiča in Šugmanove v Zabavi za rojstni dan, Bezlaja in Gregoračeve v Grbavcu, Špika v Norčijah v spalnici, Ulage in Šugmana v Kralju na Betajnovi ter Lončine v Pasjem srcu. Nasploh je mogoče ugotoviti, da so programe ljubljanskih gledališč bolj sestavljali režiserji s svojimi ponudbami tekstov, kot pa posamezna gledališka vodstva. Verjetno je prav zaradi tega sezona ljubljanskih gledališč tako razdrobljena in nerazumljivo neaktualna. Izhodišče za igralsko sezono pač ne bi smelo biti le zadovoljevanje režiserskih ambicij in približno enakomerno zaposlovanje igralski moči. SNG Drama iz Ljubljane je začela s sezono z nadvse ambicioznim zaporedjem klasičnih tekstov na svojem velikem odru. Vendar menim, da kljub siloviti, zanimivi, čeprav nekoliko dekorativni Osvoboditvi Skopja, kljub poglobljeno oblikovani predstavi Ibseno-vega Malega Evolfa in moderni groteski Morje Edvarda Bonda, ni uspela prepričati o dognanosti svojih ustvarjalnih namer. Nasprotno: z nekaj očitnimi nesporazumi, kot sta na primer predstavi Letoviščarji Gorkega in Duh zemlje Wedekinda, ni prepričala svoje publike. Kljub estetski angažiranosti ustvarjalcev predstave in kljub velikim igralskim potencialom ansambla je bilo čutiti, da gre za vse premalo kolek- 917 Po gledališki sezoni 78/79 tivne odgovornosti in volje. Nikjer ni ;tako zlahka opaziti, kako predstava od premiere naprej v ponovitvah razpada kot ravno v tem gledališču. Pred dnevi je v zagrebškem Vjesni-ku izšel članek gledališkega kritika Da-libora Foretiča, ki ugotavlja podobno stanje v pretekli gledališki sezoni na Hrvatskem. Najbolj zanimiv del članka so misli o pomanjkanju vizije in vere v to, kar gledališki delavci ustvarjajo. Vzroke za to je, kot pravi, iskati tudi v sizifovskem financiranju, ki je povsem linearno, v formalnem vrednotenju programov od financerjev in v tem, da ni naknadnega nagrajevanja kvalitetnih dosežkov, ker so gledališča dotirana po vnaprej določenih sumah, po procentualno linearno spremenjenih indeksih iz prejšnjega leta. Tudi na Hrvaškem so popolnoma nerešeni odnosi med gledališči in televizijo, filmom in radiom. Bistveni del njegove ocene pa je misel, da je gradnja samoupravnih odnosov v našem gledališču podobna kvadraturi kroga. V tem pogledu s: vse, kar se počne, počne le zato, da se ugodi zakonskim predpisom. Samoupravna obnova gledališča pa bi se morala začeti od znotraj, iz strokovne problematike. Tako pravi: »Temeljno vprašanje samoupravljanja v gledališču bi moralo biti naslednje: kako zbrati ljudi, od tehnika do režiserja, ob posamezni predstavi, kaj storiti, da bi spet dobili zaupanje v to, s čimer se ukvarjajo?« Seveda so s tem mišljene angažiranost, ustvarjalna prisotnost in delovna disciplina. Tudi sezona ljubljanske drame je bila torej prehodna, imela je nekaj očitnih odrskih nesporazumov, tako na ravni tekstovna dramaturgija — izvedbena dramaturgija kot na ravni predstava kot kolektivno dejanje pred publiko in za publiko. Zaradi znanih finančnih težav je letošnjo sezono skoraj popolnoma obstalo delo Male drame, komornega odra, ki ga ljubljanska drama še posebno potrebuje. Prav na njem lahko preizkuša izrazitost igralskega potenciala. Ta oder bi moral biti tribuna poletnih, raziskuj očih ustvarjalnih moči. Izredne so bile igralske stvaritve: Cavazze in Hlasteca v Osvoboditvi Skopja, Vipotnikove in Poliča v Malem Evollu, Benedičiča in Počkajeve v Morju, Zupančičeve, Mucka, Baloha, Bibiča in Juha v Letoviščarjih ter Juha v Duhu zemlje. Nasploh mislim, da zastoj dejavnosti malih odrov pomeni resno grožnjo naslednji gledališki sezoni. Prav nepretrgana dejavnost malih odrov pomeni za velike ansamble preverjanje lastne prihodnje prakse in temelj za naslednje sezone. Zato vnovič poudarjam, da je politika družbenokulturnih forumov velik krivec za razmere v naših gledaliških hišah. Za mariborsko sezono menim, da je napovedala bolj odprto in ustvarjalno bolj poživljeno delovanje mariborske gledališke hiše. Pod novim vodstvom se kaže pot k tehtnejšim izpovedovanjem tega gledališkega ansambla. Predvsem lahko govorim o velikem številu poudarjenih igralskih kreacij, npr.: Kljudrove, Blaževe, Pavaleca in Muhi-čeve v Šeligovi, sicer v nadvse aktualno razmišljujoči, pa vendar gledališko premalo enotni Lepi Vidi, o vlogi Brunč-kove v Intervjuju, Carja Hočevarja in Jankove v Klavnici, Leskovca v Ču-limsku. S številnim programom predstav na malih odrih napoveduje mariborsko gledališče pravilno stalno zaposlovanje in preverjanje ustvarjalnih moči. Goriška sezona je po polovici zašla v resnejšo vodstveno krizo, pa vendar se je skromnemu ansamblu posrečilo izvabiti iz Strička Vanje A. P. Čehova, Rudolfove Veronike in Pirandelovega teksta Kaj je resnica zanimive gledališke upodobitve. Ostaja pa vtis, da gledališče kadrovsko in umetniško — iz- 918 Igor Likar povedno ves čas bije bitko za obstoj in navzočnost v gledališkem dogajanju. Tu je tudi Slovensko gledališče iz Trsta, ki deluje v resnično nemogočih razmerah. Vendar lahko rečem, da kljub gostovanjem priznanih režiserjev ne zmorejo trajnejšega gledališkega dosežka. Kot da je ansambel utrujen od stalne eksistenčne negotovosti, lastnih izpovednih manir, ob tem pa skoraj ni in ni novih moči, ki bi poživile. Večje izjeme so kreacije Petjeta, Valiča, Sar-dočeve, Zaharijeve, Starešiniča. Slovensko mladinsko gledališče je uresničilo ambiciozno gledališko sezono, čeprav je premiero Levstik — Jo-vanovičevega Martina Krpana prestavilo na jesen. Izredna predstava Sen zelenjavne noči Makarovičeve in izvirna Jesihova prilika o Gulliverju, velikem in majhnem, duhovita, a gledališko manj dosledna Quenojeva Cica v metroju v koprodukciji z Glejem, so predstavile temeljito gledališko prizadevanje po angažiranem sporočilu in po vzgojeni publiki. Z zmanjšanjem programa in predanejšim študijem so sprostili toge zakonitosti gledališke produkcije, ob tem pa imajo vseeno daleč največ predstav v Sloveniji. Z miniaturnimi, a komunikativnimi programi Poezije za otroke slovenskih pisateljev ohranjajo tudi neprisiljen stik z najmlajšimi. Z majhnim ansamblom, toda preudarnimi zasedbami in učinkovito organizacijo so sebi kot ustvarjalni instituciji umogočili možnost dela pri predstavi glede na posebnosti oblikovnih prijemov. S tem so kot nasprotje lahko nadvse resen opomin delovanju Mestnega gledališča ljubljanskega, za katero se mi zdi, da s svojo čezmerno distribucijo zlorablja lastno kvaliteto. Pomanjkanje eksperimentalne dejavnosti je pereče, vendar v svojem ponavljanju že zanemarljivo. Mislim, da slednje pomeni, da prihaja čas, ko smo brez kolektivnih alternativ, grupnih stališč. Mislim, da gre za usih in po- manjkanje kolektivne zavesti tako v tradicionalnem gledališču kot v alternativnih grupah. Verjetno je iskati vzroke za to v današnjem družbenem trenutku. Zato je pravzaprav tembolj zanimiva zares bleščeče odigrana predstava Eksperimentalnega gledališča Glej Zapiski o sistemu. Gre za majhen kolektiv, ki je s skupno izpovedno voljo zmogel prenikniti do bistvenih razsežnosti estetskega sporočila: aktualnosti, dialektike, etične prizadetosti, upora in oblikovne skladnosti. Ob tem naj omenim še predstavo istega avtorja Janeza Pipana, tj. Mrož-kov Tango v izvedbi diplomantov AGRFTV. Predstava je pokazala nepozabno mero veselja do gledališke igre in odgovorno komuniciranje s publiko. Naj končam z naslednjimi ugotovitvami: Minula sezona je pokazala, da ni dovolj strokovno in tudi idejno družbeno premišljen dialog gledališča z našo stvarnostjo. Gledališče samo ne more enakovredno korespondirati z družbeno stvarnostjo, če mu je onemogočena kontinuiteta miselne refleksije, če vseh vidikov njegovega delovanja ne razrešuje analitično in teoretično pisanje. Tako je dialog okrnjen. Neučinkovita kulturna politika in delitev sredstev kažeta, da je zanimanje javnosti usmerjeno le na gledališki rezultat, ne pa tudi na proces gledališkega dela, ki je temeljni pogoj za dobro prihodnje gledališče. Razni dejavniki tudi očitno ne poznajo in podcenjujejo stroko, ki pri nas že krepko zaostaja za evropskimi razmerami, pa čeprav rezultati tega ne dajejo slutiti. V večini primerov je bila letos to prehodna gledališka sezona, ki je zato včasih zašla v eklekticizem in v posameznih primerih uvrščala v program tuje tekste s sporočili, ki imajo za nas premajhno vrednost. Čeravno gre tudi za tako imenovane klasične tekste. Pri nas mora biti struktura gledališke po- 919 Po gledališki sezoni 78/79 nudbe očitno več kot le preizkuševal- moči, saj lahko šele to pomeni temelj niča tekstov in več kot težnja po pro- za kontinuiteto dela in resnično gleda- gramski raznoličnosti. Tolikokrat orne- liško tradicijo njena »evropeizacija« našega gledališ- Usihanje in neorientiranost eksperi- ča pa očitno ni mogoča, dokler se na- mentalne dejavnosti pa pomenita resno še tekstopisje ne bo popolnoma prebilo opozorilo, da sta že tudi tradicija in v naša gledališča. izročilo pri nas elektična, brez konti- In ker nimamo manjših odrov in ker nuitete in jasnih obrisov, imamo premalo velikih, je očitno, da Popolnoma neustrezen tehnični ka- je treba iskati rešitev v povezavi dra- der in neustrezna strokovnost ter ne- maturških teamov malih odrov s slo- ustrezna stimulacija so včasih zavrli venskimi pisci. izvedbo gledaliških programov. Raz- Nekateri poizkusi izmenjave igral- veseljivo pa je, da je mogoče pri le- skega kadra med gledališči so v pre- tošnjih predstavitvah opaziti veliko več tekli sezoni poizkušali razbiti inertno kvalitetnih igralskih dosežkov, ki vra- zaposlovanje ansamblov in nakazali čajo upanje, da se igralec lahko vrne pot do prožnejše repertoarne in zased- k izvirom svoje lastne prizadetosti za bene politike. To je pot do resnično svet in k odgovornosti do publike, ka- živega gledališča. Hkrati je treba ugo- dar je potreba njegovega kolektiva in toviti vse prednosti študijske predstave celotne družbe po njegovi motivirano- s posebnim delovnim tempom, omogo- sti dovolj velika, čiti večji dotok in preverjanje mlajših Igor Likar