0 s p i s j i. Ljudska šola, da je v resnici to, kar mora biti, — perva in naj terdnejša podlaga ljudski omiki —, naj bo narodna, ter postavljena pred vsem na narodno podlago, t. j. vravnana za narod in njegov jezik. Zatc je vsakega učitelja sveta dolžnost, da pri svojih učencib izobražuje jezik. Kajti človeški govor je najpervi in najlepši dokaz človekove višje stopinje nad vsemi stvarmi na svetu. Kakor pa je treba pri vsakem nauku življenja, treba ga je posebno pri jezikovem; mladini se le počasi odpira pravi čut in resnično veselje do učenja. Suboparni nauk mori duba in učence dolgofiasi. Višji čut za vse lepo in estetično povsodi, naj se zbuja in odgaja le počasi in jako skerbno, in pri tem naj se tudi pospešuje nravno izobraževanje. Kakor je sploh znano, je spisje najimenitniši del jezikovega poduka: po besedah slavnih pedagogov je ono krona vsega jezikovega poduka in zercalo vse šole. — Da pa je sad tega prevažnega dela, jezikovega poduka, tje in sim le malovreden, vkljub temu, da se učitelj vestao trudi in prizadeva, je žalibog znano. Vzroki tej žalostni prikazni so zelo različni, a danes jih nočem naštevati. Sploh pa je znano, da bode učitelj uspešnega sadu iz spisja zastonj pričakoval, ako ne bode učencev napeljeval, da spisujejo vsaki dan po eni sestavek, bodi si na tablice ali v zvezke. Prav je tedaj, ako učitelj učencein obilno prilike daje, da o tej ali uni stvari svoje misli pismeno razodevajo, in to, kolikor mogoče pravilno! Se ve da, kaj tacega učitelj od učencev ne sme zahtevati prej, dokler jih ni na to ustmeno pripravil. Da pa učitelj ustmeno učence pripravlja, ali prav za prav red določuje, po katerem naj nalogo izdelujejo, je pa tein potrebniše, ker sicer bi dostikrat učenci ne vedeli, kaj in kako naj spisujejo? Ako so pa ustmeno dobro pripravljeni, potem pa z veseljem in brez velikega priaadevanja izdelujejo opisovanje. Zelo plodonosno za ta predmet pa je tudi, ako učenci včasih s pomočjo učiteljevo na šolskej tabli kake spise in sestavke izdelujejo in sestavljajo, kakor je ,,Tovariš" že ob svojem. času pokazal, da učenci na takih izglednih spisih in sestavkih vidijo, kako se pravilno spisuje. Učitelj, kteri bi to opustil, zanemarilbi jedennajboljšibomikovalnflj pomočkov! — Da našim učencem navadno besedi pomanjkuje le zato, ker jim misli manjka, je sploh znano, skušnje pa so pokazale, da se to beraštvo najlože odpravi, ako učitelj vse predmete v zvezo spravi, ter si prizadeva, da je nauk budiven, in pri vsaki priliki svoje učence napeljuje, da vse, kar so slišali, brali, razumeli ali povedali, tudi zapisujejo. Po tej poti nabere se snov, katero potem učenci pri takih vajah le ponavljajo. Zavoljo tega morejo pa tudi manj zmožni učenci kaj pokazati in narediti; vsi pa delajo z ljubeznijo in veseljem. Pa tudi učitelju tega pravila se deržečemu, potem ne bode treba pri spisji še le misli zbujati in okoli izkati, ampak on bode enak mojstru, kateremu je treba izdelati le obris in načert in na izdelovanje paziti; delavci pa bodo učenci, kateri delo toliko bolje izverše, kolikor več imajo dobrega materijala, in kolikor bolj teiueljito načert razumo. Ne bilo bi pedagogično, od učencev v Ijudski šoli zahtevati, da bi oni temu ali onemu novo misel poiskali, ali da bi celo spisu dali umetno obliko. Po našein ranenju je glede naučenja materinskega jezika v ljudski šoli posebno treba gledati na zapopadek. Učitelj ne sme književnega jezika učencem podajati kakor merzli dar ptujega premišljevanja, ampak se mora truditi, da zbudi v otroku čut do jezika. Doma sliši otrok govoriti, dasiravno tudi on izgovarja, vendar tega ne spozna in ne zapopade, temuč le govori tako, kakor se je naučil poslušavši druge. Jezika se uči otrok v druščini. To priučenje mora učitelj v šoli izgladiti in dopolniti to, česar manjka; otroka mora napeljevati na zapopadke. ki mu še niso jasni; mora čistiti kar je nečednega, umivati umazano jezikovo lice, zložiti raztreseno govorjenje, ter preobleči sirovi jezik z lepo novo obleko književnega ozaljšanega jezika. To pa se nikakor ne izverši samo s slovniškim modrovanjcm in z golimi vodili, temuč s tem, da se veliko in dobro govori in spisuje. Clovek si lika jezik, ako popolnuje svoje misli z mislimi drugih ljudf, jezik se razvija samo v društvu. Šola pa mora pri otrocih prebuditi in izrejati jezikovo moč, zato naj pa učitelj z učenci govori in jim tako misli v dušo vcepuje. Kolikor več more učitelj govoriti z učenci, toliko bolje je. Pri berilnih vajah naj gleda na to, da postanejo one otrokom prava svojina. Premišljeno branje zvišuje dušne moči in razširja znanje. Ves jezikoslovni nauk v ljudski šoli je le pripomoček v daljno izobraževanje. To, da otrok poznava jezik, da se more v njem izraževati, ravno ta nižja razmera podpira višjo, ktera je, če se raladost lepo zavedno in duševno izobražuje. Nikar ne mislimo, da so šolska berila le za to, da bi se otroci iz njih učili le jezika, temuč da so posebno v to, da berilo žlahnuje serce in napeljujejo na lepo in kerščansko vedenje. Branje, ktero ne bistri otročjega uraa in pameti in ne žlahnuje otročjega serca več škoduje, kakor koristi. S tem pa nismo nikakor hotli reči, da bi učitelj pri branji ustmene in pismene vaje ločil od onib v slogu in pravopisu, in bi te predmete razlagal posamezno, vsi ti predmeti so ravno tisti nauk v jeziku. Iz skušnje moremo terditi, da kdor se nauči pametno misliti, dobro in pravilno svoj jezik govoriti, ta ga bo znal tudi pravilno pisati; in kdor se ustmeno prav izražuje, mu ne bode težko ravno tako tudi pisati. Pri tem naj učitelj ne prezira, da pozneje praktično življenje od učencev nikakor ne bode zahtevalo, da bi sami izdelovali umetna dela in proizvode, ampak le to, da bodo umeli in znali misli, ktere jim bode djansko življenje podajalo, v pravem redu in spodobni obliki drugim podajati. Vendar s tem zopet ne rečemo, da bi se mogle vse naloge te verste v ljudski šoli opuščati. Spretnost in modrost učiteljeva je tudi v tem obziru, kakor vselej merodajavna! Naloge najniže verste pri spisju so take, kakor je sploh znano, da se učenci napeljujejo pridno prepisovati besede in stavke, ali iz knjige ali iz table. Dalje se vadijo zapisovati besede, stavke in izreke, kterih so se bili na pamet naučili. Brez pridne vaje se ve, da učitelj ničesa ne doseže. Pri tem naj učitelj vedno na to gleda in sili, da učenci vse, kar prepisujejo, vselej do pičice na tanko prepišejo. Nalogom te verste sledč one pismene vaje, da učenci odgovarjajo na lahka in kratka vprašanja (se ve pismeno), da zapisujejo, kar so se na pamet naučili, da pri berilnih vajab osebo, število in čas spreminjajo. V ta namen služijo berilne vaje nPervega berila". N. pr. 5. vaja flPridna Rozka" se predrugači v nPriden Janezek"; ravno tako se prestavi beseda ninati" v besedo Boče"! Katere berilne vaje se dajo še tako predrugačiti, znano je slehernemu učitelju. Ravno tako najde učitelj tudi vaje, pri kterih more število in čas spremeniti, kar dela navadno učencem obilno veselje. Vsaj je sploh znano, da je vsa umetnost, jezik si prisvojiti in se ga naučiti, jedino le v tem, da si jezik na različnih besedah, stavkih in oblikah z mnogimi zgledi prisvojimo, in to potem s premislikom pravilno pismeno drugim podamo. (Dalje prih.)