KATOLJŠK CKRKVEN LIST.
uauica izhaja vsak petek na čeli poli, in velja po p..*ti za «-Ho l<-t.. 4 ari«!. Ml kr.. /.a y-.l ¿«ia "J «M. 4<» kr.. za -••«•rt l«a 1 gM. kr V tiskarnici sprejeuiana za leto 4 gold., za pol leta srld.. za .-etert leta 1 «1.; ak» za-i-ne na ta «lan praznik, izide JJamca «lan j.opnj.
Tečaj XXXIV.	v Ljubljani, 25. svečana 1881.	List 8.
Mz žietfenja Jluvricija Tomana.
IX. Opazkt* o Kaferski deželi.
(Dalje.)
Koče imajo Kafri iz terstja in vmes nabitih kolov prav čedno sostavljetie, le vrata so po navadi zelo nizke, da se mora človek globoko pripogibali, kadar se ven in noter hodi. Koče so po podobi okrogle s tako spleteno streho, da je dež ne premoči. Pohištvo je zelo nbožno, mize, stola in postelje ne poznajo, to vse jim tla nadomestujejo. Postelja je iz nekacega bičja spletena vreča, v ktero zlezejo, kadar grejo k počitku Sukno pa, s kterim so čez dan pokriti, porabijo za zglavje. Kuhajo v velicih ilnatih loncih, vodo pa hranijo v ver-čih. Pri jedi rabijo nekake lesene ploščike, žljic in vile ne poznajo.
Za orožje jim služi lok in pušica, imajo pa tudi velik nož pri sebi. Meriti znajo tako dobro, da s pušico Kafer ptico na drevesu ubije. Trideset korakov od človeka oddaljeni, ga prestrelijo skoz in skoz, in navado imajo pušice, posebno o vojskinem času, s strupom namazati, in vsakdo, zadet od take pušice, mora umreti. Vojsko ljubijo, pa se ne bojujejo dolgo, temuč gledajo, da sovražnika prekanijo, ki se potem precej v beg spusti. Zmagovavec poropa vse, požge hiše, zapuščene žene in otroke pa v sužnjost odpelje. Pridobljenega kraja je toliko časa gospodar, dokler zopet močnejši njega ne premaga.
V Kaferski deželi je veliko knezov in kraljičev, rad VBemi pa je cesar Monomotapaški, ki je bil nekdaj mogočen in je imel veliko kraljestvo. Zadnje čase pa so se bratje med seboj sperli in kraljestvo razkosali. Palača černega veličanstva, kakor sera slišal, je ravno tako narejena, kakor vse druge koče.
Stermeti mora človek, kako lične reči izdelujejo Kafri, ko vendar druzega orodja nimajo, kakor nekaj železnega, ktero je komaj deset soldov vredno. Pri delu sedijo na tleh in rabijo roke in noge. Na tak način izdelujejo naj lepši zlate gumbe, razne podobe, ktere Portugalci in Azijanci iz najboljših stanov nosijo. Se bolj umetni so zlati trakovi, spleteni iz zlatih šibic, ki se dajo zvijati in zložiti, kakor svilni, in imajo umetno narejene šopke na konci. Izdelujejo pa še mnogoverstne druge reči.
Portugalci s Katri dobro kupčijo delajo, posebno s suknom, atekleuino, kar dostikrat denarje nadomestuje. Poglavitno bl*go za kupčijo so tudi «lonove kosti, kterih veliki» dobivajo, kajti sloni žive njih v tropah po samotah in gojzdih. Zobje imajo večkrat tako velikost, da imata enega dosti dva moža na drogu nesti. Da pa Kafri toliko zob dobijo, lovijo slone po raznih načelih, ali v jame ali pa se drugač, česar ne smem zamolčati. Lovci se naroaiejo z neko mastjo ali oljem, ki terdijo, da slone omami. Ako taki lovci samega slona na prostem dobijo, ga obstopijo z orožjem; tisti, ki za njim stoji, verže z vso močjo sulico ali pušico na nj. Slon oberne in hoče sovražnika preganjati, pa že mu drug lovec zopet sulico ali pušico zasadi; to toliko časa počenjajo, da se slon mertev zgrudi. Največi slonov sovražnik je nosorog ali rinoceros, ki ima nad nosnicami skoraj vatel dolg r«»g, s kt**rim skuša »Iona v trebuh napasti, in mu ga preterga. Ako ga zmaga je po slonu; ako pa zgreši, nosoroga slon podere, z zobmi prebode in z nogami do mertvega pohodi. Nosorogov rog je černkast in rabijo ga za zdravih» v raznih boleznih. Tudi delajo iz njega kozarce, perstane in tak»»r^či. Od slonovih lastnost bi se dalo še marsikaj povedati, ravno tako tudi o morskem konju, o krokodilu in velikih želvah. Znamenita je tudi električna riba, ktero Portugalci „tremador" imenujejo. Nahajajo se po ondotnih gojzdih razne ropne živali, mnogotera divjačina za lov, vmes tudi veliko ptic. Veliko se dobiva tudi zlatega peska, kterega vsak lahko nabira ... Srebra ni lahko dobiti. Med sitne in nadležne živali štejejo tudi komarje in druge sitne muhe, pa mravlje, pred kterimi se ne da nič skriti in obvarovati.
Omenim naj še, da se je nečistost in gerdo življenje med zamorci zelo vkoreninilo... Tega so tudi Portugalci krivi, ki slabe zglede dajejo in tako življenje je vzrok, da se dajo ti divjaki tako težko spreoberniti... Vendar hera pa v kratkem času svojega bivanja med zamorci več odraščenih in veliko otr^k kerstil. Obnašanje Jezuitov bilo je vselej tako, da so jih zamorci, kakor tudi drugi Evropejci spoštovali in častili. (To spricuje tudi David Livingstone, ki je 1. 1854 obhodil portugalske naselbe v južni Afriki London 1H57, p. 382). Pa kako se svet spreminja! V enem trenutku bili so jim (jezuiti) najboljši ljudje, v drugem že najhudobnejši, in ravnali so ž njimi, kakor s hudodelci ? Da pa bralcem

ne bom nadležen • pripovedovanjem navadnih reči, hočem zopet 6voje življenje nadaljevati.
r Dalje sledi.)
Jožef.
(Dalje.)
Kdor bi hotel svetega Jožefa vsaki mesec en dan posebej ali sam, še bolje združeno s celo hišo častiti, bi si lahko odbral te le naslednje dneve, kakor berem v starih bukvicah, že pred 1<X) leti natisnjenih, nekega kar me lita.
Za prosinec: 23. dan — god poroke sv. Jožefa z Marijo. — Prosi g*. posebej, da ohraniš stanovsko čistost; ako si v sv. zakonu, da ohraniš zakonsko zvestobo in ljubi hišni mir.
Za svečan: 2. dan — god njegovega darovanja. — Ta dan sta Marija in Jožef Jezusa v tempeljnu darovala. — Daruj sebe in vse svoje posredoma Jožefa in Marije v službo Božjo in prosi ju, da ti pri Jezusu sprosita živo vero, zlasti pri službi Božji.
Za susec: 19. dan — god sv. .Jožefa. —- Po zgledu sv. Terezije «a ta daa prosi kake posebne milosti, ktera se ti naj potrebnejši zdi; in prc el jo boš, ako le s terd-nim zaupanjem prosiš.
Za mali traven: o. nedeljo po veliki noči je praznik varstva sv. Jožefa. — V novic se preserčno izroči njegovemu varstvu, ter ga prosi, naj pomnoži tvoje zaupanje vanj, in skerbi, da širiš njegovo češeuje pri druzih.
Za veliki traven: praznik vuebohoda Kriatuso vega je tudi začetek nebeške slave sv. Jožefa; ker ta dan je z Gospodom šel v nebeško veselje. — Prosi ga, naj ti sprosi preserčno hrepenenje po nebeškem veselji in resnično zaničevanje vsega posvetnega.
Za rožnik: 4. nedeljo tega mesca časti pokoršino sv. Jožefa, t» ktero se jc odtegnil grozovitosti Herodovi po begu v Egipt. — Prosi ga za milost urne in radovoljne pokoršine iz čiste ljubezni do Boga. Izvol' si svetega Jožefa za čuvaja \	v Voih popo
nevarnostih.
Za mali s e r p a n : 20. dan tega mesca obhajaj spomin njegove smerti. — Prosi ga za srečno zadnjo uro, da umerješ v rokah Jezusa, Marije in sv. Jožefa.
Za veliki serpan: 10. dan, v god sv. Lavren-cija, se spomni na vernitev sv. Jožefa iz Egipta. Prosi ga za živo vero in za tolažbo v vseh nadlogah.
Za kimovec: 3. nedeljo tega mesca se spomni tistih bolečin, s kterimi sta Marija in Jožef dvanajstletnega mladenča Jezusa iskala. — Prosi ga za resnično skesano sercc; veš, da z grehom Boga zgubiš.
Za vinotok: lo. dan, v god sv. Terezije, se spomni, da je bil sv Jožef od vekomaj izvoljen rednik Kristusov iu ženin Marijin. — Hvali Boga, po zgledu sv. Terezije, da te je odbral za večno veselje in zveli-čanje, in prosi sv. Jožefa s terdnim zaupanjem, naj ti pomaga, da svojega izvoljenja z nobenim grehom ne zgubiš.
Za lis to pad: 19. dan, v god sv. Elizabete, se spomni preserčne britkosti, v kteri je sv. Jožef mislil zapustiti svojo prečisto nevesto Marijo. — Prosi ga, naj ti pomaga v dušnih britkostih, v vestnih dvomih, o ohranjevanji dobrega imena, in naj ti sprosi preserčno de-tinsko ljubezen do Marije.
Za gruden: 24. dan obhajaj spomin prenočevanja staršev Božjega Deteta, kterih Betlehemci niso hotli pod streho vzeti. — Stori ubogim, kar bi storil Jožefu in Mariji, ako bi te prenočevanja prosila. Prosi sv. Jo-
žefa, naj v svoje varstvo vzame vse tvoje časne zadeve; prosi ga pa še posebno, naj ti pomaga, da Jezusa v sv. Obhajilu vselej vredno prejmeš.
Tako zvesti častivci sv. Jožefa vsaki mesec posebej en dan v njegovo češenje posvetijo, in to jim bo gotovo v velik dobiček.
K temu pa še nekaj. Današnje splošne žalostne razmere 80 dobre ljudi nagnile, da marsikaj premišljujejo in si glavo belijo, kako bi v okom prišli splošnemu propadu oružiuskega življenja, kako b: se vendar kaj pomagalo zlasti delavnemu stanu, ki je današuje clni res v tako žalostnih zadevah, da se Bogu smili! Ali vse modrovanje posvetno ne bo nič izdalo, ne bo pomagalo. Srečna rešitev tega resnobnega in zares potrebnega vprašanja je mogoča le v keršanstvu. Naj se to današnje vprašanje še tako na drobno rešetari po vsih zbornicah; vsi sklepi bodo zastonj in brez pravega vspeha, dokler ne bodo postavljeni na podlag, sv. Jezusove vere. Sv. vera nima le naukov, posameznim ljudem primerjenih; sv. vera ima in daje bistvene na-čerte keršanskemu družinskemu redu, v kterem edinem delavni, pa tudi vsak drugi stan svojo pravo in resnično srečo zadobiti in vterditi zamore.
In v tem oziru se mi naslednja misel dobra, času primerjena in koristna zdi.
Sv. Jožef je bil kraljeve rodovine. Njegovi pradedi so bili kralji izraelskega ljudstva. Veodar je bil tesar. Terdo je delal s svojimi lokami in v potu svojega obraza je služil vsakdanji kruh sebi in svoji družini. Tudi mi smo visocega stanu, po sv. kerstu smo vsi otroci Kralja vseh kraljev, otroci smo Božji, bratje in sestre Jezusa Kristusa. In vendar smo vsi k delu obsojeni; in večidel ljudi živi zares v revnem, milovauja vrednem stanu, ter moči svoj vsakdanji kruh s potom svojega obraza. Tako so med nazareškim tesarjem in keršanskim delavcem zares enakosti in zadeve, ki zamorejo delavnega človeka oserčiti in povzdigniti, da je s svojim stanom zadovoljen in ga še vesel.
Sv. Jožef je toraj ne le patron vsi katoliški cerkvi; temuč on je še posebno patron in predpodoba keršanskemu delavci. Pa sv. Jožef je patron ne le roko-dek ali arno tesarju; on jv tudi patron km lu; sploh vsim, ki si z rokami svoj vsakdanji kiuh služijo.
Vsim je sv. Jožef prelep zgled vseh čednost, ktere so delavnemn človeku potrebne. Za gotovo se mi zdi, da ravno češenje sv. Jožefa je prav imenitno sredstvo, je prav zdaten pripomoček, kterega nam previdnost Božja sama ponuja, da se reši in za keršanstvo zopet pridobi delavno ljudstvo, kterega nekeršanske načela in razno šuntanje in podpihovanje vedno bolj in bolj v nesrečo ženejo. S češenjem sv. Jožefa bi se delavni stan keršansko prenovil, in družinski red bi se otel propada, ki ga sedanje žalostne čase hoče požreti. In z delavnim stanom, ako se z mogočno priprošnjo sv. Jožefa prenovi, bo pomagano vsemu človeškemu rodu.
Kdor toraj češenje sv. Jožefa podpera in množi, zlasti med delavnimi stanovi, in ga jim kaže kot patrona keršanskega delavca in kot prelep zgled vseh domačih in družinskih čednost, on opravlja zares blagreno, imenitno delo; on podpera namene Božje previdnosti, ki gotovo ni zastonj postavila te prelepe in svitie zvezde na obzoru nebeških svetnikov ravno v naših časih.
In kdor sv. Jožefa posebno časti, on ravno s tem pospešuje tudi češeuje Marije, preblažene neveste njegove. Kako ljubo je nebeški kraljici češenje njenega deviškega ženina sv. Jožefa, in kako naj bi vsi vdani otroci Marijini to češenje množili, vidimo v življenji sv. Terezije, te posebne častivke sv. Jožefa.
Enkrat, na praznik Marijinega vnebovzetja, je sv. Terezija premišljevala pregreške svojega pretečenega
življenja in jih je britko obžalovala. Pri tem je imela čudno prikazen. Zdelo se ji je, da je s snežno-belo obleko ogernjena. Ljuba Mati Božia je b la ob njeui desnici ; ob levi pa je bil sv. Jožef. Oba sta svetnico oger-nila s prelepo belo obleko. In preblažena Devica Marija je sv. Terezijo za roko prijela ter jo zagotovila, kako ljubo je njej, da njenemu prečisterau ženinu tako zvesto služi in njegovo češenje razširja tudi pri druzih.
Kdor torej sv. Jožefa zvesto časti, v vseh svojih potrebah pri njem pomoči iše, se njegovi mogočni prošnji z detinskim zaupanjem priporočuje in z zvestim posnemanjem njegovih čednost njegovega varstva se zagotov-ljuje; in ako še več stori, da z modro vnemo tudi druge k češenju Marijinega ženina napeljuje in družbo vidnega češenja sv. Jožefa pospešuje, nove ude te lepe družbe nabira, i»» sploh po svoji moči to češenje širi: on si nakloni posebno ljubezen Marije, nebeške kraljice; on si tako Marijino hvaležnost služi in si pridobi posebno pravico do r.jene mogočne pri prošnje. Pravemu častivcu bota Jožef in Marija sprosila resnično obžalovanje in odpuienje njegovih grehov, ter mu bota pomagala do svatovskega oblačila posvečujoče gnade Bož,e, da bo deležen nebeškega ženitovnnja. Ni mar to zvelieanski sad češenja sv. Jožefa? Mar nas ta misel ne bo vnemala, da vsak po svoji moči pospešuje in množi češenje tolikega svetnika, svetega Jožefa?
Kaj černo toraj storiti? Zraven že poprej povedanega, kako lahko posebuo častimo sv. Jožeta, naj omenim te le prigodbe: Pobožne nune. ktere hudobni svet gerdo černi in sovraži, učijo brez plače mnogo keršan-skih deklic. Zraven druzih lepih naukov so v neki šoli napeljale svoje učenke, da so združeno častile sv. Jožefa vsak dan mesca sušca, kakor navadno v velikem travnu Marijo častimo. *) Napravile so dobre nune mali altarček z lepo podobo sv. Jožefa, pred ktero so prižgale tudi lučico. in deklice so nanašale raznih spomladanskih cvetlic, ktere so v čednih šopkih pred njegovo podobo postavile. V češenje sv. Jožefa so vsak dan pred tako ozaljsanim altarčikom nekaj molitvic opravile in tudi nrepevaie v njegovo čast.
i rava 1 ,ubv. .en je zares iznajdljiva. Pobožne nune so svojim učenkam živo popisovale veliko moč in veljavo, ktero sv. Jožef zdaj v nebesih ima pri Jezusu in Mariji. Zato so malim deklicam pri p« ročevale, naj vsaka ta mesec kaj posebnega prosi sv. Jožefa. In to posebno prošnjo naj v^aka napiše na čeden listek, kterega naj sv. Jožefu v nebesa pošlje, kot malo pisemce. Pred podobo sv Jožefa pa so postavile malo skrinjico, v ktero so majhne deklice oddajale svoje p sma do sv. Jožefa. Vsak dan je šlo po več pisem, tudi zapečatenih, na to nebeško pošto. Vsako pisemce je imelo napis do sv. Jožefa. Kaj lepo nedolžni so bili ti napisi. Eno je bilo: „Svetemu Jožefu na lepem nebeškem tronu"; drugo: ,.Sv. Jožefu v deželi zveličanih"; drugo „Sv Jožefu, sirotinskemu očetu". — In lahko si mislimo, ka] vse je nedolžna otroška domišljija pisala temu nebeškemu očaku. Eno pisemce odprirao in poglejmo, kaj piše revna deklica, kteri so oče umerli. Mati njena, ki je mogla skerbeti za dva majhna otroka in še za svojo ostarelo, onemoglo mater, je hodila na delo k drugim, da si je b svojo veliko pridnostjo prislužila po 50 soldov na dan. Kaj toraj je pisala hčerka te uboge vdove Jezusovemu redniku? Pisala je: Sveti Jožef! Pravijo, da si ti tako dober; usmili se toraj nas! Mi smo tako revni, kakor bil ti. kedar si bil v Egiptu. Mati velikrat nimajo
*) Češenje Marije Device v velikem travnu sploh imenujemo „Marijine Šmarnice". Češenje sv. Jožefa v sušcu bi po moji misli imenovali „Jožefove Vijolice". Ali ne?
nič kruha, da bi ga nam dali. Oh, mi smo zares revni i Ako nam pomagaš, te bom prav rada imela. Z I; j pa sklenem svoje pisanje... in sem vedno tvoja častivku L R.
In tisti dan, ko je to pisemce šlo na malo pošto sv. Jožefa, pride dobra gospa k učiteljici, ki jo popra-auje, če bi ji uiogla priporočiti kako malo, revno deklico 9 ali 10 let staro, da bi prišla vernih njeni hčerki, ki je v teh letih, in kteri bi njena hčerka podelila k;iko oblačilce, ali ji dala kaj živeža, ali tudi kak sold, kterega si prihrani, da se tako vadi dela usmiljenja opravljati. In modra učiteljica pokaže gospej ubogo siroto, ki je tisti dan svetemu Jožefu pisala in mu poslala svojo otroško prošnjo. In gospa jo je ljubeznjivo sprejela. — Kolika sreča! kakšno veselje ubogi siroti! Z otroško pripro3tostjo zakliče vesela sirota: „Sveti Jožef je že prebral moje pisemce in mi je urno poslal dobrotuico; pa še dobrotnico, kteri je Jozefina ime!"
In še tisti dan je napisala «rečna sirota zopet drugo pisemce, v kterem se preser.mo zahvaljuje za prejeto milost, ter ga zopet dene na malo pošto sv. Jožeta.
■ Konec sledi.)
OiSW'íi ¡M> SJuV^flMk^SI! «.¿opfoi li Ljub I j a ne. (0<gvnr Preč- lJ•	l)rl
poroki gosp. J. K. z gospodičino Afi TyT tvnr je vsim znano in nad čemur nihče ne dvomi, hočem Vama — blagorodni g. ženin in velečastita nevesta, zdajle ob kratkem razložiti. Šesti dan po vst varjenj i v eso. j nega svetá je Bog vpodobil iz iia pervega človeka in mu je vdihnil duhá življenja, dati pa mu je hotei tudi tovar-šico, ktero je vpodobil iz njegovega rebra, ko je Adam spal. Bila sta tedaj perva zakonska — mož in žena, iz kterih zakona naj bi se po volji Božji človeški rod množil. Vtisnil pa je Bog po svojem neskončno modrem skiepu temu pervemu zakonu dve posebni znamnji, namreč edinost in nerazvezljivost. Pa znano Vama je iz zgodovine, kaj da so pogani in neverci naredili iz zakona, kako da je "eló pri judih jela imcnitnost zakona vedno bolj se i gubi jati.
Zoper te in take obilne napake, zoper te in toiike nesramnosti, ktere so zakon v starih časih oskrunjale in gerdile, je bilo treba posebnega — nebeškega zdravila. Jezus KriBtus, ki jo bil zato na svet prišel, da bi spačeni človeški rod prestvaril in prenovil, je svojo veljavo in skerb tudi v to obračal, da bi zakon po božji volji v redil in k pravi časti povzdignil. V Kani Galileji je svatovšino s svojo pričujočnostjo počastil in še celó s pervira čudežem poveličal. Pa tudi s svojo božjo besedo je očitno poterdil, ter judom in aposteljnom dokazal, da zakon po božji naredbi ie dve osebi, moža in ženo, sme obsegati: da je iz dveh tako rekoč le eno meso; da je zakonska zveza tako tesna in terdna, da je noben človek razvezati ali raztergati ne more." Zato, govori Jezus, bo človek očeta in mater popustil, in se deržal svoje žene in bota dva v enem mesu. Toraj nista več dva, ampak eno meso. kar je tedaj Bog združil, naj človek ne loči. (Mat. 19. 5 0.»
In kar je Bog človek zastran zakona osnoval m zapovedal, to so tudi aposteljni, sveti očetje, cerkveni zbori in vesoljna katoliška Cerkev neprenehoma učili, da je Jezus Kristus, naš Gospod, povzdignil zakon k časti in vrednosti sv. zakramenta, v kterem svoje milosti deli zakonskim, da zamorejo svoje težke dolžnosti spolnovati in v sveti, čisti ljubezni skupaj živeti. Zato se smé po vsi pravici reči, da je zakon zares velika skrivnost, ker je podoben zvezi Kristusovi z njegovo cerkvijo. Kar velja od zveze Kristusove z njegovo Cer-
kvijo, to velja tudi o i zveze moža in žene v zakonu. Zveza med Kristusom in njegovo nevesto, sveto Cerkvijo, je tesna, ljubeznjiva, sveta, nerazvezljiva; toraj mora zakonska zveza tudi tesna, sveta, ljubeznjiva in nerazvezljiva biti. Ker sta Kristus in njegova Cerkev podoba zakona, zato piše sv. Pavel: naj vsak mož ljubi svojo ženo, kakor sebe; žena pa naj se boji, t. ]., spo-siuje svojega moža. (Efež. 5, 33.)
Iz vsega lahko razvidita, da je zakon velik zakrament, častitljiv, Bogu prijeten, čist, spoštovanja vreden, podoba in znamnje naj viših reči.
Da se pa blagi namen keršanskega zakona doseza, imajo zakonski med seboj mnoge dolžnost», ktere morajo vestno spoinovati. Sveti zakon terja od njih. da naj v miru in ljubezni skupaj žive, dokler jih smert ne loči; da naj si zakonsko zvestobo natančno ohranijo vse svoje žive dni: da naj si butaro zakonskega s* u, ki je mnogokrat kaj težka in težavna, s prijaz- *jo polajaujejo; da raj se med seboj k lepemu, keršans ceinu življenju po vsi svoji moči nagibajo — od hudeg; pa odvračajo; ob kratkem reči: zakonski naj se med seboj z molitvijo in dobrimi deli posvečujejo: ,,To namreč je volja božja (piše sv. apostelj Pavel), vaše posvečen je.4' (I. Tes. 4, 3.; Zato nikdar ne pozabite, blagorodni gospod ženin, da po sklenjenem zakonu postanete glava žene, kakor je Kristus glava Cerkve. Vi bote tako rekoč luč, ktera ima celi hiši svetiti. Bodite tedaj svoji gospej vse dni svojega življenja v lep keršanski zgled. Pa tudi Vi, blaga gospodičina, prizadevajte sc pripeljati svojega gospoda k Bogu. Kajti že^pogani so bili teh misel, da pobožna žena pridobi moža za božanstvo. Zato pravi modri Sirah: „Blagor možu. kteri ima dobro ženo, ker število njegovih let bo še enkrat toliko". Zato pa tudi beremo v sv. pismu: ,,Telesna lepota je neči-merna, — žena, ki se Boga boji, pa hvale vredna." Zanašam se tedaj, da Vi. blagorodni gospod, ne bote branili svoji gospej, ko se bo prizadevala tudi Bogu dati, kar je božjega, temveč, da jo bote v tem še tudi podperali in z njo vred delali.
Kakor se bota pa trudila sama sebe posvečevati in eden druzeinu v zveličanje biti, tako se neprenehoma prizadevajta od Boga dane si otroke keršansko izrejati, v sveti katoliški ver; podučevati, jih z besedo in z lepimi zgledi k eednostnemu življenju z vso skerbjo napeljevati. Koj od začetka skerbita, da jih bota navadila pokoršine, vbogljivosti, ponižnosti, pridnosti in druzih lepih čednost. Bog naj Vama da to veselje doživeti, da bodo Vajini otroci Varna ravno tako pokorni, kakor sta se dozdaj tudi Vidva vedno prizadevala zares otroško pokoršino skazovati svoiiin ljubim — vse časti vrednim staršem, česar Gospod Bog gotovo ne bo pozabil, ker sam je obljubil, da dobro se bo godilo takim otrokom.
Ker pa vemo, da ne ta, kteri seje ali priliva, je kaj, temuč le ta, kteri daje rast. zato skerbita, da bota božji blagoslov sprosila sebi in svojim otrokom, ne samo z molitvijo, temuč tudi z dobrimi deli.
Ljubi Bog je Vama dal dobre, skerbne, delavno starše, kteri imajo toliko, da bo tudi za Vaju še kaj ostalo; ravno zato v svojem dobrem stanu ne pozabita milošnje deliti, ker s tem zamoreta sprositi nebeški blagoslov na vse svoj«; prizadevanja. Posebno Vam, pre-blaga gospodičina, na serce pokiadam, da ker bote za naprej stanovali v gradil, prizadevajte se posnemati nekdanje — pa še tml mnoge sedanje graščinske gospe. Koliko lepega se bere od njih. Naj bodo tudi Vaše roke milostijive, dobrotljive! Zakaj, pomislit", da ni brez pomena. ko beremo od sv. Elizabete, da mili darovi, ktere je ona nesla revežem, spremenili so ?e v lepe cvetlice. To je znamr.je, da z dobrotami si bote, mila gospa,
sebi in svojemu gospodu spletali naj lepši venec, kterega Vama bo Bog dal na dan plačila.
In tako naj Vas, blagorodni gospod ženin, spremlja molitev, ktero, kakor zaupam, Vaš v življenji močno spoštovani pa prezgodaj umerli oče pred sedežem božjim ravno zdaj opravljajo — kakor tudi blagoslov Vaše bla^e matere; — ravno tako naj tudi Vas, blaga gospodična, spremlja blagoslov, kterega ste bili toliko srečni ravno prej sprejeti od svojega dobrega očeta in ljube matere; tako naj pa tudi Vaju spremljajo naj pre-serčniša vošila vsih pričujočih in nepričujočih svatov, kakor tudi mnogih drugih znancev in prijatlov; — in poslednjič tako naj Vaju spremlja ziasti blagoslov, kterega boni zdaj Vama jiodelil v imenu sv. Cerkve: tako naj Vaju vsi blagoslovi spremljajo in podpirajo vse dni Vajinega življenja, da bi zakon zdrava, srečna in v Bogu vesela do visoke starosti preživela.
Il Ljubljane. (Nekoliko o papežih svetnikih. Zanesljiv vir za pupesko zgodovino.) Papežev, ki so bili na stolu e>v. Petra, je po papeškem letniku (Annuario Pontificio) 263 z vladajočim Leonom XIII vred. Kacih osemdeset ima češenje na altarjih, so tedaj med svetnike slovesno prišteti. Med temi je 35 mučencev in 42 spoznovavev. Evgenij III, učeuec sv. Bernarda (vladal od 1. 1145 do 1153i in Urban V (1362 do 1370) se od starodavnih časov štejeta med „blažeue", in njuno češenje je bilo priznano in poterjeno pod papežem Pijem IX. Tudi Urbanu II, ki je v Klermonškem cerkvenem zboru 1185 okiical pervo križansko vojsko za rešenje ss. mest iz rok nevernikov, ¡e bilo dano ime „blaženi", in tako ga imenuje Kuinart, ki je popisal njegovo življenje. V preteklem stoletji pod Benediktom XIV se je pričelo preiskovanje „častitljivega" lnocen-cija XI (1676 do 1680), da bi se prištci med svetnike.
K temu bodi pristavljeno, da sovražniki papežev in katoliške Cerkve so zgodovino papežev siino presilno pokazili in mnogim grozne pregiehe jiripisovali, ki so do čistega izmišljene ali pa strahotno zvikšanc. Celo v katoliške zgodovinske bukve, leksike itd. se je iz nevednosti in nemarnosti splazilo veliko tacih pošastnih obrekovanj in laži. Preslavni zgodovinar Alojzij Tripepi v Rimu torej že nekaj let z bistro kritično pilo in z obširn»» učenostjo po vsih virih preiskuje zgodovino pa-jDežev. Iz njegovih periodičnih zvezkov „II Papato" sije zdrava resnica in prečudna luč za prijatle resnice. Tega dela poslednji zvezek ima zazuamnjano: „Anno VI. Vol ume XII. Quaderno LXVIII-LXXII."
Bogosiovski profesorji, zlasti cerkvene zgodovine, bogoslovske bukvarne, in sploh zgodovinarji naj bi si delo naročili in ga študirali. Se posebno pa take, ki so papeže obrekovali ali pomagali jih obrekovati, ve3t in poštenje veže, resnice iskati in jo razširjati, da bodo popravljali, kar so skazili in pohujšali.
Kdor bi želel to delo dobivati, sc utegne oberniti do: ,,šig. Francesco Biagioli, Roma, via delle Muratte 29, ultimo piano." Vsaka versta (Serics) za prenume-racijo ima 24 sošitkov: cena ene verste je za Italijo 15 lir, za drugo Evropo itd. 18 lir in 60 centezimov. Posamezni zvezki so po 1 liro in 50 centez.
Iz Ljubljane (Predstavljanje Kristusovega terpljenja v gornjem Amergavu na Bavarskem. | Dal je. J Jezus k smerti obsojen; Jezus nese težki križ.) Pilat je zopet vprašal, obernjen proti ljudstvu: Kterega naj vam iz pustim, Baraba ali Jezusa, in vsa drulial je na en glas zavpila: Ne Jezusa, proč ž njim! Baraba nam izpusti! Pismouki so spoznali, da Pilat Jezusa izpustiti želi, zato so ga začeli tudi v tem smerti vrednega tožiti, da se je Sina Božjega imenoval. Mi imamo postavo, so vpili, in po tej postavi mora umreti, ker Sinu Božjega se je
delal. Ko je Pilat to slišal, se je še bolj bal Jezusa obsoditi; seboj v dvorano ga pelje, ter ga začne izpraše-vati, od kod da je, kaj so njegovi starši; toda Jezus mu na to ni nič odgovoril. Pilat mu reče: Kaj, meni ne odgovoriš? Ali ne veš, da imam oblast križati te, ali pa izpustiti. Jezus mu je na to odgovoril s simo slovesnim glasom, rekoč: „Res imaš oblast me križati ali pa izpustiti, toda te oblasti bi ne imel, ko bi ti ne bila od zgoraj dana. Gospoda, od kterega prihaja vsa oblast, ti ne poznaš, naši starašini in pismouki pa ga poznajo, zato imajo veči greh kakor ti." — Te besede so očiten vtis naredile pri vseh poslušavcih in gledavcih. Pilat je šel po teh Jezusovih besedah zopet na pomolje. Fa pismouki z oslepljenim in razdivjanim ljudstvom so komaj Pilata zagledavši na vse gerlo že naproti mu vpili: „Ti nisi cesarjev prijatelj, če tega izpustiš! Zakaj kdor se kralja dela, se upira zoper cesarja" Ko je Pilat to slišal, se mu je vidilo, da je pri kraju s pravico; zakaj pri cesarju veljavo imeti, mu je bilo čez vse. Pilat je spoznal Jezusovo nedolžnost, zato ga še enkrat poskusi rešiti. Postavil ga je proti ljudstvu in nekako to rekel: Poglejte tukaj svojega kralja! Spodobilo bi se ga spoštovati in ljubiti, ne pa tako neusmiljeno z njim ravnati. Zdivjano ljudstvo pa zavpije: Križaj ga, križaj! Kaj? vpraša Pilat, vašega kralja bom križal? Cesarja imamo in nobenega kralja! zavpilo je zopet ljudstvo. In to vpitje ljudstva, pismoukov, judovskih duhovnov in sta-rašin je bilo tako narastlo, da Pilata ni bilo več razumeti.
Pilat vidi, da tega zapeljanega ljudstva ne more potolažiti, in bi utegnil še punt vstati, reče si v posodi vode prinesti, in vpričo vsega ljudstva si roke umiva. Zdaj je vpitje nekoliko potihnilo, in vse v Pilata zre. Pilat pa reče: ,.Jaz sera nedolžen nad kervjo tega pravičnega; vi glejte. Vse ljudstvo pa je zavpilo: Njegova kri naj pride na nas, in na naše otroke! Nato je sedel na sodnji stol in s trepečo roko zapisal: „Jezus je smerti vreden." — Strašna krivična sodba! Nesrečni Pilat! spoznal si nedolžnost Jezusovo, spoznal krivico; pa si ga vendar iz strahu pred ljudmi v smert obsodil! — Ko je Pilat v Jezusovo smert dovolil, je berzo nekaj beričev in oslepljenih hlapcev Jezusa popadlo in potegnili so škcrlatasti plašč z njega; drugi beriči in vojaki so hiteli po križ, kteri je bil zbit iz težkih brunov; drugi grejo po vervi in lestve, po kladva in žeblje, po gobe in kisa, — z eno besedo, oskerbeli so se z vsem, česar so potrebovali pri križanju. Zagrinjalo je padlo.
Pevski kor stopa zopet na oder; med tem godba milo igra. Godba utihne in pevci so pričeli to-le peti:
Zbor:
O naj svet bi ga častil!... Že je kelh ljubezni pil, Zdaj na križu pa razpet Rešil bo vesoljni svet.
Alt arija:
Kakor derva Izak nesel Je za dar na Morijo, Jezus s trudom križ zdaj nese Na goro Kal varijo.
Zbor:
O naj svet itd. (kakor zgoraj).
Po spevu se zagrinjalo vzdigne in zagledali smo Izaka na poti proti gori Morija; nesel je derva, na kterih ima sam darovan biti. Izak je bil predpodoba Jezusa, obloženega s križem na poti proti gori Kalvariji. Druga predpodoba je kazala bronasto kačo v puščavi, ktero je bil Mojzes povzdignil na visok les; tako je bil
tudi Kristus na križu povišan. Pri tej predpodobi so pevci to le peli:
Bas:
Glej, pribija in vzdiguje Tam der hal že Jezusa, V kači Mozes pojasnuje S predpodobo Križan'ga.
Zbor:
O naj svet itd. (kakor zgoraj).
Tretja podoba je pa pred oči stavila Mozesa, kteri je kazal na bronasto kačo, opominovaje ljudstvo, naj se zaupljivo na kačo ozira, in kakor je ljudstvo od strupenih kač pikano pri tem pogledu zdravje zadobivalo, tako bodo vsi pri pogledu na kr žanega Jezusa, kteri vanj verujejo, svojih grehov očišeni. Pevci so pri tej podobi prav razumljivo to-le peli:
Sopran-arija:
Ljudstvo se na les ozira, Kač ne škod'je pikanje; S križa pa za nas izvira Blagor in zveličanje.
Zbor:
O naj s vet itd. (kakor zgoraj).
Zagrinjalo je padlo, in godba se zopet oglasi. Nekoliko smo se oddahnili, ter se jeli o krasoti teh pred-podob pogovarjati, kar se zagrinjalo vz-iigne in zagledali smo na tleh težak križ, na kterem ima Jezus umreti. Zveličar, ko so ga pripeljali, milo na križ pogleda, h križu poklekne in ga ljubeznjivo objame; med tem so vojaki pripeljali dva raztergana razbojnika iz temnili ječ. Vsa sta bila umazana in razkoarana, in vsakemu križ na ramo nalože. Pri tem tako silo žalostnem prizoru je vendar nekaterim pri pogledu teh dveh gerdunov smeh ušel Jezus vzame radovoljno križ na ramo, ra-beljni vzdignejo Jezusa s križem, in ga peljejo med razbojnikoma iz Pilatove hiše skoz mesto proti Kalvariji.
(Dalje sledi.)
Kolednik sv. Miklavža za hišo Gospodovo. Ne vemo
boljšega pripomočka za pomoč pri nekem lepem delu, kakor da tu postavimo malo verstic iz osebnega pisma, in zanašamo se, da ne bodo za zlo jemali ne gospod pisavec, in ne blagoserčni bravci; sej reč je čisto in zgoli dobri vol ji prepušena. Pismo se glasi: Prečastiti gospod!
Prav veliko ste v svoji blagoserčnosti pripomogli že za našo cerkev in sem Vam iskreno hvaležen za vse. Potreba je še velika in kaže se še prav mnogo stroškov, če jo hočemo letos le do posvečenja pripraviti. Fara ie žfi flelo terpel a in nepričakovano veliko darovala, da mi je tpftkn jn za vse še nadlegovati: zato se oziram tudi še po pomoči od drugod, in se v pervi versti ober.:eiu spet do Vas in ponižno prosim, naj Vas je še draga volja, enemu ali drugemu dobrotniku (dobrotnici) oberniti misel tudi na našo cerkev za kaki milodar. Kakor naj bolje veste in znate, mi skusite dobrotljivo še kaj pridobiti. Ne štejte mi v zlo te prošnje, ki izvira le iz resnične potrebe itd.
V Boh.nski Bistrici, 18. sveč. 1881.
Janez Mesni', župnik.
Pristave k. Znano liatn je že davno, da vsi g«» spodje, kteri cerkve zidajo, imajo velike pritežnosti in silne skerbi, ter pridejo včasi v take zadrege, da skoraj ne vedo, kaj početi ali kam se oberniti. Ravno v tem je pa prav draga priložnost zasluženia za gospode zida vce same in pa za tiste, ki jim iz zadreg pomagajo. Sv. Nikolaj, patron v Bohinski Bistrici, ki je sam v sv. »mu
življenji tako rad pomagal družinam iz težave, bo gotovo pomagal tudi tistim iz njihovih pritežnost, kteri se bodo spomnili njegove nove hiše, cerkve v Boh. Bistrici, da se doverši in ozališa.	Vr.
Bosanske zadeve med Avstrijo in Rimom, kakor pišejo, so srečno dognane. Trije škofje z nadškofom v Sarajevu imajo katoliško Cerkev vravnavati v Bosni in Ercegovini. — O vzhodnji od Rima ločeni cerkvi je tudi dogovor med vlado in cangraškim patrijarhom; upajo pa, da Bosna-Ercegovina dobi samovpravnost. to je, da ne bode podveržena razkolnemu patrijarhu v Carigradu, kakor je tudi v Bulgariji, ki ima zdaj svoj lastni tako imenovani „eksarhat". Tako se gerška razkolna cerkev vedno bolj drobi, in to je novo upanje za katoliško Cerkev, ki na Jutru pri novih okolišinah in pii vsih zaderžkih vendar novo moč dobiva, kakor se tudi sv. Oče Leon XIII z vso Cerkvijo z vidnim vspehom silno pečajo za Slovane r.a vzhodu. Morebiti od časov sv. Cirila in Metoda do zdaj se ni toliko v Rimu delalo za Slovane, kakor ravno zdaj. Sv. Oče govore v encikliki in o drugih prilikah, akademije v rimskih zborih, bukve in brošure o Slovanih prihajajo na svitlo, dogovori z veliko Rusijo vspešujejo. Čas velikega zedinovanja prihaja, kakor je upati: Bog daj srečo!
Y Berber-n, 24. pros. 1881. V 25 dneh sem iz Kaire do sem prišel s tovaršijo 16 oseb, in tu sem našel parobrod, ki mi je poslan po prevzvišenem povelji ke-divovem (namestnega kralja), ki me ima v 3 dneh v IU rtu m pripeljati. Našel sem tukaj St. (nekdanjega gojenca v Ljubljani), ki ga bom seboj vzel in oskerbel z Božjo pomočjo. Iz Hartuma Vam bom pisal. Med tem mol<te za me in za moje.	Daniel, škof.
Op. Listnica, ki je bila 10. sveč. v Siut-u (Asiutu), 12. v Aleksandriji in 19. v Ljubljani, se čisto zlaga z uno v zadnji „Dan." iz Suakin a ob Rudečem morji, ki omenja, da v 13—14 dneh utegnejo biti v Berber-u, zopet ob Nilu, kamor je prišel vladni egiptovski parobrod po milostnega škofa Daniela Komboni a in tovaršijo. — Umazani Gambetta s svojimi framasoni v Parizu, kakor tudi bizmarkovci, naj bi se od „turka" učilijspo-dobnega obnašanja do katoliške hierarhije.
Na pepelnico.
Čujte verni, kaj velijo Mašnik, ko vas pepelijo: Presunljivo govorijo: Človek! pomni, da si prab, V prah te pahne smert na mah!
Te svarijo, berhka mladež, Naj si preveč ne dopadeš; Kaj je s cvetjem dob ro znadeš: Danes cvete in diši; Jutri kosa ga kosi.
Vaju učijo, mož in žena, Da zadosti ni nobena Proti smerti moč jeklena: Hrast se še viharju vpre, — Slab červiček ga podrč.
Starim resno vest budijo, Naj za trcgo berž skerbijo, Z Bogom pa poštčv storijo,
Ker cez glavo jim že smert Devlje svoj mertvaški pert.
S prahom pojdimo na glavi Proti večni očetnjavi; Kličimo si drevi in davi: Človek! pomni, da si prah, V prah te pahne sm^rt na mah !
P. A
Razgled po *vHu.
PniSko. (Bizrnarkova čudna nravnost in pijanci.) Mnogi listi si dajejo marsikaj opraviti z Bizmarkom, ki pripravlja neko novo postavo zoper pijančevanje. Po pravici pristavlja „Unita", da Bizmark bi za dosego tega cilja veliko bolje storil, ako bi pregnane škofe in duhovne zopet spravil na njih sedeže. Te je postavil Bog za vladanje svoje Cerkve in oni so vse drugači, kakor ministri in zbori, zmožni zatirati v ljudstvih pijančevanje in jih napeljevati k zmérnosti in treznosti.
Ravno postni pastirski listi pogosto obravnavajo zmernost in treznost ter razkazujejo, kolika pregreha in nesreča je pijanost, in kdo vé. kaj bi že bilo z narodi, ako bi z vsih katoliških léc tolikrat ne donéle svarila zoper požrešnost in pijanost, ako bi katoliški katekizmi in šole vedno ne svarili mladih in starih pred to preostudno pregreho.
Tako n. pr. Ivrejski škof Riccardi v svoji letošnji postni pastirnici govori o duhu zmernosti in treznosti. Pripoveduje v vvodu, kako so iskali nekdanji Spartanci svojo mladino odverniti od pijanštva. Napojili so z vinom nekega sužnja, in ko je bil gerdo pijan, so ga pokazali svojim sinovom ; menili so, da mladi bodo z grozo in naj večim studom napolnjeni zoper omenjeno pregreho, ko bodo pri tem sužnju vidili, kako gera da je človek v pijanosti.
To je bilo gotovo divjaško početje, upijaniti enega reveža, da bi druge pred pijanostjo strašili ; greh se ne sme z grehom zatirati, satan ne s satanom izganjati. Res pa je, da pijan Človek pri vsakem pametnem človeku grozo in gnjus budi. imenovani višji paRtir toraj pijano človeško zvér popisuje in pravi: „Pogleite ga: rujavo rudeč v lica; obraz trapast; oči šterlč, kakor bi mu hotle skočiti spod čela; roke rogovilasto mahedrajo; gredoč se opoteka; usta berbljajo, kakor bi otrobe vezal ; vse to je znamnje zmedenosti, ki ima v posesti njegovo glavo od vinskega dima... Ali je to Človek, postavljeni kralj vesoljnemu svetu? Je li ta tisti, ki se oziraje po svetu zamore reči: jaz sem veči nad vse to V Kje je žarek razuma, ki ga povzdiga nad zverine? Kje.»o njegove visoke misli, kje blagodušnost njegovih občufkov?
Nadalje popisuje, kaj je pijančevanje v obličji sv. vere, skazuje da je smertni greh, pa kako je pijancc navadno tudi nečistnik, kaj se vsled tega grozovitega godernjà, preklinja, kvanti, i grd, počenja po kerčmah in gostilnicah... Kolike so tudi telesne škode za gospodarstvo, za družino, drugim in sebi ! Pijanci so velikrat brezvéstni goljufi, neusmiljeni žuijivci, zapravljivci tujega denara ter tatovi, kterih pregrehe v nebo vpijejo, ker dolžni so krajačem, čevljarjem, bukvarjem, poslom, celo sirotam, cerkvam itd., njih zaslužek dostikrat leta in leta prideržujejo, utegujejo, velikrat pa tudi s tacimi kervavimi dolgovi na duši v večnost grejo. Pijanec pozabi svoj stan, svojo čast, svojo vrednost; oskruni in ogerdi sebe in svoj stan, dela škodo in pohujšanje na vse strani. Prav bi imel toraj Bizmark, da iše s postavo omejiti pijančevanje, — samo naj se spreoberne tudi sam, naj bo pravičen katoliški Cerkvi, katoliškim škofom, duhovnom in podložnikom : njegovo sedanje početje
«oper katoliško Cerkev, škofe in duhovstvo pa je tadi „pijanost" — in sicer dušna pijanost, v kteri ne pre-▼dari strahovitih krivic, ktere dela katoliškim podlož-nikom.
PrU8ko. Pruska jeklena terdoba in merzlota nadaljuje svojo kulturno borbo", t<» je, preganjanje in tla-čenje katoličanstva. Izverstni Windthorat je 16. t. m. pobijal neusmiljeno postavo, po kteri je katoliškim duhovnom priperta deržavna plača. V obličji vse dežele,
1*e rekel, je bilo nedavno poterjeno, da pruski kato-iČani nimajo svobode v zverševanji svoje vere. Prašal je: ali hočejo še dalje obderžati tako krivično postavo, ki vse katoliško duhovstvo oplenuje prihodkov, ktere imajo dobivati iz deržavne blagajnice? Še celó tistim možčm, ki so v pokoju, ki torej ne morejo več skazovati upora proti (znanim majnikovim Cerkvi sovražljivim) postavam, deržava odteguje plačo in jih pusti stradati! Deržavna vlada je večkrat priznala, da majnikove postave predaleč segajo, da drezajo v no-tranjstvo Cerkve, — in vendar zahteva, da naj postavi pokoršino skazujejo možje, ki pa nočejo delati zoper svojo vést. Puhloglavci so sanjarili o nekaki deržavini časti, ki ne more dopustiti, da se nepokornim denar izplačuje ; toda deželni zbor naj si je vendar svést, da deržaviua čast pred vsim zahteva, da pravo in pravica gospoduje v deželi. Katoličani ne mislijo pred krivičnimi vladinimi tirjanji odjenjati, ako bi jim bilo tudi za lakoto umreti; v nebo vpijoči stan, da pro-testanški pridigarji svojo plačo dobivajo, naši duhovni pa morajo stradati, poslednjič mora jenjati. Govornik je sklenil s prošnjo, naj se njegov predlog sprejme. Pruska vlada, pruski prostomišjaki, pruski konservativci — vse je molčalo pri neoveržljivi resnici, nobena duša se ne oglasi k govoru proti Windthorstu.. .. Ali to pa sprejeli predlog? O kaj še! — Poslanec Reichen-eperger jih je k temu še svaril, da liberalci se ne bodo mogli pritožiti, ako jim nekega dné rudečkarji njih premoženje uplenijo in njih plače ustavijo; sej gospodje sami niso bolje delali. Slišali so še druge gorke, pa vse zastouj: Wmdthorstov predlog je bil odbit pri glasovanji!
Egipt. Egiptovski kedive (namestni kralj) Mehemed Tevfik s svojo vlado je terdno sklenil sužnjost ter ba-rantanje z zamurci zatreti. Dal je ukaz, po kterem bota kaznovana prodajavec in kupec ljudi. Sostavljen je poseben odbor, kteri ima po vsi deželi čuti in stražiti, da ostudni džellabi (kupčevavci z ljudmi) ne bodo mogli vlačiti zamurcev iz srednje Afrike in jih prodajati po egiptovskih mestih. Dobil je odbor od vlade kardelo pešcev in konjikov pa potrebno število velbludov, ter obstavlja glavne kraje po deželi, koder so džellabi prisiljeni s svojimi karavanami hoditi. Ako bode vlada Btanovitna, gotovo se bo ostudno kupčevanje z ljudmi saj vtesnilo, če tudi ne čisto zaterlo.
Bratovske zadeve. Koledar za prihodnji teden:
1. sušca. S. Albin. — 2. Pepelnica. S. Simplicij, papež. — 3. S. Kunigunda. — 4. Spomin ternjeve krone N. G. J. Kr. S. Kazimir. — 5. S. Evzebij. — 6. Perva postna ali pepelničua nedelja. S. Fridolin.
Zahvala:
Moja 6estra, mati treh otročičev, je bila tako nevarno zbolela, da je bil zdravnik v dvomu, če bo pri življenji ostala; v ti veliki sili smo se z zaupanjem
obernili k Naši ljubi Gospej presv. Serca. štirnajsterim pomočnikom v sili, in sv. Antonu, s tem, da bomo očitno zahvalo naznanili. Čast in zahvala Bogu, Naši ljubi Gospej, štirnajsterim pomočnikom in sv. Antonu: zboljšalo se ji je; ker pa še ni čisto zdrava, prosim, naj bo se v molitev priporočena za popolno zdravje.
V Teržiču, 21. sveč. 1881.	J. K.
V molitev priporočeni:
Za rešenje iz silnih zadreg v časnih rečeh na prošnje N. lj. G. in sv. Jožefa se nekdo priooroča v bratovske molitve. Ako bo uslišan, hoče zahvalo razglas, in z darom N. lj. Gospej v Davčah hvaležnega se skazati. — Neki dubovui pastir v dober namen. — Mati, 19. t. m. hudo zbolela, od otrok serčno priporočena v bratovsko molitev in gg. duhovnom v ,.memento", da bi ua prošnje N. lj. Gospé in sv. Jožefa ozdravela, kar hoČeio hvaležno razglasiti, ako dosežejo. — Pri nevarni slabosti, ki se nekemu gospodu vsled pregretja in prehlajenja v duhovski službi ponavlja, se čč. gg. duhovnim tovaršem v „memento', udom bratovšine N. lj. G. pa tudi v molitev priporoča. — Prav nevarno bolna žena. — Nekdo, ki je vero zgubil, za spreobernjenje. — bolna oseba, ki se moti, da bi mogla prevideoa biti. — Sestra živo priporoča očeta in brate za resnično jioboljšanje, pa sebe za pravo poterpežljivost.
Zlate zerna za vsaki dan mesca.
1.	sušca. S stoterimi iu tisučerimi rečmi se človek utegne pečati in kratkočasiti; pa brez Boga nikoli ne bo nasiten. Kaj tedaj imaš na zadnje od nespametnega razsajanja in pustovanja?
2.	Zguba časa — zguba večnosti.
3.	Ako v mojem sercu gospoduje ljubezen do Boga in bližnjega, sem angelj v obličji Božjem ; ako pa ljubezen samega sebe in sveta v meni vlada, sem 6atan. (Sailer.)
4.	Pohlevna beseda vniiri prevzetne serca.
5.	Kdo je res junak? Odgovor: Kdor samega sebe zna premagati.
6.	Kdor nasleduje le svoje počutne želje in se stori njih sužnjega, ni vreden človetc, ampak zver imenovan biti.
Listek za raznoterosti.
Iz Ljubljane. Zlata poroku je bila pretekli torek v Ternovski cerkvi. Cez 50 let sta bila v novo poročena zakonska: Primož Marinko, brat ranjc. župnika Marin-kota, in Reza Doberlet. Ob 8 je bila sv. maša. Med mašo sta bila spoštovana zlatoporočenca pri sv. Obhajilu in po maši so čast. g. fajraošter opravili še druge ginljive molitve in obrede, poslednjič je bila zahvalna pesem. Pridne in dobro izurjene pevke so med drugimi
Eele tudi lepo pesem od ženitnine v Kani galilejski, ijudi je bilo veliko pričujočih in mnogi so bili d o solz ginjeni. Živa sta še dva sina, Andrej in Jakop, 'ti sta bila pričujoča. Zvečer se je slovesnost zveršila z zmerno večerjo, pri kteri so bili znanci in sorodniki.
Popravek, v zadnji „Danici" v drugi pesmi naj ae bere: „Stvarem dohaja barve kras", namesto: .,>tva-rem dohaja Cerkve kras''.
Spit: Trojna boija pot a aa. Stopnjicaai na Kranj-
akem prinaša „Danica". Spisavec gosp. Ant Zloga r je v začetku povedal, kaj je s spisom namerjal in iz dosedanjega morejo čast. gospodje že nekoliko soditi, k a-
košno jc delo. Stavljena tvarina čaka za posebni odtis ter bodo majbne bukvice, pripravne za obiskovavce omenjenih božjih potov in posebej za pobožnost na ss. Stopnjicah, za kar pridejo na koncu posebne premišljevanja in molitve. Prav bode, ako se čč. gg., ki so na krajih ss. Stopnjic, oglasijo in vredništvu naznanijo, koliko iztisov bi hotel vsak vzeti, ker po tem se bode ravnalo število iztisov. Se vč, da knjižica bo toliko ce-neji, kolikor več se jih bo oddalo. Zamore se pa tudi še stavek razdjati, ako bi se nihče ne oglasil.
Oibičevi podobi ffl&rije Device ste bile v poprešnji številki „Zgod. Danice" na tanko popisani. Zdaj ste ti dve prelepi podobi viditi v prodajalnici Ane Hofbauer-jeve, in sicer ena je zunaj za steklom, druga pa znotraj v prodajalnici. Kdor bi enako podobo (kip iz angleškega marmor-cementa) želel imeti, n. pr. za Smarnice, se lahko oberne do g. Matija Ozbiča v Kamniku in poslal mu bo dotične fotografije. — Opomnimo naj o tej priliki še to, da gospd Hofbauerjeva ima v svoji obilni zalogi tudi masnih mnogoterih paramentov, masnih pUjšev, pa raznih druzih cerkvenih reči na prodaj.
Skerb za nravnost (čednost) mladine. V shodu srenj -skega zbora na Dunaju se je pritožil dr. Lindner zarad mnogoterih načinov, po kterih se po Dunaju mladina zapeljuje in pohujšuje. Med drugim je zavračal na izložbe po štacunah, po kterih se prikazuje naj ostudniši nespodobnost z razuzdanimi in nečistimi teksti. Lindner nasvetuje, naj bi šolski odbor to stvar prevdarjal. kako bi se dala visi opravičena oblast nagniti, da odvrača vae, kar pači občinstvo. — Dunajska liberalna šola je preveč grešila; nekaj je že sicer to. če nevarnost spoznava, če prepad vidi; ni pa še verjeti, da bi jo bila volja resno pogledati, za kterim germom škrat tiči, ter ga panati.
Lahko zaslužil! Akademija v Čikagi je bila postavila darilo 100 dolarjev za naj boljši pomoček, kako pregnati miši? Darilo je bilo prisojeno nekomu, ki je odgovoril z besedicama: „Pomnožiti mačke".
Kako dela skopuh svoj testament. Skopuh na smertni postelji pokliče svojega pisarja, si popravi vajšnico io reče:
Zapišite vvod, drugo bom vam sam narekoval.
Pisar zapiše vvcd: „Zapustim, dim, izročim, prepustim ..piše in ob enem govori mož postave.
Kaj pa še! kaj pa še! kriči skcpuh in mu urno besedo preseka. Vsega tega nič! Nikoli ne bo moja volja, da bi komu kaj „zapustil, dal, izročil..Tega bi ne mogel nikakor storiti!
Prav modro, odgovori notar, in malo pomisli, kako bi navadni vvod spremenil. Ali naj morebiti postaviva: „Posodim do sodnjega dne? '
To pa, to! zakliče skopuh, — pritežnost je odmaknjena in poslednja volja se doverši brez prideržka.
Kaj praviš pa, spoštovani bravec, kakošno pohvalo in plačilo je dobil pa pri precej nasledujoči sodbi skopuh za tako ljubezen do bližnjega, ki še na smertni postelji nikomur nič ne privoši?
Iz katoliške dinžbe. Tombola poprejsno nedeljo je bila dobro obiskana, vse živo in veselo. Gospod Flis je preizverstno popisoval, v čem je prava veljava ali pa ne veljav a pri človeku. — Poprejšnjo sredo — večer je gospod Keržič dokončal ginljivo razpravo o r. Kolpingu. To sredo pa je g. prof. Mam prav živo skazoval, kako se v vsem katekizmu, v vsih cerkvenih obredih, v vsi cerkveni zgodovini razodeva povsod -trojstvo*', presv. Trojice znamnja.
t č. g. Fr. Svetličič, župnik v pok., je 22. t. m. v Ljubljani umeri. R. I. P.
Novo armensko semenišče v Rima bode na povelje sv. Očeta vstanovil novi kardinal Hassun. V tem vstavu se bodo gojenci, zveršivši nauke patrijarhovega šemeniša v Carigradu, učili modroslovja, bogoslovja in cerkvenega prava. — V Carigradu se bliža konec zadnjega ostanka armenskega razkoistva.
Sveto leto. Dvajstega te/a meseca je sv. Cerkev obhajala obletnico izvoljenja Leona XIII. Ta dan so sv. Oče v Rimu, ko so jim kardinali častitali, napovedali, da bodo oklicali veliko sveto leto za odver-njenje stisk, ki Cerkvi žugajo, in za razširjenje misi-jonov.
Dunaj. Dobro znamnje za boljši razmere v prid katol. Cerkve je to, da je dr. Karol Werner, profesor na bogoslovskem oddelku dunajske univerze, dobil naslov ministerijalnega svetnika. S tem je zopet obstav-ljena služba posebnega poročevalca za katoliške zadeve v ministerstvu za bogočastje in nauke. Do zdaj od delj časa je bilo v tem oziru slabo oskerbljeno za cerkvene in duhovske zadeve.
Dobrotni darovi.
Za študentovsko kuhinjo: Po čast. g. Ž. Bohincu 10 gld. - Ms. MvPotočnik 5 gl. - Pn. g. kan. A. Za-mejic 5 gld. — C. g. zakristan Jak. Dolenec 3 gl. — Iz Železnikov po č. g. Koblarji 1 gl. — C. g. J. A. 2 gl.
—	Č. g. J. P. 1 gl. — Več oseb 70 kr. — J. O. 1 gl.
Za katol. družbo: Z Brezovice po č. g. župniku
3	gl. 60 kr.
Za Zagreb: C. g. Lomberger 2 gl. Za bosniške sirote: Železniška šolska mladina 73 kr. Za bratovšino N. lj. Gospe presv. ¡$ei'ca: Jan. Mar-čič 1 gl.
Za Bosno: Marija Otoničar 30 kr. Za sirotišnico v Banjaluki: Neimenenovan duhoven 2 gld.
Za s». Očeta: Iz Selc po č. g. župniku 6 gl. 2 kr. star. den. in 36'/2 kr. n. v. — Od duhovnije Zlatopoljske
4	gl. 10 kr. — Iz Železnikov 1 vel. in 4 mali tol. po č. g. Koblarji. — Preč. g. prof. J. K. 3 gl. — Horjul-ska fara 4 gl.
Za bulgarski katol. misijon v Adrijanopolu: Iz Železnikov za tab. 1 gld. — Naročniki „Cvetja" 105 gld. izročenih po č. P. Jožefu pn. g. kan. Urhu. — Gospa Hel. Fajenec 2 gl.
Za afrikanski misijon: Z Brezovice č. g. župnik J. Potočnik 2 gl. — Č. g. Andr. Balant 5 gl. — Vranja peč 1 gld. 15 kr. — Zlatopolje 1 gl. 30 kr. — Gospa Hel. Fajenec 3 gl.
Za misijone oo. Trapistov med Kafri: 0. g. J. A. 1 gld.
Za Ratisbona v Jeruzalemu: Neimen. duhoven 1 zlat. Za sv. Detinstvo: Iz Žaline po č. g. župniku 4 gl. 20 kr. — Z Iga neimenovan 2 gl. 40 kr. — Deležniki iz bohinske Bistrice 20 gl. — Iz Presarja 4 gl. 55 kr.
—	Iz Cerkljan po č. g. dr. Marinku 14 gold. — J. O. 1 gl. — Iz Železnikov po č. g. Koblarju 1 gl.
Za bratovšino presv. Rešnjega Telesa: Po preč. g. kan. P. Urhu 54 gld. 85 sld. — Iz Osilnice 10 gld. — Župnija Preska V gl. — Župnija Stari Terg pri Ložu za lansko in predlansko Jeto 60 gl. 40 sld. — Župnija Raka 36 gl. 35 sld. — C. g. J. Jerič 1 gld. — Marija Jerič 50 sld. — Župnija Lesce 5 gl. — Darilo iz Leš o č. g. župniku 20 gl. — Duhovnija Zlatopolje 8 gl. " sld.
Mifuvurni vrednik: Luka Jerau. — Tuucarii in aaiožniki: .i )ie>f Rlaxnlkofi nasledniki v Ljubljani.