Naš praznik
Pred nami je vgliki sbvenski kulturni praznik. Tem večji zato, kerje pravkar minilo stopetinsedemdeset let, kar se namje rodil največji slovenski sin - dr. France Prešeren, pesnik in prerok.
Dandanašnfi se rtam mnoge stvarizdijo samepo sebiumevne. Toda skoraj dvesto letpred nami, ko seje rodil Prešeren (3. dec. 1800), so bile okoliščine za Ijudi vse prej ko spodbudne. Posebej ro velja za take majhne narode, kakršen je bil slovemki. Saf si majlmi še dandariašnji niso tbojevali pravic, ki jim pripadajo. Vsak dan smo priča prebujanju in vstajanju matih narodov. Obdobje nadmoči velikih se počasi bliža svojemu kraju. Toda še pred kakimi tridesetimi leti so nas obsodili na smrt, nas začeli izseljevati, pobijati.
Kakšno šele je bilo življenje slovenskega naroda za Prešer- -novih časov. Saj je Ljubljana bila majhno mestece z enajst tisoč \ prebivalci, kjer so samo ,,krščenice", kot Prešeren- imenuje ' sluzkinje, govorile slovemki, in seveda kmečki Ijudje, ki so prihajali v mesto. Gospoda ne le da ni znala slovenski, sramovala se je ,,kmetavzarskega" jezika. Če je že kdo napisal kakšno knjigo v slovenščini, jo je za preproste, ktnečke Ijudi; kajpa po navadi kakšen molitvenik.  V ,,pesmih" se je poskušal poleg vsega drugega Valentin Vodnik. Z Linhartom smo dobili tudi prve  slovenske  igre (Ta  veseli dan ali Matiček se ieni in . Župatiovo Micko).                                                                   i
Slovenstvo se je že nekaj stoletij prebujab, vsekakor pa vsaj od Trubarja dalje, toda slovenski narod se še ni - kot bi dandanašnji rekli — izoblikoval, slovenstvo še ni seglo do skrajnih meja. Imeli smo Ijudi, ki so gojili slovenski jezik, toda manjkale so šole, ni bilo časnikov; in kar je poglavitno: občevalni jezik med Ijudmi ni bil sbvenskL
V teh okoMčinah se je na Gorenjskem, v Vrbi, rodil France Prešeren. Pač v kmečki hiši, ki pa je dala vrsto imenitnih duhovnikov. Ti so tudi pomagali Francetu do šolanja. Pravne študije je dokončal na Dunaju, kjer si je pridobil tudi doktorski naslov in pravico do odvetništva. Vse to pa mu ni nič pomagalo, zameril se je na,vse strani, kot ,/reigeistovec" in seveda kot , pesnik. Odvetniško pisarno je lahko odprl šele tikpred smrtjo in j to k v Kranju.
Tudi v Ijubezni ni imel sreče. Gpsposka Primičeva Julija seje poročila z drugim, meščamko uglednim človekom, Prešeren pa se fe ,,zapletel" s služkinjo pri svojem odvetniku, z Ano Jelovškovo. Ta ,,zamenjava"' sicer ni bila najboljša, Jelovškova ni znala ceniti pesnika, pa saj ga niti študirani Ijudje niso cenili, vsaj ne tako, kakor fe zaslužil. Obe nesrečni Ijubezni pa sta ga navdihnili z biseri sbvenske poezije: Primičeva Julija kar s sonetnim vencem, Jelovškova pa z Nezakonsko materjo. Toda naš pesnik se je povzpe! med same vrhove svetovnega pesništva, a ne zgolj kot tjubezenski pesnik. V njem se razrašča globoko človekoljubje, t njega zazveni klic po človečanski svobodi in ¦ braistvu vseh narodov in vseh Ijudi V n}em se vse prepletajo osebne, narodne in občečloveške želje ter pričakovanja. To pa fim daje blišč veljavnosti in značaj neminljive vsebine. Hkrati pa so v svetovnonazorskem pogledu dnkument prve sbvenske, čisto posvetne presoje življenja in sveta, ki hrepeni po preno-vitvi posameznika, naroda in družbe.
Res je imel v mlajših letih razgledanega mentorja ~ Matijo Čapa. Toda čustva, tnisli - vse je njegova prvinska lastnost in last. Lahko bi le rekli: zapel nam je v duhu slovenskega naroda.
spoznanj.
Po nesrečni smrti prijatelja Matije Čopa (1835. leta) in še po poroki meščanke Primičeve Julije se je Prešeren po večletnem molku zaljubil z delavsko hčerjo Jelovškovo v smer, ki bi p mogli oznamenovati kot zavestno spojitev z dušesbvno resnič-nostjo. Se tako zagrenjen, celo razočaran, ni nikdar obupal, čeprav si je večkrat zaželel snvti. Zavedal se je, da mora kot pesnik prikazovati cebtd življenja," njegov pekel in njegovo nebo. Prikazal nam je, podafil nam je najbolj dragocene bisere poezije, najgbblje botečine in hkrati neskončno radost nad tivljenjem, le dbupa nikdar.
Kakšne bisere nam je nasul - o vsem: o Ijubezni, o modrosti življenja, tudi šegav je znal biti, ravno tako pa kritičen, jedek, vendar nikdar žaljiv.                              '
Zdi se, da je njegov čas prišel šele s partizamkim obdobjem: kdor je le premogel, je imel njegove poezije s seboj. Njegov preroSki duh se je šele zdaj razodel.. . Domovina ni bila še nikoli tako poveličana kot v njegovih pesmih. Njegova Zdrav-Ijica pa je več kot gola prerokba: Žive naj vsi narodi... je napoved časov, v katerih živimo ali v katere stopamo, čeprav s krčevitimi boji Zato ni čudno, da so ga brigade nosile s seboj, da ¦so njegove pesmi živele na vseh mitingih.
Njegovo deb je po obsegu sicer skromno, toda ktjub temu enovito, v sebi zaključeno ter občečlovesko. To pa je najbofi dragoceno, ta univerzalnost njegovih pesmi: saj so vse sami biseri, zares dmgoceni biseri.
Vsako leto 8. februarja je njegov dan, ko se ga spomntfo vse šole, lahko pa rečemo, da sega spomnijo vsi slovenski Ijudje.
Prišel pa je čas, ko dr. France Prešeren prestopa ozke meje Slovenije. In nič ne bom pretiraval, čepovem, da morda niti ni več tako daleč čas, ko bo našFrance Prešeren postal \jubljenec občega človeštva.
Po svojem dehi to tudi zastuži.                  MIŠKO KRANJEC